–

za „SISTEM LUX“ OOD I. A. Ivanov, advokat,

–

za Teritorialna direktsia Mitnitsa Burgas V. Stefanov,

–

za bolgarsko vlado T. Mitova, S. Ruseva in R. Stoyanov, agenti,

–

za belgijsko vlado S. Baeyens in P. Cottin, agenta,

–

za špansko vlado A. Pérez-Zurita Gutiérrez, agentka,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. Collabolletta in F. Meloncellijem, avvocati dello Stato,

–

za latvijsko vlado J. Davidoviča, K. Pommere in I. Romanovska, agentke,

–

za Evropsko komisijo F. Moro in I. Zaloguin, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 1, četrta alinea, in člena 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (UL 2005, L 68, str. 49), člena 5, točka 3, člena 15 ter člena 42(1) in (2) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, in popravek v UL 2016, L 267, str. 2, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije), člena 2, točka 4, Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (UL 2014, L 127, str. 39) ter člena 17(1), člena 41 in člena 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru spora med „SISTEM LUX“ OOD (v nadaljevanju: Sistem Lux), družbo s sedežem v Srbiji, in Teritorialna direktsia Mitnitsa Burgas (teritorialna carinska uprava v Burgasu, Bolgarija) (v nadaljevanju: carinska uprava) (zadeva C‑717/22) na eni strani in VU, fizično osebo s srbskim državljanstvom, ter carinsko upravo (zadeva C‑372/23) na drugi strani, in sicer zaradi odločitve, da se VU naloži upravna sankcija za tihotapstvo in odvzame blago družbe Sistem Lux, ki je bilo predmet tega tihotapstva.

Pravni okvir

Pravo Unije

Okvirni sklep 2005/212

3

V uvodni izjavi 1 Okvirnega sklepa 2005/212 je navedeno:

4

Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v četrti alinei določa:

–

‚zaplemba‘ pomeni kazen ali ukrep, ki ga sodišče izreče po zaključku postopkov v zvezi s kaznivim dejanjem ali kaznivimi dejanji, kar vodi k dokončnemu odvzemu premoženja“.

5

Člen 2 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Zaplemba“, določa:

Carinski zakonik Unije

6

Člen 15 Carinskega zakonika Unije, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, določa:

7

Člen 42 istega zakonika, naslovljen „Uporaba kazni“, določa:

8

Člen 79 navedenega zakonika, naslovljen „Carinski dolg, ki nastane zaradi neizpolnjevanja“, v odstavku 1 določa:

9

Člen 158 istega zakonika, naslovljen „Carinska deklaracija blaga in carinski nadzor nad unijskim blagom“, določa:

10

Člen 198 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Ukrepi, ki jih izvajajo carinski organi“, določa:

11

Člen 233 tega zakonika, naslovljen „Obveznosti imetnika postopka tranzita Unije ter prevoznika in prejemnika blaga, ki se giblje v okviru postopka tranzita Unije“, določa:

12

Člen 226 navedenega zakonika, naslovljen „Zunanji tranzit“, določa:

Direktiva 2014/42

13

Člen 2, točka 4, Direktive 2014/42, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

14

Člen 14 te direktive, naslovljen „Nadomestitev Skupnega ukrepa 98/699/PNZ ter nekaterih določb okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ“, v odstavku 1 določa:

Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev

15

Člen 7, naslovljen „Zloraba položaja“, Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki je bil odobren z resolucijo Parlamenta z dne 6. septembra 2001 (UL, 2002, C 72 E, str. 331), določa:

Bolgarsko pravo

Carinski zakon

16

Člen 231 zakon za mitnitsite (carinski zakon) (DV št. 15 z dne 6. februarja 1998) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora o glavni stvari (v nadaljevanju: carinski zakon), določa:

17

Člen 233 tega zakona določa:

Zakon o prekrških in upravnih sankcijah

18

Člen 7 zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o prekrških in upravnih sankcijah) (DV št. 92 z dne 28. novembra 1969) določa:

Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Zadeva C‑717/22

19

Carinski uradnik carinskega urada Kapitan Andreevo (Bolgarija), ki je na bolgarsko-turški meji, je 28. maja 2021 opravil pregled tovornega vozila s polpriklopnikom, s katerim se je prevažalo trinajst palet aluminijastih profilov, natovorjenih v Turčiji.

20

Carinski zastopnik je preveril carinske dokumente, ki mu jih je predložil VU, voznik tega tovornega vozila, in ugotovil, da osem palet, ki so se prevažale in ki so bile last družbe Sistem Lux, ni bilo prijavljenih v spremnih listinah.

21

Na podlagi člena 233(1) carinskega zakona je bil uveden postopek zaradi prekrška, v katerem je bilo ugotovljeno, da VU, čeprav je bil prisoten pri natovarjanju in tehtanju tovora, ni izpolnil obveznosti, ki jo ima kot voznik, ki opravlja mednarodne prevoze, da se seznani z dokumenti, ki so mu bili predloženi, in da med drugim preveri njihovo skladnost z blagom, ki se dejansko prevaža.

22

Zato je organ, pristojen za naložitev upravne sankcije, presodil, da je VU s tem, da je brez vednosti in dovoljenja carinskih organov zadevne aluminijaste profile prevažal čez bolgarsko mejo, iz malomarnosti storil prekršek iz člena 233(1) carinskega zakona. Zato mu je bila naložena globa za tihotapstvo v višini 73.140,06 bolgarskega leva (BGN) (približno 37.400 EUR), kar ustreza carinski vrednosti aluminijastih profilov, najdenih v osmih neprijavljenih paletah. Odredil je tudi odvzem teh aluminijastih profilov v korist države na podlagi člena 233(6) carinskega zakona.

23

V tem okviru je družba Sistem Lux pri Rayonen sad Svilengrad (okrajno sodišče v Svilengradu, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo zoper odločbo o odvzemu navedenih aluminijastih profilov.

24

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da bi člen 233(6) carinskega zakona, ki določa odvzem blaga, ki je predmet tihotapstva, ne glede na to, kdo je lastnik tega blaga, lahko bil v nasprotju z določbami prava Unije, če je navedeno blago last osebe, ki ni storilec prekrška, ali če je storilec ta prekršek storil iz malomarnosti.

25

Poleg tega to sodišče navaja, da lahko pravo Unije nasprotuje tudi nacionalni določbi, kakršna je ta, ki je navedena v prejšnji točki, ker bi bilo lahko z odvzemom, ki pomeni dodatno sankcijo poleg globe zaradi tihotapstva, kršeno načelo sorazmernosti, določeno v členu 42(1) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 49(3) Listine. Taka določba bi lahko bila tudi v nasprotju s pravico vsakogar, da prosto razpolaga s pridobljeno lastnino, iz člena 17(1) Listine.

26

Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti ukrepa odvzema iz člena 233(6) carinskega zakona s členom 42(2) carinskega zakonika Unije, ker naj bi ta določal izčrpen seznam upravnih sankcij, ki se lahko uporabijo v primeru kršitve carinske zakonodaje, ter s členom 1, četrta alinea, in členom 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 ter členom 2, točka 4, Direktive 2014/42, ki naj bi preprečevali, da tak ukrep odredi upravni organ.

27

V teh okoliščinah je Rayonen sad Svilengrad (okrajno sodišče v Svilengradu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Zadeva C‑372/23

28

Navesti je treba, da spor o glavni stvari v zadevi C‑372/23 izvira iz istih dejstev kot v zadevi C‑717/22, ki so navedena v točkah od 19 do 22 te sodbe.

29

VU je odločbo organa, pristojnega za naložitev upravne sankcije, s katero mu je bila naložena globa za tihotapstvo v višini 73.140,06 BGN in v korist države odvzeto zadevno blago, izpodbijal pred Rayonen sad Svilengrad (okrajno sodišče v Svilengradu).

30

To sodišče je to odločbo potrdilo z obrazložitvijo, da je VU to blago dejansko prevažal in ga je brez vednosti in dovoljenja carinskih organov prepeljal na bolgarsko ozemlje, ker ni izpolnil predhodne obveznosti, da se to blago prijavi pisno in ne ustno, in da je bil torej storjen prekršek „tihotapstva“ v smislu člena 233(1) carinskega zakona. Poleg tega je navedlo, da VU ni izpolnil svoje dolžnosti skrbnega ravnanja, kar je oblika „krivde“ v smislu člena 7 zakona o prekrških in upravnih sankcijah, čeprav ta neizpolnitev ni bila namerna.

31

VU je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Administrativen sad – Haskovo (upravno sodišče v Haskovu, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče. VU je pred tem sodiščem navedel, da ni namerno kršil obveznosti pisne prijave zadevnega blaga in da torej ni storil tihotapstva, ki predpostavlja obstoj naklepa.

32

VU tudi trdi, da carinski uradniki med carinsko kontrolo niso ravnali v skladu s členi od 6 do 10 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev in da so tudi kršili člen 7 tega zakonika, ker so ga šteli za odgovornega.

33

Predložitveno sodišče navaja, da dvomi o združljivosti člena 233(1) carinskega zakona s pravom Unije, ker ta določba ne razlikuje med naklepnim in nenaklepnim tihotapstvom. Tako to sodišče meni, da bi bilo mogoče nacionalno zakonodajo prav tako šteti za združljivo s členom 49(3) Listine, ker so prekrški manj družbeno nevarni kot kazniva dejanja. Poleg tega navedeno sodišče navaja, da člen 233(1) carinskega zakona določa naložitev sankcije, ki jo je mogoče prilagoditi, in sicer med 100 % in 200 % carinske vrednosti blaga, tako da upravni organ, pristojen za naložitev upravne sankcije, to določbo uporablja ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin posameznega primera, vključno z naklepnostjo ali nenaklepnostjo storjene kršitve.

34

V teh okoliščinah je Administrativen sad – Haskovo (upravno sodišče v Haskovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Vprašanja za predhodno odločanje

Dopustnost

35

V skladu z ustaljeno sodno prakso je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44 in navedena sodna praksa).

36

Ker je predložitvena odločba podlaga za ta postopek, mora nacionalno sodišče v tej odločbi navesti dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari ter pojasniti razloge za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in povezavo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2020, C. F. (Davčni nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 23 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da morajo informacije iz predložitvene odločbe omogočiti, prvič, Sodišču, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, in drugič, vladam držav članic in drugim zainteresiranim subjektom, da uveljavijo pravico do predložitve stališč, ki jim je podeljena s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te pravice ob upoštevanju tega, da se na podlagi te določbe zainteresiranim subjektom vročijo le predložitvene odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Irish Ferries, C‑570/19, EU:C:2021:664, točka 134 in navedena sodna praksa).

38

Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati (sklep z dne 3. julija 2014, Talasca, C‑19/14, EU:C:2014:2049, točka 21, in sodba dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20 in C‑256/20, EU:C:2021:719, točka 20 in navedena sodna praksa). Poleg tega je na navedene zahteve opozorjeno v točkah 13, 15 in 16 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1), ki so zdaj navedene v točkah 13, 15 in 16 nove različice Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2024, C 6008).

39

V obravnavani zadevi peto vprašanje v zadevi C‑372/23 ne izpolnjuje teh zahtev.

40

V predložitveni odločbi namreč niso navedeni razlogi, zaradi katerih se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi določb, navedenih v besedilu tega vprašanja, zlasti določb Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Navedeno sodišče tudi ni navedlo povezave med določbami tega kodeksa in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari. V teh okoliščinah Sodišče ne more presoditi, v kolikšnem obsegu je odgovor na navedeno vprašanje nujen za to, da lahko predložitveno sodišče izda odločbo.

41

Iz tega izhaja, da peto vprašanje v zadevi C‑372/23 ni dopustno.

Vsebinska presoja

Prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑372/23

42

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑372/23, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 in člen 42(1) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki omogoča ugotovitev kršitve carinske zakonodaje že zaradi malomarnosti, ki pomeni nespoštovanje ustrezne oblike deklaracije blaga, ki se prevaža, in da se v takih okoliščinah storilcu te kršitve naloži upravna sankcija v znesku, ki ustreza vsaj carinski vrednosti blaga, ki je predmet navedene kršitve.

43

Člen 15 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, v odstavku 1 določa, da morajo vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene pri carinskih kontrolah, carinskim organom predložiti vso potrebno dokumentacijo ali informacije. V skladu z odstavkom 2 tega člena 15 je oseba, ki pri carinskih organih vloži deklaracijo, odgovorna zlasti za pravilnost in popolnost podatkov, navedenih v tej deklaraciji.

44

V obravnavani zadevi kaže, da iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, izhaja, da se je blago iz postopkov v glavni stvari prevažalo iz Turčije v Srbijo, Bolgarija pa je bila le tranzitna država. To blago je bilo torej treba dati v „postopek zunanjega tranzita“ v smislu člena 226 carinskega zakonika Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Člen 158 tega zakonika določa, da se za vse blago, ki bo dano v carinski postopek, razen v postopek proste cone, vloži carinska deklaracija, ki ustreza posameznemu postopku.

45

Neizpolnitev obveznosti vložitve deklaracije, ki izhaja iz člena 15(1) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 158 tega zakonika, pomeni „neupoštevanje carinske zakonodaje“ v smislu člena 42(1) navedenega zakonika. Zadnjenavedeni pojem se namreč ne nanaša le na goljufiva dejanja, ampak zajema vsakršno nespoštovanje carinske zakonodaje Unije. Za opredelitev take neizpolnitve kot „neupoštevanja carinske zakonodaje“ v smislu tega člena 42(1) ni pomembno, ali je bila ta neizpolnitev naklepna ali pa je bila storjena iz malomarnosti ali ob neobstoju kakršnega koli krivdnega ravnanja zadevnega gospodarskega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2023, J. P. Mali, C‑653/22, EU:C:2023:912, točka 29 in navedena sodna praksa).

46

Iz tega sledi, da se uporaba sankcij na podlagi člena 42 istega zakonika nanaša na položaj, v katerem je neizpolnitev s strani zadevnega subjekta storjena iz malomarnosti.

47

V zvezi s posledicami take neizpolnitve mora vsaka država članica v skladu s členom 42(1) carinskega zakonika Unije določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, zlasti v primeru predložitve netočnih podatkov v carinski deklaraciji (sodba z dne 23. novembra 2023, J. P. Mali, C‑653/22, EU:C:2023:912, točka 30).

48

Ob neobstoju harmonizacije zakonodaje Unije glede sankcij, ki veljajo za neizpolnitev pogojev, določenih s sistemom, uvedenim s to zakonodajo, so države članice pristojne izbrati sankcije, ki se jim zdijo primerne. Vendar v skladu z zahtevo po sorazmernosti sankcij, določeno v členu 42(1) carinskega zakonika Unije, upravni ali represivni ukrepi, sprejeti na podlagi te določbe, ne smejo presegati tega, kar je potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi ta zakonik, niti ne smejo biti nesorazmerni s temi cilji (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, Zes Zollner Electronic, C‑640/21, EU:C:2023:457, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa).

49

Tako mora strogost sankcij ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, med drugim zato, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer pa je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti (glej v tem smislu sodbi z dne 22. marca 2017, Euro-Team in Spirál-Gép, C‑497/15 in C‑498/15, EU:C:2017:229, točka 42, in z dne 24. februarja 2022, Agenzia delle dogane e dei monopoli in Ministero dell’Economia e delle Finanze, C‑452/20, EU:C:2022:111, točka 39).

50

Države članice morajo to zahtevo spoštovati ne samo pri določitvi elementov kršitve in pri določitvi pravil o določanju višine glob, temveč tudi pri presoji elementov, ki se lahko upoštevajo pri določitvi višine globe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2023, J. P. Mali, C‑653/22, EU:C:2023:912, točka 33 in navedena sodna praksa).

51

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da globa, ki je v členu 233(1) carinskega zakona določena za tihotapstvo, znaša med 100 % in 200 % carinske vrednosti blaga, ki je predmet te kršitve, tako da lahko carinski organ prilagodi znesek te globe ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin primera, vključno s tem, ali je bila storjena kršitev naklepna ali nenaklepna.

52

Vendar se tudi ob upoštevanju posebnosti carinskih kršitev, zlasti njihove velike pogostosti in težavnosti njihovega odkrivanja, globa, ki jo določa nacionalno pravo in katere znesek znaša med 100 % in 200 % carinske vrednosti blaga, ne zdi v skladu s težo vseh kršitev, ki jih sankcionira, zlasti v primeru neizpolnitve obveznosti, povezanih s carinskimi deklaracijami v okviru carinskega postopka zunanjega tranzita. Taka sankcija namreč po eni strani presega to, kar je potrebno za zagotovitev, da blago, dano v ta postopek, ni odstranjeno izpod carinskega nadzora, po drugi strani pa ni sorazmerna glede na carinski dolg, ki nastane zaradi odstranitve blaga, danega v navedeni postopek, izpod carinskega nadzora (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2020:157, točki 44 in 46).

53

Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker ta sankcija dopolnjuje sankcijo iz člena 233(6) carinskega zakona, v skladu s katerim se blago, ki je predmet tihotapstva, odvzame v korist države, ne glede na to, kdo je njegov lastnik, storilec pa se, če tega blaga ni ali je bilo odstranjeno, sankcionira z globo enakovredno vrednosti tega blaga ali, v primeru izvoza, vrednosti navedenega blaga. Seštevanje sankcij, ki jim je izpostavljen storilec tihotapstva, lahko namreč pripelje do tega, da se temu naloži trikratno plačilo carinske vrednosti zadevnega blaga.

54

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑372/23 odgovoriti, da je treba člen 15 in člen 42(1) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki omogoča ugotovitev kršitve carinske zakonodaje že zaradi malomarnosti, ki pomeni nespoštovanje ustrezne oblike deklaracije blaga, ki se prevaža. Ti določbi pa nasprotujeta temu, da se v takih okoliščinah storilcu te kršitve naloži upravna sankcija v znesku, ki ustreza vsaj carinski vrednosti blaga, ki je predmet navedene kršitve.

Prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑717/22 ter tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑372/23

55

Predložitveni sodišči s prvim in drugim vprašanjem v zadevi C‑717/22 ter tretjim in četrtim vprašanjem v zadevi C‑372/23, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 42(1) in (2) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 17(1) Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru kršitve carinske zakonodaje poleg naložitve globe določa odvzem blaga, ki je predmet te kršitve. Če je odgovor nikalen, želita ti sodišči izvedeti, ali je tak odvzem dovoljen tudi, če to blago ni v lasti storilca kršitve.

56

Najprej, kot je bilo navedeno v točki 44 te sodbe, bi moralo biti blago iz postopka v glavni stvari – s pridržkom preverjanj, ki jih morata opraviti predložitveni sodišči – dano v carinski postopek zunanjega tranzita. Tako bi morala biti v skladu s členom 158 carinskega zakonika Unije za to blago vložena carinska deklaracija.

57

Po tem pojasnilu in v zvezi s prvim delom tako preoblikovanih vprašanj za predhodno odločanje je treba poudariti, da člen 42(2) tega zakonika določa, da „[č]e se uporabijo upravne kazni, so lahko te med drugim v eni izmed naslednjih oblik ali so kombinacija obeh: […] denarna kazen, ki jo naložijo carinski organi, po potrebi vključno s poravnavo, ki se uporabi namesto kazenske sankcije; […] razveljavitev, začasen odvzem ali sprememba kakršnega koli dovoljenja, ki ga ima zadevna oseba“.

58

V zvezi s tem dvom predložitvenih sodišč deloma izvira iz razlage tega člena 42(2), ker naj bi bile v njem izčrpno naštete upravne sankcije, ki se uporabljajo za kršitve carinske zakonodaje.

59

Kot pa je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, uporaba izraza „med drugim“ v tej določbi potrjuje, da seznam teh upravnih sankcij ni izčrpen in da lahko države članice načeloma določijo še druge upravne sankcije, kot so tiste, ki so omenjene v navedenem členu, kot so ukrepi odvzema blaga, ki je bilo predmet carinske kršitve.

60

Poleg tega lahko države članice ob neobstoju harmonizacije – s carinskim zakonikom Unije – sankcij, ki se uporabijo v primeru nespoštovanja določb tega zakonika, seštevajo upravne sankcije, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, če se spoštuje zahteva po sorazmernosti, določena v členu 42(1) navedenega zakonika (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2020:157, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa).

61

V zvezi z vprašanjem, ali člen 42 carinskega zakonika nasprotuje temu, da se blago lahko odvzame, čeprav ni v lasti osebe, ki je storila kršitev, je Sodišče že razsodilo, da nacionalna ureditev, ki omogoča odvzem premoženja dobroverne tretje osebe, ki je bilo uporabljeno za storitev tihotapstva, ni združljiva z lastninsko pravico, zagotovljeno s členom 17(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv, C‑393/19, EU:C:2021:8, točka 56).

62

Za ukrepe odvzema, ki se nanašajo na premoženjsko korist, pridobljeno s kršitvijo ali z nezakonito dejavnostjo, ali na predmete, uporabljene za kršitev, ki niso v lasti dobroverne tretje osebe, pa se uporabljajo predpisi o uživanju lastnine v smislu člena 17(1), tretji stavek, Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 2024, Neves 77 Solutions, C‑351/22, EU:C:2024:723, točka 82).

63

Da bi se zagotovil resničen odvračalen učinek ureditve upravnih sankcij, ki se uporabljajo za carinsko kršitev, ob spoštovanju zahteve po sorazmernosti, morajo biti storilcem takih kršitev dejansko odvzete gospodarske koristi, ki izhajajo iz teh kršitev, s predvidenimi sankcijami pa mora biti mogoče doseči učinke, ki so sorazmerni s težo navedenih kršitev, tako da bi vsakogar odvrnile od istovrstnih kršitev (glej po analogiji sodbo z dne 24. februarja 2022, Agenzia delle dogane e dei monopoli in Ministero dell’Economia e delle Finanze, C‑452/20, EU:C:2022:111, točka 44).

64

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da odvzeto blago ni v lasti VU, ampak družbe Sistem Lux. Kot sta v pisnih stališčih med drugim navedli carinska uprava in bolgarska vlada, kaže, da je ta družba prejemnica blaga in/ali imetnica postopka tranzita Unije. V enem ali drugem primeru bi torej morala spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz člena 233 carinskega zakonika Unije.

65

V takih okoliščinah ni izključeno, da je mogoče družbo Sistem Lux šteti za osebo, ki ji je treba v primeru neizpolnitve obveznosti iz tega člena 233 pripisati kršitev te določbe. Predložitveni sodišči morata preveriti ta dejstva, da bi ugotovili morebitno odgovornost navedene družbe.

66

V okviru obeh primerov iz točke 64 te sodbe je treba ugotoviti, da je ob upoštevanju cilja carinske zakonodaje, ki je preprečiti nezakonit uvoz neunijskega blaga v Unijo in se boriti proti goljufijam z zagotavljanjem pravilnega pobiranja uvoznih dajatev za zaščito finančnih interesov Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2010, DSV Road, C‑234/09, EU:C:2010:435, točka 33, in z dne 7. aprila 2022, Kauno teritorinė muitinė, C‑489/20, EU:C:2022:277, točka 35), odvzem tega blaga kot dodatna sankcija, kadar je navedeno blago v lasti osebe, ki ji je mogoče pripisati kršitev carinskega zakonika Unije, očitno sorazmeren, hkrati pa lahko zadevne subjekte odvrača od kršitve obveznosti, ki izhajajo iz tega zakonika, in prepreči, da bi ti subjekti od tega imeli korist.

67

Ta razlaga je poleg tega potrjena s členom 198(1)(a) carinskega zakonika Unije, ki določa, da „carinski organi izvedejo vse potrebne ukrepe, vključno z odvzemom […], za ureditev položaja blaga […] kadar ni bila izpolnjena katera od obveznosti, ki so določene s carinsko zakonodajo glede vnosa neunijskega blaga na carinsko območje Unije, ali blago ni bilo predloženo carinskemu nadzoru“.

68

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje v zadevi C‑717/22 ter na tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑372/23 odgovoriti, da je treba člen 42(1) in (2) carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 17(1) Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru kršitve carinske zakonodaje poleg naložitve globe določa odvzem blaga, ki je predmet te kršitve, kadar je to blago v lasti osebe, ki ji je mogoče pripisati navedeno kršitev, pod pogojem, da je ureditev o sankcijah, ki se uporabljajo za to kršitev, povsem v skladu z zahtevo po sorazmernosti.

Tretje vprašanje v zadevi C‑717/22

69

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevi C‑717/22 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 razlagati tako, da se uporablja za odvzem blaga, ki je predmet kršitve carinske zakonodaje, kadar ta kršitev ni kaznivo dejanje, ampak prekršek. Če je odgovor pritrdilen, to sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, četrta alinea, tega okvirnega sklepa in člen 2, točka 4, Direktive 2014/42 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da tak odvzem odredi upravni organ.

70

Glede tega je treba navesti, da člen 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 določa, da vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji omogočijo celoten ali delen odvzem pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto, ali premoženja v vrednosti, ki ustreza tej premoženjski koristi.

71

Iz besedila te določbe izhaja, da je stvarno področje uporabe tega okvirnega sklepa, kot je razvidno tudi iz samega naslova in uvodne izjave 1 tega okvirnega sklepa, ki se sklicujeta na „zaplembo premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji“, oziroma „organizirani kriminal“, omejeno na kazniva dejanja (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Otdel „Mitnichesko razsledvane i razuznavane“, C‑752/21, EU:C:2023:179, točka 40).

72

Poleg tega se navedene določbe nanašajo le na hujša kazniva dejanja, in sicer tista, za katera je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Otdel „Mitnichesko razsledvane i razuznavane“, C‑752/21, EU:C:2023:179, točka 41).

73

V zvezi s pojmom „odvzem“ se je treba v skladu s členom 14(1) Direktive 2014/42 sklicevati na besedilo člena 2, točka 4, te direktive, v skladu s katerim odvzem pomeni „dokončni odvzem premoženja, ki ga v zvezi s kaznivim dejanjem odredi sodišče“ (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Otdel „Mitnichesko razsledvane i razuznavane“, C‑752/21, EU:C:2023:179, točki 42 in 43).

74

Zadostuje pa ugotovitev, prvič, da je bila v postopku v glavni stvari odločba o odvzemu blaga, ki je bilo predmet kršitve carinske zakonodaje, izdana po upravnem postopku, ki se ni nanašal na kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto, kot se zahteva s členom 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212, niti na splošno na kaznivo dejanje.

75

V tem okviru je treba pojasniti, da čeprav je bil v obravnavani zadevi pred upravnim postopkom uveden kazenski postopek, je iz predložitvene odločbe nedvoumno razvidno, da je bil zadnjenavedeni postopek ustavljen, tako da ob začetku upravnega postopka ni potekal noben kazenski postopek.

76

Drugič, iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je razvidno tudi, da odvzema zadevnega blaga ni odredilo „sodišče“ v smislu člena 2, točka 4, Direktive 2014/42, ampak carinski organi.

77

Okvirni sklep 2005/212 pa se ne uporablja, če odredbo o odvzemu sprejme carinski organ v postopku, ki se ne nanaša na kaznivo dejanje (glej v tem smislu sodbi z dne 19. marca 2020, „Agro In 2001“, C‑234/18, EU:C:2020:221, točka 61, in z dne 9. marca 2023, Otdel „Mitnichesko razsledvane i razuznavane“, C‑752/21, EU:C:2023:179, točka 46).

78

Ker je stvarno področje uporabe tega okvirnega sklepa jasno omejeno in ker je bil ta sklep sprejet zato, da bi se vzpostavila skupna minimalna pravila na točno omejenem področju, ki se poleg tega nanaša na sodelovanje v kazenskih zadevah, navedenega okvirnega sklepa ni mogoče po analogiji stvarno uporabiti za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Otdel „Mitnichesko razsledvane i razuznavane“, C‑752/21, EU:C:2023:179, točka 47).

79

Glede na vse te razloge je treba na tretje vprašanje v zadevi C‑717/22 odgovoriti, da je treba člen 2(1) Okvirnega sklepa 2005/212 razlagati tako, da se ne uporablja za ukrep odvzema, sprejet zaradi kršitve carinske zakonodaje, če ta kršitev ni kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti več kot eno leto, temveč prekršek.

Stroški

80

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenima sodiščema, ti odločita o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

1.

Člen 15 in člen 42(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije

2.

Člen 42(1) in (2) Uredbe št. 952/2013 v povezavi s členom 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

3.

Člen 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji