Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

ANDREE BIONDIJA,

predstavljeni 17. septembra 2026(1)

Zadeva C‑836/24 P

PT

proti

Evropski komisiji

„ Pritožba – Javni uslužbenci – Starostna pokojnina – Pravilo življenjskega minimuma – Ugovor neveljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov – Člen 277 PDEU – Sodba Barroso Truta – Odločitev odbora za pritožbe – Načelo enakega obravnavanja “






Uvod

1.        Pritožnica, PT, s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije,(2) s katero je bila zavrnjena njena tožba, ki je primarno temeljila na ugovoru neveljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi). S to tožbo je predlagala razglasitev ničnosti odločbe z dne 4. oktobra 2021, s katero je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), določil pokojninske pravice pritožnice na podlagi pravila življenjskega minimuma, ne da bi odredil vračilo kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki so bile predhodno prenesene v pokojninski sistem institucij Evropske unije (v nadaljevanju: PSIEU). Pritožnica je na podlagi istih dejstev vložila drugo tožbo, ki je temeljila na neupravičeni obogatitvi, ki je bila prav tako zavrnjena in ki je tudi predmet pritožbe.(3)

2.        Spor izvira iz tega, da je tožeča stranka svoje nacionalne pokojninske pravice prenesla na PSIEU, na podlagi česar je prišlo do priznanja pokojninske dobe v višini 12 let, 10 mesecev in 17 dni. Uprava je ob izplačilu starostne pokojnine opravila dvojni izračun, določen v členu 77 Kadrovskih predpisov: običajni izračun, ki je vključeval tako priznano pokojninsko dobo, je pripeljal do mesečnega zneska 1635,38 EUR; na podlagi pravila življenjskega minimuma pa je bil ta znesek 1662,29 EUR. Tožeči stranki je bil priznan zadnjenavedeni znesek, ki je ugodnejši. Iz tega je izhajalo, da pokojninska doba, priznana na podlagi prenosa, ni imela nobenega konkretnega učinka na znesek pokojnine.

3.        Pritožnica je s sklicevanjem na to okoliščino na prvi stopnji primarno uveljavljala ugovor neveljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, ker v primeru uporabe pravila življenjskega minimuma ne določa povračila prenesenih pravic, in podredno, ugovor neveljavnosti splošnih določb za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.(4) Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi oba ugovora zavrnilo.

4.        Na zahtevo Sodišča bodo ti sklepni predlogi omejeni na tretji pritožbeni razlog. Že vnaprej naj napovem, da bom predlagal zavrnitev obeh delov tega pritožbenega razloga.

I.      Pravni okvir

A.      Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije

5.        Člen 77 Kadrovskih predpisov v drugem in četrtem odstavku določa:

„Najvišji znesek starostne pokojnine je 70 % zadnje osnovne plače za zadnji razred, v katerem je bil uradnik razvrščen najmanj eno leto. Uradniku se za vsako leto delovne dobe, izračunane v skladu s členom 3 Priloge VIII, izplača 1,80 % zadnje osnovne plače.

[…]

Znesek starostne pokojnine ne sme biti nižji od 4 % zneska življenjskega minimuma za vsako leto dela.

[…]“

6.        Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko:

–        je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji; ali

–        je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,

ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.

V takem primeru organ za imenovanja institucije, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega zneska, po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom prenosa.

Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“

II.    Pritožba

7.        Glavni predmet te pritožbe je razmerje med ugovorom neveljavnosti iz člena 277 PDEU ter usmeritvami sodne prakse in upravno prakso, na katere se pritožnica sklicuje kot merilo za veljavnost člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov. Natančneje, osrednje vprašanje, na katerem temelji spor, je, ali lahko odločitev Splošnega sodišča v sodbi, ki bo obravnavana v nadaljevanju, skupaj z upravnim aktom, ki ga je sprejela druga institucija, v okviru ugovora neveljavnosti utemeljuje pravico pritožnice do vračila prenesenega kapitala.

8.        Pritožnica Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, ugodi njenim predlogom na prvi stopnji in Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah. Komisija ob podpori Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije, ki sta intervenienta, Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

9.        V pritožbi so navedeni trije pritožbeni razlogi. Prvi, ki je razdeljen na dva dela, se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo ugovor neveljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov z vidika primerljivosti položajev (prvi del) in mehanizma za izračun starostne pokojnine v povezavi s pravilom življenjskega minimuma (drugi del). Z drugim, ki je razdeljen na tri dele, se graja domnevna nesorazmernost zavrnitve vračila prenesenih pokojninskih pravic, pri čemer se sklicuje na neupravičeno obogatitev Unije, kršitev pravice do dobrega upravljanja in kršitev načela solidarnosti. Nazadnje, s tretjim, ki je razdeljen na dva dela, se izpodbija način, kako je Splošno sodišče obravnavalo trditve pritožnice, ki temeljijo na analogiji z zadevo Barroso Truta(5) in na odločbi Odbora Sodišča Evropske unije za pritožbe (v nadaljevanju: Odbor) z dne 29. januarja 2024.(6).

10.      Prvi del drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na domnevno neupravičeno obogatitev Unije, pritožnica utemeljuje s sklicevanjem na trditve, navedene v vzporedni pritožbi v zadevi C‑835/24 P, katere edini predmet je ta del. Sklepni predlogi, predstavljeni 10. septembra 2026(7); nanje se v celoti sklicujem. V teh sklepnih predlogih bo torej preučen tretji pritožbeni razlog. Kar zadeva prvi pritožbeni razlog in druge dele drugega pritožbenega razloga, se bom omejil na ugotovitve, ki so nujno potrebne, da se na kratko prikaže izid preučitve teh razlogov.

III. Uvodne ugotovitve

11.      Pred preučitvijo pritožbenih razlogov je treba opozoriti na okvir, v katerega je umeščena ta zadeva. Primarno pravno sredstvo pritožnice je ugovor neveljavnosti iz člena 277 PDEU. Ta ugovor omogoča posredno izpodbijanje uporabe splošnega akta, na katerem temelji izpodbijana posamična odločba, pri čemer se sklicuje na njegovo nezdružljivost s hierarhično višjimi pravili ali načeli.(8)

12.       Čeprav je res, kot je opozorilo Sodišče, da ugovor nezakonitosti „zadevi v zvezi z določitvijo pravic in obveznosti uradnikov ne odvzame narave spora med Skupnostjo in njenimi uslužbenci“,(9) je predmet mehanizma iz člena 277 PDEU vsekakor veljavnost splošnega akta kot takega, in ne podrobna pravila za njegovo razlago ali uporabo v konkretnem primeru.

13.      Določba, katere veljavnost se izpodbija, je člen 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki določa pravilo življenjskega minimuma. To pravilo je del že opisanega mehanizma izračuna starostne pokojnine: glede na običajni izračun, ki temelji na upoštevanih letih delovne dobe – vključno s priznano delovno dobo zaradi morebitnega prenosa nacionalnih pokojninskih pravic – pravilo življenjskega minimuma zagotavlja minimalni znesek, ki se določi samo glede na leta delovne dobe pri Uniji. Dejansko priznana pokojnina ustreza ugodnejšemu od obeh rezultatov.

14.      Načelno vprašanje, ki se postavlja s tretjim pritožbenim razlogom, je, ali lahko odločitev Splošnega sodišča v sodbi Barroso Truta in odločba Odbora, sprejeta po tej sodbi, z vidika ugovora neveljavnosti ali načela enakega obravnavanja utemeljita pravico pritožnice do vračila prenesenega kapitala. V teh sklepnih predlogih je obravnavano to vprašanje.

IV.    Prvi in drugi pritožbeni razlog

15.      Ker ta pritožbena razloga nista predmet teh sklepnih predlogov, se bom omejil na navedbe v nadaljevanju v vrstnem redu, v katerem so bile podane.

A.      Prvi pritožbeni razlog

16.      Pritožnica s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo ugovor neveljavnosti z vidika primerljivosti položajev. Vendar v tem očitku ni pojasnjeno, zakaj naj bi Splošno sodišče pri preučitvi iz točke 38 in naslednjih izpodbijane sodbe, s katero je bila izključena primerljivost položaja uslužbencev, ki so prenesli svoje nacionalne pokojninske pravice, in tistih, ki tega niso storili, napačno uporabilo pravo. V resnici je zgolj ponovljena trditev, ki je bila že zavrnjena na prvi stopnji, ne da bi bila opredeljena napaka, ki naj bi jo vsebovalo razlogovanje Splošnega sodišča. V pritožbi je treba natančno navesti grajane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se ta predlog posebej utemeljuje. Ta del je torej treba zavreči kot nedopusten.(10)

17.      Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga navaja tri očitke: prvi temelji na domnevnem neobstoju „glavnega/podrednega“ razmerja med izračunom iz drugega odstavka člena 77 Kadrovskih predpisov in pravilom iz četrtega odstavka tega člena; drugi se nanaša na domnevno kršitev obveznosti obrazložitve; tretji, podredno, na kršitev načela enakega obravnavanja v zvezi s tem mehanizmom izračuna. Ti očitki so v nasprotju s sodno prakso v zadevi KY(11), v kateri je Sodišče pojasnilo, da se pravilo življenjskega minimuma uporablja le podredno, torej kadar uporaba pravil za izračun iz prvega in drugega odstavka uradniku ne omogoča, da bi prejel znesek, ki ga zagotavlja to pravilo.(12) Splošno sodišče je v točkah 44 in 45 izpodbijane sodbe zgolj povzelo ta pristop in v skladu z zahtevami sodne prakse podalo obrazložitev. Tretji očitek je zgolj izpeljan in sledi usodi prvih dveh.

18.      Zato Sodišču predlagam, naj prvi pritožbeni razlog zavrže kot delno nedopusten in zavrne kot delno neutemeljen.

B.      Drugi pritožbeni razlog

19.      V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na neupravičeno obogatitev, napotujem, kot sem navedel zgoraj, na sklepne predloge, predstavljene v vzporedni zadevi C‑835/24 P. Ugotovil bom samo, da bo, če se bo Sodišče strinjalo s pristopom iz teh sklepnih predlogov, iz tega nujno sledila zavrnitev ustrezajočega dela v tej zadevi.

20.      Drugi del, ki se nanaša na domnevno kršitev pravice do dobrega upravljanja, določene v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ni utemeljen. S tem delom se z drugimi besedami zgolj ponavlja trditev, da bi zavrnitev vračila prenesenega kapitala pripeljala do nesorazmernega rezultata. Na pravico do dobrega upravljanja pa se ni mogoče sklicevati niti zato, da bi se uslužbencu priznala pravica, ki je regulativni okvir, ki se uporablja, ne določa, niti za utemeljitev razlage določb Kadrovskih predpisov, ki bi bila v nasprotju z njihovim jasnim besedilom.

21.      Res je, da načelo, določeno v členu 41 Listine, od uprave zahteva, da ravna pravično in nepristransko ter ob spoštovanju procesnih jamstev. Prav tako lahko to načelo usmerja razlago določb Kadrovskih predpisov v mejah, začrtanih z njihovim besedilom in namenom. Vendar ne more upravičiti neuporabe veljavne določbe Kadrovskih predpisov niti utemeljiti razlage, ki spreminja njen normativni obseg. To velja še toliko bolj za člen 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki konkretno ureja merila, ki se uporabljajo za izračun starostne pokojnine. Ker ta določba ni dokazano v nasprotju s členom 41 Listine, tega člena torej ni mogoče uporabiti za to, da se z razlago uvede način izračuna ali pravica do vračila, ki v Kadrovskih predpisih ni določena. Drugačen pristop bi poleg tega ogrozil zahtevo po pravni varnosti, ki se s Kadrovskimi predpisi izvaja z natančno določitvijo meril za izplačilo pokojnin.(13)

22.      Tretji del, ki temelji na načelu solidarnosti, prav tako nima podlage v sodni praksi Sodišča. V sodni praksi je pojasnjeno, da PSIEU ni mogoče enačiti s sistemom, v katerem prispevki, ki jih plača zadevna oseba, pomenijo neposredno protidajatev za prihodnjo pokojnino.(14) Sam pokojninski sistem Unije temelji na solidarnostnem mehanizmu: s prispevki se prispeva k financiranju skupnega sistema in zadevnemu posamezniku ne dajejo pravice do enakovrednega povračila vplačanih zneskov. Pravica do pokojnine torej izhaja iz statusa uradnika ali uslužbenca in pogojev, določenih v Kadrovskih predpisih, ne pa iz razmerja matematične enakovrednosti med posameznimi prispevki in pokojnino. Tudi ta del je torej treba zavrniti.

23.      Sodišču torej predlagam, naj drugi pritožbeni razlog v celoti zavrne, delno kot izhaja iz sklepnih predlogov v vzporedni zadevi, delno pa kot neutemeljen.

V.      Tretji pritožbeni razlog

24.      Tretji pritožbeni razlog, na katerega se nanaša vsebinska analiza teh sklepnih predlogov, je razdeljen na dva dela, ki, čeprav sta formalno ločena, vsebinsko tvorita en sam očitek, ki temelji, prvič, na sodni praksi v zadevi Barroso Truta in, drugič, na upravni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi te sodne prakse.

A.      Trditve strank

25.      Pritožnica s prvim delom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je izključilo možnost sklicevanja na sodbo Barroso Truta, v kateri naj bi Splošno sodišče hipotetično, vendar dovolj jasno priznalo utemeljenost tožbe za vračilo prenesene kapitalizirane vrednosti, ki ni bila konkretno upoštevana pri izplačilu pokojninskih pravic. Pritožnica z drugim delom Splošnemu sodišču očita, da iz odločbe Odbora, sprejete po sodbi Barroso Truta, ni ustrezno izpeljalo posledic v korist enega od pritožnikov v tej zadevi.

26.      Komisija najprej navaja uvodno trditev: tretji pritožbeni razlog se nanaša na preudarke, ki jih je Splošno sodišče navedlo ad abundantiam po tem, ko je že zavrnilo ugovor neveljavnosti iz samostojnih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj bi že ta okoliščina sama po sebi zadostovala za zavrnitev pritožbenega razloga, ker je usmerjen zoper trditve, ki ne podpirajo izreka izpodbijane sodbe.(15)

B.      Analiza

27.      Izhajati je treba prav iz ugotovitve Komisije v zvezi s tem, da so izpodbijane točke navedene zaradi celovitosti. Ta ugotovitev je utemeljena s: točkami, na katere se nanašata oba dela pritožbenega razloga – točke od 51 do 64 – ki jih je Splošno sodišče navedlo „zaradi celovitosti“, potem ko je bila zavrnitev ugovora neveljavnosti ustrezno obrazložena v točkah od 35 do 50 in razglašena v točki 50. Ugotovitev naj bi zadostovala za opredelitev razloga. Če pa ga vseeno preučim, je to zato, ker načelno vprašanje, ki se postavlja – če je mogoče smer sodne prakse in upravno prakso na podlagi te sodne prakse uporabiti kot merilo veljavnosti določbe Kadrovskih predpisov – presega okvir te zadeve in ga je treba razjasniti. Preučitev, ki sledi, je torej podredna. Zato bom oba dela tretjega pritožbenega razloga preučil ločeno. Kar zadeva prvi vidik, je neuporaba sodbe Barroso Truta za obravnavano zadevo posledica treh medsebojno povezanih razlogov: različna predmeta obeh zadev; besedilo točke 103 te sodbe; hipotetičnost in previdnost točke 106 te sodbe, kot je bila potrjena s poznejšo sodno prakso Sodišča. Kar zadeva drugi vidik, tri ločene ovire vsaka posebej vodijo k zavrnitvi: ker upravna odločba ne more biti merilo za veljavnost splošne določbe; ker ukrepi, ki jih je ena institucija sprejela v korist svojega osebja, niso zavezujoči za druge; ker navedeno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v kontradiktorni razpravi pred Splošnim sodiščem. Začel bom s prvim vidikom, ki pomeni načelno vprašanje. Končal bom s sklepno ugotovitvijo glede celotnega pritožbenega razloga.

1.      Prvi del: možnost sklicevanja na sodbo Barroso Truta in drugi/Sodišče Evropske unije

28.      Sodba Barroso Truta je bila izdana v zadevi, katere predmet je bila odškodnina. Pritožniki, pogodbeni uslužbenci Sodišča, so se sklicevali na nepogodbeno odgovornost Unije za škodo, ki naj bi nastala zaradi nezadostnosti informacij, ki jim jih je uprava posredovala med uveljavljanjem pravice do prenosa, o možnosti, da se priznana pokojninska doba zaradi uporabe življenjskega minimuma ne upošteva. Potem ko je Splošno sodišče zavrnilo predlog za meritorno odločanje zaradi neobstoja dejanske in gotove škode v času odločanja – ker do izplačila pokojnin pritožnikov še ni prišlo – je v točkah od 103 do 106 sodbe ad abundantiam navedlo dodatne preudarke o pravnih sredstvih, ki bi bila na voljo pritožnikom ob izplačilu pokojnin, če bi nastala zatrjevana škoda.(16)

29.      Pritožnica iz teh ugotovitev izpelje sklep, da naj bi Splošno sodišče v njih, čeprav posredno, določilo načelo pravice do vračila prenesene kapitalizirane vrednosti, ki ni bila konkretno upoštevana pri izplačilu pokojnine. Taka razlaga se mi ne zdi utemeljena.

30.      Na prvem mestu, predmet obravnavane zadeve je bistveno drugačen od predmeta zadeve Barroso Truta. V navedeni zadevi je šlo za odškodninski zahtevek, ki je temeljil na kršitvi dolžnosti uprave glede informiranja; v tej zadevi pa gre za ugovor neveljavnosti iz člena 277 PDEU, s katerim se želi doseči, da se člen 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov ne uporabi. Ne gre za nominalistično razliko: obe sredstvi imata različen predmet in različne pogoje, kar neposredno vpliva na thema decidendum, saj je treba neveljavnost določbe Kadrovskih predpisov presojati izključno glede na njeno združljivost s hierarhično višjimi predpisi in načeli pravnega reda Unije. Nasprotno pa ugotavljanje nepogodbene odgovornosti Unije zahteva dodatni korak: poleg kršitve pravnega pravila je treba dokazati obstoj škode, ki jo je treba povrniti, in neposredno vzročno zvezo med očitano kršitvijo in zatrjevano škodo.(17)

31.      Ugotovitve Splošnega sodišča v točkah od 103 do 106 sodbe Barroso Truta se torej ne nanašajo na poseben predmet te zadeve.

32.      Na drugem mestu, v točki 103 sodbe Barroso Truta je izrecno poudarjeno, da kapital, prenesen v PSIEU, ni izginil: potem, ko ga je izplačal nacionalni organ, je bil pretvorjen v pokojninsko dobo, ki jo je načeloma treba upoštevati za izračun pokojnine. Prav to se je v obravnavani zadevi zgodilo z dvojnim izračunom, ki ga je uprava opravila v skladu s členom 77 Kadrovskih predpisov. Okoliščina, da je po tem dvojnem izračunu v konkretnem primeru prevladalo pravilo življenjskega minimuma, ne kaže na neupoštevanje prenesenega kapitala, temveč kaže na običajno delovanje mehanizma iz Kadrovskih predpisov: možnost prenosa, kot je Sodišče pojasnilo v sodbi KY, zagotavlja upoštevanje pokojninske dobe, vendar ne zagotavlja nobenega posebnega ekonomskega rezultata.(18)

33.      Na tretjem mestu, posebej pomembno je, da je točka 106 sodbe Barroso Truta oblikovana zgolj kot prospektivna predpostavka. Splošno sodišče je v njej, ob možnosti morebitnega prihodnjega nastanka škode, navedlo možnost vložitve tožbe za povračilo škode; tako previdne formulacije ni bilo mogoče – in se a fortiori ne more danes – razumeti v smislu načelne rešitve v prihodnjem in hipotetičnem primeru.

34.      Sodišče je v sodbi KY pojasnilo: v zadevi Barroso Truta se Splošno sodišče ni dokončno izreklo o tem vprašanju in je podalo zelo previdno stališče.(19)

35.      Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v točkah od 53 do 55 izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo možnost uporabe sodbe Barroso Truta za položaj pritožnice. Obrazložitev je sicer kratka, vendar zadostna: v njej so natančno opredeljeni trije elementi – predmet pravnega sredstva, dopolnjevalna narava preudarkov, hipotetična formulacija – ki preprečujejo, da se iz sodbe Barroso Truta izpelje pravni učinek, ki ga pritožnica pripisuje tej sodbi.

36.      Zadnja ugotovitev se mi zdi koristna. Tudi če bi se želelo ugotovitvam ad abundantiam iz sodbe Barroso Truta priznati vrednost usmeritve Splošnega sodišča, se je v teh ugotovitvah v točki 104 sklicevalo na tožbo zoper akte o izplačilu pokojninskih pravic, in sicer v sistemu pravnih sredstev za osebje na pravno sredstvo iz člena 91 Kadrovskih predpisov. Ugovor neveljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tej zadevi, sploh ni bil omenjen. Zato je povsem vprašljiva trditev, da naj bi Sodišče v tej zadevi želelo vnaprej presoditi skladnost določbe splošnega akta, kot je člen 77 Statuta, s hierarhično višjimi načeli prava Unije. Prvi del tretjega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi del: upoštevnost odločbe Odbora Sodišča Evropske unije za pritožbe z dne 29. januarja 2024

37.      Pritožnica z drugim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je po razglasitvi sodbe Barroso Truta eden od pritožnikov v navedeni zadevi z odločbo Odbora z dne 29. januarja 2024 dosegel razveljavitev zavrnitve OPSP glede njegove zahteve za vračilo kapitalske vrednosti njegovih nacionalnih pokojninskih pravic. Ta odločba temelji na načelu enakega obravnavanja v primerjavi z dvema drugima pritožnikoma v isti zadevi Barroso Truta, in sicer g. G. in g. F. – ki sta v skladu z isto odločbo dejansko prejela vračilo prenesenega kapitala. Pritožnica trdi, da bi moralo Splošno sodišče na podlagi te okoliščine potrditi utemeljenost njenih trditev in da bi zavrnitev enakega obravnavanja pritožnice vsekakor pomenila kršitev načela enakega obravnavanja in pravice do dobrega upravljanja.

38.      Navesti je treba tri dodatne podatke, ki so razvidni iz odločbe Odbora in so pomembni za analizo v nadaljevanju. Na prvem mestu, vlagatelj pritožbe je pred tem odborom navedel tri različne pritožbene razloge: očitno napako pri presoji, neupravičeno obogatitev Unije in kršitev načela enakega obravnavanja. Navedeni odbor je sprejel razlog v zvezi z enakim obravnavanjem in ugotovil, da drugih razlogov ni treba obravnavati; torej se ni izrekel o pritožbenem razlogu, ki se nanaša na neupravičeno obogatitev in o katerem ni bilo odločeno. Na drugem mestu, primer, o katerem je odločil Odbor, se je nanašal na položaj, v katerem je delna neučinkovitost priznane pokojninske dobe izhajala iz uporabe zgornje meje pokojnine v višini 70 %, določene v členu 77, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, saj je vlagatelj pritožbe dosegel teoretično stopnjo pokojnine v višini 80,02361 %, znižano na v Kadrovskih predpisih določeni najvišji znesek pokojnine. Navedeni primer se torej razlikuje od primera pritožnice, katere pokojnina je bila določena na podlagi pravila življenjskega minimuma iz četrtega odstavka tega člena. Na tretjem mestu, glede predhodno priznanih vračil v korist g. G. in g. F. je v odločbi le ugotovljen obstoj vračil za presojo primerljivosti, ne da bi bila rekonstruirana pravna podlaga niti natančno dejansko stanje.

39.      Trditev pritožnice glede na te podatke naleti na tri različne ovire, ki jih bom preučil po vrstnem redu, v katerem jih bom predstavil. Prva ovira, ki je načelno vprašanje, je strukturne narave, ki se nanaša na razmerje med upravno odločbo in ugovorom neveljavnosti. Druga ovira je dejstvo, da ukrepi, ki jih institucija sprejme v korist svojega osebja, za druge institucije niso zavezujoči. Tretja ovira se nanaša na to, da navedeno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v kontradiktornem postopku pred Splošnim sodiščem, tako da mu ni mogoče pripisati nobenega izkrivljanja. Vsaka od teh ovir sama po sebi zadostuje za zavrnitev drugega dela tretjega pritožbenega razloga.

40.      Kar zadeva prvo oviro, menim, da je treba razlikovati med tremi vidiki, na katere se lahko navezuje izpodbijanje „pravne podlage“ posamične odločbe: (i) neobstoj veljavnega pravila; (ii) napačna razlaga ali uporaba v obravnavani zadevi; (iii) neveljavnost pravila glede na hierarhično višje določbe ali načela. Za ugovor neveljavnosti, ki ga uveljavlja pritožnica, je upošteven le tretji primer. Predmet postopka na prvi stopnji in te pritožbe je namreč veljavnost člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki jo pritožnica izpodbija na podlagi člena 277 PDEU. Razlaga ali uporaba te določbe s strani uprave v konkretnem primeru pa ni sporna.(20)

41.      Odločba Odbora pa se nanaša na drugi vidik, in ne na tretji. V tej odločbi se člen 77 Kadrovskih predpisov uporablja za konkretni primer; veljavnost člena se ne izpodbija, niti tega ne bi bilo mogoče storiti. Iz sprejetja določene razlage ali načina uporabe določbe namreč ni mogoče sklepati, da ta določba ni veljavna. To ne pomeni, da ta odločba ne more biti upoštevna drugje: lahko ima vlogo pri tožbi, ki temelji na neupravičeni obogatitvi Unije – in to je, kar ni naključje, področje, na katerem je pritožnica navedla svoje utemeljitve v vzporedni zadevi C‑835/24 P. Vendar je to področje drugačno od področja ugovora neveljavnosti in ga je treba preučiti v navedeni zadevi.

42.      To je potrjeno v sami odločbi. Odbor je sprejel razlog v zvezi z enakim obravnavanjem, na katerega se je sklicevala pritožnica, in ni preučil razloga neupravičene obogatitve, o katerem ni bilo odločeno. Zato načelno pravilo o vračilu prav tako ni bilo določeno na upravni ravni.

43.      Razlikovanje ni formalno. Predmet nadzora veljavnosti iz člena 277 PDEU je skladnost splošnega akta s hierarhično višjimi predpisi in načeli pravnega reda Unije,(21) ne pa kako ga je uporabila posamezna uprava. Praksa v obravnavanem primeru, in sicer odločba Odbora z dne 29. januarja 2024, spada v zadnjenavedeni vidik. Če bi priznali, da ta praksa lahko kaže na neveljavnost, bi to pripeljalo do posledice, katere neverodostojnost je takoj očitna: veljavnost določbe Kadrovskih predpisov, ki je enotno besedilo, ki se enako uporablja za vse institucije, bi se razlikovala glede na institucijo, ki jo je uporabila, in glede na to, kdaj je ta institucija spremenila prakso. Tak izid ni združljiv niti z enotnostjo uporabe Kadrovskih predpisov niti z zahtevo po pravni varnosti.

44.      V zvezi z drugo oviro in podredno je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso ukrepi, ki jih institucija Unije sprejme v korist določene skupine oseb, ob neobstoju kakršne koli pravne obveznosti, ki izhaja iz Kadrovskih predpisov, ukrepi, na katere se ni mogoče sklicevati v utemeljitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja v zvezi z drugo institucijo.(22) Odločba Odbora, čeprav je v korist naslovnika te odločbe v okviru javnih uslužbencev Sodišča, sama po sebi ni akt, ki bi OPSP Komisije nalagal obveznost enakega obravnavanja. Dodati je treba, da poleg sklicevanja v tej odločbi na vračila, ki so bila predhodno odobrena g. G. in g. F., ni ugotavljanja formalne pravne podlage za ta vračila: ta odbor se je pri presoji primerljivosti omejil na ugotovitev obstoja vračil, ne da bi navedel, ali so bila odobrena na podlagi obveznosti, ki izhaja iz Kadrovskih predpisov, neposredno na podlagi točke 106 sodbe Barroso Truta, zaradi pravičnosti v upravnem postopku ali iz drugih razlogov. Splošno sodišče je v točki 58 izpodbijane sodbe že poudarilo neobstoj take navedbe; odločba navedenega odbora tega ne odpravi.

45.      Nazadnje, kar zadeva tretjo oviro in še bolj podredno, iz elementov, navedenih v izpodbijani sodbi, ne izhaja, da je bila odločba Odbora formalno vložena v spis na prvi stopnji, niti da je bila njena vsebina dovolj pojasnjena, da bi Splošno sodišče lahko presodilo njen obseg: Splošno sodišče je v točki 56 izpodbijane sodbe navedlo le, da je bila okoliščina v zvezi z vračili po izdaji sodbe Barosso Truta omenjena na obravnavi in jo je opredelilo zgolj kot neutemeljeno trditev. Vsekakor je odločba v spis obravnavane zadeve vložena kot priloga k pritožbi in iz razpoložljivih elementov ne izhaja, da bi bila formalno pridobljena v kontradiktornem postopku pred Splošnim sodiščem. Ne glede na vprašanje ureditve, ki se uporablja za predložitev novih dokazov v fazi pritožbe, je vsekakor očitno, da pritožnica v rokih, zahtevanih v pritožbenem postopku, ni dokazala, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi.(23)

46.      Tri ovire, preučene v tej zadevi, nedvoumno vodijo do zavrnitve drugega dela tretjega pritožbenega razloga. Z odločbo Odbora ni mogoče pravno v okviru ugovora neveljavnosti izpodbijati veljavnosti člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov. Gre namreč za akt, ki ga je institucija Unije sprejela pri opravljanju svojih nalog in ki temelji na načelu enakega obravnavanja ter se nanaša na položaj, ki se strukturno razlikuje od položaja pritožnice.

3.      Sklepne ugotovitve

47.      Po preučitvi tretjega pritožbenega razloga v celoti se mi zdi, da ta temelji na eni sami napačni predpostavki: da bi upoštevanje sodne prakse, ki je bila v zadevi Barroso Truta oblikovana s previdnostjo, ter upravne odločbe, sprejete na podlagi te prakse, lahko samo po sebi pomenilo merilo za veljavnost člena 77, četrti odstavek, Kadrovskih predpisov. Ta predpostavka zamenjuje vidike: ugovor neveljavnosti predpostavlja, da se navedena določba primerja s hierarhično višjimi predpisi, in ne z drugimi enakovrednimi določbami, niti a fortiori z upravno prakso, ki se je oblikovala pri drugi instituciji in v strukturno drugačnem primeru, tudi če bi ta praksa pomenila ugodnejše obravnavanje zadevne osebe.

48.      Vprašanje, ki se je obravnavalo v zadevi Barroso Truta, je lahko po potrebi upoštevno v okviru tožbe za neupravičeno obogatitev – kar pojasnjuje analizo tega vprašanja v sklepnih predlogih v vzporedni zadevi C‑835/24 P. Z vidika, ki se obravnava tu, pa ga ni mogoče sprejeti.

49.      Vendar ni izključeno, da sistem iz člena 77 Kadrovskih predpisov v primerih, v katerih pravilo življenjskega minimuma prevlada nad običajnim izračunom, pripelje do izida, ki se z vidika posameznega uslužbenca, čigar kariera v Uniji je bila kratka in čigar nacionalne pokojninske pravice, potem ko so bile prenesene, se izkažejo za ekonomsko neučinkovite, lahko upravičeno zdi nezadovoljiv. To je poleg tega dojemanje, ki izhaja iz točke 106 sodbe Barroso Truta in iz same odločbe Odbora, na katero se sklicuje pritožnica. To iz zgoraj navedenih razlogov ne pomeni neveljavnosti določbe Kadrovskih predpisov; kar zadeva morebitno vračilo, zanj še vedno veljajo pogoji za tožbo za neupravičeno obogatitev, ki so bili preučeni v vzporedni zadevi C‑835/24 P.

50.      Vprašanje, ali so popravki potrebni ali primerni, vključuje regulativno presojo, s katero se določi splošna struktura veljavnih predpisov. Taka presoja ne spada v sodno funkcijo, ki je omejena na preverjanje skladnosti obstoječe ureditve s pravili in načeli pravnega reda in ne vključuje nadomestitve zakonodajalca pri regulativnih odločitvah.

51.      Zato Sodišču predlagam, naj oba dela tretjega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljena. To ugotovitev potrjuje dodatnost obrazložitve Splošnega sodišča v točkah od 51 do 64 izpodbijane sodbe.

VI.    Predlog

52.      Glede na zgornje preudarke in s pridržkom presoje, ki jo bo Sodišče opravilo glede drugih pritožbenih razlogov in očitkov poleg tretjega pritožbenega razloga v pritožbi, Sodišču predlagam, naj tretji pritožbeni razlog v obeh delih zavrne kot neutemeljen.


1      Jezik izvirnika: italijanščina.


2      Sodba z dne 25. septembra 2024, PT/Komisija (T‑367/22, EU:T:2024:654) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba).


3      Glej za vzporedno zadevo v zvezi z neupravičeno obogatitvijo sodbo z dne 25. septembra 2024, PT/Komisija (T‑788/22, EU:T:2024:655), ki je predmet pritožbe v zadevi C‑835/24 P.


4      Skupno sklicevanje na člena 11 in 12 Priloge VIII povzema naslov splošnih izvedbenih določb, sprejetih za obe določbi. V obravnavani zadevi je upošteven le člen 11(2). Člen 12, ki ureja prenos v korist osebe, ki preneha delati, ne da bi pridobila pravico do starostne pokojnine, se za pritožnico ne uporablja.


5      Sodba z dne 18. septembra 2018, Barroso Truta in drugi/Sodišče Evropske unije (T‑702/16 P, EU:T:2018:557) (v nadaljevanju: sodba Barroso Truta).


6      Odločba Odbora Sodišča Evropske unije za pritožbe z dne 29. januarja 2024 (R-12/23; Priloga A.3 k pritožbi).


7      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Biondija v zadevi PT/Komisija (C-835/24 P, EU:C:2026:751).


8      V skladu s členom 277 PDEU je predmet posrednega izpodbijanja veljavnost splošnega akta, ki je podlaga za posamično izpodbijano odločbo: glej sodbo z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva (C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa). V tem smislu se v nadaljevanju uporablja izraz „neveljavnost“; v dokumentih iz spisa se pravno sredstvo imenuje „ugovor nezakonitosti“.


9      Sodba z dne 5. oktobra 2000, Svet/Busacca in drugi (C‑434/98 P, EU:C:2000:546, točka 24).


10      Glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija (C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 43), in z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT (C‑120/12 P, EU:C:2013:638, točka 49).


11      Sodba z dne 4. maja 2023, KY/Sodišče Evropske unije (C‑100/22 P, neobjavljena, EU:C:2023:377) (v nadaljevanju: sodba KY).


12      Sodba z dne 4. maja 2023, KY/Sodišče Evropske unije (C‑100/22 P, neobjavljena, EU:C:2023:377, točki 64 in 65).


13      Glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 10. februarja 2025, FB/Parlament (T‑468/24, EU:T:2025:156, točka 41).


14      Sodba z dne 4. maja 2023, KY/Sodišče Evropske unije (C‑100/22 P, neobjavljena, EU:C:2023:377, točka 69). Novejša sodba z dne 18. decembra 2025, Bopuis (C‑776/24, EU:C:2025:1010, točka 52).


15      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija (C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 63 in navedena sodna praksa).


16      Glej sodbo z dne 18. septembra 2018, Barroso Truta in drugi/Sodišče Evropske unije (T‑702/16 P, EU:T:2018:557, točke od 103 do 106).


17      Glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija (C‑47/07 P, EU:C:2008:726, točka 49 in navedena sodna praksa).


18      Sodba z dne 4. maja 2023, KY/Sodišče Evropske unije (C‑100/22 P, EU:C:2023:377, točka 69).


19      Sodba z dne 4. maja 2023, KY/Sodišče Evropske unije (C‑100/22 P, EU:C:2023:377, točka 81). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. novembra 2022, WP in drugi/Komisija (T‑604/21, EU:T:2022:686, točka 56).


20      Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija/Calhau Correia de Paiva, točki 43 in 44.


21      Zgoraj navedena sodba Calhau Correia de Paiva, točka 44.


22      Točka 57 izpodbijane sodbe in navedena sodna praksa.


23      Glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2025, XH/Komisija (C‑91/23 P, EU:C:2025:219, točka 28 in navedena sodna praksa).