SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 22. maja 2025 ( 1 )
Zadeva C‑219/25 (PPU), [Kamekris] ( i )
Ministère public (državno tožilstvo, Francija)
proti
KN
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour d’appel de Montpellier (višje sodišče v Montpellieru, Francija))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Izročitev tretji državi zaradi prestajanja zaporne kazni – Priznanje odločbe sodišča druge države članice, ki odloča o prošnji za izročitev – Državljanstvo Unije – Prosti pretok – Listina temeljnih pravic – Resna nevarnost mučenja ali drugega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja – Učinkovito pravno varstvo – Poštenost postopka“
I. Uvod
|
1. |
Ali je sodišče države članice (v tem primeru Francije) pri odločanju o izročitvi državljana Unije, ki je državljan druge države članice (v tem primeru Grčije), tretji državi (v tem primeru Gruziji), da bi tam prestajal zaporno kazen, vezano na odločitev sodišča druge države članice (v tem primeru Belgije) o isti prošnji za izročitev? V tem primeru je treba poiskati odgovor na to vprašanje. |
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
|
2. |
Člen 1 Evropske konvencije o izročitvi, podpisane v Parizu 13. decembra 1957 (v nadaljevanju: Evropska konvencija o izročitvi), določa: „Pogodbenice se obvezujejo, da si bodo v skladu z določbami in pogoji te Konvencije predale vse osebe, proti katerim pristojni organi pogodbenice prosilke vodijo postopek za kaznivo dejanje ali za katerimi so omenjeni organi razpisali tiralico, da bi jih lahko obsodili ali priprli.“ |
|
3. |
Evropska konvencija o izročitvi je za Francijo začela veljati 11. maja 1986, za Gruzijo 13. septembra 2001 in za Grčijo 27. avgusta 1961. Francija si je (v skladu s členom 26(1) Konvencije) pridržala pravico, da zavrne izročitev, če je bila izrečena obsodba v okviru sodnega postopka, v katerem temeljna procesna jamstva in pravica do obrambe niso bili zagotovljeni, ali kadar ima izročitev lahko posebej hude posledice za zahtevano osebo. Grčija si je zlasti pridržala pravico, da svojih državljanov ne izroči. ( 2 ) |
B. Pravo Unije
1. PDEU
|
4. |
V členu 67 PDEU so opisani cilji območja svobode, varnosti in pravice. Člen 67(3) se nanaša na vzajemno priznavanje sodb v kazenskih zadevah: „Unija si prizadeva zagotoviti visoko raven varnosti z ukrepi za preprečevanje kriminala, rasizma in ksenofobije in za boj proti njim ter z ukrepi za uskladitev in sodelovanje med policijskimi in pravosodnimi ter drugimi pristojnimi organi, kakor tudi z vzajemnim priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah in, po potrebi, približevanjem kazenskih zakonodaj.“ |
|
5. |
Regulativne pristojnosti Unije na področju sodelovanja v kazenskih zadevah so predmet člena 82 PDEU: „1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb in vključuje približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic na področjih, navedenih v odstavku 2 in v členu 83. Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe za:
2. Evropski parlament in Svet lahko z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V teh pravilih se upoštevajo razlike med pravnimi sistemi in izročili držav članic. Pravila se nanašajo na:
Sprejetje minimalnih pravil iz tega odstavka državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali uvedejo višjo raven zaščite posameznikov.“ |
2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
|
6. |
Člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) zagotavlja varstvo na področju izročitve: „Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“ |
|
7. |
Pravica do učinkovitega sodnega varstva je določena v členu 47 Listine: „Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. […]“ |
C. Francosko pravo
|
8. |
V skladu s členom 696-4, prvi odstavek, code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) izročitev ni dovoljena, če je imela zahtevana oseba v času storitve kaznivega dejanja francosko državljanstvo. |
III. Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
|
9. |
KN je gruzijski in grški državljan. Gruzijska sodišča so ga leta 2011 v odsotnosti obsodila na dosmrtni zapor, ker je v letih 2008 in 2009 naročil (na koncu neuspeli) umor za prikrivanje drugih kaznivih dejanj in za kazniva dejanja, povezana z orožjem in drogami, v okviru organiziranega kriminala. |
|
10. |
KN je bil 4. oktobra 2021 v Belgiji priprt, ker so gruzijski organi pri Interpolu razpisali ukrep za njegovo prijetje (tako imenovana rdeča mednarodna tiralica). Najprej je v Belgiji ostal v priporu zaradi izročitve, nato pa je bil 29. oktobra 2021 zoper njega odrejen sodni nadzor. |
|
11. |
KN je bil 20. januarja 2025 v Franciji prijet na podlagi istega razpisa. Gruzijski organi so nato na podlagi Evropske konvencije o izročitvi uradno zaprosili za izročitev tudi v Franciji. |
|
12. |
Postopek izročitve pred belgijskimi sodišči ob njegovem prijetju v Franciji še ni bil končan, je pa cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) s sodbo z dne 19. februarja 2025 zavrnilo prošnjo Gruzije za izročitev, naslovljeno na Belgijo. Ni bilo mogoče v zadostni meri zagotoviti, da KN v Gruziji ne bi bil izpostavljen očitnemu odrekanju sodnega varstva ali mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. |
|
13. |
Predložitveno sodišče, cour d’appel de Montpellier (višje sodišče v Montpellieru, Francija), se mora zdaj izreči o prošnji za izročitev, naslovljeni na Francijo. V okviru tega postopka državno tožilstvo in KN sodišču predlagata, naj zavrne izročitev v skladu s sodbo belgijskega sodišča. |
|
14. |
Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali ga odločba belgijskega sodišča zavezuje: Ali je treba člena 67(3) in 82(1) PDEU v povezavi s členoma 19 in 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da je država članica zavezana zavrniti izvršitev zahteve za izročitev državljana Evropske unije tretji državi, kadar druga država članica predhodno zavrne izvršitev iste zahteve za izročitev, ker bi lahko bila s predajo zadevne osebe kršena njena temeljna pravica, da ni podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju iz člena 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in pravica do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah? |
|
15. |
Poleg tega je predložitveno sodišče predlagalo uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča. |
|
16. |
Tretji senat Sodišča je 3. aprila 2025 odločil, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 23a Statuta Sodišča in členu 107 in naslednjih Poslovnika Sodišča. Pisna stališča so nato predložili KN, Francoska republika in Evropska komisija. Ustne obravnave z dne 8. maja 2025 sta se poleg teh strank udeležili tudi Češka republika in Nemčija. |
IV. Pravna presoja
|
17. |
Če bi Sodišče odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe, je odgovor po mojem mnenju očiten: Niti člen 67(3) PDEU niti člen 82(1) PDEU sodišču države članice ne nalagata obveznosti, da prizna odločitev sodišča druge države članice, da državljana tretje države članice ne izroči na prestajanje zaporne kazni v tretji državi zaradi nevarnosti kršitve členov 19 in 47 Listine, v smislu, da bi moralo prvonavedeno sodišče prav tako zavrniti izročitev, ne da bi opravilo lastno presojo. Vendar mora to sodišče, če se uporablja pravo Unije, v okviru lastne presoje izročitve ustrezno upoštevati razloge, na katerih temelji odločitev drugonavedenega sodišča o zavrnitvi. |
|
18. |
Vendar ni tako jasno, ali se v postopku v glavni stvari sploh uporablja pravo Unije in s tem Listina ter ali je zato Sodišče pristojno (glej točko A spodaj). Pogoje za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja je prav tako treba natančneje preučiti (glej točko B spodaj). |
A. Uporaba prava Unije in Listine
|
19. |
Če med Unijo in tretjo državo ni mednarodnega sporazuma o izročitvi v kazenskih zadevah, so pravila o izročitvi v pristojnosti držav članic. ( 3 ) Vendar morajo države članice pri uporabi zadevnih nacionalnih določb v položajih, za katere velja pravo Unije, to pravo spoštovati. ( 4 ) |
|
20. |
Predložitveno sodišče želi izvedeti, katere obveznosti v obravnavanem primeru izhajajo iz členov 67(3) in 82(1) PDEU. Kot navajajo tudi Francija, Češka republika, Nemčija in Komisija, pa so te določbe bolj programske narave in zlasti ne urejajo izročitve državljanov Unije tretjim državam zaradi prestajanja zaporne kazni (glej točko 1 spodaj). Nasprotno, uporaba prava Unije in Listine lahko izhaja iz tega, da zadevni državljan Unije uresničuje pravico do prostega gibanja (glej točko 2 spodaj). |
1. Pravila o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah
|
21. |
KN meni, da iz členov 67(3) in 82(1) PDEU ter načela vzajemnega zaupanja izhaja, da mora sodišče države članice priznati zavrnitev sodišča druge države članice, da izroči državljana Unije tretji državi, ki temelji na nevarnosti kršitve temeljne pravice, ne da bi samo preučilo ovire za izročitev. |
|
22. |
V skladu s členom 67(3) PDEU si Unija prizadeva zagotoviti visoko raven varnosti z ukrepi za preprečevanje kriminala, boj proti njemu, ter z ukrepi za uskladitev in sodelovanje med policijskimi in pravosodnimi ter drugimi pristojnimi organi, kakor tudi z vzajemnim priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah. Ta varnostni cilj poleg zagotavljanja svobode (člen 67(2)) in lažjega dostopa do sodnega varstva (člen 67(4)) upravičuje območje svobode, varnosti in pravice ob spoštovanju temeljnih pravic in različnih pravnih sistemov in izročil držav članic v smislu člena 67(1) PDEU. |
|
23. |
Vendar naloga Unije, da z vzajemnim priznavanjem sodnih odločb v kazenskih zadevah spodbuja cilj visoke ravni varnosti, ne vsebuje obveznosti, ki bi se neposredno uporabljala za države članice in ki bi jo bilo treba spoštovati v okviru odločitve o izročitvi državljana Unije tretji državi. Zlasti iz člena 67(3) PDEU ne izhaja, da je treba priznati odločitev sodišča druge države članice o tem vprašanju. |
|
24. |
Nasprotno pa člen 82(1) PDEU določa regulativne pristojnosti Unije na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. V skladu s točko (a) lahko Unija med drugim določi pravila in postopke za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in sodnih odločb v celotni Uniji. Vendar Unija ni sprejela nobenega pravila o priznavanju sodnih odločb v zvezi z izročitvijo tretjim državam, in tudi če bi člen 82(1)(a) za to določal pravno podlago, iz tega ne more izhajati obveznost priznavanja. Zato tudi člen 82(1) PDEU ne vsebuje obveznosti priznanja odločbe sodišča druge države članice, da zadevne osebe ne izroči tretji državi. |
|
25. |
Položaj je drugačen v sodbi, ki jo navaja KN, v skladu s katero država članica osebe, ki ji je druga država članica priznala status begunca, ne sme izročiti njeni državi izvora, dokler obstaja status begunca. ( 5 ) Vendar ta učinek blokade ne izhaja iz določb primarnega prava PDEU, temveč iz pravil sekundarne zakonodaje Unije o zaščiti beguncev in iz načela lojalnega sodelovanja. ( 6 ) Nasprotno pa v obravnavani zadevi ni primerljivih določb sekundarne zakonodaje, ki bi Francijo zavezovale, da odločbi belgijskega sodišča pripiše zavezujoč učinek. |
|
26. |
Načelo vzajemnega zaupanja, na katero se sklicuje KN, tega ne spremeni. |
|
27. |
Res je, da to načelo, razen v izjemnih okoliščinah, vsaki državi članici nalaga, da izhaja iz tega, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. ( 7 ) Če torej sodišče države članice pravilno ugotovi, da v primeru izročitve obstaja nevarnost kršitve temeljnih pravic, določenih v Listini, morajo sodišča drugih držav članic pri odločanju o isti izročitvi ustrezno upoštevati ugotovitev prvonavedenega sodišča. ( 8 ) Vendar pri tem ne gre za obveznost priznanja odločbe prvonavedenega sodišča. ( 9 ) Za to bi bila potrebna izrecna določba, ki je še ni. ( 10 ) |
|
28. |
Poleg tega se načelo vzajemnega zaupanja v tej obliki uporablja le, če se uporabljajo temeljne pravice iz Listine. V skladu s členom 51(1), prvi stavek, Listine pa se njene določbe uporabljajo za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije. |
|
29. |
Pojem „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1), prvi stavek, Listine predpostavlja obstoj povezave med aktom Unije in ustreznim nacionalnim ukrepom, ki presega sorodnost zadevnih področij ali posredne učinke enega od področij na drugo. ( 11 ) Temeljne pravice Unije se torej v zvezi z nacionalno ureditvijo uporabljajo le, če določbe prava Unije z zadevnega področja državam članicam nalagajo nekatere obveznosti v zvezi s položajem iz postopka v glavni stvari. ( 12 ) |
|
30. |
Ker pa niti člen 67(3) PDEU niti člen 82(1) PDEU ne ustvarjata takih obveznosti, prav tako ne povzročita uporabe Listine ali načela vzajemnega zaupanja. |
2. Svoboda gibanja državljana Unije
|
31. |
Vendar je lahko uporaba Listine v postopku v glavni stvari podlaga za pravico do prostega gibanja v Uniji, določeno v členu 21(1) PDEU. KN, grški državljan, je kot državljan Unije uresničeval to temeljno svoboščino s tem, da je odšel v drugo državo članico, in sicer iz Grčije v Francijo. |
|
32. |
Omejitev te temeljne svoboščine se ne zdi nujna, saj bi moral KN v svoji državi članici, Grčiji, tako kot v Franciji pričakovati, da bo izročen Gruziji. |
|
33. |
Vendar si je Grčija ob sklenitvi Evropske konvencije o izročitvi pridržala pravico, da svojih državljanov ne izroči. Zato se KN v Grčiji verjetno ne bi bilo treba bati izročitve. |
|
34. |
Sodišče je v večini zadev v zvezi z izročitvijo tretjim državam zaradi kazenskih postopkov dopustilo omejitev prostega gibanja zaradi različnega obravnavanja v primerjavi z državljani zadevnih držav članic ( 13 ). Te države članice so namreč zagotovile, da njihovi državljani ne bodo izročeni ali predani. Kot poudarjata Komisija in Francija, to ustreza francoskemu pravnemu položaju, tako da menita, da obstaja omejitev prostega gibanja oseb. |
|
35. |
Postavlja se vprašanje, v kolikšni meri obseg varstva pravice do enakega obravnavanja pri uresničevanju prostega gibanja na primer zajema tudi volilne pravice v okviru nacionalnih volitev, ki ne zagotavlja posebne prepovedi diskriminacije iz člena 22 PDEU v zvezi z volilno pravico državljanov Unije. ( 14 ) |
|
36. |
Za večino primerov na področju izročitve je bilo značilno, da so bili zadevni državljani drugih držav članic vključeni v zaprošeno državo. ( 15 ) Če take vključenosti – kot v obravnavani zadevi – ni, je torej vprašljivo, ali sploh obstaja primerljivost z državljani zaprošene države, ki niso izročeni. |
|
37. |
Na splošno je treba primerljivost preučiti ob upoštevanju cilja nacionalnih določb. ( 16 ) Izključena je, če med primerjalnimi skupinami obstajajo objektivne razlike. ( 17 ) |
|
38. |
Glede prepovedi izročitve obe merili nasprotujeta primerljivosti državljanov Unije, ki potujejo v tranzitu, z lastnimi državljani. |
|
39. |
Državljanska vez države članice temelji na posebnem razmerju navezanosti in lojalnosti med njo in njenimi državljani ter na vzajemnosti pravic in dolžnosti. ( 18 ) Države članice morajo torej še posebej varovati svoje državljane, prepoved izročitve pa je namenjena temu varstvu. Hkrati ima država praviloma široko pristojnost za sankcioniranje svojih državljanov, tudi v tujini. Nekaznovanosti se je torej lažje izogniti v zvezi s svojimi državljani. Zato bodo države članice, čeprav jim ni treba preganjati kaznivih dejanj, ki so jih v tujini storili njihovi državljani, preučile ustreznost takega pregona. To jim omogoča, da se izognejo nekaznovanosti, hkrati pa svoje državljane zaščitijo pred nesorazmernimi posledicami kazenskega pregona v tretjih državah. ( 19 ) |
|
40. |
Nastanjeni vključeni državljani Unije lahko upravičeno pričakujejo, da bodo obravnavani enako kot državljani zadevne države članice. Glede na državo, v kateri so se nastanili, so v nekaterih pogledih primerljivi z državljani, vendar ne v vseh. Tako, glede volilne pravice še določene izjeme ( 20 ) in tudi v davčnem pravu (v tem primeru prebivališče „nadomešča“ državljanstvo) – je vprašanje, ali mora država zaposlitve namesto države stalnega prebivališča dodeliti ugodnosti, primerljive s tistimi, ki so priznane rezidentom, odvisno od višine dohodka od dela. ( 21 ) |
|
41. |
Vendar je vprašanje v obravnavani zadevi drugačno. Vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, je, ali je vsak državljan Unije, ki potuje v tranzitu, v tranzitni državi primerljiv z državljani, ki prebivajo v tranzitni državi, za namene izvršitve naloga za prijetje iz tretje države. V zvezi z državljanstvom Unije bi bilo mogoče odgovoriti pritrdilno. V skladu s sodno prakso Sodišča se nacionalno državljanstvo vse bolj prekriva z državljanstvom Unije. ( 22 ) |
|
42. |
Vendar je treba v zvezi s kazensko pristojnostjo države članice na prejšnje vprašanje odgovoriti nikalno. Za državljane Unije, ki potujejo v tranzitu, ni primerljivega posebnega razmerja solidarnosti in lojalnosti za tranzitno državo. V primeru zadnjenavedenih je namreč kazenska pristojnost tranzitne države za sankcioniranje kaznivih dejanj, storjenih v tretjih državah, pogosto vprašljiva, zato neizvršitev naloga za prijetje povečuje možnosti za nekaznovanost zahtevane osebe. |
|
43. |
Zato Sodišču predlagam, naj tudi v socialni zakonodaji ( 23 ) razlikuje med državljani Unije, ki so vključeni v državo članico, in državljani Unije, ki potujejo v tranzitu. Ker gre tu za državljana Unije, ki potuje v tranzitu, menim, da pravo Unije tega položaja ne zajema. Izvršitev naloga za prijetje, ki ga je izdala tretja država, torej ne spada na področje izvajanja prava Unije. Namen temeljnih svoboščin na območju svobode, varnosti in pravice ni razbremeniti držav odgovornosti do svojih državljanov za učinkovito izvrševanje kazni storilcev obsojenih kaznivih dejanj in s tem povečati njihove možnosti za nekaznovanost. Temeljne svoboščine prav tako niso namenjene temu, da bi bila država članica oproščena odgovornosti do tretje države (obveznost po mednarodnem pravu, ki vzajemno zagotavlja, da se obsojeni državljani ne morejo izogniti kazni s pobegom v drugo državo pogodbenico). Vprašanje, ali je zadevno osebo torej mogoče izročiti tretji državi, torej spada na področje nacionalnega prava in njenih jamstev glede temeljnih pravic ter EKČP. |
|
44. |
Če bi Sodišče kljub temu menilo, da gre za omejitev temeljnih svoboščin, bom podredno preučil, ali je ta upravičena. |
|
45. |
Preprečevanje nekaznovanosti je mogoče preučiti na ravni utemeljitve v primeru načelne enakosti med lastnimi državljani in državljani drugih držav članic. ( 24 ) Kot je Komisija poudarila na obravnavi, ta cilj izraža tudi varstvo temeljnih pravic žrtev kaznivih dejanj. ( 25 ) Vendar sodna praksa zahteva, da se pri izročitvi državljana Unije tretji državi ustrezno upoštevajo temeljne pravice storilca kaznivega dejanja. ( 26 ) |
3. Nevarnost kršitve temeljnih pravic
|
46. |
Člen 19(2) Listine se nanaša posebej na izročitev. V skladu s to določbo se namreč nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. |
|
47. |
Zato mora pristojni organ zaprošene države članice, če razpolaga z elementi, ki pričajo o resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oseb v tretji državi prosilki, pri odločanju o izročitvi osebe tej državi presoditi o obstoju te nevarnosti. ( 27 ) |
|
48. |
V zvezi s tem se ta država članica ne sme omejiti na upoštevanje izjav tretje države prosilke ali dejstva, da je ta država članica sklenila mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ zaprošene države članice se mora pri tej preveritvi opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov. ( 28 ) V zvezi z razmerami v zaporu naj bi iz dokumentov, ki jih je Svet Evrope objavil v zadnjih letih, izhajalo, da obstaja možnost za izboljšanje, vendar niso bile ugotovljene nobene resne sistematične kršitve. ( 29 ) |
|
49. |
Del teh navedb so tudi odločbe drugih držav članic o enakih ali podobnih zahtevah za izročitev zadevne tretje države, ki vsebujejo ugotovitve o nevarnosti kršitve temeljnih pravic, v obravnavani zadevi sodba cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 19. februarja 2025. ( 30 ) To izhaja že iz načela vzajemnega zaupanja. ( 31 ) |
|
50. |
Vendar ESČP meni, da dokazno breme glede dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja nosi zadevna oseba. ( 32 ) Zato člen 19(2) Listine ne nasprotuje izročitvi, če na podlagi razpoložljivih informacij sicer ni mogoče izključiti nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, vendar ga tudi ni mogoče dokazati. |
|
51. |
Načeloma podobni preudarki veljajo za nevarnost kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine, ki jih je v sodbi z dne 19. februarja 2025 navedlo cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju). ( 33 ) |
|
52. |
Zato bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali informacije, ki so mu predložene, pomenijo nevarnost kršitve navedenih temeljnih pravic, zlasti v zvezi z razmerami v zaporu in/ali obsodbo v odsotnosti. ( 34 ) |
|
53. |
Zgolj zaradi celovitosti je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi KN, ni nobenega indica o kršitvi načela ne bis in idem, določenega v členu 50 Listine ali členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Sodba z dne 19. februarja 2025 cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju), s katero je bila zavrnjena izročitev Gruziji, namreč ni obsodba, ki bi lahko sprožila to prepoved. ( 35 ) |
B. Nujni postopek predhodnega odločanja
|
54. |
Predložitveno sodišče je predlagalo uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja iz člena 107 Poslovnika Sodišča. |
|
55. |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša zlasti na člen 67(3) PDEU in člen 82(1) PDEU iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU („Območje svobode, varnosti in pravice“), kar je pogoj za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja v skladu s členom 107(1) Poslovnika. |
|
56. |
Kot je navedeno zgoraj, te določbe na koncu ne vplivajo neposredno na rešitev spora o glavni stvari. Vendar to ne spremeni dejstva, da je namen predloga za sprejetje predhodne odločbe ravno pojasniti to točko. |
|
57. |
Zato je odprto področje uporabe nujnega postopka predhodnega odločanja. |
|
58. |
Predložitveno sodišče je v utemeljitev svojega predloga zlasti navedlo, da je treba nujno odgovoriti na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker je KN v priporu izključno zaradi postopka izročitve Gruziji. |
|
59. |
Če Sodišče ne bi odgovorilo na vprašanje za predhodno odločanje, kot je predvideno v obravnavani zadevi, ampak tako, da je treba priznati odločbo belgijskega sodišča, bi ta razlog za pridržanje prenehal obstajati. |
|
60. |
Res je, da ni mogoče izključiti, da bodo nato francoska sodišča KN zadržala v priporu, da bi izvršila gruzijsko sodbo v Franciji ( 36 ) ali izvedla kazenski postopek zaradi dejanj, ki so bila obsojena v Gruziji. Načelo ne bis in idem iz člena 14(7) Pakta o državljanskih in političnih pravicah naj ne bi nasprotovalo takemu novemu kazenskemu postopku, saj se ne uporablja niti za pregon, ki ga začnejo različne države, ( 37 ) niti za ustrezne prepovedi iz prava Unije, ker se te ne uporabljajo za tretje države. |
|
61. |
Nič v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pa ne kaže na to, da bi bil tak pristop predviden v Franciji ali da so pristojni belgijski organi sprejeli take ukrepe. Nasprotno, Francija je na obravnavi pojasnila, da bi bil KN izpuščen na prostost, če bi bila izročitev nedopustna. |
|
62. |
Poleg tega bi lahko odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, predlagan tukaj, vplival tudi na trajanje pripora. Od francoskega sodišča namreč zahteva, da na lastno odgovornost preuči, ali je izročitev Gruziji povezana z znatnim tveganjem kršitve temeljnih pravic. Če bi bil KN med to preučitvijo še naprej pridržan, bi bilo primerno, da francosko sodišče to preučitev začne čim prej. |
|
63. |
Zato je nadaljnje pridržanje KN odvisno od datuma, ko Sodišče odgovori na predlog za sprejetje predhodne odločbe. |
|
64. |
Zato je Sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo nujni postopek predhodnega odločanja. |
V. Predlog
|
65. |
Sodišču zato predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako: Niti člen 67(3) PDEU, niti člen 82(1) PDEU, niti prosto gibanje državljanov Unije na podlagi členov 21 in 18 PDEU ne povzročijo uporabe prava Unije za prošnjo za izročitev državljana druge države članice tretji državi, če je bila ta oseba ob prijetju na potovanju v tranzitu nastanjena v zaprošeni državi članici. |
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
( 2 ) https://www.coe.int/en/web/conventions.
( 3 ) Sodba z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2019:630, točka 26).
( 4 ) Sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 26 in 27), in z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji) (C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 38).
( 5 ) Sodba z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji) (C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 71).
( 6 ) Sodba z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji) (C‑352/22, EU:C:2024:521, točke od 64 do 70).
( 7 ) Mnenje 2/13 z dne 18. decembra 2014(EMRK II) (EU:C:2014:2454, točka 191) in sodba z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 46).
( 8 ) Sodba z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 46). Glej sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje) (C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 55).
( 9 ) Sodba z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 43).
( 10 ) V zvezi z določitvijo statusa begunca glej sodbi z dne 18. junija 2024, Bundesrepublik Deutschland (Učinek odločbe o priznanju statusa begunca) (C‑753/22, EU:C:2024:524, točka 68) in Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Prošnja za izročitev begunca Turčiji) (C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 43).
( 11 ) Sodbe z dne 6. marca 2014, Siragusa (C‑206/13, EU:C:2014:126, točka 24); z dne 10. julija 2014, Julián Hernández in drugi (C‑198/13, EU:C:2014:2055, točka 34), in z dne 28. novembra 2024, PT (Sporazum med državnim tožilcem in storilcem kaznivega dejanja) (C‑432/22, EU:C:2024:987, točka 35).
( 12 ) Sodbe z dne 6. marca 2014, Siragusa (C‑206/13, EU:C:2014:126, točka 26); z dne 10. julija 2014, Julián Hernández in drugi (C‑198/13, EU:C:2014:2055, točka 35), in z dne 28. novembra 2024, PT (Sporazum med državnim tožilcem in storilcem kaznivega dejanja) (C‑432/22, EU:C:2024:987, točka 36).
( 13 ) Sodbe z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 33); z dne 10. aprila 2018, Pisciotti (C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 45); z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 27); z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Izročitev Ukrajini) (C‑398/19, EU:C:2020:1032, točka 30), ter z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Zaprosilo za izročitev Bosni in Hercegovini) (C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 34).
( 14 ) Sodbi z dne 19. novembra 2024, Komisija/Poljska (Pasivna volilna pravica in članstvo v politični stranki) (C‑814/21, EU:C:2024:963, točka 154) in Komisija/Češka republika (Volilna pravica in članstvo v politični stranki) (C‑808/21, EU:C:2024:962, točka 155).
( 15 ) Sodbe z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 19); z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Izročitev Ukrajini) (C‑398/19, EU:C:2020:1032, točki 10 in 16), ter z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Zaprosilo za izročitev Bosni in Hercegovini) (C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 13). Nekoliko drugače izhaja iz sodbe z dne 10. aprila 2018, Pisciotti (C‑191/16, EU:C:2018:222, točka 34).
( 16 ) Sodba z dne 1. aprila 2014, Felixstowe Dock and Railway Company in drugi (C‑80/12, EU:C:2014:200, točka 25).
( 17 ) Sodba z dne 22. marca 2007, Talotta (C‑383/05, EU:C:2007:181, točka 19).
( 18 ) Sodbe z dne 17. decembra 1980, Komisija/Belgija (149/79, EU:C:1980:297, točka 10); z dne 2. marca 2010, Rottmann (C‑135/08, EU:C:2010:104, točka 51), in z dne 29. aprila 2025, Komisija/Malta (Državljanstvo za vlagatelje) (C‑181/23, EU:C:2025:283, točka 96).
( 19 ) Glej sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 48 in 49), in z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Berlin (Izročitev Ukrajini) (C‑398/19, EU:C:2020:1032, točka 52).
( 20 ) Sodbi z dne 19. novembra 2024, Komisija/Poljska (Pasivna volilna pravica in članstvo v politični stranki) (C‑814/21, EU:C:2024:963, točka 154) in Komisija/Češka republika (Volilna pravica in članstvo v politični stranki) (C‑808/21, EU:C:2024:962, točka 155) v okviru člena 22 PDEU.
( 21 ) Sodba z dne 14. februarja 1995, Schumacker (C‑279/93, EU:C:1995:31, točki 35 in 36).
( 22 ) Nedavna sodba z dne 29. aprila 2025, Komisija/Malta (Državljanstvo za vlagatelje) (C‑181/23, EU:C:2023:283, točki 100 in 101).
( 23 ) Sodba z dne 11. novembra 2014, Dano (C‑333/13, EU:C:2007:2358, točka 77 in naslednje).
( 24 ) Sodbe z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 37 in 38); z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 32), in z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 60).
( 25 ) V zvezi s pravico do življenja iz člena 2 EKČP sodbi ESČP z dne 29. januarja 2019, Güzelyurtlu in drugi/Ciper in Turčija (CE:ECHR:2019:0129JUD003692507, točke od 231 do 236), in z dne 9. julija 2019, Romeo Castaño/Belgija (CE:ECHR:2019:0709JUD000835117, točka 81).
( 26 ) Sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točke od 53 do 59), in z dne 22. decembra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Zaprosilo za izročitev Bosni in Hercegovini) (C‑237/21, EU:C:2022:1017, točka 55), ter sodbi ESČP z dne 7. julija 1989, Soering/Združeno kraljestvo (CE:ECHR:1989:0707JUD001403888, točka 88), in z dne 25. marca 2021, Bivolaru in Moldovan/Francija (CE:ECHR:2021:0325JUD004032416, točka 107).
( 27 ) Sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 58), in z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 64), in sklep z dne 6. septembra 2017, Peter Schotthöfer & Florian Steiner (C‑473/15, EU:C:2017:633, točka 24). Glej tudi sodbe ESČP z dne 7. julija 1989, Soering/Združeno kraljestvo (CE:ECHR:1989:0707JUD001403888, točka 88); z dne 26. julija 2005, N./Finska (CE:ECHR:2003:0923DEC003888502, točka 158); z dne 4. septembra 2014, Trabelsi/Belgija (CE:ECHR:2014:0904JUD000014010, točka 116), ter z dne 25. marca 2021, Bivolaru in Moldovan/Francija (CE:ECHR:2021:0325JUD004032416, točka 107).
( 28 ) Sodbe z dne 6. septembra 2016, Petruhhin (C‑182/15, EU:C:2016:630, točki 57 in 59); z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija (C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 65), in z dne 18. junija 2024, Generalstaatsanwaltschaft Hamm (Zahteva za izročitev begunca Turčiji) (C‑352/22, EU:C:2024:521, točka 63).
( 29 ) Glej akcijski načrt Sveta Evrope v Gruziji v 2024-2027 (CM(2023)168, str. 31) in Poročilo gruzijske vlade v zvezi z obiskom Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v Gruziji od 10. do 21. septembra 2018 (CPT/Inf (2019) 16, točke od 44 do 48).
( 30 ) V tem smislu sodbi z dne 18. junija 2024, Bundesrepublik Deutschland (Učinek odločbe o priznanju statusa begunca) (C‑753/22, EU:C:2024:524, točki 77 in 78), in z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 46).
( 31 ) Glej točko 27 zgoraj.
( 32 ) Sodbe ESČP z dne 28. februarja 2008, Saadi/Italija (CE:ECHR:2008:0228JUD003720106, točka 129); z dne 23. avgusta 2016, J. K. in drugi/Švedska (CE:ECHR:2016:0823JUD005916612, točka 91), in z dne 25. marca 2021, Bivolaru in Moldovan/Francija (CE:ECHR:2021:0325JUD004032416, točka 109).
( 33 ) V tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 97), in z dne 29. julija 2024, Breian (C‑318/24 PPU, EU:C:2024:658, točka 38).
( 34 ) Glej sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni (C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 49).
( 35 ) Glej sodbo z dne 14. septembra 2023, Sofiyska gradska prokuratura (Zaporedni nalogi za prijetje) (C‑71/21, EU:C:2023:668, točka 52).
( 36 ) Glej sodbo z dne 13. novembra 2018, Raugevicius (C‑247/17, EU:C:2018:898, točka 39).
( 37 ) Sporočila Odbora Združenih narodov za človekove pravice, št. 692/1996, A. R. J. proti Avstraliji, št. 6.4, in št. 204/1986, A. P. proti Italiji, št. 7.3. Kar zadeva člen 4 Dodatnega protokola št. 7 k EKČP, to izhaja že iz besedila te določbe.