Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 15. oktobra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Notranji trg električne energije – Uredba (EU) 2019/943 – Člen 18(1) – Direktiva (EU) 2019/944 – Člen 9, člen 57(4) in (5) ter člen 59(1)(a) – Cene za dostop do omrežij, njihovo uporabo in okrepitev – Stroški, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike – Nacionalna ureditev, ki določa upoštevanje stroškov v zvezi z obveznostmi javne službe, ki so naložene operaterjem distribucijskega sistema, v omrežnih tarifah – Neodvisnost nacionalnega regulativnega organa pri izvajanju svojih nalog in pooblastil – Tarifna metodologija za distribucijo električne energije, pri kateri se uporablja metoda, ki temelji na gibanju preteklih stroškov “

V zadevi C‑199/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija) z odločbo z dne 19. februarja 2025, ki je na Sodišče prispela 11. marca 2025, v postopku

Fluvius Halle‑Vilvoorde, nekdanji Sibelgas,

Fluvius Kempen, nekdanja Intercommunale Vereniging voor de Energiedistributie in de Kempen en het Antwerpse (IVEKA),

Fluvius IMEWO, nekdanja Intercommunale Maatschappij voor Energievoorziening in West‑ en Oost‑Vlaanderen (IMEWO),

Fluvius West, nekdanja Fluvius West in Intercommunale Maatschappij voor Gas en Elektriciteit van het Westen (GASELWEST),

Fluvius Zenne‑Dijle, nekdanja Iverlek in Provinciale Brabantse Energiemaatschappij (P.B.E.),

Fluvius Midden‑Vlaanderen, nekdanja Intercommunale Vereniging voor Energieleveringen in Midden‑Vlaanderen (INTERGEM),

Fluvius Antwerpen,

Fluvius Limburg

proti

Vlaamse Nutsregulator, nekdanjemu Vlaamse Regulator van de Elektriciteits‑en Gasmarkt (VREG),

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi I. Jarukaitis, predsednik senata, R. Frendo, sodnica, N. Jääskinen, M. Condinanzi (poročevalec) in A. Kornezov, sodniki,

generalni pravobranilec: A. Rantos,

sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. februarja 2026,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Fluvius Halle‑Vilvoorde, nekdanjega Sibelgas, Fluvius Kempen, nekdanja Intercommunale Vereniging voor de Energiedistributie in de Kempen en het Antwerpse (IVEKA), Fluvius IMEWO, nekdanja Intercommunale Maatschappij voor Energievoorziening in West‑ en Oost‑Vlaanderen (IMEWO), Fluvius West, nekdanja Fluvius West in Intercommunale Maatschappij voor Gas en Elektriciteit van het Westen (GASELWEST), Fluvius Zenne‑Dijle, nekdanja Iverlek in Provinciale Brabantse Energiemaatschappij (P.B.E.), Fluvius Midden‑Vlaanderen, nekdanja Intercommunale Vereniging voor Energieleveringen in Midden‑Vlaanderen (INTERGEM), Fluvius Antwerpen in Fluvius Limburg, T. Chellingsworth, P. Neven in L. Pellens, advokaten,

–        za Vlaamse Nutsregulator, nekdanji Vlaamse Regulator van de Elektriciteits‑ en Gasmarkt (VREG), V. Verbelen in D. Verhoeven, advocaten,

–        za belgijsko vlado S. Baeyens, P. Cottin in C. Pochet, agenti, skupaj s C. Mathieujem, S. Spiniellom, F. Vandendriesschejem in P. Wytinckom, advocaten,

–        za finsko vlado M. Pere, agentka,

–        za Evropsko komisijo A. Baeckelmans, O. Beynet, T. Scharf in G. Wils, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. maja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18(1) Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL 2019, L 158, str. 54).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med desetimi operaterji distribucijskih sistemov za električno energijo in zemeljski plin iz Flandrije (Belgija) (v nadaljevanju: tožeči ODS) in Vlaamse Nutsregulator, nekdanjim Vlaamse Regulator van de Elektriciteits‑ en Gasmarkt (flamski regulativni organ za električno energijo in plin, v nadaljevanju: VREG), glede zakonitosti sklepa BESL‑2024‑41 tega organa, s katerim je bila sprejeta tarifna metodologija, ki se uporablja za distribucijo električne energije in zemeljskega plina v regulativnem obdobju 2025–2028 (v nadaljevanju: sporni sklep).

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Uredba 2019/943

3        Člen 1 Uredbe 2019/943, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, določa:

„Namen te uredbe je:

(a)      ustvariti temelje za učinkovito doseganje ciljev energetske unije ter zlasti okvira podnebne in energetske politike za leto 2030, in sicer tako, da se omogoči uporaba tržnih signalov zaradi povečanja učinkovitosti, večjega deleža obnovljivih virov energije, zanesljivosti oskrbe, prožnosti, trajnostnosti, razogljičenja in inovacij;

(b)      določiti osnovna načela za dobro delujoče, povezane trge energije, kar bo vsem ponudnikom virov in odjemalcem električne energije omogočilo nediskriminatoren dostop na trg, okrepilo vlogo porabnikov, zagotavljalo konkurenčnost na svetovnem trgu ter prilagajanje odjema, shranjevanje energije in energetsko učinkovitost, olajšalo agregiranje porazdeljenega povpraševanja in ponudbe ter omogočilo povezovanje trgov in sektorjev ter plačilo za električno energijo iz obnovljivih virov na tržni osnovi;

[…]“

4        Člen 18 te uredbe, naslovljen „Cene za dostop do omrežij, njihovo uporabo in okrepitev“, določa:

„1.      Cene, ki jih operaterji omrežij zaračunavajo za dostop do omrežja, vključno s cenami za priključitev na omrežje, cenami za uporabo omrežja in, kjer je ustrezno, cenami za ustrezno okrepitev omrežja, odražajo stroške, so pregledne, upoštevajo potrebo po sigurnosti in prožnosti omrežja in odražajo dejanske dosedanje stroške, primerljive s stroški učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja omrežja, in se uporabljajo na nediskriminatoren način. Te cene ne zajemajo stroškov, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike.

Metoda, uporabljena za določanje omrežnine […] nevtralno podpira dolgoročno skupno učinkovitost sistema, in sicer s cenovnimi signali odjemalcem in proizvajalcem ter se zlasti uporabi na način, ki niti pozitivno niti negativno ne diskriminira med proizvodnjo, priključeno na ravni distribucije, in proizvodnjo, priključeno na ravni prenosa. […]

2.      Tarifne metodologije odražajo fiksne stroške operaterjev prenosnih sistemov in operaterjev distribucijskih sistemov [v nadaljevanju: ODS] ter zajemajo ustrezne spodbude operaterjem prenosnih sistemov in [ODS] na kratki in na dolgi rok, da bi se povečala učinkovitost, tudi energetska, spodbudilo povezovanje trgov in zanesljivost oskrbe, podprle učinkovite naložbe in povezane raziskovalne dejavnosti ter omogočile inovacije v interesu porabnikov na področjih, kot so digitalizacija, storitev prožnosti in medsebojne povezave.

[…]

4.      Pri določanju cen za dostop do omrežja se upošteva naslednje:

[…]

(b)      dejanska opravljena in prejeta plačila ter pričakovana plačila za prihodnja obdobja, ocenjena na podlagi prejšnjih obdobij.

[…]

7.      Distribucijske tarife odražajo stroške in upoštevajo uporabo distribucijskega omrežja in njegovo uporabo s strani uporabnikov sistema, vključno z aktivnimi odjemalci. Distribucijske tarife lahko vsebujejo elemente za zmogljivost pri priključevanju na omrežje in se lahko razlikujejo glede na porabo uporabnikov sistema ali profile proizvodnje električne energije. […]

8.      Metodologije za distribucijske tarife zagotovijo spodbude [ODS] za najbolj stroškovno učinkovito obratovanje in razvoj njihovih omrežij, tudi z naročanjem storitev. V ta namen regulativni organi priznajo kot upravičene povezane stroške in jih lahko vključijo v distribucijske tarife ter lahko določijo cilje uspešnosti, da se [ODS] v njihovih omrežjih spodbudi k povečanju učinkovitosti v njihovih omrežjih […]

[…]

10.      Regulativni organi pri določitvi ali odobritvi prenosnih tarif in distribucijskih tarif ali njihovih metodologij v skladu s členom 59 Direktive (EU) 2019/944 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 124)] ustrezno upoštevajo poročilo o najboljši praksi.“

 Direktiva 2019/944

5        V uvodnih izjavah 80, 87 in 90 Direktive 2019/944 je navedeno:

„(80)      Notranji trg za električno energijo bo pravilno deloval le, če bodo lahko regulativni organi odločali o vseh ustreznih regulativnih vprašanjih in če bodo popolnoma neodvisni od kakršnih koli drugih javnih ali zasebnih interesov. […]

[…]

(87)      Ta direktiva državam članicam ne [odvzema] možnosti oblikovanja in uvedbe svojih nacionalnih energetskih politik. To pomeni, da bi lahko države članice - odvisno od ustavne ureditve države članice - imele pristojnost za določitev političnega okvira, znotraj katerega morajo delovati regulativni organi, na primer v zvezi z zanesljivostjo oskrbe. Vendar pa smernice za splošno energetsko politiko, ki jih izda država članica, ne bi smele okrniti neodvisnosti in avtonomnosti regulativnih organov.

[…]

(90)      To direktivo bi bilo treba brati skupaj z Uredb[o] [943/943], v kateri so določena ključna načela nove zasnove trga električne energije, po katerih bo mogoče bolje nagrajevati prožnost, dajati ustrezne cenovne signale in zagotavljati razvoj delovanja celovitih kratkoročnih trgov. Uredba [2019/943] določa tudi nova pravila na različnih področjih, vključno z mehanizmi zmogljivosti in sodelovanjem med operaterji prenosnih sistemov.“

6        Člen 9 te direktive, naslovljen „Obveznosti javnih storitev“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.      Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb PDEU, zlasti člena 106 Pogodbe, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na zanesljivost, vključno z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varovanje okolja, ki vključuje energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov in varstvo podnebja. Te obveznosti so jasno določene, pregledne, nediskriminatorne in preverljive ter elektroenergetskim podjetjem v [Evropski] uniji zagotavljajo enak dostop do nacionalnih porabnikov. […]

3.      Finančna nadomestila, druge oblike odškodnine in izključne pravice, ki jih država članica dodeli za izpolnjevanje obveznosti iz odstavka 2 tega člena ali za opravljanje osnovne oskrbe v skladu s členom 27, se zagotovijo na nediskriminatoren in pregleden način.“

7        Člen 57 navedene direktive, naslovljen „Imenovanje in neodvisnost regulativnih organov“, v odstavkih 4 in 5 določa:

„4.      Države članice zagotovijo neodvisnost regulativnega organa in zagotovijo, da svoja pooblastila izvaja nepristransko in pregledno. V ta namen države članice zagotovijo, da je regulativni organ pri opravljanju regulativnih nalog, ki mu jih nalaga ta direktiva in z njo povezani pravni akti:

(a)      pravno ločen in funkcionalno neodvisen od drugih javnih ali zasebnih subjektov,

(b)      zagotavlja, da njegovo osebje in osebe, odgovorne za njegovo upravljanje:

(i)      delujejo neodvisno od kakršnih koli tržnih interesov in

(ii)      pri opravljanju svojih regulativnih nalog ne zahtevajo ali sprejemajo neposrednih navodil od katere koli vlade ali drugega javnega ali zasebnega subjekta. Ta zahteva ne posega v morebitno tesno sodelovanje z drugimi pristojnimi nacionalnimi organi ali v splošne smernice politike, ki jih določi vlada, ki niso povezane z regulativnimi pooblastili in nalogami iz člena 59.

5.      Da zavarujejo neodvisnost regulativnega organa, države članice zlasti zagotovijo:

(a)      da lahko regulativni organ samostojno odloča, neodvisno od katerega koli političnega organa;

[…]“

8        Člen 59 iste direktive, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“, v odstavku 1(a) določa:

„Regulativni organ ima naslednje naloge:

v skladu s preglednimi merili določati ali potrjevati tarife za prenos ali distribucijo ali njihove metodologije ali oboje.“

[…]“

9        Priloga I k Direktivi 2019/944, naslovljena „Minimalne zahteve glede obračunavanja in informacij na računu“, v točki 3 določa:

„Cena za odjemalce je vsota naslednjih treh postavk: postavke energije in dobave, postavke omrežja (prenos in distribucija) in postavke, ki zajema davke, dajatve, pristojbine in stroške.

Kadar je razčlenitev cene za končne odjemalce prikazana na računih, se po vsej Uniji uporabljajo skupne opredelitve treh glavnih postavk v tej razčlenitvi iz Uredbe (EU) 2016/1952 Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 26. oktobra 2016 o evropski statistiki cen zemeljskega plina in električne energije in o razveljavitvi Direktive 2008/92/ES (UL 2016, L 311, str. 1)]“

 Uredba 2016/1952

10      V točki 5(a) Priloge II k Uredbi 2016/1952 je pojasnjeno, da je cena za končnega odjemalca električne energije po skupini porabe vsota treh glavnih elementov: element energije in dobave, element omrežja (prenos in distribucija) ter element, ki zajema davke, pristojbine, dajatve in bremenitve. Natančneje, element omrežja za končnega odjemalca vključuje tarife za prenos in distribucijo, izgube zaradi prenosa in distribucije, omrežne stroške, stroške poprodajnih storitev, stroške vzdrževanja sistema, najemnino za števec in stroške merjenja. Po drugi strani pa je element, ki zajema davke, pristojbine, dajatve in bremenitve, opredeljen kot vsota različnih podelementov, naštetih v tej točki 5(a), med katerimi so med drugim davki, pristojbine, dajatve ali bremenitve v zvezi s spodbujanjem obnovljivih virov energije, energijske učinkovitosti ter soproizvodnje toplote in električne energije.

 Belgijsko pravo

11      Člen 4.1.30(1) decreet van 8 mei 2009 houdende algemene bepalingen betreffende het energiebeleid (Energiedecreet) (dekret z dne 8. maja 2009 o splošnih določbah na področju energetske politike (dekret o energetski politiki)) (Belgisch Staatsblad, 7. julij 2009, str. 46145), ki ga je sprejela Vlaams Gewest (Flamska regija), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: dekret o energetski politiki), določa:

„[VREG] tarifno metodologijo določi in svojo tarifno pristojnost izvršuje z namenom spodbujanja stabilne in predvidljive regulacije, ki prispeva k pravilnemu delovanju sproščenega trga in ki [ODS] omogoča, da izvajajo potrebne naložbe v svoje distribucijske sisteme.“

12      Člen 4.1.32(1) tega dekreta določa:

„[VREG] določi tarifno metodologijo ob upoštevanju teh smernic:

[…]

5.      tarife odražajo dejansko nastale stroške, če ti ustrezajo stroškom učinkovitega primerljivega subjekta ali dejavnosti;

[…]

10.      stroški, povezani z izvrševanjem proračuna za naloge javne službe, ki so naloženi z dekretom ali na njegovi podlagi in se ne financirajo z davki, carinami, subvencijami, prispevki in dajatvami, se v tarife vključijo na pregleden in nediskriminatoren način, potem ko jih preveri [VREG];

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13      VREG je tožeče ODS imenoval za upravljanje distribucijskih sistemov za električno energijo in zemeljski plin na določenih območjih v Flandriji.

14      Z obratovanjem teh omrežij tožečim ODS nastajajo stroški, ki se lahko v določenih mejah in pod določenimi pogoji prevalijo na uporabnike teh omrežij prek tarif za distribucijo električne energije in zemeljskega plina (v nadaljevanju: omrežne tarife). Ker pa so tožeči ODS zakonski monopoli, VREG te tarife regulira tako, da določi tarifno metodologijo, ki se uporabi. Ta metoda, ki je običajno določena za štiriletno obdobje, določa raven prihodkov, ki jih lahko tožeči ODS prejmejo z omrežnimi tarifami za kritje svojih obratovalnih stroškov.

15      Tako odobreni dohodek zajema dve kategoriji stroškov. Po eni strani del tega dohodka krije zunanje stroške, in sicer stroške, na katere tožeči ODS nikakor ne morejo vplivati in ki jih ni mogoče zmanjšati z učinkovitejšim upravljanjem. Ti stroški se z omrežnimi tarifami v celoti prevalijo na uporabnike distribucijskih omrežij.

16      Po drugi strani drug del navedenega dohodka pokriva notranje stroške, in sicer razumne in nujne stroške, povezane z upravljanjem omrežij in podatkov, na katere tožeči ODS lahko vplivajo, kot so stroški amortizacije, stroški obratovanja in stroški v zvezi z vloženim kapitalom.

17      VREG je 21. junija 2024 na podlagi dekreta o energetski politiki sprejel sporni sklep, ki določa tarifno metodologijo, ki se uporablja za distribucijo električne energije in zemeljskega plina za obdobje 2025–2028. Ta metodologija vsebuje formule za določitev dovoljenega prihodka za kritje razumnih in nujnih notranjih stroškov tožečih ODS, ki ustrezajo maksimalnim notranjim stroškom, ki jih ti lahko prevalijo na uporabnike distribucijskih omrežij.

18      Za to je v navedeni metodologiji upoštevano gibanje stroškov, ki so jih imeli tožeči ODS. Natančneje, prvič, VREG upošteva gibanje notranjih stroškov sektorja, to je vsoto notranjih stroškov vseh ODS v Flandriji v okviru iste regulirane dejavnosti v prejšnjem tarifnem obdobju, v tem primeru obdobju
2019–2023. Drugič, predvideno je, da se bo v celotnem obdobju 2025–2028 osnovni del dohodka, dovoljenega iz naslova notranjih stroškov, letno spreminjal glede na inflacijo. Ta del se zato naknadno popravi na podlagi dejansko ugotovljene inflacije. Tretjič, VREG je uvedel tudi faktor spodbude za učinkovitost, imenovan „frontier shift“, ki odraža izboljšanje produktivnosti, ki so ga dosegli najuspešnejši ODS zaradi uporabe boljših praks in tehnološkega napredka, in ki je po mnenju tega organa potreben, da se odtehta neobstoj učinkovite konkurence med tožečimi ODS. Četrtič in zadnjič, temu osnovnemu delu dohodka, ki je dovoljen za notranje stroške, je dodanih pet dodatnih notranjih postavk, ki niso upoštevne za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

19      Tožeči ODS so 19. julija 2024 pri Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija), ki je predložitveno sodišče, vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Med drugim trdijo, da so s tarifno metodologijo za obdobje 2025–2028 kršeni člena 4.1.30 in 4.1.32 dekreta o energetski politiki, Direktiva 2019/944, načelo stroškovne naravnanosti tarif, kot je določeno v členu 18 Uredbe 2019/943, in več načel, povezanih z dobrim upravljanjem.

20      VREG pa je v okviru spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, v odgovor na vprašanja tega sodišča priznal, da bi bila lahko tarifna metodologija za obdobje 2025–2028 v nasprotju z drugim stavkom člena 18(1), prvi pododstavek, Uredbe 2019/943, ker v skladu s členom 4.1.32(1), točka 10, dekreta o energetski politiki tarife zajemajo stroške, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike.

21      VREG zlasti trdi, da flamska ureditev tožečim ODS nalaga različne obveznosti javne službe (v nadaljevanju: OJS), od katerih so nekatere finančne narave, kot so OJS, povezane s spodbujanjem racionalne rabe energije in obnovljivih virov energije ter nakupom zelenih certifikatov in certifikatov za soproizvodnjo. V zameno za te obveznosti so tožeči ODS upravičeni do finančnih nadomestil, ki se delno financirajo s sredstvi, dodeljenimi iz Energiefonds (energetski sklad) in iz proračuna za splošne odhodke Flamske regije. Po odštetju teh nadomestil se preostali stroški, povezani s OJS finančne narave, prenesejo v omrežne tarife za električno energijo. Po mnenju VREG pa naj bi večina teh OJS uresničevala socialne in okoljske cilje ter naj torej ne bi bila povezana z upravljanjem distribucijskih omrežij.

22      V teh okoliščinah se predložitveno sodišče, na prvem mestu, sprašuje, ali je dekret o energetski politiki združljiv s členom 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943, v skladu s katerim omrežne tarife ne smejo zajemati „stroškov, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike“. Po njegovem mnenju se izraz „drugi cilji politike“ nanaša na cilje, ki niso povezani z razvojem in obratovanjem samih omrežij. V zvezi s tem navaja, da se zdi, da se s spodbujanjem uporabe obnovljivih virov energije, med drugim z obveznostjo odkupa zelenih certifikatov in certifikatov soproizvodnje, uresničujejo drugačni ciljem energetske politike od tistih, ki se nanašajo na učinkovit razvoj ali obratovanje distribucijskih omrežij. Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je prevalitev dela stroškov, povezanih z OJS, ki se ne financirajo drugače, v omrežne tarife združljiv s členom 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943, čeprav ti stroški nikakor niso povezani z upravljanjem omrežij.

23      Na drugem mestu, to sodišče se sprašuje, ali je tarifna metodologija, ki temelji na preteklih stroških tožečih ODS, ob neobstoju očitnega nadzora učinkovitosti teh stroškov, v skladu s členom 18(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe 2019/943. Ta določba naj bi zahtevala, da stroški, prevaljeni na uporabnike omrežij, ustrezajo stroškom učinkovitega ODS s primerljivo strukturo, kar naj bi po mnenju navedenega sodišča pomenilo, da omrežne tarife, ki jih zaračunavajo tožeči ODS, ne smejo presegati ravni, ki bi izhajala iz konkurenčnega trga. Čeprav isto sodišče priznava, da je uporaba preteklih podatkov lahko v določeni meri upoštevna, se sprašuje, ali je regulacija tarif, ki temelji izključno na kritju takih stroškov in nima mehanizma za ocenjevanje njihove učinkovitosti, združljiva s ciljem Uredbe 2019/943 in, širše, s ciljem vsake regulacije, ki se uporablja za monopolni trg, in sicer preprečiti določitev višjih cen od tistih, ki bi se uveljavile v konkurenčnem okolju.

24      Na tretjem in zadnjem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje o možnosti, da se učinki tarifne metodologije, določene s spornim sklepom, začasno ohranijo, če bi se štelo, da je ta metodologija v nasprotju s pravom Unije. Po njegovem mnenju se v skladu s sodno prakso Sodišča zdi, da v tem primeru nujni razlogi pravne varnosti upravičujejo začasno ohranitev učinkov člena 4.1.32(1), točka 10, dekreta o energetski politiki in/ali spornega sklepa. V zvezi s tem to sodišče navaja, da bi razglasitev ničnosti brez časovne prilagoditve lahko ogrozila pravno varnost.

25      V teh okoliščinah je Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe [2019/943] razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, kot je člen 4.1.32(1), točka 10, [dekreta o energetski politiki], ki določa, da je treba stroške za [OJS], ki so naložene z dekretom ali na njegovi podlagi in se ne financirajo z davki, carinami, subvencijami, prispevki in dajatvami, vključiti v cene?

2.      Ali je treba člen 18(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe [2019/943] razlagati tako, da nasprotuje temu, da regulativni organ sprejme tarifno metodologijo za distribucijo električne energije, ki v zvezi s pomembnim elementom stroškov [ODS], za katere velja regulacija prihodkov, uporablja metodo preteklih trendov stroškov (s katero se prihodki določajo glede na pretekle stroške), samemu po sebi, ali pa bi morala biti uporaba te metodologije podprta s preverjanjem ravni preteklih stroškov glede na njihovo učinkovitost?

3.      Ali bi [predložitveno sodišče], če bi na podlagi odgovorov na zgoraj navedeni vprašanji za predhodno odločanje ugotovilo, da VREG krši eno ali več obveznosti, ki izhajajo iz določb, navedenih v teh vprašanjih, lahko začasno ohranilo njihove učinke, da bi se preprečila pravna negotovost?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

26      Uvodoma je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo (glej sodbi z dne 20. marca 1986, Tissier, 35/85, EU:C:1986:143, točka 9, in z dne 5. decembra 2019, Centraal Justitieel Incassobureau (Priznavanje in izvrševanje denarnih kazni), C‑671/18, EU:C:2019:1054, točka 26 in navedena sodna praksa).

27      Okoliščina, da se je predložitveno sodišče v vprašanjih formalno sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse elemente razlage, ki bi mu lahko koristili pri presoji zadeve v glavni stvari, in sicer tako, da iz vseh elementov, ki jih je to sodišče predložilo, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izlušči elemente prava Unije, za katere je ob upoštevanju predmeta spora potrebna razlaga (glej sodbi z dne 29. novembra 1978, Redmond, 83/78, EU:C:1978:214, točka 26, in z dne 22. januarja 2026, Secab, C‑423/23, EU:C:2026:32, točka 29).

28      V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943 v delu, v katerem je s to določbo prepovedano, da se v cene za dostop do omrežja vključijo stroški, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se v omrežnih tarifah upoštevajo stroški, povezani z izpolnjevanjem OJS, ki so s to ureditvijo naložene ODS, če se ti stroški ne financirajo z davki, dajatvami, subvencijami, prispevki ali pristojbinami.

29      To sodišče želi tako ugotoviti, ali je to, da se v omrežne tarife na podlagi nacionalne regulativne določbe vključijo stroški, povezani z OJS, čeprav naj te OJS na prvi pogled ne bi imele nobene neposredne povezave z upravljanjem omrežja, ampak naj bi spadale v okvir drugih javnih politik, in sicer ciljev energetske politike, ki se razlikujejo od ciljev v zvezi z učinkovitim razvojem ali obratovanjem distribucijskih omrežij, združljivo s členom 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943.

30      Za koristen odgovor na prvo vprašanje pa je treba upoštevati tudi določbe Direktive 2019/944, zlasti člen 9, člen 57(4) in (5), člen 59(1)(a) in točko 3 Priloge I k tej direktivi. Te določbe se nanašajo na OJS, neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, njihove naloge in pooblastila ter minimalne zahteve glede obračunavanja in informacij na računu.

31      Tako je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943 v povezavi s členom 9, členom 57(4) in (5), členom 59(1)(a) Direktive 2019/944 in točko 3 Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se v omrežnih tarifah upoštevajo stroški, povezani z izpolnjevanjem OJS, ki so s to ureditvijo naložene ODS, če se ti stroški ne financirajo z davki, dajatvami, subvencijami, prispevki ali pristojbinami.

32      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati izraze iz te določbe, kontekst, v katerega spada, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 91).

33      Na prvem mestu, v skladu z besedilom člena 18(1), prvi pododstavek, Uredbe 2019/943, cene, ki jih operaterji omrežij zaračunavajo za dostop do omrežja, vključno s cenami za priključitev na omrežje, cenami za uporabo omrežja in, kjer je ustrezno, cenami za ustrezno okrepitev omrežja, odražajo stroške, so pregledne, upoštevajo potrebo po sigurnosti in prožnosti omrežja in odražajo dejanske dosedanje stroške, primerljive s stroški učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja omrežja, in se uporabljajo na nediskriminatoren način. Poleg tega ta določba predpisuje, da te cene ne zajemajo stroškov, ki niso povezani z uporabo omrežij in ki podpirajo druge cilje politike.

34      Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 45 sklepnih predlogov, je iz besedila te določbe razvidno, da je zakonodajalec Unije želel regulirati cene za dostop do omrežja s tem, da je zahteval, da so s tem povezani stroški povezani z obratovanjem omrežja, vendar niti na podlagi besedila te določbe niti besedila drugih določb Uredbe 2019/943 ni mogoče nedvoumno opredeliti pojmov „cene za dostop do omrežja“, „stroški, ki niso povezani z uporabo omrežij“ in „drugi cilji politike“.

35      Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 18(1), prvi pododstavek, Uredbe 2019/943, je treba najprej poudariti, da v skladu s členom 18(1), drugi pododstavek, te uredbe metoda, uporabljena za določanje omrežnine, nevtralno podpira dolgoročno skupno učinkovitost sistema, in sicer s cenovnimi signali odjemalcem in proizvajalcem ter se zlasti uporabi na način, ki niti pozitivno niti negativno ne diskriminira med proizvodnjo, priključeno na ravni distribucije, in proizvodnjo, priključeno na ravni prenosa.

36      Dalje, odstavek 2 navedenega člena 18 v bistvu določa, da tarifne metodologije odražajo fiksne stroške operaterjev prenosnih sistemov in ODS ter zajemajo ustrezne spodbude zanje na kratki in na dolgi rok, da bi se povečala učinkovitost, tudi energetska, spodbudilo povezovanje trgov in zanesljivost oskrbe, podprle učinkovite naložbe in povezane raziskovalne dejavnosti ter omogočile inovacije v interesu porabnikov na področjih, kot so digitalizacija, storitve prožnosti in medsebojne povezave.

37      Nazadnje, odstavka 7 in 8 člena 18 Uredbe 2019/943 natančneje urejata distribucijske tarife in tarifne metodologije za distribucijo. Med drugim določata, da morajo prve odražati stroške in upoštevajo uporabo distribucijskega omrežja in njegovo uporabo s strani uporabnikov sistema, vključno z aktivnimi odjemalci, druge pa zagotovijo spodbude ODS za najbolj stroškovno učinkovito obratovanje in razvoj njihovih omreži in lahko določijo cilje uspešnosti, da so ti operaterji spodbujeni k povečanju učinkovitosti v svojih omrežjih.

38      Te določbe torej ne predpisujejo, da lahko te tarife in metodologije vključujejo stroške, povezane z izpolnjevanjem OJS.

39      Za določitev obsega člena 18(1), prvi pododstavek, Uredbe 2019/943 pa je treba to določbo umestiti v širši normativni okvir, v katerega spada, in v zvezi s tem upoštevati določbe Direktive 2019/944, ki jo je treba, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 90, razlagati v povezavi z Uredbo 2019/943, kot potrjuje izrecno sklicevanje na to direktivo v členu 18(7) Uredbe 2019/943.

40      Natančneje, v skladu s preudarki, navedenimi v točkah 30 in 31 te sodbe, je treba upoštevati člen 9, člen 57(4) in (5), člen 59(1)(a) te direktive in točko 3 Priloge I k tej direktivi.

41      V zvezi s tem člen 9 Direktive 2019/944, kar zadeva OJS, državam članicam priznava polje proste presoje tako pri opredelitvi vrste OJS, ki jih nameravajo naložiti ODS, kot pri načinih njihovega financiranja. Natančneje, člen 9(2) te direktive določa, da lahko države članice ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega člena 106, v splošnem gospodarskem interesu take obveznosti naložijo podjetjem, ki delujejo v sektorju električne energije. Te obveznosti se lahko nanašajo na zanesljivost, vključno z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varstvo okolja, ki vključuje energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov in varstvo podnebja. Poleg tega člen 9(3) navedene direktive državam članicam priznava možnost, da tem podjetjem na nediskriminatoren in pregleden način v zameno za izpolnjevanje naloženih OJS dodelijo finančno nadomestilo, druge oblike odškodnine ali celo izključne pravice.

42      Poleg tega je treba navesti, da je v skladu s točko 3 Priloge I k Direktivi 2019/944, ki določa minimalne zahteve glede obračunavanja in informacij na računu, cena za končne odjemalce vsota treh postavk, in sicer, postavke energije in dobave, postavke omrežja (prenos in distribucija) ter postavke, ki zajema davke, dajatve, pristojbine in stroške. V tej točki 3 je tudi navedeno, da je upoštevno opredelitev teh postavk mogoče najti v Prilogi II k Uredbi (EU) 2016/1952, ki izrecno določa, da lahko tretja postavka, ki zajema davke, pristojbine, dajatve in bremenitve, vključuje pristojbine v zvezi s spodbujanjem obnovljivih virov energije.

43      Iz tega izhaja, da so „pristojbine“ iz člena 18(1) Uredbe 2019/943 le ena od treh glavnih postavk cene, zaračunane končnemu odjemalcu, in sicer tista, ki se nanaša na pristojbine v zvezi z „omrežjem“ (v nadaljevanju: omrežnine).

44      Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 55 in 56 sklepnih predlogov, se ta določba nanaša le na stroške, ki jih dejansko nosi ODS in ki so neposredno povezani z uporabo, priključitvijo ali okrepitvijo omrežja, tako da obsega navedene določbe ni mogoče razširiti na tarifne postavke, ki nikakor niso povezane z dejansko uporabo omrežja.

45      V teh okoliščinah za stroške, povezane z OJS, ki jih zaračunajo ODS, ni mogoče šteti, da spadajo pod pojem „omrežnine“ v smislu člena 18(1) Uredbe 2019/943. Ker so načeloma del tretje postavke cene, zaračunane končnemu odjemalcu, iz točke 3 Priloge I k Direktivi 2019/944, ki se nanaša na „davke, dajatve, pristojbine in stroške“, zato ne spadajo na področje uporabe tega člena 18.

46      Poleg tega člen 9 Direktive 2019/944 načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa možnost za ODS, da stroške, povezane z izpolnjevanjem OJS, ki jim jih nalaga zadevna država članica, prevalijo na končne odjemalce, če parametri in podrobna pravila tega financiranja izpolnjujejo pogoje, določene v členu 9(3) te direktive, in sicer zlasti spoštovanje načela prepovedi diskriminacije in zahteve po preglednosti (glej po analogiji sodbo z dne 30. aprila 2020, Оvergas Mrezhi in Balgarska gazova asotsiatsia, C‑5/19, EU:C:2020:343, točka 88).

47      Kar zadeva neodvisnost regulativnih organov ter njihove naloge in pooblastila, člen 57(4) Direktive 2019/944 določa, da države članice zagotovijo neodvisnost regulativnega organa in za to zagotovijo, da je regulativni organ pri izvajanju regulativnih nalog, ki so mu dodeljene z navedeno direktivo in z njo povezanimi pravnimi akti, pravno ločen in funkcionalno neodvisen od drugih javnih ali zasebnih subjektov ter da navedeni organ zagotavlja, da njegovo osebje in osebe, odgovorne za njegovo upravljanje, delujejo neodvisno od kakršnih koli tržnih interesov ter pri opravljanju teh nalog ne zahtevajo ali sprejemajo neposrednih navodil od katere koli vlade ali drugega javnega ali zasebnega subjekta. Vendar v skladu s členom 57(4)(b)(ii) navedene direktive zadnjenavedena zahteva ne posega v morebitno tesno sodelovanje z drugimi zadevnimi nacionalnimi organi ali v splošne smernice politike, ki jih določi vlada države članice, ki je vzpostavila ta organ, in ki niso povezane z regulativnimi pooblastili in nalogami iz člena 59 te direktive, ki v skladu z njenim odstavkom 1(a) vključujejo pooblastilo za določanje ali potrjevanje tarif za prenos ali distribucijo električne energije ali njihove metodologije izračuna (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2025, Alajärven Sähkö in drugi, C‑48/23, EU:C:2025:144, točka 30).

48      Ta člen 57 v odstavku 5, prvi pododstavek, točka (a), določa, da države članice za zavarovanje neodvisnosti regulativnega organa zlasti zagotovijo, da lahko ta organ odloča samostojno, in sicer neodvisno od katerega koli političnega organa (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2025, Alajärven Sähkö in drugi, C‑48/23, EU:C:2025:144, točka 31).

49      Določbe člena 57 Direktive 2019/944 v bistvu odražajo vsebino uvodnih izjav 80 in 87 te direktive, v skladu s katerima je za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga električne energije potrebno, prvič, da regulativni organi lahko odločajo o vseh ustreznih regulativnih vprašanjih in da so popolnoma neodvisni od kakršnih koli drugih javnih ali zasebnih interesov ter, drugič, da navedena direktiva državam članicam ne odvzema možnosti oblikovanja in uvedbe njihovih nacionalnih energetskih politik (sodba z dne 6. marca 2025, Alajärven Sähkö in drugi, C‑48/23, EU:C:2025:144, točka 32).

50      Natančneje, v zvezi s tem, kot je razvidno iz uvodne izjave 87 te direktive in kot določa člen 194(2), drugi pododstavek, PDEU, imajo države članice pravico določiti pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov. Navedena direktiva torej državam članicam ne odvzema možnosti, da oblikujejo in objavijo svojo nacionalno energetsko politiko ter določijo okvir delovanja regulativnih organov, zlasti glede zanesljivosti oskrbe. Zato lahko države članice prosto sprejemajo svoje predpise v zvezi z nacionalnim trgom električne energije, razen kar zadeva naloge in pooblastila regulativnih organov, določene v tej direktivi (sodba z dne 6. marca 2025, Alajärven Sähkö in drugi, C‑48/23, EU:C:2025:144, točka 39).

51      Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 63 sklepnih predlogov, da je za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga električne energije potrebno, prvič, da imajo nacionalni regulativni organi zmožnost sprejemanja odločitev o vseh regulativnih vprašanjih, ki so v njihovi pristojnosti, in da so neodvisni, in, drugič, da Direktiva 2019/944 državam članicam ne odvzema možnosti, da oblikujejo in objavijo svojo nacionalno energetsko politiko ter določijo okvir delovanja teh organov.

52      Iz navedenega pa izhaja, da čeprav je določitev omrežnin v skladu s členom 59(1)(a) Direktive 2019/944 v pristojnosti nacionalnih regulativnih organov, to ne more veljati za davke, dajatve, pristojbine ali stroške, ki niso povezani z dostopom do omrežja ali njegovo uporabo in ki zato ne spadajo na področje uporabe člena 18(1) Uredbe 2019/943, čeprav vplivajo na ceno distribucije električne energije za končnega odjemalca.

53      To med drugim velja za stroške, povezane z OJS na področju podpore energiji iz obnovljivih virov, in za načine kritja teh stroškov. Izbira načina podpore, ki jo namerava država članica zagotoviti razvoju obnovljivih virov energije na svojem ozemlju, ne glede na to, ali gre za neposredne subvencije, davčne mehanizme ali, kot v obravnavanem primeru, za ukrep prevalitve stroškov na končne odjemalce, namreč spada v okvir odločitve energetske politike, ki ni v pristojnosti nacionalnih regulativnih organov. Vendar pa načeloma nobena določba prava Unije ne nasprotuje temu, da države članice pooblastijo pristojni nacionalni organ za reguliranje tarif, povezanih z OJS. Poleg tega ni razvidno, da bi pooblastitev regulativnega organa za določitev upoštevanja teh stroškov, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, lahko posegala v neodvisnost in naloge teh organov.

54      Na tretjem in zadnjem mestu, poudariti je treba, da cilji, ki se uresničujejo z Uredbo 2019/943, kot so določeni v njenem členu 1, in zlasti učinkovito uresničevanje ciljev energetske unije ter opredelitev temeljnih načel, na katerih temeljijo dobro delujoči in povezani trgi z električno energijo, kar bo vsem ponudnikom virov in odjemalcem električne energije omogočilo nediskriminatoren dostop na trg, okrepilo vlogo porabnikov, zagotavljalo konkurenčnost na svetovnem trgu ter prilagajanje odjema, shranjevanje energije in energetsko učinkovitost, ne morejo omajati razlage, navedene v točkah od 43 do 46 ter v točkah 52 in 53 te sodbe.

55      V obravnavanem primeru člen 4.1.32(1), točka 10, dekreta o energetski politiki določa, da se stroški, povezani z izvrševanjem proračuna za OJS, ki so ODS naloženi na podlagi tega dekreta in se ne financirajo z davki, carinami, subvencijami, prispevki in dajatvami, v tarife vključijo na pregleden in nediskriminatoren način, potem ko jih preveri VREG, in se posledično prevalijo na uporabnike omrežja;

56      Natančneje, predložitveno sodišče navaja, da se OJS finančne narave, ki jih je flamski zakonodajalec naložil tožečim ODS, delno financirajo s sredstvi, ki jih da na voljo energetski sklad, delno pa z nadomestili iz proračuna za splošne odhodke Flamske regije. Neto stroški, povezani s temi OJS, zlasti stroški v zvezi s spodbujanjem učinkovite rabe energije, uporabo obnovljivih virov energije ter nakupom zelenih certifikatov in certifikatov za soproizvodnjo, se odražajo v omrežnih tarifah.

57      Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, pa je razvidno, da stroški v zvezi z OJS niso bili knjiženi v kategorijo, ki ustreza tretji tarifni postavki iz točke 3 Priloge I k Direktivi 2019/944, temveč v kategorijo, ki se nanaša na omrežnino in ki ustreza drugi tarifni postavki iz te določbe ter v kateri bi morali biti načeloma samo stroški, povezani z omrežjem.

58      Vendar zgolj okoliščina, da so bili stroški, povezani z OJS, z računovodskega vidika povezani s omrežninami, sama po sebi ne more zadostovati za ugotovitev nezdružljivosti nacionalne ureditve, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s členom 18 Uredbe 2019/943.

59      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen člena 18 Uredbe 2019/943 in določb Direktive 2019/944 zagotoviti, da stroški, ki se krijejo z omrežninami, ostanejo objektivno opredeljivi, da so izračunani po preglednih metodologijah in da se ne uporabljajo za posredno financiranje politik, ki niso povezane z upravljanjem distribucijskega omrežja.

60      S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, so tako stroški, povezani z OJS, čeprav so formalno kriti z omrežninami, vseeno jasno ločeni od metodologije za izračun in določitev teh omrežnin ali omrežnih tarif, tako da ustrezajo lastni tarifi, ki se dejansko prišteje tako določenim omrežninam, tako da tak položaj sam po sebi ne more kršiti zahtev, ki izhajajo iz člena 18 Uredbe 2019/943, zlasti iz zahteve po preglednosti, ki jo določa.

61      V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče preveriti, ali načini, na katere tožeči ODS stroške, povezane z finančnimi OJS, ne glede na njihovo formalno opredelitev, vključijo v omrežnine ali omrežne tarife, ne vplivajo na metodologijo za izračun teh omrežnin, ki so urejene s členom 18 Uredbe 2019/943, tako da ne spadajo v pristojnosti in naloge VREG, ter ali spoštujejo to zahtevo po preglednosti.

62      Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe 2019/943 v povezavi s členom 9, členom 57(4) in (5), členom 59(1)(a) Direktive 2019/944 in točko 3 Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa upoštevanje stroškov, povezanih z izpolnjevanjem OJS, ki so s to ureditvijo naložene ODS, v omrežnih tarifah, kadar se ti stroški ne financirajo drugače, pod pogojem, da navedeni stroški niso vključeni v metodologijo izračuna in določanja pristojbin, ki je v pristojnosti nacionalnega regulativnega organa, in da se jasno razlikujejo od teh pristojbin.

 Drugo vprašanje

63      V okviru drugega vprašanja, ki se nanaša na združljivost tarifne metodologije za distribucijo električne energije, ki temelji na gibanju preteklih stroškov ODS, s pravom Unije, je treba poudariti, da člen 18(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Uredbe 2019/943, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, zahteva, da omrežnine odražajo stroške, ki jih nosijo ODS, če ti ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega ODS. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 26 in 27 te sodbe, pa je treba za koristen odgovor na to vprašanje upoštevati tudi odstavke 2, 7 in 8 tega člena 18, ki določajo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati tarife in tarifne metodologije.

64      Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1) Uredbe 2019/943 v povezavi z odstavki 2, 7 in 8 tega člena razlagati tako, da nasprotuje temu, da regulativni organ države članice sprejme tarifno metodologijo za distribucijo električne energije, ki temelji na gibanju preteklih stroškov, in tako določa prihodke ODS glede na njihove stroške, ki so nastali v zadnjih petih poslovnih letih, ki so na voljo, če ob uporabi te metode ni nadzora ravni teh stroškov, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja omrežja.

65      Ob upoštevanju preudarkov iz točk od 33 do 37 te sodbe je treba ugotoviti, da člen 18 Uredbe 2019/943 ne določa nobene posebne tarifne metodologije za distribucijo električne energije, temveč opredeljuje zahteve, ki jih mora taka metodologija izpolnjevati.

66      Iz tega sledi, da mora regulativni organ države članice ob neobstoju natančnejših določb v Uredbi 2019/943 glede tarifne metodologije, katere namen je spodbuditi ODS k izboljšanju učinkovitosti, v skladu s členom 18(10) te uredbe in členom 59(1)(a) Direktive 2019/944 določiti ustrezno tarifno metodologijo za distribucijo električne energije.

67      V tem okviru mora imeti ta organ, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 74 sklepnih predlogov, ob upoštevanju zapletene in tehnične narave njegove naloge široko polje presoje pri določanju tarifne metodologije za distribucijo električne energije. Vendar to polje proste presoje ostaja omejeno z obveznostjo spoštovanja vseh zahtev iz člena 18 Uredbe 2019/943 ter z ureditvijo nacionalnega trga električne energije in posebnimi pogoji tega trga. Zato takega organa ni mogoče prisiliti k sprejetju konkretne metodologije, ampak mora imeti možnost, da metodologijo za določitev in izračun tarif prilagodi glede na različne parametre (glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2025, Gaso in Conexus Baltic Grid, C‑87/24, EU:C:2025:826, točka 86).

68      Zgolj dejstvo, da metodologija, ki jo upošteva regulativni organ države članice, temelji na preteklih podatkih, uporabljenih kot izhodišče za oceno prihodnjih stroškov posameznega ODS, ne more povzročiti nezdružljivosti te metodologije s členom 18 zadevne uredbe.

69      Vendar bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali tarifna metodologija, določena s spornim sklepom, izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz člena 18 Uredbe 2019/943, glede na celovito analizo te metodologije.

70      V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da navedena metodologija temelji na modelu regulacije prihodkov, ker omogoča določitev prihodka, ki ga lahko tožeči ODS poberejo od uporabnikov distribucijskih omrežij z omrežnimi tarifami za kritje obratovalnih stroškov. Ista metodologija poleg tega vsebuje prilagoditvene faktorje, namenjene spodbujanju izboljšanja splošne učinkovitosti, vključno z energetsko učinkovitostjo sistema, in določa tudi mehanizem nadzora stroškov, ki so nastali tožečim ODS in se prenesejo v omrežne tarife.

71      Natančneje, VREG pri določitvi osnovnega dela dohodka, dovoljenega za kritje notranjih stroškov, na prvem mestu upošteva gibanje sektorskih notranjih stroškov, zabeleženih v prejšnjem tarifnem obdobju, in sicer v obdobju
2019–2023. Na drugem mestu, določeno je, da se ta del v celotnem obdobju 2025–2028 vsako leto spreminja glede na inflacijo, pri čemer se naknadno popravi na podlagi dejansko ugotovljene inflacije. Na tretjem mestu, VREG uporabi faktor spodbude za učinkovitost, imenovan „frontier shift“, ki odraža izboljšanje produktivnosti, ki so ga dosegla najuspešnejša podjetja zaradi uporabe boljših praks in tehnološkega napredka, in ki je po mnenju VREG namenjen temu, da se odtehta zmanjšanje konkurence med tožečimi ODS. Na četrtem in zadnjem mestu, osnovnemu delu dovoljenih prihodkov za kritje notranjih stroškov se doda pet dodatnih notranjih postavk, ki, kot je navedeno v točki 18 te sodbe, za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe niso upoštevne.

72      V teh okoliščinah je s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, razvidno, da ta tarifna metodologija predvideva, da VREG nadzira razumnost stroškov, ki so jih priglasili ODS, da bi ti ustrezali stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega ODS.

73      Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba odstavek 1 člena 18 Uredbe 2019/943 v povezavi z odstavki 2, 7 in 8 tega člena razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da regulativni organ države članice sprejme tarifno metodologijo za distribucijo električne energije, ki temelji na gibanju preteklih stroškov, s čimer prihodke ODS določi glede na njihove stroške, nastale v zadnjih petih razpoložljivih poslovnih letih, če je ta metoda v skladu z zahtevami iz tega člena 18 in zlasti vsebuje mehanizme, ki lahko zagotovijo, da stroški, ki so rezultat te metodologije, v razumnem obsegu ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega ODS.

 Tretje vprašanje

74      Ob upoštevanju odgovorov na prvo in drugo vprašanje, na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

75      Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Člen 18(1), prvi pododstavek, drugi stavek, Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije v povezavi s členom 9, členom 57(4) in (5) ter členom 59(1)(a) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU in točko 3 Priloge I k Direktivi 2019/944

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa upoštevanje stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, ki so s to ureditvijo naložene operaterjem distribucijskih sistemov, v omrežnih tarifah, kadar se ti stroški ne financirajo drugače, pod pogojem, da navedeni stroški niso vključeni v metodologijo izračuna in določanja pristojbin, ki je v pristojnosti nacionalnega regulativnega organa, in da se jasno razlikujejo od teh pristojbin.

2.      Odstavek 1 člena 18 Uredbe 2019/943, v povezavi z odstavki 2, 7 in 8 tega člena

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje temu, da regulativni organ države članice sprejme tarifno metodologijo za distribucijo električne energije, ki temelji na gibanju preteklih stroškov, s čimer prihodke operaterjev distribucijskih sistemov določi glede na njihove stroške, nastale v zadnjih petih razpoložljivih poslovnih letih, če je ta metoda v skladu z zahtevami iz tega člena 18 in zlasti vsebuje mehanizme, ki lahko zagotovijo, da stroški, ki so rezultat te metodologije, v razumnem obsegu ustrezajo stroškom učinkovitega in strukturno primerljivega operaterja distribucijskih sistemov.

Podpisi


*      Jezik postopka: nizozemščina.