Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 15. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Boj proti organiziranemu kriminalu – Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Člen 325(1) PDEU – Konvencija ‚ZFI‘ – Člen 2(1) – Okvirni sklep 2008/841/PNZ – Člen 2(a) in (b) – Velika goljufija na področju davka na dodano vrednost – Dogovor za storitev kaznivega dejanja – Člen 3 – Obveznost držav članic, da se z odvračilnimi in učinkovitimi ukrepi borijo proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije – Obveznost določitve kazenskih sankcij – Najvišja kazen – Načelo sorazmernosti – Zastaralni rok – Sistemsko tveganje nekaznovanosti “
V zadevi C‑321/25, [Gidzhinov](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 2. maja 2025, ki je na Sodišče prispela 8. maja 2025, v kazenskem postopku proti
А,
B,
V,
G,
D,
ob udeležbi
Sofiyska gradska prokuratura
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi C. Lycourgos (poročevalec), predsednik senata, N. Fenger, S. Rodin, N. Piçarra, sodniki, in O. Spineanu-Matei, sodnica,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za V P. Y. Galabov, advokat,
– za avstrijsko vlado J. Schmoll in P. Thalmann, agenta,
– za Evropsko komisijo C. Valero, F. Blanc, I. Zaloguin in M. Wasmeier, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. aprila 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 325 PDEU, člena 2(1) Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Bruslju in priložene aktu Sveta z dne 26. julija 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 8, str. 57, v nadaljevanju: Konvencija ZFI), ter člena 3(1)(b) Okvirnega Sklepa Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (UL 2008, L 300, str. 42).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega pregona proti A, B, V, G in D, ker so vodili hudodelsko združbo ali sodelovali v njej z namenom storitve davčnih kaznivih dejanj in ker so nekateri od njih storili goljufije na področju davka na dodano vrednost (DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
Konvencija ZFI
3 Člen 1(3) Konvencije ZFI, naslovljen „Splošne določbe“, določa:
„Vsaka država članica v skladu s členom 2(2) sprejme tudi potrebne ukrepe za zagotovitev, da namerna priprava ali posredovanje lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov, ki ima v odstavku 1 opisano posledico, pomeni kaznivo dejanje, če ni že kaznivo kot glavno kaznivo dejanje ali kot udeležba pri goljufiji, napeljevanje k njej ali poskus storitve goljufije[, ki škoduje finančnim interesom Evropskih skupnosti], kot je opredeljeno v odstavku 1.
4 Člen 2 te konvencije, naslovljen „Sankcije“, določa:
„1. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se ravnanje iz člena 1 in udeležba pri ravnanju iz člena 1(1), napeljevanje k njemu ali poskus takega ravnanja kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami, ki vsaj pri velikih goljufijah vključujejo tudi kazen odvzema prostosti, ki lahko vodi v izročitev; za veliko goljufijo se šteje goljufija, ki zajema najmanjši znesek, ki ga določi posamezna država članica. Najmanjši znesek ne sme presegati 50.000 [EUR].
2. Država članica lahko za male goljufije, katerih skupni znesek je manjši od 4000 [EUR] in po njeni notranji zakonodaji ne vključujejo posebno oteževalnih okoliščin, določi drugačne sankcije od tistih, ki so navedene v odstavku 1.
[…]“
Sklep 2008/40/PNZ
5 Člen 2(1) Sklepa Sveta 2008/40/PNZ z dne 6. decembra 2007 o pristopu Bolgarije in Romunije h Konvenciji, pripravljeni na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, k Protokolu z dne 27. septembra 1996, k Protokolu z dne 29. novembra 1996 in k Drugemu protokolu z dne 19. junija 1997 (UL 2008, L 9, str. 23), določa:
„Konvencija [ZFI], [Akt Sveta z dne 27. septembra 1996 o pripravi Protokola h Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 19)] in [Akt Sveta z dne 29. novembra 1996 o pripravi, na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, Protokola o razlagi Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti s predhodnim odločanjem Sodišča Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 51)] začnejo za [Republiko] Bolgarijo in Romunijo veljati prvi dan prvega meseca, ki sledi datumu sprejetja tega sklepa, razen če začnejo v Bolgariji in Romuniji veljati že pred tem dnem.“
Direktiva ZFI
6 Direktiva (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL 2017, L 198, str. 29, v nadaljevanju: direktiva ZFI) v členu 16, naslovljenem „Nadomestitev [Konvencije ZFI]“, določa:
„[Konvencija ZFI] ter njeni protokoli z dne 27. septembra 1996, 29. novembra 1996 in 19. junija 1997 se za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, nadomestijo s to direktivo, z učinkom od 6. julija 2019.
Za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, se sklicevanja na Konvencijo štejejo kot sklicevanja na to direktivo.“
Okvirni sklep 2008/841
7 V uvodnih izjavah od 1 do 3 Okvirnega sklepa 2008/841 je navedeno:
„(1) Cilj Haaškega programa je izboljšati skupne zmogljivosti [Evropske] unije in njenih držav članic, med drugim zaradi boja proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. To je cilj, ki ga je treba doseči zlasti s približevanjem zakonodaje. Tesnejše sodelovanje med državami članicami Evropske unije je potrebno zaradi odziva na nevarnosti in razvoja hudodelskih združb ter učinkovitega odziva v skladu s pričakovanji državljanov in potrebami držav članic. V zvezi s tem točka 14 sklepov Evropskega sveta iz Bruslja z dne 4. in 5. novembra 2004 navaja, da državljani Evrope pričakujejo, da bo Evropska unija, ob zagotavljanju spoštovanja temeljnih svoboščin in pravic, začela izvajati učinkovitejši skupni pristop do čezmejne problematike, kot je organiziran kriminal.
(2) Komisija je v svojem sporočilu z dne 29. marca 2004 o ukrepih, ki jih je treba uvesti v boju proti terorizmu in drugim oblikam hudih kaznivih dejanj, ugotovila, da je treba okrepiti zmogljivosti za boj proti organiziranemu kriminalu v Evropski uniji, in navedla, da bo pripravila okvirni sklep, ki bo nadomestil Skupni ukrep 98/733/PNZ z dne 21. decembra 1998 o kaznivosti udeležbe v hudodelski združbi v državah članicah Evropske unije [UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 113].
(3) Točka 3.3.2 Haaškega programa navaja, da ima približevanje materialnega kazenskega prava enak namen olajšati vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločitev ter policijsko in sodno sodelovanje v kazenskih zadevah in zadeva področja posebej hudih kaznivih dejanj s čezmejnimi razsežnostmi in da je treba področja kriminala, ki so posebej omenjena v pogodbah, obravnavati prednostno. Opredelitev kaznivih dejanj, povezanih z udeležbo v hudodelski združbi, je torej treba približati v državah članicah. Ta okvirni sklep tako zajema kazniva dejanja, ki se navadno storijo v okviru hudodelske združbe. Nadalje je treba glede na resnost teh kaznivih dejanj predvideti kazni za fizične in pravne osebe, ki so jih storile ali so zanje odgovorne.“
8 Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„Za namene tega okvirnega sklepa:
1. ,hudodelska združba‘ pomeni strukturirano združenje več kot dveh oseb, ki obstaja določeno obdobje ter deluje usklajeno in z namenom storitve kaznivih dejanj, ki se kaznujejo z odvzemom prostosti ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti, z najdaljšim trajanjem vsaj štirih let ali s še strožjo kaznijo, in sicer da bi neposredno ali posredno pridobila finančne ali druge premoženjske koristi;
2. ,strukturirano združenje‘ pomeni združenje, ki ni sestavljeno zgolj naključno za takojšnjo izvršitev kaznivega dejanja in ki nima nujno uradno določenih vlog svojih članov, kontinuitete članstva ali razvite strukture.“
9 Člen 2 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Kazniva dejanja v zvezi s sodelovanjem v hudodelski združbi“, določa:
„Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se eno ali obe naslednji vrsti ravnanj, povezani s hudodelsko združbo, obravnavata kot kaznivi dejanji:
(a) ravnanje vsake osebe, ki namerno in poznavajoč bodisi cilj in splošno kaznivo dejavnost hudodelske združbe bodisi namen združbe, da bo zagrešila zadevna kazniva dejanja, dejavno sodeluje pri organizaciji kaznivih dejavnosti združbe, vključno z zagotavljanjem informacij ali materialnih sredstev, pridobivanjem novih članov in vseh vrst financiranja njenih dejavnosti, vedoč, da bo to sodelovanje prispevalo k izvršitvi kaznivih dejavnosti združbe;
(b) ravnanje vsake osebe, ki pripelje do dogovora z eno ali več osebami o izvajanju dejavnosti, ki bi, če bi se izvršila, privedla do storitve kaznivega dejanja iz člena 1, tudi če ta oseba ne sodeluje pri dejanski izvršitvi dejavnosti.“
10 Člen 3 istega okvirnega sklepa, naslovljen „Kazni“, določa:
„1. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da:
(a) se kaznivo dejanje iz člena 2(a) kaznuje z najvišjo predvideno zaporno kaznijo najmanj med dvema in petimi leti zapora; ali
(b) se kaznivo dejanje iz člena 2(b) kaznuje z enako najvišjo zaporno kaznijo, kot je predvidena za kaznivo dejanje, na katero se nanaša dogovor, ali z najvišjo zaporno kaznijo najmanj med dvema do petimi leti.
2. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se lahko dejstvo, da so kazniva dejanja iz člena 2, kakor jih določi ta država članica, storjena v okviru hudodelske združbe, šteje za obteževalno okoliščino.“
Bolgarsko pravo
Kazenski zakonik
11 Člen 23(1) Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik, DV št. 26, z dne 2. aprila 1968), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: kazenski zakonik), določa:
„Če je z istim dejanjem storjenih več kaznivih dejanj ali pa je neka oseba storila več ločenih kaznivih dejanj, preden je obsodilna odločba o katerem od njih postala pravnomočna, sodišče po tem, ko je za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo kazen, izreče najstrožjo od vseh določenih kazni.“
12 Člen 80 tega zakonika določa:
„(1) Kazenski pregon zastara, če ni bil začet v roku:
[…]
2. petnajstih let za dejanja, za katera je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot deset let;
3. desetih let za dejanja, za katera je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot tri leta;
[…]
(3) Zastaralni rok začne teči s storitvijo kaznivega dejanja, v primeru poskusa ali priprave storitve z dnem, ko je bilo storjeno zadnje dejanje, v primeru neprekinjenih in trajajočih kaznivih dejanj pa z njihovim prenehanjem.“
13 Člen 81 navedenega zakonika določa:
„(1) Zastaranje se prekine, če je začetek ali nadaljevanje kazenskega pregona odvisno od razjasnitve predhodnega vprašanja s pravnomočno sodno odločbo.
(2) Zastaranje se pretrga z vsakim dejanjem pristojnih organov zaradi kazenskega pregona in samo v zvezi z osebo, proti kateri je uveden pregon. Ko dejanje, ki je pretrgalo zastaranje, preneha, začne teči nov zastaralni rok.
(3) Ne glede na prekinitev ali pretrganje zastaranja je kazenski pregon zastaral, če je pretekel rok, ki za polovico presega rok, ki je določen v prejšnjem členu.“
14 Člen 93 istega zakonika določa:
„V tem zakoniku se uporabljajo naslednji pojmi in izrazi:
[…]
20. ‚organizirana hudodelska združba‘: trajno in strukturirano združenje treh ali več oseb z namenom, da na nacionalnem ozemlju ali v tujini skupaj storijo kazniva dejanja, za katera je predvidena zaporna kazen, daljša od treh let. Združenje se šteje za strukturirano tudi brez uradne delitve nalog med udeleženci, trajne udeležbe ali razvite strukture.“
15 Člen 255 kazenskega zakonika določa:
„(1) Kdor se izogiba določitvi ali plačilu visokih davčnih dolgov, tako da:
[…]
7. neupravičeno odbije vstopni davek,
se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od ena do šest let in globo do 2000 [BGN]“.
[…]
(3) Če je znesek davčnega dolga posebej visok, je kazen od tri do osem let zapora in zaplemba celotnega ali dela premoženja storilca.“
16 Člen 321 tega zakonika določa:
„(1) Ustanovitev ali vodenje organizirane hudodelske združbe se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od tri do deset let.
(2) Sodelovanje v tej združbi se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od ena do šest let.
(3) Če je združba ustanovljena […] s ciljem obogatitve, […] je zagrožena kazen:
1. za kazniva dejanja iz odstavka 1: kazen odvzema prostosti od pet do petnajst let;
2. za kazniva dejanja iz odstavka 2: kazen odvzema prostosti od tri do deset let.“
Zakonik o kazenskem postopku
17 Člen 24(1) Nakazatelno‑protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, DV št. 86, z dne 28. oktobra 2005), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„1. Postopek se ne začne ali se ustavi, če se je že začel, če:
[…]
3. je kazenska odgovornost zastarala zaradi poteka zakonsko določenega roka;
[…]“
Postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
18 Z obtožnico, vloženo leta 2015, so bili A, B, V, G in D postavljeni pred pristojno kazensko sodišče, da bi odgovarjali za storitev več kaznivih dejanj.
19 Natančneje, osebama A in B se najprej očita, da sta vodili organizirano hudodelsko združbo, ustanovljeno s ciljem obogatitve, v smislu člena 321(3) kazenskega zakonika. To kaznivo dejanje, ki naj bi se začelo marca 2011 in končalo 14. novembra 2012, se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od pet do petnajst let.
20 Nato se osebam V, G in D na podlagi iste določbe očita sodelovanje v isti organizirani hudodelski združbi. To kaznivo dejanje, ki naj bi se prav tako začelo marca 2011 in naj bi se končalo 14. novembra 2012, se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od tri do deset let.
21 Nazadnje, osebam A, B, V in D se očita, da so med junijem 2011 in oktobrom 2012 storile različne goljufije na področju DDV, katerih zneski naj bi znašali 1.239.070 bolgarskih levov (BGN) (približno 633.525 EUR), 2.211.200 BGN (približno 1.130.568 EUR), 2.000.000 BGN (približno 1.022.583 EUR) in 2.433.590 BGN (približno 1.244.274 EUR). Za ta kazniva dejanja iz člena 255(3) kazenskega zakonika je zagrožena kazen odvzema prostosti od tri do osem let ter zaplemba celotnega ali dela premoženja. Vendar najvišja kazen odvzema prostosti, ki se lahko izreče zaradi vseh teh kaznivih dejanj, ne sme presegati osem let.
22 Zadeva je bila 26. novembra 2015 po vložitvi obtožnice, navedene v točki 18 te sodbe, dodeljena sestavi, v kateri so sodnik in dva sodnika porotnika, ki je med letoma 2015 in 2021 opravila 48 narokov za obravnavo. Po imenovanju tega sodnika za evropskega delegiranega tožilca je bilo treba postopek nadaljevati ab initio, potem ko je bila ta zadeva predodeljena drugemu sodniku in dvema drugima sodnikoma porotnika. Ta sestava je med letoma 2022 in 2025 opravila 18 narokov za obravnavo, ne da bi bil sprejet kakršen koli dejanski ukrep za zbiranje dokazov. Po upokojitvi navedenega drugega sodnika 14. marca 2025 je bila ta zadeva predodeljena tretjemu sodniku in dvema novima sodnikoma porotnikoma, ki sestavljata predložitveno sodišče.
23 Na prvem mestu, to sodišče navaja, da bo v skladu s členoma 80 in 81 kazenskega zakonika zastaralni rok, ki se uporablja za kazniva dejanja goljufije na področju DDV in sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, o katerih odloča, kmalu potekel. V zvezi s tem pojasnjuje, da je absolutni zastaralni rok, ki se uporablja za ta kazniva dejanja, petnajst let. Zato bo to zastaranje nastopilo v letih 2026 in 2027 v zvezi s kaznivimi dejanji goljufij na področju DDV, odvisno od datuma predložitve domnevnega lažnega obračuna DDV, 14. novembra 2027 pa za kaznivo dejanje sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, kar je 15 let po razpustitvi te združbe. Po mnenju predložitvenega sodišča v obravnavanem primeru pred iztekom teh rokov objektivno ni mogoče končati kazenskega postopka pred tremi sodnimi instancami.
24 V zvezi s kazenskim pregonom zoper osebi A in B zaradi vodenja organizirane hudodelske združbe navedeno sodišče trdi, da se to kaznivo dejanje kaznuje z najvišjo kaznijo odvzema prostosti 15 let, zato je absolutni zastaralni rok, ki se uporabi, 22 let in šest mesecev, iztekel pa se bo šele 14. maja 2035. Po njegovem mnenju tak rok zadostuje za končanje kazenskega postopka, tudi pred tremi sodnimi instancami.
25 V tem okviru isto sodišče meni, da bi lahko bilo to, da se zastaralni rok izračuna le glede na najvišjo zagroženo kazen, ne glede na pravno in dejansko zapletenost zadeve ter morebiten nastanek nepredvidenih okoliščin, nezdružljivo s pravom Unije. V zvezi s tem navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 24. julija 2023, Lin (C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, v nadaljevanju: sodba Lin), razsodilo, da morajo države članice zagotoviti, da pravila o zastaranju, določena v nacionalnem pravu, omogočajo učinkovit pregon kaznivih dejanj, povezanih z goljufijami na področju DDV, in da iz razlogov, ki so neločljivo povezani s tem nacionalnim pravom, ne sme obstajati sistemsko tveganje nekaznovanosti, zlasti v zadevah, katerih zapletenost zahteva daljše preiskave.
26 Predložitveno sodišče pa poudarja, da to, da v bolgarskem pravu določitev daljšega zastaralnega roka od 15-letnega absolutnega zastaralnega roka, ki se uporablja za kazniva dejanja goljufije na področju DDV, ni mogoča v bolj zapletenih zadevah ali zaradi naključnega dogodka, zaradi katerega je treba postopek nadaljevati ab initio, pomeni sistemsko težavo, ker bolj kot je zapletena kriminalna dejavnost, ki je predmet pregona, težje je kazenski postopek končati pred iztekom tega roka.
27 Na drugem mestu, to sodišče navaja, da je bolgarski zakonodajalec za kazniva dejanja davčne goljufije določil kazen odvzema prostosti največ osem let, medtem ko se sodelovanje v organizirani hudodelski združbi in vodenje take skupine kaznujeta s kaznijo odvzema prostosti največ deset oziroma petnajst let, čeprav je edini kriminalni namen te organizirane združbe storitev davčne goljufije. V teh okoliščinah se sprašuje o združljivosti take razlike med najvišjimi kaznimi, ki se uporabijo, s členom 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841.
28 V zvezi s tem navedeno sodišče poudarja, da ta določba predpisuje alternativo glede kazni, ki se uporabljajo za dogovor za storitev kaznivega dejanja v smislu člena 2(b) tega okvirnega sklepa. Države članice lahko v skladu s prvim delom te alternative določijo kazen, katere najvišja višina je enaka tisti, ki je predpisana za kazniva dejanja, na katera se nanaša ta dogovor. V skladu z drugim delom navedene alternative lahko določijo najvišjo kazen odvzema prostosti najmanj od dve do pet let. Ta drugi del tako določa razpon kazni, ki ni povezan z najdaljšim trajanjem kazni za kazniva dejanja, ki jih namerava storiti hudodelska združba. Vendar predložitveno sodišče dvomi, da je navedeni drugi del mogoče razlagati tako, da državam članicam omogoča, da določijo strožje kazni od tistih, ki so zagrožene za ta kazniva dejanja.
29 To sodišče namreč meni, da dogovor iz tega člena 2(b) Okvirnega sklepa 2008/841, na podlagi katerega je bila ustanovljena hudodelska združba v smislu člena 1, točka 1, tega okvirnega sklepa, pomeni kaznivo dejanje le zaradi svojega cilja, in sicer storitve nekaterih kaznivih dejanj. Zato se navedeno sodišče nagiba k mnenju, da kazen, zagrožena zaradi takega dogovora, ne more biti strožja od kazni, določene za kazniva dejanja, ki so predmet tega dogovora, sicer bi bilo kršeno načelo sorazmernosti.
30 Vendar predložitveno sodišče priznava, da se zdi, da iz besedila drugega dela alternative iz člena 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 izhaja, da lahko države članice za hudodelsko združbo določijo strožjo kazen od tiste, ki se uporablja za kazniva dejanja, ki naj bi jih ta združba storila.
31 V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 325 [PDEU] in člen 2(1) Konvencije [ZFI] nasprotujeta nacionalnemu zakonu, ki določa zastaranje kazenskega pregona za dejanja proti finančnim interesom Unije, pri katerem se zastaralni rok določi le na podlagi najvišje kazni za kaznivo dejanje in ne na podlagi dejanske in pravne zapletenosti zadeve ter pri katerem se ne upošteva možnost naključnega dogodka, zaradi katerega je treba kazenski postopek začeti znova, tako da lahko uporaba nacionalnega zakona vodi do nekaznovanosti?
2. Ali člen 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 nasprotuje nacionalnemu zakonu, v skladu s katerim se kaznivo dejanje iz člena 2(b) kaznuje s kaznijo odvzema prostosti, za katero je predvidena najvišja zagrožena kazen višja kot za kaznivo dejanje, na katero se nanaša dogovor iz člena 2(b)?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
32 Najprej, iz predložitvene odločbe je razvidno, prvič, da je v bolgarskem pravu zastaralni rok, ki se običajno uporablja za kaznivo dejanje, odvisen od višine zagrožene kazni in se lahko pretrga ali prekine. Absolutni zastaralni rok, ki se uporablja za to kaznivo dejanje in ki ga ni mogoče niti pretrgati niti prekiniti, je določen na enainpolkratno trajanje zastaralnega roka, ki se običajno uporablja za navedeno kaznivo dejanje. Če pred iztekom tega absolutnega zastaralnega roka ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, je treba šteti, da je kazenski pregon za isto kaznivo dejanje dokončno zastaral.
33 V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je bolgarska ureditev, ki določa petnajstletni absolutni zastaralni rok za kazniva dejanja goljufije na področju DDV in sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, katerih cilj je storitev takih kaznivih dejanj, združljiva s členom 325 PDEU in členom 2(1) Konvencije ZFI.
34 Drugič, ker so bila dejanja, na katerih temelji kazenski postopek, storjena v letih 2011 in 2012, se zanje ratione temporis uporablja Konvencija ZFI. Na eni strani namreč iz člena 2 Sklepa 2008/40 izhaja, da je navedena konvencija v Bolgariji začela veljati najpozneje 1. januarja 2008. Na drugi strani je ta konvencija prenehala učinkovati šele 6. julija 2019, ko je bila nadomeščena z Direktivo ZFI, kot je določeno v členu 16 te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2026, Lin II, C‑280/25, EU:C:2026:586, točki 67 in 68, v nadaljevanju: sodba Lin II).
35 Tretjič, na eni strani je iz predložitvene odločbe razvidno, da je skupni znesek goljufije na področju DDV, katere storitve so osumljene osebe iz postopka v glavni stvari, ocenjen na več kot štiri milijone EUR. Tako goljufijo je zato treba opredeliti kot „veliko“ v smislu člena 325 PDEU in člena 2(1) Konvencije ZFI (glej v tem smislu sodbi Lin, točki 22 in 79, in Lin II, točki 73 in 74).
36 Na drugi strani je treba poudariti, da člen 325(1) PDEU ne zajema le dejanj, ki dejansko škodijo finančnim interesom Unije, ampak tudi poskus storitve takih dejanj (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 187).
37 Prav tako iz člena 1(3) in člena 2(1) Konvencije ZFI izhaja, da je treba poskus storitve goljufije, ki škodi finančnim interesom Unije, enačiti s tako goljufijo v smislu tega člena 2(1) (glej v tem smislu sodbo Lin II, točka 95).
38 Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da ustanovitev hudodelske združbe za storitev kaznivih dejanj na področju DDV pomeni goljufijo, ki škodi finančnim interesom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2015, Taricco in drugi, C‑105/14, EU:C:2015:555, točka 42).
39 Če bi bila torej dejanja, ki se očitajo osebam iz postopka v glavni stvari, dokazana, bi bilo treba tako kaznivo dejanje goljufije na področju DDV kot kaznivo dejanje sodelovanja v hudodelski združbi, organizirani za storitev te goljufije, zaradi katerih so osebe iz postopka v glavni stvari preganjane pred predložitvenim sodiščem, šteti za velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, v smislu člena 325 PDEU in člena 2(1) Konvencije ZFI.
40 Iz tega sledi, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 325 PDEU in člen 2(1) Konvencije ZFI razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je kazenski pregon velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, nujno zastaral, če v petnajstih letih od storitve teh kaznivih dejanj ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba, ne glede na to, ali nastopita kateri koli razlog za pretrganje ali prekinitev zastaranja in kateri koli naključni dogodek, ter ne da bi se upoštevala stopnja zapletenosti zadeve, tako da lahko tak rok po mnenju predložitvenega sodišča privede do sistemskega tveganja nekaznovanosti takih goljufij.
41 Na prvem mestu, poudariti je treba, da člen 325(1) PDEU državam članicam nalaga, da preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, z odvračilnimi in učinkovitimi ukrepi. Čeprav imajo države članice svobodo izbire glede sankcij, ki se uporabijo in ki so lahko v obliki upravnih sankcij, kazenskih sankcij ali kombinacije obojega, pa morajo v skladu s to določbo zagotoviti, da se primeri velike goljufije ali druge hude nezakonite dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, kaznujejo s kazenskimi sankcijami, ki so učinkovite in odvračilne (sodba Lin II, točka 109 in navedena sodna praksa).
42 Člen 2(1) Konvencije ZFI pa državam članicam nalaga obveznost, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanja, ki pomenijo goljufijo, ki škoduje finančnim interesom Unije kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami, ki vsaj pri velikih goljufijah vključujejo tudi kazen odvzema prostosti, ki lahko vodi v izročitev (glej v tem smislu sodbo Lin II, točka 71).
43 Na drugem mestu, v času dejanskega stanja spora o glavni stvari ureditev zastaranja, ki velja za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, ni bila predmet harmonizacije zakonodajalca Unije, do katere je delno prišlo šele pozneje s sprejetjem Direktive ZFI (sodba Lin, točka 81 in navedena sodna praksa), ki se, kot izhaja iz točke 34 te sodbe, za spor o glavni stvari ne uporablja.
44 Zato so bile za sprejetje pravil, ki urejajo zastaranje kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari pristojne države članice. Vendar morajo te države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije ter zlasti iz člena 325 PDEU in člena 2(1) Konvencije ZFI (glej v tem smislu sodbo Lin, točka 82).
45 V zvezi s tem morajo države članice med drugim zagotoviti, da pravila o zastaranju, določena v nacionalnem pravu, omogočajo učinkovito kaznovanje kaznivih dejanj velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, pri čemer obstoj sistemskega tveganja, da taka kazniva dejanja ostanejo kazensko nekaznovana, pomeni primer nezdružljivosti z zahtevami iz člena 325(1) PDEU in člena 2(1) Konvencije ZFI (glej v tem smislu sodbi Lin, točka 92, in Lin II, točka 219 in navedena sodna praksa).
46 Na tretjem in zadnjem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da absolutni zastaralni rok, kot je ta v postopku v glavni stvari, prispeva h krepitvi pravne varnosti s tem, da preprečuje, da bi bilo mogoče zastaranje pregona za nedoločen čas odložiti s ponavljanjem dejanj, ki pretrgajo ali zadržijo ta zastaralni rok (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2025, Mikroregion Porta Bohemica, C‑539/24, EU:C:2025:919, točka 20 in navedena sodna praksa).
47 Vendar mora biti tak absolutni zastaralni rok dovolj dolg, da v praksi ne onemogoča ali da čezmerno ne otežuje zaščite finančnih interesov Unije (glej po analogiji sodbi z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točki 48 in 49, in z dne 30. januarja 2025, Trenitalia, C‑510/23, EU:C:2025:41, točka 38). Za presojo zadostnosti takega trajanja je treba upoštevati vse elemente zadevne ureditve zastaranja in stopnjo zapletenosti postopka, ki je potreben za ugotovitev zadevnih kaznivih dejanj (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točka 50, in z dne 30. januarja 2025, Trenitalia, C‑510/23, EU:C:2025:41, točka 39).
48 Tako je Sodišče že razsodilo, da morajo države članice zagotoviti, da določijo dovolj dolg zastaralni rok za končanje kazenskih postopkov zoper storilce velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, ob ustreznem upoštevanju dolžine in zapletenosti teh postopkov (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2015, Taricco in drugi, C‑105/14, EU:C:2015:555, točki 46 in 47).
49 V obravnavanem primeru, kot je bilo poudarjeno v točki 33 te sodbe, so kazniva dejanja goljufije na področju DDV in sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, kot so ta, ki se očitajo osebam iz postopka v glavni stvari, v bolgarskem pravu nujno zastarala, če v petnajstih letih od njihove storitve ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba.
50 V zvezi s tem, po eni strani, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 44 sklepnih predlogov, tak petnajstletni rok bolgarskim kazenskim organom načeloma pušča razumno obdobje za končanje kazenskih postopkov, uvedenih zoper storilce takih goljufij, in za pridobitev – pred iztekom zastaralnega roka, ki se zanje uporablja – pravnomočne sodbe v zvezi s temi goljufijami, tudi kadar se za to sodbo zahteva, da zadevo obravnavajo tri sodne instance.
51 Po drugi strani, predložitveno sodišče Sodišču ni predložilo zadostnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bilo v Bolgariji v praksi sistemsko pretirano težko izdati pravnomočno odločbo v zvezi s kaznivimi dejanji velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, v petnajstih letih od storitve teh kaznivih dejanj. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da spremembe, ki vplivajo na sestavo sodnih senatov v posameznih zadevah, ne zadostujejo za ugotovitev obstoja sistemskega tveganja nekaznovanosti navedenih kaznivih dejanj.
52 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 325 PDEU in člen 2(1) Konvencije ZFI razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je kazenski pregon zoper velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, nujno zastaral, če v petnajstih letih od storitve teh kaznivih dejanj ni bila sprejeta nobena pravnomočna obsodba, ne glede na to, ali nastopita kateri koli razlog za pretrganje ali prekinitev zastaranja in kateri koli naključni dogodek, če tak rok v zadevni državi članici ne povzroči sistemskega tveganja nekaznovanosti za take goljufije.
Drugo vprašanje
53 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se kaznivo dejanje sklenitve dogovora za storitev kaznivega dejanja, kot je določeno v členu 2(b) tega okvirnega sklepa, kaznuje s kaznijo odvzema prostosti, katere zgornja meja je tako daljša od kazni odvzema prostosti, ki se uporablja za kaznivo dejanje, za katero je bil ta dogovor sklenjen, kot tudi daljša od pet let.
54 Kot je razvidno iz uvodnih izjav 1 in 3 tega okvirnega sklepa, ta izhaja iz skupnega pristopa do čezmejne problematike, kot je organizirani kriminal, in bi moral po eni strani zajemati kazniva dejanja, ki se navadno storijo v okviru hudodelske združbe, po drugi strani pa glede na resnost teh kaznivih dejanj predvideti kazni za fizične in pravne osebe, ki so ta dejanja storile ali so zanje odgovorne (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2024, Volieva, C‑265/23, EU:C:2024:602, točka 38).
55 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da so osebe iz postopka v glavni stvari na podlagi člena 321 kazenskega zakonika med drugim preganjane zaradi vodenja ali sodelovanja v organizirani hudodelski združbi v smislu člena 93, točka 20, tega zakonika, katere cilj je bil storiti goljufije na področju DDV.
56 Po mnenju predložitvenega sodišča vodenje take organizirane hudodelske združbe in sodelovanje v tej združbi spadata na področje uporabe kaznivega dejanja iz člena 2(b) Okvirnega sklepa 2008/841, in sicer gre za ravnanje, povezano s hudodelsko združbo, ki pomeni, da oseba z eno ali več drugimi osebami sklene dogovor o izvajanju dejavnosti, ki bi, če bi se izvršila, privedla do storitve kaznivega dejanja iz člena 1 tega okvirnega sklepa, tudi če ta oseba ne sodeluje pri dejanski izvršitvi dejavnosti.
57 Komisija pa ocenjuje, da kazniva dejanja, navedena v točki 55 te sodbe, spadajo bolj na področje uporabe člena 2(a) navedenega okvirnega sklepa, in sicer gre za ravnanje, povezano s hudodelsko združbo, ki se nanaša na ravnanje vsake osebe, ki namerno in poznavajoč bodisi cilj in splošno kaznivo dejavnost hudodelske združbe bodisi namen združbe, da bo zagrešila zadevna kazniva dejanja, dejavno sodeluje pri organizaciji kaznivih dejavnosti združbe, vključno z zagotavljanjem informacij ali materialnih sredstev, pridobivanjem novih članov in vseh vrst financiranja njenih dejavnosti, vedoč, da bo to sodelovanje prispevalo k izvršitvi kaznivih dejavnosti združbe.
58 V zvezi s tem je na eni strani iz člena 2 Okvirnega sklepa 2008/841 razvidno, da imajo države članice možnost inkriminirati bodisi obe ravnanji iz te določbe bodisi eno od njiju. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe pa ni mogoče ugotoviti, kakšno izbiro je v zvezi s tem opravil bolgarski zakonodajalec. Na drugi strani je treba opozoriti, da nacionalna sodišča vprašanja v zvezi z razlago prava Unije zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša (sodba z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 44).
59 Iz te sodne prakse izhaja, da Sodišče ne more podvomiti v presojo predložitvenega sodišča, v skladu s katero kaznivi dejanji vodenja in sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, ki se očitata osebam iz postopka v glavni stvari, spadata na področje uporabe člena 2(b) tega okvirnega sklepa. Res je, da bi bilo treba, če bi bilo očitno, da zahtevana razlaga te določbe nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, drugo vprašanje za predhodno odločanje razglasiti za nedopustno (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2026, NTH Haustechnik, C‑484/24, EU:C:2026:496, točka 44 in navedena sodna praksa). Vendar v obravnavanem primeru ni tako.
60 Vsekakor, čeprav se sistem kazni iz člena 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 za kaznivo dejanje iz člena 2(b) tega okvirnega sklepa razlikuje od sistema, ki je bil uveden s členom 3(1)(a) navedenega okvirnega sklepa za kaznivo dejanje iz njegovega člena 2(a), pa bi odgovor na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ostal enak, če bi to sodišče nazadnje menilo, da kazniva dejanja, navedena v točki 55 te sodbe, spadajo na področje uporabe tega člena 2(a) istega okvirnega sklepa, in ne na področje njegovega člena 2(b).
61 Ob upoštevanju tega pojasnila je treba poudariti, da je treba v skladu s členom 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 dogovor iz člena 2(b) tega okvirnega sklepa kaznovati bodisi s kaznijo odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je enako tistemu, ki je določeno za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil ta dogovor sklenjen, bodisi z najvišjo kaznijo odvzema prostosti najmanj med dve in pet let zapora.
62 V skladu z ustaljeno sodno prakso tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki pri opredelitvi svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta ter ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (glej v tem smislu sodbi z dne 18. januarja 1984, Ekro, 327/82, EU:C:1984:11, točka 11, in z dne 18. decembra 2025, Slagelse Almennyttige Boligselskab, Afdeling Schackenborgvænge, C‑417/23, EU:C:2025:1017, točka 76).
63 Na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 je treba poudariti, da se besedilo te določbe v različnih jezikovnih različicah razlikuje. Tako v italijanski različici („o compresa tra due e cinque anni“) določa, da se kaznivo dejanje iz člena 2(b) tega okvirnega sklepa kaznuje z enako najvišjo zaporno kaznijo, kot je predvidena za kaznivo dejanje, na katero se nanaša dogovor, ali z najvišjo zaporno kaznijo med dve in pet let. Nasprotno pa v drugih jezikovnih različicah, kot so španska („con una pena máxima de reclusión de al menos entre dos y cinco años“), danska („med en maksimumsfrihedsstraf på mindst mellem to og fem år“), nemška („mit einer Freiheitsstrafe im Höchstmaß von mindestens zwei bis fünf Jahren“), grška („με ποινή στερητική της ελευθερίας το μέγιστο ύψος της οποίας είναι τουλάχιστο μεταξύ δύο και πέντε ετών“), angleška („by a maximum term of imprisonment of at least between two and five years“), nizozemska („met een maximale vrijheidsstraf van ten minste tussen de twee en de vijf jaar“), portugalska („com uma pena de prisão com a duração máxima de, pelo menos, dois a cinco anos“) in romunska („de o pedeapsă maximă privativă de libertate de cel puțin doi până la cinci ani“), določa, da je treba to kaznivo dejanje kaznovati z zaporno kaznijo, katere najdaljše trajanje je enako tistemu, ki je določeno za kaznivo dejanje, na katerega se nanaša dogovor, ali z najvišjo zaporno kaznijo najmanj od dve do pet let.
64 Enako velja za besedilo člena 3(1)(a) Okvirnega sklepa 2008/841. Tako ta določba v italijanski različici („di durata massima compresa tra due e cinque anni“) predpisuje zaporno kazen največ od dve do pet let, medtem ko zlasti v španski („una pena Máxima de reclusión de al menos med dos y cinco años“), danski („med en maksimumsfrihedsstraf på mindst mellem to og fem år“), nemški („mit einer Freiheitsstrafe im Höchstmaß von mindestens zwei bis fünf Jahren“), grški („η αξιόποινη πράξη την οποία αναφέρει το στοιχείο α) του άρθρου 2 να τιμωρείται με μέγιστη ποινή στερητική της ελευθερίας τουλάχιστον μεταξύ δύο και πέντε ετών“), angleški („a maximum term of imprisonment of at least between two and five years“), francoski („une peine d’emprisonnement maximale comprise entre deux ans et cinq ans au moins“), nizozemski („een maximale vrijheidsstraf die ten minste tussen de twee en de vijf jaar bedraagt“), portugalski („uma pena de prisão com a duração máxima de, pelo menos, dois a cinco anos“) in romunski („de o pedeapsă maximă privativă de libertate de cel puțin doi până la cinci ani“), različici navedena določba predpisuje najvišjo zaporno kazen najmanj od dve do pet let.
65 Formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. V primeru razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami besedila prava Unije je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14, in z dne 21. maja 2026, Höldermann, C‑447/24, EU:C:2026:417, točka 71).
66 Na drugem mestu, navesti je treba, da je bil Okvirni sklep 2008/841 sprejet med drugim na podlagi člena 31(1) PEU, katerega določbe so v sedanjem členu 83(1), prvi pododstavek, PDEU. Ta člen 31(1) pa je zakonodajalcu Unije podelil pristojnost za minimalno harmonizacijo kazenskih sankcij. Zato lahko člen 3 tega okvirnega sklepa vsebuje le minimalne določbe glede sankcij, ki se uporabljajo za kazniva dejanja na področju organiziranega kriminala (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2024, PT (Sporazum med državnim tožilcem in storilcem kaznivega dejanja), C‑432/22, EU:C:2024:987, točka 38).
67 Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 61 do 64 sklepnih predlogov, je taka razlaga potrjena s sklepi zasedanja Sveta z dne 24. in 25. aprila 2002 o pristopu, ki ga je treba uporabiti za harmonizacijo kazni. Iz teh sklepov namreč izhaja, da to, da zakonodajalec Unije napotuje na „najvišjo zaporno kazen najmanj med dvema in petimi leti“, državam članicam ne preprečuje, da v nacionalni zakonodaji določijo višje najvišje kazni.
68 Zato iz pravne podlage, splošne sistematike in namena Okvirnega sklepa 2008/841 izhaja, da njegov člen 3(1)(b) državi članici ne preprečuje, da kaznivo dejanje iz člena 2(b) tega okvirnega sklepa kaznuje z najvišjo kaznijo odvzema prostosti, daljšo od pet let. Enaka razlaga velja za člen 3(1)(a) navedenega okvirnega sklepa glede sankcije, ki se uporabi za kaznivo dejanje iz člena 2(a) tega okvirnega sklepa.
69 Na tretjem mestu, ta člen 3(1)(b) prav tako ne nasprotuje temu, da država članica za kaznivo dejanje iz člena 2(b) Okvirnega sklepa 2008/841 določi kazen odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je daljše od najdaljšega trajanja kazni, predvidene za kaznivo dejanje, na katero se nanaša ta dogovor.
70 Na eni strani namreč iz tega člena 2(b) izhaja, da mora biti cilj navedenega dogovora storitev kaznivih dejanj iz člena 1, točka 1, tega okvirnega sklepa, in sicer kaznivih dejanj, ki se kaznujejo z odvzemom prostosti z najdaljšim trajanjem vsaj štiri leta ali s še strožjo kaznijo. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije sam predvidel primer, v katerem država članica kaznivo dejanje, za katero je sklenjen tak dogovor, kaznuje s kaznijo odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je štiri leta, pri čemer je tej državi članici na podlagi navedenega člena 3(1)(b) dovolil, da kaznuje sodelovanje pri navedenem dogovoru z najvišjo kaznijo odvzema prostosti, daljšo od štirih let.
71 Po drugi strani tak dogovor pomeni ravnanje, povezano s hudodelsko združbo v smislu člena 1, točka 1, tega okvirnega sklepa, in sicer strukturirano združenje več kot dveh oseb, ki obstaja določeno obdobje ter deluje usklajeno in z namenom storitve kaznivih dejanj določene teže, da bi neposredno ali posredno pridobilo finančne ali druge premoženjske koristi.
72 Kot pa je opozorjeno v uvodnih izjavah 1 in 2 Okvirnega sklepa 2008/841, je bil ta sprejet zaradi okrepitve mehanizma za boj proti organiziranemu kriminalu v Uniji ter obravnavanja posebne nevarnosti, ki jo predstavljajo hudodelske združbe, in širjenja teh združb.
73 Zato ob upoštevanju pomena, ki ga zakonodajalec Unije pripisuje boju proti organiziranemu kriminalu, težavnosti odkrivanja takih hudodelskih združb in resnosti posledic, ki izhajajo iz njihove dejavnosti, ni mogoče šteti, da člen 3(1) Okvirnega sklepa 2008/841 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za ravnanja iz člena 2 tega okvirnega sklepa določa kazen odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je daljše od tistega, ki je določeno za kazniva dejanja, katerih storitev je cilj teh ravnanj.
74 Na četrtem in zadnjem mestu, opozoriti je treba, da načelo sorazmernosti kazni, ki je določeno v členu 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, velja ne le pri določitvi znakov kaznivega dejanja, ampak tudi pri določitvi pravil o višini kazni in presoji elementov, ki se lahko upoštevajo pri določitvi kazni (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2026, AK Dlhopolec in drugi, C‑590/24, EU:C:2026:41, točka 106 in navedena sodna praksa).
75 To načelo med drugim zahteva, da strogost sankcije ustreza teži zadevnega kaznivega dejanja, zlasti tako, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, ne da bi se pri tem prekoračile meje tistega, kar je potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi ta inkriminacija (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2026, AK Dlhopolec in drugi, C‑590/24, EU:C:2026:41, točki 105 in 107 ter navedena sodna praksa).
76 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, po eni strani, da se osebam iz postopka v glavni stvari, ki so preganjane zaradi vodenja organizirane hudodelske združbe, katere cilj je storitev goljufije na področju DDV, lahko naloži kazen odvzema prostosti od pet do petnajst let, in po drugi strani, da se osebe, ki so preganjane zaradi sodelovanja v tej organizirani hudodelski združbi, lahko kaznujejo s kaznijo odvzema prostosti od tri do deset let.
77 Ni videti, da bi tak razpon kazni presegal to, kar je primerno in potrebno za uresničitev cilja boja proti organiziranemu kriminalu, ki mu bolgarska zakonodaja iz postopka v glavni stvari legitimno sledi.
78 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(b) Okvirnega sklepa 2008/841 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se kaznivo dejanje sklenitve dogovora z namenom storitve kaznivega dejanja, kot je določeno v členu 2(b) tega okvirnega sklepa, kaznuje s kaznijo odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je hkrati daljše od najdaljšega trajanja kazni odvzema prostosti, ki se uporablja za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil ta dogovor sklenjen, in daljše od pet let.
Stroški
79 Ker je ta postopek za stranke iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člen 325 PDEU in člen 2(1) Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Bruslju in priložene aktu Sveta z dne 26. julija 1995,
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je kazenski pregon zoper velike goljufije, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, nujno zastaral, če v petnajstih letih od storitve teh kaznivih dejanj ni bila sprejeta nobena pravnomočna obsodba, ne glede na to, ali nastopita kateri koli razlog za pretrganje ali prekinitev zastaranja in kateri koli naključni dogodek, če tak rok v zadevni državi članici ne povzroči sistemskega tveganja nekaznovanosti za take goljufije.
2. Člen 3(1)(b) Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se kaznivo dejanje sklenitve dogovora z namenom storitve kaznivega dejanja, kot je določeno v členu 2(b) tega okvirnega sklepa, kaznuje s kaznijo odvzema prostosti, katere najdaljše trajanje je hkrati daljše od najdaljšega trajanja kazni odvzema prostosti, ki se uporablja za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil ta dogovor sklenjen, in daljše od pet let.
Podpisi
* Jezik postopka: bolgarščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.