Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 8. septembra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Direktivi 77/187/EGS in 2001/23/ES – Prenos podjetij – Ohranitev pravic delavcev – Člen 1(1) in člen 3(1) – Obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU – Odgovornosti države članice za škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami prava Unije, ki jih je mogoče pripisati tej državi – Kršitve, ki jih je mogoče pripisati nacionalnemu sodišču, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva – Upoštevanje sodne prakse Sodišča, ki je obstajala na dan razglasitve odločbe tega nacionalnega sodišča, za katero se zatrjuje, da je povzročilo tako škodo “

V zadevi C‑293/24,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) z odločbo z dne 13. marca 2024, ki je na Sodišče prispela 23. aprila 2024, v postopku

João Filipe Ferreira da Silva e Brito in drugi

proti

Estado português,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, T. von Danwitz, podpredsednik, F. Biltgen, predsednik senata, K. Jürimäe, M. L. Arastey Sahún, predsednici senata, J. Passer in F. Schalin, predsednika senata, S. Rodin, E. Regan, D. Gratsias, M. Gavalec (poročevalec), Z. Csehi, S. Gervasoni, N. Fenger, sodniki, in R. Frendo, sodnica,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. junija 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        Za J. F. Ferreiro da Silvo e Brita in druge J. L. da Cruz Vilaça, I. Domingues Alves, M. Martins Pereira in T. Santos Silva, advogados,

–        za portugalsko vlado P. Barros da Costa, M. J. Castello‑Branco, C. Freire, S. Leite in A. Pimenta, agentke,

–        za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

–        za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

–        za Evropsko komisijo M. Afonso, S. Delaude in P. Van Nuffel, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 30. oktobra 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov (UL 1977, L 61, str. 26), člena 1(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98), in člena 267, tretji odstavek, PDEU.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Joãom Filipejem Ferreiro da Silvo e Britom in drugimi nekdanjimi zaposlenimi letalske družbe Air Atlantis S. A. (v nadaljevanju: AIA) na eni strani ter Estado português (portugalska država) na drugi strani, da bi se jim povrnila škoda, ki naj bi jim nastala zaradi kršitve prava Unije, ki jo je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) storilo v sodbi z dne 25. februarja 2009 (v nadaljevanju: sodba z dne 25. februarja 2009).

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Pogodba DEU

3        Člen 267 PDEU določa:

„Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede:

(a)      razlage Pogodb;

(b)      veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.

[…]“

 Direktiva 77/187

4        V drugi uvodni izjavi Direktive 77/187 je bilo navedeno, da je treba „predvideti […] varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo“.

5        Člen 1 te direktive je v odstavku 1 določal:

„Ta direktiva se uporablja za prenos podjetij, obratov ali delov obratov na drugega delodajalca prevzemnika, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.“

6        Člen 3 navedene direktive je v odstavku 1, prvi pododstavek, določal:

„Pravice in obveznosti, ki za odsvojitelja izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki obstaja na dan prenosa v smislu člena 1(1), se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

7        Člen 4(1), prvi pododstavek, te direktive je določal:

„Prenos podjetja, obrata ali dela obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.“

 Direktiva 2001/23

8        Z Direktivo 2001/23 je bila z učinkom od 11. aprila 2001 kodificirana Direktiva 77/187, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL, 1998, L 201, str. 88).

9        V uvodnih izjavah 3 in 8 Direktive 2001/23 je navedeno:

„(3)      Predvideti je treba varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo.

[…]

(8)      Zaradi pravne varnosti in preglednosti je bilo treba pravni koncept prenosa pojasniti glede na pravno [sodno] prakso Sodišča. Tako pojasnjevanje ni spremenilo področja uporabe Direktive 77/187/EGS, kakor ga razlaga Sodišče.“

10      Člen 1(1)(a) in (b) te direktive določa:

„(a)      Ta direktiva se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.

(b)      Ob upoštevanju pododstavka (a) in nadaljnjih določb tega člena se za prenos v smislu te direktive šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.“

11      Člen 3(1), prvi pododstavek, navedene direktive določa:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

12      Člen 4(1), prvi pododstavek, iste direktive določa:

„Prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.“

 Portugalsko pravo

13      Člen 23(3) Regime jurídico da cessação do contrato individual de trabalho (pravna ureditev prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi), ki je bila potrjena z Decreto-Lei n. 64-A/89 (uredba-zakon št. 64-A/89) z dne 27. februarja 1989 (Diário da República, serija I, št. 48, 2. dodatek, z dne 27. februarja 1989; v nadaljevanju: LCCT), je določal:

„Če delavec sprejme odpravnino iz tega člena, se šteje, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

14      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so nekdanji zaposleni letalske družbe AIA. Zaradi prenehanja te družbe so bili kolektivno odpuščeni z učinkom od 30. aprila 1993.

15      Družba Transportes Aéreos Portugueses S. A. (v nadaljevanju: TAP) je od 1. maja 1993 opravljala del čarterskih letov, za katere se je družba AIA, katere glavni delničar je bila družba TAP, zavezala, da jih bo opravila za poletno sezono Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA) leta 1993, to je od 1. maja do 31. oktobra 1993. Družba TAP, ki dotlej ni bila dejavna na trgu čarterskih letov, je za opravljanje teh letov večinoma uporabljala štiri od osmih letal, ki jih je upravljala družba AIA, ter njeno pisarniško opremo in del kabinskega pribora za hrano. Družba TAP je občasno uporabljala tudi svoja letala in lastne posadke.

16      V skladu s predložitveno odločbo je bila odločitev družbe TAP, da bo izvajala te lete, vsaj delno namenjena temu, da se izogne plačilu visokih odškodnin, predvidenih za neizpolnitev pogodb, sklenjenih med družbo AIA in organizatorji potovanj. Družba TAP je, ker je morala plačevati najemnino za ta štiri letala, ki jih je najela družba AIA, z zadevnimi finančnimi najemodajalci sklenila sporazum o uporabi teh letal.

17      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da so privolile v to, da bodo sprejele odpravnino zaradi odpustitve, ker so imele vtis, da je prenehanje družbe AIA neizogibno glede na liberalizacijo mednarodnega zračnega prometa in splošno krizo, ki jo je povzročila prva zalivska vojna. Vendar naj ob odpustitvi ne bi vedele, da bo družba TAP po odpovedi njihovih pogodb o zaposlitvi prevzela del opreme družbe AIA in nadaljevala z dejavnostjo čarterskih poletov te družbe.

18      V zvezi s tem naj bi družba TAP po prenehanju družbe AIA v svoj komercialni oddelek ponovno vključila dva uslužbenca, ki ju je pred tem napotila v komercialni oddelek družbe AIA, ter jima za poletno sezono IATA leta 1993 dodelila naloge na področju čarterskih letov.

19      Družba TAP naj bi poleg tega v poletni sezoni IATA leta 1994 opravljala čarterske lete, ki jih pred tem ni nikoli izvajala in ki so ustrezali linijam, ki jih je tradicionalno opravljala družba AIA.

20      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so v letih 1993 in 1994 pri Tribunal do Trabalho de Lisboa (delovno sodišče v Lizboni, Portugalska) vložile tožbo, da bi zlasti izpodbijale to, da so bile kolektivno odpuščene, in zahtevale, da se jih zaposli v družbi TAP. Trdile so, da je bil dejanski namen družbe TAP po nižjih stroških prevzeti dejavnosti družbe AIA na trgu čarterskih letov, kar pa pomeni, da je šlo za prenos obrata.

21      Navedeno sodišče je s sodbo z dne 6. februarja 2007 družbi TAP naložilo, da mora tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vrniti na delovna mesta in jim plačati odškodnino.

22      Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni, Portugalska) je s sodbo z dne 16. januarja 2008 navedeno sodbo spremenilo, pri čemer je menilo, da je bilo prenehanje družbe AIA med drugim posledica njenih slabih rezultatov in da je likvidacijski postopek privedel do razpršenosti sredstev podjetja, tako da ni bilo več obrata, ki bi ga bilo mogoče prenesti.

23      Navedeno sodišče je tudi menilo, da prenosa nekaterih sredstev družbe AIA na družbo TAP ni mogoče opredeliti kot prenos dela obrata. Po mnenju navedenega sodišča je družba TAP pridobila le posamezne elemente, ki so nastali z razgradnjo družbe AIA in ki nimajo lastne organizacije, značilne za gospodarsko enoto, sposobno samostojnega delovanja na trgu. Poleg tega naj nobeden od teh elementov ne bi bil odločilen ali bistven za podporo dejavnosti čarterskih letov, ki jo opravlja družba TAP. Poleg tega naj bi družba TAP v poletni sezoni IATA leta 1993 uporabljala svoja letala za opravljanje nekaterih letov, za katere se je družba AIA zavezala, da jih bo opravila. Nekdanja letala družbe AIA naj bi se prav tako uporabljala za redne lete družbe TAP vse do njihove vrnitve finančnim najemodajalcem.

24      Poleg tega je Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni), čeprav se je na prvi pogled zdelo, da družba TAP še naprej opravlja dejavnost, ki jo izvaja družba AIA, to razlago zavrnilo. Prvič, z neizpolnjevanjem pogodb, ki jih je sklenila družba AIA, naj bi bila družba TAP izpostavljena visokim odškodninam. Drugič, družba TAP naj bi bila sposobna sama zagotoviti izpolnjevanje pogodb, ki jih je sklenila družba AIA. Tretjič, ker je družba TAP za delovanje na trgu čarterskih letov uporabila lastno podjetje, naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za prenos obrata. Četrtič, družba TAP naj bi si s tem, da je leta 1994 upravljala čarterske lete, prizadevala pridobiti tržni delež, ki se je sprostil s prenehanjem družbe AIA, kar pa naj ne bi moglo pomeniti, da je šlo za prenos strank družbe AIA na družbo TAP, zlasti ker so take stranke na trgu čarterskih letov zelo nestanovitne. Petič, obrat, ki ga je imela družba AIA, naj bi bil vezan na neprenosljivo licenco za opravljanje letov, kar naj bi onemogočalo prenos tega obrata.

25      Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) je s sodbo z dne 25. februarja 2009 zavrnilo revizijo, ki so jo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile zoper sodbo Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni) z dne 16. januarja 2008, ker je ugotovilo, po eni strani, da ni prišlo do prenosa obrata v smislu Direktive 77/187, po drugi strani pa, da zadeve ni bilo potrebno predložiti Sodišču v predhodno odločanje.

26      Na prvem mestu, navedeno sodišče se je strinjalo z razlogovanjem Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni), razen kar zadeva pomen, ki ga je pripisalo dejstvu, da je družba AIA imela obrat, povezan z neprenosljivo licenco. Ker je bila družba TAP sama imetnica licence za opravljanje rednih in posebnih letov, naj namreč to, da licenca, ki jo je imela družba AIA za opravljanje čarterskih letov, ni prenosljiva, družbi TAP ne bi preprečevalo opravljanja te dejavnosti.

27      Vendar po mnenju predložitvenega sodišča po likvidaciji sredstev družbe AIA v družbi TAP ni obstajala „nobena gospodarska enota, ki bi neposredno in samostojno opravljala dejavnost čarterskih poletov, ki jih je prej izvajala družba AIA“.

28      Poleg tega je družba TAP kot glavna upnica družbe AIA imela interes, da izpolni pogodbe, ki jih je sklenila družba AIA, da ji ne bi bilo treba plačati visokih odškodnin, predvidenih v teh pogodbah za primer odpovedi letov. Prav tako naj bi bil sporazum, sklenjen z likvidacijsko komisijo družbe AIA in najemodajalci za prenos štirih letal, ki jih je ta družba najela, namenjen ublažitvi izgub, ki so nastale zaradi njenega prenehanja, saj je bila družba TAP podnajemnica enega od teh letal in porok za finančni najem treh drugih. Poleg tega naj bi se navedena letala brez razlikovanja uporabljala za redne in posebne lete, preden so bila po izteku pogodb med letoma 1998 in 2000 vrnjena finančnim najemodajalcem. Te okoliščine naj torej ne bi kazale na noben namen prevzetja „čarterske“ dejavnosti družbe AIA in naj ne bi zadostovale za trditev, da se je ta dejavnost v okviru družbe TAP razvijala samostojno.

29      Predložitveno sodišče je v sodbi z dne 25. februarja 2009 potrdilo, da je družba TAP v zvezi z leti, opravljenimi v letu 1994, zgolj poskušala pridobiti tržni delež, ki je ostal prost zaradi likvidacije družbe AIA, kar v skladu s sodno prakso Sodišča ne dopušča sklepa o prenosu gospodarske enote med tema dvema družbama.

30      Poleg tega naj predaja kabinskega pribora za hrano in pisarniškega materiala družbe AIA družbi TAP ne bi bila relevantna, ne le zato, ker je bila upoštevana v okviru likvidacije, temveč tudi zato, ker ni bilo dokazano, da sta bila ta pribor in ta material namenjena dejavnosti „čarterskih“ letov. Zato naj ne bi bilo mogoče trditi, da sta del organiziranega skupka premoženja in oseb, ki so posebej namenjeni opravljanju posebnih poletov.

31      Nazadnje, družba TAP naj bi po prenehanju družbe AIA dva uslužbenca, ki ju je pred tem napotila v komercialni oddelek družbe AIA, zgolj ponovno vključila v svojo organizacijo in jima znotraj te dodelila enakovredne naloge.

32      Drugič, Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) je v sodbi z dne 25. februarja 2009 ugotovilo, da – glede na vsebino direktiv 77/187 in 2001/23, njuno razlago s strani Sodišča in značilnosti spora o glavni stvari – pri Sodišču ni treba vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Po mnenju navedenega sodišča obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je določena v členu 267, tretji odstavek, PDEU, ni „absolutna“ in je ni mogoče uveljavljati zgolj na podlagi dejstva, da stranke iz postopka v glavni stvari predlagajo predložitev zadeve Sodišču, saj bi se sicer postopek predhodnega odločanja „spremenil v pravno sredstvo, ki je na voljo strankam“. Poleg tega naj bi Sodišče „sámo izrecno priznalo, da ,je pravilna uporaba prava Skupnosti lahko tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma o rešitvi postavljenega vprašanja‘“.

33      Predložitveno sodišče je še navedlo, da v obravnavani zadevi „ob upoštevanju vsebine pravil direktiv [77/187 in 2001/23], razlage teh pravil, ki jo je podalo Sodišče, in značilnosti obravnavane zadeve, preučenih v okviru te sodbe, na podlagi razlage ni bil izkazan noben upošteven dvom, zaradi katerega bi bil potreben predlog za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer neobstoj stroge identičnosti med vprašanji, ki se pojavljajo v tem postopku, in položaji, ki so bili predloženi Sodišču, nima nobenega vpliva“. V zvezi s tem je pojasnilo, da je „Sodišče oblikovalo obsežno in ustaljeno sodno prakso o problematiki razlage pravil Skupnosti o ‚prenosu obrata‘“ in da „Direktiva 2001/23 že odraža konsolidacijo pojmov, ki so navedeni v tej sodni praksi in ki so zdaj z vidika razlage v sodni praksi (Skupnosti, pa tudi nacionalni sodni praksi) jasni, tako da v obravnavanem primeru predhodno posvetovanje s Sodiščem ni potrebno“.

34      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so v bistvu menile, da je sodba z dne 25. februarja 2009 temeljila na očitno napačni razlagi pojma „prenos obrata“ v smislu Direktive 2001/23 in da je predložitveno sodišče v njej kršilo obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, določeno v členu 267, tretji odstavek, PDEU, zato so pri Varas Cíveis de Lisboa (sodišče prve stopnje v Lizboni, Portugalska) vložile tožbo, s katero so želele doseči odgovornost portugalske države in pridobiti odškodnino za škodo, ki naj bi jim nastala z navedeno sodbo.

35      Navedeno sodišče je prekinilo odločanje in Sodišču postavilo vprašanja za predhodno odločanje.

36      Sodišče je v sodbi z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565; v nadaljevanju: sodba Ferreira da Silva e Brito I), v odgovor na ta predlog za sprejetje predhodne odločbe med drugim razsodilo, po eni strani, da je glede na okoliščine spora o glavni stvari mogoča opredelitev „prenos obrata“ v smislu člena 1(1) Direktive 2001/23. Po drugi strani pa je ugotovilo, da bi moralo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) v skladu s členom 267, tretji odstavek, PDEU pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage tega pojma „prenos obrata“ v okoliščinah, za katere so značilne tako različne odločitve nižjih sodišč glede razlage navedenega pojma kot tudi ponavljajoče se težave pri njegovi razlagi v različnih državah članicah, zaradi česar je moralo veliko nacionalnih sodišč zadevo predložiti Sodišču.

37      Varas Cíveis de Lisboa (sodišče prve stopnje v Lizboni) je v sodbi, izrečeni po razglasitvi sodbe Ferreira da Silva e Brito I, zavrnilo tožbo tožečih strank iz postopka v glavni stvari z obrazložitvijo, da te niso dokazale, da je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) očitno kršilo pravo Unije. Potem ko je tudi Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni) s sodbo z dne 16. marca 2023 zavrnilo njihovo pritožbo, so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile izredno pravno sredstvo revizije pri Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče.

38      Ker je Tribunal da Relação de Lisboa (pritožbeno sodišče v Lizboni) v sodbi z dne 16. marca 2023 kritiziralo sodbo Ferreira da Silva e Brito I z obrazložitvijo, med drugim, da je Sodišče v navedeni sodbi pojem „prenos obrata“ presojalo v smislu sodb, izdanih po 25. februarju 2009, predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni, ali bi ta presoja lahko temeljila zgolj na sodni praksi pred 25. februarjem 2009. Navedeno sodišče Sodišču predlaga tudi, naj konkretno presodi, ali je v obravnavani zadevi odločitev v izreku sodbe z dne 25. februarja 2009 mogoče opredeliti kot dovolj resno kršitev prava Unije. Nazadnje, v primeru, da bi Sodišče ugotovilo, da dejansko stanje iz postopka v glavni stvari pomeni „prenos obrata“ v smislu direktiv 77/187 in 2001/23, bi se postavljalo vprašanje, ali je člen 23(3) LCCT – ki je določal, da to, da delavec sprejme odpravnino iz tega člena, pomeni, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi – združljiv s takrat veljavnim pravom Unije ter zlasti s členom 3(1) in členom 4(1) Direktive 77/187.

39      V teh okoliščinah je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je bilo treba, ob upoštevanju zgoraj navedenih dokazanih dejstev in sodne prakse Sodišča na dan 25. februarja 2009, [Direktivo 77/187] in [Direktivo 2001/23], zlasti člen zadnjenavedene direktive, s katerim je bil pojasnjen pojem ‚prenos‘, na ta dan razlagati tako, da je navedeni pojem ‚prenos obrata‘ zajemal položaj, v katerem je podjetje, ki je delovalo na trgu čarterskih poletov, prenehalo na podlagi odločitve večinskega delničarja, prav tako podjetja, ki je delovalo v letalskem sektorju, in ki je v okviru likvidacije izvedlo dejanja, ki so podrobneje opisana v zgoraj navedenih dokazanih dejstvih?

2.      Če je odgovor pritrdilen in ob upoštevanju zgoraj navedenih dokazanih dejstev ter sodne prakse Sodišča na dan 25. februarja 2009, ali odločitev iz sodbe, ki jo je na ta datum izdalo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče), ki je odločalo na zadnji stopnji in je ob upoštevanju dejstev, s katerimi je bilo seznanjeno, menilo, da je treba zgoraj navedeni direktivi, zlasti člen 1(1) Direktive 2001/23, razlagati tako, da pojem ,prenos obrata‘ ne zajema položaja, opisanega v prejšnjem vprašanju, pomeni dovolj resno kršitev prava Unije?

3.      Ali je ob upoštevanju zgoraj navedenih dokazanih dejstev in sodne prakse Sodišča na dan 25. februarja 2009 odločitev iz sodbe, ki jo je na ta datum izdalo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče), ki je odločalo na zadnji stopnji in je ob upoštevanju dejstev, s katerimi je bilo seznanjeno, menilo, da je treba člen 234 PES (ki je postal člen 267 PDEU) razlagati tako, da navedeno vrhovno sodišče ob upoštevanju dejanskega stanja, opisanega v prvem vprašanju, in okoliščine, da so nižja nacionalna sodišča, ki so odločala o zadevi, izdala odločbe, ki so si nasprotovale, ni bilo zavezano Sodišču predložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s pravilno razlago pojma ‚prenos obrata‘ v smislu člena 1(1) Direktive Sveta 2001/23, dovolj resna kršitev prava Unije?

4.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in če je odgovor na eno od prejšnjih dveh vprašanj ali na obe prejšnji vprašanji pritrdilen, pri čemer se ugotovi obstoj dovolj resne kršitve prava Unije, ali je treba v primeru, kakršen je obravnavan v tej zadevi in v katerem je dokazano, da so delavci privolili v to, da bodo prejeli odpravnino zaradi kolektivnega odpusta, saj so bili prepričani, da bo družba AIA, njihov delodajalec, neizogibno prenehala, in da niso vedeli, da bo po prenehanju njihovih pogodb o zaposlitvi tožena družba TAP izvedla vsaj del dejavnosti čarterskih poletov, ki jih je do takrat opravljala družba AIA, in da bo del opreme navedene družbe, vključno z letali, prenesen na družbo TAP, člen 3(1) Direktive 77/187 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršen je člen 23(3) pravne ureditve prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila potrjena z LCCT, ki je bila medtem razveljavljena, vendar se je uporabljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, v skladu s katero je ‚sprejetje odpravnine iz tega člena s strani delavca enakovredno sprejetju odpovedi‘?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Uvodne ugotovitve

40      Predložitveno sodišče se v vprašanjih za predhodno odločanje sklicuje bodisi na Direktivo 77/187 bodisi na Direktivo 2001/23, s katero je bila kodificirana Direktiva 77/187, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/50. Ker je kolektivni odpust tožečih strank iz postopka v glavni stvari začel učinkovati 30. aprila 1993, bi bilo treba uporabiti prvo od teh direktiv. Vendar, ker je besedilo upoštevnih določb teh direktiv zelo podobno, se odgovori na ta vprašanja ne morejo razlikovati glede na to, ali se nanašajo na eno ali drugo od navedenih direktiv.

 Prvo, drugo in tretje vprašanje

41      Predložitveno sodišče s prvim, drugim in tretjim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali odgovornost države članice lahko nastane na podlagi dovolj resne kršitve člena 1(1) Direktive 77/187 oziroma člena 1(1) Direktive 2001/23, ki jo je storilo eno od njenih sodišč, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, kot je razlaga, ki jo je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) podalo v sodbi z dne 25. februarja 2009 zaradi kombinacije napak pri razlagi upoštevne določbe in tega, da navedeno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU.

42      Najprej je treba opozoriti, da je načelo odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, ki ji jih je mogoče pripisati, neločljivo povezano s sistemom Pogodb, na katerih temelji Unija (sodba z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi, C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428, točka 35). To načelo velja za vse primere, v katerih država članica krši pravo Unije, in to ne glede na to, kateri državni organ je povzročil kršitev (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točki 31 in 32, in z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 43).

43      Zato se navedeno načelo uporabi tudi, kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji. Sodišče je namreč že ugotovilo, da ima sodna oblast bistveno vlogo pri varstvu pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi pravil prava Unije, in da je sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, po definiciji zadnji organ, pri katerem lahko ti posamezniki uveljavljajo pravice, ki jih imajo na podlagi teh pravil. Sodišče je iz tega sklepalo, da bi bila ogrožena polna učinkovitost pravil prava Unije in oslabljeno varstvo teh pravic, če bi bilo izključeno, da se lahko posameznikom pod določenimi pogoji povrne škoda, ki je povzročena s kršitvijo prava Unije in je nastala z odločbo sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji (glej v tem smislu sodbe z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točke 32 do 36 in 59; z dne 13. junija 2006, Traghetti del Mediterraneo, C‑173/03, EU:C:2006:391, točka 31, in z dne 28. julija 2016, Tomášová, C‑168/15, EU:C:2016:602, točka 20).

44      Sodišče je glede pogojev za nastanek te odgovornosti že večkrat razsodilo, da imajo oškodovanci pravico do odškodnine, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer, da je namen kršenega pravila prava Unije priznavanje pravic posameznikom, da je kršitev tega pravila dovolj resna ter da obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, povzročeno tem posameznikom (glej v tem smislu sodbe z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 51; z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique in Premier ministre (Odgovornost države za onesnaženje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 44, in z dne 18. decembra 2025, Hamoudi/Frontex, C‑136/24 P, EU:C:2025:977, točka 68).

45      Ti trije pogoji so nujni in zadostni za nastanek odgovornosti države članice za kršitev prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 66, in z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 57).

46      Pravo Unije zato nasprotuje temu, da se z nacionalnim pravom določajo dodatni ali strožji pogoji od tistih, ki so navedeni v točki 44 te sodbe. Nikakor pa ne izključuje, da so z nacionalnim pravom določeni manj strogi pogoji za nastanek odgovornosti države za kršitev tega prava (glej v tem smislu sodbe z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 66; z dne 13. marca 2007, Test Claimants in the Thin Cap Group Litigation, C‑524/04, EU:C:2007:161, točka 115, in z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točki 65 in 66).

47      Kar natančneje zadeva odgovornost države članice za škodo, povzročeno z odločbo nacionalnega sodišča, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva in ki krši pravilo prava Unije, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da to odgovornost urejajo trije pogoji, navedeni v točki 44 te sodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 52, in z dne 28. julija 2016, Tomášová, C‑168/15, EU:C:2016:602, točka 23).

48      V obravnavani zadevi je prvi pogoj za nastanek odgovornosti države članice za kršitev prava Unije izpolnjen, ker je očitno, da je namen člena 1(1) Direktive 77/187 in člena 1(1) Direktive 2001/23 podeliti pravice delavcem.

49      S tema direktivama se namreč uresničuje cilj varstva delavcev. V skladu z drugo uvodno izjavo Direktive 77/187 in uvodno izjavo 3 Direktive 2001/23 ter v skladu s samim naslovom teh direktiv je njun cilj varstvo delavcev v primeru spremembe vodstva podjetja, zlasti da se zagotovi ohranitev njihovih pravic, kar je Sodišče že večkrat poudarilo (glej v tem smislu sodbe z dne 19. maja 1992, Redmond Stichting, C‑29/91, EU:C:1992:220, točka 11; z dne 12. novembra 1992, Watson Rask in Christensen, C‑209/91, EU:C:1992:436, točka 26; z dne 14. aprila 1994, Schmidt, C‑392/92, EU:C:1994:134, točka 15, in z dne 15. decembra 2005, Güney‑Görres in Demir, C‑232/04 in C‑233/04, EU:C:2005:778, točka 40).

50      Cilj člena 3(1), prvi pododstavek, in člena 4(1), prvi pododstavek, teh direktiv je tako v interesu delavcev zagotoviti ohranitev njihovih pravic v primeru spremembe delodajalca, tako da se jim omogoči, da ostanejo zaposleni pri prevzemniku pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni z odsvojiteljem. Namen teh določb je, da se v največji možni meri zagotovi nadaljevanje delovnega razmerja s prevzemnikom brez sprememb, zlasti tako, da se slednjega obvezuje k ohranitvi delovnih pogojev, dogovorjenih v kolektivni pogodbi, in da se delavce zaščiti pred odpusti, ki temeljijo izključno na prenosu (glej v tem smislu sodbe z dne 7. februarja 1985, Wendelboe in drugi, 19/83, EU:C:1985:54, točka 15; z dne 11. julija 1985, Foreningen af Arbejdsledere i Danmark, 105/84, EU:C:1985:331, točka 15; z dne 25. julija 1991, d’Urso in drugi, C‑362/89, EU:C:1991:326, točka 9, in z dne 27. novembra 2008, Juuri, C‑396/07, EU:C:2008:656, točka 28).

51      Kar zadeva drugi pogoj za nastanek odgovornosti države članice za kršitev prava Unije, in sicer, da mora biti kršitev prava Unije dovolj resna, je treba upoštevati posebnost sodne funkcije in legitimne zahteve po pravni varnosti. Tako odgovornost države za kršitev prava Unije z odločbo nacionalnega sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, lahko nastane le v izjemnem primeru, ko je sodišče očitno kršilo pravo, ki se uporablja (sodba z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 53).

52      Nacionalno sodišče, ki obravnava odškodninski zahtevek, mora, da bi ugotovilo, ali je ta pogoj izpolnjen, upoštevati vse posebnosti položaja, o katerem odloča, zlasti stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila, obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo daje nacionalnim organom ali organom Unije, namernost ali nenamernost neizpolnitve obveznosti ali povzročene škode, opravičljivost ali neopravičljivost morebitne napačne uporabe prava, okoliščino, da so ravnanja institucije Unije lahko prispevala k nesprejetju, sprejetju ali ohranitvi nacionalnih ukrepov ali praks, ki so v nasprotju s pravom Unije, ter neizpolnitev obveznosti zadevnega sodišča, da na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točki 54 in 55, in z dne 28. julija 2016, Tomášová, C‑168/15, EU:C:2016:602, točki 25 in 26).

53      Vendar je treba pojasniti, da ni nujno, da so vsa merila, navedena v prejšnji točki, izpolnjena, da bi odgovornost države članice lahko nastala.

54      Poleg tega, ker je v okviru sporov glede odgovornosti držav članic za kršitev prava Unije „dovolj resno kršitev“ tega prava treba presojati glede na trenutek, ko je bila zadevna nezakonita odločba sprejeta (glej po analogiji sodbo z dne 10. septembra 2019, HTTS/Svet, C‑123/18 P, EU:C:2019:694, točki 39 in 55), se v ta namen upošteva sodna praksa, ki obstaja v trenutku, ko je nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, sprejelo sporno odločbo.

55      Kar zadeva neizpolnitev obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe s strani nacionalnega sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva, je ta neizpolnitev element, katerega pomembnost se razlikuje glede na konkretne okoliščine zadeve.

56      Čeprav kršitev te obveznosti lahko prispeva k ugotovitvi, da je kršitev prava Unije, ki jo je storilo takšno sodišče, očitna, sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve pravila prava Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom, in s tem ne zadostuje za nastanek odgovornosti države članice.

57      Navedena obveznost spada v okvir sodnega sodelovanja, ki je bilo med Sodiščem in sodišči držav članic vzpostavljeno prek dialoga med sodišči, da bi se zagotovili, po eni strani, doslednost, polni učinek, posebna narava prava Unije in avtonomija pravnega sistema Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče, ter ,po drugi strani, pravilna uporaba in enotna razlaga prava Unije. S tem sodelovanjem je zlasti mogoče preprečiti, da bi se v kateri koli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 1. decembra 1965, Schwarze, 16/65, EU:C:1965:117, str. 1094; z dne 24. maja 1977, Hoffmann‑La Roche, 107/76, EU:C:1977:89, točka 5; z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točki 33 in 35, in z dne 24. marca 2026, Remling, C‑767/23, EU:C:2026:243, točki 19 in 21 ter navedena sodna praksa). To sodelovanje tako pomeni skupno odgovornost nacionalnih sodišč, zlasti tistih, zoper odločitve katerih ni pravnega sredstva, in Sodišča, da se zagotovi enotna in skladna razlaga prava Unije.

58      Prav tako je treba spomniti, da sistem neposrednega sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, vzpostavljen s členom 267 PDEU, ni pravno sredstvo, ki bi bilo na voljo strankam v sporu, ki ga obravnava nacionalno sodišče. Zato zgolj dejstvo, da ena od strank meni, da se v sporu postavlja vprašanje razlage prava Unije, ne zadošča za to, da bi zadevno sodišče moralo šteti, da je bilo tako vprašanje postavljeno v smislu člena 267 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi, C‑561/19, EU:C:2021:799, točki 53 in 54 ter navedena sodna praksa).

59      Iz tega sledi, da je za ugotovitev dovolj resne kršitve prava Unije, ki povzroči odgovornost države članice, potrebno, da kršitev obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, določene v členu 267, tretji odstavek, PDEU, spremlja kršitev drugega pravila prava Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice.

60      V obravnavani zadevi sta bila, kot je razvidno iz točk 1 in 2 izreka sodbe Ferreira da Silva e Brito I, s sodbo z dne 25. februarja 2009 kršena tako člen 1(1) Direktive 2001/23 kot obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267, tretji odstavek, PDEU. V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je razlago prava Unije, ki jo je predložitveno sodišče podalo v zadnjenavedeni sodbi, mogoče opredeliti kot dovolj resno kršitev tega prava.

61      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je kršitev prava Unije vsekakor dovolj resna, kadar je bila zadevna odločba sprejeta z očitno kršitvijo sodne prakse Sodišča z zadevnega področja (sodbi z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 56, in z dne 28. julija 2016, Tomášová, C‑168/15, EU:C:2016:602, točka 26).

62      Vendar so za uporabo meril, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti odgovornost držav članic za škodo, ki je bila posameznikom povzročena s kršitvami pravil prava Unije, načeloma zadolžena nacionalna sodišča v skladu z usmeritvami, ki jih je določilo Sodišče za to uporabo (sodbi z dne 1. junija 1999, Konle, C‑302/97, EU:C:1999:271, točka 59, in z dne 30. septembra 2003, Köbler, C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 100; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 28. julija 2016, Tomášová, C‑168/15, EU:C:2016:602, točka 21, in z dne 10. decembra 2020, Euromin Holdings (Cyprus), C‑735/19, EU:C:2020:1014, točka 70).

63      Sodišče lahko, da bi koristno odgovorilo predložitvenemu sodišču, temu v duhu sodelovanja z nacionalnimi sodišči poda vse smernice, ki se mu zdijo potrebne (glej sodbe z dne 21. marca 1985, Celestri & C., 172/84, EU:C:1985:137, točka 12; z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 30, in z dne 19. marca 2026, Oblastní nemocnice Kolín, C‑513/24, EU:C:2026:214, točka 26).

64      V zvezi s tem so pri ugotavljanju, ali sodba z dne 25. februarja 2009 pomeni dovolj resno kršitev prava Unije, odločilni trije elementi sprejetja te sodbe s strani Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče).

 Napačna razlaga prava Unije glede na sodno prakso Sodišča, ki bi jo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) moralo upoštevati pri izreku sodbe z dne 25. februarja 2009

65      Na prvem mestu, spomniti je treba, da je Sodišče v točki 1 izreka sodbe Ferreira da Silva e Brito I razsodilo, da je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, „da pojem ,prenos obrata‘ zajema položaj, v katerem podjetje, ki deluje na trgu čarterskih poletov, preneha na podlagi odločitve večinskega delničarja, prav tako podjetja, ki deluje v letalskem sektorju, in v katerem zadnjenavedeno prevzame položaj podjetja, ki je prenehalo, v pogodbah o najemu letal in pogodbah o čarterskih poletih, ki se izvajajo, opravlja dejavnost, ki jo je prej opravljalo podjetje, ki je prenehalo, dopusti vrnitev nekaterih delavcev, ki so bili dotlej zaposleni pri navedenem podjetju, na delo in jih določi za izvrševanje enakih nalog kot prej ter od navedenega podjetja prevzame manjšo opremo“.

66      Res je, da se je Sodišče pri tej razlagi v točkah 24, 25 in 27 sodbe Ferreira da Silva e Brito I sklicevalo na sodbi, izrečeni po izreku sodbe z dne 25. februarja 2009, in sicer na sodbi z dne 29. julija 2010, UGT‑FSP (C‑151/09, EU:C:2010:452), in z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124). Prav tako je Sodišče v točkah 33 in 34 sodbe Ferreira da Silva e Brito I navedlo sodbo z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85). Glede na to, da je bila navedena sodba izdana sočasno s sodbo z dne 25. februarja 2009, pa ni gotovo, ali je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) imelo možnost seznaniti se z njo pred izdajo te zadnjenavedene sodbe.

67      Prav tako je treba izpostaviti sodno prakso Sodišča pred izrekom sodbe z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85), da bi se ugotovilo, ali je bilo razlago člena 1(1) Direktive 2001/23, ki je bila uporabljena v sodbi Ferreira da Silva e Brito I, že takrat mogoče zlahka izpeljati iz te sodne prakse.

68      V zvezi s tem je jasno, da je takrat, ko je bila izdana sodba z dne 25. februarja 2009, Sodišče v svoji sodni praksi že razvilo skupno metodologijo presojanja za različne primere prenosa podjetja ali obrata. Sodišče je namreč že v sodbi z dne 18. marca 1986, Spijkers (24/85, EU:C:1986:127), pojasnilo dejanske okoliščine, ki morajo opredeljevati zadevno transakcijo, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „prenos podjetja ali obrata“, te okoliščine pa so bile nato sistematizirane, zlasti v sodbah z dne 19. maja 1992, Redmond Stichting (C‑29/91, EU:C:1992:220), in z dne 11. marca 1997, Süzen (C‑13/95, EU:C:1997:141).

69      Tako je bilo iz sodne prakse že razvidno, da je, po eni strani, za ugotovitev ohranitve identitete zadevne gospodarske enote po spremembi osebe, odgovorne za upravljanje podjetja ali obrata, potrebno, da je ta enota organizirana stalno, njena dejavnost pa ne more biti omejena na izvedbo posameznega projekta. Pojem enote se torej nanaša na organiziran skupek oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti, ki uresničuje lastni cilj (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 1995, Rygaard, C‑48/94, EU:C:1995:290, točka 20, in z dne 11. marca 1997, Süzen, C‑13/95, EU:C:1997:141, točka 13).

70      Po drugi strani je odločilno merilo za ugotovitev obstoja prenosa v smislu Direktive 77/187 ter Direktive 2001/23 to, ali zadevna enota ohrani svojo identiteto, kar izhaja zlasti iz dejanskega nadaljevanja poslovanja ali njegovega ponovnega začetka (sodbe z dne 18. marca 1986, Spijkers, 24/85, EU:C:1986:127, točka 11; z dne 19. maja 1992, Redmond Stichting, C‑29/91, EU:C:1992:220, točka 23, in z dne 11. marca 1997, Süzen, C‑13/95, EU:C:1997:141, točka 10).

71      Nasprotno pa, ker iz samega besedila člena 1 Direktive 77/187 in člena 1 Direktive 2001/23 izhaja, da področje uporabe teh direktiv obsega vse primere sprememb – v okviru delovnih razmerij – fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za obratovanje podjetja ali obrata in ki na tej podlagi prevzema obveznosti delodajalca nasproti zaposlenim v podjetju, ni pomembno, ali se prenese lastništvo opredmetenih sredstev (glej v tem smislu sodbe z dne 17. decembra 1987, Ny Mølle Kro, 287/86, EU:C:1987:573, točka 12; z dne 12. novembra 1992, Watson Rask in Christensen, C‑209/91, EU:C:1992:436, točka 15; z dne 20. novembra 2003, Abler in drugi, C‑340/01, EU:C:2003:629, točka 41, in z dne 15. decembra 2005, Güney‑Görres in Demir, C‑232/04 in C‑233/04, EU:C:2005:778, točka 37).

72      Da bi se ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji za ugotovitev ohranitve identitete zadevne enote, je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, ki opredeljujejo zadevni posel, med katerimi so zlasti vrsta zadevnega podjetja ali obrata; ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev, kot so nepremičnine in premičnine; vrednost neopredmetenih sredstev ob prenosu; ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih; ali je bil opravljen morebitni prenos strank; stopnja podobnosti dejavnosti, ki se opravljajo pred prenosom in po njem, in trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti. Vendar ti dejavniki pomenijo le delne vidike potrebne celostne presoje in jih zato ni mogoče presojati ločeno (glej v tem smislu sodbe z dne 18. marca 1986, Spijkers, 24/85, EU:C:1986:127, točka 13; z dne 19. maja 1992, Redmond Stichting, C‑29/91, EU:C:1992:220, točka 24, in z dne 11. marca 1997, Süzen, C‑13/95, EU:C:1997:141, točka 14).

73      Poleg tega je iz sodne prakse, za katero bi se lahko razumno pričakovalo, da je bilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) z njo seznanjeno ob sprejetju odločitve v sodbi z dne 25. februarja 2009, že izhajalo, da je treba pri tej presoji med drugim upoštevati vrsto zadevnega podjetja ali obrata. Pomen, ki ga je treba pripisati različnim merilom obstoja „prenosa podjetja ali obrata“ v smislu direktiv 77/187 in 2001/23, je namreč nujno različen glede na dejavnost, ki se opravlja, ali celo glede na metode proizvodnje ali poslovanja, ki se uporabljajo v zadevnem podjetju, obratu ali delu obrata (glej v tem smislu sodbe z dne 11. marca 1997, Süzen, C‑13/95, EU:C:1997:141, točka 18; z dne 10. decembra 1998, Hidalgo in drugi, C‑173/96 in C‑247/96, EU:C:1998:595, točka 31; z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi, C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 28, in z dne 15. decembra 2005, Güney‑Görres in Demir, C‑232/04 in C‑233/04, EU:C:2005:778, točka 35).

74      Tako je treba v sektorjih, v katerih dejavnost temelji predvsem na delovni sili in v katerih skupnost delavcev, ki jo trajno združuje skupna dejavnost, lahko ustreza gospodarski enoti, posebno pozornost nameniti prevzemu zaposlenih. Taka enota namreč lahko ohrani svojo identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje zadevno dejavnost, ampak prevzame tudi bistveni del – v smislu števila in usposobljenosti – zaposlenih, ki jih je njegov predhodnik namenil posebej za to nalogo. V tem primeru novo vodstvo podjetja prevzame organiziran skupek sredstev, ki mu omogoča stabilno nadaljevanje dejavnosti ali nekaterih dejavnosti podjetja odsvojitelja (sodbe z dne 11. marca 1997, Süzen, C‑13/95, EU:C:1997:141, točka 21; z dne 10. decembra 1998, Hidalgo in drugi, C‑173/96 in C‑247/96, EU:C:1998:595, točka 32, in z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi, C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 29).

75      Nasprotno mora v sektorju, v katerem materialna sredstva pomembno prispevajo k opravljanju dejavnosti, kot je redni javni avtobusni prevoz, neobstoj prenosa precejšnjega dela teh sredstev, ki so nujna za dobro delovanje enote, s prejšnjega na novega izvajalca, voditi do ugotovitve, da zadnjenavedeni ne ohrani svoje identitete (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2001, Liikenne, C‑172/99, EU:C:2001:59, točka 42).

76      Že več let pred izrekom sodbe z dne 25. februarja 2009 je Sodišče v tem smislu pojasnilo, da kadar dejavnost ne temelji predvsem na delovni sili, temveč je za dejavnost potrebna obsežna oprema, je prevzem opredmetenih sredstev, ki so nujna za opravljanje dejavnosti, lahko odločilnega pomena za opredelitev prenosa gospodarske enote (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2003, Abler in drugi, C‑340/01, EU:C:2003:629, točka 36), in to tudi takrat, ko ta prevzem ni povezan s prenosom lastništva nad temi opredmetenimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi, C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 30 in navedena sodna praksa).

77      Nasprotno v takem sektorju dejavnosti to, da novi podjetnik ne prevzame bistvenega dela – tako po številu kot strokovnem znanju – zaposlenih, ki jih je njihov predhodnik določil za opravljanje iste dejavnosti, ne zadostuje za izključitev obstoja prenosa enote, ki ohrani svojo identiteto, v smislu direktiv 77/187 in 2001/23. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z glavnim ciljem teh direktiv, ta cilj pa je ohranitev pogodb o zaposlitvi delavcev, zaposlenih pri odsvojitelju, tudi proti volji prevzemnika (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2003, Abler in drugi, C‑340/01, EU:C:2003:629, točka 37).

78      Iz točk od 68 do 77 te sodbe tako izhaja, da je Sodišče že dolgo pred izrekom sodbe z dne 25. februarja 2009 oblikovalo metodologijo za presojo pojma „prenos podjetja ali obrata“, v skladu s katero je treba razlikovati glede na to, ali je dejavnost v zadevnem sektorju temeljila predvsem na delovni sili ali, nasprotno, na obsežni opremi.

79      Navedena sodba pa ne vsebuje izrecnega sklicevanja na to metodologijo niti elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da jo je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) implicitno uporabilo v navedeni sodbi. Ker sektor civilnega letalskega prevoza, ki je predmet spora o glavni stvari, očitno spada med sektorje, ki ne temeljijo predvsem na delovni sili, saj zahtevajo obsežno opremo, to pomeni neupoštevanje sodne prakse Sodišča, navedene zlasti v točkah od 75 do 77 te sodbe.

80      Poleg tega navedena metodologija ni bila spremenjena s sodbami z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85), z dne 29. julija 2010, UGT‑FSP (C‑151/09, EU:C:2010:452), in z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124), na katere se je Sodišče sklicevalo v sodbi Ferreira da Silva e Brito I.

81      Prvič, Sodišče je v točki 24 sodbe Ferreira da Silva e Brito I potrdilo, da je že „odločilo, da se Direktiva 77/187, ki je bila kodificirana z Direktivo 2001/23, uporablja ob vseh zamenjavah – v okviru pogodbenih razmerij – fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za obratovanje podjetja in ki prevzema obveznosti delodajalca do zaposlenih v podjetju (glej sodbe [z dne 7. marca 1996,] Merckx in Neuhuys, C‑171/94 in C‑172/94, EU:C:1996:87, točka 28; Hernández Vidal in drugi, C‑127/96, C‑229/96 in C‑74/97, EU:C:1998:594, točka 23, ter [z dne 6. marca 2014,] Amatori in drugi, C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 29 in navedena sodna praksa).“ V točki 29 sodbe z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124), pa je dobesedno povzeta točka 28 sodbe z dne 7. marca 1996, Merckx in Neuhuys (C‑171/94 in C‑172/94, EU:C:1996:87).

82      S tem je Sodišče v točki 24 sodbe Ferreira da Silva e Brito I zgolj potrdilo precej staro formulacijo, ki izvira iz sodbe z dne 17. decembra 1987, Ny Mølle Kro (287/86, EU:C:1987:573, točka 12), in ki jo je pozneje večkrat ponovilo, zlasti v sodbah z dne 15. junija 1988, Bork International in drugi (101/87, EU:C:1988:308, točka 13), in z dne 19. maja 1992, Redmond Stichting (C‑29/91, EU:C:1992:220, točka 11).

83      Poleg tega je v točki 25 sodbe Ferreira da Silva e Brito I naveden sklic zlasti na točko 30 sodbe z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124), da bi se poudarilo, da je odločilno merilo za ugotovitev obstoja prenosa v smislu Direktive 2001/23 okoliščina, da zadevna enota ohranja svojo identiteto, kar je razvidno zlasti iz dejanskega nadaljevanja poslovanja ali njegovega ponovnega začetka. Ta točka 30 pa se v veliki meri zgleduje po točkah 11 in 12 sodbe z dne 18. marca 1986, Spijkers (24/85, EU:C:1986:127), ki sta prav tako navedeni v tej točki 25 sodbe Ferreira da Silva e Brito I.

84      Nazadnje, v točki 28 sodbe z dne 29. julija 2010, UGT‑FSP (C‑151/09, EU:C:2010:452), na katero napotuje točka 27 sodbe Ferreira da Silva e Brito I, je ponovno navedena ustaljena sodna praksa, v skladu s katero se, kot je bilo poudarjeno v točki 73 te sodbe, pomen, ki ga je treba pripisati različnim merilom za obstoj prenosa v smislu direktiv 77/187 in 2001/23, nujno razlikuje glede na izvajano dejavnost.

85      Drugič, Sodišče je v točkah 33 in 34 sodbe Ferreira da Silva e Brito I sicer navedlo, da je iz točk od 46 do 48 sodbe z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85), razglašene le nekaj dni pred izrekom sodbe z dne 25. februarja 2009, razvidno, da „upoštevni element za to, ali je prenesena enota ohranila identiteto, ni ohranitev posebne organizacijske sestave, ki jo je glede različnih dejavnikov proizvodnje, ki se prenašajo, določil podjetnik, ampak ohranitev funkcionalne povezave na podlagi soodvisnosti in dopolnjevanja med temi dejavniki“ in da zato „[o]hranitev takšne funkcionalne povezave med različnimi prenesenimi dejavniki pridobitelju […] omogoča, da jih uporablja za opravljanje iste ali podobne gospodarske dejavnosti, tudi če so po prenosu vključeni v novo in drugačno organizacijsko sestavo“.

86      Vendar je Sodišče v točki 44 sodbe z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85), s sklicevanjem na starejše sodbe navedlo, da čeprav je pred tem razsodilo, da dejavnik, povezan z organizacijo dela, prispeva k opredelitvi identitete gospodarske enote, je tudi razsodilo, da sprememba organizacijske strukture prenesene enote ne more preprečiti uporabe Direktive 2001/23.

87      Predložitveno sodišče pa je – v nasprotju s široko razlago pojma „prenos podjetja ali obrata“, kot izhaja iz te sodne prakse pred izrekom sodbe z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85) – v sodbi z dne 25. februarja 2009 ugotovilo, da je treba preveriti, ali je bila „čarterska“ dejavnost družbe AIA razvita samostojno znotraj družbe TAP, da bi presodilo, ali je prenos enote, ki je bila prenesena na zadnjenavedeno letalsko družbo, treba šteti za „prenos podjetja ali obrata“ v smislu Direktive 77/187.

88      Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) je namreč s tem, da je ugotovitev takega prenosa pogojevalo s pogojem, ki ga Sodišče v svoji sodni praksi ni nikoli uporabilo, in sicer, da prenesena enota ohrani svojo organizacijsko avtonomijo znotraj enote, ki jo je prevzela, postavilo zahtevo, ki nima podlage v teh direktivah in ki odstopa od metodologije, uporabljene v sodni praksi Sodišča, ki se nanaša na to področje in za katero bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bi jo predložitveno sodišče upoštevalo pri izreku sodbe z dne 25. februarja 2009.

89      Poleg tega je treba poudariti, da je predložitveno sodišče v sodbi z dne 25. februarja 2009 ugotovilo, da je bilo „ravnanje družbe TAP ekonomsko smiselno“, saj je vključevalo „predlog za prenehanje družbe AIA z utemeljitvijo, da njeno gospodarsko poslovanje ni bilo vzdržno, in, v okviru likvidacije, zavezo glede prevzema izvajanja letov, za katere se je družba AIA predhodno zavezala, da jih bo izvajala, v izogib visokim odškodninam“.

90      Predložitveno sodišče je s tako utemeljitvijo svoje razlage pojma „prenos podjetja ali obrata“ uporabilo subjektivni pristop k taki transakciji, saj jo je sistematično umestilo v kontekst likvidacije družbe AIA in cilja družbe TAP, da zmanjša izgube, ki jih je povzročila ta likvidacija. Iz sodne prakse Sodišča, za katero bi bilo mogoče razumno pričakovati, da jo bo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) upoštevalo pri izdaji sodbe z dne 25. februarja 2009, pa je jasno razvidno, da ta pojem temelji na objektivnih merilih. Kot je bilo poudarjeno v točki 69 te sodbe, je odločilno merilo za ugotovitev obstoja prenosa podjetja, obrata ali dela obrata v smislu direktiv 77/187 in 2001/23 to, ali zadevna enota ohrani svojo identiteto, kar izhaja zlasti iz dejanskega nadaljevanja poslovanja ali njegovega ponovnega začetka.

91      Iz tega sledi, da bi predložitveno sodišče moralo zanemariti tako kontekst likvidacije družbe AIA kot tudi cilj družbe TAP, da zmanjša izgube, nastale zaradi te likvidacije, in upoštevati številne objektivne indice, ki so kazali na to, da je družba TAP dejansko nadaljevala z dejavnostjo čarterskih poletov, ki jih je dotlej opravljala družba AIA. V zvezi s tem je najpomembnejši indic to, da je družba TAP v nezanemarljivo dolgem obdobju uporabljala štiri od osmih letal, ki jih je najemala družba AIA, in sicer od leta 1993 do vrnitve teh letal ob izteku najemnih pogodb med letoma 1998 in 2000.

92      Glede na sodno prakso, ki bi jo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) moralo upoštevati, se zdi, da kombinacija napak pri razlagi prava Unije, ki jih je storilo v sodbi z dne 25. februarja 2009, kot so opredeljene v točkah 79, 87, 88 in 90 te sodbe, pomeni dovolj resno kršitev prava Unije.

 Kršitev obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267, tretji odstavek, PDEU s strani Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče)

93      Na drugem mestu, indic v tem smislu je tudi to, da predložitveno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, kar je kršitev člena 267, tretji odstavek, PDEU. Kot je razvidno iz točke 2 izreka sodbe Ferreira da Silva e Brito I, je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) v sodbi z dne 25. februarja 2009 to obveznost kršilo.

94      Predložitveno sodišče je v sodbi z dne 25. februarja 2009 pojasnilo, kot je bilo navedeno v točki 33 te sodbe, da po njegovem mnenju ni bilo treba vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe. V zvezi s tem je ugotovilo, da „ob upoštevanju vsebine pravil direktiv [77/187 in 2001/23], razlage teh pravil, ki jo je podalo Sodišče, in značilnosti [spora o glavni stvari ] […], pri razlagi ni bil izkazan noben upošteven dvom, zaradi katerega bi bil potreben predlog za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer neobstoj stroge identičnosti vprašanj, postavljenih v tem postopku, in položajev, ki so bili predloženi Sodišču, nima nobenega vpliva“. V zvezi s tem je še navedlo, da je „Sodišče oblikovalo obsežno in ustaljeno sodno prakso o problematiki razlage pravil Skupnosti o ‚prenosu obrata‘ [in da p]oleg tega [Direktiva 2001/23] že odraža konsolidacijo pojmov, ki so navedeni v tej sodni praksi in ki so zdaj z vidika razlage v sodni praksi (Skupnosti, pa tudi nacionalni sodni praksi) jasni, tako da v obravnavanem primeru predhodno posvetovanje s Sodiščem ni potrebno“.

95      Predložitveno sodišče je s sklicevanjem, najprej, na razlago direktiv 77/187 in 2001/23, ki jo je podalo Sodišče, dalje, na dejstvo, da „neobstoj stroge identičnosti vprašanj, postavljenih v tem postopku, in položajev, ki so bili predloženi Sodišču, nima nobenega vpliva“ ter, nazadnje, na to, da je Sodišče oblikovalo „obsežno in ustaljeno sodno prakso o problematiki razlage pravil Skupnosti o ‚prenosu obrata‘“, očitno menilo, da mu v obravnavanem primeru ni treba izpolniti obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267, tretji odstavek, PDEU, ker odgovor na postavljeno vprašanje izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, s katero je bilo zadevno pravno vprašanje rešeno, tudi če vprašanja iz spora niso strogo identična.

96      Nacionalno sodišče pa je, kadar zoper njegovo odločitev po nacionalnem pravu ni več nobenega pravnega sredstva, načeloma dolžno predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, če mu je postavljeno vprašanje glede razlage prava Unije ali veljavnosti akta sekundarne zakonodaje (glej v tem smislu sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit, 283/81, EU:C:1982:335, točka 11; z dne 4. novembra 1997, Parfums Christian Dior, C‑337/95, EU:C:1997:517, točka 26; z dne 18. julija 2013, Consiglio Nazionale dei Geologi, C‑136/12, EU:C:2013:489, točka 25, in z dne 24. marca 2026, Remling, C‑767/23, EU:C:2026:243, točka 20).

97      Takšno nacionalno sodišče je zato te obveznosti lahko oproščeno le, če je v enem od treh položajev, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 6. oktobra 1982, Cilfit (283/81, EU:C:1982:335, točka 21), drugače povedano, če vprašanje prava Unije, ki se postavlja pred njim, ni upoštevno, če je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razlagalo ali če je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.

98      Kot je bilo opozorjeno v točki 57 te sodbe, morajo nacionalna sodišča – še zlasti tista, zoper odločitve katerih ni pravnega sredstva – in Sodišče v okviru sodnega sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, ki pomeni skupno odgovornost, in ob spoštovanju svojih pristojnosti neposredno in vzajemno prispevati k oblikovanju odločitve, da bi se zagotovila enotna uporaba prava Unije v vseh državah članicah.

99      Ta odgovornost skupaj z načelno obveznostjo sodišč, zoper odločitve katerih ni pravnega sredstva, da pri Sodišču vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe, pomeni, da ima takšno nacionalno sodišče – kadar ugotovi, da odgovor na vprašanje glede prava Unije, ki mu je bilo postavljeno, izhaja iz sodne prakse Sodišča – le ozko polje proste presoje, ki je omejeno na možnost, da bodisi sledi razlagi, ki jo je predhodno podalo Sodišče, bodisi pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi zaprosilo za dodatna pojasnila ali predlagalo spremembo sodne prakse.

100    Nacionalno sodišče namreč ne sme brez vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču samo od sebe odstopiti od razlage, ki jo je Sodišče predhodno razvilo glede razlage določbe prava Unije, ki se uporablja za spor, o katerem odloča to nacionalno sodišče, sicer bi se omajala tako zavezujoča narava sodb, izdanih v postopku predhodnega odločanja, za nacionalna sodišča glede razlage določb prava Unije, na katere se te sodbe nanašajo (glej v tem smislu sodbe z dne 3. februarja 1977, Benedetti, 52/76, EU:C:1977:16, točka 26; z dne 11. junija 1987, X, 14/86, EU:C:1987:275, točka 12, in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 74), kot tudi logika sodnega sodelovanja, ki je neločljivo povezana s postopkom predhodnega odločanja.

101    V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, v katerih je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) pojem „prenos podjetja ali obrata“ razlagalo tako, da je odstopilo od metodologije, ki je bila sprejeta v upoštevni sodni praksi Sodišča na tem področju, odločba, ki jo je to nacionalno sodišče sprejelo enostransko, tako pomembno vpliva na presojo obstoja dovolj resne kršitve prava Unije.

 Opravičljivost ali neopravičljivost kršitve prava Unije, ki jo je storilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče)

102    Na tretjem in zadnjem mestu, kot je bilo opozorjeno v točki 52 te sodbe, je Sodišče v točki 55 sodbe z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513), navedlo, da je pri presoji obstoja dovolj resne kršitve prava Unije opravičljivost ali neopravičljivost morebitne napačne uporabe prava eden od upoštevnih elementov, ki opredeljujejo položaj, ki ga obravnava nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku.

103    V obravnavani zadevi, kot je bilo poudarjeno v točki 88 te sodbe, je sodba z dne 25. februarja 2009 temeljila na predpostavki, da je ugotovitev prenosa podjetja ali obrata v smislu direktiv 77/187 in 2001/23 pogojena s tem, da prenesena enota ohrani svojo organizacijsko avtonomijo znotraj enote, ki je preneseno enoto prevzela.

104    Vendar je treba ugotoviti, da Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) takrat ni moglo prezreti, da je bila ravno skladnost take predpostavke s pojmom „prenos podjetja ali obrata“ v smislu teh direktiv predmet postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem, v katerem so bili 6. novembra 2008 predstavljeni sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2008:614).

105    V zvezi s tem je treba spomniti, da kadar je rešitev spora, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, odvisna od razlage prava Unije, ki je predmet sočasnega postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem, ki se nanaša na iste vidike tega prava, iz obveznosti lojalnega sodelovanja, določene v členu 4(3), prvi pododstavek, PEU, izhaja, da bi nacionalno sodišče – da bi se izognilo sprejetju odločitve, ki bi lahko glede na primer bila v nasprotju z odločitvijo Sodišča – moralo sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi zagotovilo upoštevanje sodbe, izrečene v tem postopku predhodnega odločanja, v katerem so bili sklepi generalnega pravobranilca Sodišča na voljo več mesecev pred razglasitvijo te sodbe.

106    Iz tega sledi, da bi v obravnavani zadevi Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) zaradi okoliščin, navedenih v točki 104 te sodbe, moralo biti pozorno na tveganje, da bo Sodišče predpostavko, navedeno v točki 103 te sodbe, v bistvu zavrnilo. Zaradi takšnih okoliščin je torej manjša verjetnost, da bi se napačna razlaga prava Unije, ki jo je to sodišče storilo v navedeni sodbi, lahko štela za opravičljivo.

 Sklepna ugotovitev glede prvih treh vprašanj

107    Predložitveno sodišče bo moralo ob ustreznem upoštevanju presoj, navedenih v točkah od 65 do 106 te sodbe, na podlagi analize vseh elementov, ki opredeljujejo položaj, ki ga obravnava, v smislu točk 54 in 55 sodbe z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513), ugotoviti, ali je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) v sodbi z dne 25. februarja 2009 dovolj resno kršilo pravo Unije.

108    Predložitveno sodišče bi moralo tudi preveriti, ali – kot se zdi, da izhaja iz spisa, predloženega Sodišču – obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo člena 1(1) Direktive 77/187 in celotno škodo oziroma delom škode, ki so jo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari utrpele zaradi postopka kolektivnega odpusta (glej v tem smislu sodbi z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 59, in z dne 4. oktobra 2018, Kantarev, C‑571/16, EU:C:2018:807, točka 116).

109    Glede na navedene preudarke je treba na prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da k ugotovitvi, da je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) v sodbi z dne 25. februarja 2009 dovolj resno kršilo člen 1(1) Direktive 77/187, prispevajo, prvič, okoliščina, da gre v navedeni sodbi za kombinacijo napak pri razlagi prava Unije, ocenjenih glede na sodno prakso Sodišča, za katero bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bi jo navedeno nacionalno sodišče upoštevalo pri izreku navedene sodbe, drugič, okoliščina, da je bila navedena sodba z dne 25. februarja 2009 izrečena s kršitvijo obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo ima navedeno sodišče na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, in, tretjič, okoliščina, da Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) ni moglo prezreti dejstva, da je bila skladnost metodološkega pristopa, uporabljenega v navedeni sodbi, s pravom Unije posebej predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, v zvezi s katerim je potekal postopek pred Sodiščem.

 Četrto vprašanje

110    Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 77/187 in člen 3(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da to, da je delavec sprejel zakonsko določeno odpravnino, ki mu pripada zaradi kolektivnega odpusta, pomeni, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tako da izgubi možnost izpodbijati to odpoved in zahtevati ohranitev svojih pravic na podlagi teh direktiv.

111    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je varstvo, ki se želi z direktivama 77/187 in 2001/23 zagotoviti delavcem, ki jih je prizadel prenos podjetja ali obrata, del javnega reda in je zato izvzeto iz razpolaganja strank pogodbe o zaposlitvi. Pravila iz teh direktiv, zlasti tista, ki se nanašajo na varstvo delavcev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi prenosa, je torej treba šteti za obvezna v smislu, da od njih ni dovoljeno odstopiti na način, ki bi bil za delavce neugoden. Iz tega sledi, da se zadevni delavci ne morejo odpovedati pravicam, ki jih imajo na podlagi navedenih direktiv, in da zmanjšanje teh pravic ni dopustno niti z njihovim soglasjem (sodba z dne 10. februarja 1988, Foreningen af Arbejdsledere i Danmark, 324/86, EU:C:1988:72, točki 14 in 15).

112    Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 77/187 in člen 3(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da to, da je delavec sprejel zakonsko določeno odpravnino, ki mu pripada zaradi kolektivnega odpusta, pomeni, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tako da izgubi možnost izpodbijati to odpoved in zahtevati ohranitev svojih pravic na podlagi teh direktiv.

 Stroški

113    Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      K ugotovitvi, da je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) v sodbi z dne 25. februarja 2009 dovolj resno kršilo člen 1(1) Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov, prispevajo, prvič, okoliščina, da gre v navedeni sodbi za kombinacijo napak pri razlagi prava Unije, ocenjenih glede na sodno prakso Sodišča, za katero bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bi jo navedeno nacionalno sodišče upoštevalo pri izreku navedene sodbe, drugič, okoliščina, da je bila navedena sodba z dne 25. februarja 2009 izrečena s kršitvijo obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo ima navedeno sodišče na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, in, tretjič, okoliščina, da Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče) ni moglo prezreti dejstva, da je bila skladnost metodološkega pristopa, uporabljenega v navedeni sodbi, s pravom Unije posebej predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, v zvezi s katerim je potekal postopek pred Sodiščem.

2.      Člen 3(1) Direktive 77/187 in člen 3(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov

je treba razlagati tako, da

nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa, da to, da je delavec sprejel zakonsko določeno odpravnino, ki mu pripada zaradi kolektivnega odpusta, pomeni, da se strinja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tako da izgubi možnost izpodbijati to odpoved in zahtevati ohranitev svojih pravic na podlagi teh direktiv.

Podpisi


*      Jezik postopka: portugalščina.