Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ATHANASIOSA RANTOSA,

predstavljeni 2. oktobra 2025(1)

Zadeva C‑163/24

BX

proti

Statul Român – Ministerul Finanţelor Publice,

Curtea de Apel București

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija))

„ Predhodno odločanje – Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Sheme neposrednih podpor – Uredba (ES) št. 1782/2003 – Člen 20(1) – Sistem identifikacije enot rabe ali poljin – Učinkovitost administracije in kontrole – Določba, katere cilj je ali ni podeliti pravice posameznikom – Uredbe (ES) št. 796/2004 – Člen 68 – Obveznost kmeta, da prijavi točne površine in identifikacijo uporabljenih enot rabe ali poljin in njihovih meja – Znižanja in izključitve pri čezmernih prijavah – Izjeme – Pojem ‚točni podatki‘ – Odgovornost države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitve prava Unije – Kršitev, ki jo je mogoče pripisati sodišču, ki odloča na zadnji stopnji – Izenačitev vrste preprostih kršitev prava Unije z očitno kršitvijo “

I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija)(2), se v bistvu nanaša na razlago člena 20(1) Uredbe (ES) št. 1782/2003(3) o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike (v nadaljevanju: SKP) in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter člena 68(1) Uredbe (ES) št. 796/2004(4) o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih, med drugim, z Uredbo št. 1782/2003.

2.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BX, romunskim kmetom, ter Statul Român – Ministerul Finanţelor Publice (Romunska država – ministrstvo za javne finance) in višjim sodiščem v Bukarešti v zvezi z uveljavljanjem odgovornosti te države članice med drugim zato, ker to sodišče kot sodišče zadnje stopnje ni spoštovalo obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267, tretji odstavek, PDEU.

3.        Sodišče je v tej zadevi na eni strani pozvano, naj pojasni obseg pojma „pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom“ tako, da preuči, ali in pod katerimi pogoji lahko pravno pravilo, ki nedvomno sledi cilju v splošnem interesu, varuje tudi interese fizičnih in pravnih oseb. Po drugi strani pa mu daje priložnost, da pojasni ureditev odgovornosti države članice za kršitev prava Unije, za katero je odgovorno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, kot jo je Sodišče določilo v sodbi Köbler.(5)

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Uredba št. 1782/2003

4.        V uvodnih izjavah 1, 2, od 11 do 14, 16 in 21 Uredbe št. 1782/2003 je navedeno:

„(1)      Določiti je treba skupne pogoje za neposredna plačila iz različnih shem dohodkovne podpore v okviru [SKP].

(2)      Celotno plačilo neposredne pomoči mora biti pogojeno z izpolnitvijo pravil v zvezi s kmetijskim zemljiščem, kmetijsko proizvodnjo in dejavnostjo. Namen teh pravil je vključiti v skupne ureditve trgov osnovne standarde za okolje, varno hrano, zdravje in dobro počutje živali ter dobre kmetijske in okoljske pogoje. Če ti osnovni standardi niso izpolnjeni[,] morajo države članice v celoti ali delno odvzeti neposredno pomoč na podlagi sorazmernih, objektivnih in stopnjevitih meril. Tak odvzem ne vpliva na sankcije, ki so določene ali ki bodo določene v drugih določbah zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje.

[…]

(11)      Da bi izboljšali učinkovitost in uporabnost administrativnih in kontrolnih mehanizmov je treba prilagoditi sistem, uveden z [Uredbo (EGS) št. 3508/92(6)], tako, da se vključi[…] shema enotnega plačila […]. Predvideti je treba tudi možnost, da se kasneje vključijo druge sheme pomoči.

(12)      Za namene učinkovite kontrole in preprečevanja vlaganja večkratnih zahtevkov za pomoč različnim plačilnim agencijam v eni državi članici mora vsaka država članica ustanoviti enotni sistem za evidenco identitete kmetov, ki vlagajo zahtevke za pomoč v okviru integriranega sistema.

(13)      Različne sestavine integriranega [administrativnega in kontrolnega] sistema so namenjene bolj učinkovitejši administraciji in kontroli. […]

(14)      Glede na zapletenost sistema in veliko število zahtevkov za pomoč, ki jih je treba obravnavati, je nujno, da se uporabijo ustrezni tehnični viri ter ustrezne administrativne in kontrolne metode. Zato bi moral integriran sistem v vsaki državi članici imeti računalniško vodeno bazo podatkov, sistem identifikacije enot rabe ali poljin, zahtevke kmetov za pomoč, usklajen sistem kontrole ter, v shemi enotnega plačila, sistem za identifikacijo in evidenco pravic do plačila.

[…]

(16)      Identifikacija enot rabe ali poljin je ključni element za pravilno uporabo shem, ki so povezani s površino. Izkušnje so pokazale, da imajo obstoječe metode nekatere pomanjkljivosti. Zato je treba predvideti uvedbo sistema identificiranja s pomočjo daljinskega zaznavanja, kadar je to potrebno.

[…]

(21)      Sheme podpore v okviru [SKP] predvidevajo neposredno dohodkovno podporo, zlasti z namenom, da se kmetijski skupnosti zagotovi primeren življenjski standard. Ta cilj je tesno povezan z ohranitvijo podeželja. Da bi se izognili neprimernim dodelitvam sredstev Skupnosti se podpora ne bi smela izplačati kmetom, ki so umetno ustvarili pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil.“

5.        Člen 17 Uredbe št. 1782/2003, naslovljen „Področje uporabe“, je v prvem odstavku določal:

„Vsaka država članica vzpostavi integrirani administrativni in kontrolni sistem, v nadaljnjem besedilu: ‚integrirani sistem‘.“

6.        Člen 18 te uredbe, naslovljen „Elementi integriranega sistema“, je v odstavku 1 določal:

„Integriran sistem vsebuje naslednje elemente:

(a)      računalniško zbirko podatkov,

(b)      identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine,

(c)      sistem za identifikacijo in registracijo pravic do plačila iz člena 21,

(d)      zahtevke za pomoč,

(e)      integriran kontrolni sistem,

(f)      enoten sistem za registracijo identitete vsakega kmeta, ki vloži zahtevek za pomoč.“

7.        Člen 19 navedene uredbe, naslovljen „Računalniška zbirka podatkov“, je v odstavku 1 določal:

„V računalniško zbirko podatkov se za vsako kmetijsko gospodarstvo zapisujejo podatki, pridobljeni iz zahtevkov za pomoč.

Ta zbirka podatkov omogoča zlasti neposreden in takojšen vpogled prek pristojnega organa države članice v podatke za koledarsko in/ali tržno leto od začetka leta 2000 in za pomoč, dodeljeno na podlagi poglavja 10b naslova IV, od 1. maja 1998.“

8.        Člen 20 iste uredbe, naslovljen „Identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine“, je v odstavku 1 določal:

„Vzpostavi se identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine na podlagi kart in katastrskih dokumentov ali drugih kartografskih virov. Uporabljajo se tehnike računalniškega geografskega informacijskega sistema, vključujoč po možnosti zračne ali prostorske ortoposnetke z enotnim standardom, ki zagotavlja natančnost, ki ustreza kartografskemu merilu najmanj 1:10000.“

9.        Člen 21 Uredbe št. 1782/2003, naslovljen „Sistem za identifikacijo in registracijo pravic do plačila“, je določal:

„1.      Vzpostavi se sistem za identifikacijo in registracijo pravic do plačila, ki omogoča preverjanje pravic in navzkrižno preverjanje z zahtevki za pomoč in identifikacijskim sistemom za enote rabe ali poljine.

2.      Ta sistem omogoča neposreden in takojšen vpogled prek pristojnega organa države članice v podatke za najmanj tri zaporedna predhodna koledarska in/ali tržna leta.“

10.      Člen 22 te uredbe, naslovljen „Zahtevki za pomoč“, je določal:

„1.      Vsako leto kmet vloži zahtevek za neposredna plačila, za katerega velja integriran sistem, pri čemer navede, kadar je primerno:

–        vse enote rabe ali poljine gospodarstva,

[…]

2.      Država članica lahko določi, da mora zahtevek za pomoč vsebovati le spremembe glede na zahtevek za pomoč, vložen predhodno leto. Država članica razdeli prej tiskane obrazce na podlagi ugotovljenih površin iz predhodnega leta ter zagotovi grafični material, ki prikazuje lokacijo teh površin in, kadar je to primerno, položaj oljčnih dreves.

[…]“

2.      Uredba št. 796/2004

11.      V uvodnih izjavah 11, 13, 17, 36, od 55 do 58 in 67 Uredbe št. 796/2004 je bilo navedeno:

„(11)      Da bi prispevali k zaščiti finančnega interesa Skupnosti, bi bilo treba predvideti, da se lahko plačila v skladu z [Uredbo št. 1782/2003] izvajajo le po kontroli pregledov v zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev.

[…]

(13)      Zaradi učinkovitega nadzora bi bilo treba hkrati prijaviti kakršne koli vrste rabe površine in shem pomoči. Treba bi bilo torej predvideti vložitev enotnega zahtevka za pomoč, ki vključuje vse zahtevke za pomoč, nanašajoče se na površino.

[…]

(17)      Da bi poenostavili postopke za predložitev zahtevkov in v skladu s členom 22(2) Uredbe [št. 1782/2003], bi bilo treba v tem smislu poskrbeti, da države članice kmetu, kolikor je mogoče, priskrbijo vnaprej natisnjene informacije.

[…]

(36)      Pregledi območij na kraju samem praviloma vsebujejo dva dela, od katerih se prvi nanaša na preverjanje in meritve prijavljenih enot rabe oziroma poljin na podlagi grafičnega materiala, posnetkov iz zraka in drugo. Drugi del sestoji iz fizičnega inšpekcijskega pregleda enot rabe oziroma poljin, da bi preverili dejansko velikost prijavljenih enot rabe oziroma poljin in glede na zadevno shemo pomoči, prijavljeni posevek in njegovo kakovost. Po potrebi bi bilo treba opraviti tudi meritve. Fizični inšpekcijski pregledi na terenu bi se lahko opravljali na podlagi vzorca.

[…]

(55)      Za zaščito finančnih interesov Skupnosti bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe za boj proti nepravilnostim in goljufijam. Sprejeti bi bilo treba posebne določbe za nepravilnosti, ki se ugotovijo v zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev za različne zadevne sheme pomoči.

(56)      Sistem znižanj in izključitev, predviden v [Uredbi št. 1782/2003] glede obveznosti navzkrižne skladnosti, pa ima drug cilj, in sicer spodbuditi za kmete, da spoštujejo obstoječo zakonodajo na različnih področjih navzkrižne skladnosti.

(57)      Znižanja in izključitve bi bilo treba določiti ob upoštevanju načela sorazmernosti in, pri merilih o izpolnjevanju pogojev, posebnih težav, povezanih s primeri višje sile, kakor tudi izjemnih in naravnih okoliščin. V primeru obveznosti navzkrižne skladnosti se smejo znižanja in izključitve uporabiti le, kadar kmet deluje malomarno ali namerno. Znižanja in izključitve bi morala upoštevati resnost storjene nepravilnosti in bi lahko pomenila popolno izključitev iz ene ali več shem pomoči za določeno obdobje. V zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev bi znižanja in izključitve morala upoštevati posebnosti različnih shem pomoči.

(58)      Glede zahtevkov za pomoč na površino nepravilnosti običajno prizadevajo dele območij. Čezmerne prijave v zvezi z enoto rabe se zato lahko poravnajo z nepopolnimi prijavami za druge enote rabe oziroma poljine iste skupine posevkov. V okviru meje dopustnosti bi bilo treba predvideti, da se zahtevki za pomoč prilagodijo le za površino, ki je dejansko ugotovljena, in da se znižanja začnejo uporabljati šele, ko je ta meja presežena.

[…]

(67)      Znižanja in izključitve v zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev se na splošno ne bi smela uporabljati, kadar je kmet predložil točne podatke ali kadar lahko drugače pokaže, da ni naredil napake.“

12.      Člen 2 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Opredelitve“, je določal:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

(22)      ‚ugotovljena površina‘ pomeni površino, ki izpolnjuje vse pogoje, določene v pravilih za odobritev pomoči; v primeru sheme enotnega plačila se lahko šteje, da je prijavljena površina ugotovljena le, če jo dejansko spremlja ustrezno število pravic do plačil;

[…]

(25)      ‚geografski informacijski sistem‘ (v nadaljnjem besedilu ‚GIS‘) pomeni računalniško vodene tehnike geografskega informacijskega sistema, navedene v členu 20 [Uredbe št. 1782/2003];

[…]

(27)      ‚grafični material‘ pomeni zemljevide ali druge dokumente, ki se uporabljajo za sporočanje vsebine GIS med vlagatelji zahtevkov za pomoč in državami članicami;

[…].“

13.      Člen 6 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Identifikacija enot rabe oziroma poljin“, je v odstavku 1 določal:

„Sistem identifikacije kmetijskih enot rabe oziroma poljin iz člena 20 Uredbe [št. 1782/2003] deluje na ravni referenčnih enot rabe oziroma poljin, kot je katastrska parcela ali proizvodni blok, kar zagotavlja enotno identifikacijo vsake referenčne enote rabe oziroma poljine.

Države članice tudi zagotovijo, da se kmetijske enote rabe oziroma poljine zanesljivo opredelijo in zlasti zahtevajo, da so v enotnem zahtevku podrobnosti ali da je opremljen z listinami, ki jih določi pristojni organ in ki omogočajo, da se vsaka kmetijska enota rabe oziroma poljina lahko locira in izmeri. GIS deluje na podlagi nacionalnega geodetskega sistema.“

14.      Člen 12 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Vsebina enotnega zahtevka“, je določal:

„1.      Enotni zahtevek vsebuje vse potrebne informacije za ugotovitev upravičenosti do pomoči in zlasti:

[…]

(d)      podrobnosti, ki omogočajo identifikacijo vseh enot rabe oziroma poljin na kmetijskem gospodarstvu, njihovo površino, izraženo v hektarih na dve decimalni mesti, njihovo lokacijo in, kadar je primerno, njihovo uporabo ter ali je enota rabe oziroma poljina namakana;

[…]

3.      Za namene identifikacije vseh enot rabe oziroma poljin na kmetijskem gospodarstvu iz odstavka 1(d) je na vnaprej natisnjenih obrazcih, ki jih dobi kmet v skladu s členom 22(2) Uredbe [št. 1782/2003], navedena največja upravičena površina na referenčno enoto rabe za namene sheme enotnega plačila. Grafični material, ki ga dobi kmet v skladu z isto določbo, mora prikazovati meje referenčnih enot rabe oziroma poljin in njihovo enotno identifikacijsko oznako, kmet pa navede lokacijo vsake enote rabe oziroma poljine.

[…]

4.      Pri predložitvi obrazca za zahtevek kmet popravi vnaprej natisnjeni obrazec iz odstavkov 2 in 3, če je prišlo do kakršnih koli sprememb, zlasti prenosov pravic do plačil v skladu s členom 46 Uredbe [št. 1782/2003], ali če je katera od informacij, navedenih v vnaprej natisnjenih obrazcih, nepravilna.

Če se popravek nanaša na površino območja, kmet navede dejansko površino zadevnega območja. […]“

15.      Člen 15 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Spremembe enotnih zahtevkov“, je v odstavku 3 določal:

„Kadar je pristojni organ že obvestil kmeta glede nepravilnosti v enotnem zahtevku ali je kmeta obvestil o svoji nameri, da izvede pregled na kraju samem in kadar se pri tem pregledu na kraju samem odkrijejo nepravilnosti, se spremembe v skladu z odstavkom 1 ne odobrijo za tiste enote rabe oziroma poljine, ki jih te nepravilnosti zadevajo.“

16.      Člen 18 te uredbe, naslovljen „Poenostavitev postopkov“, je v odstavku 1(c) določal:

„Brez vpliva na posebne določbe te uredbe in Uredbe [št. 1782/2003] lahko države članice dovolijo ali zahtevajo, da se vsako obveščanje v skladu s to uredbo med kmetom in organi ter obratno opravlja elektronsko. V tem primeru je treba sprejeti primerne ukrepe, da se predvsem zagotovi:

[…]

(c)      da so poslani podatki zanesljivi zaradi pravilnega upravljanja zadevne sheme pomoči; kadar se uporabljajo podatki iz računalniške zbirke podatkov za govedo, ta zbirka podatkov ponuja raven zanesljivosti in vzpostavljenosti, ki je potrebna za pravilno upravljanje zadevnih shem pomoči.“

17.      Člen 19 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Popravki očitnih napak“, določa:

„Brez vpliva na člene 11 do 18 se lahko zahtevek za dodelitev pomoči prilagodi kadarkoli po njegovi predložitvi, kadar gre za očitne napake, ki jih prizna pristojni organ.“

18.      Člen 22 te uredbe, naslovljen „Umik zahtevkov za pomoč“, je določal:

„1.      Zahtevek za dodelitev pomoči se lahko kadarkoli popolnoma ali delno pisno umakne.

[…]

2.      Umiki v skladu z odstavkom 1 postavijo vlagatelja zahtevka v položaj, v katerem je bil, preden je predložil zahtevek za pomoč ali del tega zahtevka za pomoč.“

19.      Člen 24 navedene uredbe, naslovljen „Navzkrižne kontrole“, je v odstavku 1(c) določal:

„Administrativni pregledi iz člena 23 Uredbe [št. 1782/2003] omogočajo, da se ugotovijo nepravilnosti, zlasti avtomatizirano odkrivanje nepravilnosti z uporabo računalniških sredstev, vključno z navzkrižnimi kontrolami:

[…]

(c)      med enotami rabe, kakor so prijavljene v enotnem zahtevku in referenčnimi enotami rabe, ki jih vsebuje identifikacijski sistem za enote rabe oziroma poljine, za preverjanje upravičenosti do pomoči takih površin“.

20.      Člen 30 Uredbe št. 796/2004, naslovljen „Določitev površin“, je določal:

„1.      Površine enot rabe oziroma poljin se določijo s kakršnimi koli sredstvi, ki dokazano zagotavljajo meritve take kakovosti, ki je vsaj enakovredna kakovosti, potrebni za veljaven tehnični standard, kot je oblikovan na ravni Skupnosti. […]

[…]

4.      Upravičenost enot rabe oziroma poljin se ustrezno preveri. V ta namen se po potrebi zahteva dodatno dokazilo.“

21.      Člen 51 te uredbe, naslovljen „Znižanja in izključitve pri čezmernih prijavah“, je v odstavku 1 določal:

„Če je v zvezi s skupino posevkov površina, prijavljena za namene shem pomoči na površino, razen tistih za škrobni krompir, seme in tobak, kakor je predvideno v poglavjih 6, 9 in 10c naslova IV Uredbe [št. 1782/2003], večja od površine, določene v skladu s členom 50(3), (4) in (5) navedene uredbe, se pomoč izračuna na podlagi določene površine, znižane za dvakratno ugotovljeno razliko, če je ta razlika več kakor bodisi 3 % bodisi dva hektara, vendar ne več kakor 20 % določene površine.

Če je razlika več kakor 20 % ugotovljene površine, se ne dodeli nobena pomoč na površino za zadevno skupino posevkov.“

22.      Člen 68 Uredbe št. 796/2003, naslovljen „Izjeme od uporabe znižanj in izključitev“, je v odstavkih 1 in 2, drugi pododstavek, določal:

„1.      Znižanja in izključitve, predvidena v Poglavju I, se ne uporabljajo, kadar je kmet predložil točne podatke ali kadar lahko kako drugače pokaže, da ni naredil napake.

2.      […]

Informacije iz prvega pododstavka, ki jih da kmet, učinkujejo tako, da se zahtevek za pomoč uskladi z dejanskim stanjem.“

3.      Uredba (ES) št. 1973/2004

23.      Uredba (ES) št. 1973/2004(7) je vsebovala člen 138, naslovljen „Znižanja in izključitve glede pogojev upravičenosti“, ki je v odstavku 1 določal:

„Razen v primerih višje sile ali izjemnih okoliščinah – tako kot je določeno v členu 72 Uredbe [št. 796/2004], da se namreč z administrativnimi pregledi ali s pregledi na kraju samem ugotovi, da je nastala razlika med prijavljeno površino in določeno površino, po točki (22) člena 2 Uredbe [št. 796/2004], večja od 3 %, a hkrati manjša od 30 % določene površine, bo znesek, odobren v shemi enotnega plačila na površino, znižan za zadevno leto, in sicer za dvakraten znesek odkrite razlike.

V primeru, da je razlika večja od 30 % določene površine, se za zadevno leto pomoč ne dodeli.

[…]“

B.      Romunsko pravo

24.      Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 125/2006 pentru aprobarea schemelor de plăți directe și plăți naționale directe complementare, care se acordă în agricultură începând cu anul 2007, și pentru modificarea articolului 2 din Legea nr. 36/1991 privind societățile agricole și alte forme de asociere în agricultură (izredna uredba vlade št. 125/2006 o odobritvi shem neposrednih plačil in dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačil, odobrenih na področju kmetijstva od leta 2007 dalje, ter o spremembi člena 2 zakona št. 36/1991 o kmetijskih družbah in drugih oblikah združenj v kmetijstvu) z dne 21. decembra 2006 (v nadaljevanju: OUG št. 125/2006),(8) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je v členu 3(1)(g) določala:

„Za namene te izredne uredbe so naslednji izrazi opredeljeni tako:

[…]

(g)      identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine – sestavni del integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, ki vključuje računalniške aplikacije, ki temeljijo na ortografskih posnetkih, zemljevidih, katastrskih dokumentih ali drugih kartografskih virih. Uporabljene tehnike morajo temeljiti na računalniškem geografskem informacijskem sistemu, ki zagotavlja enotno identifikacijo vsakega fizičnega bloka, vključujoč po možnosti zračne ali satelitske ortoposnetke, z enotnimi pravili, ki zagotavljajo natančnost, ki ustreza vsaj kartografskemu merilu 1:10000, in omogočajo identifikacijo znotraj fizičnih blokov enot rabe ali poljin v zahtevkih za pomoč. Površine, evidentirane v identifikacijskem sistemu za enote rabe ali poljine, so referenca za postopek pregleda in izvedbo plačil.“

25.      Člen 7(1)(b) in (c) OUG št. 125/2006 je določal:

„Za prejem plačila v okviru shem enotnega plačila na površino morajo biti vlagatelji zahtevka vpisani v register kmetov, ki ga upravlja Agenția de Plăți și Intervenție pentru Agricultură (agencija za plačila in intervencije v kmetijstvu, Romunija) [(v nadaljevanju: APIA)], vložiti zahtevek za plačilo v roku in izpolnjevati te splošne pogoje:

[…]

(b)      prijaviti vse enote rabe ali poljine,

(c)      na obrazcu zahtevka za neposredno plačilo na površino in v priloženih dokumentih, vključno s seznamom površin, predložiti resnične, popolne in povsem veljavne podatke – v nasprotnem primeru se naloži kazenska sankcija.“

III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

26.      BX, romunski kmet, je 14. maja 2007 na APIA – Centrul Județean Argeș (APIA – območni center v Argeșu, Romunija) (v nadaljevanju: center APIA v Argeșu) naslovil zahtevek za leto 2007 na podlagi shem enotnega plačila na površino in kmetijskih območij z omejenimi možnostmi. V tem zahtevku je bila navedena skupna kmetijska površina 264,71 hektarov (ha), ki je bila sestavljena iz več enot rabe ali poljin, za katere je BX določil in identificiral ustrezne površine s topografskimi kartami, ki jih je zagotovil center APIA v Argeșu. Med temi enotami rabe ali poljinami je bila površina 129,09 ha v kraju Rucăr (Romunija).

27.      Center APIA v Argeșu je, potem ko je po administrativni kontroli ugotovil, da so zahtevke za nekatere površine, ki jih je prijavil BX, vložile tudi druge osebe, 20. oktobra 2007 zahteval pojasnila v zvezi s tem.

28.      BX in predstavniki teh drugih zadevnih oseb so 28. novembra 2007 določili, katere površine je obdeloval vsak od kmetov, in med drugim pojasnili, da je BX v kraju Rucăr uporabljal le 45 ha od 129,09 ha, ki jih je prijavil v svojem prvotnem zahtevku.

29.      BX je istega dne pri centru APIA v Argeșu vložil obrazec M.1.1, naslovljen „Sprememba prijave površine“ (v nadaljevanju: obrazec M.1.1), da bi popravil površino, prijavljeno v svojem prvotnem zahtevku, pri čemer je za kraj Rucăr namesto 129,09 ha prijavil površino 45 ha. Predložil je tudi ročno napisano izjavo, v kateri je pojasnil, da je razlika med njegovo prvotno in spremenjeno prijavo posledica, po eni strani, napačne določitve meja gore Găinațu Mic, ki je del gorskega masiva Iezer-Păpușa (Romunija), zaradi neobstoja referenčnih točk na topografskih kartah, ki mu jih je dal na voljo center APIA v Argeșu, in, po drugi strani, razlike med površino, navedeno v najemni pogodbi (to je 210 ha), ki je bila manjša od površine travnika, ki se je dejansko uporabljal, in vsoto površin dveh fizičnih blokov, ki tvorita to goro.(9)

30.      BX je z vlogo, ki jo je predložil centru APIA v Argeșu in je bila vpisana 15. maja 2008, temu centru sporočil, da bi moral preklicati obrazec M.1.1, ker naj bi bil umik površine 84,09 ha s tem obrazcem napačen, saj BX ob predložitvi tega obrazca ni vedel, da je bila meja kraja Rucăr nepravilno vpisana na topografske karte centra APIA Argeș, kar je odkril šele pozneje, in sicer na začetku maja 2008.

31.      Center APIA v Argeșu je z odločbo z dne 28. maja 2008 ugotovil, da je BX prvotno prijavil površino, ki je bila za 46,56 % večja kot v resnici, in je zato zavrnil njegov zahtevek za plačilo na podlagi člena 138(1) Uredbe št. 1973/2004.

32.      BX je pri Tribunalul București (sodišče okrožja Bukarešta, Romunija) (v nadaljevanju: sodišče okrožja Bukarešta) vložil tožbo, s katero je med drugim predlagal, naj se ta odločba odpravi in naj se centru APIA v Argeșu naloži, da mu plača 697.391 EUR za povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonite zavrnitve njegovega zahtevka za pomoč za leto 2007. Meni, da je očitano čezmerno prijavo v resnici mogoče pripisati centru APIA v Argeșu, ki mu je predložil topografske karte, ki niso bile dovolj natančne in niso bile v skladu z zahtevami iz člena 20 Uredbe št. 1782/2003, kar naj bi bilo po njegovem mnenju mogoče dokazati z dokumenti, pričami in topografskim posnetkom. Ker torej ni „naredil napake“, se zanj v skladu s členom 68(1) Uredbe št. 796/2004 ne bi smelo uporabiti nobeno znižanje ali izključitev iz upravičenosti do pomoči. Sodišče okrožja Bukarešta je s sodbo z dne 20. januarja 2011 to tožbo zavrnilo.(10)

33.      BX je zoper to sodbo vložil pritožbo pri višjem sodišču v Bukarešti, sodišču, ki odloča na zadnji stopnji. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je BX v okviru te pritožbe vložil predlog, da se pri Sodišču na podlagi člena 267 PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 68(1) in (2) Uredbe št. 796/2004. BX je na obravnavi pojasnil, da ta pritožba vsebuje tudi predlog, naj se pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003.

34.      Višje sodišče v Bukarešti je s sklepom z dne 2. aprila 2012 ta predlog najprej zavrnilo z obrazložitvijo, da elementi, ki jih je navedel BX, „ne zahtevajo“ vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU.

35.      To sodišče je nato z odločbo z dne 9. aprila 2012 pritožbo BX zavrnilo kot neutemeljeno. Menilo je namreč, da je bila odločba centra APIA v Argeșu z dne 28. maja 2008 utemeljena glede na člen 138(1) Uredbe št. 1973/2004, ker je BX prijavil preveč površine, ki jo je uporabljal, pri čemer je bila ta čezmerna prijava večja od 30 %. BX naj bi z vložitvijo obrazca M.1.1, da bi popravil svojo prvotno prijavo, priznal, da je bila napaka v njegovi prvotni prijavi, in ne v prijavi predstavnika, pri katerem je vlagatelj zahtevka najel zemljišče. Poleg tega naj bi bili prvotna prijava in prijava spremembe površine opravljeni na podlagi istih zemljevidov centra APIA v Argeșu, tako da je bila utemeljitev čezmerne prijave na podlagi napak na teh zemljevidih brez podlage.

36.      Navedeno sodišče je prav tako menilo, da mora uporabnik enote rabe ali poljine v zahtevku za neposredna plačila na površino navesti dejansko površino, ne da bi se zanašal na površino, ki je navedena v listinah o lastništvu za to enoto rabe ali poljino. Nepravilnost topografskih kart centra APIA v Argeșu torej ne more upravičiti tega, da je BX precenil površine, ki jih je uporabljal, zlasti ob upoštevanju obveznosti iz člena 7(1)(c) OUG št. 125/2006, da se na obrazcu navedenega zahtevka navedejo resnični, popolni in povsem veljavni podatki.

37.      Poleg tega, ker sta bila prvotna prijava in obrazec M.1.1 predložena na podlagi istih zemljevidov centra APIA v Argeșu, čezmerne prijave ni mogoče upravičiti z napakami na teh zemljevidih. Ker ti zemljevidi niso vsebovali dovolj elementov, ki bi omogočali pravilno identifikacijo površin, bi moral BX sprejeti dodatne ukrepe za določitev natančne površine, ki jo je uporabljal, da bi preprečil čezmerno prijavo. Po mnenju tega sodišča bi lahko nepravilnosti na zemljevidih centra APIA v Argeșu pripeljale do napačne identifikacije površin glede njihove lokacije na zemljevidu, nikakor pa do čezmerne prijave površine v višini 46,56 %.

38.      Poleg tega je višje sodišče v Bukarešti obravnavalo obrazec M.1.1 kot delni umik površine, za katero se uporablja člen 22 Uredbe št. 796/2004. Ker pa je BX zahtevo za umik vložil po tem, ko je prejel zahtevo centra APIA v Argeșu za pojasnila, naj bi člen 15(3) te uredbe nasprotoval temu, da se zanj ne bi uporabile kazni iz člena 51 navedene uredbe. Poleg tega naj razlage BX, da je bil učinek njegove vloge z dne 15. maja 2008 preklic njegove izjave o umiku z dne 28. novembra 2007, ne bi bilo mogoče sprejeti. Ista uredba naj namreč ne bi dopuščala preklica zahtevka za umik enote rabe ali poljine, ampak le umik površin.

39.      To sodišče je tudi menilo, da položaj BX prav tako ne spada med primere iz člena 68(1) Uredbe št. 796/2004. BX naj bi namreč sprva prijavil skupno površino 264,71 ha, nato pa naj bi od nje odštel površino 84,09 ha, čeprav se položaj na terenu ni spremenil. Torej naj ne bi predložil točnih podatkov.

40.      Ker je navedeno sodišče menilo, da zavrnitev odškodninskega zahtevka BX ni izhajala iz nezmožnosti dokazovanja nastale premoženjske škode, temveč iz zavrnitve glavne tožbe, je nazadnje menilo, da ni treba zaslišati prič. Ker je sodišče okrožja Bukarešta ugotovilo čezmerno prijavo, ki temelji na umiku površin s strani BX, tudi topografski posnetek očitno ni bil več koristen.

41.      BX je 8. aprila 2013 pri zadnjenavedenem sodišču vložil tožbo, tokrat za uveljavljanje odgovornosti romunske države za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, ki jo je storilo višje sodišče v Bukarešti v odločbi z dne 9. aprila 2012, pri čemer je trdil, da to sodišče, prvič, ni uporabilo med drugim člena 20 Uredbe št. 1782/2003 in člena 68 Uredbe št. 796/2004 ter da je, drugič, kršilo člen 267, tretji odstavek, PDEU, ker ni izpolnilo svoje obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču in ker ni obrazložilo zavrnitve vložitve takega predloga.

42.      Sodišče okrožja Bukarešta je s sodbo z dne 1. julija 2016 tožbo BX zavrnilo kot neutemeljeno.

43.      To sodišče je menilo, da člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003 posameznikom ne podeljuje pravic, zaradi kršitve katerih bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost države, saj ureja način identifikacije enot rabe ali poljin ter značilnosti, ki jih morajo vsebovati karte in katastrski dokumenti, uporabljeni v ta namen, da se zagotovijo skupni pogoji za neposredna plačila v okviru različnih shem pomoči, ki spadajo pod SKP. V zvezi s tem naj bi bila pravica do informacij, na katero se sklicuje BX in ki se razume kot pravica do dostopa do informacij, ki so koristne za pridobitev zaprošene pomoči in za pravilno identifikacijo zadevne enote rabe ali poljine, splošna pravica, ki bi jo lahko priznala večina določb, ki predpisujejo pogoje v zvezi z delovanjem posebnega mehanizma.

44.      Po mnenju navedenega sodišča pa člen 68 Uredbe št. 796/2004 jasno ustvarja pravice za posameznike. Iz tega je sklepalo, da je višje sodišče v Bukarešti kršilo to določbo, prvič, s tem, da ni določilo pomena izraza „točni podatki“, čeprav v aktu ni opredeljen, drugič, s tem, da je ugotovilo, da se ta določba za BX ne uporablja zgolj na podlagi dokumentov, ki so bili podlaga za odločbo centra APIA v Argeșu, in torej s tem, da ni upoštevalo drugih dokumentov, ki jih je predložil BX, ter tretjič, s tem, da mu ni dalo možnosti, da kakor koli dokaže, da ni kriv za čezmerno prijavo.

45.      Vendar je sodišče okrožja Bukarešta na podlagi elementov, navedenih v točkah 55 in 56 sodbe Köbler, menilo, da kršitev prava Unije, ki jo je storilo višje sodišče v Bukarešti, ni očitna v smislu, da bi bilo mogoče na njeni podlagi uveljavljati odgovornost države.

46.      V zvezi s tem je, na prvem mestu, sodišče okrožja Bukarešta glede „stopnje jasnosti in natančnosti“ navedlo, da je člen 68 Uredbe št. 796/2004 jasen v delu, v katerem ureja pravico kmeta, da je izvzet iz sankcije znižanja pomoči ali izključitve iz upravičenosti do pomoči v obeh primerih, ki ju navaja, in ker posredno zavezuje sodišče, pred katerim se uveljavlja uporaba enega od obeh položajev, da preuči, ali je ta obramba utemeljena ali ne.

47.      Na drugem mestu, kar zadeva „opravičljivost“ pravne zmote, se v romunskem pravu nanjo ni mogoče sklicevati, če obstajajo dostopne in predvidljive zakonske določbe, kar vključuje določbe, objavljene v Uradnem listu Evropske unije, in sodbe, ki jih je izdalo Sodišče. Ker pa v obravnavanem primeru Sodišče člena 68 te uredbe še ni razlagalo, to, da višje sodišče v Bukarešti ni moglo pravilno razlagati te določbe, ne more pomeniti neopravičljive zmote.

48.      Na tretjem mestu, glede „stališča, ki ga je zavzela institucija Unije“, je sodišče okrožja Bukarešta navedlo, da je Komisija res večkrat trdila, da romunska ureditev ne zagotavlja učinkovitosti administrativnih navzkrižnih kontrol. Natančneje, v okviru preiskave št. AA/2008/24(11) naj bi poudarila, da napačen kartografski sistem povzroči, da kmetje pogosto nepravilno locirajo enote rabe ali poljine, tako da so ti kaznovani ali ne prejmejo pomoči. Vendar naj taka stališča ne bi mogla zadostovati za ugotovitev, da je institucija Unije dokazala očitnost kršitve prava Unije. Da bi se dokazala taka očitna narava, bi se moralo sprejeto stališče nanašati na uporabo kršenega pravila. Vendar naj se v obravnavanem primeru stališče Komisije ne bi nanašalo na uporabo člena 68 Uredbe št. 796/2004, ampak na način, kako je center APIA v Argeșu uporabljal sistem lokalizacije enot rabe ali poljin.

49.      Na četrtem mestu, kar zadeva „namernost kršitve“, naj višje sodišče v Bukarešti ne bi namerno ali očitno kršilo prava Unije. Čeprav Sodišče še ni imelo priložnosti razlagati člena 68 Uredbe št. 796/2004, naj bi to višje sodišče navedlo razloge, iz katerih je menilo, prvič, da ni treba dopustiti dodatnih dokazov, ki jih je predlagal BX, in drugič, da se ta člen 68 ne uporablja za spor o glavni stvari.

50.      Na petem in zadnjem mestu, sodišče okrožja Bukarešta je navedlo, da nespoštovanje člena 267, tretji odstavek, PDEU samo po sebi ne more biti razlog za uveljavljanje odgovornosti države, saj ta določba posameznikom ne podeljuje pravic. Višje sodišče v Bukarešti naj bi v sklepu z dne 2. aprila 2012 sicer res le utemeljilo svojo zavrnitev predložitve vprašanja Sodišču v zvezi z razlago navedenega člena 68 s tem, da je ugotovilo, da elementi, ki jih je navedel BX, „ne zahtevajo“ razlage Sodišča, ne da bi podrobneje pojasnilo razloge za tako ugotovitev. Vendar je sodišče okrožja Bukarešta menilo, da uporaba izraza „ne zahteva“ predpostavlja, da je višje sodišče v Bukarešti menilo, da sta razlaga in uporaba določb tega člena 68 samoumevna, tako da ne potrebujeta analize s strani Sodišča.

51.      Čeprav naj taka utemeljitev ne bi izpolnjevala zahtev, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Cilfit(12), je sodišče okrožja Bukarešta na podlagi primerjave med okoliščinami spora o glavni stvari in okoliščinami zadeve, v kateri je bila izdana sodba Köbler, razsodilo, da ta nezadostna obrazložitev ne more pomeniti očitne kršitve prava Unije. Čeprav naj bi namreč v zadnjenavedeni zadevi sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni bilo pravnega sredstva, umaknilo svoj predlog za sprejetje predhodne odločbe in nato napačno razlagalo sodno prakso Sodišča, naj bi to zadnje sodišče odločilo, da kršitev prava Unije ni bila niti očitna niti dovolj resna za uveljavljanje odgovornosti zadevne države članice. Ker torej v tej zadevi ni bilo nobene upoštevne sodbe Sodišča, s katero bi se razlagale zadevne določbe prava Unije, kršitve teh določb naj a fortiori ne bi bilo mogoče šteti za očitno.

52.      BX je zoper sodbo z dne 1. julija 2016, ki jo je izdalo sodišče okrožja Bukarešta, vložil pritožbo pri višjem sodišču v Bukarešti.

53.      BX je v okviru te pritožbe najprej trdil, da v nasprotju s tem, kar je razsodilo sodišče okrožja Bukarešta, člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003 posameznikom podeljuje pravice, kar naj bi izhajalo tako iz sodne prakse Sodišča(13) kot iz preiskave Komisije št. AA/2008/24, navedene v točki 48 teh sklepnih predlogov. Zato naj bi zaradi kršitve te določbe lahko nastala odgovornost institucije, ki je krivdno ravnala, in naložitev povračila povzročene škode v skladu s členom 41(3) v povezavi s členom 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Dalje, BX je trdil, da je višje sodišče v Bukarešti s tem, da ni upoštevalo očitnega pomena člena 68 Uredbe št. 796/2004 in obveznosti, ki jih nalaga ta določba, kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja glede na člene od 47 do 52 Listine. Kršitev njegove pravice do obrambe naj bi dokazovala namernost kršitve. Zavrnitev vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, čeprav je BX predlagal, da se tak predlog vloži, naj bi podkrepila to ugotovitev, saj je bila obrazložitev te zavrnitve namenoma dvoumna, da bi sodišču preprečila nadzor nad utemeljenostjo in zakonitostjo te obrazložitve. Nazadnje, BX je menil, da ugotovitve očitne kršitve obveznosti iz člena 267, tretji odstavek, PDEU ni mogoče omejiti na primer, v katerem sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, ne bi upoštevalo sodbe Sodišča v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi. Brez take sodbe Sodišča naj ne bi bilo treba preučiti meril iz točke 55 sodbe Köbler.

54.      Višje sodišče v Bukarešti meni, da je treba za odločitev o pritožbi, ki jo je vložil BX, Sodišču postaviti vprašanje, prvič, ali člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003 posameznikom podeljuje posebne pravice, drugič, ali pojem „točni podatki“ v smislu člena 68(1) Uredbe št. 796/2004 zajema hkrati pravilno prijavo površin s strani kmeta in pravilno identifikacijo uporabljene enote rabe oziroma poljine in, tretjič, ali v okoliščinah spora o glavni stvari dejstvo, da mu ni bilo predloženo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago tega člena 68, pomeni očitno kršitev prava Unije, zaradi katere se lahko uveljavlja odgovornost Romunske države.

55.      V teh okoliščinah je višje sodišče v Bukarešti prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je člen 20(1) Uredbe [št. 1782/2003] pravilo prava Evropske unije, s katerim so posameznikom priznane posebne pravice in kršitev katerega je lahko podlaga za uveljavljanje odgovornosti države zaradi odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji?

2.      Ali je treba pojem ‚točni podatki‘ iz člena 68(1) Uredbe [št. 796/2004] razlagati tako, da zajema tako pravilno prijavo površin s strani kmeta kot tudi pravilno identifikacijo uporabljene enote rabe oziroma poljine in njenih meja?

3.      Ali dejstvo, da nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, [Sodišču] v predhodno odločanje ni predložilo vprašanja glede razlage člena 68 Uredbe št. 796/2004, v okoliščinah obravnavane zadeve pomeni očitno in dovolj resno kršitev, na podlagi katere je mogoče uveljavljati odgovornost države za škodo, ki naj bi nastala zaradi sodbe tega sodišča?“

56.      Romunska vlada in Evropska komisija sta predložili Sodišču pisni stališči. Ti stranki in BX so na obravnavi 20. maja 2025 ustno predstavili stališča.

IV.    Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

57.      Najprej naj spomnim, da se obravnavana zadeva nanaša na položaj, v katerem je BX, kmet, ki je zaprosil za pomoč na površino, precenil kmetijsko površino, za katero je zaprosil za to pomoč, medtem ko topografske karte, ki jih je dal na voljo pristojni nacionalni organ in na podlagi katerih je identificiral zadevno kmetijsko površino, niso bile dovolj natančne, da bi omogočale določitev meja uporabljanega zemljišča. V teh okoliščinah je ta kmet, ki je bil po čezmerni prijavi površine z odločbo tega organa izključen iz upravičenosti do pomoči, trdil, da ne gre za namerno „čezmerno prijavo“, ampak za napačno določitev meja uporabljanega zemljišča zaradi nepravilnosti na teh kartah, ki niso bile v skladu s pogoji iz člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003, in da je zato njegov zahtevek za pomoč vseboval „točne podatke“ oziroma da on vsaj ni „naredil napake“, kar v skladu s členom 68 Uredbe št. 796/2004 pomeni, da se izključitve iz upravičenosti do pomoči ne bi smele uporabiti.

58.      Pravni problem, ki je v središču postopka v glavni stvari, tako temelji na povračilu škode, ki naj bi BX nastala zaradi odločbe višjega sodišča v Bukarešti, ki je pri odločanju na zadnji stopnji, prvič, zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča okrožja Bukarešta, s katero to sodišče ni priznalo njegove pravice do pomoči zaradi čezmerne prijave površine, za katero je zaprosil za pomoč, in drugič, zavrnilo vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču. Tako je BX po sodbi višjega sodišča v Bukarešti pri sodišču okrožja Bukarešta vložil tožbo za ugotovitev odgovornosti Romunske države za kršitev prava Unije, zlasti člena 20 Uredbe št. 1782/2003 in člena 68 Uredbe št. 796/2004, ter obveznosti sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU. Ker je sodišče okrožja Bukarešta odločilo, da je ta tožba neutemeljena, je BX vložil pritožbo pri višjem sodišču v Bukarešti.

59.      V teh okoliščinah je višje sodišče v Bukarešti, ki mora ugotoviti, ali bi moralo kot sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo tri vprašanja.

B.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

60.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003 določba, katere cilj je podeliti pravice posameznikom in kršitev katere je lahko podlaga za uveljavljanje odgovornosti zadevne države članice.

61.      Naj spomnim, da je sodišče okrožja Bukarešta v okviru spora o glavni stvari ugotovilo, da na podlagi kršitve člena 20(1) te uredbe ni mogoče uveljavljati odgovornosti Romunske države, ker ta določba posameznikom ne podeljuje pravic.(14) BX pa to ugotovitev izpodbija s sklicevanjem na odločbe Komisije iz let 2010 in 2011.(15) Natančneje, navedena ugotovitev naj bi bila v nasprotju s preiskavo Komisije št. AA/2008/24, v kateri naj bi bilo navedeno, da napačen kartografski sistem ne izpolnjuje svoje vloge zagotavljanja učinkovitosti administrativnih navzkrižnih kontrol (v splošnem interesu), ampak pripelje tudi do tega, da kmetje pogosto nepravilno locirajo enote rabe ali poljine v sistemu identifikacije teh enot rabe ali poljin in so na koncu kaznovani ali pa ne prejmejo pomoči oziroma jim niso povrnjeni stroški, „kar ogroža tudi poseben interes vsakega kmeta“. Tako naj bi imel v takem okviru člen 20 navedene uredbe institucionalno razsežnost, in sicer zagotoviti učinkovitost administracije in kontrole v okviru SKP. Vendar naj to ne bi samodejno izključevalo možnosti, da ta določba podeljuje pravice posameznikom, zlasti pravico do informacij na podlagi natančnih topografskih kart, saj lahko nespoštovanje tega pogoja, povezanega z natančnostjo kart, kmeta prikrajša za koristne informacije v postopku pridobitve pomoči in neposredno vpliva na možnost prejemanja finančne podpore.

62.      V zvezi s tem naj najprej spomnim, da je Sodišče v zvezi z uveljavljanjem odgovornosti države članice za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja država, že večkrat razsodilo, da imajo oškodovanci pravico do povračila te škode, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, da je cilj kršenega pravnega pravila priznavanje pravic posameznikom, drugič, da je kršitev tega pravila dovolj resna in, tretjič, da obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo obveznosti države članice in škodo, povzročeno tem posameznikom.(16)

63.      Natančneje, kar zadeva prvi pogoj, na katerega se nanaša prvo vprašanje za predhodno odločanje, je Sodišče že razsodilo, da pravice, podeljene posameznikom, nastanejo ne le kadar so izrecno podeljene z določbami prava Unije, ampak tudi zaradi pozitivnih ali negativnih obveznosti, ki jih te določbe jasno določeno nalagajo tako posameznikom kot državam članicam ali institucijam Unije.(17) To, da država članica krši take pozitivne ali negativne obveznosti, lahko zadevne posameznike ovira pri izvrševanju pravic, ki so jim implicitno podeljene z zadevnimi določbami prava Unije in na katere se lahko sklicujejo na nacionalni ravni, ter tako spremeni pravni položaj, ki naj bi ga te določbe ustvarile za te posameznike. Zato polna učinkovitost teh določb prava Unije in varstvo pravic, katerih podelitev je cilj teh določb, zahtevata, da imajo posamezniki možnost pridobiti odškodnino, in to neodvisno od tega, ali imajo zadevne določbe neposredni učinek, saj ta lastnost ni niti potrebna niti sama po sebi zadostna, da bi bil prvi od treh pogojev, navedenih v točki 62 teh sklepnih predlogov, izpolnjen.(18)

64.      Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti, ali je cilj člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003, ki določa pravila o vzpostavitvi identifikacijskega sistema za enote rabe ali poljine, ki so del skupnih pravil o neposrednih plačilih iz shem dohodkovne podpore v okviru SKP, posameznikom in zlasti vlagateljem zahtevkov za pomoč podeliti pravice, ki jim omogočajo vložitev odškodninske tožbe za škodo, nastalo zaradi nenatančnosti topografskih kart APIA.(19)

65.      Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, menim, da za to določbo ni mogoče šteti, da vlagateljem zahtevkov za pomoč podeljuje posebne pravice ali da je njen namen vsaj ustvariti pravni položaj, ki se zanje uporablja, bodisi izrecno bodisi implicitno.

66.      Na prvem mestu, ugotavljam namreč, da iz besedila člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003 ne izhaja, da je njegov cilj podeliti pravice vlagateljem zahtevkov za pomoč. Ta določba, ki spada pod naslov II te uredbe, „Splošne določbe“, in, natančneje, v njeno poglavje 4, naslovljeno „Integriran administrativni in kontrolni sistem“, je namreč povsem tehnična, ker določa, da se ta identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine „vzpostavi […] na podlagi kart in katastrskih dokumentov ali drugih kartografskih virov“. Navedena določba opredeljuje uporabljene tehnike za izvajanje tega sistema in določa, da se opirajo na „računalnišk[i] geografsk[i] informacijsk[i] sistem[…], vključujoč po možnosti zračne ali prostorske ortoposnetke z enotnim standardom, ki zagotavlja natančnost, ki ustreza kartografskemu merilu najmanj 1:10000“.

67.      Iz tega po eni strani izhaja, da besedilo člena 20(1) navedene uredbe ne vsebuje nobenega sklicevanja na posameznike in še manj na vlagatelje zahtevkov za pomoč, tako da ne vsebuje nobene „izrecne podelitve“ pravic v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 63 teh sklepnih predlogov. Po drugi strani ta določba pristojnim organom držav članic, ki so odgovorni za administracijo in kontrolo neposrednih plačil kmetom, nalaga „pozitivno obveznost“ uporabe identifikacijskih sistemov za enote rabe ali poljine zlasti s pomočjo topografskih kart z minimalno stopnjo natančnosti. Iz besedila navedene določbe pa ne izhaja, da bi zaradi te „pozitivne obveznosti“ nastale pravice v korist posameznikov v smislu te sodne prakse Sodišča. Ta določba namreč ne vsebuje nobene navedbe, da bi uporaba topografskih kart morala ustvariti korist za posameznike in zlasti za kmete, ki zaprosijo za pomoč.

68.      Na drugem mestu, ta ugotovitev izhaja tudi iz sistematične in teleološke razlage člena 20 Uredbe št. 1782/2003.

69.      V zvezi s tem naj spomnim, da člen 17, prvi odstavek, te uredbe določa, da „[v]saka država članica vzpostavi integrirani administrativni in kontrolni sistem“, imenovan „integrirani sistem“, ki se v skladu z drugim in tretjim odstavkom te določbe uporablja za različne sheme podpor v okviru SKP(20) in za kontrolo pravil, določenih v splošnih določbah navedene uredbe.(21) Splošni cilj tega integriranega sistema je v skladu z uvodnima izjavama 11 in 13 iste uredbe „izboljša[ti] učinkovitost in uporabnost administrativnih in kontrolnih mehanizmov“.

70.      V tem okviru integrirani administrativni sistem v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1782/2003 v povezavi z njeno uvodno izjavo 13 vsebuje vrsto sestavin, katerih skupni namen je „učinkovitejša administracija in kontrola“. Med temi sestavinami je v točki (b) naveden „identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine“ (v nadaljevanju: ISEP), ki je določen v členu 20 te uredbe. Tako je ISEP le eden od sestavnih delov integriranega sistema in ga ni mogoče analizirati samostojno, ne da bi se upoštevali splošnejši cilji, ki jim sledi vzpostavitev integriranega sistema. V skladu z uvodno izjavo 14 navedene uredbe namreč sistem ISEP tako kot druge sestavine integriranega sistema – in sicer računalniška zbirka podatkov, zahtevki kmetov za pomoč, integrirani kontrolni sistem, v shemi enotnega plačila pa sistem za identifikacijo in evidenco pravic do plačila – prispeva k učinkovitejši administraciji in kontroli glede na zapletenost sistema in velikega števila zahtevkov za pomoč, ki jih je treba obravnavati. Natančneje, v skladu z uvodno izjavo 16 te uredbe je identifikacija enot rabe ali poljin, kjer je to primerno, s tehniko daljinskega zaznavanja „ključni element za pravilno uporabo shem, ki so povezan[e] s površino“, saj so „[i]zkušnje […] pokazale, da imajo obstoječe metode [identificiranja] nekatere pomanjkljivosti“.

71.      Iz tega izhaja, da je namen te določbe, tako kot drugih sestavnih delov „integriranega sistema“, uvedenega z Uredbo št. 1782/2003,(22) izključno izboljšati učinkovitost kontrole z zagotavljanjem, da lahko pristojni organi držav članic učinkovito preverijo skladnost zahtevkov za pomoč z zahtevami prava Unije. Cilj učinkovite administracije in kontrole neposrednih plačil temelji ravno na zaščiti finančnih interesov Unije.(23) S tega vidika lahko topografske karte, če niso dovolj natančne, ogrozijo učinkovitost kontrole in tako povzročijo tveganje, da države članice ne bodo odkrile neupravičenih plačil, kar pomeni finančno tveganje za proračun Unije.

72.      Zakonodajalec Unije teh določb, čeprav bi lahko bile koristne za kmete,(24) torej ni oblikoval, da bi jih podprl pri njihovih zahtevkih za pomoč. Stopnja natančnosti topografskih kart, ki jih morajo uporabljati pristojni organi držav članic, je namreč določena za zagotovitev učinkovite kontrole zahtevkov za pomoč, saj integrirani sistem ne deluje kot instrument podpore za kmete v zvezi z njihovimi zahtevki. Vendar je tak instrument določen v Uredbi št. 1782/2003, in sicer „sistem kmetijskega svetovanja kmetom“, ki ga vzpostavijo države članice.(25)

73.      Poleg tega ugotavljam, da čeprav je lahko kmet upravičen do uporabe „integriranega sistema“, je ta uporabnost že po svoji naravi neločljivo povezana z vsakim organizacijskim sistemom, kot je „integrirani sistem“, saj se zdi, da noben sistem ne deluje samonanašalno: nazadnje je vedno v korist državljana. Vendar je taka koristnost popolnoma posredna in refleksna ter ne zadostuje za „podelitev pravic posameznikom“ v smislu sodne prakse Sodišča.(26) V nasprotnem primeru bi bilo treba za vsako organizacijsko določbo šteti, da podeljuje pravice posameznikom, kar bi bilo reductio ad absurdum.

74.      Na tretjem in zadnjem mestu, povsem objektivna in tehnična narava člena 20 Uredbe št. 1782/2003 se zdi še očitnejša glede na zgodovino nastanka te določbe. V zvezi s tem naj poudarim, da je bil „integrirani administrativni in kontrolni sistem“ uveden z Uredbo št. 3508/92, zlasti da bi se izboljšala učinkovitost in uporabnost upravnih in nadzornih mehanizmov (tretja uvodna izjava te uredbe), z uporabo tehničnih sredstev ter ustreznih upravnih in nadzornih metod zaradi zahtevnosti takšnega sistema in velikega števila zahtevkov za pomoč, ki jih je treba obravnavati (peta uvodna izjava navedene uredbe), in v vsaki državi članici vsebuje „računalniško zbirko podatkov, alfanumerični identifikacijski sistem za enote rabe ali poljine, zahtevke nosilcev kmetijskih gospodarstev za pomoč, usklajen nadzorni sistem in v živinorejskem sektorju sistem za označevanje in registracijo živali“.(27) Poleg tega za vsak primer ugotavljam, da sta bila ta zasnova in namen ISEP prevzeta v Uredbo (ES) št. 73/2009(28), ki je razveljavila in nadomestila Uredbo št. 1782/2003, ter v vse uredbe, ki so ji sledile(29).

75.      Zato je glede na besedilo, kontekst, cilj in zgodovino nastanka člena 20 Uredbe št. 1782/2003 njegov namen urediti način identifikacije enot rabe ali poljin kot dela integriranega administrativnega in kontrolnega sistema zakonitosti uporabe sredstev Unije, s čimer se prispeva k zaščiti finančnih interesov Unije, in ni bil zasnovan kot pravilo prava Unije, ki podeljuje pravice posameznikom. Namen njegovih določb, ki se nanašajo na vzpostavitev identifikacijskega sistema enot rabe ali poljin, ki so ključni elementi integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, je zagotoviti njegovo pravilno delovanje in tako pristojnim organom držav članic omogočiti, da izpolnijo svoje obveznosti glede učinkovite administracije in kontrole zahtevkov za pomoč.

76.      Te ugotovitve po mojem mnenju ni mogoče ovreči z revizijo AA/2008/24, ki jo je opravila Komisija in na katero se BX sklicuje v svoji utemeljitvi, da bi poudaril napačnost ugotovitve sodišča okrožja Bukarešta. Kot je namreč Komisija navedla v pisnem stališču, je bilo na podlagi te revizije mogoče ugotoviti obstoj vrzeli v identifikacijskem sistemu enot rabe ali poljin v Romuniji, ki je povzročila finančne popravke. Vendar se taka preiskava zaradi svoje narave nanaša le na odnos med Unijo in Romunijo ter je namenjena izključno ugotavljanju finančnih tveganj za sklade Unije. Zato iz navedene revizije ni mogoče sklepati, da je Komisija menila, da člen 20 Uredbe št. 1782/2003 varuje individualne pravice kmetov.

77.      Zato predlagam, da se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003 ni mogoče razlagati tako, da je njegov namen podeliti pravice posameznikom in zlasti vlagateljem zahtevkov za neposredna plačila.

C.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

78.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 68(1) Uredbe št. 796/2004 razlagati tako, da se pojem „točni podatki“ iz te določbe nanaša tako na pravilno prijavo površin s strani kmeta kot tudi na njegovo pravilno identifikacijo uporabljene enote rabe oziroma poljine in njenih meja.

79.      Naj spomnim, da je bil v obravnavanem primeru zahtevek BX izključen iz upravičenosti do neposrednih plačil na podlagi člena 138(1) Uredbe št. 1973/2004 glede na to, da je prvotno prijavil površino, ki je bila za 46,56 % večja kot v resnici.(30) BX zanika, da je podal tako čezmerno prijavo. Meni namreč, da bi bilo treba čezmerno prijavo, ki se mu očita, pripisati centru APIA v Argeșu, ki mu je predložil premalo natančne topografske karte in torej neskladne z zahtevami iz člena 20 Uredbe št. 1782/2003. Zato naj bi BX predložil „točne podatke“ in naj nikakor ne bi „naredil napake“, tako da se zanj v skladu s členom 68(1) Uredbe št. 796/2004 ne bi smelo uporabiti nobeno znižanje pomoči ali izključitev iz pomoči.

80.      Najprej naj spomnim, da člen 68 te uredbe, ki vsebuje določbe o izjemah od uporabe znižanj in izključitev iz plačil pomoči, določenih zlasti v poglavju I  te uredbe, ki se nanaša na ugotovitve v zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev, v odstavku 1 določa, da se znižanja in izključitve iz upravičenosti do plačil ne uporabljajo, kadar je kmet pristojnemu organu predložil „točne podatke ali kadar lahko kako drugače pokaže, da ni naredil napake“.(31) V skladu z uvodno izjavo 67 navedene uredbe se namreč „[z]nižanja in izključitve v zvezi z merili o izpolnjevanju pogojev […] na splošno ne bi smela uporabljati, kadar je kmet predložil točne podatke ali kadar lahko drugače pokaže, da ni naredil napake“.

81.      V zvezi s tem je treba, kar zadeva uporabo člena 68(1) te uredbe, v zvezi s podatki, povezanimi z merili o izpolnjevanju pogojev, to določbo razlagati v povezavi s členom 12 te uredbe, ki ureja vsebino „enotnega zahtevka“, ki ga vloži kmet(32) in s katerim ta prijavi ne le površino, ki jo uporablja za kmetijske namene, ampak tudi svoje pravice do plačila.(33) Tako v skladu s členom 12(1) Uredbe št. 796/2004 „enotni zahtevek vsebuje vse potrebne informacije za ugotovitev upravičenosti do pomoči in zlasti […] podrobnosti, ki omogočajo identifikacijo vseh enot rabe oziroma poljin na kmetijskem gospodarstvu, njihovo površino, izraženo v hektarih na dve decimalni mesti, njihovo lokacijo in, kadar je primerno, njihovo uporabo ter ali je enota rabe oziroma poljina namakana“.(34)

82.      Iz besedila zadnjenavedene določbe tako jasno izhaja, da sta „pravilna prijava površin s strani kmeta“ v delu, v katerem se nanaša na „površino, izraženo v hektarih na dve decimalni mesti“, in „pravilna identifikacija uporabljene enote rabe oziroma poljine in njenih meja“ v delu, v katerem se nanaša na „identifikacijo enot rabe ali poljin“ in „njihovo lokacijo“, podatka, ki sta potrebna za odločitev o upravičenosti do pomoči. Ta ugotovitev je poleg tega v skladu s samim pojmom „identifikacija“ enote rabe ali poljine, ki se nanaša izključno na identifikacijo meja enote rabe ali poljine, ne pa na njeno površino, ki jo je mogoče ugotoviti šele po natančni identifikaciji meja te enote rabe ali poljine. Povedano drugače, pravilna identifikacija enote rabe ali poljine nujno vključuje pravilno prijavo površin, razen v primeru napačnega izračuna.

83.      Vendar se mi glede na okoliščine spora o glavni stvari zdi nujno razširiti obseg tega vprašanja in preučiti, ali se kmet, ki je pristojnemu nacionalnemu organu predložil nepravilne podatke, vseeno lahko izogne znižanju ali izključitvi iz upravičenosti do pomoči na podlagi člena 68(1) Uredbe št. 796/2004, če dokaže, da ni „naredil napake“, saj za napako, ki jo je ugotovil ta organ, ne more odgovarjati.

84.      V zvezi s tem je vprašanje odgovornosti za kršitev odvisno od posebnosti vsakega posameznega primera. Tako bi lahko okoliščina, da bi organ, kot je APIA, vlagatelju zahtevka za pomoč predložil netočne ali premalo natančne dokumente, na podlagi katerih ne bi mogel natančno določiti lokacije enot rabe ali poljin, ki jih želi uporabljati, ter določiti njihovih meja, tega kmeta oprostila vsakršne „napake“, če mu uspe dokazati, da ni imel na voljo nobenega drugega dokaza na podlagi drugih kart ali katastrskih dokumentov ali drugih kartografskih virov, na podlagi katerih bi lahko identificiral ali določil lokacijo teh enot rabe ali poljin. Vendar glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo vprašanje za predhodno odločanje, iz določb o „integriranem sistemu“ iz Uredbe št. 1782/2003 ne izhaja, da te določbe navedenemu kmetu dajejo kakršno koli pravico, ki mu omogoča, da z dokumenti, ki jih hrani pristojni nacionalni organ, dokaže lokacijo in površino svojih enot rabe ali poljin.

85.      V zvezi z dejanskim stanjem v sporu o glavni stvari, kot je predstavljeno v predložitveni odločbi, v zvezi s presojo narave „točnih podatkov“ najprej ugotavljam, da mora biti, kot je Sodišče že razsodilo, upravičen hektar, ki je vključen v katero koli pravico do plačila, na razpolago kmetu,(35) saj je taka površina del njegovega kmetijskega gospodarstva, če ima ta pravico, da ga uporablja za opravljanje kmetijske dejavnosti.(36) Kmet mora biti glede uporabe tega zemljišča dovolj samostojen, kar mora ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi predložitveno sodišče.(37) Poleg tega je v skladu s sodno prakso Sodišča bistveno, da spornih zemljišč v navedenem obdobju ni uporabljala tretja oseba za opravljanje kmetijskih dejavnosti. Da bi se izognili položaju, v katerem več kmetov trdi, da so zadevne parcele del njihovih kmetijskih gospodarstev, je namreč nujno, da v tem obdobju teh zemljišč v okviru sheme enotnega plačila ni mogoče šteti za del kmetijskih gospodarstev drugih kmetov.(38)

86.      V obravnavani zadevi je po eni strani iz predložitvene odločbe razvidno, da je bila površina, ki jo je BX najel pri lastniku zemljišča, manjša od površine, ki jo je prijavil. Če je BX vedel, da je bila dejansko uporabljana površina večja od površine, ki jo ima na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z lastnikom zemljišča, bi moral to dokazati pred centrom APIA v Argeșu. Ugotavljam pa, da BX v svojih prijavah ni navedel dejanskega elementa, ki pa se zdi bistven, in sicer pravilne površine, čeprav bi moral in bi lahko predvidel, da nekatere prijavljene površine uporablja lastnik ali druge osebe. Poleg tega naj poudarim, da se v obravnavani zadevi čezmerna prijava ni nanašala na manjše odstopanje, ki bi ga bilo glede na okoliščine primera mogoče dopustiti ali opravičiti, ampak je šlo za razliko, ki presega 80 hektarjev, kar je težko razumeti v zvezi z enotami rabe ali poljinami na kmetijskem gospodarstvu kmeta, ki mora v okviru svoje poklicne dejavnosti z njimi upravljati. Po drugi strani, čeprav se BX sklicuje na napake v topografskih kartah, ki mu jih je predložil center APIA v Argeșu, je iz spisa zadeve razvidno, da sta bili prvotna prijava in prijava spremembe površine pripravljeni na podlagi istih kart centra APIA.

87.      Zato predlagam, da se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 68(1) Uredbe št. 796/2004 v povezavi s členom 12 te uredbe razlagati tako, da se pojem „točni podatki“ iz prve od teh določb, kar zadeva merila o izpolnjevanju pogojev, nanaša na vse informacije, potrebne za odločitev o takem izpolnjevanju pogojev, in med drugim vsebuje tako pravilno prijavo površin s strani kmeta kot tudi njegovo pravilno identifikacijo uporabljene enote rabe ali poljine in njenih meja.

D.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

88.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali to, da v okoliščinah spora o glavni stvari Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 68(1) Uredbe št. 796/2004, pomeni očitno kršitev prava Unije, zaradi katere bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost zadevne države članice za škodo, ki naj bi jo povzročila odločba tega sodišča.

89.      Povedano drugače, ker ne želi, da se mu očita, da je hkrati sodnik in stranka, to sodišče predlaga, naj se vsebinsko odloči o tem, ali je bilo z odločbama z dne 2. in 9. aprila 2012 očitno kršeno pravo Unije.(39)

90.      Najprej, koristno se mi zdi spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča odgovornost države članice za škodo, ki je povzročena z odločbo sodišča – ki odloča na zadnji stopnji – s katero je kršeno pravilo prava Unije, veljajo isti pogoji, kot so tisti, ki urejajo odgovornost države članice in so omenjeni v točki 62 teh sklepnih predlogov.(40)

91.      Natančneje, v zvezi z drugim od teh pogojev, na katerega se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki zahteva, da mora biti kršitev pravila prava Unije dovolj resna, je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da bi se odgovornost države za sodno dejavnost lahko vzpostavila samo v izjemnem primeru, ko bi nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, očitno kršilo pravo, ki se uporabi. Za ugotovitev, ali obstaja dovolj resna kršitev prava Unije, je treba upoštevati vse okoliščine primera, ki ga obravnava nacionalno sodišče. Tako v skladu s sodno prakso Sodišča med okoliščine, ki jih je mogoče upoštevati v zvezi s tem, spadajo zlasti stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila, obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo pušča nacionalnim organom, namernost ali nenamernost storjene kršitve ali povzročene škode, opravičljivost ali neopravičljivost morebitne napačne uporabe prava in okoliščina, da so lahko ravnanja institucije Unije prispevala k sprejetju ali ohranitvi nacionalnih ukrepov ali praks, ki so v nasprotju s pravom Unije, ter neizpolnitev obveznosti zadevnega sodišča, da na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU poda predlog za sprejetje predhodne odločbe.(41)

92.      V zvezi s tem, kar zadeva to zadnjenavedeno obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je izrecno navedena v tretjem vprašanju za predhodno odločanje, naj poudarim, da je v skladu s členom 267, tretji odstavek, PDEU, kadar je vprašanje za predhodno odločanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.(42)

93.      Vendar ta obveznost ni absolutna.

94.      V skladu z omejitvami, priznanimi v sodbi Cilfit in v poznejši ustaljeni sodni praksi Sodišča(43), je namreč nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, oproščeno te obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe le, če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno, ali da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma, ter to obrazloži (glej teorijo „acte éclairé“ oziroma teorijo „acte clair“).(44)

95.      V tem okviru je Sodišče v sodbi CIM ugotovilo, da iz sistema, uvedenega s členom 267 PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, izhaja, da če nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, meni, da je zato, ker gre za enega od treh primerov, navedenih v prejšnji točki teh sklepnih predlogov, oproščeno obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, določene v členu 267, tretji odstavek, PDEU, mora biti iz obrazložitve njegove odločbe razvidno, bodisi da postavljeno vprašanje prava Unije ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da razlaga zadevne določbe prava Unije temelji na sodni praksi Sodišča, bodisi, če take sodne prakse ni, da je razlaga prava Unije za nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.(45) Vendar je treba pripomniti, da je treba tako odločitev nacionalnega sodišča na splošno presojati glede na pravne in dejanske elemente, ki so obstajali ob njenem sprejetju.(46) Čeprav je sicer, da je nacionalno sodišče dolžno obrazložiti svoje odločitve, pri čemer je bila obveznost eksplicitne obrazložitve v smislu sodbe CIM izrecno razdelana šele 6. oktobra 2021, je mogoče to obveznost po mojem mnenju proti nacionalnim sodiščem uporabiti šele od tega zadnjega datuma.(47)

96.      Ob upoštevanju teh načel, ki jih je določilo Sodišče, je treba preučiti, ali je v obravnavanem primeru višje sodišče v Bukarešti kot sodišče zadnje stopnje očitno kršilo pravo Unije, na eni strani s tem, da se je odločilo, da pri Sodišču ne vloži predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267, tretji odstavek, PDEU, in na drugi strani s tem, da ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve te odločitve.

97.      V zvezi s tem ugotavljam, da se tretje vprašanje za predhodno odločanje, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče, v bistvu nanaša le na domnevne kršitve obveznosti predložitve in obrazložitve zavrnitve predlogov za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 68(1) Uredbe št. 796/2004. Vendar se zdi, da je BX zaprosil tudi za razlago člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003.(48) Zato predlagam, da se področje uporabe tega vprašanja razširi tako, da bo zajemalo tudi ta element. Poleg tega v obravnavanem primeru obstaja očitna in tesna povezava med tema določbama, pri čemer nepravilnost topografskih kart, ki se nanaša na člen 20, spada med razloge, ki jih je BX navedel v utemeljitev uporabe člena 68(1) Uredbe št. 796/2004.

98.      Na prvem mestu, kar zadeva obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 20(1) Uredbe št. 1782/2003, je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je višje sodišče v Bukarešti v sklepu z dne 2. aprila 2012 zgolj zavrnilo predlog za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer je ugotovilo, da elementi, ki jih je BX navedel, „ne zahtevajo“ vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, ne da bi navedlo razloge, iz katerih je zagovarjalo ta procesni položaj.(49) Zato se zdi, da je to sodišče implicitno menilo, da ta razlaga ni upoštevna, verjetno zato, ker na podlagi člena 20(1) te uredbe ni mogoče uveljavljati odgovornosti Romunske države, ker z njim posameznikom niso podeljene pravice.(50) V zvezi s tem ugotavljam, da ker Sodišče te določbe še ni razlagalo in ker višje sodišče v Bukarešti načeloma ni bilo oproščeno obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe,(51) bi moralo to sodišče navesti razloge, iz katerih je menilo, da je oproščeno obveznosti predložitve zadeve Sodišču na podlagi izjem, priznanih v sodbi Cilfit. Vendar je treba, kot je bilo poudarjeno zgoraj, neobstoj „potrebe“ v obravnavanem primeru razumeti kot pomanjkanje „upoštevnosti“. Presoja merila „upoštevnosti“ je – v nasprotju s presojo drugih dveh meril v zvezi s teorijo „acte clair“ ali „éclairé“ – v izključni pristojnosti predložitvenega sodišča.(52) Tako mora to sodišče preučiti, prvič, ali so bili iz obrazložitve sklepa z dne 2. aprila 2012 v povezavi s sodbo navedenega sodišča z dne 9. aprila 2012 dovolj jasni razlogi, iz katerih razlaga člena 20(1) te uredbe ni bila „potrebna“ za tožbo za ugotovitev odgovornosti, in drugič, ali je bil neobstoj „potrebe“ po razlagi tega člena 20(1) utemeljen, zlasti ker je bila trditev, ki jo je BX želel izpeljati iz te določbe, v bistvu brezpredmetna in torej v obravnavanem primeru neupoštevna.

99.      Tudi ob predpostavki, da je višje sodišče v Bukarešti kršilo člen 267 PDEU, ker ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ker ni zadostno obrazložilo svoje odločitve, take kršitve po mojem mnenju nikakor ni mogoče opredeliti kot „očitne“. Po eni strani namreč, kot je razvidno iz točke 95 teh sklepnih predlogov, ker je Sodišče obveznost obrazložitve v skladu z zahtevami iz sodbe CIM potrdilo šele več let po sprejetju odločitev iz postopka v glavni stvari, te obveznosti ni mogoče strogo uveljavljati zoper višje sodišče v Bukarešti in a fortiori ne more biti podlaga za očitno kršitev prava Unije zaradi neobstoja obrazložitve. Po drugi strani iz odgovora, ki ga predlagam na prvo vprašanje za predhodno odločanje, izhaja, da člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003 posameznikom ne podeljuje nobenih pravic. Zato razlaga, ki jo predlaga višje sodišče v Bukarešti, sovpada s tem stališčem in ne bi prispevala k sprejetju ali ohranitvi nacionalnih ukrepov ali praks, ki so v nasprotju s pravom Unije.

100. Na drugem mestu, kar zadeva obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 68(1) Uredbe št. 796/2004, ker Sodišče te določbe ni razlagalo, je treba ugotoviti, da bi moralo višje sodišče v Bukarešti, kot je poudarilo sodišče okrožja Bukarešta, v obrazložitev odločbe o zavrnitvi predloga za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe(53) vključiti več elementov, da bi sodišču, ki odloča o tožbi za ugotovitev odgovornosti Romunske države, omogočilo, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 267, tretji odstavek, PDEU. V teh okoliščinah in ker ni sporno, da člen 68(1) Uredbe št. 796/2004 posameznikom podeljuje pravice, bi bilo mogoče trditi, da je prvi pogoj za nastanek odgovornosti, ki izhaja iz kršitve pravila prava Unije, izpolnjen.

101. Vendar po zgledu predhodne analize ter glede na sodbo Köbler in poznejšo sodno prakso Sodišča(54) ta nezadostna obrazložitev po mojem mnenju ne more pomeniti očitne kršitve prava Unije ali dovolj resne kršitve za nastanek odgovornosti Romunske države. Prvič, BX se namreč sklicuje na člen 68(1) Uredbe št. 796/2004, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je bil kršen člen 20(1) Uredbe št. 1782/2003. Ker pa višje sodišče v Bukarešti v obravnavani zadevi ni ugotovilo take kršitve, se mi zdi, da ugotovitev, da razlaga člena 68(1) Uredbe št. 796/2004 ni bila „potrebna“, na prvi pogled skladna in zagotovo ne pomeni „očitne kršitve prava, ki se uporablja“, in sicer uredb št. 796/2004 in 1782/2003, ali sodne prakse Sodišča v zvezi z njima,(55) ker v obravnavani zadevi ni bilo nobene sodbe Sodišča, s katero bi se razlagale zadevne določbe prava Unije. Drugič, iz elementov spisa je razvidno, da je višje sodišče v Bukarešti menilo, da sta v obravnavani zadevi pravilna razlaga in uporaba člena 68 Uredbe št. 796/2004 tako očitni, da ne dopuščata „razumnega dvoma“ v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 94 teh sklepnih predlogov. Po mnenju predložitvenega sodišča položaj BX ni spadal med primere iz člena 68(1) te uredbe, ker je ta prvotno prijavil določeno površino in nato umaknil 84,09 ha, čeprav se stanje na terenu ni spremenilo, ampak tudi zato, ker bi lahko in bi moral poznati natančno površino, ki jo je uporabljal, in jo pravilno prijaviti. Zato se zdi, da predložitveno sodišče, ki je odločalo na zadnji stopnji, ni očitno kršilo prava Unije, ko je v okviru svoje diskrecijske pravice menilo, da je v položaju, ki mu omogoča, da Sodišču ne predloži vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 68 Uredbe št. 796/2004, saj je odgovor po njegovem mnenju očiten.

102. Zato predlagam, da se na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se zdi, da to, da v okoliščinah spora o glavni stvari predložitveno sodišče Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 68(1) Uredbe št. 796/2004, ne pomeni očitne kršitve prava Unije, zaradi katere bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost zadevne države članice, kar mora nazadnje presoditi predložitveno sodišče.

V.      Predlog

103. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), odgovori:

1.      Člen 20(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1009/2008 z dne 9. oktobra 2008,

je treba razlagati tako, da

namen te določbe ni, da se podelijo pravice posameznikom in zlasti vlagateljem zahtevkov za neposredna plačila.

2.      Člen 68(1) Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 381/2007 z dne 4. aprila 2007, v povezavi s členom 12 te uredbe

je treba razlagati tako, da

se pojem „točni podatki“ iz prve od teh določb nanaša tako na pravilno prijavo površin s strani kmeta kot tudi na njegovo pravilno identifikacijo uporabljene enote rabe oziroma poljine in njenih meja.

3.      Člen 267 PDEU

je treba razlagati tako, da

se zdi, da to, da v okoliščinah spora o glavni stvari predložitveno sodišče Sodišču ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 68(1) Uredbe št. 796/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 381/2007, ne pomeni očitne kršitve prava Unije, zaradi katere bi bilo mogoče uveljavljati odgovornost zadevne države članice, kar mora nazadnje presoditi predložitveno sodišče.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      V nadaljevanju: višje sodišče v Bukarešti.

3      Uredba Sveta z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 40, str. 269), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1009/2008 z dne 9. oktobra 2008 (UL 2008, L 276, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1782/2003).

4      Uredba Komisije z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 44, str. 243), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 381/2007 z dne 4. aprila 2007 (UL 2007, L 95, str. 8) (v nadaljevanju: Uredba št. 796/2004).

5      Sodba z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, v nadaljevanju: sodba Köbler, EU:C:2003:513). Glej tudi poznejšo sodno prakso Sodišča v zvezi s kršitvijo prava Unije, za katero je odgovorno nacionalno sodišče, zlasti sodbe z dne 13. junija 2006, Traghetti del Mediterraneo (C‑173/03, v nadaljevanju: sodba Traghetti del Mediterraneo, EU:C:2006:391); z dne 28. julija 2016, Tomášová (C‑168/15, EU:C:2016:602; v nadaljevanju: sodba Tomášová); z dne 29. julija 2019, Hochtief Solutions Magyarországi Fióktelepe (C‑620/17, EU:C:2019:630; v nadaljevanju: sodba Hochtief), ter sklepa z dne 15. oktobra 2019, Hochtief Solutions Magyarországi Fióktelepe (C‑620/17, EU:C:2019:884), in z dne 18. decembra 2019, Hochtief (C‑362/18, EU:C:2019:1100).

6      Uredba Sveta z dne 27. novembra 1992 o vzpostavitvi integriranega upravnega in kontrolnega sistema za nekatere programe pomoči Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 223).

7      Uredba Komisije z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje [Uredbe Sveta št. 1782/2003] v zvezi s shemami podpor, iz naslova IV in IVa navedene uredbe, glede uporabe zemljišč v prahi za proizvodnjo surovin (UL 2004, L 345, str. 1).

8      Monitorul Oficial al României, del I, št. 1043, z dne 29. decembra 2006.

9      Ta razloga naj bi tako pripeljala do čezmernih prijav v višini 52 ha oziroma 33 ha glede na prvotno prijavljeno površino v zvezi s krajem Rucăr.

10      To sodišče je v bistvu menilo, da je prišlo do čezmerne prijave površine, saj je bil BX na podlagi najemne pogodbe in kupoprodajne pogodbe seznanjen z dejstvom, da površina zemljišča v teh aktih znaša 211,06 ha, in ne 264,71 ha, kot jih je prvotno prijavil.

11      Glej v zvezi s tem preiskavo v zadevi št. 44537/3/2008.

12      Sodba z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, v nadaljevanju: sodba Cilfit, EU:C:1982:335). Po mnenju sodišča okrožja Bukarešta bi moralo višje sodišče v Bukarešti vsaj v obrazložitvi svoje odločbe z dne 9. aprila 2012 navesti naslednje elemente: terminologijo, značilno za pravo Unije, kontekst, v katerega je umeščena določba prava Unije, vse določbe prava Unije, z vidika katerih je bila določba razlagana, njen namen in stanje razvoja prava Unije v trenutku, ko je bilo treba določbo uporabiti, da bi sodišče, ki obravnava tožbo, s katero se uveljavlja odgovornost države, lahko preverilo, ali so bile določbe člena 267 PDEU upoštevane.

13      Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja sodbo Sodišča z dne 2. junija 1976, Kampffmeyer in drugi/EGS (od 56/74 do 60/74, EU:C:1976:78, točka 13), ter sodbi Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2002, Lamberts/Evropski varuh človekovih pravic (T‑209/00, EU:T:2002:94, točka 87), in z dne 23. novembra 2011, Sison/Svet (T‑341/07, EU:T:2011:687, točka 47).

14      Glej točko 43 teh sklepnih predlogov.

15      Odločbe, s katerimi naj bi bila Romunija obsojena zaradi pomanjkljivosti v zvezi s sistemom LPIS-GIS, administrativnimi kontrolami in uporabo sankcij za predložitev nepravilnih informacij kmetom in zaradi neučinkovitih kontrol pomoči na površino.

16      Glej zlasti sodbe z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 51); Köbler (točka 51); Tomášová (točka 22); Hochtief (točka 35); z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin (C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 44), in z dne 28. junija 2022, Komisija/Španija (Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca) (C‑278/20, v nadaljevanju: sodba Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca, EU:C:2022:503, točka 31). Poleg tega morajo po mnenju Sodišča izpolnjenost teh pogojev načeloma ugotoviti nacionalna sodišča v skladu z usmeritvami, ki jih je v zvezi s tem podalo Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Kantarev, C‑571/16, v nadaljevanju: sodba Kantarev, EU:C:2018:807, točka 95 in navedena sodna praksa).

17      Glej sodbo z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique et Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka) (C‑61/21, v nadaljevanju: sodba Odgovornost države za onesnaženje zraka, EU:C:2022:1015, točka 46 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodno prakso v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo Unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU (glej sodbo z dne 5. marca 2024, Kočner/Europol, C‑755/21 P, EU:C:2024:202, točke od 118 do 120 in navedena sodna praksa).

18      Glej sodbi Odgovornost države za onesnaženje zraka (točka 47 in navedena sodna praksa) in Kantarev (točka 97 in navedena sodna praksa).

19      Za druge primere, v katerih je Sodišče preučilo, ali je bil cilj kršenega pravnega pravila podeliti pravice posameznikom, glej sodbe z dne 12. oktobra 2004, Paul in drugi (C‑222/02, EU:C:2004:606, točka 50); z dne 25. marca 2021, Balgarska Narodna Banka (C‑501/18, EU:C:2021:249, točka 115); z dne 10. marca 2022, Grossmania (C‑177/20, EU:C:2022:175, točka 70), in Odgovornost države za onesnaženje zraka (točke od 45 do 57).

20      In sicer za shemo enotnega plačila (določeno v naslovu III Uredbe št. 1782/2003) in druge sheme pomoči (določene v naslovu IV te uredbe) ter poenostavljene sheme podpore za koledarska leta od 2002 do 2005 (v skladu s členom 2a Uredbe Sveta (ES) št. 1259/1999 z dne 17. maja 1999 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru [SKP] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 424)).

21      In sicer poglavja od 1 do 3 naslova II, „Splošne določbe“, Uredbe št. 1782/2003.

22      Glej zlasti člen 19 (naslovljen „Računalniška zbirka podatkov“), člen 21 (naslovljen „Sistem za identifikacijo in registracijo pravic do plačila“) in člen 22 (naslovljen „Zahtevki za pomoč“) Uredbe št. 1782/2003.

23      Glej v tem smislu uvodni izjavi 11 in 55 Uredbe št. 796/2004.

24      Glej na primer dostop do računalniških baz podatkov v skladu s členom 19 Uredbe št. 1782/2003. Pravilna identifikacija enot rabe ali poljin za pridobitev finančne podpore je delno odvisna od kakovosti kart, ki so na voljo. Vendar v nasprotju s tem, kar trdi BX, ni mogoče sprejeti, da vlagatelj zahtevka za pomoč brez teh kart ne bi mogel pravilno razmejiti svojih zemljišč.

25      Glej člene od 13 do 16 ter uvodni izjavi 8 in 9 Uredbe št. 1782/2003.

26      Glej sodno prakso Sodišča, navedeno v opombah 16 in 17 teh sklepnih predlogov.

27      Uredba št. 1782/2003 priznava, da je identifikacija enot rabe ali poljin ključni element za pravilno uporabo shem, ki so povezane s površino; da so izkušnje pokazale, da imajo obstoječe metode nekatere pomanjkljivosti; da je torej treba določiti sistem alfanumerične identifikacije, ki se po potrebi vzpostavi s tehniko daljinskega zaznavanja (glej uvodno izjavo 16 te uredbe).

28      Uredba Sveta z dne 19. januarja 2009 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor za kmete v okviru [SKP] in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete, spremembi uredb (ES) št. 1290/2005, (ES) št. 247/2006, (ES) št. 378/2007 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1782/2003 (UL 2009, L 30, str. 16) (glej člena 15 in 17 ter uvodno izjavo 21 te uredbe).

29      Glej člena 68 in 70 ter uvodni izjavi 44 in 45 Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (ES) št. 814/2000, (ES) št. 1200/2005 in [(ES)] št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549) ter člena 66 in 68 ter uvodne izjave od 58 do 60 Uredbe (EU) 2021/2116 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. decembra 2021 o financiranju, upravljanju in spremljanju [SKP] ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 (UL 2021, L 435, str. 187). Vendar ugotavljam, da je bila s členom 17 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (UL 2014, L 227, str. 69) uvedena tudi obveznost pristojnega organa, da prosilcu za pomoč zagotovi geoprostorski obrazec vloge za pomoč, zlasti za identifikacijo vseh enot rabe ali poljin.

30      Glej točko 31 teh sklepnih predlogov.

31      Moj poudarek.

32      Ta „enotni zahtevek“ je opredeljen v členu 2, točka 11, Uredbe št. 796/2004 kot „zahtevek za neposredna plačila po shemi enotnega plačila in po drugih shemah pomoči na površino, razen vloge za plačila za hmelj, ki jo vloži priznana skupina proizvajalcev na podlagi drugega odstavka člena 68a Uredbe (ES) št. 1782/2003“.

33      Glej uvodno izjavo 16 Uredbe št. 796/2004.

34      Moj poudarek.

35      Glej sodbo z dne 14. oktobra 2010, Landkreis Bad Dürkheim (C‑61/09, v nadaljevanju: sodba Landkreis Bad Dürkheim, EU:C:2010:606, točka 53).

36      Glej sodbo Landkreis Bad Dürkheim (točka 58).

37      Glej sodbo Landkreis Bad Dürkheim (točka 62).

38      Glej sodbo Landkreis Bad Dürkheim (točka 66).

39      Naj poudarim, da se zdi, da se predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sklicuje le na razlog, ki se nanaša na kršitev člena 267, tretji odstavek, PDEU. Analiza, ki sledi, torej ne vpliva na preučitev drugih tožbenih razlogov BX, ki se nanašajo na napačno uporabo člena 20 Uredbe št. 1782/2003 in člena 68 Uredbe št. 796/2004 (glej točko 41 teh sklepnih predlogov). V zvezi s tem zaradi izčrpnosti poudarjam, da je po mnenju sodišča okrožja Bukarešta višje sodišče v Bukarešti kršilo člen 68 Uredbe št. 796/2004 v več pogledih, in sicer: (i) s tem, da ni določilo pomena izraza „točni podatki“, (ii) s tem, da je ugotovilo, da se ta določba za BX ne uporablja zgolj na podlagi dokumentov, ki so bili podlaga za odločbo centra APIA v Argeșu, in s tem, da ni upoštevalo drugih dokumentov, ki jih je predložil BX, ter (iii) s tem, da mu ni dalo možnosti, da kakor koli dokaže, da ni kriv za čezmerno prijavo (glej točko 44 teh sklepnih predlogov). V takem primeru ni mogoče izključiti, da bi lahko obstoj več (domnevno) „preprostih“ kršitev, ki jih je storila država v okviru iste tožbe, po potrebi upravičil prekvalifikacijo te kršitve v eno samo „hudo“ kršitev, ki bi lahko bila podlaga za pravico do odškodnine.

40      Glej sodbe Köbler (točka 52), Tomášová (točka 23) in Hochtief (točka 36).

41      Glej sodbi Köbler (točki 54 in 55) ter Tomášová (točki 24 in 25). Vendar so ti elementi, ki jasno temeljijo na pravilih splošne ureditve odgovornosti države, določenih v načelni sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 56), okvirni in neizčrpni, saj mora po mojem mnenju nacionalno sodišče, ki mora presoditi očitnost kršitve prava Unije, biti svobodno pri tem, da upošteva tudi druge elemente, ki so lahko bolj upoštevni ali primernejši za položaj, o katerem odloča. Tako je treba, kadar se kršitev prava Unije pripiše nacionalnemu sodišču v skladu s sodbo Köbler (točka 53), upoštevati posebnost glede vloge sodstva kot tudi zakonite zahteve po pravni varnosti. V ta namen bi lahko bila upoštevna nekatera merila, določena v različnih nacionalnih sistemih držav članic, ki so svoj sistem odgovornosti javnih organov po potrebi prilagodile tako, da so uvedle posebno ureditev, ki temelji na sodni praksi Köbler, da bi se upoštevale posebnosti, ki so neločljivo povezane s sodno dejavnostjo. Tako bi lahko bila umestna tudi uporaba pojmov, kot sta „pomanjkanje skrbnosti“ ali „malomarnost“, glede na to, kar se zahteva od običajno skrbnega in preudarnega sodnika. Prav tako bi bilo mogoče upoštevati posledice take napake, zlasti če bi lahko resno posegla v pravice zadevne osebe.

42      Ta obveznost predložiti zadevo spada v okvir sodelovanja, ki je bilo uvedeno zaradi zagotovitve pravilne uporabe in enotne razlage prava Unije v vseh državah članicah, med nacionalnimi sodišči kot sodišči, ki so zadolžena za uporabo prava Unije, in Sodiščem, njen cilj pa je zlasti preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Unije (glej sodbi z dne 4. novembra 1997, Parfums Christian Dior (C‑337/95, EU:C:1997:517, točka 35 in navedena sodna praksa), ter z dne 15. septembra 2005, Intermodal Transports (C‑495/03, EU:C:2005:552, točka 29 in navedena sodna praksa)).

43      Glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, v nadaljevanju: sodba CIM, EU:C:2021:799, točka 33 in navedena sodna praksa).

44      Glej sodbo CIM (točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa).

45      Glej sodbe CIM (točka 51 in navedena sodna praksa); z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 68), in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA (C‑144/23, EU:C:2024:881, točke od 62 do 65).

46      Glej po analogiji sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet (C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točka 39), ki se nanaša na odškodninske tožbe zaradi nezakonitosti akta ali ravnanja, na podlagi katerega se lahko uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije.

47      To obveznost obrazložitve za nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, je bilo mogoče implicitno izpeljati iz prejšnje sodne prakse Sodišča, in sicer iz sodb Cilfit in Köbler, pa tudi iz člena 47 Listine (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:390, točki 90 in 94) in generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi CIM (C‑561/19, EU:C:2021:291, točka 171)), čeprav jo je Sodišče potrdilo šele v sodbi CIM, ko je ugotovilo izrecno povezavo s tremi merili, ki izhajajo iz sodbe Cilfit (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke M. Ćapeta v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑767/23, EU:C:2025:486, točka 37)).

48      Glej točko 33 teh sklepnih predlogov.

49      Glej točko 34 teh sklepnih predlogov.

50      Glej v tem smislu analizo sodišča okrožja Bukarešta, ki je predstavljena v točki 43 teh sklepnih predlogov.

51      Glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 1963, Da Costa in drugi (od 28/62 do 30/62, EU:C:1963:6, str. 75 in 76).

52      Glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke M. Ćapeta v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑767/23, EU:C:2025:486, točka 30), v kateri je ugotovljeno, da Sodišče ni pristojno za razlago prvega merila, in sicer merila v zvezi z „upoštevnostjo“.

53      Glej opombo 12.

54      Glej sodno prakso Sodišča, navedeno v opombi 5 teh sklepnih predlogov.

55      Glej v tem smislu sodbi Köbler (točka 52) in Tomášová (točka 23).