z dne 4. junija 2026 ( *1 )
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32/EU – Člen 46 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Celovita in ex nunc presoja – Obseg pooblastil prvostopenjskega sodišča – Preučitev dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča – Preučitev potreb po mednarodni zaščiti s strani prvostopenjskega sodišča – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95/EU – Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav, da se jim prizna status begunca – Člen 2(d) – ‚Utemeljen strah pred preganjanjem‘ – Presoja“
V zadevi C‑440/25 [Ebilum] ( i ),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo rechtbank Den Haag, zittingsplaats Zwolle (sodišče v Haagu, ki zaseda v Zwolleju, Nizozemska) z odločbo z dne 4. julija 2025, ki je na Sodišče prispela 4. julija 2025, v postopku
PM,
QN,
RM,
SM,
TM,
UM,
VM,
WM
proti
Minister van Asiel en Migratie,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, F. Schalin, M. Gavalec (poročevalec) in Z. Csehi, sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. oktobra 2025,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
|
– |
za PM QN, RM, SM, TM, UM, VM in WM T. Neijzen, advocate, in S. Rafi, izvedenka, |
|
– |
za nizozemsko vlado A. Hanje in J. Langer, agenta, |
|
– |
za češko vlado A. Edelmannová, L. Halajová in J. Vláčil, agenti, |
|
– |
za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta, |
|
– |
za Evropsko komisijo F. Blanc, M. Debieuvre in F. van Schaik, agentke, |
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 4. decembra 2025
izreka naslednjo
Sodbo
|
1 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, na eni strani, člena 46(3) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60) samostojno ali v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter, na drugi strani, člena 2(d) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9). |
|
2 |
Ta predlog je bil vložen v okviru spora med PM, QN, RM, SM, TM, UM, VM in WM, iraškimi državljani, ki so člani iste družine, ter Minister van Asiel en Migratie (minister za azil in migracije, Nizozemska; v nadaljevanju: minister) glede odločb zadnjenavedenega, s katerimi so bile zavrnjene prošnje teh iraških državljanov za mednarodno zaščito. |
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2011/95
|
3 |
V uvodni izjavi 4 Direktive 2011/95 je navedeno: „[K]onvencija [o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija)] in Protokol [o statusu beguncev, sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967,] predstavljata temelja mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.“ |
|
4 |
Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točki (d) določa: „‚begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12“. |
|
5 |
Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, določa: „1. Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. 2. Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito. 3. Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:
4. Dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila. 5. Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
|
Direktiva 2013/32
|
6 |
V uvodnih izjavah 10, 16, 18, 22 in 34 Direktive 2013/32 je navedeno:
[…]
[…]
[…]
[…]
|
|
7 |
Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točki (f) določa: „‚organ za presojo‘ pomeni kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji v takih primerih“. |
|
8 |
Člen 46 navedene direktive, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva“, v odstavkih 1 in 3 določa: „1. Države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper:
[…] 3. Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih [postopkih s pravnim sredstvom] pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno [celovito] in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo [2011/95].“ |
Nizozemsko pravo
|
9 |
Člen 3:3 wet houdende algemene regels van bestuursrecht (Algemene wet bestuursrecht) (zakon o splošnih pravilih upravnega prava (splošni zakon o upravnem pravu)) z dne 4. junija 1992 (Stb. 1992, št. 315) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: Awb), določa: „Upravni organ svoje pristojnosti za sprejetje odločbe ne izvaja z drugačnim namenom od tistega, za katerega mu je bila podeljena.“ |
|
10 |
Člen 6:19 Awb določa: „1. Ugovor ali tožba se po samem zakonu nanaša tudi na odločbo o umiku, spremembi ali nadomestitvi izpodbijane odločbe, razen če stranke za to nimajo zadostnega interesa. […] 6. Umik ali nadomestitev izpodbijane odločbe ne preprečuje razglasitve ničnosti te odločbe, če ima oseba, ki je vložila ugovor ali tožbo, za to interes.“ |
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
|
11 |
PM, QN, RM, SM, TM, UM, VM in WM (v nadaljevanju skupaj: tožeče stranke iz postopka v glavni stvari) so iraški državljani, ki so člani iste družine, sestavljene iz dveh staršev in njunih šestih otrok, med katerimi je več deklic (v nadaljevanju: deklice). |
|
12 |
Leta 2017 so na Nizozemskem vložili prošnje za mednarodno zaščito. Te prošnje so temeljile na treh sklopih razlogov, in sicer, prvič, na težavah s sosedom ter strahu pred maščevanjem in prisilno poroko deklic, drugič, na bojazni, da bodo te deklice obrezane, ter tretjič, na poistovetenju navedenih deklic s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi in na strahu pred preganjanjem v primeru vrnitve v Irak. |
|
13 |
Minister je z odločbami z dne 11. septembra 2023 te prošnje za mednarodno zaščito zavrnil kot očitno neutemeljene. Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zoper te odločbe vložile tožbo pri rechtbank Den Haag zittingsplaats Zwolle (sodišče v Haagu, ki zaseda v Zwolleju, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče. |
|
14 |
Predložitveno sodišče je to tožbo preučilo na obravnavi 26. marca 2024, nato pa je ponovno odprlo pripravljalni postopek v pričakovanju razglasitve sodbe z dne 11. junija 2024, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Ženske, ki se poistovetijo z vrednoto enakosti med spoloma) (C‑646/21, EU:C:2024:487), ker bi bila navedena sodba lahko upoštevna v okviru preučitve navedene tožbe. |
|
15 |
Minister je po razglasitvi navedene sodbe ponovno zaslišal tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, nakar je izdal nov osnutek odločbe, in z dopolnilnimi odločbami z dne 25. februarja 2025 vztrajal pri zavrnitvi navedenih prošenj za mednarodno zaščito. Je pa minister dodatno obrazložil tako domnevno poistovetenje s temeljno vrednoto enakosti med moškimi in ženskami kot tudi strah pred obrezanjem in prisilno poroko hčera. |
|
16 |
Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so odločbe z dne 11. septembra 2023 in dopolnilne odločbe z dne 25. februarja 2025 (v nadaljevanju skupaj: odločbe iz postopka v glavni stvari) izpodbijale. |
|
17 |
Čeprav je minister sprejel odločbe o umiku odločb iz postopka v glavni stvari, predložitveno sodišče poudarja, da je v skladu s členom 6:19 Awb pristojno za razglasitev ničnosti teh odločb o umiku, saj imajo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari interes za razglasitev ničnosti zadnjenavedenih odločb. V zvezi s tem navaja, da je odločbe o umiku odločb iz postopka v glavni stvari mogoče razglasiti za nične iz dveh različnih razlogov. Po eni strani naj bi bile te odločbe o umiku sprejete v nasprotju s členom 3:3 Awb in naj bi bile tako lahko razglašene za nične iz tega razloga. Po drugi strani naj bi navedene odločbe o umiku pomenile nezakonito vmešavanje ministra v postopek pred predložitvenim sodiščem, tako da naj bi bile v nasprotju s členom 47 Listine in členom 46 Direktive 2013/32 ter bi jih bilo mogoče razglasiti za nične iz tega drugega razloga. Navedeno sodišče nazadnje poudarja, da lahko zaradi razglasitve ničnosti istih odločb o umiku vsebinsko preuči odločbe iz postopka v glavni stvari. |
|
18 |
Predložitveno sodišče v zvezi z zavrnitvijo prošenj tožečih strank iz postopka v glavni stvari za mednarodno zaščito meni, da ima na voljo dovolj informacij, da, prvič, samo presodi verodostojnost nekaterih elementov utemeljitve prošenj za azil, in sicer poistovetenje deklic s temeljno vrednoto enakosti med ženskami in moškimi, in drugič, samo presodi nekatere razloge, navedene v podporo prošnjam za mednarodno zaščito, in sicer težave s sosedom, strah pred maščevanjem in strah pred prisilno poroko deklic. |
|
19 |
Vendar navedeno sodišče pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu, Nizozemska) ne more opraviti takih presoj. V skladu s to nacionalno sodno prakso namreč sodišče, ki odloča o zakonitosti odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in ki meni, da presoja verodostojnosti utemeljitve te prošnje, navedena v taki odločbi, ni zadostno obrazložena, ne more samo odločiti niti o verodostojnosti te utemeljitve niti o navedeni prošnji. Tako sodišče naj bi moralo takšno zavrnilno odločbo razglasiti za nično, nato pa zadevo vrniti ministru, da ponovno obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. |
|
20 |
Navedeno sodišče pa navaja, da dvomi o skladnosti navedene nacionalne sodne prakse z Direktivo 2013/32. |
|
21 |
Predložitveno sodišče v zvezi s strahom tožečih strank iz postopka v glavni stvari pred preganjanjem v primeru vrnitve v Irak dodaja, da pojem „utemeljen strah“ v Direktivi 2011/95 ni opredeljen in da na nacionalni ravni ni določen noben standard za presojo takega strahu. Če pa bi bilo treba tak strah oceniti z matematičnim izračunom verjetnosti, potem navedeno sodišče meni, da bi moralo zadevo v zvezi s tem vprašanjem vrniti ministru, da ta opravi tak izračun, ker glede na trenutno stanje spisa in informacij o zadevni državi nima na voljo informacij, potrebnih za tak izračun. |
|
22 |
V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag zittingsplaats Zwolle (sodišče v Haagu, ki zaseda v Zwolleju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
|
Postopek pred Sodiščem
|
23 |
Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča. |
|
24 |
Drugi senat Sodišča je 22. julija 2025 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločil, da temu predlogu ne ugodi. |
|
25 |
Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 19. avgusta 2025 odločil, da se ta zadeva obravnava po hitrem postopku iz člena 105(1) Poslovnika. |
Uredbi (EU) 2024/1347 in (EU) 2024/1348
|
26 |
Predložitveno sodišče je, ne da bi se v postavljenih vprašanjih formalno sklicevalo na Uredbo (EU) 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter spremembi Direktive Sveta 2003/109/ES in razveljavitvi Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (UL L, 2024/1347, in popravek v UL L, 2025/90926) ali na Uredbo (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (UL L, 2024/1348), Sodišču predlagalo, naj ti uredbi vključi v odgovore na ta vprašanja, ker ju bo morda moralo uporabiti v okviru preučitve spora o glavni stvari. |
|
27 |
Opozoriti je treba, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika Sodišče lahko presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo (glej sodbi z dne 20. marca 1986, Tissier, 35/85, EU:C:1986:143, točka 9, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 44). |
|
28 |
Vendar je treba, prvič, navesti, da se bo v skladu s členom 42 Uredbe 2024/1347 ta uredba uporabljala od 12. junija 2026. |
|
29 |
Tako ni izkazano, da je razlaga te uredbe potrebna za to, da bi predložitveno sodišče lahko odločilo v zadevi v glavni stvari. |
|
30 |
Vsekakor je treba navesti, da je besedilo člena 2(d) Direktive 2011/95 in člena 3, točka 5, Uredbe 2024/1347, v katerih je opredeljen pojem „begunec“, enako. Zato je razlaga izraza „utemeljen strah pred preganjanjem“, kot je naveden v členu 2(d) te direktive, upoštevna za morebitno razlago istega izraza, ki je uporabljen v členu 3, točka 5, te uredbe. |
|
31 |
Drugič, iz člena 79(2) in (3) Uredbe 2024/1348 izhaja, na eni strani, da se ta uredba uporablja od 12. junija 2026, in, na drugi strani, da se navedena uredba uporablja za postopek za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12. junija 2026. |
|
32 |
Iz tega sledi, da prošnje za mednarodno zaščito, kot so prošnje tožečih strank iz postopka v glavni stvari, ki so bile vložene pred tem datumom, ureja Direktiva 2013/32. |
|
33 |
V teh okoliščinah uredb 2024/1347 in 2024/1348 ni treba razlagati. |
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje
|
34 |
Predložitveno sodišče s prvim, drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da na eni strani prvostopenjskemu sodišču, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, podeljuje pristojnost, da zavezujoče odloči o verodostojnosti utemeljitve te prošnje, o verjetnosti strahu prosilca pred preganjanjem ali utemeljenem tveganju, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, ter o utemeljenosti navedene prošnje, tako da upošteva elemente, predložene v postopku s pravnim sredstvom, in na drugi strani, ali lahko države članice to pristojnost glede na okoliščine primera omejijo tako, da je le organ za presojo v smislu člena 2(f) te direktive (v nadaljevanju: organ za presojo) pristojen za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in odločanje o njihovi utemeljenosti. |
|
35 |
Na prvem mestu, navesti je treba, da Direktiva 2013/32 razlikuje med „organom za presojo“, ki ga v členu 2(f) opredeljuje kot „kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji v takih primerih“, na eni strani in „sodiščem“, na katerega se nanaša njen člen 46, na drugi. Postopek pred organom za presojo urejajo določbe poglavja III te direktive, naslovljenega „Postopki na prvi stopnji“, medtem ko postopek pred sodiščem urejajo pravila iz poglavja V te direktive, ki je naslovljeno „Pritožbeni postopki“ in ga sestavlja ta člen 46 (glej sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 103, in z dne 16. julija 2020, Addis, C‑517/17, EU:C:2020:579, točka 61). |
|
36 |
Kot izhaja iz uvodne izjave 34 Direktive 2013/32, bi postopki za obravnavanje potreb po mednarodni zaščiti morali biti taki, da pristojnim organom omogočajo temeljito obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. |
|
37 |
Prav tako je treba poudariti, da iz uvodnih izjav 16 in 22, člena 4 ter splošne sistematike Direktive 2013/32 izhaja, da je to, da prošnjo za mednarodno zaščito preizkusi upravni ali parasodni organ, ki ima posebna sredstva in za to specializirano osebje, ključna faza skupnih postopkov, uvedenih z navedeno direktivo (glej sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 116, in z dne 16. julija 2020, Addis, C‑517/17, EU:C:2020:579, točka 61). |
|
38 |
Poleg tega je treba opozoriti, da presoja, ki jo ureja člen 4 Direktive 2011/95, v skladu s katero mora organ za presojo sprejeti odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, poteka v dveh ločenih fazah. V prvi fazi mora organ za presojo ugotoviti dejanske okoliščine, ki bi lahko pomenile dokaze v podporo tej prošnji. V drugi fazi mora opraviti pravno presojo teh dokazov, pri čemer mora odločiti, ali so glede na dejstva, ki opredeljujejo posamezni primer, izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite (glej po analogiji sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 64). |
|
39 |
Res je, da presoja verodostojnosti utemeljitve prošnje za mednarodno zaščito in presoja verjetnosti strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da bo utrpljena resna škoda, spadata v to prvo fazo in v presojo dejstev. Vendar ta presoja dejanskega stanja ni izključena iz pristojnosti prvostopenjskega sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. |
|
40 |
Člen 46(1) Direktive 2013/32 namreč prosilcem za mednarodno zaščito priznava pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbe, ki se nanašajo na take prošnje. Člen 46(3) te direktive opredeljuje obseg te pravice, tako da določa, da morajo države članice, ki jih ta direktiva zavezuje, zagotoviti, da sodišče, pri katerem se izpodbija odločba v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, izvede „podrobno [celovito] in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo [2011/95]“ (glej sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 106, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 76). |
|
41 |
V zvezi z obsegom navedene pravice je Sodišče razsodilo, da je treba izraz „zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno [celovito] in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj“ razlagati tako, da morajo države članice na podlagi zadnjenavedene določbe svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve (sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 110, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 81). |
|
42 |
V zvezi s tem je Sodišče na eni strani pojasnilo, da izraz „ex nunc“ poudarja obveznost sodišča, da opravi presojo, pri kateri se po potrebi upoštevajo novi elementi, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, ki je predmet pravnega sredstva (sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 111, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 82). |
|
43 |
Taka presoja namreč omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba spis vrniti organu za presojo (sodba z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 112). |
|
44 |
Na drugi strani je Sodišče navedlo, da pridevnik „podrobna [celovita]“ iz člena 46(3) Direktive 2013/32 potrjuje, da mora sodišče preučiti tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih moral upoštevati, kot elemente, ki so nastali po tem, ko je ta organ sprejel odločbo (sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 113, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 83). |
|
45 |
Iz tega sledi, prvič, da je v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah od 41 do 43 te sodbe, prvostopenjsko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, pristojno, da presodi dejstva ter da opravi lastno izčrpno in posodobljeno presojo dejstev, o katerih se razpravlja pred njim. |
|
46 |
Le na podlagi preučitve dejstev je namreč mogoče oceniti verodostojnost utemeljitve prošnje za mednarodno zaščito in verjetnost strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da bo utrpljena resna škoda, ki sta bistvena elementa preučitve potrebe po tej zaščiti. |
|
47 |
Drugič, prvostopenjsko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, mora, kot izhaja iz točk 42 in 44 te sodbe, preučiti tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih moral upoštevati, kot elemente, ki so nastali po tem, ko je ta organ sprejel to odločbo. |
|
48 |
To pomeni, da lahko takšno sodišče upošteva elemente, ki so bili predloženi v postopku s pravnim sredstvom, vendar v upravni fazi še niso bili na voljo. |
|
49 |
Poleg tega bi se obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito znatno zavleklo, če bi moralo prvostopenjsko sodišče, ki bi odločalo o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi take prošnje, spis vrniti organu za presojo, da bi ta organ take elemente upošteval pri odločanju o prosilčevi potrebi po mednarodni zaščiti. |
|
50 |
Tako pristojnost takega sodišča, da upošteva nove elemente, glede katerih se navedeni organ ni opredelil, spada v okvir cilja Direktive 2013/32, ki je, kot je razvidno zlasti iz njene uvodne izjave 18, predvsem to, da se prošnje za mednarodno zaščito obravnavajo „kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost [izčrpnost] obravnave“ (sodbi z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točki 111 in 112, in z dne 4. oktobra 2024, Ministerstvo vnitra České republiky, Odbor azylové a migrační politiky, C‑406/22, EU:C:2024:841, točki 78 in 88). |
|
51 |
V zvezi z vprašanjem, ali morata imeti prosilec za mednarodno zaščito in organ za presojo možnost, da se izjavita o teh novih elementih, je Sodišče navedlo, da mora sodišče, kot izhaja iz člena 47 Listine, temu prosilcu dati možnost, da se izjavi, kadar bi lahko ti elementi nanj negativno vplivali (sodba z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 114). |
|
52 |
Navedeno sodišče mora v skladu z načelom kontradiktornosti tudi organu za presojo dati možnost, da predstavi svoja stališča o takih novih elementih. |
|
53 |
Taka razlaga je še toliko nujnejša, ker mora navedeno sodišče upoštevati te nove elemente, da bi lahko izčrpno odločilo o prošnji za mednarodno zaščito. |
|
54 |
Iz tega sledi, da mora za izpolnitev zahteve po celoviti in ex nunc presoji iz člena 46(3) Direktive 2013/32 nacionalno prvostopenjsko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo organa za presojo, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, na eni strani biti pristojno, da opravi lastno presojo dejstev, in na drugi strani upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, pri čemer mora zagotoviti, da imajo stranke možnost predstaviti svoja stališča o teh elementih. |
|
55 |
Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je zakonodajalec Unije, ker je določil, da mora sodišče, ki je pristojno za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, po potrebi preučiti „potrebe [prosilca] po mednarodni zaščiti“, s sprejetjem člena 46(3) Direktive 2013/32 nameraval temu sodišču, če to meni, da ima v zvezi s tem na voljo vse potrebne dejanske in pravne elemente, podeliti pristojnost, da lahko po celoviti in ex nunc presoji, to pomeni izčrpni in posodobljeni presoji teh elementov, zavezujoče odloči o vprašanju, ali navedeni prosilec izpolnjuje pogoje iz Direktive 2011/95 za priznanje mednarodne zaščite (sodba z dne 29. julija 2019, Torubarov, C‑556/17, EU:C:2019:626, točka 65). |
|
56 |
Prvič, iz te sodne prakse in iz točk od 41 do 44 te sodbe izhaja, da je zakonodajalec v členu 46(3) Direktive 2013/32 opredelil obseg in intenzivnost preučitve potreb prosilcev po mednarodni zaščiti, ki jo opravi nacionalno prvostopenjsko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo organa za presojo, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Iz tega sledi, da opredelitev obsega in intenzivnosti te preučitve ne spada v procesno avtonomijo držav članic. Zato zadnjenavedene ne morejo omejiti pristojnosti takega sodišča za odločanje o teh potrebah po mednarodni zaščiti. |
|
57 |
To ne more biti drugače zgolj zato, ker bi bil organ za presojo v boljšem položaju in bolje opremljen za vsebinsko preučitev prošenj za mednarodno zaščito. Res je, da je v skladu s sodno prakso, na katero je opozorjeno v točki 37 te sodbe, preučitev take prošnje s strani tega organa bistvena faza skupnih postopkov, uvedenih z Direktivo 2013/32. Vendar v okviru sistema, vzpostavljenega s to direktivo, navedeni organ ni edini pristojen za presojo prošenj za mednarodno zaščito in odločanje o njihovi utemeljenosti, kot je razvidno zlasti iz sodne prakse, navedene v točki 55 te sodbe. |
|
58 |
Prav tako iz zgornjih preudarkov izhaja, da je – v nasprotju s tem, kar nizozemska vlada trdi v svojem stališču – nacionalnemu prvostopenjskemu sodišču, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo organa za presojo, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, podeljena pristojnost, ki presega „preverjanje z določeno zadržanostjo“ odločbe organa za presojo. Zato od takega sodišča ni mogoče zahtevati, da to pristojnost izvaja „z zadržanostjo“, temveč mora opraviti celovito in ex nunc, to je izčrpno in posodobljeno preučitev dejanskih in pravnih elementov ter potreb prosilca po mednarodni zaščiti. |
|
59 |
Drugič, res je, da se v skladu s sodno prakso Sodišča člen 46(3) Direktive 2013/32 nanaša zgolj na preizkus pravnega sredstva in torej ne na posledice morebitne razglasitve ničnosti odločbe, zoper katero je vloženo to pravno sredstvo (sodba z dne 29. julija 2019, Torubarov, C‑556/17, EU:C:2019:626, točka 54). |
|
60 |
Vendar je iz sodne prakse prav tako razvidno, da to, da se takemu sodišču prizna pristojnost, da zavezujoče odloči o vprašanju, ali prosilec izpolnjuje pogoje iz Direktive 2011/95 za priznanje mednarodne zaščite, pomeni, da je, kadar navedeno sodišče odločbo upravnega organa razglasi za nično po izčrpni in posodobljeni preučitvi potreb prosilca po mednarodni zaščiti glede na vse upoštevne pravne in dejanske elemente ter ugotovi, da je treba temu prosilcu priznati mednarodno zaščito, nato pa zadevo vrne temu upravnemu organu, da ta sprejme novo odločbo, potrebno, da navedeni upravni organ prizna zaprošeno mednarodno zaščito, razen če se pojavijo dejanski ali pravni elementi, ki objektivno zahtevajo novo posodobljeno presojo. Prav tako, če isti upravni organ nato sprejme odločbo v nasprotnem smislu, ne da bi za to dokazal pojav novih elementov, ki bi upravičevali novo presojo potreb navedenega prosilca po mednarodni zaščiti, mora navedeno sodišče to odločbo, ki ni v skladu z njegovo prejšnjo sodbo, spremeniti in jo nadomestiti s svojo odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalne ureditve, ki bi mu prepovedovala, da to stori (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Torubarov, C‑556/17, EU:C:2019:626, točke 66, 73, 75, 77 in 78). |
|
61 |
V obravnavani zadevi je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da to meni, da ima dovolj informacij, da lahko samo presodi verodostojnost nekaterih elementov utemeljitve prosilcev za mednarodno zaščito in nekaterih razlogov, navedenih v podporo njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Vendar pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State (oddelek za upravne spore pri državnem svetu) ni pristojno za tako presojo in bi se moralo omejiti na razglasitev ničnosti odločb iz postopka v glavni stvari ter nato zadevo vrniti ministru, da ta ponovno preuči prošnje za mednarodno zaščito. |
|
62 |
V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to pravo dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegel v njej določen rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 66 in navedena sodna praksa). |
|
63 |
Načelo skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo metod razlage, ki so uveljavljene v nacionalnem pravu, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevne direktive in dosežejo rešitev, ki je v skladu z njenim ciljem (sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 67 in navedena sodna praksa). |
|
64 |
Kot je razsodilo Sodišče, obveznost takšne skladne razlage med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Zato nacionalno sodišče zlasti ne more upravičeno trditi, da zadevne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom (sodba z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točki 72 in 73 ter navedena sodna praksa). |
|
65 |
Vendar je Sodišče, če bi se izkazalo, da taka skladna razlaga ni mogoča, poudarilo zahtevo, da pristojno sodišče pri uporabi prava Unije ne uporabi nacionalnih zakonskih določb, ki bi lahko ovirale polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposreden učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine (sodba z dne 3. aprila 2025, Barouk, C‑283/24, EU:C:2025:236, točka 41 in navedena sodna praksa). |
|
66 |
Nazadnje, možnost vložitve pritožbe zoper odločbo nacionalnega prvostopenjskega sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo organa za presojo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne more omajati zgornjih preudarkov. |
|
67 |
V skladu z besedilom člena 46(3) Direktive 2013/32 se učinkovito pravno sredstvo, ki ga morajo zagotoviti države članice, nanaša „vsaj [na] pritožben[e] postopk[e] [postopke s pravnim sredstvom] pred sodiščem prve stopnje“. Ta določba tako države članice zavezuje, da določijo tako pravno sredstvo, pri čemer jim pušča možnost, da uvedejo pritožbeni ali kasacijski postopek, ne da bi se značilnosti preučitve iz navedene določbe razlikovale glede na to, ali države članice uporabijo to možnost. |
|
68 |
Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da, na eni strani, prvostopenjskemu sodišču, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, podeljuje pristojnost, da zavezujoče odloči o verodostojnosti utemeljitve te prošnje, o verjetnosti strahu prosilca pred preganjanjem ali utemeljenem tveganju, da bo ta v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, in o utemeljenosti navedene prošnje, tako da upošteva elemente, predložene v postopku s pravnim sredstvom, in da, na drugi strani, države članice te pristojnosti ne morejo omejiti. |
Peto vprašanje
|
69 |
Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(d) Direktive 2011/95 razlagati tako, da se izraz „utemeljen strah pred preganjanjem“ nanaša na položaj, v katerem obstaja razumna verjetnost, da bo prosilec za mednarodno zaščito po vrnitvi v izvorno državo preganjan, in če je tako, na podlagi katerih meril je treba dokazati obstoj take razumne verjetnosti. |
|
70 |
V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da ima predložitveno sodišče v mislih dva standarda presoje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Po eni strani naj bi se ta strah lahko ocenil z matematičnim izračunom verjetnosti. Po drugi strani naj bi bilo mogoče navedeni strah opredeliti kot „razumno verjetnost“ ali „razumno tveganje preganjanja“. V tem primeru želi navedeno sodišče izvedeti, ali je upoštevno merilo to, da se ugotovi, ali se z vidika preudarne in razumne osebe, ki je v položaju prosilca za mednarodno zaščito, vrnitev v izvorno državo po oceni vseh znanih okoliščin zdi nerazumna. |
|
71 |
Glede tega je treba na prvem mestu opozoriti, da je v skladu s členom 2(d) Direktive 2011/95, s katerim je prevzet člen 1(A), točka 2, Ženevske konvencije, „begunec“ opredeljen zlasti kot državljan tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države. |
|
72 |
V zvezi s presojo vprašanja, ali se prosilec za mednarodno zaščito utemeljeno boji preganjanja, je Sodišče poudarilo, da je treba tako presojo opraviti skrbno in previdno, saj so od nje odvisne osebna celovitost in svoboščine posameznikov, ki so vprašanja s področja temeljnih vrednot Unije (glej po analogiji sodbo z dne 2. marca 2010, Salahadin Abdulla in drugi, C‑175/08, C‑176/08, C‑178/08 in C‑179/08, EU:C:2010:105, točke od 88 do 90). |
|
73 |
Iz sodne prakse Sodišča je prav tako razvidno, da mora biti v sistemu Direktive 2011/95 presoja utemeljenosti strahu prosilca pred preganjanjem v skladu s členom 4(3) te direktive posamična in se mora opraviti za vsak primer posebej. Kadar pristojni nacionalni organi opravijo tako presojo, morajo ugotoviti, ali ugotovljene okoliščine pomenijo tako grožnjo, da se lahko zadevna oseba glede na osebne okoliščine upravičeno boji, da bo dejansko izpostavljena dejanjem preganjanja. Ta ugotovitev mora temeljiti le na konkretni presoji dejstev in okoliščin v skladu s pravili, določenimi zlasti v členu 4, od (3) do (5), navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 42). |
|
74 |
V točkah od (a) do (e) člena 4(3) Direktive 2011/95 so našteti elementi, ki jih je treba za to upoštevati, med katerimi so zlasti vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo prosilca, ko se sprejme odločitev o njegovi prošnji, izjave in dokumentacija, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je prosilec bil ali bi lahko bil podvržen preganjanju, ter njegov individualni položaj in osebne okoliščine. V skladu s členom 4(4) te direktive je dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali se mu je s takšnim preganjanjem neposredno grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo. |
|
75 |
Tako morajo pristojni organi držav članic izčrpno in poglobljeno preučiti vse upoštevne okoliščine, ki se nanašajo na posebni osebni položaj tega prosilca, in splošnejši kontekst njegove izvorne države, zlasti v njegovih političnih, pravnih, pravosodnih, zgodovinskih in socialnokulturnih vidikih, da bi ugotovili, ali se navedeni prosilec utemeljeno boji, da bo osebno preganjan (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2023, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Politično prepričanje v državi članici gostiteljici), C‑151/22, EU:C:2023:688, točka 45). |
|
76 |
Iz sodne prakse Sodišča je tako razvidno, da je treba za ugotovitev, ali se prosilec za mednarodno zaščito utemeljeno boji preganjanja, skrbno in previdno opraviti posamično, konkretno in objektivno presojo osebnega položaja tega prosilca, dejstev in okoliščin v zvezi z njegovo prošnjo in razmerami v njegovi izvorni državi. |
|
77 |
Na drugem mestu, opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Direktive 2011/95 razlagati ne le ob upoštevanju splošne sistematike in cilja te direktive, ampak tudi ob spoštovanju Ženevske konvencije, ki, kot je navedeno v uvodni izjavi 4 te direktive, pomeni „temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev“ (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl in drugi (Afganistanske ženske), C‑608/22 in C‑609/22, EU:C:2024:828, točka 33 in navedena sodna praksa). |
|
78 |
V tem kontekstu so glede na vlogo, ki jo ima Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) v skladu z Ženevsko konvencijo, dokumenti, ki jih ta izda, posebej upoštevni (sodba z dne 16. januarja 2024, Intervyuirasht organ na DAB pri MS (Ženske, ki so žrtve nasilja v družini), C‑621/21, EU:C:2024:47, točka 38 in navedena sodna praksa). |
|
79 |
Izraz „utemeljen strah pred preganjanjem“ iz člena 1(A), točka 2, Ženevske konvencije je razložen v točkah od 37 do 50 dokumenta UNHCR HCR/1P/4/FRE/REV.4 iz februarja 2019, naslovljenega „Priročnik o postopkih in merilih, ki jih je treba uporabiti za določitev statusa begunca, ter smernicah o mednarodni zaščiti v skladu s konvencijo iz leta 1951 in protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev“. |
|
80 |
V skladu s tem dokumentom ima „utemeljen strah pred preganjanjem“ subjektivno in objektivno razsežnost. Ob upoštevanju subjektivne narave strahu je presoja položaja prosilca za mednarodno zaščito bolj ocena njegovih izjav kot presoja razmer v njegovi izvorni državi. Ker pa je ta subjektivni element pojasnjen z izrazom „utemeljen“, se status begunca ne sme določiti le na podlagi duševnega stanja tega prosilca, ampak mora temeljiti na objektivnem položaju in posamični presoji. Tako je treba pri presoji obstoja utemeljenega strahu upoštevati oba elementa. |
|
81 |
Po eni strani iz teh navedb izhaja, da presoje obstoja „utemeljenega strahu pred preganjanjem“ ni mogoče opraviti zgolj s subjektivnega vidika prosilca za mednarodno zaščito, ampak mora temeljiti na objektivni presoji položaja. |
|
82 |
Po drugi strani je zahtevani standard razumen strah ali strah, ki ga je mogoče razumno dokazati. |
|
83 |
Na tretjem mestu, opozoriti je treba, da bi morale države članice v skladu z uvodno izjavo 10 Direktive 2013/32 pri izvajanju te direktive upoštevati ustrezne smernice Evropskega azilnega podpornega urada (EASO), ki ga je leta 2022 nadomestila Agencija Evropske unije za azil (EUAA). |
|
84 |
Prvič, agencija EUAA na straneh 20 in 21 svojega praktičnega priročnika, naslovljenega „Pogoji za mednarodno zaščito“, navaja, da mora biti subjektivni strah prosilca za mednarodno zaščito, da bi se štel za utemeljen, objektivno utemeljen. Poleg tega je treba za presojo položaja tega prosilca njegov posamični položaj preučiti glede na informacije o splošnih razmerah v njegovi izvorni državi. |
|
85 |
Drugič, agencija EUAA na straneh 118 in 119 svojega „[p]raktičnega vodnika o presoji dokazov in oceni tveganj“ pojasnjuje, da se strah pred preganjanjem šteje za utemeljen, če verjetnost, da nastane tveganje preganjanja, doseže določen prag. V skladu s tem praktičnim vodnikom pa naj bi bilo treba zahtevati razumno stopnjo verjetnosti, tako da čeprav zgolj možnost preganjanja ne bi zadostovala za ugotovitev utemeljenosti zatrjevanega strahu, se ne bi smelo zahtevati, da je to tveganje gotovo. |
|
86 |
Na eni strani iz teh treh sklopov preudarkov izhaja, da se pristojni nacionalni organi za ugotovitev obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem ne smejo opreti zgolj na subjektivni pogled prosilca za mednarodno zaščito, ampak morajo opraviti posamično, konkretno in objektivno presojo osebnega položaja tega prosilca, dejstev ter okoliščin v zvezi z njegovo prošnjo in razmerami v njegovi izvorni državi. |
|
87 |
Po drugi strani iz tega izhaja, da je treba strah pred preganjanjem šteti za dokazan, če obstaja razumna verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo nastalo tveganje preganjanja, na katero se sklicuje prosilec. |
|
88 |
Glede na vse zgornje preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(d) Direktive 2011/95 razlagati tako, da se izraz „utemeljen strah pred preganjanjem“ nanaša na položaj, v katerem obstaja razumna verjetnost, da bo prosilec za mednarodno zaščito ob vrnitvi v izvorno državo preganjan, ter da morajo pristojni nacionalni organi za ugotovitev obstoja takega strahu opraviti posamično, konkretno in objektivno presojo osebnega položaja tega prosilca, dejstev ter okoliščin v zvezi z njegovo prošnjo in razmerami v njegovi izvorni državi. |
Stroški
|
89 |
Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. |
|
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: |
|
|
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: nizozemščina.
( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.