1.

Pravica potrošnika, kreditojemalca, do predčasnega odplačila kredita (z zmanjšanjem obresti in stroškov za preostalo obdobje trajanja pogodbe) je v predpisih Unije priznana že leta. ( 2 )

2.

To priznanje se nanaša na potrošniške kredite na splošno (Direktiva 2008/48/ES), ( 3 ) še posebej pa na kredite, odobrene potrošnikom za stanovanjske nepremičnine (Direktiva 2014/17/EU). ( 4 )

3.

Sodišče se je v sodbi z dne 11. septembra 2019 ( 5 ) kot odgovoru na predlog za sprejetje predhodne odločbe o razlagi člena 16(1) Direktive 2008/48 ( 6 ) izreklo o pravnih posledicah predčasnega odplačila potrošniškega kredita.

4.

Zdaj je Sodišče zaprošeno za razlago člena 25(1) Direktive 2014/17 v zvezi z vnaprej določeno klavzulo (splošni pogodbeni pogoj), ki jo določena banka vključuje v svoje pogodbe o hipotekarnih kreditih. Predložitveno sodišče še posebej sprašuje, ali mora upoštevati pristop iz sodbe Lexitor.

I.

Pravni okvir

A.

Pravo Evropske unije

1.

Direktiva 2008/48

5.

Člen 3(g) določa:

6.

Člen 16(1) določa:

2.

Direktiva 2014/17

7.

Za to zadevo so pomembne zlasti uvodne izjave 19, 50 in 66.

8.

Člen 4 določa za namene te direktive naslednje opredelitve:

9.

Člen 25 določa:

B.

Nacionalno pravo

10.

Člen 20 Hypothekar- und Immobilienkreditgesetz (zakon o hipotekarnih in stanovanjskih kreditih), ( 7 ) naslovljen „Predčasno odplačilo“, je v različici, ki je veljala do 31. decembra 2020, določal:

II.

Dejstva, spor in vprašanje za predhodno odločanje

11.

UniCredit Bank Austria AG (v nadaljevanju: UniCredit) v svojih pogodbah o potrošniških hipotekarnih kreditih uporablja nekatere splošne pogodbene pogoje, ki urejajo pravico do predčasnega odplačila kredita z zmanjšanjem dolgovanih obresti in stroškov, ki so odvisni od trajanja pogodbe.

12.

Pogodbe vsebujejo naslednji splošni pogodbeni pogoj: „Pojasni se, da se stroški obdelave, ki niso odvisni od trajanja pogodbe, ne povrnejo niti sorazmerno“.

13.

Verein für Konsumenteninformation (v nadaljevanju: VKI) je združenje za varstvo interesov potrošnikov, ki je pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) proti družbi UniCredit vložilo tožbo za prenehanje uporabe tega pogoja.

14.

Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrnilo. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) pa je ugodilo pritožbi VKI in ugodilo tožbenim predlogom.

15.

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) mora odločiti o reviziji, ki jo je družba UniCredit vložila proti sodbi pritožbenega sodišča in v kateri predlaga, naj se potrdi prvostopenjska sodba. Pred odločitvijo je Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

III.

Postopek pred Sodiščem

16.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 9. septembra 2021.

17.

VKI, družba UniCredit, italijanska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča.

18.

Dne 7. julija 2022 je bila obravnava, ki so se je udeležili VKI, družba UniCredit, nemška in italijanska vlada ter Komisija.

IV.

Analiza

A.

Uvod

19.

Prva direktiva o potrošniških kreditih je iz leta 1987. S svojega področja uporabe je izključila kreditne pogodbe za nakup ali ohranitev lastninskih pravic na zemljišču ali na obstoječi ali načrtovani zgradbi in za prenovo ali izboljšanje zgradbe. Le nekatere njene določbe so se uporabljale za kreditne pogodbe, zavarovane s hipotekami, ki izjemoma niso bile izključene že s to določbo.

20.

Skoraj trideset let pozneje Direktiva 2014/17 (delno) vzpostavlja skupni regulativni okvir za potrošniške kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko ali drugim primerljivim zavarovanjem na stanovanjske nepremičnine.

21.

Ločena ureditev zadnjenavedenih pogodb se običajno pojasnjuje z razlikami med trgoma potrošniških kreditov in kreditov za nakup ali obnovo stanovanj. Poudarjene so tudi obstoječe razlike med postopki za vsako kategorijo kredita in zavarovanji, ki so običajna za ene in druge.

22.

Ne glede na te razlike je zakonodajalec več določb Direktive 2014/17 pripravil z opiranjem na Direktivo 2008/48. Občasno se ta zgolj sklicuje na navedeno direktivo brez nadaljnjega ali pa uvaja nekatera odstopanja in pojasnila. ( 8 )

23.

Skupni vidik obeh direktiv, ki ga je vsebovala že Direktiva 87/102, je pravica potrošnika do predčasnega odplačila kredita. V vseh treh instrumentih je ta pravica povezana s pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, ki:

–

je moralo biti ustrezno v skladu z Direktivo 87/102 (člen 8);

–

mora vključevati „obresti in strošk[e] v preostalem obdobju trajanja pogodbe“ (člen 16(1) Direktive 2008/48);

–

mora vključevati „obresti in strošk[e] za preostalo obdobje trajanja pogodbe“ (člen 25(1) Direktive 2014/17).

24.

Sodišče je odločalo o pojmu „skupni stroški kredita za potrošnika“ na področju potrošniških kreditov. ( 9 ) V sodbi Lexitor je, kot sem že omenil, razlagalo zmanjšanje teh stroškov zaradi predčasne izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe, kar omogoča člen 16(1) Direktive 2008/48.

25.

Za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo predložitveno sodišče, je treba najprej obravnavati pojma „skupni stroški kredita“ ( 10 ) in „zmanjšanje skupnih stroškov“ ( 11 ) iz člena 25(1) Direktive 2014/17.

26.

Preden izvedem to analizo, bom opozoril na dva premisleka v zvezi z učinkom Direktive 2008/48 v tem primeru:

–

Prvič, razlaga Direktive 2008/48 je (ali bi lahko bila) pomemben element za razlago Direktive 2014/17, zlasti kadar zadnja prevzema izraze, uporabljene v prvonavedeni. ( 12 ) Vendar je to le en element, ki ga je treba združiti z običajnimi hermenevtičnimi merili, ki se uporabijo za pojme in pravila, ki urejajo področje stanovanjskih kreditov. ( 13 )

–

Drugič, v tem sporu se razprava nanaša na pogodbeno klavzulo, ki jo uporablja družba UniCredit, pri čemer je bila razprava osredotočena na zneske, plačane tretjim osebam. ( 14 ) Po drugi strani pa v zadevi Lexitor ni šlo za druge stroške, razen za stroške kreditodajalca, niti se ni omenjalo drugih vrst stroškov. ( 15 ) Za namene tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je upravičeno šteti, da je vrednost te sodbe omejena.

B.

Skupni stroški kredita iz člena 25(1) Direktive 2014/17

27.

Če uveljavljanje pravice do predčasnega odplačila pomeni ustrezno zmanjšanje skupnih stroškov kredita za potrošnika, je treba pojasniti, katere postavke (poleg obresti) so vključene v ta pojem.

1.

Jezikovna razlaga

28.

Izraz „skupni stroški kredita za potrošnika“ je opredeljen v členu 4(13) Direktive 2014/17 s sklicevanjem na Direktivo 2008/48 in z nekaterimi pojasnili, ki ne spreminjajo načelne enakosti. ( 16 )

29.

V dobesednem pomenu skupni stroški hipotekarnega kredita zajemajo vse stroške, nastale v zvezi s tem kreditom (razen če jih je zakonodajalec izključil), ki izpolnjujejo dva pogoja: dolguje jih potrošnik in so (ali bi morali biti) dajalcu kredita znani. ( 17 )

30.

Kot tipični primeri takih stroškov se navajajo „obresti, provizije, davki“ in „stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, [...] če je sklenitev dodatne storitvene pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita ali pod pogoji, ki se tržijo“. Sem lahko spadajo tudi pristojbine za kreditne posrednike in stroške cenitve nepremičnine za hipoteko. ( 18 )

31.

Iz tega seznama je razvidno, da obvezna narava stroškov ne izhaja nujno iz enostranske določitve dajalca kredita, da bi povečal svoj dobiček: skupni strošek kredita lahko zajema plačila ustanovam ali subjektom, ki niso pogodbene stranke, ( 19 ) iz zelo različnih naslovov.

32.

Skupni strošek kredita, če gledamo dobesedno, se torej razširi na zneske pomožnih storitev pod enakimi pogoji, da mora iti za obveznost potrošnika in da jih mora dajalec kredita poznati. ( 20 )

33.

Taki stroški so na primer premije za življenjsko in požarno zavarovanje, ( 21 ) stroški cenitve nepremičnine, ki je predmet hipoteke, ( 22 ) stroški odprtja in vodenja računa, stroški uporabe plačilnega sredstva za transakcije in črpanja kredita ter drugi stroški v zvezi s plačilnimi transakcijami. ( 23 )

34.

Čeprav bi jih teoretično lahko vključili v pojem skupnih stroškov kredita za potrošnika, po izrecni odločitvi zakonodajalca v njihov izračun niso vključeni:

–

notarski stroški, ki so izključeni v skladu s členom 3(g) Direktive 2008/48; ( 24 )

–

„pristojbine za vpis nepremičn[in]e v zemljiško knjigo“, ( 25 ) ki so izključene v skladu s členom 4(13) Direktive 2014/17;

–

stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi. ( 26 )

35.

Če se ta tipologija postavk, ki ustrezajo pojmu „skupni stroški kredita za potrošnika“ (ali so iz njega izključene), uporabi za postavke, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, menim, da ta pojem v smislu člena 25(1) Direktive 2014/17:

–

vključuje stroške cenitve nepremičnine, če je ta potrebna za odobritev kredita in so ti stroški dajalcu kredita znani, ter stroške predloga za zaznambo vrstnega reda in vpis hipoteke v zemljiško knjigo, ( 27 ) ki so običajno potrebni za ustanovitev zavarovanja in zagotovitev njegove funkcije;

–

ne vključuje stroškov notarske overitve podpisov (notarskih stroškov) za vpis hipoteke v zemljiško knjigo.

2.

Razlaga glede na ozadje predpisa

36.

Analiza razvoja pojma „skupni stroški kredita za potrošnika“ v zakonodajnih delih pred sprejetjem Direktive 2014/17 ( 28 ) potrjuje, da so bile med postavkami, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, omenjene „pristojbine za vpis hipoteke v zemljiško knjigo“.

37.

Predlog Komisije za (prihodnjo) direktivo o stanovanjskih kreditih je v zvezi s tem vseboval zgolj in samo sklicevanje na Direktivo 2008/48. ( 29 )

38.

Rešitev je bila pojasnjena kot uravnoteženje prednosti in slabosti možnosti, ki so bile obravnavane za izračun EOM. ( 30 ) Upoštevano je bilo tudi, da bi besedilo, ki bi bilo vzporedno z obstoječim besedilom (Direktiva 2008/48), potrošnikom olajšalo razumevanje in primerjavo kreditov. ( 31 )

39.

Pojem se je pozneje oblikoval tako, da so se dodajali ali odvzemali elementi, vendar se povezava s členom 3 Direktive 2008/48 ni izgubila.

40.

V tem okviru se mi zdi pomembno, da so bile v prvem poročilu Parlamenta o predlogu direktive o pogodbah za stanovanjski kredit izrecno izključene „pristojbine za vpis hipoteke ali drugega primerljivega zavarovanja v zemljiško knjigo“. ( 32 )

41.

Med sprejetimi spremembami pa je ta, ki je določala: „Skupni stroški kredita za potrošnika ne bi smeli vključevati nobenih stroškov, ki jih je potrošnik plačal v zvezi z nakupom nepremičnine, kot so s tem povezani davki in notarski stroški ali stroški vpisa v zemljiško knjigo“ ( 33 ) (moj poudarek).

42.

Ni dokazano, da bi se pozneje razpravljalo o vključitvi „pristojbin za vpis hipoteke v zemljiško knjigo“ v skupne stroške kredita ali izključitvi stroškov, povezanih z nakupom nepremičnine. ( 34 )

3.

Sistematična in teleološka razlaga

43.

Pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ v Direktivi 2014/17 je tako kot v Direktivi 2008/48 funkcionalen. Služi predvsem oblikovanju dveh pojmov:

–

pojma „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“, ki ustreza istemu pojmu, kot je opredeljen v členu 3(h) Direktive 2008/48; ( 35 )

–

pojma EOM, ki ustreza skupnim stroškom kredita za potrošnika, izraženim kot letni odstotek skupnega zneska odobrenega kredita. ( 36 )

44.

Sodišče je obseg tega pojma povezalo z namenom obsežnega varstva potrošnikov in ga razlagalo v skladu s tem. ( 37 ) Varstvo pomeni, da so potrošniku na voljo splošne in predvsem predpogodbene informacije, ki mu (v idealnem primeru) omogočajo, da izbere kreditni produkt, ki ustreza njegovemu osebnemu položaju in interesom. To je navsezadnje glavni namen pojma „skupnih stroškov kredita“.

45.

Del postopka, ko potrošnik izbira najboljšo možnost zase, je, da se mu da možnost, da primerja ponudbe na nacionalni in mednarodni ravni. Varstvo potrošnikov v direktivah 2008/48 in 2014/17 je del splošnega cilja vzpostavitve notranjega trga kreditov. ( 38 ) Za tako primerjavo je bistvenega pomena EOM, ki sporoča ceno (skupne stroške) kredita v skladu z matematično formulo, ki je enaka po vsej Uniji.

46.

Vendar obstaja določena napetost med ciljem, da se potrošniku zagotovijo najboljše informacije, in tem, da se to stori na način, ki mu omogoča primerjavo ponudb kreditodajalcev v razumnem času.

47.

Intuitivno bi bil položaj potrošnika toliko boljši, kolikor več podatkov (o stroških poleg obresti) bi bilo vključenih v EOM in bi moral toliko manj sredstev nameniti samemu ugotavljanju drugih stroškov, povezanih s kreditom, zlasti zunaj pravnega okolja, ki je pogosto omejeno na lokalno okolje.

48.

To pojasnjuje, zakaj pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ zajema širok razpon stroškov, povezanih s kreditnim poslom. Dostop do informacij je lažji za kreditodajalca kot za potrošnika, čeprav tudi zanj ni brezplačen. ( 39 )

49.

Hkrati vključitev elementov, ki so zaradi nacionalne ureditve zelo različni, v izračun EOM vpliva na primerljivost ponudb. ( 40 ) Nazadnje gre to v škodo čezmejne dejavnosti kreditodajalcev in pridobivanja strank iz drugih držav članic.

50.

Menim, da se je zakonodajalec odločil za rešitev, ki poskuša uskladiti različne pomisleke z združitvijo več elementov, in sicer:

–

Širokega pojma skupnih stroškov kredita za potrošnika, čeprav omejenega na stroške, povezane s samo kreditno pogodbo, brez stroškov posla, ki se financira s kreditom;

–

obveznosti kreditodajalca, da v ta pojem vključi upravičene stroške, za katere ve ali bi moral vedeti na podlagi standardne ravni skrbnosti v stroki;

–

obveznosti, da se potrošniku zagotovijo prilagojene predpogodbene informacije na podlagi ESIS iz Priloge II k Direktivi 2014/17;

–

tega, da se v ESIS pod navedbo „Posojilodajalec ne pozna naslednjih stroškov in jih zato ne more vključiti v EOM“ naštejejo stroški, ki jih ima potrošnik in bi morali biti del EOM, vendar jih druga pogodbena stranka ne pozna; ( 41 )

–

tega, da je v ESIS dodano naslednje opozorilo: „Prepričajte se, da ste seznanjeni z vsemi ostalimi taksami in stroški, ki so povezani s posojilom.“ ( 42 );

–

uvedbe obveznosti, da se v splošnih informacijah o hipotekarnem kreditu navedejo morebitni stroški za potrošnika, ki niso del skupnih stroškov kredita. ( 43 )

51.

Menim, da ima povprečen potrošnik na ta način informacije, ki jih potrebuje za odločitev o pogodbi o stanovanjskem kreditu po primerjavi produktov na podlagi EOM. ( 44 ) Poleg tega bo vedel, da lahko obstajajo dodatni stroški: bodisi tisti, ki se nanašajo na EOM, vendar jih kreditodajalec ne pozna, bodisi tisti, ki ne spadajo pod skupne stroške kredita, na katere pa je opozorjen.

4.

Vmesni predlog

52.

Glede na navedeno menim, da bi bilo mogoče predložitvenemu sodišču glede postavk, ki jih navaja, da bi izvedelo, ali spadajo pod skupne stroške kredita za potrošnika v smislu člena 25(1) Direktive 2014/17 ali ne, odgovoriti tako:

–

Ta pojem vključuje stroške cenitve nepremičnine, predloga za zaznambo vrstnega reda in vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, če so ti stroški potrebni za odobritev kredita (torej bremenijo kreditojemalca) in če so kreditodajalcu znani.

–

Ne vključuje stroškov notarske overitve podpisov za namen vpisa hipoteke v zemljiško knjigo.

C.

Zmanjšanje, ki se zahteva s členom 25(1) Direktive 2014/17/EU. Stroški, na katere se nanaša

53.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali se v primeru, ko kreditojemalec uveljavlja pravico do delnega ali celotnega odplačila kredita pred iztekom dogovorjenega obdobja, sorazmerno zmanjšanje nanaša samo na obresti, ki jih mora plačati, in stroške, ki so odvisni od trajanja pogodbe, ali tudi na tiste, ki niso odvisni od trajanja pogodbe.

54.

Dolžnik, ki predčasno odplača kredit, je dejansko upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov tega kredita. V skladu s členom 25(1) Direktive 2014/17 se zmanjšanje nanaša na „obresti in stroške za preostalo obdobje trajanja pogodbe“. ( 45 )

55.

Ker člen 25(1) ne razlikuje med različnimi kategorijami stroškov, bi se lahko zdelo, da zmanjšanje velja za vsak znesek, ki je del skupnih stroškov kredita (s časovnim vidikom, ki ga bom takoj poudaril). Brez poseganja v to, kar bom navedel v nadaljevanju, ( 46 ) pa menim, da zmanjšanje ne velja brez razlikovanja za vsako od postavk, ki potrošniku skupaj nakazujejo skupne stroške kredita pred sklenitvijo pogodbe.

56.

Direktiva 2014/17 nekatere vidike ureditve predčasnega odplačila pušča odprte (torej so na voljo državam članicam). ( 47 ) Vendar sam obstoj pravice, da se pred dogovorjenim rokom odplača celoten dolg ali njegov del, ni odvisen od vsakega nacionalnega zakonodajalca, in prav tako niso od njega odvisne posledice uveljavljanja te pravice (zmanjšanje skupnih stroškov kredita). ( 48 )

57.

Torej se ne napoti na države članice, da določijo stroškovne postavke, ki jih je treba zmanjšati. Zato mora biti razlaga tega, „kaj“ se zmanjša, enotna tako kot razlaga katerega koli drugega pojma, ki je v pravu Unije avtonomen.

1.

Jezikovna razlaga

58.

Kot sem že omenil, člen 25(1) Direktive 2014/17 ne določa postavk (med tistimi, ki sestavljajo skupne stroške kredita), ki se zmanjšajo. ( 49 ) Iz besedila je mogoče z gotovostjo sklepati le, da tako zmanjšanje ne bo veljalo za elemente, ki niso vključeni v te stroške. ( 50 )

59.

Vsekakor je v določbi časovna opredelitev, ki je po mojem mnenju pomembna: obresti in stroški, ki se zmanjšajo v primeru predčasnega odplačila kredita, so stroški „za preostalo obdobje trajanja pogodbe“.

60.

Zdi se mi, da povezava med postavkami, ki jih je treba zmanjšati, in preostalim trajanjem pogodbe kaže na to, da se prve dolgujejo za storitve, ki v času predčasnega odplačila še niso bile opravljene in se še niso izvedle. ( 51 )

61.

To logiko je mogoče brez težav razbrati pri obrestih od kredita. Predčasno odplačilo kapitala (glavnice dolga) eo ipso pomeni, da se od tega datuma dalje iz tega naslova ne bodo več obračunavale obresti. Zmanjšanje obresti, ki niso zapadle ob predčasnem odplačilu, ni sporno in ne vem, zakaj bi moralo biti razumevanje pravila za druge stroške drugačno.

62.

Z jezikovnega vidika se mi torej zdi ključno: člen 25 govori le o stroških, povezanih z obdobjem po uveljavljanju pravice do odplačila („preostalo obdobje“). Kljub temu, ker je večina jezikovnih različic člena 25(1) Direktive 2014/17 enaka različicam člena 16(1) Direktive 2008/48 in ker Sodišče v zvezi z zadnjim jezikovnega argumenta ni štelo za prepričljivega, ( 52 ) ne izključujem, da ga zdaj ne bo prepričala niti moja razlaga.

63.

Če bi bilo tako, bom pravilo analiziral glede na njegovo sobesedilo in njegov namen. ( 53 )

2.

Sistematična in teleološka razlaga

64.

Namen priznanja pravice do predčasnega odplačila v Direktivi 2014/17 je tako kot namen celotne direktive spodbujati vzpostavitev notranjega trga kreditnih pogodb za stanovanjske nepremičnine.

65.

V tem okviru pravica do predčasnega odplačila sledi posebnemu cilju, ki je v uvodni izjavi 66 Direktive 2014/17 opisan s sklicevanjem na spodbujanje konkurence, prostega gibanja državljanov in finančne stabilnosti. Prednosti za potrošnika so le v ozadju in so omejene na to, da lahko potrošnik zamenja produkt in poišče tistega, ki v danem trenutku najbolj ustreza njegovim potrebam.

66.

Zakonodajalec predvideva, da za pravico do predčasnega odplačila veljajo pogoji. ( 54 ) Poleg tega določa, da je z njo povezano morebitno nadomestilo za kreditodajalca, ki lahko v določenih okoliščinah pomeni znesek, ki na potrošnika učinkuje odvračilno. ( 55 )

67.

Iz te pravne ureditve izhaja, da pravica do predčasnega odplačila kredita ni toliko namenjena odpravi nesorazmerij v neenakem razmerju, temveč zagotavljanju prožnosti pogodbe, ki je dolgoročna, tako da dolžniku omogoča, da svojo obveznost plača pred iztekom dogovorjenega roka, ne da bi mu bilo treba navajati ali dokazovati kakršen koli razlog. ( 56 )

68.

Direktiva 2014/17 ne navaja razloga za zmanjšanje, ki ga določa člen 25(1), kot posledico pravice do predčasnega odplačila. Zaradi tega dejavnika in dejstva, da med pripravljalnimi deli ni bilo razprave, je mogoče trditi, da se taka prilagoditev dojema kot naravna posledica predčasnega odplačila, zaradi česar izgine ali se zmanjša (v primeru delnega odplačila) tveganje neplačila za drugo stranko. Poleg tega bi bil kreditodajalec neupravičeno obogaten, če bi kreditojemalec moral plačati obresti, ki se še morajo nateči, in druge stroške, ki jih še mora plačati, in bi bil skladno s tem oproščen (čeprav z enostransko odločitvijo druge stranke) svoje vzajemne pogodbene obveznosti. ( 57 )

69.

Po drugi strani pa ne verjamem, da je namen zmanjšanja iz člena 25(1) Direktive 2014/17 postaviti potrošnika v enak položaj, kot če bi bil kredit prvotno odobren za krajši rok ali za manjši znesek. ( 58 ) Pravica do predčasnega odplačila ne spremeni prvotne kreditne pogodbe v tisto, kar bi lahko bila, temveč omogoča njeno prilagoditev na nastale okoliščine. ( 59 )

70.

Ti razlogi potrjujejo moje prepričanje, ki sem ga izrazil že pri jezikovni razlagi določbe, da je zmanjšanje, ki se uporabi, omejeno na zneske, ki bi jih potrošnik moral plačati za neopravljene storitve pri izvajanju same pogodbe.

71.

Ne dvomim, da bi bila drugačna razlaga za potrošnika ugodnejša. Vendar tako kot ne bi smel biti kaznovan zaradi predčasnega odplačila dolga, ( 60 ) tudi ne verjamem, da bi bilo treba, da bi se ga varovalo, kot želi Direktiva 2014/17, pravico do zmanjšanja pripeljati do točke, da bi bil nagrajen ( 61 ) za spremembo, ki jo povzroči drugi stranki. ( 62 )

72.

Iz istih razlogov se moje prepričanje nanaša tudi na stroške, plačane tretjim osebam v obliki davkov, upravnih taks ali strokovnih storitev, kot je cenitev nepremičnine ali posredovanje. ( 63 )

73.

Ne oporekam, da so stroški, plačani tretjim osebam, del skupnih stroškov kredita: sicer potrošnik ne bi prejel vseh informacij, ki jih potrebuje, ko izbira med ponudbami različnih kreditodajalcev.

74.

Po drugi strani pa se ne strinjam, da se zaradi tega pravica do zmanjšanja iz člena 25 Direktive 2014/17 uporablja za stroške, ki se ne nanašajo na storitve kreditodajalca, ki jih je treba ob predčasnem odplačilu še opraviti.

75.

Nekateri od teh stroškov se nanašajo na plačilo enkratnih storitev, ki pripravijo prihodnje pogodbeno razmerje (posredovanje). Drugi prispevajo k podpori javne porabe (davki) ali pa gre za plačila dejavnosti ali storitve javne uprave, ne le v interesu strank, temveč tudi v interesu družbe kot celote in pravnega prometa (vpis hipoteke v zemljiško knjigo). Dejstvo, da je treba te stroške izračunati, zato se potrošnika obvesti o skupni „ceni“ kredita v smislu člena 4(13) Direktive 2014/17 ne glede na to, ali so plačani neposredno končnemu prejemniku ali prek kreditodajalca, ne pomeni, ponavljam, da so del stroškov, ki se zmanjšajo v primeru predčasnega odplačila.

76.

Ne najdem nobenega objektivnega razloga, da bi sorazmerno zmanjšanje stroškov iz člena 25(1) Direktive 2014/17 veljalo za zneske, ki niso povezani s protidajatvami kreditodajalca, saj jih ne ustvari niti ne zaračuna. ( 64 ) Če jih po zakonu nosi kreditojemalec, sem še toliko trdneje prepričan, da bi uporaba pravice do zmanjšanja teh postavk skupnih stroškov kredita povzročila, da bi morala javna uprava, ki pobira davke ali ki je odgovorna za zemljiško knjigo, zunaj dvostranskega razmerja med kreditodajalcem in kreditojemalcem, te zneske sorazmerno vrniti.

D.

Vpliv sodbe Lexitor na obravnavano zadevo

1.

Stroški v korist kreditodajalca

77.

Menim, da sodba Lexitor ne spremeni stališča, ki sem ga predstavil. Menim, da se je Sodišče odločilo, kakor se je, na podlagi precej pragmatičnih premislekov, ki se odražajo v argumentih, navedenih v točkah od 31 do 33. K temu je treba dodati še tistega, ki se nanaša na morebitno „nesorazmerno škodo“ za kreditodajalca, katerega interesi so podlaga za določbo o nadomestilu. ( 65 )

78.

Ti argumenti so lahko bili smiselni v takrat analiziranem primeru, poleg tega pa bi jih bilo mogoče posplošiti na vse potrošniške kredite. Menim pa, da jih ni mogoče posplošiti na primer stanovanjskega kredita.

79.

Prvič, naj v zvezi z enostavnostjo ali težavnostjo uporabe zmanjšanja spomnim, da ESIS (ki je obvezen in ga niti države članice niti kreditodajalci ne smejo spreminjati) v razčlenjeni obliki vsebuje informacije o stanovanjskem kreditu, ki jih mora potrošnik prejeti v predpogodbeni fazi. Predvsem so stroški ločeni glede na to, ali se odplačujejo obročno ali ne: tako se potrošniku ali sodniku olajša identifikacija tistih, ki jih je mogoče zmanjšati. ( 66 )

80.

Drugič, med direktivama 2008/48 in 2014/17 je pomembna razlika glede pravice kreditodajalca do nadomestila stroškov, ki neposredno izhajajo iz predčasnega odplačila: prva sama določa to pravico; druga, ki se uporabi v tej zadevi, pa tega ne stori.

81.

Ta ključna razlika med direktivama 2008/48 in 2014/17 pa ne prepreči, da se opazi pojmovna povezava med „zmanjšanjem“ v korist potrošnika in „nadomestilom“ v korist dajalca kredita. ( 67 )

82.

Pomanjkanje usklajene ureditve pravice do nadomestila v Direktivi 2014/17 verjetno odraža težave pri dogovarjanju o skupnih pravilih in navsezadnje izhaja iz pluralnosti mehanizmov hipotekarnega financiranja in široke palete produktov, ( 68 ) ki odražajo posebnosti finančnih trgov na področju sklepanja hipotekarnih pogodb v državah članicah.

83.

Možnost držav članic, da uvedejo nadomestilo za stanovanjske kredite ali pa ga ne uvedejo, ima lahko v praksi nekaterih držav članic posledice, ( 69 ) tako da odpravi dejavnik ravnotežja, zaradi katerega je Sodišče v sodbi Lexitor odločilo tako, kot je odločilo. Zato, ponavljam, sodbe Lexitor ni mogoče preprosto prenesti na te kredite.

2.

Stroški, ki se plačajo tretjim osebam

84.

Sprejetje argumentov iz sodbe Lexitor ne bi nujno pomenilo, da bi se zmanjšanje, povezano s predčasnim odplačilom, razširilo na stroške stanovanjskega kredita, katerih namen je plačilo tretji osebi.

85.

Poleg tega da se, kot sem že povedal, sodba Lexitor ni nanašala na te stroške, v primeru hipotekarnih kreditov teh zneskov ne pobira kreditodajalec (v tem primeru banka) niti ne določa njihove višine: niti od njih nima dobička niti jih ne more manipulirati.

86.

Zato ne vidim razloga, da bi zneske, plačane tretjim osebam, obravnavali enako kot zneske, obravnavane v sodbi Lexitor.

87.

Čeprav niso odločilen element, razumem, da je moje mnenje potrjeno s trenutnim zakonodajnim delom za revizijo Direktive 2008/48. Komisija v svojem predlogu ( 70 ) in Svet v svojem splošnem pristopu ( 71 ) pojasnjujeta, da bo zmanjšanje vplivalo na obresti in stroške, ki jih dajalec kredita zaračuna potrošniku. Menim, da predlog velja tudi za hipotekarni kredit.

88.

Zagotovo lahko pride do situacije, kakršno opisuje VKI: dajalec kredita, da bi potrošniku predstavil privlačnejšo ponudbo, oblikuje pogodbo tako, da na prvi pogled sam prevzame plačilo stroškov tretjim osebam, nato pa jih v prikriti obliki zaračuna kreditojemalcu, pri čemer izkoristi manevrski prostor, ki ga ima pri izdajanju računov. ( 72 )

89.

Vendar niti sodba Lexitor ni primerna za ustavitev te prakse, ki ni goljufiva le z vidika posameznega potrošnika, temveč tudi z vidika neizkrivljene konkurence. Zmanjšanje, ki v skladu s sodbo Lexitor velja za vse stroške, plačane kreditodajalcu, se uporabi sorazmerno glede na preostalo trajanje pogodbe ob odplačilu. Povedano drugače, zgolj z rešitvijo Lexitor potrošnik nikoli ne dobi nazaj celotnega zneska, ki ga je kreditodajalec teoretično prevzel in na koncu prenesel nanj.

90.

Menim, da je treba te zlorabe ustaviti na način, določen v členu 41 Direktive 2014/17: države članice morajo zagotoviti, da se varstvu potrošnikov ni mogoče izogniti „zaradi načina oblikovanja pogodb“.

3.

Povzetek

91.

Skratka, če bi se štelo, da se sodba Lexitor uporablja za stanovanjske kredite, bi člen 25(1) Direktive 2014/17 nasprotoval nacionalni določbi, ki omejuje sorazmerno zmanjšanje, povezano s predčasnim odplačilom kredita, na stroške, odvisne od trajanja pogodbe. Toda tudi v tem primeru (razširitev rešitve Lexitor na hipotekarne kredite) bi se zmanjšanje nanašalo le na stroške, katerih namen je nadomestilo za kreditodajalca, torej stroške, ki niso stroški, plačani tretjim osebam.

E.

Časovna omejitev učinkov sodbe

92.

Če bo Sodišče sprejelo tezo, ki jo zagovarjam, ne bo treba ugoditi predlogu italijanske vlade, naj se morda časovno omejijo učinki sodbe. V preostalem delu menim, da taka omejitev ne bi bila ustrezna, saj ni bilo dokazano, da so bili izpolnjeni pogoji (zlasti resne gospodarske posledice), ki jih v zvezi s tem zahteva sodna praksa Sodišča. ( 73 )

V.

Predlog

93.

Glede na navedeno predlagam, da se Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) odgovori tako: