Zaradi jasnosti ter čeprav je bil Sporazum o sedežu sklenjen prej in dodatek, ki je predmet spora o glavni stvari, pokriva obdobje pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, se pravni okvir nanaša na akte primarnega prava v različici, veljavni po tem datumu. Razen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je z začetkom veljavnosti te pogodbe postala zavezujoča, določbe, upoštevne za mojo analizo, namreč ostajajo večinoma enake tistim, ki so veljale pred navedenim datumom.

Gre za Protokol št. 7 k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, naslovljen Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije (UL 2010, C 83, str. 266, v nadaljevanju: Protokol o privilegijih in imunitetah).

Ob podpisu navedenega sporazuma je veljal Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 (UL 1967, 152, str. 13), v različici, priloženi pogodbama ES in Euratom.

Prosti prevod po francoskem prostem prevodu angleške različice, ki je na voljo na spletni strani ECB.

Sodba z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti ECB (C-11/00, Recueil, str. I-7147, točka 135). V zvezi z različnimi vidiki neodvisnosti ECB glej točke od 150 do 155 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi, in Gaitanides, C., Das Recht der Europäischen Zentralbank. Unabhängigkeit und Kooperation in der Europäischen Währungsunion. Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 55 in naslednje. Glej po analogiji tudi sodbo z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti EIB (C-15/00, Recueil, str. I-7281, točki 101 in 102 ter navedena sodna praksa).

Glej točko 150 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa, predstavljenih v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti ECB.

Glej Ott, A., EU Regulatory Agencies in EU External Relations: Trapped in a Legal Minefield between European and International Law, European Foreign Affairs Review, 2008, št. 13, str. 527.

Glej v tem smislu Horng. D.-C., The European Central Bank’s External Relations with Third Countries and the IMF, European Foreign Affairs Review, 2004, št. 3, zv. 9, str. 326.

Glej sklep z dne 17. decembra 1968 v zadevi Ufficio Imposte di Consumo di Ispra proti Komisiji (2/68, Recueil, str. 635). Treba je poudariti, da Sodišče v tej zadevi ni uporabilo pristopa, ki ga je generalni pravobranilec K. Roemer predlagal v sklepnih predlogih in po katerem se načela, ki urejajo sporazum o sedežu OZN, po analogiji uporabijo za sporazum, ki sta ga Komisija in italijanska vlada podpisali v zvezi s sedežem Centra za jedrske raziskave v Ispri. Sodišče je menilo, da čeprav je lahko Komisija za zagotovitev izvajanja Protokola o privilegijih in imunitetah in po potrebi za njegovo dopolnitev sklenila Sporazum o sedežu z zainteresirano državo članico, ta sporazum kljub temu ne more zmanjšati pravic in jamstev, ki izhajajo neposredno iz navedenega protokola, za države članice in njihove organe, institucije Skupnosti in posameznike. V zvezi z evropskimi šolami pa glej sodbi z dne 15. januarja 1986 v zadevi Hurd (44/84, Recueil, str. 29, točke od 20 do 22) in z dne 30. septembra 2010 v zadevi Komisija proti Belgiji (C-132/09, ZOdl., str. I-8695, točka 44).

Glej tudi sodbo z dne 8. decembra 2005 v zadevi ECB proti Nemčiji (C-220/03, ZOdl., str. I-10595, točka 24).

Zgoraj navedena sodba ECB proti Nemčiji, točka 27. Glej tudi točko 29 sklepnih predlogov generalne pravobranilke C. Stix-Hackl v tej zadevi.

Glej zgoraj navedeno sodbo ECB proti Nemčiji, točka 24.

V skladu z doktrino lahko pogodba javnega prava v smislu člena 272 PDEU, katerega vsebina se ujema z vsebino člena 35.4 Statuta ESCB, spada v okvir prava države članice ali prava Unije. Kar zadeva prvo omenjeno možnost, je Sporazum o sedežu povezan le s pravnim sistemom Zvezne republike Nemčije, katerega uporabo je vseeno treba izključiti zaradi predmeta tega sporazuma, in sicer izvajanja določb Protokola o privilegijih in imunitetah v zvezi z ECB v Zvezni republiki Nemčiji. Glej v zvezi s tem Schwarze, J., op. cit., str. 1842.

V zvezi s tem, da določbe Sporazuma o sedežu nimajo učinka erga omnes, glej mnenje, ki ga je Sodišče sprejelo v zgoraj navedenem sklepu Ufficio Imposte di Consumo di Ispra proti Komisiji (str. 640).

Glej v tem smislu sodbi z dne 7. maja 1987 v zadevi Komisija proti Nemčiji (189/85, Recueil, str. 2061, točka 14) in v zadevi Komisija proti Belgiji (186/85, Recueil, str. 2029, točka 21). Sodišče je izrecno ugotovilo, da je bila upoštevna različica Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Skupnosti sprejeta z Uredbo Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 (UL L 56, str. 1) ter da se tako ta uredba splošno uporablja, je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

Glej v zvezi s tem med drugim sodbo z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi (od C-397/01 do C-403/01, ZOdl., str. I-8835, točka 108 in navedena sodna praksa).

Ne izključujem, da je lahko predlog drugačen, če se Sporazum o sedežu, ki je bil v Zvezni republiki Nemčiji ratificiran z zakonom o odobritvi z dne 19. decembra 1998 (BGBl. 1998, str. 2996), preuči z vidika nemškega prava.

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v nemški različici člena 36.1 Statuta ESCB uporabljen izraz Beschäftigungsbedingungen, ki ustreza terminologiji, uporabljeni v členu 15 Sporazuma o sedežu.

Zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji, točka 30.

Zgoraj navedena sodba Komisija proti Belgiji, točka 35.

Sodba z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Pflugradt proti ECB (C-409/02 P, ZOdl., str. I-9873, točke od 31 do 33 in navedena sodna praksa). Kljub temu je treba pojasniti, da ima ECB kot institucija diskrecijsko pravico za organizacijo svojih služb, in to kljub pogodbeni naravi pravnega akta, na katerem temelji delovno razmerje med to institucijo in njenim osebjem. Glej v zvezi s tem točko 36 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca P. Légerja v zgoraj navedeni zadevi Pflugradt proti ECB (točka 36 in navedena sodna praksa).

Sodba Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 2002 v združenih zadevah Pflugradt proti ECB (T-178/00 in T-341/00, Recueil, str. I-4035, točka 48). Glej tudi zgoraj navedeni sklep IPSO in USE proti ECB, točki 48 in 49. Če v pogojih za zaposlitev ali pravilih, ki se uporabljajo za osebje ECB, obstajajo pravne praznine, jih je treba razlagati glede na sodno prakso o Kadrovskih predpisih za evropske uradnike. Glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2003 v zadevi Cerafogli in Poloni proti ECB (T-63/02, Recueil, str. I-4929, točka 51).

Sodišče je menilo, da so družinski dodatki kot sestavni del plače povezani z delovnim razmerjem. Glej v zvezi s tem zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nemčiji, točka 26, in Komisija proti Belgiji, točka 29.

Zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nemčiji in Komisija proti Belgiji ter povezave med različnimi sistemi socialne varnosti, ki se uporabljajo za uslužbence ECB, temeljijo na predpostavki, da lahko uradniki in uslužbenci Evropske unije ter uradniki in uslužbenci ECB spadajo tudi v druge sisteme socialne varnosti.

Na istem načelu temelji uporaba sistema, določenega z Uredbo Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 308) in Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72). Glej zlasti poglavja od 1 do 8 navedenih uredb, ki se nanašajo na različne vrste dajatev.

To so predvsem dajatve, do katerih je lahko uslužbenec upravičen kot nekdanji zavarovanec v okviru sistema socialnega zavarovanja ali kot upravičenec prek takega zavarovanca.

Med drugim glej člena 67 in 68 Kadrovskih predpisov za evropske uradnike.

V zvezi s temi cilji glej sodbo z dne 16. decembra 1960 v zadevi Humblet proti državi Belgiji (6/60, Recueil, str. 1125, 1157). Glej tudi točko 30 in sodno prakso, navedeno v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Bourges-Maunoury in Heintz (poročena Bourges-Maunoury) (C-558/10, ki še poteka pred Sodiščem).

V zvezi z invalidnino menim, da določbe Pogojev za zaposlitev niso jasne.

Na primer, ugotavljam, da je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je zavarovanje za primer potrebe po pomoči in postrežbi, predvideno z nemško nacionalno zakonodajo, tak sistem, v okviru katerega se uslužbenci ECB lahko zavarujejo prostovoljno. Za podrobnosti nemškega sistema zavarovanja za primer potrebe po pomoči in postrežbi glej sodbo z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah Gaumann-Cerri in Barth (C-502/01 in C-31/02, ZOdl., str. I-6483, točke od 3 do 7).

V skladu s členom 51 Listine se določbe te listine uporabljajo za Unijo, za države članice pa takrat, ko izvajajo pravo Unije. Poleg tega, kot je razvidno iz preambule Listine, ta listina ne ustvarja novih pravic, temveč potrjuje pravice, ki med drugim izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic. V tem okviru je torej treba določbe prava Unije razlagati skladno z določbami Listine.

Opozoriti moram, da bi taka razlaga ustvarila nezadovoljiv položaj, ker uslužbenci ECB, ki sodelujejo v Graduate Programme, v primeru brezposelnosti ne bi imeli pravice do nadomestil za brezposelnost, ki se odobrijo na podlagi upoštevnega nacionalnega sistema socialne varnosti, tudi ko niso upravičeni do nadomestil take vrste, ki jih ECB plača na podlagi določb Priloge IIa k Pogojem za zaposlitev.

V tem okviru ugotavljam še, da sta se sodbi z dne 16. decembra 2004 v zadevi My (C-293/03, ZOdl., str. I-12013) in z dne 16. februarja 2006 v zadevi Öberg (C-185/04, ZOdl., str. I-1453), na kateri se sklicuje predložitveno sodišče, drugače od te zadeve nanašali na položaja, v katerih je zadevna oseba nehala biti zaposlena v instituciji Unije.

Glej zgoraj navedeno sodbo Bosmann, točka 31. Glej zlasti, kar zadeva zakonodajo, ki se uporablja na področju socialne varnosti, sodbe z dne 12. junija 1986 v zadevi Ten Holder (302/84, Recueil, str. 1821, točke od 19 do 21); z dne 11. novembra 2004 v zadevi Adanez Vega (C-372/02, ZOdl., str. I-10761, točka 18) in z dne 16. julija 2009 v zadevi von Chamier-Glisczinski (C-208/07, ZOdl., str. I-6095, točki 55 in 56) ter točko 55 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca J. Mazáka v združenih zadevah Hudzinski (C-611/10 in C-612/10, ki potekata pred Sodiščem).

Pogoji za zaposlitev, ki veljajo za začasno osebje, so urejeni v Prilogi IIb k Pogojem za zaposlitev, ki v delu Socialna varnost določa le tako omejeno zavarovanje.