Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

TAMARE ĆAPETA,

predstavljeni 16. aprila 2026(1)

Zadeva C-555/24 P

Magistrats européens pour la démocratie et les libertés (Medel),

International Association of Judges,

Association of European Administrative Judges,

Stichting Rechters voor Rechters

proti

Svetu Evropske unije

„ Pritožba – Mehanizem za okrevanje in odpornost – Uredba (EU) 2021/241 – Izvedbeni sklep Sveta o odobritvi ocene načrta za okrevanje in odpornost za Poljsko – Mejniki – Načelo pravne države – Neodvisnost sodstva – Ničnostna tožba – Združenje, ki zastopa sodnike – Procesno upravičenje – Člen 263, četrti odstavek, PDEU – Neposredno nanašanje – Posamično nanašanje – Združenje, ki deluje v imenu svojih članov – Združenje, ki deluje v svojem imenu – Učinkovito sodno varstvo “






Kazalo


I. Uvod

II. Ozadje

A. Mehanizem za okrevanje in odpornost

B. Dejansko stanje, ki je privedlo do postopka pred Splošnim sodiščem

1. Zadevni sklep Sveta

2. Razvoj dogodkov po zgoraj navedenih

III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep

IV. Postopek pred Sodiščem

V. Analiza

A. Dopustnost trditev, ki se nanašajo na mejnika F2G in F3G

1. Prvi pritožbeni razlog (vprašanje neposrednega nanašanja na poljske sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata)

a) Povzetek glavnih trditev strank

b) Presoja

1) Prvi pogoj za neposredno nanašanje

2) Drugi pogoj za neposredno nanašanje

2. Prvi del drugega pritožbenega razloga (neposredno nanašanje na poljske sodnike, na katere se ne nanašajo odločitve disciplinskega senata)

a) Povzetek glavnih trditev strank

b) Presoja

B. Dopustnost trditev glede mejnika F1G

1. Drugi del drugega pritožbenega razloga (neposredno nanašanje na vse poljske sodnike ter sodnike iz drugih držav članic in držav EGP)

a) Vsi poljski sodniki

b) Sodniki iz drugih držav članic in držav EGP

2. Tretji pritožbeni razlog (procesno upravičenje združenj v svojem imenu v okoliščinah obravnavane zadeve)

a) Povzetek glavnih trditev strank

b) Presoja

C. Procesno upravičenje združenj v njihovem lastnem imenu

1. Trditve, ki temeljijo na disfunkcionalnem pravosodnem sistemu na Poljskem

2. Pomembnost združenj v participativni demokraciji

3. Trditve, ki temeljijo na procesnem upravičenju privilegiranih tožečih strank

4. Upoštevnost sodbe v zadevi KlimaSeniorinnen

5. Kaj so lastni interesi združenja?

6. Kaj je neposredno nanašanje in kaj je posamično nanašanje v primeru združenja?

VI. Posledice

A. Procesno upravičenje združenj, ki delujejo v imenu svojih članov

B. Procesno upravičenje združenj v njihovem lastnem imenu

VII. Stroški

VIII. Predlog


I.      Uvod

1.        V katerih primerih lahko združenje, ki zastopa kolektivne interese, vloži tožbo neposredno pred sodišči Unije?

2.        To vprašanje je bistvo obravnavane pritožbe.

3.        Štiri združenja, ki zastopajo sodnike, so pred Splošnim sodiščem vložila ničnostne tožbe, s katerimi so izpodbijala sklep Sveta Evropske unije o odobritvi načrta za okrevanje in odpornost za Republiko Poljsko, ki vsebuje mejnike glede določenih sprememb pravosodnega sistema v navedeni državi članici.

4.        Splošno sodišče je navedene tožbe zavrnilo, ker navedena združenja naj ne bi imela procesnega upravičenja za njihovo vložitev na podlagi prava Unije.

II.    Ozadje

A.      Mehanizem za okrevanje in odpornost

5.        Čeprav se obravnavana pritožba nanaša le na vprašanje procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe in s tem na njeno dopustnost, pa se vsebina tožbe nanaša na financiranje Unije na podlagi enega od njenih finančnih instrumentov – Mehanizma za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju: Mehanizem). Za razumevanje in obravnavo obravnavane zadeve je potrebno kratko pojasnilo o navedenem instrumentu.

6.        Mehanizem, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 (v nadaljevanju: uredba o Mehanizmu),(2) je glavni instrument financiranja programa Next Generation EU,(3) ki je bil dogovorjen po pandemiji Covid-19.(4) Mehanizem je začasni instrument financiranja, ki se uporablja le v večletnem okviru 2021–2027.(5) V okviru Mehanizma se financirajo reforme in naložbe v državah članicah do 31. decembra 2026.(6) Ena od novosti Mehanizma je, da se financira iz denarja, ki si ga je Evropska komisija v imenu Unije izposodila na kapitalskih trgih. Tako ustvarjen dolg Unije naj bi bil poplačan do leta 2058 iz lastnih sredstev Unije.

7.        V okviru Mehanizma se sredstva zagotavljajo na podlagi nepovratnih sredstev in posojil(7) državam članicam na podlagi njihovih načrtov za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju: načrt NOO).(8) To pomeni, da države članice same izberejo reforme in naložbe, ki naj se financirajo, odvisno od svojih potreb. Vendar pa morajo navedene reforme in naložbe imeti enega od šestih ciljev, ki spadajo na področje uporabe uredbe o Mehanizmu. V skladu s členom 3 navedene uredbe so to: (1) zeleni prehod; (2) digitalna preobrazba; (3) pametna, trajnostna in vključujoča rast; (4) socialna in teritorialna kohezija; (5) zdravje ter gospodarska, socialna in institucionalna odpornost; ter (6) politike za naslednjo generacijo, otroke in mlade, kot so izobraževanje ter pridobivanje znanj in spretnosti. Iz navedenega seznama jasno izhaja, da financiranje na podlagi Mehanizma ni usmerjeno zgolj v okrevanje po pandemiji Covid-19.

8.        Poleg tega je Mehanizem instrument, ki temelji na uspešnosti,(9) saj se sredstva izplačajo državam članicam le na podlagi napredka pri doseganju reform in naložb v okviru njihovih načrtov NOO.(10) V ta namen države članice predlagajo mejnike in cilje,(11) ko jih dosežejo, pa se jim izplačajo sredstva.(12)

9.        Obstajajo pa tudi mejniki, brez izpolnitve katerih ni mogoče izplačilo na podlagi Mehanizma – tako imenovani super mejniki. Trije taki super mejniki, ki se nanašajo na pravosodni sistem na Poljskem, so predmet obravnavane zadeve.

10.      Izplačila na podlagi Mehanizma so torej pogojena, tako kot drugi finančni okviri Unije, med drugim z upoštevanjem načela pravne države.(13) To na splošno pomeni, da so izplačila iz proračuna Unije pogojena z izpolnjevanjem ciljev politike Unije, ki presegajo primarni namen izplačil.(14)

11.      Postopek zagotavljanja finančne podpore na podlagi uredbe o Mehanizmu je mogoče povzeti, kot sledi.

12.      Prvič, država članica, ki želi prejeti finančno podporo v okviru Mehanizma, Komisiji predloži načrt NOO.(15) V njem opredeli več elementov, med drugim tudi obrazložitev, kako navedeni načrt prispeva k obravnavanju izzivov, navedenih v priporočilu Sveta za posamezno državo v okviru evropskega semestra (v nadaljevanju: priporočilo),(16) pa tudi predvidene mejnike, cilje in okvirni časovni razpored izvajanja reform in naložb ter njihovo učinkovito spremljanje.(17)

13.      Drugič, Komisija v tesnem sodelovanju z državo članico oceni načrt NOO (v dveh mesecih) v skladu z merili iz uredbe o Mehanizmu(18) in pripravi predlog za izvedbeni sklep Sveta.(19)

14.      V zvezi s tem člen 20(2) uredbe o Mehanizmu določa: „Če Komisija načrt za okrevanje in odpornost oceni pozitivno, Komisija v predlogu za izvedbeni sklep Sveta navede reforme in naložbene projekte, ki jih mora izvesti država članica, vključno z mejniki in cilji, ter finančna prispevka, izračunana v skladu s členom 11.“(20)

15.      Člen 20(5)(e) uredbe o Mehanizmu določa, da mora predlog Komisije vsebovati tudi ukrepe, ki so potrebni za zaščito finančnih interesov Unije.

16.      Navedena določba vsebuje sklic na člen 22 Uredbe o Mehanizmu, v skladu s katerim morajo države članice pri izvajanju Mehanizma kot upravičenke ali posojilojemalke sprejeti vse ustrezne ukrepe za zaščito finančnih interesov Unije in za zagotovitev, da je uporaba sredstev v zvezi z ukrepi, ki jih podpira Mehanizem, skladna z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom. V ta namen morajo zagotoviti uspešen in učinkovit sistem notranje kontrole.(21)

17.      Tretjič, Svet na predlog Komisije (v štirih tednih) z izvedbenim sklepom odobri oceno načrta NOO, ki ga je predložila država članica.(22)

18.      Četrtič, po izpolnitvi zadevnih mejnikov in ciljev zadevna država članica Komisiji predloži ustrezno utemeljen zahtevek za izplačilo.(23)

19.      Kadar Komisija po pridobitvi mnenja Ekonomsko-finančnega odbora(24) poda pozitivno oceno, sprejme sklep, s katerim odobri izplačilo.(25) Kadar pa Komisija ugotovi, da mejniki in cilji niso bili zadovoljivo izpolnjeni, se izplačilo celotnega finančnega prispevka ali njegovega dela začasno prekine.(26)

20.      V okviru obravnavane pritožbe se ničnostna tožba nanaša na izvedbeni sklep Sveta, torej na fazo pred odobritvijo dejanskega izplačila sredstev.

B.      Dejansko stanje, ki je privedlo do postopka pred Splošnim sodiščem

21.      Poljska je 3. maja 2021 Komisiji predložila svoj načrt NOO.(27)

22.      Komisija je 1. junija 2022 izdala pozitivno oceno poljskega načrta NOO.

23.      Svet je 17. junija 2022 na podlagi predloga Komisije(28) sprejel izvedbeni sklep o odobritvi ocene načrta za okrevanje in odpornost za Poljsko (v nadaljevanju: zadevni sklep Sveta).(29)

1.      Zadevni sklep Sveta

24.      Svet je z navedenim sklepom, naslovljenim na Poljsko,(30) odobril načrt NOO navedene države članice, vključno z upoštevnimi mejniki in cilji.(31) V zadevnem sklepu Sveta so navedeni zneski nepovratne podpore Poljski(32) ter zneski, ki so na voljo kot posojila.(33)

25.      V preambuli zadevnega sklepa Sveta je navedeno, da je cilj Poljske v okviru načrta NOO med drugim obravnavati izzive, opredeljene v priporočilu v okviru evropskega semestra, ki se nanašajo na naložbeno ozračje in zlasti na poljski sodni sistem.(34)

26.      V uvodni izjavi 45 zadevnega sklepa Sveta je navedeno, da so za zaščito finančnih interesov Unije „opredeljeni mejniki za reformo za okrepitev neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, reformo za rešitev položaja sodnikov, na katere so negativno vplivale odločitve disciplinskega senata vrhovnega sodišča v disciplinskih zadevah in zadevah sodne imunitete, z namenom njihove takojšnje ponovne zaposlitve po pozitivnem izidu postopka na višji stopnji pod novim senatom, in reformo za zagotovitev uspešne revizije načrta za okrevanje in odpornost Poljske ter nadzora nad njim, vključno z zaščito finančnih interesov Unije“. Poljska bi morala navedene mejnike doseči še preden predloži prvi zahtevek za izplačilo, izplačilo pa ni mogoče, dokler takih mejnikov ne doseže.

27.      Nadalje, v uvodni izjavi 45 zadevnega sklepa Sveta je navedeno, da zahteva glede izpolnitve navedenih mejnikov „ne posega v dolžnost Poljske, da izpolnjuje svoje obveznosti na podlagi prava Unije, zlasti člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), kot ga razlaga Sodišče Evropske unije, ki predstavlja ključni sestavni del pravnega reda Unije“.

28.      V uvodni izjavi 50 zadevnega sklepa Sveta je poleg tega jasno navedeno, da: „[t]a sklep, s katerim Komisija odobrava pozitivno oceno načrta za okrevanje in odpornost Poljske, zlasti v zvezi z ustreznimi mejniki o reformi sodstva, ne posega v morebitne tekoče ali prihodnje postopke za ugotavljanje kršitev in splošnejšo dolžnost Poljske, da ravna v skladu s pravom Unije, zlasti sodbami Sodišča Evropske unije.“

29.      Mejniki glede pravosodnega sistema so opredeljeni v prilogi kot mejniki F1G, F2G in F3G. V navedeni prilogi je pojasnjeno, da je „[g]lavni cilj reform [...] zvišati standard sodnega varstva in izboljšati naložbeno okolje na Poljskem ter podpreti sistem notranje kontrole iz člena 22 [uredbe o Mehanizmu] s krepitvijo jamstev neodvisnosti in nepristranskosti sodišč. Rezultat reforme je krepitev neodvisnosti in nepristranskosti sodišč in sodnikov, ustanovljenih z zakonom v skladu s členom 19 PEU in ustreznim pravnim redom EU. V skladu s členom 24(3) [uredbe o Mehanizmu] se vse druge reforme izvedejo brez oslabitve tega rezultata in negativnega vpliva na spodaj navedene elemente.“(35)

30.      Mejnik F1G se nanaša na: „F1.1 Reforma za krepitev neodvisnosti in nepristranskosti sodišč“. Opisan je kot sledi:

„Reforma:

(a)      v vseh zadevah v zvezi s sodniki, vključno z disciplinskim postopkom in odvzemom sodne imunitete, se določi obseg pristojnosti senata vrhovnega sodišča, razen obstoječega disciplinskega senata, ki izpolnjuje zahteve iz člena 19(1) PEU. S tem se zagotovi, da zgoraj navedene zadeve obravnava neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, medtem ko je diskrecijska pravica za imenovanje disciplinskega sodišča, pristojnega na prvi stopnji v zadevah, ki se nanašajo na sodnike splošnih sodišč, omejena,

(b)      pojasniti obseg disciplinske odgovornosti sodnikov, tako da se zagotovi, da pravica poljskih sodišč, da Sodišču Evropske unije predložijo predloge za sprejetje predhodne odločbe, ni omejena. Taka zahteva ni razlog za začetek disciplinskega postopka proti sodniku,

(c)      čeprav so lahko sodniki še vedno odgovorni za kršitev poklicnih pravil, vključno z očitnimi in hudimi kršitvami zakona, določijo, da vsebina sodnih odločb ni opredeljena kot disciplinska kršitev,

(d)      zagotoviti, da lahko pristojno sodišče v okviru sodnega postopka začne preverjanje, ali sodnik izpolnjuje zahteve po neodvisnosti, nepristranskosti in „ustanovljenem z zakonom“ v skladu s členom 19 PEU, če v zvezi s tem obstaja resen dvom in da tako preverjanje ni opredeljeno kot disciplinska kršitev,

(e)      krepitev procesnih jamstev in pooblastil strank v disciplinskih postopkih v zvezi s sodniki, in sicer z:

(i)      zagotoviti, da se disciplinske zadeve zoper sodnike splošnih sodišč obravnavajo v razumnem roku,

(ii)      natančnejše predpise o krajevni pristojnosti sodišč, ki preučujejo disciplinske zadeve, da se zagotovi, da se lahko pristojno sodišče neposredno določi v skladu z zakonodajnim aktom; in

(iii)      zagotavljanje, da je imenovanje zagovornika v disciplinskem postopku v zvezi s sodnikom opravljeno v razumnem roku, ter zagotovitev časa za vsebinsko pripravo zagovornika na opravljanje njegovih nalog v danem postopku. Hkrati sodišče prekine postopek v primeru ustrezno utemeljene odsotnosti obtoženega sodnika ali njegovega zagovornika.

Reforma začne veljati do konca drugega četrtletja 2022.“

31.      Mejnik F2G se nanaša na: „F1.2 Reforma za izboljšanje položaja sodnikov, na katere vplivajo odločitve disciplinskega senata vrhovnega sodišča v disciplinskih zadevah in zadevah sodne imunitete“. Opisan je kot sledi:

„Reforma zagotavlja, da imajo sodniki, na katere vplivajo odločitve disciplinskega senata vrhovnega sodišča, dostop do revizije svojih zadev. Takšne primere, o katerih je že odločil disciplinski senat, pregleda sodišče, ki izpolnjuje zahteve iz člena 19(1) PEU, v skladu s pravili, ki bodo sprejeta na podlagi zgoraj navedene reforme. V zakonodajnem aktu se določi, da se prva obravnava sodišča za odločanje o teh zadevah opravi v treh mesecih od prejema predloga sodnika, ki zahteva ponovno preučitev, in da se o zadevah odloči v dvanajstih mesecih od prejema takega predloga. Zadeve, ki trenutno še potekajo pred disciplinskim senatom, se predložijo v nadaljnjo presojo sodišču in v skladu s pravili, določenimi v zgoraj navedenih postopkih.

Reforma začne veljati do konca drugega četrtletja 2022.

Obe zgoraj navedeni reformi z datumom dokončanja drugega četrtletja 2022 se izvedeta, preden se Komisiji predloži prvi zahtevek za plačilo, in sta predpogoj za vsako plačilo v skladu s členom 24 uredbe o mehanizmu za okrevanje in odpornost.“

32.      Mejnik F3G se nanaša na: „F1.2 Reforma za izboljšanje položaja sodnikov, na katere vplivajo odločitve disciplinskega senata vrhovnega sodišča v disciplinskih zadevah in zadevah sodne imunitete“. Opisan je kot sledi:

„O vseh zadevah v zvezi s pregledom, sproženih v skladu z mejnikom F2G, se odloča, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih okoliščinah.“

33.      Navedeni mejnik je treba doseči do četrtega četrtletja 2023.

2.      Razvoj dogodkov po zgoraj navedenih

34.      Poljska je 15. decembra 2023 predložila zahtevek za izplačilo prvega obroka podpore v obliki nepovratnih sredstev in posojil v okviru Mehanizma.

35.      Komisija je 29. februarja 2024 izdala pozitivno predhodno oceno, v kateri je ugotovila, da je Poljska zadovoljivo izpolnila mejnika F1G in F2G.(36) Navedena ocena je temeljila zlasti na določbah poljske zakonodaje, sprejete 9. junija 2022 (v nadaljevanju: zakon z dne 9. junija 2022),(37) tik preden je Svet 17. junija 2022 sprejel zadevni sklep.

36.      Komisija je 5. aprila 2024 sprejela izvedbeni sklep, s katerim je odobrila izplačilo in potrdila, da sta bila mejnika F1G in F2G zadovoljivo izpolnjena.(38)

37.      Pozneje, 27. decembra 2024, je Poljska zahtevala izplačilo nadaljnjih obrokov. Komisija je 19. novembra 2025, na podlagi pozitivne predhodne ocene, v kateri je ugotovila, da je Poljska zadovoljivo izpolnila mejnik F3G,(39) sprejela izvedbeni sklep, s katerim je odobrila izplačilo navedenih obrokov.(40)

III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep

38.      V vmesnem času so 28. avgusta 2022 štiri združenja, ki zastopajo sodnike, vložila vsako svojo tožbo za razglasitev ničnosti zadevnega sklepa Sveta v celoti, pri čemer so se sklicevala na pet tožbenih razlogov.(41)

39.      Iz spisa zadeve pred Splošnim sodiščem izhaja, da je prvo združenje – Magistrats européens pour la démocratie et les libertés (Medel) – ustanovljeno v Franciji, njegovi člani pa so združenja sodnikov in tožilcev. Čeprav je članstvo omejeno na taka združenja, se vsak posamezni član članskega združenja dejansko šteje za člana združenja Medel. Med člani so tudi poljsko sodniško združenje Iustitia, med člani katerega je več poljskih sodnikov, ki so bili podvrženi disciplinskim postopkom.(42) Cilji združenja Medel so med drugim obramba neodvisnosti sodstva in spoštovanje načela pravne države.

40.      Drugo združenje, International Association of Judges (IAJ), je mednarodna organizacija, ustanovljena v Avstriji, katere člani so nacionalna združenja ali reprezentativne skupine sodnikov s petih celin. Čeprav je članstvo omejeno na eno reprezentativno združenje na državo, pa se vsak posamezni član članskega združenja dejansko šteje za člana IAJ. Med njegovimi člani je, tako kot pri združenju Medel, poljsko sodniško združenje Iustitia, med člani katerega je več poljskih sodnikov, ki so bili podvrženi disciplinskim postopkom. Glavni cilj IAJ je zaščita neodvisnosti sodstva.

41.       Tretje združenje, Association of European Administrative Judges (AEAJ), je združenje, ustanovljeno v Nemčiji, med člani katerega so nacionalna združenja upravnih sodnikov, ki zastopajo upravne sodnike po vsej Evropi, tudi na Poljskem, ter posamezniki, upravni sodniki iz držav, v katerih nobeno nacionalno združenje ni član AEAJ. Njegovi cilji so med drugim zagovarjanje pravnega varstva posameznikov v odnosu do javnih organov v Evropi ter spodbujanje svobode in pravičnosti.

42.      Četrto združenje, Rechters voor Rechters (sodniki za sodnike), je fundacija, ustanovljena na Nizozemskem. Ustanovili so jo sodniki v podporo drugim sodnikom, zlasti tistim, ki se spoprijemajo s posegi v svojo neodvisnost. Zastopa interese poljskih sodnikov, tudi tistih, ki so bili podvrženi disciplinskim postopkom.

43.      Glavni razlog njihovih tožb je bil, da je Svet storil napako, ko je odobril oceno poljskega načrta NOO, saj naj bi bilo z mejniki F1G, F2G in F3G na več načinov kršeno pravo Unije. V zvezi s tem so trdili, da mejnika F2G in F3G nista skladna s sodno prakso Sodišča(43) glede disciplinskega senata vrhovnega sodišča Poljske (v nadaljevanju: disciplinski senat), zato se je poslabšal položaj poljskih sodnikov, ki so jim bile izrečene nezakonite sankcije, kar je pomenilo nadaljnje spodkopavanje neodvisnosti sodstva, poleg tega pa so trdili, da mejnik F1G ne zadošča za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na Poljskem, kar pomeni, da niso doseženi upoštevni standardi, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije.

44.      Poljski, Madžarski in Komisiji je bilo dovoljeno intervenirati v podporo Svetu.

45.      S sklepom z dne 4. junija 2024, Medel in drugi/Svet (v nadaljevanju: izpodbijani sklep Splošnega sodišča),(44) je Veliki senat Splošnega sodišča v hitrem postopku(45) zavrgel tožbe kot nedopustne in ugotovil, da navedena štiri združenja nimajo procesnega upravičenja za vložitev tožb na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.(46)

46.      Splošno sodišče je že na začetku, v točki 40 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se „[v] skladu z ustaljeno sodno prakso [...] ničnostne tožbe, ki jih vložijo združenja, štejejo za dopustne v treh primerih: prvič, kadar zakonska določba poklicnim združenjem izrecno priznava nekatere procesne sposobnosti, drugič, kadar združenje zastopa interese svojih članov, ki bi bili sami upravičeni vložiti tožbo, in tretjič, kadar je združenje individualizirano, ker so prizadeti njegovi lastni interesi, predvsem ker akt, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, vpliva na njegov pogajalski položaj“.(47)

47.      Splošno sodišče je nato presojalo o dopustnosti tožb navedenih štirih združenj, kot da delujejo v svojem imenu in kot da delujejo v imenu svojih članov. Zdi se, da je Splošno sodišče upoštevalo, da se prvi in tretji primer okoliščin, opisanih v predhodni točki, nanaša na združenja, ki delujejo v svojem imenu, drugi primer pa na združenja, ki delujejo v imenu svojih članov.

48.      Prvič, Splošno sodišče je ugotovilo, da tožbe niso dopustne v delu, v katerem tožeče stranke delujejo v svojem imenu. V zvezi s prvim primerom okoliščin je Splošno sodišče ugotovilo, da ne obstajajo nobene pravne določbe, ki bi tožečim strankam zagotavljale procesne pristojnosti v okviru Mehanizma (točke od 42 do 45 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča). V zvezi s tretjim primerom okoliščin je Splošno sodišče ugotovilo, da tožeče stranke niso dokazale, da so prizadeti njihovi lastni interesi, saj ne zadošča dejstvo, da so med drugim sogovornice institucij Unije v zadevah, povezanih s pravno državo, oziroma da imajo status opazovalk v različnih organih Sveta Evrope (točke od 46 do 51 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

49.      Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da so tožbe nedopustne na podlagi drugega primera okoliščin, v delu, v katerem tožeče stranke delujejo v imenu svojih članov.(48) Začelo je s pogojem neposrednega nanašanja in svojo presojo razdelilo v tri skupine sodnikov (točki 59 in 60 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

50.      Splošno sodišče je ugotovilo, da so mejniki F1G, F2G in F3G proračunsko pogojeni, saj je njihovo doseganje pogoj za financiranje v okviru Mehanizma. Z določitvijo navedenih mejnikov Svet ni nameraval nadomestiti pravil v zvezi z vrednoto pravne države ali učinkovitim sodnim varstvom, prav tako ni nameraval dovoliti Poljski, da ne ravna v skladu s sodbami Sodišča (točke od 65 do 80 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

51.      V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da se mejnika F2G in F3G neposredno ne nanašata na pravni položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata (točke od 81 do 93 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča). Nadalje je ugotovilo, da kolikor mejnika F2G in F3G ne učinkujeta neposredno na položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata, to velja še toliko bolj tudi za poljske sodnike, na katere se te odločitve ne nanašajo (točka 96 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

52.      V zvezi z mejnikom F1G je Splošno sodišče ugotovilo, da se ne nanaša neposredno na vse poljske sodnike ter sodnike v drugih državah članicah in državah EGP. V zvezi s tem se tožeče stranke zgolj omejujejo na splošne izjave, kaj bi po njihovem mnenju moral vsebovati navedeni mejnik, ne navajajo pa nobenih konkretnih elementov, ki bi neposredno škodovali poljskim sodnikom. V vsakem primeru pa to, da pravila, ki jih tožeče stranke štejejo za nujna, v zadevnem sklepu Sveta ne obstajajo, ne more pomeniti neposrednega posega v pravice poljskih sodnikov, ki neposredno vpliva na njihov pravni položaj (točke od 97 do 101 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

53.      Podobno je Splošno sodišče ugotovilo, da čeprav imajo lahko pomanjkljivosti v pravnem redu države članice posledice za izvajanje sodne oblasti v drugih državah članicah, te posledice ne pomenijo, da je zadevni sklep Sveta tak, da ima neposredne učinke na pravni položaj sodnikov iz drugih držav članic in EGP. Tudi nevarnost morebitnega „učinka prelivanja“ med državami članicami, ker bi se zakonodajalec ene države članice zgledoval po reformah druge države članice, ne pomeni, da ima zadevni sklep Sveta neposredne učinke na položaj navedenih sodnikov (točke od 102 do 107 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

54.      Tretjič, Splošno sodišče je zavrnilo trditve tožečih strank, ki jih je opisalo kot poziv k omilitvi pogojev glede dopustnosti v obravnavani zadevi. Ker tožeče stranke ne morejo trditi, da se zadevni sklep Sveta nanje neposredno nanaša, bi to pomenilo, da Splošno sodišče ne bi upoštevalo pogoja neposrednega nanašanja iz člena 263 PDEU, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča. Sistemske pomanjkljivosti poljskega pravosodnega sistema ne upravičujejo odstopanj od navedenega pogoja. Kljub temu pa je Splošno sodišče poudarilo, da njegove ugotovitve ne posegajo v obveznosti Poljske odpraviti kršitve prava Unije, kot jih je ugotovilo Sodišče v zvezi z načelom pravne države, da člen 263 PDEU omogoča državam članicam in institucijam Unije vložiti tožbo zoper ukrepe Unije, in da mora Komisija v skladu s svojo vlogo varuha Pogodb zagotoviti, da Poljska upošteva člen 19(1), drugi odstavek, PEU (točke od 113 do 118 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča).

IV.    Postopek pred Sodiščem

55.      Štiri združenja kot pritožniki s pritožbo, vloženo 14. avgusta 2024, predlagajo, naj Sodišče razveljavi izpodbijani sklep Splošnega sodišča, razglasi tožbe za dopustne in vrne zadevo nazaj v vsebinsko odločanje Splošnemu sodišču. Prav tako predlagajo, naj Sodišče Svetu naloži plačilo stroškov.

56.      S sklepom predsednika Sodišča z dne 4. februarja 2025(49) so bili predlogi za intervencijo, ki so jih v podporo tožbenemu predlogu pritožnikov vložili združenji RECLAIM in The Good Lobby ter fundacija Fundación Hay Derecho, zavrnjeni.

57.      Svet v svojem odgovoru na pritožbo, ki je bil vložen 14. novembra 2025, predlaga, naj Sodišče zavrne pritožbo in pritožnikom naloži plačilo stroškov.

58.      Poljska v svojem odgovoru na pritožbo, ki je bil vložen 12. novembra 2025, predlaga, naj Sodišče zavrne pritožbo in pritožnikom naloži plačilo stroškov.

59.      Madžarska v svojem odgovoru na pritožbo, ki je bil vložen 14. novembra 2025, predlaga, naj Sodišče zavrne pritožbo.

60.      Komisija v svojem odgovoru na pritožbo, ki je bil vložen 7. novembra 2025, predlaga, naj Sodišče zavrne pritožbo in pritožnikom naloži plačilo stroškov.

61.      Pritožniki so 25. februarja 2025 prav tako vložili repliko, Svet in Komisija sta 4. aprila 2025 vložila vsak svojo dupliko, Poljska in Madžarska pa 7. aprila 2025 vsaka svojo dupliko.

62.      Na obravnavi, ki je potekala 2. decembra 2025, so svoja stališča ustno predstavili pritožniki, Svet, Poljska, Madžarska in Komisija.

V.      Analiza

63.      Glavno vprašanje v obravnavani pritožbi je, ali je Splošno sodišče storilo napako, ko je zavrnilo ničnostne tožbe štirih pritožnikov/združenj zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

64.      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko združenja vložijo ničnostne tožbe v imenu svojih članov ali v svojem imenu.(50)

65.      V obravnavani zadevi ima Sodišče priložnost pojasniti razlike v zahtevah glede procesnega upravičenja v zvezi z navedenima dvema procesnima možnostima združenj. Pomembno je, da je Sodišče pozvano zagotoviti razlago zahtev glede neposrednega in posamičnega nanašanja v okoliščinah, ko združenja delujejo v svojem imenu, kar je vprašanje, ki v sodni praksi še ni bilo dovolj pojasnjeno.

66.      Trije pritožbeni razlogi pritožnikov/združenj sledijo navedenima procesnima možnostima. V okviru prvih dveh pritožbenih razlogov trdijo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da različne kategorije sodnikov, članov navedenih združenj, nimajo procesnega upravičenja. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na procesno upravičenje pritožnikov/združenj v svojem imenu.

67.      Hkrati je pomembno opozoriti tudi, kot je bilo navedeno v točki 43 teh sklepnih predlogov, da se trditve, ki se nanašajo na mejnik F1G, razlikujejo od trditev, ki se nanašajo na mejnika F2G in F3G.

68.      V zvezi s slednjima mejnikoma so pritožniki na prvi stopnji v bistvu trdili, da je zahteva glede uvedbe postopkov preverjanja disciplinskih odločb disciplinskega senata v nasprotju s pravom Unije, kot ga razlaga Sodišče, saj bi se take odločbe morale šteti za neobstoječe same po sebi, zato postopek preverjanja sploh ni potreben.

69.      V zvezi z mejnikom F1G so pritožniki trdili, da ne zadošča za zagotavljanje neodvisnosti sodstva na Poljskem.(51) Gre torej za nezadostnost, ne pa za neskladnost med obstoječimi zahtevami, zato po trditvah pritožnikov zadevni sklep Sveta ni zagotovil sistema notranjega nadzora, ki je potreben za zaščito finančnih interesov Unije, kar je v nasprotju s členom 20(5)(e) in členom 22 uredbe o Mehanizmu.

70.      Razlika v naravi navedenih trditev je pomembna za presojo izpolnitve pogoja neposrednega nanašanja kot enega od pogojev za procesno upravičenje, saj navedena presoja temelji na učinkih izpodbijanega akta na položaj tožeče stranke.

71.      Posledično bom svojo analizo oblikovala kot sledi. V oddelku A bom obravnavala dopustnost trditev, ki se nanašajo na mejnika F2G in F3G. Tem ustrezata prvi pritožbeni razlog in prvi del drugega pritožbenega razloga. Nanašata se na zavrnitev trditev pritožnikov/združenj s strani Splošnega sodišča, ki je ugotovilo, da pri dveh skupinah poljskih sodnikov, članov navedenih združenj, ni izpolnjen pogoj neposrednega nanašanja. Nanašata se torej na procesno upravičenje pritožnikov/združenj v imenu njihovih članov.

72.      V oddelku B bom obravnavala dopustnost trditev, ki se nanašajo na mejnik F1G. Temu ustrezata drugi del drugega pritožbenega razloga in tretji pritožbeni razlog. Na eni strani se nanašata na zavrnitev trditev pritožnikov/združenj s strani Splošnega sodišča, ki je ugotovilo, da pri vseh poljskih sodnikih ter sodnikih drugih držav članic in držav EGP ni izpolnjen pogoj neposrednega nanašanja, torej na procesno upravičenje pritožnikov/združenj v imenu njihovih članov. Na drugi strani pa se nanašata tudi na zavrnitev trditev pritožnikov/združenj s strani Splošnega sodišča zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja v njihovem lastnem imenu.

73.      V oddelku C bom obravnavala vprašanja, na katera Splošno sodišče ni odgovorilo, v zvezi s procesnim upravičenjem združenj v njihovem lastnem imenu s ciljem ponuditi rešitev vprašanja procesnega upravičenja v obravnavani zadevi.

A.      Dopustnost trditev, ki se nanašajo na mejnika F2G in F3G

1.      Prvi pritožbeni razlog (vprašanje neposrednega nanašanja na poljske sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata)

a)      Povzetek glavnih trditev strank

74.      V okviru prvega pritožbenega razloga pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točkah od 65 do 93 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se mejnika F2G in F3G neposredno ne nanašata na pravni položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata.

75.      Navedeni pritožbeni razlog je razdeljen v tri dele, ki jih bom obravnavala skupaj. Prvič, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče storilo napako, ker se ni osredotočilo na učinke navedenih mejnikov na njihove člane, ampak se je osredotočilo na njihov namen. Drugič, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je ugotovilo, da se namen navedenih mejnikov nanaša le na proračunsko pogojenost. Tretjič, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v zvezi z neposrednim nanašanjem napačno razlagalo in uporabilo zahtevo glede neposredne povezave.

76.      Svet, ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da sta mejnika F2G in F3G zgolj proračunska pogoja, ki ju mora izpolniti država članica, in da ni neposredne povezave med zahtevo glede postopkov ponovne preučitve in poljskimi sodniki, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata. Splošno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da se navedena mejnika neposredno ne nanašata na pritožnike kot zastopnike navedenih sodnikov.

b)      Presoja

77.      V okviru prvega pritožbenega razloga mora Sodišče ugotoviti, ali se mejnika F2G in F3G neposredno nanašata na poljske sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata.

78.      Kot je pravilno ugotovilo Splošno sodišče,(52) iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja, da se lahko šteje, da se ukrep Unije na subjekt neposredno nanaša: „da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe, in drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil“.(53)

1)      Prvi pogoj za neposredno nanašanje

79.      V okviru prvega pogoja za neposredno nanašanje se zahteva, da se pravni položaj tožeče stranke zaradi izpodbijanega ukrepa spremeni. Z drugimi besedami, obstajati mora neposredna povezava med ukrepom in pravnim položajem tožeče stranke.(54)

80.      Pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče storilo napako pri presoji, ali taka povezava obstaja, saj ni upoštevalo učinka mejnikov F2G in F3G na poljske sodnike, ki so jim bile izrečene disciplinske sankcije, in je napačno upoštevalo le namen navedenih mejnikov.

81.      Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 64 izpodbijanega sklepa,(55) je v sodni praksi Sodišča pojasnjeno, kaj je treba upoštevati pri ugotavljanju neposredne povezave med izpodbijanim ukrepom in pravnim položajem tožeče stranke. V zvezi s tem „je treba presoditi, ali je izpodbijani akt vir bistvene spremembe pravnega položaja zadevne fizične ali pravne osebe, tako da se navezuje na vsebino tega akta in se učinki tega akta presojajo glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju, konteksta, v katerem je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, organa, urada ali agencije, ki je njegov avtor“.(56)

82.      Vsebina, kontekst in namen mejnikov so torej upoštevni pri ugotavljanju njihovih učinkov na položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata.

83.      Tudi če torej pritožniki pravilno trdijo, da se mora Sodišče osredotočiti na učinke akta, Splošno sodišče ni storilo napake, ko je upoštevalo vsebino, kontekst in namen akta, saj gre za dejavnike, ki jih je treba upoštevati pri presoji učinkov na pritožnike.

84.      Vendar pa ob upoštevanju namena Splošno sodišče ni ugotovilo neposredne povezave med vsebino mejnika F2G in pravnim položajem zadevnih sodnikov. V zvezi s tem se je sklicevalo na sodbo v zadevi Nord Stream 2 in navedlo, da je v navedeni zadevi: „Sodišče [...] lahko ugotovilo, da obstaja neposredna povezava med izpodbijanim aktom, ki je bil direktiva, in njegovimi učinki, saj so zadevne določbe za tožečo stranko določile posebne obveznosti.“(57)

85.      Splošno sodišče je nato pojasnilo, da v obravnavani zadevi Poljski ni bila naložena posebna obveznost(58) in da „se tudi po sprejetju [zadevnega sklepa Sveta] položaj sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata, še naprej ureja z upoštevnimi določbami poljskega prava“.(59)

86.      Menim, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodno prakso Sodišča. Mejnik F2G Poljski nalaga posebno obveznost vzpostaviti postopek ponovne preučitve, tako kot direktiva za države članice uvaja obveznost doseganja določenega rezultata. Navedeni postopek ponovne preučitve ima neposredni učinek na pravni položaj zadevnih sodnikov.

87.      Pritožniki trdijo, da prav potreba po uvedbi takega postopka ponovne preučitve spreminja pravni položaj navedenih sodnikov, saj iz upoštevnih sodb Sodišča(60) izhaja, da se navedene disciplinske sankcije štejejo za neobstoječe. Če je njihova trditev pravilna, kar je vsebinsko vprašanje, bi vztrajanje pri kakršnem koli postopku ponovne preučitve za odpravo disciplinskih sankcij dejansko poslabšalo pravni položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo take sankcije.

88.      Ugotovitev Splošnega sodišča v točki 89 izpodbijanega sklepa, da položaj navedenih sodnikov še naprej ureja poljsko pravo, ni upoštevna, saj že sam mejnik F2G zahteva vzpostavitev postopka ponovne preučitve, ki neposredno vpliva na njihov pravni položaj.

89.      Prav na podlagi ugotovitev Sodišča v sodbi v zadevi Nord Stream 2 je mogoče sklepati, da kljub dejstvu, da se na podlagi navedenega mejnika F2G zahteva, da Poljska vzpostavi postopek ponovne preučitve in da morajo sankcionirani sodniki imeti možnost uporabe takega postopka na podlagi poljskega prava, je že sam mejnik razlog za spremembo položaja sodnikov, saj zahteva vzpostavitev postopka ponovne preučitve na podoben način, kot je z direktivo določena obveznost doseči rezultat.

90.      Zato se strinjam s pritožniki, da je Splošno sodišče prišlo do napačnih ugotovitev na podlagi sodne prakse Sodišča.

91.      Prav tako niso upoštevne trditve Sveta, ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, da ima Poljska možnost izbrati obliko in konkretna pravila glede postopka ponovne preučitve. Upoštevna je zahteva po vzpostavitvi kakršnega koli postopka ponovne preučitve. Prav ta zahteva je neposredno povezana s pravnim položajem zadevnih sodnikov.

92.      Posledično menim, da je Splošno sodišče v točki 88 izpodbijanega sklepa storilo napako, ko je ugotovilo, da prvi pogoj za neposredno nanašanje ni izpolnjen.

2)      Drugi pogoj za neposredno nanašanje

93.      Bolj kompleksno vprašanje, na katerega pa Splošno sodišče ni odgovorilo,(61) se nanaša na drugi pogoj za neposredno nanašanje, v okviru katerega se v bistvu zahteva, da ne obstaja nobena diskrecijska pravica v zvezi z izvedbo izpodbijanega ukrepa, če je taka izvedba potrebna (glej točko 78 teh sklepnih predlogov).

94.      Tako kot v zvezi s prvim pogojem je Sodišče ugotovilo, da „je treba vprašanje, ali akt naslovnikom, zadolženim za njegovo izvajanje, pušča prosto presojo, preučiti ob upoštevanju same vsebine takega akta“.(62)

95.      Narava mejnikov je torej prav tako upoštevna, kolikor opredeljuje polje proste presoje, ki jo ima Poljska v zvezi z uvedbo postopka ponovne preučitve.

96.      Na splošno velja, da če ukrep Unije zahteva izvedbene ukrepe, neposredna povezava med izpodbijanim ukrepom in pravnim položajem osebe, ki ga izpodbija, ne obstaja, če ima izvedbeni organ možnost ne izvesti ukrepa oziroma spremeniti njegove učinke na osebo, ki ga izpodbija.

97.      Posledično torej velja, da če se presoja z vidika osebe, katere pravni položaj se lahko spremeni zaradi izpodbijanega ukrepa, je pomembno, ali lahko subjekt, odgovoren za izvedbo ukrepa (v obravnavani zadevi Poljska) spremeni njegove učinke na osebo, ki ga izpodbija.(63)

98.      V obravnavani zadevi mejnik F2G zahteva izvedbene ukrepe. Te mora sprejeti Poljska. Upoštevno vprašanje je torej, ali bi se Poljska lahko odločila, da postopka ponovne preučitve ne bo uvedla.

99.      V zvezi s tem pa narava mejnika postane upoštevna. Svet, ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da mejnik F2G ne vzpostavlja pravne obveznosti Poljske uvesti postopek ponovne preučitve. Uvedba takega postopka je zgolj proračunski pogoj, če želi Poljska prejeti izplačilo v okviru Mehanizma. Navedene stranke dodajajo, da opredelitev mejnika kot super mejnik ne spremeni njegove pravne narave, saj neupoštevanje pomeni zgolj, da ni mogoče pridobiti financiranja.

100. Pritožniki pa nasprotno poudarjajo, da je možnost, da Poljska ne bi uresničila mejnikov, zgolj teoretična.

101. Menim, da na eni strani drži, da Poljska ni zavezana prositi za izplačilo sredstev v okviru Mehanizma.(64) V tem smislu je mejnike mogoče razumeti zgolj kot pogoj za porabo, Poljska pa bi se lahko odločila, da sredstev, ki so na voljo v okviru Mehanizma, ne bo uporabila.(65) V takem primeru Poljska res ne bi bila „zavezana“ vzpostaviti postopka ponovne preučitve.

102. Na drugi strani pa je Sodišče sprejelo stališče, da je za namene ugotavljanja neposrednega nanašanja izpodbijani akt mogoče opredeliti tako, da ne dopušča proste presoje, „kadar je možnost naslovnikov, da ne izpolnijo akta Unije, zgolj teoretična, ker ni dvoma o njihovi volji za izpolnitev akta“.(66)

103. Zadeva Bock/Komisija(67) se je na primer nanašala na ničnostno tožbo nemške družbe proti odločbi Komisije, s katero je ta Nemčiji dovolila, da lahko iz obravnave Unije izključi določene proizvode iz tretjih držav, ki pa so že na trgu v državah članicah (v obravnavanem primeru gobe s Kitajske). Komisija je trdila, da pri odobritvi Nemčiji ne gre za neposredno nanašanje na tožečo stranko, saj se je lahko navedena država članica prosto odločila, ali bo tako odobritev uporabila. Sodišče pa je ugotovilo, da so nemški organi že obvestili tožečo stranko, da bodo zavrnili njeno vlogo, takoj ko jim Komisija izda odobritev, ob tem pa so prosili za odobritev z izrecnim sklicem na vloge, ki so jih do takrat že prejeli. Sodišče je ugotovilo, da se je odločba neposredno nanašala na tožečo stranko.

104. Drug znan primer je zadeva Piraiki-Piraiki in drugi/Komisija,(68) ki se je nanašala na ničnostno tožbo nekaterih grških družb zoper odločbo Komisije, s katero je Franciji odobrila uporabo zaščitnih ukrepov za omejevanje uvoza bombažne preje iz Grčije. Komisija in Francija sta trdili, da se navedena odločba neposredno ne nanaša na tožeče stranke, saj pomeni zgolj odobritev Franciji, da lahko vzpostavi sistem kvot glede uvoza, zaradi česar se je zadevna država članica lahko sama odločila, ali jo bo uporabila ali ne. Odločba sama torej ni vzpostavljala sistema, s katerim se omejuje uvoz, saj so morali francoski organi za njeno uporabo v praksi sprejeti izvedbene ukrepe. Kljub temu pa je Sodišče ugotovilo, da zgolj to dejstvo ne zadošča za ugotovitev, da ne gre za neposredno nanašanje na tožeče stranke, saj je Francija že pred prejetjem odobritve Komisije uvedla zelo omejujoč sistem dovoljenj za uvoz bombažne preje grškega izvora in je tudi Francija sama prosila za odobritev strožjih ukrepov. V navedenih okoliščinah je bila možnost, da se Francija ne bi odločila uporabiti izdane odobritve Komisije, zgolj teoretična, saj ni bilo dvoma o nameri francoskih organov uporabiti navedeno odločbo.(69)

105. Iz navedenih zadev, ki se sicer nanašajo na gospodarske zadeve, izhaja, da čeprav ima naslovnik uradno možnost sprejeti izvedbene ukrepe za uporabo izpodbijanega ukrepa, to še ne pomeni, da ima tudi prosto presojo, saj je ta glede na okoliščine zadeve morda zgolj teoretična. Seveda je taka presoja mogoča le v vsakem primeru posebej.(70)

106. V obravnavani zadevi je treba ob vprašanju, ali je mogoče prosto presojo Poljske šteti za zgolj teoretično, upoštevati naravo postopka potrditve mejnikov in ciljev na podlagi uredbe o Mehanizmu.

107. Kot sem pojasnila v točkah od 5 do 20 teh sklepnih predlogov, iz postopka na podlagi uredbe o Mehanizmu izhaja, da je Poljska predlagala mejnike Komisiji, ta pa jih je ocenila kot sprejemljive in jih predlagala Svetu, ki jih je nato sprejel.(71) Kot torej pravilno poudarjaj pritožniki, velja, da ker je Poljska sama predlagala mejnike, ni razloga, da jih ne bi uveljavila.

108. Pomembno je, da je Poljska sprejela reformo, ki se zahteva na podlagi mejnika F2G, na podlagi zakona z dne 9. junija 2022, še preden je bil sprejet zadevni sklep Sveta (glej točko 35 teh sklepnih predlogov). Dejansko je torej izvedbeni sklep Sveta potrdil že sprejeto odločitev Poljske. Če je taka odločitev pravno sporna, kot trdijo pritožniki, je treba pred sodišči Unije omogočiti izpodbijanje potrditve take odločitve s strani institucij Unije.(72)

109. Če parafraziram generalnega pravobranilca A. L. Dutheilleta de Lamotha, menim, da bi bilo v okoliščinah obravnavane zadeve preveč formalistično trditi, da je mejnik F2G omogočal Poljski možnost, da ga ne uporabi.(73)

110. Nazadnje, Splošno sodišče je ugotovilo, da je pri presoji neposrednega nanašanja na sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata, upošteven le mejnik F2G, saj mejnik F3G določa zgolj rok, v katerem je treba izvesti postopke ponovne preučitve.(74)

111. Tudi s tem se ne morem strinjati, saj to, da je mogoče na podlagi mejnika F3G o pravnih okoliščinah navedenih sodnikov odločati vse do konca leta 2023, prav tako neposredno vpliva na pravni položaj navedenih sodnikov. Kot trdijo pritožniki, navedeni mejnik konkretizira mejnik F2G in krepi njegove učinke na sodnike, na katere se nanašajo disciplinske sankcije, zato se nanje neposredno nanaša.

112. Če povzamem, strinjam se s pritožniki, da je Splošno sodišče napačno uporabilo sodno prakso in ni ustrezno presodilo učinkov mejnikov F2G in F3G v zadevnem sklepu Sveta na pravni položaj poljskih sodnikov, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata. Mejnika F2G in F3G sta neposredno povezana s specifičnim pravnim položajem navedenih sodnikov, ki se lahko na podlagi navedenih dveh mejnikov tudi spremeni, možnost, da Poljska ne bi izvedla navedenih mejnikov, pa je zgolj teoretična. Zato je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se mejnika F2G in F3G neposredno ne nanašata na navedene sodnike, in je posledično napačno zavrglo ničnostne tožbe združenj, ki navedene sodnike zastopajo, kot nedopustne.

2.      Prvi del drugega pritožbenega razloga (neposredno nanašanje na poljske sodnike, na katere se ne nanašajo odločitve disciplinskega senata)

a)      Povzetek glavnih trditev strank

113. V okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točkah 95 in 96 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da mejnika F2G in F3G ne spreminjata pravnega položaja poljskih sodnikov, na katere se ne nanašajo odločitve disciplinskega senata.

114. V zvezi z mejnikoma F2G in F3G pritožniki trdijo, da obstaja temeljna razlika v učinkih na poljske sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata, in poljske sodnike, ki ostajajo na položaju in od katerih se zahteva, da še naprej izpolnjujejo svoje funkcije, kljub odsotnosti kolegov. Splošno sodišče torej ni obravnavalo njihovih trditev glede negativnih učinkov na navedene sodnike in njihove povečane delovne obremenitve.

115. Svet, ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, trdi, da države članice niso zavezane izvesti mejnikov, kar se ne spreminja glede na kategorije sodnikov, zato zadevni sklep Sveta ne more imeti pravnih učinkov na navedene sodnike.

b)      Presoja

116. Glede neposrednega nanašanja mejnikov F2G in F3G na poljske sodnike, na katere se ne nanašajo odločitve disciplinskega senata, se strinjam s pritožniki, da Splošno sodišče ni upoštevalo njihovih trditev, da so navedeni sodniki prizadeti na drugačen način kot sodniki, na katere se nanaša prvi pritožbeni razlog. Splošno sodišče posledično torej ni presojalo, ali obstaja neposredna povezava med mejnikoma F2G in F3G ter navedenimi drugimi poljskimi sodniki.

117. Vendar čeprav je Splošno sodišče storilo napako, ko ni odgovorilo na trditve pritožnikov v postopku na prvi stopnji, pa kljub temu menim, da ne obstaja neposredna povezava med mejnikoma F2G in F3G ter pravnim položajem navedenih drugih poljskih sodnikov. Menim, da pritožniki niso dokazali negativnih učinkov, ki bi neposredno vplivali na pravni položaj navedenih sodnikov. Glede morebitne večje delovne obremenitve nekaterih poljskih sodnikov, kar bi – če prav razumem – bila posledica začasne prekinitve dela sankcioniranih sodnikov do odločitve v postopku ponovne preučitve, menim, da pritožniki take večje delovne obremenitve niso dokazali, prav tako pa ni mogoče trditi, da bi vplivala na pravni položaj navedenih sodnikov.(75)

118. Posledično menim, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se mejnika F2G in F3G neposredno ne nanašata na poljske sodnike, na katere se ne nanašajo disciplinske sankcije disciplinskega senata.

B.      Dopustnost trditev glede mejnika F1G

119. Pritožbeni razlogi, obravnavani zgoraj, so se nanašali na mejnika F2G in F3G. Preostali pritožbeni razlogi pa se nanašajo na mejnik F1G.

120. Naj spomnim, da je morala Poljska v okviru mejnika F1G uvesti reforme s ciljem krepitve neodvisnosti in nepristranskosti sodišč. Vsebinska trditev pritožnikov v postopku na prvi stopnji je bila, da konkretne reforme, ki se zahtevajo na podlagi mejnika F1G, ne zadoščajo za dosego navedenega cilja, ki je potreben za zaščito finančnih interesov Unije.

121. Splošno sodišče je navedene trditve zavrnilo zaradi neobstoja neposrednega nanašanja na pritožnike/združenja, ki delujejo v imenu svojih članov, zato se drugi del drugega pritožbenega razloga nanaša na navedeno zavrnitev. Obravnavala ga bom v oddelku 1. Splošno sodišče je zavrnilo tudi trditve glede nezadostnosti mejnika F1G, ki so jih navajali pritožniki/združenja v svojem imenu, pritožniki pa so to zavrnitev izpodbijali v okviru tretjega pritožbenega razloga, ki ga bom obravnavala v oddelku 2.

1.      Drugi del drugega pritožbenega razloga (neposredno nanašanje na vse poljske sodnike ter sodnike iz drugih držav članic in držav EGP)

122. V okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 97 do 107 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ko ni priznalo procesnega upravičenja pritožnikom, ki so izpodbijali nezadostnost mejnika F1G v imenu svojih članov.

123. Ta del navedenega pritožbenega razloga se ločeno nanaša na eni strani na pritožnike/združenja, ki delujejo v imenu vseh poljskih sodnikov, na drugi strani pa na sodnike iz drugih držav članic in iz držav EGP. Najprej bom obravnavala trditev glede vseh poljskih sodnikov.

a)      Vsi poljski sodniki

124. Pritožniki trdijo, da se nezadostnost mejnika F1G neposredno nanaša na vse poljske sodnike. Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo, da so njihove trditve zgolj splošne trditve o nezadostnosti, na podlagi katerih ni mogoče ugotoviti neposrednega nanašanja. Podrobno so namreč navedli zahteve, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, in pomanjkljivosti sodnega varstva.

125. V točki 100 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da so pritožniki navedli zgolj splošne trditve in da v dejanskem besedilu navedenega mejnika niso izpostavili konkretnih elementov, ki bi se neposredno nanašali na poljske sodnike.

126. V postopku na prvi stopnji so pritožniki trdili, da se mejnik F1G neposredno nanaša na pravni položaj poljskih sodnikov, ker bodo ti zaradi dejstva, da navedeni mejnik ne zagotavlja ponovne vzpostavitve učinkovitega sodnega varstva na Poljskem, prisiljeni odločati o zadevah v poklicno nemogočih okoliščinah, v katerih bodo še naprej podvrženi nezakonitim pritiskom ter kratenju svoje neodvisnosti in nepristranskosti. Poljski sodniki bodo prisiljeni opravljati svoje naloge v okoliščinah, ki bodo vzbujale dvom o njihovi zmožnosti, da zadeve predložijo Sodišču, da v celoti uporabijo pravo Unije in sprejemajo odločitve, ki so v nasprotju z interesi vlade ali politične stranke, ki je na Poljskem na oblasti.(76)

127. Tudi če bi to držalo, pa Sodišče ne more odločiti, ali in kako bi navedena nezadostnost lahko vplivala na spremembo individualnega pravnega položaja vseh ali nekaterih poljskih sodnikov, ki so člani združenj/pritožnikov, kar je preizkus, razvit v okviru sodne prakse, za ugotavljanje neposrednega nanašanja fizičnih in pravnih oseb (glej točko 81 teh sklepnih predlogov). Povedano drugače, ni jasno, kako bi vplivala na specifične pravice in obveznosti nekaterih ali vseh poljskih sodnikov.

128. Zato menim, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je zavrnilo trditve pritožnikov na podlagi dejstva, da se nezadostnost mejnika F1G neposredno ne nanaša na poljske sodnike.

b)      Sodniki iz drugih držav članic in držav EGP

129. Pritožniki trdijo, da Splošno sodišče ni obrazložilo zavrnitve njihovih trditev, da se nezadostnost mejnika F1G neposredno nanaša na pravni položaj vseh sodnikov iz držav članic in držav EGP, saj naj bi vplivala na njihovo vsakodnevno delo, na primer priznavanje in izvrševanje sodnih odločb poljskih sodišč, ter na podlagi učinka prelivanja iz enega pravnega reda v druge.

130. Četudi ima poslabšanje spoštovanja načela pravne države v eni državi članici lahko določene učinke na čezmejno pravosodno sodelovanje, pa menim, da ni mogoče ugotoviti neposredne povezave med nezadostnimi ukrepi in njihovim učinkom na pravice in obveznosti sodnikov iz drugih držav članic in držav EGP.

131. Splošno sodišče torej tudi v zvezi s tem ni storilo napake.

2.      Tretji pritožbeni razlog (procesno upravičenje združenj v svojem imenu v okoliščinah obravnavane zadeve)

a)      Povzetek glavnih trditev strank

132. V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 41 do 51 in od 110 do 119 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ko na podlagi sedanjih pravil ni priznalo procesnega upravičenja pritožnikom v njihovem lastnem imenu.

133. V zvezi s tem so pritožniki svoje trditve razdelili v tri dele. Prvič, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 263, četrti odstavek, PDEU, saj bi pri razlagi moralo upoštevati disfunkcionalnost pravosodnega sistema na Poljskem. Drugič, pritožniki trdijo, da bi Splošno sodišče moralo člen 263, četrti odstavek, PDEU, kadar se ta uporablja za združenja, ki delujejo v svojem imenu, razlagati v smislu sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi KlimaSeniorinnen.(77) Tretjič, pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da privilegirano procesno upravičenje držav članic in institucij Unije upravičuje zavrnitev procesnega upravičenja pritožnikom.

134. Svet, ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da pritožniki nimajo procesnega upravičenja in da pomanjkljivosti poljskega pravosodnega sistema ne upravičujejo neupoštevanja zahtev glede neposrednega in posamičnega nanašanja iz Pogodb. Madžarska in Komisija dodajata, da so trditve pritožnikov glede pomanjkanja učinkovitega sodnega varstva pred poljskimi sodišči neutemeljene. Glede sodbe v zadevi KlimaSeniorinnen navedene stranke trdijo, da temelji na specifičnih vidikih glede podnebnih sprememb in da je ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

135. Zlasti je treba navesti, da je na obravnavi Svet poudaril, da so pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU sami po sebi bistveni element načela pravne države in del celovitega sistema pravnih sredstev na podlagi Pogodb, kar je temelj sistema sodnega varstva Unije. Uporaba širšega pristopa k ugotavljanju procesnega upravičenja pomeni tvegati negotovosti, priznanje procesnega upravičenja pritožnikom v obravnavani zadevi pa bi dejansko pomenilo uvedbo actio popularis.

136. Pritožniki so odgovorili, da od Sodišča ne zahtevajo uvedbe actio popularis, ampak razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU tako, da se uporablja za združenja, ki delujejo v svojem imenu, v smislu načela učinkovitega pravnega varstva, kot je zagotovljeno v členu 19(1) PEU in členu 47 Listine.

b)      Presoja

137. V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožniki trdijo, da bi morale biti njihove tožbe dopustne na podlagi „tretjega primera“, na podlagi katerega lahko imajo združenja procesno upravičenje v svojem imenu. Podredno pa trdijo, da „trije primeri“, na katere se sklicuje Splošno sodišče v točki 40 izpodbijanega sklepa, niso našteti izključno in da bi Splošno sodišče moralo dopustiti njihove tožbe tudi zunaj okvirov navedenih primerov.

138. Kot izhaja iz točke 46 teh sklepnih predlogov je Splošno sodišče začelo svojo presojo z navedbo, da lahko združenja v skladu z ustaljeno sodno prakso vložijo direktne tožbe v treh primerih.

139. Kot sem navedla v točki 64 teh sklepnih predlogov, lahko imajo združenja procesno upravičenje bodisi v imenu svojih članov bodisi v svojem imenu. Navedeni trije primeri so zgolj opisi okoliščin, ki so bile v sodni praksi do zdaj priznane in v katerih je bilo ugotovljeno, da imajo združenja procesno upravičenje vložiti ničnostno tožbo.(78) Ne gre pa za izčrpen seznam.(79)

140. Za razliko od Splošnega sodišča pa se Sodišče ni sklicevalo na tri primere kot na sprejemljivo razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU v zvezi z združenji. Na navedene primere se je sklicevalo le pri presoji ugotovitev Splošnega sodišča v pritožbenem postopku.(80)

141.  V zvezi s „tretjim primerom“ je Splošno sodišče v točkah od 46 do 50 izpodbijanega sklepa presojalo, ali se obravnavana zadeva nanaša na položaj pritožnikov kot pogajalcev, in ugotovilo, da se ne.(81) Res je, da so sodišča Unije v dosedanji sodni praksi strogo razlagala okoliščine, v katerih se združenju prizna procesno upravičenje v njegovem lastnem imenu na podlagi njegovega pogajalskega položaja. Dejansko v sodni praksi Sodišča obstajata le dve zadevi, v katerih je bilo procesno upravičenje priznano na podlagi pogajalskega položaja,(82) razlaga navedenih dveh zadev pa je v poznejših sodbah postala še strožja, zato v njih procesno upravičenje v vlogi pogajalca ni bilo priznano.(83) V tem smislu Splošno sodišče ni storilo napake pri uporabi obstoječe sodne prakse.

142. Vendar pa Splošno sodišče ni ponudilo razlage preostanka „tretjega primera“, v skladu s katerim se procesno upravičenje lahko prizna združenjem v drugih okoliščinah, v katerih branijo svoje lastne interese, ne le v tistih, v katerih so pogajalci.(84) Prav tako ni presojalo trditve, da bi pritožniki lahko imeli procesno upravičenje tudi zunaj okvira „treh primerov“.

143. V točki 116 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da se pritožniki ne morejo sklicevati na neposredno nanašanje, pri tem pa se je sklicevalo na svoje ugotovitve glede procesnega upravičenja navedenih združenj v imenu njihovih članov. Splošno sodišče torej sploh ni obravnavalo, kako je treba razlagati zahtevo glede neposrednega nanašanja v primeru procesnega upravičenja združenj v njihovem lastnem imenu.

144. Zato menim, da Splošno sodišče ni obravnavalo trditve pritožnikov, da bi bilo treba zahteve glede neposrednega in posamičnega nanašanja na združenja, ki tožbo vložijo v svojem imenu, razlagati v smislu načela učinkovitega sodnega varstva.

145. Menim, da to pomanjkanje obrazložitve glede trditev pritožnikov zadošča za sprejetje tretjega pritožbenega razloga in razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker ta ni bil ustrezno obrazložen v zvezi s procesnim upravičenjem pritožnikov v njihovem lastnem imenu.

146. Za namene odločanja o vprašanju procesnega upravičenja v obravnavani zadevi pa menim, da moram Sodišču ponuditi tudi analizo vprašanj, ki v izpodbijanem sklepu niso bila obravnavana.

C.      Procesno upravičenje združenj v njihovem lastnem imenu

147. Pritožniki so navedli več trditev v podporo razlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katero imajo v obravnavani zadevi procesno upravičenje v svojem imenu. Najprej bom obravnavala trditve v zvezi z disfunkcionalnim pravosodnim sistemom na Poljskem, nato pa še druge, splošnejše, trditve.

1.      Trditve, ki temeljijo na disfunkcionalnem pravosodnem sistemu na Poljskem

148. Pritožniki trdijo, da razlaga Sodišča glede člena 263, četrti odstavek, PDEU temelji na predpostavki, da se načelo pravne države spoštuje in upošteva v vsej Uniji ter da v nacionalnih pravosodnih sistemih obstajajo učinkovita pravna sredstva. Trdijo, da to ne velja več na Poljskem, kar upravičuje razširitev zahtev glede procesnega upravičenja tako, da lahko združenja v svojem imenu vložijo direktne tožbe.

149. V zvezi s tem drži, da iz razlage, v skladu s katero Unija temelji na celovitem sistemu pravnih sredstev, izhaja, da se lahko načeloma osebe, ki menijo, da so bile kršene njihove pravice na podlagi prava Unije, obrnejo na sodišče in zahtevajo njihovo varstvo.(85) Če neposredni dostop do sodišč Unije ni mogoč, morajo obstajati drugi načini za vložitev tožbe pred nacionalnim sodiščem, ki nato lahko oziroma mora Sodišču predložiti vprašanja v zvezi s pravom Unije.(86) V tem smislu so delujoči pravosodni sistemi v državah članicah, ki zagotavljajo neodvisnost sodstva, nepogrešljiv del takega sistema.

150. Pritožniki torej trdijo, da če je nacionalna pot zaprta zaradi sistemskih zlorab, mora biti odprta pot Unije; nasprotno bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva.

151.  Obstajata dva razloga v smeri zavrnitve navedenega argumenta, in sicer en pravni argument in en argument v zvezi z dejanskim stanjem.

152. Pravni argument, ki ga je na obravnavi predstavil Svet, Sodišče pa ga je podprlo v več primerih, je, da Sodišče ne more spreminjati zahtev glede neposrednega in posamičnega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, niti iz razloga učinkovitega sodnega varstva. Le države članice se lahko odločijo spremeniti sistem sodnega varstva, kot ga predvidevata Pogodbi.(87)

153. Argument v zvezi z dejanskim stanjem pa se nanaša na pravosodni sistem na Poljskem. Tudi če obstajajo resne težave v delovanju poljskega sodstva, se zdi, da sistem ni v tolikšni meri disfunkcionalen, da zadeve, ki se nanašajo na uporabo sredstev v okviru Mehanizma na Poljskem, ne bi dosegle pristojnih sodišč in posledično tudi Sodišča, če bi bilo potrebno.(88) Zato je pretirano trditi, da domneve o „celovitem sistemu pravnih sredstev“ v primeru poljskega pravosodnega sistema ni mogoče upoštevati.(89) Vendar pa to ne pomeni, da izboljšave niso potrebne. Reforme, tudi tiste v okviru Mehanizma, prispevajo k izboljšanju neodvisnosti sodstva, tudi če so te, kot trdijo pritožniki, nezadostne. Nadalje, vse stranke tega postopka se strinjajo, da je Poljska zavezana uveljaviti vse sodbe, v katerih je Sodišče ugotovilo, da v navedeni državi članici obstajajo določene težave v zvezi z načelom pravne države, mejniki pa na to obveznost ne vplivajo.

154. Posledično menim, da zmanjšana neodvisnost sodstva na Poljskem ni zadosten razlog za utemeljitev sprememb sistema pravnega varstva na podlagi Pogodb za namene obravnavane zadeve. Navedeno trditev pritožnikov bi bilo treba zavrniti.

155. Vendar pa to ne pomeni, da v okviru sedanjega sistema sodnega varstva v Uniji procesnega upravičenja združenj, ki delujejo v svojem imenu, vključno z združenji sodnikov, ni mogoče razlagati tako, da se jim omogoči dostop do sodišč Unije, da lahko branijo svoje lastne interese.

156. Potrditev Sodišča, da Pogodb ni mogoče spreminjati s sodno prakso, ne pomeni, da zahtev glede procesnega upravičenja ni mogoče razlagati glede na temeljna načela, vključno z načelom učinkovitega sodnega varstva(90) – dejansko jih je treba razlagati tako.(91). V nadaljevanju bom torej analizirala, kako je mogoče razlagati pojma neposredno in posamično nanašanje v zvezi z združenji, ki delujejo v svojem imenu, ob upoštevanju trditev strank.

2.      Pomembnost združenj v participativni demokraciji

157. Pritožniki poudarjajo pomembnost združenj, zlasti združenj sodnikov, pri obrambi neodvisnosti sodstva ter s tem zaščiti ali obnovi spoštovanja načela pravne države v državah članicah.

158. Pomembnost takih združenj, katerih namen je braniti neodvisnost sodstva, je dejansko priznana v različnih evropskih gradivih(92) in strokovni literaturi, v kateri se zlasti poudarja vloga združenj v okoliščinah, ki se nanašajo na preoblikovanje pravosodnega sistema na Poljskem.(93)

159. Vendar pa priznanje pomembnosti združenj, zlasti združenj sodnikov, pri obrambi neodvisnosti sodstva in načela pravne države samo po sebi še ne zadošča, da bi taka združenja lahko vložila direktno tožbo pri sodiščih Unije.

160. V zvezi z dostopom združenj sodnikov do nacionalnih sodišč je Sodišče, po potrditvi pomembnosti takih združenj, ugotovilo, da pravo Unije, vključno s členom 19(1) PEU in členom 47 Listine, ne zahteva, da morajo države članice zagotoviti procesne poti, po katerih bi lahko združenja sodnikov vložila tožbe pred nacionalnimi sodišči.(94) Enako se lahko uporablja za omogočanje novih možnosti dostopa združenjem sodnikov do sodišč Unije.(95)

161. Na ravni Unije je dragocena vloga združenj priznana v Pogodbah, in sicer v naslovu II PEU, ki vsebuje določbe o demokratičnih načelih. Člen 10(1) PEU določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, člen 11(1) PEU pa potrjuje tudi pomembnost participativne demokracije. Določa, da „[i]nstitucije dajejo državljanom in predstavniškim združenjem na ustrezen način možnost izražanja in javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije“.(96)

162. Participativna demokracija se načeloma zanaša na združenja kot posrednike v politični razpravi o ustrezni organizaciji družbe ali urejanju vprašanj v njej. Poudarja torej njihovo vlogo v demokratičnem političnem procesu. Udeleženci političnega procesa se borijo za sprejetje rešitve, za katero menijo, da je najustreznejša. Vendar pa sodišča niso institucije, pred katerimi naj se taka politična vprašanja rešujejo.

163. Ali to pomeni, da bi navedena združenja morala imeti dostop le do političnih procesov?

164. Moje stališče je, da če združenje meni, da je akt, sprejet na podlagi političnega procesa v Uniji, pravno neveljaven, ni razloga, da mu ne bi priznali dostopa do sodišč Unije, da lahko brani svoje interese s sklicevanjem na neveljavnost takega akta, ki se nanj neposredno in posamično nanaša. Tudi to je lahko eden od načinov za udejanjanje participativne demokracije na ravni Unije. Pomembno pa je, da se pred navedenimi sodišči ne obravnavajo politična vprašanja, v smislu, ali je določena rešitev „napačna“, ampak pravna vprašanja, v smislu, ali je določena rešitev „v nasprotju s pravom“.

165. Z drugimi besedami, vložitev zadeve, ki se nanaša na varstvo kolektivnih interesov, pri sodiščih Unije ne bi smelo biti nadaljevanje politične bitke s pravnimi sredstvi, saj sodišča ne smejo sprejemati političnih odločitev.

166. Pri trditvi, kot je ta v obravnavani zadevi, ki se nanaša na mejnik F1G, da institucije niso zadovoljivo uredile določenih vprašanj, gre za pravno vprašanje le, če pravo navedeni instituciji določa dovolj jasno obveznost. To pa je vsebinsko vprašanje in ne vprašanje dostopnosti do sodišč Unije.

167. V obravnavani zadevi se zdi, da so pritožniki/združenja sodiščem Unije predložili pravna vprašanja, saj trdijo, da Svet ni izpolnil svojih pravnih obveznosti na podlagi člena 20(5)(e) in člena 22 uredbe o Mehanizmu. Če bi Sodišče ugotovilo, da taka pravna obveznost ne obstaja, bi tožbo zavrnilo. Sodišč Unije ni treba „ščititi“ pred morebitnimi političnimi vprašanji že na ravni dostopa do sodišč.

168. Z drugimi besedami, če se akt, ki je potencialno pravno neveljaven, neposredno nanaša na kolektivne interese, ki jih zastopa združenje, ki ga je mogoče posamično opredeliti, ker je tak kolektivni interes tudi v lastnem interesu združenja, ni razloga, da se takemu združenju zavrne dostop do sodišč Unije.

169. Nadalje, če se združenjem dovoli dostop do sodišč Unije, da lahko zaščitijo kolektivne interese, to ne pomeni uvedbe actio popularis v pravo Unije, saj je tak dostop še vedno pogojen z neposrednim in posamičnim nanašanjem na združenje, ki tožbo vloži.

3.      Trditve, ki temeljijo na procesnem upravičenju privilegiranih tožečih strank

170. Pritožniki grajajo točko 118 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča in trdijo, da dejstvo, da člen 263, drugi odstavek, PDEU privilegiranim tožečim strankam omogoča vložitev tožbe pred Sodiščem v splošnem interesu, ne izključuje možnosti priznanja procesnega upravičenja združenjem v njihovem lastnem imenu, da zaščitijo kolektivne interese.

171. Zdi se, da je Splošno sodišče v navedeni točki izpodbijanega sklepa želelo izraziti stališče, da rahljanje pogojev glede procesnega upravičenja ni potrebno, saj lahko privilegirane tožeče stranke, torej države članice in institucije Unije, vložijo direktno tožbo zoper ukrepe Unije, kadar koli menijo, da je to potrebno.

172. Menim, da taka možnost ni upoštevna za vprašanje razlage zahtev glede procesne upravičenosti združenj.

173. Prvič, procesno upravičenje privilegiranih tožečih strank nima nobene zveze z ločenim vprašanjem glede pogojev, pod katerimi imajo procesno upravičenje neprivilegirane tožeče stranke na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Navedena določba ne povezuje procesnega upravičenja neprivilegiranih tožečih strank z nobeno drugo kategorijo tožečih strank.

174. Drugič, v okoliščinah obravnavane zadeve se je izkazalo, da procesne poti, ki so na voljo privilegiranim tožečim strankam, pogosto ne morejo nadomestiti tistih, ki so na voljo neprivilegiranim tožečim strankam. Svet ali Komisija nimata nobenega razloga izpodbijati svojih lastnih odločitev pred Sodiščem. Prav tako ni verjetno, da bi Poljska izpodbijala mejnike, ki jih je sama določila. Čeprav bi bilo mogoče, da bi tožbo zoper navedene mejnike vložil Evropski parlament(97) ali druge države članice,(98) to samo po sebi ne zmanjšuje vloge združenj, ki jo imajo poleg privilegiranih tožečih strank, kadar je treba zahtevati sodno presojo skladnosti aktov Unije z načelom pravne države, kot trdijo pritožniki.

175. Tudi če je bilo torej razlogovanje Splošnega sodišča v točki 118 izpodbijanega sklepa vključeno zgolj zaradi celovitosti obravnave, se strinjam s pritožniki, da je navedeno razlogovanje napačno.

4.      Upoštevnost sodbe v zadevi KlimaSeniorinnen

176. Pritožniki trdijo, da je bil s sodbo v zadevi KlimaSeniorinnen uveden nov standard varstva procesnih pravic združenj v sodnih postopkih, katerih namen je varstvo pravic v primeru tveganj, ki izhajajo iz okoliščin velikega družbenega pomena, v navedeni zadevi je šlo za podnebne spremembe, vendar pa ga je mogoče uporabiti tudi v primeru načela pravne države in združenj, kot so pritožniki, ki zastopajo interese sodstva, ki združeno zagovarja načelo pravne države. Trdijo, da bi bilo treba na podlagi člena 52(3) Listine uporabiti podoben pristop tudi pri razlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

177. V nasprotju s trditvami pritožnikov menim, da je težko povleči vzporednice med sodbo KlimaSeniorinnen in zahtevami glede procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

178. Prvič, kot izhaja iz nadaljnje sodne prakse ESČP,(99) se zdi, da je navedena sodba načeloma omejena na vprašanje podnebnih sprememb.

179. Drugič, navedena sodba se je nanašala na status žrtve na podlagi člena 34 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar ni enako kot pogoji glede procesnega upravičenja na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.(100)

180. V zvezi s tem je treba spomniti, da naloge ESČP niso enake kot funkcija sodišč Unije pri izvajanju sodne presoje aktov Unije na podlagi člena 263 PDEU. Naloga ESČP je varstvo pravic posameznikov, sodna presoja na podlagi člena 263 PDEU pa je objektivna. Njen namen je zagotoviti, da institucije in organi Unije upoštevajo pravo, ki jih zavezuje, s čimer se varuje pravni red Unije.(101) Zato se pravila, ki urejajo dostop do ESČP in do sodišč Unije, lahko upravičeno razlikujejo.

181. Zato me ne prepričajo trditve pritožnikov, da je Sodišče na podlagi člena 52(3) Listine zavezano upoštevati sodno prakso ESČP v zvezi s procesnim upravičenjem združenj. Navedena postopka se razlikujeta in člen 52(3) Listine se v ničemer ne nanaša na dopustnost postopkov na podlagi EKČP, ampak na minimalno upoštevanje vsebine in obsega pravic, ki jih zagotavlja EKČP. V tem smislu je sodba v zadevi KlimaSeniorinnen dejansko neupoštevna, kot trdi Svet ob podpori Poljske, Madžarske in Komisije, pri presoji, ali naj se pritožnikom/združenjem prizna procesno upravičenje.

182. Vendar pa je pri razlagi pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU mogoče upoštevati temeljno logiko, na podlagi katere je ESČP združenjem priznalo procesno upravičenje v zadevah s področja podnebja, da se zagotovi odgovor na vprašanje, kdaj ima združenje procesno upravičenje v svojem imenu.

183. Tudi če navedeno sodbo razumemo tako, da združenjem omogoča dostop do ESČP, pa hkrati pomeni, da si tak dostop težje zagotovijo posamezniki, kot izhaja iz komentarjev.(102) Sodbo v zadevi KlimaSeniorinnen razumem tako, da je ESČP dejansko postavilo zelo visok standard za procesno upravičenje posameznikov glede izpodbijanja splošne podnebne zakonodaje, in sicer na podlagi dejstva, da je vsak posameznik potencialna žrtev podnebnih sprememb, kar običajno zadošča za ugotovitev statusa žrtve in posledično za priznanje procesnega upravičenja pred ESČP. Slednje bi dejansko vsakemu posamezniku omogočalo začeti postopek pred ESČP. Vendar pa to samo po sebi ne bi bilo v nasprotju z logiko actio popularis, saj bi taki posamezniki branili svoje pravice, hkrati pa tudi splošne interese. Zdi se, da je zato ESČP postavilo dodatne pogoje za priznanje statusa žrtve, saj je treba dokazati določeno raven in resnost tveganja škodljivih posledic, kar posameznika ločuje od drugih posameznikov.(103) ESČP je torej na nek način uvedlo zahtevo, ki je podobna posamičnemu nanašanju iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, kakor ga razlaga Sodišče. V nadaljnjem koraku je ESČP, da ne bi povsem zaprlo dostopa do sebe, razširilo dostop za združenja, ki zastopajo iste kolektivne interese, in ločilo njihovo pravico do vložitve tožbe od procesnega upravičenja posameznikov, katerih pravice branijo.(104)

184. V tem smislu je razlog za omogočanje dostopa združenjem do ESČP lahko upošteven pri presoji razlogov za omogočanje dostopa združenjem, ki ščitijo kolektivne interese, do sodišč Unije, in sicer v primerih, ko posameznik zaradi visokega praga zahteve glede posamičnega nanašanja nima dostopa do sodišč Unije, da bi lahko branil kolektivne interese, tudi če se hkrati neposredno nanašajo nanj.

185. Menim, da v tem smislu ostaja pomembna kritika generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v njegovih sklepnih predlogih v zadevi UPA,(105) da posamično nanašanje, kot ga razlaga Sodišče, pomeni, da pomembneje kot je razrešiti potencialno nezakonitost ukrepa Unije (ker je škoda lahko večja), manj možnosti je, da bo subjektom, na katere vpliva tak ukrep, priznano procesno upravičenje, da ga lahko izpodbijajo. Tudi če Sodišče ni sprejelo njegovega predloga za spremembo razlage zahteve glede neposrednega nanašanja,(106) bi omogočanje dostopa združenjem do sodišč Unije v njihovem lastnem imenu lahko omililo to nelogično posledico sedanje razlage zahteve glede procesnega upravičenja, ne da bi bilo za to potrebno spremeniti navedeno razlago.

5.      Kaj so lastni interesi združenja?

186. Iz zgornje razprave izhaja, da bi lahko obstajali razlogi za razlago pogojev glede dostopa združenj do sodišč Unije za zaščito njihovih lastnih interesov, ki bi se razlikovali od razlage istih pogojev, kadar gre za člane združenj.

187. Zato je treba opredeliti, kaj so lastni interesi združenja in kako v tem smislu razlagati neposredno in posamično nanašanje.

188. V zadevi Carvalho(107) je združenje Sáminuorra pred Sodiščem trdilo, da bi mu bilo treba priznati procesno upravičenje, ker je vložilo „tožbo kolektivnega subjekta za zaščito kolektivne dobrine“. Ker pa je bil navedeni argument prvič predstavljen šele v pritožbenem postopku, ga Sodišče ni smelo upoštevati. Sodišče torej ni odgovorilo na vprašanje, ali „lastni interes“ združenja pomeni „kolektivno dobrino“.

189. Združenja načeloma obstajajo prav za zaščito določenega kolektivnega interesa, torej interesa, ki je skupen večji skupini posameznih subjektov.(108) Taki interesi so lahko raznoliki: na primer trgovski oziroma gospodarski interesi (večinoma v obravnavi pred sodišči Unije), interesi različnih udeležencev na trgu (na primer delodajalcev in delavcev), ali interesi določenega poklica (zdravnikov, gradbenih delavcev, poklicnih voznikov, itd.). Lastni interesi navedenih združenj so enaki interesom njihovih članov. Združenja, ki branijo take kolektivne interese, brez svojih članov sploh ne bi bila ustanovljena.

190.  Združenja pa lahko obstajajo tudi za zaščito interesov, ki jih štejejo za splošne družbene interese. Na primer organizacije, ki si prizadevajo za demokratične volitve, varstvo določenih človekovih pravic, kot sta enakost ali pravica do izražanja, ali pa organizacije, ki si prizadevajo za varstvo okolja ali določenih vidikov okolja, kot sta na primer biološka raznovrstnost ali preprečevanje podnebnih sprememb. Taka združenja imajo razlog za obstoj tudi brez članov. Štiri združenja v obravnavani zadevi je mogoče uvrstiti v navedeno skupino, saj ščitijo družbeni interes neodvisnosti pravosodnih sistemov.

191. Interesi, ki jih ščitijo taka združenja, tudi če so to hkrati interesi njihovih članov, niso zgolj vsota navedenih individualnih interesov. So tudi lastni interesi združenja in to se lahko odloči, da jih bo ščitilo na drugačen način, kot bi jih njegovi člani. Hkrati pa so taki interesi tudi razlog za njihov obstoj in v tem smislu pomenijo njihovo identiteto, kar ne omogoča zgolj razlikovanja združenj med seboj, ampak tudi razlikovanje združenj od njihovih članov.

192. Lastne interese združenja je načeloma mogoče opredeliti na podlagi njegovega statuta ali drugega ustanovnega akta ter preteklih dejavnosti združenja, s katerimi je mogoče dokazati, da dejansko obstaja z namenom zaščite določenega interesa.(109)

193. Obstaja sodna praksa, ki zavrača možnost, da bi združenje lahko branilo kolektivne interese svojih članov pred sodišči Unije, če sami člani ne bi imeli takega dostopa.(110) Sodišče je torej ugotovilo, da „se ukrep, ki vpliva na splošne interese določene kategorije fizičnih ali pravnih oseb, ne more posamično nanašati na združenje, ki zastopa tako kategorijo“.(111) Zdi se, da je Sodišče skrbelo, da če bi priznalo procesno upravičenje združenju, tudi kadar ga njegovi člani nimajo, „bi to pomenilo odstopanje od sistema iz Pogodbe“ ter bi „posledično pomenilo združevanje interesov, ki jih je mogoče ustrezno pripisati članom določene kategorije, pod eno pravno osebo“, čeprav taki člani ne morejo v svojem imenu vložiti direktne tožbe pri Sodišču.(112) Navedeno sodno prakso je mogoče uporabiti za kategorijo združenj, katerih interesi so enaki vsoti interesov članov, zato nimajo „lastnih interesov“, ki bi jih lahko ščitili.

194.  Vendar pa, če ima združenje interes, ki presega zgolj vsoto interesov članov, in je tak interes mogoče opredeliti kot njegov lastni interes, omogočanje dostopa združenjem do sodišč Unije v svojem imenu za zaščito lastnih interesov ne bi pomenilo, da se s tem zaobide sistem iz Pogodb, tudi če njegovi člani ne bi imeli takega dostopa.

195. Združenja v obravnavani zadevi ščitijo interese sodnikov, ne kot poklicne skupine, ampak kot nujni del liberalne demokratične družbe, ki potrebuje neodvisne sodnike, da lahko zagotavlja spoštovanje načela pravne države. Taki interesi so, oziroma bi morali biti, interesi vsakega sodnika, hkrati pa so tudi interesi državljanov, ki so stranke v sodnih postopkih, oziroma družb in drugih udeležencev na trgu, ki branijo svoje pravice pred sodišči. V navedenem smislu lastni interesi pritožnikov/združenj presegajo interese njihovih članov. Gre za ločene, posamične interese navedenih združenj. Navedeni interesi so razlog njihovega obstoja; z drugimi besedami, so njihova identiteta.

196. Sodno prakso, na podlagi katere se priznava procesno upravičenje združenjem v njihovem lastnem imenu, kadar gre za postopke pred sodišči Unije, razumem tako, da se nanaša na interese, pri katerih gre za „identiteto“ navedenih združenj. Podobno je generalni pravobranilec Emiliou nedavno trdil, da bi bilo treba združenju priznati procesno upravičenje, če „bi izpodbijani akt lahko imel pomemben vpliv na ključne dejavnosti združenja, kot so opredeljene v njegovem statutu“.(113)

197. Menim, da bi se torej zahteva glede neposrednega in posamičnega nanašanja v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, lahko presojala glede na identiteto združenja. V okviru take presoje pa je treba združenje obravnavati ločeno od oseb, katerih kolektivne interese zastopa.

6.      Kaj je neposredno nanašanje in kaj je posamično nanašanje v primeru združenja?

198. V zvezi s procesnim upravičenjem pritožnikov/združenj, ki delujejo v svojem imenu, ni povsem jasno, ali jih je Splošno sodišče zavrnilo na podlagi neposrednega nanašanja, posamičnega nanašanja ali obojega.(114)

199. Navedenih dveh zahtev ne bi smeli zamenjevati. V skladu z razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU ju je treba pomensko razlikovati.(115)

200. Z drugimi besedami, Sodišče mora zagotoviti ločeno razlago neposrednega nanašanja in posamičnega nanašanja na združenja, ki delujejo v svojem imenu.

201. Poleg tega mora Sodišče pri razlagi navedenih dveh zahtev v primeru združenj upoštevati tudi namen, s katerim PDEU omogoča neposreden dostop posameznikom do sodišč Unije, da lahko izpodbijajo ukrepe Unije, saj ne gre le za zaščito njihovih pravic na podlagi prava Unije, ampak tudi za splošni interes zagotavljanja zakonitosti v pravnem redu Unije prek sodne presoje aktov Unije. Zdi se, da je prav ta slednji namen tisti razlog, zaradi katerega želijo združenja, kot so ta v obravnavani zadevi, vložiti ničnostne tožbe pri sodiščih Unije.

202. Ne glede na to pa moram opozoriti, da člen 263 PDEU deli tožeče stranke v dve glavni kategoriji – privilegirane tožeče stranke (drugi odstavek) in neprivilegirane tožeče stranke (četrti odstavek). Jasno je, da združenja niso privilegirane tožeče stranke, zato lahko tožbo vložijo le v skladu s pogoji iz četrtega odstavka. Kot je navedel generalni pravobranilec G. Cosmas, Sodišče ne more extra legem oblikovati še tretje kategorije.(116)

203. Ali to pomeni, da Sodišče ne more upoštevati razlike v naravi posameznikov ali družb na eni strani in združenj, ki delujejo v svojem imenu, na drugi strani, s čimer bi upravičilo različno razlago pojmov neposredno in posamično nanašanje iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, ne da bi pri tem tvegalo očitek neupoštevanja navedenih zahtev?

204. Razlaga navedenih pojmov v sodni praksi je bila povezana s tožečimi strankami, ki so ščitile svoje posamične interese, običajno je šlo za posameznike ali družbe. Vendar pa, kot je bilo že navedeno, so „posamični“ interesi združenja po svoji naravi kolektivni. Kako je torej treba razlagati navedena pojma, kadar gre za „tožbo kolektivnega subjekta za zaščito kolektivne dobrine“?

205. Na vprašanje, ali izpodbijani akt neposredno vpliva na interese združenja (neposredno nanašanje) in ali se združenje posamično razlikuje od drugih subjektov v zvezi s predmetom tožbe (posamično nanašanje), ni mogoče odgovoriti brez upoštevanja lastnega interesa združenja, ki pa je kolektiven.

206. Na podlagi navedenega predlagam, naj Sodišče tudi pojem neposredno nanašanje razlaga na podlagi dveh pogojev.

207. Najprej na podlagi zahteve po neposredni povezavi. Kadar gre za posameznike, se neposredna povezava, kot je bil ta pojem razvit v sodni praksi, nanaša na zahtevo dokazati, da je izpodbijani akt neposredni razlog spremembe pravnega položaja zadevnega posameznika. Vendar če se ta običajna formula za ugotavljanje neposrednega nanašanja uporabi v primeru združenj na enak način kot v primeru posameznikov tožečih strank, združenja skoraj nikoli ne bi mogla pridobiti procesnega upravičenja, razen v primeru izpodbijanja ukrepov, ki vplivajo na pravni položaj samih združenj. Akti, ki vplivajo na kolektivne interese, ki jih združenja branijo, ne vplivajo na njihov pravni položaj. Da se torej omogoči učinkovito sodno varstvo, na podlagi katerega lahko združenja ščitijo svoje lastne interese, je treba pojem neposrednega nanašanja prilagoditi njihovi specifični naravi varstva kolektivnih interesov. Da se izpolni zahteva neposredne povezave v primeru združenj, bi preizkus lahko bil, ali izpodbijani akt neposredno vpliva na kolektivne interese, ki jih združenje brani.

208. Glede drugega pogoja pa velja, tako kot v primeru posameznikov, da izpodbijani akt ne sme puščati nobene proste presoje naslovniku glede izvedbe, če tak posrednik obstaja.

209. V zvezi s posamičnim nanašanjem na združenja bi se preizkus lahko glasil, ali se združenje zaradi svojih temeljnih interesov in dejavnosti razlikuje od drugih združenj in od svojih članov glede izpodbijanega ukrepa. V zvezi s tem ni pomembno, da zadevno združenje morda ni edino, ki ščiti zadevne kolektivne interese; zadošča, če ga je mogoče opredeliti na podlagi kolektivnih interesov, na katere se nanaša zadeva.

210. Preizkus iz zadeve Plaumann(117) zahteva, da so tožeče stranke opredeljene posamično, enako kot naslovnik akta. Če gre za kolektivne interese, ki so temelj njihove identitete, sama združenja ne bodo tista, v katere bo zakonodajalec ali regulator „usmeril“ akt, neposredno ali posredno. Neizogibno je, da se bo izpodbijani ukrep uporabljal „na podlagi pravno ali dejansko objektivnega položaja, ki je določen v zadevnem aktu“, združenje pa najbrž nikoli ne bo na primer posamični delničar, na katerega bi se ukrep posamično nanašal „glede na merila, ki so značilna za člane te skupine“.(118)

211. Če želijo torej združenja pridobiti procesno upravičenje v svojem imenu, je treba zagotoviti, da jih je mogoče posamično opredeliti na podlagi njihovih posamičnih interesov, ki so po naravi kolektivni interesi in na katere vplivajo objektivno določene okoliščine. Na primer na združenje se lahko posamično nanaša mejnik v zvezi z neodvisnostjo sodstva na Poljskem, če združenje obstaja z namenom varstva neodvisnosti sodstva na Poljskem, ne pa, če je njegova temeljna dejavnost varstvo okolja ali dobrobit živali.

212. Menim, da taka razlaga neposrednega in posamičnega nanašanja ne bi pomenila spremembe Pogodb, saj Sodišče do zdaj še ni pojasnilo navedenih pojmov v zvezi z združenji, ki delujejo v svojem imenu. Besedilo Pogodb omogoča dovolj prostora za tako razlago.

213. In prav na navedeni podlagi bom v naslednjem oddelku analizirala, ali naj se v okoliščinah obravnavane zadeve pritožnikom/združenjem prizna neposredno in posamično nanašanje.

VI.    Posledice

214. Prvi in tretji pritožbeni razlog sta utemeljena. Zato bi bilo treba razveljaviti točko 1 izreka izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.

215. V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ali pa samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

216. Menim, da Sodišče v tej fazi postopka v obravnavani zadevi ne more odločiti o vsebini tožb, vloženih pri Splošnem sodišču, lahko pa dokončno odloči o dopustnosti navedenih tožb, saj ima za to na voljo vse potrebne elemente.(119)

A.      Procesno upravičenje združenj, ki delujejo v imenu svojih članov

217. Odgovor na vprašanje, ali ima združenje procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe pri sodiščih Unije v imenu svojih članov, je odvisen od tega, ali gre v primeru vseh oziroma nekaterih njegovih članov za neposredno in posamično nanašanje in bi torej lahko tožbo vložili tudi sami.

218. V obravnavani zadevi je mogoče trditve pritožnikov/združenj v bistvu razdeliti v dve skupini: v okviru ene so trditve glede nezakonitosti mejnikov F2G in F3G, saj naj bi bila v nasprotju z učinki sodb Sodišča glede disciplinskega senata, v okviru druge skupine pa so trditve usmerjene zoper mejnik F1G in njegovo nezadostnost za ponovno vzpostavitev neodvisnosti sodstva na Poljskem. Zato je treba ločeno obravnavati procesno upravičenje navedenih združenj glede vsake od skupin trditev.

219. Glede zahtevka za razglasitev ničnosti mejnikov F2G in F3G, v okviru prvega pritožbenega razloga, menim, da se navedena mejnika neposredno nanašata na poljske sodnike, na katere se nanašajo odločitve disciplinskega senata. Preveriti je treba še, ali se nanje tudi posamično nanašata.

220. Poljski sodniki, ki so jim bile izrečene disciplinske sankcije, očitno izpolnjujejo zahteve iz preizkusa iz zadeve Plaumann.(120) Spadajo v zaprto skupino, ki jo je bilo mogoče opredeliti v času sprejetja mejnikov F2G in F3G, navedena mejnika pa sta dejansko usmerjena v navedene sodnike.(121)

221. Ker se mejnika F2G in F3G neposredno in posamično nanašata na navedeno skupino članov, so tudi združenja, ki jih zastopajo, upravičena vložiti tožbo, s katero izpodbijajo navedena mejnika v njihovem imenu.

222. Iz stališč, predloženih na prvi stopnji, izhaja, da imajo tri združenja od štirih (torej vsa, razen AEAJ(122)) med člani poljske sodnike, na katere se nanašajo odločbe disciplinskega senata. Vendar čeprav AEAJ morda nima takih članov, v skladu s sodno prakso velja, da ker gre za eno in isto tožbo, ni treba presojati, ali so preostale tožeče stranke upravičene vložiti tožbo.(123)

223. V zvezi z drugim pritožbenim razlogom menim, da se mejnika F2G in F3G neposredno ne nanašata na poljske sodnike, na katere se ne nanašajo odločbe disciplinskega senata. Posledično pritožniki/združenja nimajo procesnega upravičenja kot njihovi zastopniki in ni potrebe po presoji posamičnega nanašanja nanje oziroma po presoji, ali se zadevni sklep Sveta šteje za regulativni akt, ki ne zahteva izvedbenih ukrepov.

224. Glede trditve o nezadostnosti mejnika F1G pa menim, da se navedena nezadostnost mejnika neposredno ne nanaša na vse poljske sodnike ter sodnike iz drugih držav članic in držav EGP. Posledično pritožniki/združenja nimajo procesnega upravičenja kot njihovi zastopniki in ni potrebe po presoji posamičnega nanašanja nanje oziroma po presoji, ali se zadevni sklep Sveta šteje za regulativni akt, ki ne zahteva izvedbenih ukrepov.

225. Menim torej, da imajo pritožniki/združenja procesno upravičenje v imenu svojih članov glede mejnikov F2G in F3G, ne pa tudi glede mejnika F1G.

B.      Procesno upravičenje združenj v njihovem lastnem imenu

226. Presoditi je treba še, ali imajo pritožniki/združenja procesno upravičenje v svojem imenu za vložitev tožbe na podlagi nezadostnosti mejnika F1G.

227. Kot sem predlagala v točkah od 205 do 212 teh sklepnih predlogov, bi bilo treba pri presoji neposrednega in posamičnega nanašanja združenj v njihovem lastnem imenu upoštevati, ali je izpodbijani akt povezan z identiteto združenja, ki je opredeljena kot njegov kolektivni interes.

228. Temeljna dejavnost pritožnikov/združenj je varstvo kolektivnega interesa glede neodvisnosti sodstva in spoštovanje načela pravne države, tudi na Poljskem.(124)

229. Pri izpodbijanem aktu gre za neposredno nanašanje, če ima neposredne učinke na kolektivne interese, ki jih združenje brani, pri tem pa naslovnik ne sme imeti nobene možnosti proste presoje glede izvajanja.

230. V zvezi s prvim pogojem velja, da se mejnik F1G nanaša na krepitev neodvisnosti in nepristranskosti sodišč na Poljskem. Prav to je kolektivni interes, ki je temeljna dejavnost pritožnikov/združenj. Navedeni mejnik torej neposredno vpliva na kolektivni interes pritožnikov/združenj.

231. V zvezi z drugim pogojem za ugotovitev neposrednega nanašanja menim, da gre pri prosti presoji Poljske glede izvedbe mejnikov F2G in F3G le za teoretično možnost. Ne vidim razloga, da ta ugotovitev ne bi veljala tudi za mejnik F1G.

232. Poleg tega se moram vprašati, ali je za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja neposrednega nanašanja upoštevno, da je primarni namen mejnikov v zvezi s pravosodnim sistemom varstvo finančnih interesov Unije in da se zahteva zadostna raven delovanja neodvisnega sodstva, da se zagotovi pravilna poraba sredstev, zagotovljenih v okviru Mehanizma. Z drugimi besedami, ali je upoštevno, da njihov namen ni na splošno ponovna vzpostavitev neodvisnosti sodstva na Poljskem, da se zagotovi spoštovanje vrednote pravne države in člena 19(1) PEU na Poljskem?

233. Menim, da bi dejstvo, da so mejniki sprejeti z namenom varstva finančnih interesov Unije, lahko bilo upoštevno pri vsebinskem odločanju,(125) ni pa upoštevno pri ugotavljanju neposrednega nanašanja na pritožnike/združenja, saj zadošča ugotovitev neposredne povezave med vsebino mejnikov in kolektivnimi interesi pritožnikov.

234. Pritožniki/združenja izpolnjujejo tudi zahtevo glede posamičnega nanašanja. Navedena združenja se na podlagi svojih temeljnih interesov glede mejnika F1G razlikujejo od drugih združenj, vključno s tistimi, katerih temeljni interes je splošno varstvo načela pravne države, vendar ne specifično na Poljskem.

235. Zato menim, da v primeru pritožnikov/združenj obstaja neposredno in posamično nanašanje, ki je potrebno za vložitev tožbe za izpodbijanje mejnika F1G, ker naj ne bi zadoščal za ponovno vzpostavitev neodvisnosti sodstva na Poljskem.

236. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj ugotovi, da so tožbe pritožnikov/združenj dopustne, in zadevo vrne v vsebinsko obravnavo Splošnemu sodišču.

VII. Stroški

237. Ker bi bilo treba v skladu z mojo analizo zadevo vrniti v vsebinsko obravnavo Splošnemu sodišču, je treba odločitev o stroških pridržati, v skladu s členom 137 Poslovnika Sodišča, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) navedenega Poslovnika.

VIII. Predlog

238. Na podlagi zgoraj navedenega predlagam, naj Sodišče:

–        ugotovi, da sta prvi in tretji pritožbeni razlog utemeljena;

–        razveljavi sklep z dne 4. junija 2024 v zadevi Medel in drugi/Svet (od T-530/22 do T-533/22, EU:T:2024:363);

–        ugotovi, da so obravnavane ničnostne tožbe dopustne;

–        zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to vsebinsko odloči;

–        pridrži odločitev o stroških.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost (UL 2021, L 57, str. 17, ter popravki v UL 2021, L 111, str. 35, UL 2021, L 410, str. 197, in UL 2023, L 137, str. 70).


3      Več informacij je na voljo na spletišču Evropske komisije: https://reforms-investments.ec.europa.eu/recovery-and-resilience-facility-1_en.


4      Za pregled tega institucionalnega in pravnega okvira glej de Witte, B., „The European Union’s COVID-19 recovery plan: The legal engineering of an economic policy shift“, Common Market Law Review, zv. 58, 2021, str. 635.


5      Navesti je treba, da bi bili zaradi sedanjih geopolitičnih okoliščin novi instrumenti financiranja lahko uporabljeni tudi v prihodnjem večletnem okviru 2028–2034. V zvezi s tem je bil v Svetu sprejet dogovor o pridobitvi do 150 milijard EUR na kapitalskih trgih na podlagi instrumenta za varnostne ukrepe za Evropo (SAFE) z namenom financiranja vse večjih naložb držav članic v obrambo. Glej v zvezi s tem https://defence-industry-space.ec.europa.eu/eu-defence-industry/safe-security-action-europe_en.


6      Glej člen 24(1) in uvodno izjavo 53 uredbe o Mehanizmu.


7      V obliki nepovratnih sredstev je predvideno izplačilo do 338 milijard EUR, v obliki posojil pa do 385,8 milijarde EUR.


8      Glej člen 4(2) in uvodno izjavo 30 uredbe o Mehanizmu.


9      Glej na primer Rubio, E. in drugi, The tools for protecting the EU budget from breaches of the rule of law: the Conditionality Regulation in context, European Parliament Policy Department for Budgetary Affairs (Oddelek Evropskega parlamenta za proračunske zadeve), Generalni direktorat za notranje politike, april 2023, str. 50; Zeitlin, J., Bokhorst, D. in Eihmanis, E., „National recovery and resilience plans“, v Fabbrini, F. in Petit, C.A. (ur.), Research Handbook on Post-Pandemic EU Economic Governance and NGEU Law, Edward Elgar Publishing, Cheltenham, 2024, str. 144.


10      Glej v tem smislu uvodni izjavi 51 in 52 uredbe o Mehanizmu.


11      Člen 2(4) uredbe o Mehanizmu določa, da so mejniki in cilji „merila za merjenje napredka pri izvajanju reform ali naložb, pri čemer so mejniki kvalitativni dosežki, cilji pa kvantitativni dosežki“.


12      Glej na primer Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, Mehanizem za okrevanje in odpornost: stanje po dveh letih – Edinstven instrument v središču zelene in digitalne preobrazbe EU (COM(2023) 99 final, 21. februar 2023.


13      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Madžarska/Parlament in Svet (C-156/21, EU:C:2021:974, točke od 96 do 115), ki obravnavajo finančne mehanizme pogojenosti v pravu Unije. Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Parlament/Komisija (C-225/24, EU:C:2026:88, zlasti točke od 5 do 29).


14      Glej na primer Viţă, V., „Revisiting the Dominant Discourse on Conditionality in the EU: The Case of EU Spending Conditionality“, Cambridge Yearbook of European Legal Studies, zv. 19, 2017, str. 116.


15      Glej člen 18 in uvodno izjavo 39 uredbe o Mehanizmu.


16      Glej člen 18(4)(b) in uvodno izjavo 32 uredbe o Mehanizmu. Evropski semester je del okvira gospodarskega upravljanja Unije. Gre za vsakoletno usklajevanje ekonomskih in socialnih politik Unije, pri katerem države članice uskladijo svoje proračunske in ekonomske politike s cilji in pravili, dogovorjenimi na ravni Unije.


17      Glej člen 18(4)(i) in (p) uredbe o Mehanizmu.


18      Glej člen 19(3) in uvodno izjavo 41 uredbe o Mehanizmu ter Prilogo V k navedeni uredbi.


19      Glej člen 19(1) uredbe RRF.


20      Moj poudarek.


21      Glej člen 22(1) in uvodno izjavo 54 uredbe o Mehanizmu.


22      Glej člen 20(1) in (7) ter uvodno izjavo 45 uredbe o Mehanizmu.


23      Glej člen 24(2) uredbe o Mehanizmu.


24      Glej člen 24(4) uredbe o Mehanizmu.


25      Glej člen 24(5) uredbe o Mehanizmu.


26      Taka začasna prekinitev se prekliče le, kadar zadevna država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev zadovoljivega izpolnjevanja mejnikov in ciljev, določenih v izvedbenem sklepu Sveta. Glej člen 24(6) ter uvodni izjavi 52 in 53 uredbe o Mehanizmu.


27      Na strani o Poljski na spletišču Komisije, https://reforms-investments.ec.europa.eu/polands-recovery-and-resilience-plan_en, je objavljena povezava do načrta NOO Poljske iz junija 2022. Iz dokumenta Komisije izhaja, da je načrt NOO Poljske vseboval skupno 49 reform in 53 naložbenih projektov ter 283 mejnikov in ciljev. Glej delovni dokument Komisije, Analysis of the recovery and resilience plan of Poland accompanying the proposal for a Council implementing decision on the approval of the assessment of the recovery and resilience plan for Poland (Analiza načrta Poljske za okrevanje in odpornost, ki je priloga predlogu izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi ocene načrta Poljske za okrevanje in odpornost, SWD(2022) 161 final, 1. junij 2022, str. 61).


28      Glej COM(2022) 268 final, 1. junij 2022.


29      Glej dokument Sveta 9728/22 z dne 14. junija 2022. Navedeni sklep je bil pozneje spremenjen z Izvedbenim sklepom Sveta z dne 8. decembra 2023, ki ni spremenil mejnikov F1G, F2G in F3G. Glej dokument Sveta 15835/1/23 REV 1 z dne 7. decembra 2023, glede priloge pa dokument Sveta 15835/23 ADD 1 z dne 24. novembra 2023. Videti je, da ni končnih različic, sprejetih 17. junija 2022 in 8. decembra 2023, ki bi bile javno dostopne.


30      Glej člen 4 zadevnega sklepa Sveta.


31      Glej člen 1 zadevnega sklepa Sveta.


32      Glej člen 2 zadevnega sklepa Sveta. V tretjem odstavku navedenega člena je jasno navedeno, da je izplačilo obrokov pogojeno s sklepom Komisije, da Poljska zadovoljivo izpolnjuje ustrezne mejnike in cilje, opredeljene v zvezi z izvajanjem načrta NOO.


33      Glej člen 3 zadevnega sklepa Sveta.


34      Glej uvodne izjave 2, 9 in 19 zadevnega sklepa Sveta. V zvezi s tem je Svet v okviru evropskega semestra Poljski leta 2020 izdal priporočilo, naj med drugim izboljša naložbeno ozračje, zlasti z zaščito neodvisnosti sodstva. Glej Priporočilo Sveta z dne 20. julija 2020 v zvezi z nacionalnim reformnim programom Poljske za leto 2020 in mnenje Sveta o konvergenčnem programu Poljske za leto 2020 (UL 2020, C 282, str. 135), točka 4. To je Svet ponovil tudi v naknadnih priporočilih, kot je tisto z dne 12. julija 2022 (UL 2022, C 334, str. 171), točka 5.


35      Glej dokument Sveta 9728/22 ADD 1 z dne 13. junija 2022, oddelek 1, komponenta F, str. 195. Videti je, da ne obstaja končna različica, sprejeta 17. junija 2022, ki bi bila javno dostopna.


36      Glej Komisija, Positive preliminary assessment of the satisfactory fulfilment of milestones and targets related to the first payment request submitted by Poland on 15 December 2023, transmitted to the Economic and Financial Committee by the European Commission (Pozitivna predhodna ocena zadovoljivega izpolnjevanja mejnikov in ciljev v zvezi s prvim zahtevkom za plačilo, ki ga je poljska predložila 15. decembra 2023, Evropska komisija pa posredovala Ekonomsko-finančnemu odboru), 29. februar 2024, str. od 79 do 96.


37      Navedeni zakon je začel veljati 15. julija 2022.


38      Glej Commission Implementing Decision of 5 April 2024 on the authorisation of the disbursement of the first instalment of the non-repayable support and the first instalment of the loan support for Poland (Izvedbeni sklep Komisije z dne 5. aprila 2024 o odobritvi izplačila prvega obroka nepovratne podpore in prvega obroka podpore v obliki posojila Poljski), C(2024) 2369, 5. april 2024, uvodni izjavi 27 in 28.


39      Glej Komisija, Positive preliminary assessment of the satisfactory fulfilment of milestones and targets related to the third payment request submitted by Poland on 27 December 2024, transmitted to the Economic and Financial Committee by the European Commission (Pozitivna predhodna ocena zadovoljivega izpolnjevanja mejnikov in ciljev v zvezi s tretjim zahtevkom za plačilo, ki ga je poljska predložila 27. decembra 2024, Evropska komisija pa posredovala Ekonomsko-finančnemu odboru), 29. oktober 2025, str. od 66 do 68. Komisija je navedla, da iz informacij, ki jih je predložila Poljska, izhaja, da je bilo začetih sedem pregledov, o petih od teh je bilo odločeno, en je končan, o enem pa še ni bilo odločeno zaradi utemeljenih izrednih okoliščin.


40      Glej Commission Implementing Decision of 19 November 2025 on the authorising of the disbursement of the fourth and fifth instalments of the non-repayable support and the fourth and fifth instalments of the loan support for Poland (Izvedbeni sklep Komisije z dne 19. novembra 2025 o odobritvi izplačila četrtega in petega obroka nepovratne podpore ter četrtega in petega obroka podpore v obliki posojil Poljski), C(2025) 7998 final, 19. november 2025, uvodna izjava 33.


41      V navedenih tožbah so zahtevala razglasitev ničnosti zadevnega sklepa Sveta v celoti, ker mejnikov glede pravosodnega sistema naj ne bi bilo mogoče obravnavati ločeno od navedenega sklepa, pri čemer so navedla pet tožbenih razlogov: (1) neupoštevanje sodb Sodišča ter kršitev člena 2 in člena 13(2) PEU in/ali nepristojnost; (2) kršitev člena 2 TEU in člena 19(1) TEU, kot se razlagata v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina); (3) neučinkovitost nadzora zaradi pomanjkanja učinkovitega sodnega varstva; (4) napačna uporaba prava oziroma očitna napaka pri presoji v zvezi z uporabo člena 19(3) uredbe o Mehanizmu; ter (5) pomanjkanje obrazložitve.


42      Eden od članov odbora združenja Medel je tudi poljski sodnik, ki je bil podvržen disciplinskemu postopku.


43      V zvezi s tem so se sklicevali predvsem na sodbe z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C-585/18, C-624/18 in C-625/18, EU:C:2019:982); z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev v zvezi s sodniki) (C-791/19, EU:C:2021:596); z dne 6. oktobra 2021, W.Ż.  (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča - Imenovanje) (C-487/19, EU:C:2021:798), in z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442).


44      Od T-530/22 do T-533/22, EU:T:2024:363.


45      Splošno sodišče je o tožbah odločalo po hitrem postopku na podlagi sklepa z dne 19. decembra 2022.


46      Svet je vložil ugovor nedopustnosti, vendar je Splošno sodišče s sklepom z dne 31. marca 2023 odločilo, da se odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo. Glej točko 35 izpodbijanega sklepa.


47      Pri tem se je sklicevalo na svoj sklep z dne 8. maja 2019, Carvalho in drugi/Parlament in Svet (T-330/18, EU:T:2019:324, točka 51 in navedena sodna praksa).


48      V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 54 do 57 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da bi tožeče stranke lahko dokazale svoje procesno upravičenje v drugem primeru okoliščin, ne glede na dejstvo, da so tri od štirih tožečih strank združenja, ki zastopajo sodnike na mednarodni ravni, njihovi člani pa so praviloma nacionalna poklicna združenja, vključno s poljskim združenjem sodnikov, četrta tožeča stranka pa je fundacija, ki nima članov, ampak deluje v imenu sodnikov, katerih interese zastopa. Na tej podlagi je Splošno sodišče ugotovilo, da je treba preveriti procesno upravičenje sodnikov, članov združenj, ki so sama člani tožečih strank. Ker pa navedene točke izpodbijanega sklepa niso bile izpodbijane v postopku pred Sodiščem, jih ne bom dalje obravnavala.


49      Glej sklep predsednika Sodišča z dne 4. februarja 2025, Medel in drugi/Svet (C-555/24 P, EU:C:2025:73).


50      Glej na primer sodbe z dne 22. junija 2006, Belgija in Forum 187/Komisija (C-182/03 in C-217/03, EU:C:2006:416, točka 56); z dne 13. marca 2018, European Union Copper Task Force/Komisija (C-384/16 P, EU:C:2018:176, točki 87 in 88), in z dne 20. junija 2024, Euranimi/Komisija (C-252/23 P, EU:C:2024:538, točka 31), ter sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v združenih zadevah Belgija in Forum 187/Komisija (C-182/03 in C-217/03, EU:C:2006:89, točka 153).


51      Pritožniki se včasih sklicujejo le na mejnik F1G, včasih pa na vse tri mejnike skupaj, ko trdijo, da gre za nezadostnost. Navedena trditev se v bistvu nanaša na nezadostnost mejnikov glede pravosodnega sistema, da bi Poljska lahko ustrezno ponovno vzpostavila neodvisnost sodstva v navedeni državi članici. Zaradi poenostavitev bom uporabljala navedeno trditev, kot da se nanaša na mejnik F1G.


52      Glej točko 62 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


53      Nedavno na primer sodba z dne 10. februarja 2026, WhatsApp Ireland/EOVP (C-97/23 P, EU:C:2026:81, točka 94 in navedena sodna praksa).


54      Glej na primer sodbi z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet (C-348/20 P, EU:C:2022:548, točka 105; v nadaljevanju: Nord Stream 2), in z dne 10. februarja 2026, WhatsApp Ireland/EOVP (C-97/23 P, EU:C:2026:81, točka 98).


55      Splošno sodišče se je v zvezi s tem sklicevalo na točki 63 in 75 sodbe v zadevi Nord Stream 2.


56      Sodba z dne 10. februarja 2026, WhatsApp Ireland/EOVP (C-97/23 P, EU:C:2026:81, točka 97).


57      Točka 86 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


58      Glej točko 87 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


59      Točka 89 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


60      Glej opombo 43 teh sklepnih predlogov.


61      Verjetno je, da se Splošnemu sodišču ni zdelo potrebno presojati drugega pogoja za neposredno nanašanje, saj je že ugotovilo, da prvi pogoj ni izpolnjen. Vendar pa iz več navedb Splošnega sodišča o naravi financiranja v okviru Mehanizma izhaja, da je navedeno sodišče menilo, da Poljska ni dolžna uvesti postopka ponovne preučitve. Glej v zvezi s tem točko 72 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča, v katerem to pojasnjuje, da so mejniki omejeni na postopek sprostitve sredstev, in točko 74 navedenega sklepa, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da so mejniki proračunsko pogojeni, kar naj bi pomenilo, da zavezujejo Poljsko le, če želi pridobiti sredstva iz Mehanizma.


62      Sodba v zadevi Nord Stream 2 (točka 95).


63      Glej na primer sodbo z dne 10. februarja 2026, WhatsApp Ireland/EOVP (C-97/23 P, EU:C:2026:81, točka 101).


64      V zvezi s tem sta Svet in Komisija trdila, da v praksi niso vse države članice vložile zahtevkov za izplačilo v okviru Mehanizma. Vendar je to mogoče pojasniti z različnimi razlogi. Morda niso izpolnile nekaterih mejnikov, ali pa so se, zlasti v primeru posojil, ne nepovratnih sredstev v okviru Mehanizma, na trgu dogovorile za boljše pogoje.


65      V zvezi z morebitno primerjavo proračunske pogojenosti v Uniji z instrumenti, ki se uporabljajo v drugih federativnih sistemih, zlasti v Združenih državah in Kanadi, glej na primer Viţă, V., „The Rise of Spending Conditionality in the EU: What Can EU Learn from the U.S. Conditional Spending Doctrine and Policies?“, EUI Department of Law Research, dokument št. 2017/16; Baraggia, A., La Condizionalità come Strumento di Governo negli Stati Compositi: Una Comparazione tra Stati Uniti, Canada e Unione Europea, G. Giappichelli Editore, Torino, 2023.


66      Glej na primer sodbi z dne 5. maja 1998, Compagnie Continentale (Francija)/Komisija (C-391/96 P, EU:C:1998:194, točka 42), in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Ente per le Ville vesuviane in Ente per le Ville vesuviane/Komisija (C-445/07 P in C-455/07 P, EU:C:2009:529, točka 46), ter sodba v zadevi Nord Stream 2, točka 44 (moj poudarek).


67      Glej sodbo z dne 23. novembra 1971 (62/70, EU:C:1971:108, točke od 6 do 8).


68      Glej sodbo z dne 17. januarja 1985 (11/82, EU:C:1985:18, točke od 7 do 10).


69      Še en primer je sodba z dne 5. maja 1998, Dreyfus/Komisija (C-386/96 P, EU:C:1998:193, točke od 44 do 54).


70      Glej na primer sodbi z dne 10. septembra 2009, Komisija/Ente per le Ville vesuviane in Ente per le Ville vesuviane/Komisija (C-445/07 P in C-455/07 P, EU:C:2009:529, točke od 58 do 60), in z dne 4. decembra 2019, PGNiG Supply & Trading/Komisija (C-117/18 P, EU:C:2019:1042, točka 50).


71      Iz strokovne literature izhaja, da ni povsem jasno, kdo je avtor načrtov NOO. Glej na primer Dawson, M., „Europe’s expanding coordination space“, European Law Open, zv. 3, 2024, str. 746, zlasti na str. 759; Dermine, P., „The planning method: An inquiry into the constitutional ramifications of a new EU governance technique“, Common Market Law Review, zv. 61, 2024, str. 959, zlasti str. od 978 do 982.


72      V zvezi s tem se je mogoče sklicevati na analogijo s sodno prakso v okviru sestavljenih postopkov, zlasti na sodbo z dne 18, junija 2024, Komisija/SRB (C-551/22 P, EU:C:2024:520, zlasti točke od 83 do 88), in moje sklepne predloge v navedeni zadevi (C-551/22 P, EU:C:2023:846, zlasti točke od 33 do 71), čeprav se je navedena zadeva nanašala na pojem izpodbojnega akta in ne na vprašanje neposrednega nanašanja. V navedeni sodbi je Sodišče ugotovilo, da v okviru enotnega mehanizma za reševanje v kontekstu bančne unije Komisijina odobritev odločitve o reševanju, ki jo sprejme Enotni odbor za reševanje (EOR), odraža njeno strinjanje z vsebino in obliko, zato je ukrep za reševanje dokončno določen in začne imeti zavezujoče pravne učinke šele s sklepom Komisije o odobritvi in ne z odločitvijo EOR.


73      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca A. L. Dutheilleta de Lamotha v zadevi Bock/Komisija (62/70, EU:C:1971:95, 1971 ECR 911, zlasti na str. 915).


74      Glej točko 82 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


75      Glej na primer sodbo z dne 21. oktobra 2021, Lípidos Santiga/Komisija (C-402/20 P, EU:C:2021:872, točka 45).


76      Glej v zvezi s tem točki 63 in 64 tožbe, ki jo je na prvi stopnji vložilo združenje Medel. V delu navedene tožbe, ki se nanaša na tožbene razloge, zlasti v točkah 169 in 190, so pritožniki opozorili na več pomanjkljivosti, vendar pa niso konkretno navedli, kaj bi se v okviru mejnika F1G moralo zahtevati na Poljskem.


77      ESČP, 9. april 2024, Verein KlimaSeniorinnen Schweiz in drugi proti Švici (CE:ECHR:2024:0409JUD005360020; v nadaljevanju: sodba v zadevi KlimaSeniorinnen).


78      Glede prvega primera je Sodišče v sodbi z dne 4. oktobra 1983, Fediol/Komisija (191/82, EU:C:1983:259, točki 28 in 29), prvič ugotovilo, da združenje, v navedeni zadevi sindikat, ima procesno upravičenje na podlagi procesnih pravic, ki jih zagotavlja sekundarna zakonodaja Unije; glej tudi na primer sklep z dne 8. decembra 2006, Polyelectrolyte Producers Group/Komisija in Svet (C-368/05 P, EU:C:2006:771, točka 58). Glede drugega primera je Sodišče v več zadevah ugotovilo, da ima združenje procesno upravičenje, če bi imeli procesno upravičenje tudi člani, ki jih zastopa. Glej na primer sodbi z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija (C-487/06 P, EU:C:2008:757, točka 39), in z dne 21. septembra 2023, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija (C-478/21 P, EU:C:2023:685, točke od 80 do 86). Glede tretjega primera je prva zadeva, v kateri je Sodišče priznalo procesno upravičenje združenju na podlagi učinka na njegov pogajalski položaj, sodba z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija (67/85, 68/85 in 70/85, EU:C:1988:38, točke od 21 do 24); glej tudi sodbo z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija (C-313/90, EU:C:1993:111, točki 29 in 30).


79      Ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z navedenimi tremi primeri se razlikujejo, in sicer segajo od ugotovitev, da so ničnostne tožbe združenj dopustne „v vsaj treh primerih“ (glej na primer sklep z dne 30. septembra 1997, Federolio/Komisija (T-122/96, EU:T:1997:142, točka 61)), do tega, da so dopustne v „treh natančno opredeljenih primerih“ (glej na primer sodbo z dne 15. septembra 2016, Molinos Río de la Plata in drugi/Svet (od T-112/14 do T-116/14 in T-119/14, EU:T:2016:509, točka 33)). Glej v zvezi s tem Bruno, W., Strategic Litigation before the CJEU: A Procedural Law Approach, doktorska disertacija, Univerza v Luksemburgu, 2026, str. 334.


80      Glej na primer sodbi z dne 25. julija 2002, Unión de Pequeños Agricultores/Svet (C-50/00 P, EU:C:2002:462, točka 8; v nadaljevanju: sodba v zadevi UPA), in z dne 25. marca 2021, Carvalho in drugi/Parlament in Svet (C-565/19 P, EU:C:2021:252, točka 85; v nadaljevanju: sodba v zadevi Carvalho).


81      V točkah od 42 do 45 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da prvi primer v obravnavani zadevi ni upošteven.


82      Glej sodbi z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija (67/85, 68/85 in 70/85, EU:C:1988:38, točke od 21 do 24), in z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija (C-313/90, EU:C:1993:111, točki 29 in 30).


83      Glej na primer sodbe z dne 23. maja 2000, Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi/Komisija (C-106/98 P, EU:C:2000:277, točka 45); z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija (C-319/07 P, EU:C:2009:435, točki 87 in 92), in z dne 26. septembra 2024, ATPN/Komisija (C-340/23 P, EU:C:2024:806, točka 40), v katerih je Sodišče ugotovilo, da sta se obe zadevi, v katerih je priznalo pogajalski položaj združenja, nanašali na posebne položaje, v katerih je imela tožeča stranka položaj jasno omejenega pogajalca, prvotno povezanega s samim predmetom odločbe, kar ga je postavilo v položaj, ki ga je opredeljeval glede na vse druge osebe.


84      Na obravnavi je Komisija izrazila tudi stališče, da je učinek na pogajalski položaj samo primer „tretjega primera“, kar pomeni, da se navedeni „tretji primer“ lahko še razvija in v prihodnosti vključuje druge primere.


85      To je jasno vse od sodbe z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament (294/83, EU:C:1986:166, točka 23); glej na primer tudi novejšo sodbo z dne 14. julija 2022, Italija in Comune di Milano/Svet (Sedež Evropske agencije za zdravila) (C-59/18 in C-182/18, EU:C:2022:567, točka 59).


86      Glej sodbo v zadevi UPA (točke od 40 do 42), in sodbo z dne 1. aprila 2004, Komisija/Jégo-Quéré (C-263/02 P, EU:C:2004:210, točke od 30 do 32).


87      Glej v zvezi s tem sodbo v zadevi UPA (točka 44). Glej tudi na primer sodbo z dne 1. aprila 2004, Komisija/Jégo-Quéré (C-263/02 P, EU:C:2004:210, točka 36), in sodbo v zadevi Carvalho (točki 69 in 78).


88      Iz statističnih podatkov Sodišča izhaja, da so poljska sodišča leta 2022, ko je bila obravnavana zadeva predložena Splošnemu sodišču, vložila 39 predlogov za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču. Leta 2023 se je to število povečalo na 48, leta 2024 pa je bilo takih zadev 47. Glej Sodna statistika Sodišča 2022, str. 5; Sodna statistika Sodišča 2023, str. 11; in Sodna statistika Sodišča 2024, str. 10, na voljo na naslovu: https://curia.europa.eu/site/jcms/d2_5146/sl/cour-de-justice.


89      Če bi šlo za resne in vztrajne pomanjkljivosti pri zagotavljanju neodvisnosti sodstva, je na voljo postopek na podlagi člena 7(1) PEU, ki pa je bil v primeru Poljske ustavljen 29. maja 2024, ko je Komisija umaknila svoj obrazloženi predlog.


90      Generalni pravobranilec M. Bobek je to stališče lepo izrazil v svojih sklepnih predlogih v zadevi SatCen/KF (C-14/19 P, EU:C:2020:220, točka 69): „Če poenostavim, člen 47 Listine Sodišču ne omogoča, da bi preoblikovalo določbe Pogodb, vendar od Sodišča zahteva, da obstoječe določbe razlaga tako, da se lahko z njimi izkoristijo vse možnosti za zagotavljanje sodnega varstva vseh, na katere se akti institucij ali organov Unije nanašajo“. Glej tudi moje sklepne predloge v združenih zadevah KS in KD/Svet in drugi ter Komisija/KS in drugi (C-29/22 P in C-44/22 P, EU:C:2023:901, točka 100).


91      Glej na primer sodbe z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija (C-521/06 P, EU:C:2008:422, točka 45); z dne 22. junija 2021, Venezuela/Svet (Vpliv na tretjo državo) (C-872/19 P, EU:C:2021:507, točke od 48 do 50), in z dne 4. oktobra 2024, Komisija in Svet/Front Polisario (C-778/21 P in C-798/21 P, EU:C:2024:833, točka 117).


92      Glej v zvezi s tem mnenje Consultative Council of European Judges (CCJE) št. 23 o vlogi združenj sodnikov pri podpori neodvisnosti sodstva, 6. november 2020.


93      Glej na primer Bojarski, L., „Civil Society Organizations for and with the Courts and Judges – Struggle for the Rule of Law and Judicial Independence: The Case of Poland 1976-2020“, German Law Journal, zv. 22, 2021, str. 1344; Grabowska-Moroz, B. in Śniadach, O., „The Role of Civil Society in Protecting Judicial Independence in Times of Rule of Law Backsliding in Poland“, Utrecht Law Review, zv. 17, 2021, str. 56.


94      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 8. maja 2024, Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ (Združenje sodnikov) (C-53/23, EU:C:2024:388, zlasti točke 43, 44, 60 in 64).


95      Ob tem pa moram opozoriti, da če se takim združenjem prepreči vložitev določenih zadev pred nacionalnimi sodišči in sodišči Unije, lahko to pomeni kršitev njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva.


96      Moj poudarek.


97      V okviru drugega finančnega okvira je Parlament dejansko vložil ničnostno tožbo zoper Komisijo, vendar zoper odločitev, da pogoji za izplačilo sredstev niso bili izpolnjeni. Glej moje sklepne predloge v zadevi Parlament/Komisija (C-225/24, EU:C:2026:88), ki je trenutno v teku pred Sodiščem.


98      Naj opozorim, da v obravnavani zadevi nobena država članica ni intervenirala v podporo pritožnikom.


99      Glej v zvezi s tem ESČP, 30. januar 2025, Cannavacciuolo in drugi proti Italiji (CE:ECHR:2025:0130JUD005156714, točke od 220 do 222), v kateri je ESČP ugotovilo, da združenja nimajo procesnega upravičenja v zadevi, ki se je nanašala na pojav onesnaženja zaradi nezakonitega odlaganja odpadkov, saj je sodba v zadevi KlimaSeniorinnen omejena na vprašanje podnebnih sprememb, v navedenem postopku pa niso obstajali posebni pomisleki.


100      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 15. julija 2025, ECB in Komisija/Corneli (C-777/22 P in C-789/22 P, EU:C:2025:580, točka 73, v kateri je Sodišče ugotovilo, da je določena sodna praksa ESČP, ki se nanaša na merila za sklicevanje na status žrtve na podlagi člena 34 EKČP, „neupoštevna“ pri ugotavljanju, ali se v navedenem postopku zadevne odločbe neposredno nanašajo na tožečo stranko.


101      Glede razlike med pojmoma varstvo subjektivnih pravic in objektivnega pravnega reda, zlasti v nemškem upravnem pravu, glej Hohnerlein, J., Who is afraid of actio popularis?: On Separating Rights and Remedies in the ECtHR’s Climate Judgment, Verfassungsblog, 26. april 2024.


102      Glej na primer Letsas, G., „The European Court’s Legitimacy After KlimaSeniorinnen“, European Convention on Human Rights Law Review, zv. 5, 2024, str. 444, zlasti na str. od 448 do 453; Rocha, A. in Fragoso Martins, P., „Standing for the environment? Locus standi of associations before the ECtHR and the CJEU“, European Human Rights Law Review, zv. 5, 2025, str. 591, zlasti na str. 593 in 594. Glej tudi Eckes, C., „Strategic Climate Litigation before National Courts: Can European Union Law Be Used As A Shield?“, German Law Journal, zv. 25, 2024, str. 1022.


103      Glej sodbo v zadevi KlimaSeniorinnen točke od 486 do 488).


104      S tem je ESČP tudi sporočilo, da se ne strinja s tem, da odločanje o (ne)ustreznosti podnebne zakonodaje ne bi smelo biti vprašanje za sodišča. Zgolj na novo je opredelilo, kako se lahko taka vprašanja pri njem predložijo. Z navedeno sodbo torej ni bilo onemogočeno postaviti vprašanje, v kolikšni meri lahko sodniki zakonito ustvarjajo podnebno zakonodajo – prav nasprotno: spodbudila je več vprašanj v zvezi s tem. Glej na primer Kingston, S., „A Story Part Told: The Role of Courts in Climate Governance“, Yearbook of International Environmental Law, zv. 35, 2025, str. 1.


105      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v zadevi Unión de Pequeños Agricultores/Svet (C-50/00 P, EU:C:2002:197, točka 59).


106      Glej sodbo v zadevi UPA (zlasti točki 45 in 46).


107      Glej sodbo v zadevi Carvalho (točka 91).


108      Trditi je mogoče, da nekatera združenja ščitijo splošne interese, torej interese, ki so skupni vsemu prebivalstvu. Vendar pa bi težko trdili, da je vsak interes splošni, saj tudi nekaterih interesov, ki jih načeloma štejemo za splošne, kot je čisto okolje ali preprečevanje podnebnih sprememb, ne podpirajo vsi, zlasti ne družbe, ki take cilje vidijo kot omejevanje svojih poslovnih priložnosti. Zato menim, da je bolje govoriti o kolektivnih interesih, ne glede na število posameznih subjektov, ki jih štejejo za svoje interese.


109      V sodbi v zadevi KlimaSeniorinnen je ESČP opredelilo določene dejavnike, ki določajo procesno upravičenje združenj v navedenem okviru, in sicer, da mora biti združenje: (1) zakonito ustanovljeno v zadevni jurisdikciji oziroma mora imeti pravni interes za delovanje v taki jurisdikciji; (2) da mora dokazati, da ima določen cilj glede zaščite človekovih pravic svojih članov ali drugih prizadetih posameznikov v zadevni jurisdikciji, ne glede na to, ali je cilj omejen na oziroma vključuje kolektivno tožbo za zaščito navedenih pravic zoper grožnje, ki izhajajo iz podnebnih sprememb; ter (3) da mora biti združenje dejansko upravičeno in reprezentativno za ukrepanje v imenu svojih članov ali drugih prizadetih posameznikov v jurisdikciji, ki jim grozijo specifične grožnje ali škodljivi učinki podnebnih sprememb, v skladu z zaščito na podlagi EKČP. Glej sodbo v zadevi KlimaSeniorinnen (točka 502). Za uporabo navedenih meril glej sodbo ESČP z dne 28. oktobra 2025, Greenpeace Nordicin drugi/Norveška (CE:ECHR:2025:1028JUD003406821, točke od 308 do 312).


110      Glej na primer sodbe z dne 14. decembra 1962, Confédération nationale des producteurs de fruits and légumesin drugi/Svet (16/62 in 17/62, EU:C:1962:47, 1962 ECR 471, zlasti na str. 479); z dne 14. decembra 1962, Fédération nationale de la boucherie en gros and du commerce en gros des viandesin drugi/Svet (od 19/62 do 22/62, EU:C:1962:48, 1962 ECR 491, zlasti na str. 499); z dne 18. marca 1975, Union syndicale – Service public européen in drugi/Svet (72/74, EU:C:1975:43, točka 17), in z dne 2. aprila 1998, Greenpeace Council in drugi/Komisija (C-321/95 P, EU:C:1998:153, točka 14).


111      Sodbi z dne 14. decembra 1962, Confédération nationale des producteurs de fruits and légumes in drugi/Svet (16/62 in 17/62, EU:C:1962:47, 1962 ECR 471, zlasti na str. 479), in z dne 14. decembra 1962, Fédération nationale de la boucherie en gros and du commerce en gros des viandes in drugi/Svet (od 19/62 do 22/62, EU:C:1962:48, 1962 ECR 491, zlasti na str. 499).


112      Sodbi z dne 14. decembra 1962, Confédération nationale des producteurs de fruits and légumes in drugi/Svet (16/62 in 17/62, EU:C:1962:47, 1962 ECR 471, zlasti na str. 480), in z dne 14. decembra 1962, Fédération nationale de la boucherie en gros and du commerce en gros des viandes in drugi/Svet (od 19/62 do 22/62, EU:C:1962:48, 1962 ECR 491, zlasti na str. 499).


113      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca N. Emiliouja v zadevi Nicoventures Trading in drugi/Komisija (C-731/23 P, EU:C:2025:435, točka 120).


114      Glej točko 51 izpodbijanega sklepa Splošnega sodišča.


115      Zato je Sodišče v zadevi Jégo-Quéré ugotovilo, da bi razlaga posamičnega nanašanja, kot jo je sprejelo Splošno sodišče, povsem razvrednotila pomen navedene zahteve iz člena 263, četrti odstavek, PDEU (takrat člen 230 ES). Glej sodbo z dne 1. aprila 2004, Komisija/Jégo-Quéré (C-263/02 P, EU:C:2004:210, točka 38).


116      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Cosmasa v zadevi Greenpeace Council in drugi/Komisija (C-321/95 P, EU:C:1997:421, točka 118).


117      Kot je Sodišče že večkrat ugotovilo, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se lahko subjekti, ki niso naslovniki sklepa, sklicujejo na to, da se ta sklep nanje nanaša posamično, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, le, če ukrep, glede katerega se zahteva razglasitev ničnosti, nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi posebnega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in ki jih zato individualizira podobno kot naslovnika. Glej sodbo z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17, 1963 ECR 95, zlasti na str. 107), ki je bila večkrat potrjena, nazadnje v sodbi z dne 18. decembra 2025, Nicoventures Trading in drugi/Komisija (C-731/23 P, EU:C:2025:982, točka 57).


118      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 15. julija 2025, ECB in Komisija/Corneli (C-777/22 P in C-789/22 P, EU:C:2025:580, točki 75 in 76).


119      V postopku pred Splošnim sodiščem je bila dopustnost tožb predmet pisnega postopka med strankami, vključno z ugovorom o nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, odgovorom tožečih strank na navedeni ugovor, pisnimi vprašanji, ki jih je Splošno sodišče 16. junija 2023 naslovilo na tožeče stranke, intervencijskimi vlogami, ki so jih vložile Poljska, Madžarska in Komisija, ter odgovori tožečih strank na navedene vloge.


120      Glej opombo 117 teh sklepnih predlogov.


121      Glej v zvezi s tem na primer sodbo z dne 18. decembra 2025, Nicoventures Trading in drugi/Komisija (C-731/23 P, EU:C:2025:982, točki 59 in 60).


122      Glej zlasti točke od 44 do 48 in točko 53 tožbe, ki jo je na prvi stopnji vložilo AEAJ, ter odgovore tožečih strank na vprašanji 3 in 4 Splošnega sodišča, ki ju je to postavilo 16. januarja 2023.


123      Glej na primer sodbi z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija (C-313/90, EU:C:1993:111, točka 31), in z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija (C-71/09 P, C-73/09 P in C-76/09 P, EU:C:2011:368, točki 36 in 37); glej tudi sodbo z dne 7. maja 2009, NVV in drugi/Komisija (T-151/05, EU:T:2009:144, točke od 45 do 48).


124      Glej točke od 39 do 42 ter točki 190 in 195 teh sklepnih predlogov.


125      Sodišče je potrdilo, da je za spoštovanje načela prenosa pristojnosti pogoj upoštevanja načela pravne države mogoče uveljaviti le, če se dovolj neposredno nanaša na varstvo finančnih interesov Unije. Glej sodbi z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C-156/21, EU:C:2022:97, točki 144 in 145), in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet (C-157/21, EU:C:2022:98, točki 162 in 163).