Uvozni postopki: pomanjkljivosti v zakonodajnem okviru in neuspešno izvajanje negativno vplivajo na finančne interese EU

Povzetek

O tem poročilu

Blago, ki vstopa v EU iz držav zunaj Evropske unije, je pred sprostitvijo v prosti promet znotraj EU predmet carinskih kontrol držav članic. Sodišče je preučilo, ali Evropska komisija in države članice zagotavljajo, da se z uvoznimi postopki ščitijo finančni interesi EU. Ugotovilo je pomembne slabosti in vrzeli, ki kažejo na to, da se kontrole ne izvajajo uspešno, kar negativno vpliva na finance EU. Sodišče daje Komisiji in državam članicam več priporočil za izboljšanje zasnove in izvajanja kontrol.

O carinskih kontrolah

Carinske kontrole lahko zagotovijo zaščito finančnih interesov EU, le če temeljijo na skupnih pravilih in če jih države članice izvajajo na usklajen in standardiziran način.

Ob vstopu bi morali carinski organi držav članic uvoza od uvoznika zahtevati plačilo ali zavarovanje vseh carin za uvoženo blago. Vendar lahko uvozniki namenoma zmanjšajo carino ali se ji izognejo tako, da na primer podcenijo svoje blago, navedejo lažno državo porekla ali spremenijo tarifno uvrstitev proizvoda zaradi nižje stopnje dajatve.

Carine predstavljajo 14 % proračuna EU. Njihova utaja povečuje izpad carin, ki ga morajo države članice nadomestiti z višjimi prispevki iz naslova BND. Stroške pa na koncu nosijo evropski davkoplačevalci.

Kako je Sodišče izvedlo revizijo

Sodišče je preučilo, ali carinske kontrole EU ščitijo njene finančne interese in ali so Komisija in države članice oblikovale zanesljive uvozne postopke, ki ščitijo te interese.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Sodišče je ugotovilo resne slabosti, ki kažejo na pomanjkljivosti v carinskem zakonodajnem okviru in neučinkovito izvajanje carinskih kontrol pri uvozu, kar negativno vpliva na finančne interese EU.

Države članice nimajo zadostne finančne spodbude za izvajanje carinskih kontrol. Tiste, ki izvajajo carinske kontrole, ampak niso uspešne pri izterjavi izgubljenih prihodkov EU, tvegajo finančne posledice, nasprotno pa tiste, ki takšnih kontrol ne izvajajo, ne morejo utrpeti takih posledic.

Države članice so dosegle napredek pri enotni uporabi carinske zakonodaje. Vendar imajo pri carinskih kontrolah različne pristope glede preprečevanja podcenitve blaga, napačne navedbe porekla in napačne tarifne uvrstitve ter naložitve carinskih sankcij. Obremenjujoče carinske kontrole lahko vplivajo na to, kateri carinski urad za uvoz bo izbral trgovec, letališča in pristanišča z manj carinskimi kontrolami pa lahko privabljajo več prometa.

V državah članicah še vedno obstajajo številne vrzeli v zvezi s kontrolo uvoza.

Kaj Sodišče priporoča

Sodišče Komisiji in državam članicam izreka priporočila, ki so navedena v nadaljevanju.

Komisija naj:

1. – da bi lahko izpolnila zahtevo Evropskega parlamenta – razvije metodologijo in pripravi redne ocene izgub zaradi neplačanih carin od leta 2019, njihove rezultate pa upošteva pri dodeljevanju sredstev in pri določanju operativnih ciljev;
2. preuči vse razpoložljive možnosti za okrepitev podpore nacionalnim carinskim upravam pri izvajanju njihove pomembne naloge v EU v novem večletnem finančnem okviru, vključno s ponovno oceno primerne stopnje stroškov pobiranja carin;
3. v naslednjem večletnem finančnem okviru predlaga, da je treba s prihodnjimi akcijskimi programi EU, ki služijo podpori carinske unije, prispevati k finančni vzdržnosti evropskih informacijskih sistemov na področju carine;
4. bo bolj specifična pri zahtevah, navedenih v sporočilih o medsebojni pomoči, da bi zagotovila, da se v državah članicah enako izvajajo;
5. predlaga spremembe carinske zakonodaje v letu 2018, s katerimi bi navedba pošiljatelja v uvozni carinski deklaraciji postala obvezna.

Države članice naj:

1. kontrole, ki so bile predlagane na podlagi posebnega filtra tveganja, razveljavljajo le s predhodnim ali neposrednim dovoljenjem nadrejenih;
2. v svoje elektronske sisteme za sprostitev blaga uvedejo preglede za blokiranje uvoznih deklaracij, na podlagi katerih se zahteva za oprostitev dajatev za blago v prijavljeni vrednosti nad 150 evrov ali za komercialne pošiljke, ki so prijavljene kot darila;
3. pripravijo načrte preiskav za preprečevanje zlorab te oprostitve pri blagu e-trgovanja z državami zunaj EU.

Uvod

EU bo leta 2018 obeležila 50. obletnico carinske unije. Carinska unija pomeni, da na notranjih mejah med državami članicami ni carin in kvot in da so določene skupne carine za uvoz iz tretjih držav. Carinska unija in skupna trgovinska politika sta področji v izključni pristojnosti EU¹, v okviru katerih se oblikuje večina carinske politike in sprejme večina carinske zakonodaje. Vendar pa so za izvajanje carinske zakonodaje odgovorne predvsem države članice².

Čeprav so bile notranje meje odpravljene, je blago, ki vstopa v države članice iz držav zunaj carinskega območja EU, predmet carinskih kontrol in je zanj treba plačati carino, preden se sprosti v prosti promet v EU.

Sprostitev uvoženega blaga v prosti promet pomeni, da se lahko blago prosto giblje na enotnem trgu EU, tako kot vsak proizvod s poreklom iz EU³. Tako mora carinska uprava države članice uvoza ob vstopu od uvoznika zahtevati plačilo ali zavarovanje vseh carin za uvoženo blago.

Carine so skupaj z dajatvami na sladkor (s skupnim imenom tradicionalna lastna sredstva) pomemben vir prihodkov za proračun EU. Po odštetju stroškov pobiranja se prenesejo v proračun. Leta 2016 so tradicionalna lastna sredstva znašala 20,1 milijarde EUR in so predstavljala 14 % prihodkov EU.

Carinski organi imajo več ciljev, katerim morajo dodeliti omejene vire. Prizadevajo si za izpolnjevanje ciljev, kot so uporaba nefiskalnih ukrepov, katerih cilj je izboljšanje notranje varnosti EU, zaščita Unije pred nepravično in nezakonito trgovino ter varstvo okolja. Boj proti terorizmu je postal prednostna naloga carinskih organov. Odgovorni so tudi za pobiranje carin, trošarin in davka na dodano vrednost (DDV) pri uvozu.

Za carinske organe je izziv najti ravnotežje med potrebo po omogočanju lažjega trgovanja s hitrejšimi in tekočimi uvoznimi postopki ter carinskimi kontrolami, ki jih je treba izvajati. Obremenjujoče carinske kontrole lahko vplivajo na to, kateri carinski urad za uvoz bo izbral trgovec, letališča in pristanišča z manj carinskimi kontrolami pa lahko privabljajo več prometa.

Carinska obveznost v trenutku sprostitve blaga je odvisna od treh dejavnikov: (i) carinske vrednosti uvoženega blaga, kadar je dajatev določena kot delež te vrednosti (ad valorem); (ii) porekla blaga; in (iii) tarifne uvrstitve blaga, ki skupaj s poreklom določa stopnjo carinske dajatve, ki se uporabi za carinsko vrednost.

Kako poteka carinska utaja

Uvoznik lahko namerno zmanjša carinsko obveznost:

1. z navedbo podcenjene vrednosti, tj. ko uvoznik prijavi vrednost uvoženega blaga, ki je nižja od dejanske vrednosti, pogosto pa hkrati predloži ponarejene trgovinske dokumente;
2. z napačno navedbo porekla, pri kateri uvoznik navede lažno državo porekla uvoženega blaga;
3. z napačno uvrstitvijo, pri kateri izdelek uvrsti v razred z nižjo stopnjo dajatve; ali
4. s kombinacijo zgoraj naštetega.

Uvozniki lahko zlorabijo možnost oprostitve carine, tako da zaprosijo za izvzetje od dajatev za blago, ki za to ni upravičeno.

Izgube zaradi neplačanih carin in njihov vpliv

Carinska utaja povečuje izpad carin, ki je v študiji Evropskega parlamenta⁴ opredeljen kot razlika med teoretično višino uvoznih dajatev, ki bi jih bilo treba pobrati za gospodarstvo kot celoto, in dejansko zbranimi uvoznimi dajatvami. Morebitni izpad pri pobiranju carin je treba nadomestiti z višjimi prispevki držav članic iz naslova bruto nacionalnega dohodka (BND), stroške pa na koncu nosijo evropski davkoplačevalci.

Kako preprečevati carinske utaje: carinske kontrole in izmenjava informacij

Blago, ki je uvoženo v EU, je predmet carinskih kontrol. Carinske kontrole lahko zagotovijo pravilno delovanje notranjega trga in ščitijo finančne interese EU samo, kadar temeljijo na skupnih pravilih in kadar se uporabljajo na usklajen in standardiziran način v državah članicah.

Carinske kontrole pri uvozu se lahko opravijo:

1. pred prihodom blaga na ozemlje EU ali na kraju raztovarjanja, v tem primeru se imenujejo kontrole pred prihodom blaga ali kontrole pred sprostitvijo blaga;
2. ob uvozu blaga, t. i. kontrole pri sprostitvi blaga; ali
3. po uvozu blaga, ko je blago v prostem prometu. To so kontrole po sprostitvi blaga. Kontrole lahko temeljijo na revizijah (revizije po sprostitvi blaga) ali na transakcijah (druge kontrole po sprostitvi blaga).

Ker EU nima usklajenih okvirov za nadzor in obvladovanje tveganja, se kombinacija in pogostost teh treh oblik kontrol v državah članicah razlikujeta. Manj uspešne kontrole v fazah pred sprostitvijo blaga in pri sprostitvi blaga pomenijo, da je treba preostala tveganja, ki vplivajo na pobiranje carin, ublažiti v fazi po sprostitvi blaga.

Carinski organi si morajo z drugimi državami izmenjavati informacije o mednarodni trgovini, da se zagotovi skladnost s carinskimi predpisi in to, da so prihodki pobrani v celoti. To imenujemo medsebojna upravna pomoč.

Izmenjava informacij lahko poteka na ravni EU med državami članicami ali med njimi in Komisijo ali na mednarodni ravni z državami, ki niso članice EU. Izmenjava informacij na ravni EU poteka bodisi v okviru Uredbe o medsebojni pomoči bodisi v okviru carinskega sistema za obvladovanje tveganj, kadar gre za informacije v zvezi s tveganjem.

Carinski organi lahko med seboj sodelujejo ter si izmenjujejo informacije in najboljše prakse tudi v okviru skupnih ukrepov, seminarjev, tečajev usposabljanja, projektnih skupin, delovnih obiskov in čezmejnih operacij, ki se financirajo iz akcijskih programov EU. Izmenjava informacij in sodelovanje med carinskimi organi za zaščito finančnih interesov EU se financirata iz dveh osrednjih akcijskih programov EU: Carina 2013/2020 in Herkul II/III.

V okviru programa Carina 2013 je bilo v šestih letih izvajanja zagotovljenih skoraj 325 milijonov EUR za podporo in dopolnitev ukrepov, ki jih izvajajo države članice za zagotavljanje učinkovitega delovanja notranjega trga na carinskem področju⁵. Program Carina 2020 podpira delovanje carinske unije. Njegova uredba določa več posebnih ciljev, katerih namen je podpora carinskim organom pri zaščiti finančnih in gospodarskih interesov EU, ter zagotavlja finančna sredstva v višini skoraj 525 milijonov EUR za obdobje 2014–2020.

Herkul II je bil akcijski program EU za financiranje ukrepov za preprečevanje goljufij, korupcije in vseh drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, ter boj proti njim, v okviru katerega je bilo med letoma 2007 in 2013 za ukrepe proti goljufijam namenjenih skoraj 100 milijonov EUR. Nasledil ga je Herkul III s proračunom v višini 105 milijonov EUR za obdobje 2014–2020.

Carinski organi si izmenjujejo informacije in sodelujejo z državami, ki niso članice EU, v okviru mednarodnih sporazumov, kot so sporazumi o preferencialnih trgovinskih režimih, sporazumi o medsebojni pomoči in ureditve za upravno sodelovanje.

Preferencialni trgovinski režimi omogočajo trgovinskim partnerjem, da pri medsebojni trgovini drug drugemu odobrijo preferencialne pogoje. Lahko so vzajemni ali enostranski. Sporazumi o medsebojni pomoči zagotavljajo pravno podlago, da se lahko od tretjih držav zahtevajo informacije, zlasti za preprečevanje in preiskovanje kršitev carinske zakonodaje ter boj proti njim.

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) sklepa ureditve za upravno sodelovanje z organi držav, ki niso članice EU, in upravnimi preiskovalnimi službami mednarodnih organizacij. Njihov namen je zagotoviti praktične smernice za operativno sodelovanje urada OLAF s partnerskimi organi, zlasti z imenovanjem kontaktne točke.

Obseg revizije in revizijski pristop

Pri reviziji je bilo ocenjeno, ali so Komisija in države članice oblikovale zanesljive uvozne postopke, ki ščitijo finančne interese EU.

Sodišče je obiskalo carinske organe v petih državah članicah: v Španiji, Italiji, Romuniji, Združenem kraljestvu in na Poljskem. Države članice so bile izbrane na podlagi naslednjih meril tveganja: (i) velikost prispevka tradicionalnih lastnih sredstev v proračun EU; (ii) pogostost navedb podcenjenih vrednosti v državi članici; in (iii) delež kontrol, ki temeljijo na revizijah, v skupnem številu kontrol po sprostitvi blaga.

Revizijsko obdobje je trajalo od leta 2007 do leta 2017. Revizija je bila opravljena v dveh fazah (za več informacij o revizijskem pristopu glej Prilogo I in Prilogo II):

1. Prva faza: pripravljalno delo na Komisiji in v državah članicah, vključno z obiskom služb Komisije (GD za obdavčenje in carinsko unijo, GD za proračun, urada OLAF in Skupnega raziskovalnega središča (JRC)) in Svetovne carinske organizacije (WCO), za pridobitev informacij in podatkov, ki bi lahko bili uporabni pri revizijskem delu na terenu v državah članicah. To je Sodišču omogočilo tudi primerjavo carinske zakonodaje in postopkov EU s standardi Svetovne carinske organizacije⁶. Da bi preverilo, ali carinske kontrole in postopki obvladovanja tveganj potekajo nemoteno, je Sodišče pred vsakim obiskom države članice izbralo štiri vzorce primerov tveganega uvoza in en vzorec revizij, ki so jih izvedli carinski organi.
2. Druga faza: revizijsko delo na terenu na Komisiji (v GD za obdavčenje in carinsko unijo, GD za proračun ter uradu OLAF) in v izbranih državah članicah, s posebnim poudarkom na sistemih in kontrolah.

Opažanja

V trenutnem sistemu carine kot vir financiranja proračuna EU nimajo prednostnega pomena

Poročilo skupine na visoki ravni za lastna sredstva⁷ poudarja, da so tradicionalna lastna sredstva referenčno merilo za prave prihodke EU. Vendar EU doslej še ni izvedla ocene izpada carin, obstajajo dejavniki, ki države članice odvračajo od izvajanja kontrol, financiranje carinskih programov EU pa v celoti ne zagotavlja finančne vzdržnosti carinske unije ali pa ni vedno povezano z zaščito finančnih interesov EU.

Komisija ni opravila ocene izpada carin

Leta 2014 je Evropski parlament pozval⁸ Komisijo, naj zbere zanesljive podatke o izpadu carin in DDV v državah članicah ter mu o tem poroča vsakih šest mesecev. Komisija zahteve v zvezi z izpadom carin ni izpolnila, redno pa financira študije o višini izpada DDV. Komisija objavi letno primerjavo med dodatnimi tradicionalnimi lastnimi sredstvi, ki jih je izračunala pri svojih inšpekcijskih dejavnostih, in dejansko pobranim zneskom. Tega nikakor ni mogoče obravnavati kot izgube zaradi neplačanih carin, kot so opredeljene v odstavku 10.

OLAF je opravil izračun potencialnih izgub carin in DDV zaradi navajanja podcenjenih vrednosti uvoza tekstila in obutve iz Kitajske v Združeno kraljestvo. Potencialna izguba carin za obdobje 2013–2016 je po izračunu znašala skoraj 2 milijardi EUR. OLAF trenutno ocenjuje, ali so potencialne izgube tudi v drugih državah članicah, vključno s štirimi, ki jih je v vzorec zajelo Sodišče.

Z letno oceno izgube carin bi bilo mogoče oceniti smotrnost poslovanja carinske unije pri zaščiti finančnih interesov EU. Komisiji in državam članicam pa bi taka ocena pomagala, da sredstva usmerijo tja, kjer so najbolj potrebna.

Obstaja dejavnik, ki države članice odvrača od izvajanja carinskih kontrol

Carinski organi držav članic so odgovorni za pobiranje carin: sprejeti morajo vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev pravilnega prenosa dajatev v proračun EU in zaščito finančnih interesov EU.⁹ Da bi to zagotovila, Komisija vsako leto pregleda carinske organe držav članic.

V primeru upravnih napak¹⁰ lahko Komisija uveljavlja finančno odgovornost države članice. Države članice, ki ne izvajajo carinskih kontrol, temu tveganju morda niso izpostavljene. V Združenem kraljestvu smo na primer ugotovili, da so plačilno nesposobni trgovci izključeni iz ciljne populacije, ki je zajeta v projekt kontrol po sprostitvi blaga. Ena od držav članic se je dejansko pritožila, da bolj kot se bori proti goljufiji, večje je tveganje, da bo Komisija uveljavljala njeno finančno odgovornost.

Če carinski organi opravijo kontrolo po sprostitvi blaga in pri tem odkrijejo prenizko plačilo carine, morajo pobrati dolgovani znesek. Carinski organi o dolgovanem znesku obvestijo dolžnika z odločbo o obračunu carine po sprostitvi blaga. Statistični podatki Komisije kažejo, da se je število odločb o obračunu carine po sprostitvi blaga¹¹ (glej sliko 1) v izbranih državah članicah, z izjemo Poljske, zmanjšalo.

Vir: podatkovna zbirka OWNRES

Ker ni ocene izgub zaradi neplačanih carin, ni mogoče oceniti, ali je to posledica upada uspešnosti carinskih kontrol po sprostitvi blaga ali zmanjšanja teh izgub.

Nezadostno financiranje vseevropskih sistemov IT lahko povzroči zamude pri izvajanju carinskega zakonika Unije

Celovito izvajanje carinskega zakonika Unije je neločljivo povezano z razvojem sistemov IT za podporo. Do 31. decembra 2020 morajo biti dokončno uvedeni vsi elektronski sistemi, ki jih zahteva carinski zakonik Unije. Po tem datumu mora postati uporaba tehnik elektronske obdelave podatkov pravilo, carina EU pa se bo usmerila k brezpapirnemu okolju.

Kot je navedeno v končni oceni akcijskega programa Carina 2013¹², bi lahko zaradi nezadostnih nacionalnih naložb nastale zamude pri uvedbi carinskih sistemov po vsej EU. Iz tega programa so bile financirane specifikacije EU za vseevropske IT sisteme, države članice pa so krile stroške uskladitve nacionalnih sistemov s specifikacijami EU.

Po navedbah uradnikov držav članic je iz iste ocene razvidno, da je višina stroškov za nacionalne uprave podobna tistim, ki jih krije Komisija, ter da sta lahko uvedba in nadgradnja evropskih sistemov za države članice še posebej draga, če so nacionalni sistemi zapleteni in če niso integrirani. Nekatere komponente evropskih informacijskih sistemov pa se ne financirajo iz programa Carina 2020 in stroške zanje krijejo države članice¹³.

Omejitve nacionalnih proračunov lahko ogrozijo pravilno uporabo evropskih sistemov, nekatere države članice pa so poročale o pomanjkanju sredstev v nacionalnih proračunih v letu 2015. Poleg tega so države članice v svojih odgovorih na vprašalnik, ki jim ga je poslala Komisija leta 2016, potrdile, da obstaja tveganje zamud

Kot je ugotovila Komisija, je leta 2015 sedem držav članic pobralo več kot 80 % tradicionalnih lastnih sredstev, štiri države članice pa so pobrale skoraj 60 % tradicionalnih lastnih sredstev¹⁴. To je treba primerjati z zneski zadržanih stroškov pobiranja, saj na primer ena država članica¹⁵ zadrži več kot 1 milijardo EUR, na drugi strani pa zadrži druga¹⁶ manj kot 10 milijonov EUR. Vendar v carinskih sistemih obstajajo tudi fiksni stroški, na primer glede informacijskih sistemov¹⁷.

V poročilu skupine na visoki ravni za lastna sredstva je navedeno, da so države, kjer se nahajajo glavna vstopna pristanišča (v Belgiji in na Nizozemskem) – in kjer je znesek zbranih tradicionalnih lastnih sredstev precejšnji – občasno izjavile, da je njihov delež tradicionalnih lastnih sredstev previsok. Nasprotno pa so države, ki prispevajo manj tradicionalnih lastnih sredstev, razmeroma bolj obremenjene pri financiranju komponent evropskih informacijskih sistemov, ki se ne krijejo iz akcijskega programa Carina 2020.

Financiranje carinske infrastrukture držav članic v okviru akcijskega programa Herkul ni bilo vedno povezano z zaščito finančnih interesov EU

Sodišče je preučilo primere končnih poročil o izvajanju, ki so jih zagotovili upravičenci akcijskega programa Herkul II, in ugotovilo, da povezava med rezultati, doseženimi s financirano opremo, in zaščito finančnih interesov EU, ni bila vedno jasna. S programom so bila na primer prispevana sredstva za zaplembo hašiša z uporabo endoskopov, zaseg dragih vozil z majhno vohunsko kamero itn.

V svojem mnenju št. 3/2012 je Sodišče ugotovilo¹⁸, da se sofinancirana oprema ne uporablja vedno samo za zaščito finančnih interesov EU, ampak tudi za operacije v zvezi z mamili, orožjem, pobegi iz zaporov, trgovino z ljudmi, davčnimi goljufijami, goljufijami s kreditnimi karticami, ponarejanjem denarja in korupcijo v nacionalnih organih pregona, kar bi lahko zmanjšalo uspešnost carine pri zaščiti finančnih interesov EU.

Orodja in programi EU za izmenjavo carinskih informacij ter okrepljeno sodelovanje niso dosegli svojega polnega potenciala

Izmenjava informacij lahko poteka na ravni EU med državami članicami ali med njimi in Komisijo ali na mednarodni ravni z državami, ki niso članice EU. Sodišče je ugotovilo, da je EU vzpostavila sistem, ki omogoča izmenjavo teh informacij, vendar se te izmenjave ne izkoriščajo v celoti.

EU je vzpostavila obetavne kanale za obveščanje med državami članicami ter med Komisijo in državami članicami, vendar se v vsebini in uporabi teh kanalov pojavljajo slabosti

Države članice v okviru uredbe o medsebojni pomoči v celoti ne izkoriščajo orodij za izmenjavo informacij

Države članice si lahko izmenjajo informacije v zvezi s kršitvami carinske zakonodaje med seboj in s Komisijo z uporabo orodij in podatkovnih zbirk, ki so določene v uredbi o medsebojni pomoči¹⁹. Izmenjava informacij poteka prek informacijskega sistema za boj proti goljufijam (AFIS), ki je elektronsko komunikacijsko orodje, ki državam članicam pomaga izpolnjevati njihove obveznosti poročanja o nepravilnostih.

Na podlagi informacij, ki jih pošljejo države članice, se Komisija odloči o tem, ali bo začela preiskavo. Komisija se lahko odloči tudi za razširjanje opozoril o goljufiji v države članice z uporabo sporočil o medsebojni pomoči.

Sodišče je ugotovilo, da države članice ne izvajajo na enoten način zahtev, ki jih OLAF v sporočilih o medsebojni pomoči izda za preprečevanje goljufij v zvezi s podcenitvijo, napačno navedbo porekla ali napačno tarifno uvrstitvijo. Odkrili smo tudi primere, pri katerih revidirane države članice niso izpolnile zahtev urada OLAF.

Države članice lahko za pomoč pri preprečevanju, preiskovanju in pregonu kršitev carinske zakonodaje uporabljajo druge informacijske sisteme, kot je carinski informacijski sistem (CIS), ki omogočajo hitrejši dostop do podatkov. Sodišče je ugotovilo, da – razen na Poljskem – carinski organi v drugih izbranih državah članicah redko uporabljajo carinski informacijski sistem²⁰ za izmenjavo informacij o carinskih nepravilnostih/goljufiji s pristojnimi organi v drugih državah članicah.

Države članice so se pritožile tudi o problemu dvojnega poročanja v carinskem informacijskem sistemu in pri izmenjavi informacij o tveganju na obrazcu za informacije o tveganju. Ta nizka stopnja uporabe podatkovne zbirke carinskega informacijskega sistema in njegovo prekrivanje zmanjšujeta uspešnost teh izmenjav informacij.

Da bi odpravili to prekrivanje, je Komisija zasnovala projekt „En zaseg, eno poročilo”. Leta 2016 je pozvala države članice k izpolnitvi ankete. Velika večina držav članic je opredelila večkratno poročanje kot problem, ki ga je treba obravnavati. Poleg tega je bila v okviru akcijskega programa Carina 2020 ustanovljena projektna skupina²¹, sestavljena iz predstavnikov držav članic in Komisije, da bi se razpravljalo o prvih ugotovitvah ankete in izdala priporočila za reševanje tega problema.

Izmenjava informacij za preprečevanje podcenitev deluje dobro

Da bi Komisija odpravila tveganje podcenitev, je razvila metodologijo za oceno poštenih cen²², pri kateri se z uporabo statističnega postopka na podatkih zbirke COMEXT²³ pridobivajo zanesljive ocene za cene uvoženega blaga²⁴. OLAF te podatke posreduje carinskim organom držav članic.

Te informacije o poštenih cenah so uspešno orodje za obvladovanje tveganj pri prepoznavanju potencialnih primerov podcenitve, ko obstajajo tudi drugih kazalniki tveganja ali goljufije, kot so sumljivi trgovci, ki so vpleteni pri uvozu (trgovci s slabim slovesom). Uporabile bi se lahko tudi kot podlaga za oceno tistega dela izgub zaradi neplačanih carin, ki jih gre pripisati navedbam podcenjenih vrednosti.

Izmenjava informacij za preprečevanje napačnih navedb porekla se je v zadnjem času izboljšala

Uvozniki lahko zmanjšajo carinske obveznosti tako, da navedejo napačno državo porekla uvoženega blaga. Na ta način pridobijo znižano ali nično stopnjo carine, ki je določena v preferencialnem trgovinskem režimu in/ali se izognejo plačilu protidampinških in izravnalnih dajatev²⁵, ki so določene za dejansko državo izvora. Včasih je pravo poreklo blaga prikrito v okviru goljufivega pretovarjanja blaga v vmesni državi, kjer je blago začasno skladiščeno in nato z lažno dokumentacijo odpremljeno v EU. Sodišče je na spletu odkrilo več primerov, kjer družbe ponujajo tovrstne storitve goljufivega pretovarjanja.

Za obravnavanje takih prevar je Komisija razvila sistem ConTraffic in sporočila o statusu zabojnikov. Ta orodja carinskim organom zagotavljajo informacije o poteh zabojnikov in storitve ocenjevanja tveganja. Sistem državam članicam samodejno pošilja sporočila o goljufijah, ko zazna neujemanje med državo porekla, ki jo je prijavil uvoznik, in potjo zabojnika.

Po podatkih JRC je bilo v obdobju 2008–2015 v okviru eksperimentalnega pilotnega projekta, ki sta ga vodila urad OLAF in JRC v sodelovanju z 12 državami članicami, analizirana navedba porekla z uporabo sistema ConTraffic za 5 milijonov uvoženih izdelkov, pri tem pa je bilo državam članicam poslanih 1 187 opozoril v zvezi s potencialno prevaro glede porekla. Potencialna ekonomska vrednost teh obvestil je bila 19 milijonov EUR. Pri skupaj 2 % analiziranega blaga se navedeno poreklo in odpremna država nista ujemala s potjo zabojnikov. Na podlagi projekta ConTraffic je Komisija ugotovila²⁷, da je bilo v letu 2011 v EU-27 verjetno več kot 1 500 primerov lažnih izjav o poreklu, kar je povzročilo izgubo prihodkov EU v skupni vrednosti najmanj 25 milijonov EUR, ki pa bo verjetno presegla 100 milijonov EUR.

Sistem ConTraffic pa ima omejitve in z njim ni vedno mogoče ugotoviti pravega porekla blaga.

Izmenjava informacij o tveganju: imeti preveč informacij je kontraproduktivno

Carinski organi si morajo z uporabo obrazcev za informacije o tveganju izmenjavati informacije, ki se nanašajo ne samo na ugotovljena tveganja, ampak tudi na nevarnosti, ki predstavljajo visoko tveganje drugje v Uniji²⁸. Carinski predstavniki, s katerimi so bili opravljeni razgovori, so izrazili pomisleke o obrazcih za informacije o tveganju, ki jih prejmejo od drugih držav članic, saj ti vedno ne vsebujejo dovolj podrobnih informacij, da bi bili koristni. Omenjen je bil tudi problem dvojnega poročanja v okviru skupnega carinskega sistema za obvladovanje tveganja (CRMS) in carinskega informacijskega sistema. Poleg tega države članice in OLAF vedno ne zagotavljajo ustreznih povratnih informacij.

V končni oceni programa Carina 2013²⁹ je navedeno, da so nekatere države članice za razmeroma majhna in lokalna tveganja vložile veliko obrazcev za informacije o tveganju. To je privedlo do prevelike količine informacij in težav z opredelitvijo ključnih tveganj.

Sodelovanje in izmenjava informacij z državami nečlanicami se izboljšujeta

Če država članica upravičeno dvomi o veljavnosti in/ali pristnosti dokaza o navedenem preferencialnem poreklu, lahko državi upravičenki/partnerski državi preferencialnega trgovinskega režima pošlje zahtevek za upravno sodelovanje, v katerem se potrdi poreklo. Upravičeni dvomi lahko nastanejo, kadar se vzorec žiga, ki je uporabljen na dokazilu o poreklu, ali organ, ki ga je izdal, razlikujeta od tistih, prikazanih v podatkovni zbirki sistema upravljanja s primerki³⁰ (SMS), ki ga upravlja Komisija. Odgovor organov držav, ki niso članice EU, ali pod nekaterimi pogoji njegova odsotnost se lahko uporabita za utemeljitev zavrnitve preferencialne tarifne obravnave³¹.

Sodišče je spremljalo, kako je Komisija izvajala priporočila št. 5–13 iz njegovega Posebnega poročila št. 2/2014 – Ali je upravljanje preferencialnih trgovinskih režimov ustrezno?, in ugotovilo, da je Komisija izvedla akcijski načrt za spremljanje delovanja preferencialnih trgovinskih režimov³² in uvedla stalno rutinsko spremljanje (vprašalniki, obiski itd.).

Kljub temu so države članice poročale o težavah z državami, kot so Indija, Indonezija, Afganistan, Nepal in Bangladeš, v zvezi s poznimi odgovori in nezadostno kakovostjo odgovorov na zahtevke za upravno sodelovanje. Težave v zvezi z Indijo in Vietnamom je Sodišče odkrilo že v zgoraj omenjeni reviziji³³.

Sporazumi o medsebojni pomoči ali protokoli k mednarodnim sporazumom o medsebojni pomoči zagotavljajo pravno podlago za zahtevo po informacijah od držav, ki niso članice EU, in dobro služijo svojemu namenu. Vendar pa je Sodišče ugotovilo primere nezadostnega sodelovanja iz Kitajske. Države članice so poročale o težavah pri prejemanju odgovorov na zahtevke za medsebojno pomoč. OLAF je navedel, da je bilo doslej odgovorjeno le na tretjino od približno 150 zahtevkov za potrditev, ki so bili na Kitajsko poslani v okviru skupne carinske operacije Snake³⁴. Združeno kraljestvo ima na Kitajskem svojega zunanjega carinskega uradnika za zvezo za pridobitev informacij o izvozu v Združeno kraljestvo. OLAF ima tudi zunanjega uradnika za zvezo v Pekingu.

V okviru akcijskega načrta proti podcenitvam, ki je spremljal dogovor o strateškem upravnem sodelovanju iz leta 2015, so kitajski organi v dokumente, ki so jih predložili EU, vključili izjavo o omejitvi odgovornosti, ki navaja, da dokumentov ni mogoče uporabiti v upravnem postopku. Z dokazi o cenah tekstila in obutve, ki so bile prijavljene ob izvozu, bi države članice lažje izterjale izgube zaradi podcenitev, kadar se trgovci na sodišču pritožijo zoper zahtevke za naknadno plačilo carine.

Zaradi svojih operativnih potreb je OLAF trenutno v postopku pogajanj o več ureditvah za upravno sodelovanje s partnerskimi organi v državah nečlanicah in mednarodnimi organizacijami. Ureditve za upravno sodelovanje med uradom OLAF in preiskovalnimi organi držav nečlanic predstavljajo pomembno dodatno orodje za zaščito finančnih interesov Evropske unije, ki dopolnjujejo obstoječ pravni okvir.

Akcijski programi EU so spodbudili izmenjavo znanja in sodelovanje med državami članicami, vendar pa niso bili uspešni pri zagotavljanju, da vse carinske uprave delujejo kot ena

S programi Carina 2013/2020 in Herkul II/III se zagotavljajo sredstva, ki carinskim organom omogočajo medsebojno sodelovanje ter izmenjavo informacij in dobrih praks s (i) komunikacijskimi sistemi in sistemi za izmenjavo informacij; in (ii) sodelovanjem v skupnih projektih, kot so seminarji, usposabljanja, projektne skupine, delovni obiski in čezmejne operacije. Sodišče je ugotovilo, da sta se programa Carina 2013 in Herkul II pri spodbujanju izmenjave znanja in sodelovanja med državami članicami, izkazala kot uspešna.

V poročilu Komisije, namenjenem Evropskemu parlamentu in Svetu, o doseganju ciljev programa Herkul II³⁵ je navedeno, da bi se kljub prizadevanjem za uskladitev načrtovanja različnih programov Unije, na primer na področju carine, lahko več truda vložilo v okrepitev sodelovanja med službami Komisije, da bi se izkoristile sinergije med programi ter preprečila prekrivanja med programi in pobudami EU.

Poseben cilj programa Carina 2013 je ohranitev sistema merjenja učinkovitosti carinskih uprav držav članic, da bi se izboljšala njihova uspešnost in učinkovitost³⁶. Vendar pa Sodišče ni ugotovilo nobenih kazalnikov smotrnosti za merjenje doseganja cilja programa Carina 2013, da vse carinske uprave držav članic delujejo, kot da bi bile ena sama uprava,in zagotavljajo kontrole z enakovrednimi rezultati na vsaki točki carinskega območja EU, ali za merjenje doseganja cilja programa Carina 2013 o zaščiti finančnih interesov EU. Sodišče je ugotovilo, da s programom Carina 2013 ni bil dosežen cilj, da bi vse carinske uprave delovale kot ena (glej odstavke 89 do 110).

Zaključek iz končne ocene programa Carina 2013, ki je povezan z zaščito finančnih interesov EU, je temeljil na povratnih informacijah, ki jih je posredovala večina nacionalnih uprav. Te so bile pozitivne v zvezi s carinskim sistemom za obvladovanje tveganja in prispevki sistema Surveillance2 za obvladovanje tveganj. Vendar je Sodišče odkrilo slabosti v obeh sistemih za izmenjavo informacij. Ugotovilo je tudi, da uprave držav članice ne delujejo kot ena uprava.

V zvezi s skupnimi ukrepi je program prispeval k vzpostavitvi in vzdrževanju omrežij. Glede na informacije iz končne ocene obstajajo trdni dokazi, da je program bistveno prispeval pri širjenju pomembnih informacij, dobrih praks ter delovnih metod in postopkov med državami članicami EU, zlasti v zvezi z razvojem nacionalnih specifikacij za sisteme IT in njihovo uporabo.

Kljub temu, da je bil v okviru končne ocene programa Carina 2013 priporočen razvoj celovitega okvira spremljanja za spremljanje smotrnosti delovanja in pravočasno odkrivanje problemov, Sodišče v zvezi s programom Carina 2020 ni odkrilo nobenih dokazov, da države članice zbirajo podatke za kazalnike smotrnosti delovanja, s katerimi bi se merila stopnja konvergence med državami članicami (tj. delovanje kot ena uprava.

V skladu s členom 1(2)(a) Sklepa o programu Herkul II³⁷ je bil eden od ciljev programa izboljšanje čezmejnega in multidisciplinarnega sodelovanja med organi držav članic, Komisijo in uradom OLAF. Vendar je bilo v končni oceni ugotovljeno, da je bilo s programom Herkul II okrepljeno predvsem čezmejno in multidisciplinarno sodelovanje med državami članicami³⁸. Pri tem so bila zlasti pomembna izobraževanja na področju boja proti goljufijam ter izobraževanja, seminarji in konference s področja pravnih zadev.

Informacije o tem, v kolikšni meri so bile dosežene ciljne vrednosti kazalnikov učinkov pri programu Carina 2013, niso na voljo. Prav tako ni na voljo informacij o doseganju ciljnih vrednosti kazalnikov izložkov, rezultatov in učinkov pri programu Herkul III. Sodišče zaradi tega ne more pripraviti nobene začasne ocene o uspešnosti teh programov.

EU je napredovala v smeri enotne uporabe carinske zakonodaje

Kot carinska unija mora EU poenoteno izvajati skupno carinsko tarifo in carinsko zakonodajo EU, da se zagotovi zaščita finančnih interesov EU in enaki pogoji za trgovce, ki delujejo na notranjem trgu.

Tarifa je ime za kombinacijo nomenklature (ali uvrstitve blaga) in stopenjdajatev, ki se uporabljajo za posamezen razred blaga. Skupna je vsem državam članicam EU, vendar so stopnje dajatve odvisne od narave uvoženega blaga in njegovega izvora. Vsebuje vso drugo zakonodajo EU, ki vpliva na višino carine, ki se plača na določen uvoz, na primer skupno trgovinsko politiko³⁹.

TARIC v splošnem zagotavlja enotno uporabo tarifnih ukrepov

TARIC, integrirana carinska tarifa EU, je večjezična podatkovna zbirka, ki vsebuje vse ukrepe v zvezi s skupno carinsko tarifo ter trgovinsko in kmetijsko zakonodajo. Tarifa pomaga zagotavljati njihovo enotno uporabo v vseh državah članicah in gospodarskim subjektom zagotavlja jasen pregled nad vsemi ukrepi, ki jih je treba sprejeti pri uvozu v EU ali izvozu blaga iz EU⁴⁰.

Komisija to, ali je podatkovna zbirka TARIC integrirana ali povezana s sistemi sprostitve blaga v državah članicah, spremlja na dva načina: (i) z nadzornimi obiski pri carinskih organih držav članic in (ii) s stalnim spremljanjem kakovosti/pravilnosti (preverjanja verodostojnosti) carinskih deklaracij, ki so vložene v državah članicah, prek podatkovne zbirke Surveillance 2.

Sodišče je ugotovilo, da Združeno kraljestvo ne uporablja sedanje različice podatkovne zbirke TARIC, TARIC 3, saj je TARIC 1 edina različica, ki se lahko uporablja v elektronskem sistemu sprostitve blaga Združenega kraljestva. Podatki iz TARIC 3 se pretvorijo in naložijo v TARIC 1 ročno. Poleg tega v nacionalnem sistemu TARIC Združenega kraljestva manjkajo nekaterih omejitveni ukrepi TARIC. Združeno kraljestvo uporablja drugačne šifre v okviru carinskega postopka kot druge države članice⁴¹.

Poleg tega za podatkovno zbirko Surveillance 2 Združeno kraljestvo ne poroča Komisiji posebej o dokumentaciji v zvezi z uvoznimi deklaracijami pod 1 000 EUR⁴² za poenostavljene postopke, saj uporablja prag, ki je določen za pošiljanje statističnih podatkov o zunanji trgovini z državami, ki niso članice EU, Eurostatu. Uvoženi izdelki pod tem pragom se združijo pod posebno šifro blaga, ki je bila dogovorjena z Eurostatom, da se zadosti temu elementu zakonodaje. V letih 2014 in 2015 je bilo v Združenem kraljestvu 88 % uvoznih deklaracij na ravni artiklov vloženih z uporabo poenostavljenih postopkov.

Trgovci, ki uvažajo v Združeno kraljestvo, se soočajo z velikim tveganjem neenotne uporabe zakonodaje EU, zaradi:

1. ročnega posodabljanja podatkovne zbirke TARIC v elektronskem carinskem sistemu za sprostitev blaga, kar zajema tveganje netočnosti in tega, da prihodki niso v celoti pobrani;
2. manjkajočih omejitvenih ukrepov v podatkovni zbirki TARIC za Združeno kraljestvo, kar zajema tveganja v zvezi z varnostjo in zaščito;
3. manjkajočih preverjanj verodostojnosti pri dokumentih v zvezi z uvoznimi deklaracijami z vrednostjo manj kot 1 000 EUR, kar še dodatno povečuje tveganje za napačno uporabo carinske tarife TARIC; in
4. uporabe drugačnih šifer za carinski postopek pri uvozu, kar za trgovce, ki poslujejo v različnih državah članicah, predstavlja breme in tveganje za napačno uporabo carinskih predpisov.

Poleg tega pa Komisija tarifo TARIC posodablja z retroaktivnim učinkom, ki lahko vplivajo na finančne interese EU. Vendar se te posodobitve sistematično ne posredujejo GD za proračun, da bi lahko ta spremljal njihovo enotno izvajanje v državah članicah.

Dovoljenja in listine o nadzoru so bistvene za izvajanje ukrepov trgovinske politike, kot so tarifne opustitve⁴³, tarifne kvote, kvote, tarifni plafoni⁴⁴ in nadzorni ukrepi⁴⁵. Pri izvajanju teh ukrepov je treba popisati obseg uvoženega blaga, ki se v nekaterih primerih ne sme preseči, če pa se, se uporabijo standardne stopnje dajatev.

Dovoljenja in listine o nadzoru so izdane za določeno količino blaga. Da se zagotovi, da blago ni sproščeno na trg EU brez veljavnega dokumenta, morajo biti količine delno odpisane na dovoljenju, carina pa jih mora potrditi za vsak posamezen uvoz v trenutku sprostitve⁴⁶.

Sodišče je v svojem Posebnem poročilu št. 1/2010 – Ali se poenostavljeni carinski postopki za uvoz uspešno kontrolirajo? – priporočilo⁴⁷, da mora Komisija vse države članice spodbujati, naj za obdelavo podatkov pri poenostavljenih postopkih začnejo uporabljati računalniške sisteme, vključno z elektronskim upravljanjem (spletni odpis vrednosti ob sprostitvi blaga) dovoljenj in podobnih dokumentov, ter elektronske profile tveganja, ki zajemajo tradicionalna lastna sredstva in skupno trgovinsko politiko.

To priporočilo naj bi se izvedlo do konca leta 2020 s celotno uvedbo določb carinskega zakonika Unije o poenostavljenih postopkih⁴⁸. Vendar ne bo vključevalo spletnega odpisa ob sprostitvi blaga na licencah in podobnih dokumentih v vseh državah članicah. Uvoz brez veljavnega dokumenta negativno vpliva na interese proizvajalcev EU, ki naj bi jih ukrep trgovinske politike ščitil. Poleg tega pa lahko v primerih tarifnih opustitev, tarifnih kvot, kvot in tarifnih plafonov vpliva na finančne interese EU.

Komisija je izvedla priporočila Evropskega računskega sodišča o zavezujočih tarifnih informacijah

Zavezujoča tarifna informacija (ZTI) je uradna pisna odločba, ki velja tri leta in jo carinski organ izda vlagatelju, v njej pa da oceno o uvrstitvi blaga v tarifni nomenklaturi EU pred uvozom (ali izvozom). Odločba ZTI je zavezujoča za vse carinske organe EU in imetnika odločbe. Če je uvoznik imetnik odločbe ZTI, se to zabeleži v carinsko deklaracijo za tiste vrste uvožene izdelke, ki jih ZTI pokriva. Odločba ZTI prinaša trgovcem gotovost in prispeva k enotni uporabi carinske zakonodaje.

Spremljali smo, kako Komisija izvaja naša priporočila iz prejšnjega posebnega poročila⁴⁹. Ugotovili smo, da so bila kljub nekaterim izboljšavam informacijske tehnologije⁵⁰, ki bodo na voljo šele oktobra 2017, z začetkom veljavnosti carinskega zakonika Unije ter njegovimi izvedbenimi in delegiranimi akti 1. maja 2016, obravnavan vsa priporočila.

Vendar carinski organi izbranih držav članic pri sprostitvi blaga ne preverjajo, ali imetnik odločbe ZTI to dejansko uporablja za uvoz tiste vrste blaga, ki je v njej navedena. Prav tako se vozne deklaracije, v katerih je prijavljena šifra TARIC drugačna, ampak podobna tisti, ki je navedena v odločbi ZTI, v sistemu za obvladovanje tveganja ne označijo za kontrole po sprostitvi blaga. Tako lahko imetnik ZTI, ki ni zadovoljen z odločbo ZTI, napačno razvrsti uvoz, da v primeru, če države članice ne preverijo njegovega zahtevka, obide odločbo in se tako izogne plačilu višjih dajatev, ki so predpisane v odločbi ZTI.

Odločb o vrednotenju na ravni EU še zmeraj ni

Odločba o vrednotenju na ravni EU bi bila uradna pisna odločba, v kateri bi carinski organ vlagatelju pred uvozom predložil oceno, kako naj bi bil carinsko obravnavan določen element carinske vrednosti v nekem obdobju. V odločbi bi bilo navedeno, kako se za namene carinskega vrednotenja obravnavajo, na primer, plačilo provizije, plačilo licenčnine ali določeni elementi sporazuma o določanju transfernih cen⁵¹.

Odločba o vrednotenju na ravni EU bi zagotovila pravno varnost in zagotovila enake konkurenčne pogoje za trgovce, ki delujejo v več državah članicah. Sodišče je Komisiji priporočilo⁵², naj sprejme ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe, s katerimi bi rešila neobstoj zakonodajnih določb Skupnosti, ki bi omogočale vzpostavitev odločb o vrednotenju na ravni Skupnosti.

Carinski zakonik Unije⁵³ Komisiji omogoča, da z delegiranimi akti razširi področje uporabe odločb v zvezi z zavezujočimi informacijami, da se zajamejo tudi drugi „dejavniki, na podlagi katerih se uporabljajo uvozne in izvozne dajatve, in drugi ukrepi v zvezi z blagovno menjavo”, s tem pa vključijo tudi dejavniki vrednotenja. Vendar Komisija doslej te možnosti še ni izkoristila.

Komisija še ni pričela z izvajanjem priporočila Sodišča. Po 17 letih še vedno ni mogoče izdati odločb o vrednotenju na ravni Unije.

Države članice nimajo enotnega pristopa pri carinskih kontrolah uvoza, kar lahko vodi do prenizkih plačil carin

Carinski organi držav članic bi morali delovati kot ena uprava, kar je bil eden od ciljev programa Carina 2013. Če države članice nimajo enotnega pristopa pri carinskih kontrolah, lahko goljufi za svoj nezakonit uvoz izberejo najšibkejši člen v verigi.

Sodišče je ugotovilo, da države članice carinskih kontrol ne izvajajo usklajeno in poenoteno, da bi bile carinske kontrole zagotovljene v enakovrednem obsegu po vsej Uniji, s čimer bi se preprečilo protikonkurenčno ravnanje na različnih vstopnih in izstopnih točkah Unije.

Pomanjkanje enotnega pristopa k carinskim kontrolam v zvezi s podcenjevanjem izkrivlja izbiro države članice uvoza

Države članice se soočajo z izzivom, kako preprečiti goljufije zaradi podcenjevanja. Kontrolam pri sprostitvi blaga bi bilo treba v teh primerih morebitnih goljufij dati prednost, ker lahko uvozniki pozneje postanejo plačilno nesposobni ali izginejo. Kadar obstaja upravičen dvom, da prijavljena vrednost predstavlja dejansko transakcijsko vrednost, lahko carinski organi pri izvajanju kontrol pri sprostitvi blaga zahtevajo dodatne informacije in predložitev dodatne dokumentacije. Upravičeni dvomi se lahko pojavijo zlasti takrat, ko prijavljena vrednost ne dosega opredeljene vrednosti pragu tveganja.

Za namene obvladovanja tveganja se lahko vrednost pragu tveganja določi na podlagi poštenih cen (glej odstavek 48). V nekaterih primerih uvozniki predložijo dokaze (račune, kupoprodajne pogodbe, bančne izpiske), ki se ujemajo s prijavljenimi (napačnimi) nizkimi vrednostmi. Na dokumentih, predloženih carinskim organom, se vse ujema, zato je podcenitev vrednosti blaga težko odkriti. V takih primerih se za razliko med prijavljeno (podcenjeno) vrednostjo in resnično ceno pogosto izvedejo druga plačila, bodisi v gotovini bodisi preko tretjih strani. Slika 2 spodaj prikazuje primer podcenitve z gotovinskim predplačilom.

Vir: Evropsko računsko sodišče na primeru Svetovne carinske organizacije

Carinski postopek 42 je postopek, ki ga uvozniki uporabijo za pridobitev oprostitve plačila DDV, kadar se uvoženo blago prepelje naprej v drugo državo članico. V tem primeru se DDV plača v namembni državi članici⁵⁴. Pri uvozu s carinskim postopkom 42 je treba od carinskih organov namembne države članice, v okviru medsebojne pomoči, zahtevati dodatne informacije o dejanski vrednosti transakcije, saj lahko v teh primerih končni prejemnik blaga izvede plačilo, npr. kitajskemu dobavitelju, ki je precej višje od vrednosti na računu, ki ga je carinski zastopnik predložil carinskim organom v državi članici uvoza. Vendar pa lahko to zahteva veliko časa ali je neuspešno, ker je lahko prijavljeni pridobitelj druga oseba kot končni prejemnik blaga ali pa je neobstoječi trgovec⁵⁵.

Če še vedno obstaja dvom, se lahko odvzamejo vzorci uvoženega blaga in zahteva⁵⁶ zavarovanje za kritje morebitnih izgub. Komisija je državam članicam zagotovila jasne smernice o tem, kako preprečevati podcenitev, pri izvajanju operacije Discount v okviru prednostnih kontrolnih območij (PCA), s katero se je obravnavalo podcenjevanje tekstila in obutve iz azijskih držav. Vendar praktične težave še vedno obstajajo.

Sodišče je v vseh obiskanih državah članicah izbralo vzorec 30 primerov morebitno podcenjenega uvoza tekstila in obutve iz Azije iz leta 2015, da bi preverilo, ali so bile izpolnjene zahteve v zvezi s podcenitvijo, navedene v sporočilih o medsebojni pomoči urada OLAF. Sodišče je ugotovilo, da so države članice zadevna sporočila o medsebojni pomoči izvrševale na različne načine in da zahteve urada OLAF niso bile vedno izpolnjene. Sodišče je prav tako ugotovilo, da so bili vsi vzorci izdelkov znatno podcenjeni. V nekaterih primerih so bile cene predelanega bombaža, ki so bile prijavljene ob uvozu, celo nižje od cene surovega bombaža. Slika 3 in Slika 4 prikazujeta primerjavo med vrednostmi pragu tveganja za predelan bombaž, cenami surovega bombaža in cenami, prijavljenimi ob uvozu, v vzorcih iz Združenega kraljestva in Poljske.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov iz spletnega vira THESEUS (https://theseus.jrc.ec.europa.eu) in http://www.finanzen.net/rohstoffe/baumwollpreis/euro/historisch.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov iz spletnega vira THESEUS (https://theseus.jrc.ec.europa.eu) in http://www.finanzen.net/rohstoffe/baumwollpreis/euro/historisch.

Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da države članice, ki izvajajo manj kontrol pri sprostitvi blaga, privabljajo več uvoza. To je še posebej opazno v primerih kontrol, povezanih s podcenitvijo tekstila in obutve iz Kitajske, pri katerih države članice, ki ne izvajajo kontrol pri sprostitvi blaga, privabljajo promet iz drugih držav članic.

Združeno kraljestvo ne uporablja pragov tveganja, opisanih v odstavku 92, in ne zahteva zavarovanja za sprostitev blaga, ki bi lahko imelo prijavljeno podcenjeno vrednost, da bi se s tem pokrile morebitne izgube zaradi premalo plačanih carin. Vendar pa je OLAF od vseh držav članic zahteval, naj sprejmejo vse ustrezne previdnostne ukrepe za zaščito finančnih interesov EU in da naj zahtevajo polog za carinske dajatve za odkrite sumljive pošiljke, da bi preprečile prihodnje izgube zaradi neplačanih carin.

Ugotovili smo, da je to, da Združeno kraljestvo za blago, ki je bilo morebiti podcenjeno, ne zahteva zavarovanja, povzročilo preusmeritev prometa: uvoženo kitajsko blago, ki je znatno podcenjeno, potuje preko tranzitnih držav članic in se po opravljenem carinskem postopku 42 v Združenem kraljestvu prepelje nazaj v celinsko Evropo, npr. tekstil ali obutev iz Kitajske se odpremi v okviru postopka zunanjega tranzita iz Hamburga do Dovra, kjer se po carinskem postopku 42 sprosti v prosti promet brez kontrol pri sprostitvi, nato pa se prepelje nazaj na npr. Poljsko ali Slovaško. Slika 5 prikazuje primer takega „izbiranja najugodnješega uvoznega kraja” z uporabo carinskega postopka 42.

Vir: Evropsko računsko sodišče.

Operacijo Octopus so leta 2016 izvedli francoski carinski organi v sodelovanju z uradom OLAF. Osredotočena je bila na uvoz v okviru carinskega postopka 42. Ta operacija upravnega sodelovanja je pokazala, da je do goljufij s podcenjevanjem prihajalo predvsem v Združenem kraljestvu, položaj pa je še dodatno poslabšalo dejstvo, da DDV ni bil plačan v namembni državi članici. Vrednosti, prijavljene na podlagi ponarejenih računov, so bile podcenjene za pet- do desetkrat in so pomembno vplivale na pobrane carinske dajatve in davke⁵⁷.

Kar zadeva učinek goljufive uporabe carinskega postopka 42 na izgube zaradi neplačanih DDV-ja in carin, je Sodišče v odstavku 83 svojega Posebnega poročila št. 24/2015⁵⁸ navedlo, da je v Združenem kraljestvu v dveh primerih opazilo podcenjen uvoz po carinskem postopku 42, ki ga je na podlagi skupne carinske operacije urada OLAF že zaznala davčna in carinska uprava Združenega kraljestva. Davčna in carinska uprava Združenega kraljestva je ocenila, da bo učinek na pobran DDV v Združenem kraljestvu znašal 0,5 milijona GBP, v drugih državah članicah pa 10,6 milijona GBP. Ocenjeni učinek na znesek pobranih carin v Združenem kraljestvu znaša 81 milijonov GBP. Te učinke je davčna in carinska uprava Združenega kraljestva ocenila za vse postavke, ki sta jih v obdobju treh let uvozila dva trgovca zajeta v vzorcu.

Slika 6 prikazuje podatke Eurostata za obdobje 2007–2016 o petih državah članicah, ki jih je izbralo Sodišče. V državah članicah, ki so izvajale kontrole pri sprostitvi blaga v zvezi s podcenjeno navedeno vrednostjo tekstila in obutve iz Kitajske, je prišlo do povečanja povprečne prijavljene cene uvoženega blaga, njihova količina uvoza pa se je zmanjšala. Povečanje količine uvoza v Združenem kraljestvu je znašalo 358 000 ton, medtem ko je skupno zmanjšanje v drugih štirih državah članicah znašalo 264 000 ton.

Vir: Eurostat.

To dodatno potrjujejo ocene potencialnih izgub dajatev zaradi podcenitve tekstila in obutve, ki jih je za obdobje 2013–2016 izvedel OLAF.

Po navedbah urada OLAF⁵⁹ bi moralo od leta 2013 do leta 2016 Združeno kraljestvo dati na razpolago znesek tradicionalnih lastnih sredstev, ki je za 1,9874 milijarde EUR (bruto) oz. za 1,5736 milijarde EUR (neto) večji od zneska, ki ga je dejansko dalo na razpolago. Količinska opredelitev potencialne izgube (v neto vrednosti, po odbitku stroškov pobiranja) v primerjavi s skupnimi lastnimi sredstvi in tradicionalnimi lastnimi sredstvi, ki so jih države članice dejansko dale na razpolago v istem obdobju, je na voljo na Sliki 7.

Vir: Letno poročilo o dejavnostih GD za proračun za leto 2016.

To še dodatno potrjuje ugotovitve Sodišča iz Posebnega poročila št. 23/2016, da lahko zaradi različnih praks carinske kontrole med državami članicami neko pristanišče postane za svetovne ladijske družbe privlačnejše od drugih⁶⁰.

Države članice uporabljajo različne pristope za preprečevanje goljufij v zvezi s poreklom in tarifno uvrstitvijo

OLAF lahko pošlje opozorila o goljufijah v države članice z uporabo sporočil o medsebojni pomoči, ki vsebujejo zahteve, naj carinski organi držav članic zaščitijo finančne interese EU.

Sodišče je ugotovilo, da je pet izbranih držav članic uporabljalo drugačne pristope v zvezi z obravnavo sporočil o medsebojni pomoči urada OLAF 2015/15 o napačni tarifni uvrstitvi in 2014/21–2015/18 o napačni navedbi porekla. Nepošteni trgovci lahko izkoristijo kakršen koli drugačen pristop k carinskim kontrolam, da bi se izognili plačilu carine.

Sodišče je ugotovilo tudi, da je obravnavanje sporočil o medsebojni pomoči enostavneje v tistih državah članicah, v katerih je na uvozni carinski deklaraciji obvezna navedba pošiljatelja.

Države članice imajo različne pristope k uporabi sankcij

V EU je izvrševanje carinske zakonodaje obveza držav članic⁶¹, ki lahko za preprečevanje kršitev uporabljajo različne civilne, upravne in/ali kazenske sankcije. To pa lahko izkrivlja konkurenco na notranjem trgu med trgovci, ki poslujejo zakonito, goljufi pa lahko te razlike izkoriščajo in tako škodujejo finančnim interesom EU.

Sodišče je ugotovilo, da se carinske kršitve na Poljskem, v Belgiji in Franciji obravnavajo kot kazniva dejanja in sistematično vodijo do sprožitve kazenskih postopkov. Na Poljskem ni ne upravnih ne civilnih sankcij za carinske kršitve.

Komisija je predstavila predlog direktive o določitvi pravnega okvira Unije za carinske kršitve in sankcije⁶², ki ga trenutno preučujeta Svet in Evropski parlament. Predlog direktive je rezultat študije⁶³ o pravnih okvirih držav članic v zvezi s carinskimi kršitvami in sankcijami.

Pri carinskih kontrolah uvoženega blaga obstajajo vrzeli

Obvladovanje tveganja, ki ga izvajajo carinski organi držav članic, zajema opredeljevanje, oceno, analizo in blaženje različnih vrst in ravni tveganj, ki so povezana z mednarodno trgovino z blagom.

Obvladovanje carinskih tveganj v EU deluje po načelu „predhodna ocena, nadzor po potrebi”. Glede na tveganja v konkretnem primeru se lahko ta obravnavajo pred natovarjanjem blaga v državi izvoznici, pred prihodom blaga na ozemlje EU ali na kraju raztovarjanja, ob uvozu ali po tem, ko se blago sprosti v prosti promet⁶⁴.

Uvoz se lahko izvede z rednimi ali poenostavljenimi postopki. Uvoz blaga s poenostavljenimi postopki omogoča lažje trgovanje zaradi hitrejše sprostitve blaga. Komisija vsako leto pripravi poročilo o smotrnosti delovanja carinske unije, ki vsebuje pregled pogostosti in uspešnosti različnih vrst izvedenih carinskih kontrol.

Države članice ne izvajajo kontrol pred prihodom, da bi zaščitile finančne interese EU

V fazi pred prihodom lahko carinski organi pridobijo predhodne informacije o bližnjem prihodu tovora iz blagovnih manifestov in drugih virov. V EU lahko prevozniki ali njihovi pooblaščeni zastopniki vložijo elektronske vstopne skupne deklaracije v prvem pristanišču ali letališču vstopa na carinsko območje EU v predpisanem času pred prihodom blaga. Ekipe za analizo carinskega tveganja lahko te podatke analizirajo in sestavijo predhoden ciljni izbor. Vendar pa je v tej fazi na voljo majhna količina informacij, ki bi omogočila natančne preglede za fiskalne namene, npr. v zvezi z vrednotenjem ali tarifno uvrstitvijo uvoženega blaga⁶⁵.

Pet izbranih carinskih organov držav članic je trdilo, da zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov niso mogli opraviti pregledov vstopnih skupnih deklaracij pred prihodom blaga za fiskalne namene. Vendar se lahko v primeru sumljivih trgovcev (trgovci s slabim slovesom) sprožijo pregledi pred prihodom blaga, ki so relevantni za fiskalne namene, če so v vstopnih skupnih deklaracijah navedeni podatki o pošiljatelju in prejemniku. Čeprav je to ponavadi tako, lahko takšni podatki tudi manjkajo⁶⁶.

Države članice vedno ne opravljajo kontrol, ki jih predlagajo njihovi sistemi za obvladovanje tveganja

Kontrole pri sprostitvi blaga, ki jih predlaga sistem za obvladovanje tveganja, so lahko fizične, dokumentarne ali pa obsegajo vzorčenje blaga za nadaljnjo analizo, vključno z laboratorijsko analizo.

Sodišče je ugotovilo, da lahko carinski uradniki v državah članicah, ki jih je obiskalo, razen v Združenem kraljestvu, razveljavijo kontrolne ukrepe, ki se predlagajo na podlagi filtra tveganja, brez kakršne koli hierarhične odobritve ali potrditve. To predstavlja vrzel v sistemu notranjega nadzora, ki zmanjšuje uspešnost sistema za obvladovanje carinskih tveganj.

V Združenem kraljestvu se dokumentarni in fizični pregledi uporabljajo samo za redne uvozne postopke, ki predstavljajo 12 % uvoznih deklaracij. Sodišče je ugotovilo, da je bilo 99,77 % uvoženega blaga, ki je bilo prijavljeno v okviru rednih uvoznih postopkov leta 2015, ocarinjenega v eni uri in da se pri dokumentarnih kontrolah za preprečevanje napačne navedbe porekla pri sprostitvi blaga ne preverjajo izvirna dokazila o poreklu ali podatkovna baza ConTraffic, da bi se odkrila neskladja. Zaradi tega je uspešnost kontrol pri sprostitvi blaga v Združenem kraljestvu vprašljiva. Preostalih 88 % uvoznih deklaracij je bilo vloženih z uporabo poenostavljenih postopkov in niso bile zajete v kontrole pri sprostitvi blaga.

Večje število kontrol po sprostitvi blaga ne odtehta zmanjšanja števila kontrol pri sprostitvi blaga zaradi poenostavljenih postopkov

Trgovci, ki imajo dovoljenje za uporabo poenostavljenih carinskih postopkov za uvoz, lahko uporabijo pospešene postopke sprostitve blaga. Carina se zanaša na pravilnost njihovih uvoznih deklaracij in izvaja manj kontrol pred sprostitvijo, kar bi bilo treba nadoknaditi z revizijami pred izdajo dovoljenja in naknadnimi revizijami⁶⁷. Leta 2015 je bilo skoraj 80 % vsega uvoza v EU opravljenega s poenostavljenimi postopki, od tega so bile za 0,2 % uvoza izvedene kontrole pri sprostitvi blaga.

Vendar je Sodišče ugotovilo, da se v Španiji in v Združenem kraljestvu kontrole pri sprostitvi blaga pri poenostavljenih postopkih ne opravljajo. To je še posebej zaskrbljujoče v Združenem kraljestvu, saj je tam velika večina uvoznih deklaracij vloženih z uporabo poenostavljenih postopkov.

Pooblaščen gospodarski subjekt je zanesljiv trgovec, pri katerem se opravi manj fizičnih kontrol in kontrol dokumentov pri carinjenju. Carinski organi izdajo dovoljenje za pooblaščene gospodarske subjekte, če trgovec izpolnjuje določene zahteve.⁶⁸

Ena od poenostavitev, ki je določena v carinskem zakoniku Unije, dovoljuje predložitev uvozne deklaracije z vpisom v evidenco imetnika dovoljenja. V tem primeru mora trgovec carinske organe obvestiti o predložitvi blaga. Podatki o poreklu, tarifni uvrstitvi in vrednosti blaga, ki bi carinskim organom omogočili smiselno analizo tveganja za fiskalne namene, v tem obvestilu⁶⁹ niso vključeni. Poleg tega pa lahko carinski organi pooblaščeni gospodarski subjekt odvežejo obveznosti predložitve blaga carinskim organom.⁷⁰

Sodišče je ugotovilo primere pooblaščenih gospodarskih subjektov v kurirskem sektorju, ki zlorabljajo oprostitev carine za pošiljke majhnih vrednosti, in druge primere pooblaščenih gospodarskih subjektov, ki v času obiska Sodišča niso izpolnjevali pogojev za pooblaščene gospodarske subjekte ali ki so kot deklaranti ali zastopniki prijavljali podcenjeno vrednost uvoženega tekstila in čevljev iz Kitajske.

Sodišče je ugotovilo, da Italija ne izvaja revizij po sprostitvi blaga tako, kot so opredeljene v navodilih za carinsko revizijo, in sicer niti v zvezi s pooblaščenimi gospodarskimi subjekti. Sodišče je v Združenem kraljestvu preučilo 10 spisov o revizijah po sprostitvi blaga, ki so se nanašale na pooblaščene gospodarske subjekte, vendar nobeden ni bil dejanska revizija po sprostitvi blaga, ampak ocena ali spremljanje kontinuiranega izpolnjevanja pogojev za pooblaščene gospodarske subjekte.

Julija 2016 je Komisija opozorila na to, da šest držav članic⁷¹ ni izvajalo revizij po sprostitvi blaga ali o teh revizijah ni predložilo nobenih informacij. Te države članice so prispevale približno 20 % vseh carin, pobranih v EU⁷². Revizije po sprostitvi blaga so namenjene preprečevanju preostalih tveganj po sprostitvi blaga in drugih kontrolah po sprostitvi blaga, kadar pa se ne izvajajo, tveganja ostanejo.

Kontrole po sprostitvi blaga redko zajamejo uvoz v druge države članice

Kadar uvoznik s sedežem v eni državi članici (država članica 2) izvede uvoz v drugo državo članico (država članica 1), mora carinsko kontrolo opraviti slednja⁷³.

Sodišče je ugotovilo, da carinski organi države članice 1 od carinskih organov države članice 2 ne zahtevajo računovodskih evidenc, bančnih računov itd. trgovca, ki ima sedež na njenem ozemlju, in da carinski organi države članice 2 ne vedo za opravljen uvoz, saj jih carinski organi države članice 1 o tem niso dolžni obvestiti.

To stanje otežuje še to, da so informacije, ki so vključene v obstoječo podatkovno zbirko o uvozu v države članice, Surveillance 2, le delno uporabne za revizije po sprostitvi blaga, saj ne vključujejo imena uvoznika in/ali deklaranta. Končna uvedba⁷⁴ podatkovne zbirke, imenovane Surveillance 3, ki vključuje te in druge ustrezne informacije, ni predvidena pred 1. oktobrom 2018.

Sodišče je ugotovilo, da to velja zlasti za carinski postopek 42. V okviru tega postopka lahko uvoznik s sedežem v državi članici 2 imenuje svojega zastopnika v državi članici 1, ki bo tam opravil uvoz, kar otežuje izvajanje kontrol po sprostitvi blaga.

Po podatkih urada OLAF je okoli 57 % vsega domnevno podcenjenega uvoženega tekstila in obutve iz Kitajske ocarinjenega v okviru carinskega postopka 42, čeprav se v okviru tega postopka ocarini le 16 % vsega uvoza.

Komisija je med pregledom, ki je bil opravljen na Slovaškem decembra 2016, prav tako ugotovila, da je bilo glavno tveganje podcenitve odkrito pri uvozu v okviru carinskega postopka 42, pri tem pa ima uvoznik običajno sedež v drugi državi članici, kar otežuje preprečevanje prijavljanja podcenjene vrednosti s kontrolami po sprostitvi blaga.

Pomanjkanje pregledov v zvezi z oprostitvijo plačila carine za pošiljke majhnih vrednosti povzroča premajhna plačila carin

Carinska zakonodaja zagotavlja izvzetje od dajatev ali oprostitev dajatev za pošiljke zanemarljivih vrednosti. Blago, katerega vrednost ne presega določenega praga, je oproščeno plačila carine in drugih davkov. Razlog za to je, da majhna vrednost potencialnih pobranih prihodkov od pošiljk majhnih vrednosti ne odtehta upravnih in operativnih stroškov, ki so potrebni za zagotovitev skladnosti s carinskimi pravili.

Hitra širitev e-trgovanja je spremenila to stanje. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) navaja⁷⁵: „Ko je bila uvedena večina sedanjih olajšav za uvoz blaga majhnih vrednosti, spletnega nakupovanja še ni bilo in količina uvoženega blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine, je bila razmeroma majhna.“

Blago, ki ga podjetja dobavljajo potrošnikom in je kupljeno v državah, ki niso članice EU, je zaradi svoje majhne vrednosti upravičeno do oprostitve DDV (in carine), kadar njegova vrednost ne presega praga v višini 10 oziroma 22 EUR. Poleg DDV se mora za blago, katerega vrednost je višja od 150 EUR, zaračunati tudi carina. Darilo, ki ga fizična oseba pošlje drugi fizični osebi, je oproščeno carine in DDV, če njegova vrednost ne presega 45 EUR. Če njegova vrednost presega 45 EUR, vendar pa brez DDV ni večja od 700 EUR, se lahko uporabi standardna pavšalna carinska stopnja v višini 2,5 %. Vse te oprostitve veljajo tudi za blago, kupljeno na spletu iz držav nečlanic EU.

Sodišče je ugotovilo, da se je v elektronskih sistemih za sprostitev blaga v izbranih državah članicah dopuščalo: (i) da se za oprostitev carine na podlagi zanemarljive vrednosti prijavi blago, katerega prijavljena vrednost⁷⁶ je bila višja od 150 EUR, in (ii) da se komercialne pošiljke uvozijo kot darila.

Sodišče je ugotovilo, da so tudi kurirska podjetja s statusom pooblaščenih gospodarskih subjektov zlorabljala te oprostitve carin za blago, ki je bilo uvoženo po začetku veljavnosti delegiranih in izvedbenih aktov⁷⁷ carinskega zakonika Unije 1. maja 2016. To je še posebej zaskrbljujoče, saj morajo pooblaščeni gospodarski subjekti izvajati notranje kontrole, ki omogočajo preprečevanje in odkrivanje nezakonitih ali nepravilnih transakcij⁷⁸.

Dokazi, ki jih je Združeno kraljestvo zbralo o elektronskem trgovanju, kažejo na obsežno podcenjevanje blaga, uvoženega iz Daljnega vzhoda in čedalje več iz ZDA, prijavljene vrednsot pa so od 10 do 100-krat manjše od dejanskih.

Po podatkih belgijskih carinskih organov se blago, kupljeno prek nekaterih spletnih strani iz držav, ki niso članice EU, sistematično deklarira kot blago z vrednostjo, nižjo od 22 EUR, čeprav je potrošnik zanj dejansko plačal več⁷⁹.

Po podatkih iz študije svetovalnega podjetja Copenhagen Economics⁸⁰ se uvozne dajatve obračunavajo samo za 47 % poštnih pošiljk, za katere bi se morala zaračunati carina, to nepopolno zaračunavanje uvoznih dajatev pa neposredno pomeni izgubo zaradi neplačanih carinskih dajatev v EU v višini 0,25 milijarde EUR.

Tako lahko pride do izgub zaradi neplačanih carin na dva načina: (i) pri prijavi podcenjenega blaga, kadar je blago napačno prijavljeno kot upravičeno do oprostitve na podlagi majhne vrednosti; in (ii) pri oprostitvi carine za blago, ki za to ni upravičeno, npr. blago s prijavljeno vrednostjo, višjo od 150 EUR, ki ga je carinski sistem za sprostitev blaga kljub temu sprejel zaradi vrzeli v sistemu, ali komercialne pošiljke (ki jih podjetja pošljejo potrošnikom), ki so prijavljene kot darila (kot da jih je ena fizična oseba poslala drugi fizični osebi).

V primeru kurirskih podjetij s statusom pooblaščenega gospodarskega subjekta je to še bolj verjetno, saj se pri njih izvaja manj fizičnih in dokumentarnih kontrol, to pa pomeni tudi manj kontrol na točki uvoza in po sprostitvi blaga.⁸¹

Zaključki in priporočila

S to revizijo je Sodišče obravnavalo vprašanje, ali se z uvoznimi postopki EU ščitijo njeni finančni interesi. Sodišče je ugotovilo resne slabosti, ki kažejo na slabosti v zakonodajnem okviru in na to, da države članice neuspešno izvajajo carinske kontrole pri uvozu, kar negativno vpliva na finančne interese EU.

Ker ni ocene izgub zaradi neplačanih carin, ni mogoče dobro oceniti smotrnosti delovanja carinske unije, kar zadeva zaščito finančnih interesov EU, hkrati pa ni mogoče učinkovito dodeljevati sredstev posameznim področjem, npr. za preprečevanje navajanja podcenjenih vrednosti ali za države članice, kjer so bile ugotovljene najvišje potencialne izgube (glej odstavke 26 do 28).

Priporočilo 1

Komisija bi morala – da bi lahko izpolnila zahtevo Evropskega parlamenta – razviti metodologijo in pripraviti redne ocene izgub zaradi neplačanih carin od leta 2019, njihove rezultate pa upoštevati pri dodeljevanju sredstev in pri določanju operativnih ciljev.

Ciljni rok za uresničitev: leto 2019.

Države članice nimajo dovolj finančni spodbud za izvajanje carinskih kontrol in izboljšanje pobiranja carin za proračun EU. Države članice, ki izvajajo carinske kontrole, ampak niso uspešne pri izterjavi, tvegajo finančne posledice zaradi teh izgub, nasprotno pa države članice, ki takšnih kontrol ne izvajajo, morda ne bodo utrpele nobenih negativnih posledic. Poleg tega se je ena država članica pritožila, da bolj kot se bori proti goljufiji, večje je tveganje, da bo Komisija menila, da je finančno odgovorna (glej odstavke 29 do 32).

Tudi kadar se financiranje zagotavlja v okviru akcijskih programov EU, ni vedno povezano z zaščito finančnih interesov EU. Države članice ne zagotavljajo vedno potrebnih finančnih sredstev za izvajanje komponent evropskih informacijskih sistemov, ki niso komponente Unije in ki se ne financirajo iz akcijskih programov, kar lahko vodi do zamud pri izvajanju carinskega zakonika Unije. Nekatere države članice, v katerih se nahajajo glavna pristanišča vstopa, priznavajo, da je njihov delež zadržanega zneska tradicionalnih lastnih sredstev previsok (glej odstavke 33 do 40).

Priporočilo 2

Komisija bi morala preučiti vse razpoložljive možnosti za okrepitev podpore nacionalnim carinskim upravam pri izvajanju njihove pomembne naloge v EU v novem večletnem finančnem okviru, vključno s ponovno oceno primerne stopnje stroškov pobiranja.

Ciljni datum za uresničitev: do začetka naslednjega večletnega finančnega okvira.

Priporočilo 3

Komisija bi morala predlagati, da je treba s prihodnjimi akcijskimi programi EU, ki služijo podpori carinske unije, prispevati k finančni vzdržnosti evropskih informacijskih sistemov na področju carine.

Ciljni rok za uresničitev: do začetka naslednjega večletnega finančnega okvira.

Izmenjava informacij in sodelovanje v carinskih zadevah deluje nemoteno. Vendar pa je revizija pokazala, da so v orodjih za izmenjavo informacij še vedno slabosti, tako v njihovi vsebini kot pri njihovi uporabi (glej odstavke 41 do 69).

Priporočilo 4

Komisija bi morala:

1. predlagati spremembe carinske zakonodaje v letu 2018, s katerimi bi postala obvezna navedba pošiljatelja v uvozni carinski deklaraciji, in
2. biti bolj specifična pri zahtevah, navedenih v sporočilih o medsebojni pomoči, da bi zagotovila, da se v državah članicah enako izvajajo.

Ciljni rok za uresničitev: takoj.

Priporočilo 5

Komisija bi morala v letu 2018 imenovati čezmorskega uradnika za zvezo urada OLAF v državah, ki niso članica EU in v katerih poteka večina goljufivega pretovarjanja v prostih conah.

Kar zadeva enotno uporabo carinske zakonodaje EU, se integrirana tarifa Evropske unije (TARIC) enotno uporablja v štirih od petih revidiranih državah članicah. Vendar pa se v podatkovno zbirko TARIC vnašajo retroaktivne spremembe, ki imajo finančni učinek in jih morajo države članice skrbno izvajati. Države članice ne pregledujejo ustrezno, ali imetniki v trenutku uvoza dejansko uporabljajo izdane odločbe o zavezujočih tarifnih informacijah (ZTI). Čeprav ima v skladu s carinskim zakonikom Unije Komisija možnost za izdajo odločb o vrednotenju na ravni EU, pa Komisija tega še ni storila (glej odstavke 70 do 88).

Priporočilo 6

Komisija bi morala:

1. do leta 2020 začeti skrbno spremljati, ali države članice preverjajo upoštevanje odločb o zavezujočih tarifnih informacijah; in
2. nemudoma omogočiti izdajo odločb o vrednotenju na ravni EU, kot je Sodišče priporočilo v svojem Posebnem poročilu št. 23/2000.

Države članice imajo različne pristope pri izvajanju carinskih kontrol za preprečevanje navajanja podcenjene vrednosti blaga, napačne navedbe porekla in napačne tarifne uvrstitve ter pri izreku sankcij. Za carinske organe je izziv najti ravnotežje med potrebo po omogočanju lažjega trgovanja s hitrejšimi in tekočimi uvoznimi postopki ter carinskimi kontrolami, ki jih je treba izvajati. Obremenjujoče carinske kontrole lahko vplivajo na to, kateri carinski urad bo za uvoz izbral trgovec, letališča in pristanišča z manj carinskimi kontrolam pa privabljajo več prometa. Sodišče je odkrilo primere „izbiranja najugodnejšega uvoznega kraja”, tj. primere, ko se trgovci odločijo za uvoz blaga s podcenjeno vrednostjo v države članice z manj strogimi kontrolami (glej odstavke 89 do 110).

Priporočilo 7

Komisija bi morala predlagati zakonodajne spremembe, ki bi od leta 2021 omogočale naložitev finančnih popravkov tistim državam članicam, ki tveganj ne obravnavajo ustrezno in morda celo spodbujajo „izbiranje najugodnejšega uvoznega kraja”.

Zaradi pomanjkanja zadostnih podatkov države članice ne izvajajo analize tveganja za fiskalne namene v fazi pred prihodom blaga ali ob obvestilu trgovcev o prihodu blaga v njihove prostore. Poleg tega lahko v petih revidiranih državah članicah carinski organi izpustijo preglede, ki jih predlaga nacionalni sistem za obvladovanje tveganja, ne da bi za to potrebovali odobritev hierarhije. Kar zadeva poenostavljene postopke, države članice manjšega števila kontrol pri sprostitvi blaga ne morejo nadomestiti s kontrolami po sprostitvi blaga. Kadar trgovec uvozi blago v državo članico, v kateri nima sedeža, se to blago redko naknadno preveri. Države članice imajo težave pri preverjanju, ali trgovci poslujejo skladno s pravili o oprostitvi carin za pošiljke majhnih vrednosti, kar pomeni izgubo za nacionalne proračune in proračun EU. Sodišče je ugotovilo, da pooblaščeni gospodarski subjekti, ki delujejo v kurirskem sektorju, zlorabljajo takšne oprostitve (glej odstavke 111 do 141).

Priporočilo 8

Komisija bi morala v letu 2018:

1. predlagati zakonodajne ukrepe, v skladu s katerimi bo obvezna navedba dodatnih podatkovnih elementov, ki bodo omogočali izvedbo analize finančnega tveganja, v fazi pred prihodom blaga in na obvestilih trgovcev o prihodu blaga v njihove prostore;
2. izboljšati podatkovno zbirko Surveillance tako, da bi se ugotovil prejemnika blaga, kadar se uporabi carinski postopek 42; in
3. preiskati zlorabo oprostitev carin za pošiljke majhnih vrednosti pri e-trgovanju z državami, ki niso članice EU.

Priporočilo 9

Države članice bi morale takoj:

1. razveljavitev kontrol, ki jih predlagajo sistemi za obvladovanje tveganja, pogojiti s predhodnim ali neposrednim dovoljenjem hierarhije;
2. v svoje elektronske sisteme za sprostitev blaga uvesti preglede, s katerimi bi se blokiral sprejem uvoznih deklaracij, s katerimi se zahteva oprostitev dajatev za pošiljke majhnih vrednosti in na katerih je prijavljena prava vrednost večja od 150 EUR, ali deklaracij za komercialne pošiljke (ki jih podjetje pošlje potrošniku), ki so prijavljene kot darila (kot pošiljke fizičnih oseb drugim fizičnim osebam);
3. naknadno preveriti skladnost trgovcev s pravili za oprostitev carin za pošiljke majhnih vrednosti, vključno s pooblaščenimi gospodarskimi subjekti;
4. pripraviti načrte preiskav za preprečevanje zlorab te olajšave pri e-trgovanju z državami zunaj EU.

To poročilo je sprejel senat IV, ki ga vodi Baudilio TOMÉ MUGURUZA, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 7. novembra 2017.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner LEHNE
Predsednik

Glosar

Carinjenje: proces izpolnjevanja carinskih formalnosti, zato da je vlagatelju zahtevka lahko blago na voljo.

Carinska deklaracija: dejanje, s katerim oseba na predpisan način in v predpisani obliki navede, da želi dati blago v določen carinski postopek, po potrebi z navedbo uporabe katerih koli posebnih režimov.

Carinska unija: preferencialni trgovinski režim, v skladu s katerim trgovinske partnerice druga drugi odobrijo preferencialni dostop do svojih izdelkov in storitev, da bi pospešile medsebojno trgovino. Vodi k vzajemni odpravi tarif in kvot na udeleženih območjih, diskriminaciji trgovine z nečlanicami in uvedbi skupne carinske tarife.

Carinska zakonodaja: skupek zakonodaje, ki jo sestavljajo carinski zakonik in njegove izvedbene in delegirane določbe, sprejete na ravni Unije ali nacionalni ravni, skupna carinska tarifa, zakonodaja o sistemu oprostitev carin v Uniji in mednarodni sporazumi, ki vsebujejo carinske določbe, če se uporabljajo v Uniji.

Carinske kontrole: določena dejanja, ki jih opravijo carinski organi, da bi zagotovili spoštovanje carinske in druge zakonodaje, ki ureja vstop, izstop, tranzit, gibanje, hrambo in posebno rabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Unije in državami ali ozemlji zunaj tega območja, ter prisotnost in gibanje neunijskega blaga in blaga, danega v postopek posebne rabe, znotraj carinskega območja Unije.

Carinski organi: carinske uprave držav članic in vsi drugi organi, ki so pristojni za izvajanje carinske zakonodaje.

Carinski postopek 42: postopek, ki ga uvozniki uporabljajo za pridobitev oprostitve plačila DDV, kadar bo uvoženo blago prepeljano v drugo državo članico. DDV se plača v namembni državi članici.

Carinski postopek: kateri koli od naslednjih postopkov, v katerega je dano blago v skladu s carinskim zakonikom – sprostitev v prosti promet, posebni postopki in izvoz.

Carinski status: status blaga kot unijskega ali neunijskega blaga.

Carinsko tveganje: verjetnost (ponderirana z učinkom) pojava dogodka, povezanega z vstopom, izstopom, tranzitom, gibanjem ali posebno rabo blaga, ki se giblje med carinskim območjem Unije in državami ali ozemlji zunaj tega območja, in povezanega s prisotnostjo neunijskega blaga znotraj carinskega območja Unije, ki bi preprečil pravilno uporabo ukrepov Unije ali nacionalnih ukrepov, ogrozil finančne interese Unije in njenih držav članic ali predstavljal grožnjo za varnost in varstvo Unije in njenih prebivalcev, zdravje ljudi, živali in rastlin, okolje ali potrošnike.

Dokumentacijski pregled: kontrola pravilnosti, popolnosti in veljavnosti informacij, vnesenih v carinsko deklaracijo (npr. opis blaga, vrednost in količina) ali v druge dokumente (npr. uvozna dovoljenja, potrdila o poreklu).

Druge kontrole po sprostitvi blaga: kontrole pravilnosti, popolnosti in veljavnosti informacij, navedenih v carinski deklaraciji (npr. opis blaga, vrednost, količina) ali drugih dokumentih (npr. uvozna dovoljenja, potrdila o poreklu), ki se opravijo po uvozu blaga.

Država članica uvoza: država članica, v kateri se blago fizično uvozi v EU in sprosti v prosti promet.

Fizični pregled: pregled blaga, ki vključuje podrobno štetje in vzorčenje, da se preveri, ali blago ustreza navedenemu na priloženi carinski deklaraciji.

Izbira najugodnejšega uvoznega kraja: izbira carinske točke uvoza z manj kontrolami z namenom nezakonitega plačila nižjih carin.

Medsebojna pomoč: vsak ukrep carinske uprave v imenu druge carinske uprave ali v sodelovanju z njo, ki je namenjen pravilnemu izvajanju carinske zakonodaje in preprečevanju, preiskovanju in preganjanju carinskih prekrškov.

Neunijsko blago: blago, ki ni unijsko blago ali je izgubilo carinski status unijskega blaga.

Obvladovanje tveganj: sistematsko prepoznavanje tveganja, tudi z naključnimi pregledi, in izvajanje vseh ukrepov, potrebnih za omejitev izpostavljenosti tveganju.

Odločba: dejanje carinskih organov, s katerim ti v skladu s carinsko zakonodajo odločijo o določeni zadevi in ki ima pravni učinek za eno ali več zadevnih oseb.

Predložitev blaga carini: obvestilo carinskim organom o prihodu blaga na carinski urad ali kateri koli drugi kraj, ki ga določijo in odobrijo carinski organi.

Prednostna kontrolna območja: del skupnega okvira za obvladovanje tveganj, ki zajema določene carinske postopke, vrste blaga, prometne poti, načine prevoza ali gospodarske subjekte, ki so v določenem obdobju predmet pogostejših analiz tveganja in carinskih kontrol.

Profil tveganja: kombinacija meril tveganja in področij kontrol (npr. vrsta blaga, država porekla), ki kaže na obstoj tveganja in je podlaga za predlog za izvedbo kontrolnega ukrepa.

Revizije po sprostitvi blaga: preverjanje trgovcev s pregledom njihovih računovodskih izkazov, evidenc in sistemov za zagotavljanje skladnosti s carinskimi predpisi in ovrednotenje tveganja, povezanega z njihovim poslovanjem.

Sprostitev blaga: dejanje, s katerim carinski organi prepustijo blago za namene, določene za carinski postopek, v katerega je blago dano.

Unijsko blago: blago, ki spada v eno izmed naslednjih kategorij:

1. blago, ki je v celoti pridobljeno na carinskem območju Unije in ne vsebuje blaga, uvoženega iz držav ali ozemelj zunaj carinskega območja Unije;
2. blago, ki je vneseno na carinsko območje Unije iz držav ali ozemelj zunaj tega območja in sproščeno v prosti promet;
3. blago, ki je pridobljeno ali izdelano na carinskem območju Unije, bodisi izključno iz blaga iz točke (b) bodisi iz blaga iz točk (a) in (b).

Uvozna dajatev: carina, ki se plača ob uvozu blaga.

Uvozni postopek: uporaba carinskega postopka sprostitve v prosti promet, po katerem se blago lahko prodaja ali porabi na trgu EU.

Vstopna skupna deklaracija: dejanje, s katerim oseba obvesti carinske organe v predpisani obliki in na predpisan način ter v določenem roku, da bo blago vneseno na carinsko območje Unije.

Kratice

AFIS informacijski sistem za boj proti goljufijam

BND bruto nacionalni dohodek

CIS carinski informacijski sistem

CRMS skupni carinski sistem za obvladovanje tveganja

DDV davek na dodano vrednost

EU Evropska unija

GD BUDG Generalni direktorat za proračun

GD TAXUD Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo

JRC Skupno raziskovalno središče

OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

OLAF Evropski urad za boj proti goljufijam

TARIC integrirana carinska tarifa Skupnosti

WCO Svetovna carinska organizacija

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik EU in programov ali upravljavskih tem, ki se nanašajo na posamezna področja proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To poročilo je pripravil senat IV, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Baudilio Tomé Muguruza in ki je pristojen za področji regulacije trgov in konkurenčnega gospodarstva. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Pietro Russo, pri pripravi poročila pa so mu pomagali vodja njegovega kabineta Chiara Cipriani, ataše Benjamin Jakob, vodilni upravni uslužbenec Paul Stafford in vodja naloge Carlos Soler Ruiz. Člani revizijske ekipe so bili Dan Danielescu, Maria Echanove, Josef Edelmann, Benny Fransen in Francois Gautier.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel.: +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2017

© Evropska unija, 2017

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: http://europa.eu/contact.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: http://europa.eu/contact.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: http://europa.eu.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (http://publications.europa.eu/eubookshop) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (http://europa.eu/contact).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.