členom 2(1) [Konvencije ZFI] v povezavi z [njenim] členom 1(1)(b) in s členom 2(1)(b) Sklepa 2007/436, v skladu s katerimi morajo države članice sprejeti ukrepe za učinkovito sankcioniranje davčnih goljufij v zvezi z DDV;

členom 47, prvi in drugi odstavek, Listine, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri sodišču, predhodno ustanovljenem z zakonom,

isto sodišče, ki je bilo takrat še pristojno, je pred tem (od enega do treh mesecev pred tem) prejelo predlog za nadzor dela teh telekomunikacij in odredilo ta nadzor;

predlog za odredbo zadevnega nadzora telekomunikacij (za podaljšanje predhodnega nadzora telekomunikacij in prisluškovanje novim telefonskim priključkom) je bil vložen pri istem sodišču, ki ni bilo več pristojno, ker je bila njegova pristojnost neposredno pred tem prenesena na drugo sodišče; prvo sodišče je, kljub temu da za to ni bilo pristojno, preizkusilo utemeljenost predloga in izdalo odredbo;

pozneje (približno po enem mesecu) je bil ponovno vložen predlog za odredbo za prisluškovanje istim telefonskim priključkom in je sodišče, ki je bilo po novem pristojno, izdalo to odredbo;

nobena izdana odredba dejansko ne vsebuje obrazložitve;

zakonska določba o prenosu pristojnosti ni bila jasna, bila je podlaga za številne nasprotujoče si sodne odločbe in Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je zato zaradi nje približno dve leti po zakonskem prenosu pristojnosti in zadevnem nadzoru telekomunikacij izdalo zavezujočo odločbo o razlagi;

sodišče, ki obravnava to zadevo, nima pravice odločati o predlogih za odreditev uporabe posebnih preiskovalnih metod (nadzor telekomunikacij), vendar lahko odloča o tem, ali je bil izveden nadzor telekomunikacij zakonit, in ugotovi, da odredba ne izpolnjuje zakonskih zahtev, zato mu ni treba presoditi dokazov, ki so bili pridobljeni na ta način; to pravico ima samo, če je izdana odredba o nadzoru telekomunikacij veljavna;

uporaba teh dokazov (telefonski pogovori obdolžencev, katerih nadzor je odredilo sodišče, ki ni več pristojno) je temeljnega pomena za odločitev o odgovornosti, ki jo ima vodja hudodelske združbe, ustanovljene zaradi storitve davčnih kaznivih dejanj po [zakonu o davku na dodano vrednost v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari], oziroma napeljevalec h konkretnim davčnim kaznivim dejanjem, pri čemer je lahko spoznan za krivega in obsojen samo, če se lahko ti telefonski pogovori uporabijo kot dokazi; v nasprotnem primeru bi moral biti oproščen?