Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 16. julija 2026(1)

Zadeva C‑441/25

AGECOP – Associação para a Gestão da Cópia Privada

proti

VISAPRESS – Gestão de Conteúdos dos Media, CRL

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska))

„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Intelektualna lastnina – Direktiva 2001/29 – Avtorska pravica v informacijski družbi – Člen 5(2)(a) in (b) – Pravično nadomestilo za reproduciranje za zasebno uporabo – Direktiva 2019/790 – Avtorska pravica na enotnem digitalnem trgu – Člen 16 – Zahtevki založnikov za pravično nadomestilo – Nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se del pravičnega nadomestila, ki pripada avtorjem, prizna založnikom, ki so imetniki izvirnih avtorskih pravic na kolektivnih delih in izvedenih avtorskih pravic na časopisnih člankih, objavljenih brez navedbe avtorja “






 Uvod

1.        Avtorsko pravo Unije določa, da se imetnikom avtorskih pravic izplača pravično nadomestilo za reproduciranje njihovih del v okviru veljavnih izjem od avtorskega monopola. V skladu z določbami tega prava so upravičenci do tega nadomestila lahko tudi založniki literarnih in grafičnih del.

2.        Vendar očitno ni povsem jasno, ali so ti do prejemanja tega nadomestila upravičeni kot založniki ali pa kot imetniki avtorskih pravic, ki jih pridobijo na podlagi zakona ali pogodbe.

3.        To vprašanje je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

4.        Člen 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(2) določa:

„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

(a)      v zvezi z reprodukcijami na papirju ali podobnem mediju, ki se pridobijo z uporabo kater[e] koli fotografske tehnike ali na kak drug način s podobnim učinkom, z izjemo grafičnih izdaj glasbenega dela, ob pogoju, da imetniki pravic dobijo pravično nadomestilo;

(b)      v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo […]“.

5.        Člen 16, prvi odstavek, Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu ter spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES(3) določa:

„Kadar je avtor prenesel pravico na založnika ali mu jo je licenciral, lahko države članice določijo, da tak prenos ali licenca pomeni zadostno pravno podlago za založnika, da ima pravico do deleža nadomestila za uporabo dela na podlagi izjeme ali omejitve prenesene ali licencirane pravice.“

 Portugalsko pravo

6.        Pravično nadomestilo za reproduciranje in snemanje del je bilo uvedeno s členom 82(1) Código do Direito de Autor e dos Direitos Conexos (zakonik o avtorski in sorodnih pravicah) (potrjen z Decreto-Lei (zakonska uredba) št. 63/85 z dne 14. marca 1985, v različici, ki se je uporabljala ob nastanku dejanskih okoliščin v postopku v glavni stvari). V skladu s to določbo so upravičenci do tega nadomestila med drugim tudi založniki.

7.        Podrobna pravila o navedenem nadomestilu določa Lei da Cópia Privada (zakon o reproduciranju za zasebno uporabo) št. 62/98 z dne 1. septembra 1998, v različici, ki se je uporabljala ob nastanku dejanskih okoliščin v postopku v glavni stvari. V skladu s členom 6(1) tega zakona pobiranje, upravljanje in izplačevanje pravičnega nadomestila zagotavlja Associação para a Gestão da Cópia Privada (v nadaljevanju: AGECOP), nepridobitna pravna oseba portugalskega prava, ki je pravzaprav zveza organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, ki zastopajo zlasti avtorje in založnike.

8.        V skladu s členom 7(2) navedenega zakona se zneski, pobrani za financiranje pravičnega nadomestila za reproduciranje literarnih in grafičnih del za zasebno uporabo, v enakem deležu razdelijo med subjekte, ki zastopajo avtorje, in subjekte, ki zastopajo založnike.

 Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje

9.        Upravni odbor združenja AGECOP je 26. junija 2020 sprejel sklep, v skladu s katerim se del pravičnega nadomestila za reproduciranje literarnih in grafičnih del za zasebno uporabo za obdobje od marca do maja tega leta, ki je po nacionalnem pravu namenjen avtorjem, izplača organizaciji, ki zastopa avtorje, del, namenjen založnikom, pa organizacijam, ki zastopajo založnike.

10.      VISAPRESS – Gestão de Conteúdos dos Media, CRL, ki je organizacija, ki zastopa založnike medijskih publikacij (v nadaljevanju: VISAPRESS), je 27. julija 2020 zoper ta sklep pri sodišču vložila tožbo. Ta organizacija v bistvu trdi, da založniki medijskih publikacij niso le imetniki sorodnih pravic na medijskih publikacijah, temveč so tudi imetniki avtorskih pravic na nekaterih od teh publikacij, zaradi česar bi morali biti upravičeni do deleža tega dela pravičnega nadomestila, ki je namenjen avtorjem. Zdi se, da navedeni sodni postopek ni del postopka v glavni stvari.

11.      Upravni odbor združenja AGECOP je 3. decembra 2020 glede pravičnega nadomestila za obdobje od junija do novembra tega leta sprejel sklep z vsebino, podobno sklepu z dne 26. junija 2020.

12.      Organizacija VISAPRESS je ta sklep 21. junija 2023 izpodbijala pred sodiščem prve stopnje, ki pa je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 21. marca 2024. To sodbo je nato Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni) razveljavilo s sodbo z dne 16. oktobra 2024. Višje sodišče je zlasti presodilo, da je organizacijo VISAPRESS mogoče šteti za subjekt, ki zastopa avtorje v smislu člena 82 zakonika o avtorski in sorodnih pravicah ter določb zakona o reproduciranju za zasebno uporabo, in zato za subjekt, ki je upravičen do prejetja deleža tega dela pravičnega nadomestila, ki je namenjen avtorjem.

13.      Združenje AGECOP je zoper zadnjenavedeno sodbo pri predložitvenem sodišču vložilo revizijo. V teh okoliščinah je Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je ob upoštevanju, da:

a)      portugalsko pravo določa, da je treba pravično nadomestilo za reproduciranje za zasebno uporabo v skladu s členom 5(2)(a) in (b) Direktive [2001/29] in členom 16 Direktive [2019/790] v enakih deležih razdeliti med organizacije, ki zastopajo avtorje, in organizacije, ki zastopajo založnike, ter da

b)      so v skladu s portugalskim pravom založniki medijskih publikacij poleg tega, da so imetniki pravice, sorodne avtorski pravici, tudi imetniki izvirne avtorske pravice na časopisih in drugih publikacijah, ki jih izdajajo, ter izvedene avtorske pravice na člankih, ki so objavljeni brez navedbe avtorja, ki med drugim izhajajo iz prenosa teh pravic s strani avtorjev intelektualnega dela,

mogoče navedeni direktivi razlagati tako, da omogočata, da se portugalsko pravo, ki se uporablja v obravnavani zadevi, razlaga tako, da ima organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopa založnike časopisov in drugih periodičnih publikacij, poleg pravice do deleža (50 %) pravičnega nadomestila, ki ji pripada za reproduciranje za zasebno uporabo, dodeljenega založnikom, pravico do delitve preostalih 50 % tega pravičnega nadomestila, ki v skladu z zakonom pripada avtorjem, z drugo organizacijo za kolektivno upravljanje pravic, ki zastopa avtorje intelektualnih del, vključenih v zadevne periodične publikacije, kar nujno pomeni zmanjšanje nadomestila, ki ga prejmejo zadnjenavedeni?“

14.      Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 4. julija 2025. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, portugalska in estonska vlada ter Evropska komisija. Sodišče je odločilo, da bo o zadevi odločilo brez obravnave.

 Presoja

15.      Za analizo vprašanja za predhodno odločanje v tej zadevi je treba podati nekaj uvodnih pojasnil glede predmeta tega vprašanja.

 Predmet vprašanja za predhodno odločanje

16.      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta stranki spora v postopku v glavni stvari organizaciji za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic ter da se spor nanaša na to, do kolikšnega deleža sredstev, namenjenih za izplačilo pravičnega nadomestila za reproduciranje del, sta upravičeni ti organizaciji, da bi ga nato razdelili med svoje člane. Tak predmet spora v postopku v glavni stvari se odraža tudi v tem, kako je predložitveno sodišče oblikovalo vprašanje za predhodno odločanje.

17.      Vendar je treba upoštevati, da je s pravom Unije urejeno le vprašanje določitve kroga subjektov, ki so upravičeni do prejetja pravičnega nadomestila. Vprašanji glede organizacije pobiranja in upravljanja sredstev, namenjenih za izplačilo tega nadomestila, ter glede zastopanja subjektov, upravičenih do prejetja teh sredstev, s strani organizacij za kolektivno upravljanje pa sta v celoti v pristojnosti držav članic, pri čemer morajo biti nacionalna pravila na tem področju seveda v skladu s pravom Unije.

18.      Zato je treba šteti, da želi nacionalno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje, predloženim v tej zadevi, v bistvu ugotoviti, ali je treba člen 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 16, prvi odstavek, Direktive 2019/790 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so založniki medijskih publikacij do prejetja pravičnega nadomestila za reproduciranje svojih publikacij upravičeni kot imetniki avtorskih pravic na teh publikacijah, čeprav so do prejetja tega nadomestila upravičeni tudi kot založniki teh publikacij.

19.      Preučitev tako postavljenega vprašanja je smiselno začeti s kratkim povzetkom upoštevne sodne prakse Sodišča na tem področju in s povzetkom zgodovine nastanka člena 16 Direktive 2019/790.

 Dosedanja sodna praksa Sodišča in zgodovina nastanka člena 16 Direktive 2019/790

20.      Čeprav so formulacije iz člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 v zvezi s pravičnim nadomestilom zelo lakonične, je Sodišče na njihovi podlagi razvilo bogato sodno prakso, ki se med drugim nanaša na krog subjektov, upravičenih do prejemanja tega nadomestila.

21.      Sodišče je že v prvi sodbi v zvezi s pravičnim nadomestilom ugotovilo, da je namen tega nadomestila povrnitev škode, ki imetnikom pravic nastane zaradi reproduciranja del in drugih varovanih predmetov na podlagi izjeme iz navedenih določb, ter da je treba višino tega nadomestila izračunati glede na obseg te škode.(4)

22.      Sodišče je nato presodilo, da pravičnega nadomestila ni treba v celoti izplačati neposredno imetnikom pravic, temveč da lahko ti korist iz tega nadomestila prejmejo posredno. Vendar upravičenci do tega nadomestila ne bi smele biti tretje osebe.(5)

23.      Nazadnje, Sodišče je v sodbi z dne 12. novembra 2015, Hewlett‑Packard Belgium (C‑572/13; v nadaljevanju: sodba Hewlett-Packard; EU:C:2015:750; točke od 46 do 49), vsebinsko presodilo, da založniki del, ki se reproducirajo na podlagi izjeme iz člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, niso upravičeni do prejetja dela pravičnega nadomestila, ki pripada avtorjem iz naslova tega reproduciranja. Sodišče se je oprlo predvsem na besedilo člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, v skladu s katerim pravično nadomestilo pripada „imetnikom pravic“, medtem ko v členu 2 te direktive, s katerim je uvedena pravica reproduciranja, založniki niso navedeni kot imetniki te pravice.

24.      Sodba Hewlett-Packard v državah članicah ni bila sprejeta pozitivno, saj veliko(6) držav članic v svoji zakonodaji določa udeležbo založnikov pri pravičnem nadomestilu iz naslova izjem od pravice reproduciranja.(7) Zakonodajalec Unije je za to, da bi lahko te države ohranile te ureditve, sprejel člen 16 Direktive 2019/790. Na povezavo te določbe s sodbo Hewlett-Packard je jasno opozorjeno v uvodni izjavi 60 navedene direktive, v skladu s katero je bila obravnavana določba sprejeta zlasti zaradi držav članic, ki so udeležbo založnikov pri pravičnem nadomestilu dopuščale „pred 12. novembrom 2015“, torej pred datumom izdaje te sodbe.

25.      Spor v postopku v glavni stvari je nastal v tem okviru. Za njegovo rešitev je treba opraviti razlago člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 16 Direktive 2019/790.

 Razlaga člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29

26.      Združenje AGECOP na podlagi besedila člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 sklepa, da so s pojmom „imetniki pravic“ iz teh določb zajeti le subjekti iz člena 2 te direktive, med katerimi založniki niso navedeni. Zato bi lahko po mnenju združenja AGECOP založniki pravično nadomestilo eventualno prejemali le na podlagi člena 16 Direktive 2019/790, ne glede na to, ali so zgolj imetniki licenc, upravičeni do uporabe del, ali pa so na podlagi zakona ali pogodbe pridobili izključno pravico do njihovega reproduciranja. Združenje AGECOP na podlagi tega glede na nacionalno pravo sklepa, da založniki nimajo pravice do deleža tega dela pravičnega nadomestila, namenjenega avtorjem.

27.      Vendar menim, da tako ozka razlaga obravnavanih določb ni pravilna.

28.      Kot je razvidno že iz samega naslova Direktive 2001/29, je njen cilj le uskladitev nekaterih določb o avtorski in sorodnih pravicah. S členom 2 Direktive je harmonizirana ureditev pravice reproduciranja, in sicer tako, da so opredeljeni predmeti, varovani s to pravico, ter subjekti, ki jim ta pravica načeloma pripada, v členu 5 pa so določene izjeme od te pravice.

29.      Ne z Direktivo 2001/29 ne s katerim koli drugim aktom prava Unije pa nista urejeni vprašanje prenosa izključnih avtorskih in sorodnih pravic ter vprašanje določitve kroga imetnikov teh pravic v netipičnih položajih, kot sta nastanek dela v okviru delovnega razmerja ali na podlagi sodelovanja več avtorjev. Zato ni mogoče šteti, da je krog imetnikov pravice reproduciranja strogo omejen na subjekte, ki so izrecno navedeni v členu 2 te direktive. V takem primeru bi bila namreč nemogoča vsakršen promet z izključnimi pravicami pa tudi kakršna koli prožna ureditev netipičnih položajev. Poleg tega je treba opozoriti, da avtorske pravice in nekatere sorodne pravice trajajo tudi po smrti subjektov, navedenih v členu 2 Direktive 2001/29, in so predmet dedovanja, na podlagi katerega dediči vstopijo v pravice teh subjektov.

30.      V členu 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 pa pri določitvi kroga oseb, ki so upravičene do pravičnega nadomestila, niso navedeni subjekti iz člena 2 te direktive in v njem prav tako ni nobenega napotila na to določbo, temveč je uporabljen splošen pojem „imetniki pravic“(8). Zato ni razloga za predpostavko, da so s tem pojmom zajeti izključno subjekti, navedeni v členu 2 Direktive 2001/29. Nasprotno, razlagati ga je treba ob upoštevanju dejanskih okoliščin učinkovanja avtorskega prava v državah članicah, kar pomeni, da so z njim zajeti ne le subjekti, izrecno navedeni v členu 2, temveč tudi njihovi pravni nasledniki in osebe, ki imajo status imetnikov avtorskih pravic – čeprav niso dejanski avtorji del – na podlagi nacionalne zakonodaje, ki je v skladu s pravom Unije.

31.      Take osebe so lahko na primer založniki, in sicer v položaju (in v ustreznem obsegu), v katerem so avtorji nanje prenesli izključno pravico reproduciranja dela, ali če jim je status imetnikov te pravice priznan na podlagi nacionalnega prava.

32.      Nič drugega ne izhaja iz sodbe Hewlett-Packard. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vprašanje morebitnega statusa založnikov kot imetnikov pravice reproduciranja ni bilo predmet poglobljene presoje. V skladu z nacionalno zakonodajo, ki se je uporabljala v postopku v glavni stvari, so pravično nadomestilo prejemali založniki kot taki, Sodišče pa je v tem okviru opozorilo, da v členu 2 Direktive 2001/29 niso navedeni kot samostojna kategorija imetnikov te pravice. Ker pa je namen pravičnega nadomestila povrnitev škode, nastale zaradi uvedbe izjeme od izključne pravice reproduciranja, je Sodišče presodilo, da to nadomestilo založnikom ne pripada, saj zaradi te izjeme ne utrpijo nobene škode. Sodišče v nobeni točki te sodbe ni ugotovilo, da je pojem „imetniki pravic“ iz člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 omejen na kategorije subjektov iz člena 2 te direktive.

33.      Razlaga člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, predlagana v točki 30, je skladna tudi z ratio legis pravičnega nadomestila. Kot sem že navedel, je Sodišče razsodilo, da je namen tega nadomestila povrniti škodo, ki imetniku pravice reproduciranja nastane zaradi izjeme, ki se nanaša na reproduciranje za zasebno uporabo.(9) Ta škoda nastane zato, ker lahko uporabniki delo reproducirajo za zasebno uporabo brez soglasja imetnika pravice reproduciranja, za katero bi ta imetnik sicer lahko zahteval plačilo, na primer s prodajo dodatnega izvoda dela.

34.      Zato je logično, da je do prejetja pravičnega nadomestila vsakokrat upravičen subjekt, ki bi lahko dovolil ali prepovedal reproduciranje, če ne bi bilo izjeme iz člena 5(2)(a) ali (b) Direktive 2001/29. Ta subjekt je lahko oseba, na katero je bila pravica reproduciranja prenesena na podlagi pogodbe, ali oseba, ki je imetnik te pravice na podlagi nacionalne zakonodaje, čeprav ni dejanski avtor dela. Takšna oseba je lahko zlasti založnik. Seveda so lahko zasebnopravna razmerja ali zakonske ureditve še kompleksnejše in mogoč je položaj, v katerem je imetnik pravic na konkretnem delu več kot ena oseba. Pri načinu izračuna in izplačevanja pravičnega nadomestila mora biti ta kompleksna resničnost upoštevana.

35.      Res je, da je zaradi člena 16 Direktive 2019/790 pri tem nekaj nejasnosti. V skladu s to določbo lahko namreč države članice založnikom dovolijo udeležbo pri pravičnem nadomestilu ne glede na to, ali je bila pravica nanje prenesena ali pa so pridobili le licenco za izkoriščanje dela. Zato bi bilo mogoče meniti, da je to edina mogoča podlaga za to, da založniki prejmejo pravično nadomestilo, njihov morebitni status imetnikov pravice reproduciranja v smislu člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 pa ni upošteven.

36.      Vendar menim, da tako razumevanje člena 16 Direktive 2019/790 ni pravilno. Za razliko od Direktive 2001/29 se niti v navedenem členu 16 niti v uvodni izjavi 60 Direktive 2019/790, ki se nanaša na ta člen, ne uporabi pojem „imetniki pravic“, temveč se razlikuje le med avtorji na eni strani in založniki na drugi strani. Namen zakonodajalca Unije je bil v tem okviru prej rešiti praktičen problem, kot pa odgovoriti na pravna vprašanja. Iz navedene uvodne izjave 60 je razvidno, da je želel zakonodajalec Unije s členom 16 Direktive 2019/790 državam članicam priznati čim širše polje proste presoje, kar zadeva omogočitev udeležbe založnikov pri pravičnem nadomestilu, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki so jim avtorji podelili pravico do uporabe del. Ta določba je bila zato formulirana tako, da so z njo zajeti vsi mogoči položaji in vsi mehanizmi, ki obstajajo v nacionalnem pravu držav članic.

37.      Vendar se s to določbo ne spreminja besedilo člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, v katerem za razliko od člena 2 te direktive ni uporabljen pojem „avtor“, temveč pojem „imetniki pravic“. Zato ni razloga za to, da bi se štelo, da je obseg tega pojma zožen samo zato, ker so s členom 16 Direktive 2019/790 potencialno zajeti položaji, v katerih se založniki lahko štejejo za imetnike avtorskih pravic. V takih položajih bo imel navedeni člen 16 kvečjemu zgolj deklaratorno naravo.

38.      Ne strinjam pa se z argumentom združenja AGECOP, da se z razlago člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, kakršno predlagam, členu 16 Direktive 2019/790 odvzame smisel. Z zadnjenavedeno določbo so namreč zajeti tudi položaji, v katerih založniki niso imetniki pravice reproduciranja, temveč so zgolj pridobitelji licence za izkoriščanje dela.(10) V takem položaju navedeni člen v celoti ohrani svojo normativno vsebino.

39.      Poleg tega je treba opozoriti, da so s členom 16 Direktive 2019/790 zajeti le položaji, v katerih so založniki pravice pridobili od avtorjev. Če bi torej šteli, da je krog subjektov, upravičenih do pravičnega nadomestila na podlagi člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, omejen na te iz člena 2 te direktive, bi založniki, ki so pravico reproduciranja pridobili samostojno, na primer po samem zakonu, izgubili pravico do pravičnega nadomestila, kar bi bilo po mojem mnenju v nasprotju s ciljem člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 in člena 16 Direktive 2019/790. Zato je treba prej izhajati iz tega, da se je zakonodajalec Unije odločil, da takih položajev v drugonavedeni določbi ne bo uredil, ker je štel, da so zajeti že s prvonavedeno določbo.

40.      Menim torej, da je treba člen 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da imajo založniki, ki so imetniki izključne pravice reproduciranja, na podlagi teh določb pravico do pravičnega nadomestila.

41.      V zvezi s členom 16 Direktive 2019/790 pa je treba upoštevati še cilj in vlogo tega pravičnega nadomestila.

 Cilj in vloga pravičnega nadomestila za založnike

42.      Kot sem že navedel, je v skladu s sodbo Padawan (točke od 39 do 42) namen tega nadomestila povrnitev škode, ki nastane zaradi uporabe del v okviru izjem iz člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, njegova višina pa se mora izračunati glede na obseg te škode. Ta sodba se je seveda nanašala na pravično nadomestilo za imetnike pravic. Vendar ne vidim razloga, zakaj se ne bi uporabila tudi za založnike, ki to nadomestilo prejemajo na podlagi člena 16 Direktive 2019/790, saj gre – kot izhaja iz te določbe – za delež nadomestila, izplačanega v skladu z zgoraj navedenimi določbami Direktive 2001/29, ki pripada založnikom.

43.      Sodišče je tudi v drugih sodbah poudarilo povezavo med pravičnim nadomestilom in škodo, ki jo utrpijo imetniki pravice reproduciranja. Zlasti v sodbi Hewlett-Packard je ugotovilo spornost nadomestila za škode, nastale zaradi reproduciranja iz nezakonitih virov, ker to nadomestilo ni zajeto z izjemami iz člena 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29, ter sistema izračuna nadomestila, v okviru katerega dejanske škode ni mogoče odšteti od pavšalno izračunane škode.(11) Sodišče je poleg tega ugotovilo spornost pridobivanja sredstev, namenjenih financiranju pravičnega nadomestila, s pobiranjem plačil od naprav za reproduciranje, ki niso namenjene zasebni uporabi, saj takšne naprave niso namenjene reproduciranju za zasebno uporabo, kot se zahteva s členom 5(2)(b) navedene direktive.(12)

44.      To merilo je treba torej upoštevati v položaju, v katerem so založniki do prejemanja pravičnega nadomestila potencialno upravičeni kot imetniki pravice reproduciranja in obenem kot založniki. V zvezi s tem se ne strinjam s stališčem organizacije VISAPRESS, da založniki, ki so imetniki te izključne pravice, utrpijo dvojno škodo, in sicer prvič zato, ker ne morejo prodati večjega števila izvodov dela, in drugič zaradi obstoja izjeme od pravice reproduciranja.

45.      Škoda, katere povrnitvi je namenjeno pravično nadomestilo, izhaja iz obstoja te izjeme in nastane ravno zaradi zmanjšanja prihodkov od prodaje primerkov del (ali njihovega dajanja na voljo v nematerialni obliki). Pravica reproduciranja je premoženjska pravica in edina škoda, ki lahko izhaja iz njene omejitve, je omejitev možnosti ustvarjanja prihodkov iz gospodarskega izkoriščanja del.

46.      V položaju, v katerem ni mogoče natančno ugotoviti niti tega, katero delo so uporabniki reproducirali za svojo zasebno uporabo in kolikokrat, niti tega, kakšna bi bila pripravljenost teh uporabnikov za nakup dodatnih primerkov dela, lahko pravično nadomestilo seveda pomeni le zelo približen odraz škode, ki so jo imetniki pravice reproduciranja dejansko utrpeli. Vseeno pa se pojavi dvom – o katerem morajo odločiti nacionalni zakonodajalec ali nacionalni organi, ki uporabljajo pravo – ali je na primer morebitno dvojno nadomestilo, ki ga iz naslova istega dela prejme založnik, če je obenem tudi imetnik pravice reproduciranja tega dela, v skladu z zahtevo, da se višina pravičnega nadomestila določi na podlagi merila obsega škode, ki je dejansko nastala imetniku pravice.

47.      Zato mora v položaju, v katerem so založniki do prejemanja pravičnega nadomestila upravičeni kot imetniki pravice reproduciranja del in obenem kot založniki teh del, skupna višina tega nadomestila odražati obseg škode, ki jim je dejansko nastala zaradi reproduciranja za zasebno uporabo.

48.      Skratka, zato menim, da člen 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29 v povezavi s členom 16, prvi odstavek, Direktive 2019/790 ne nasprotuje temu, da bi bili – ob upoštevanju pridržka iz točke 47 teh sklepnih predlogov – založniki medijskih publikacij upravičeni do prejetja pravičnega nadomestila za reproduciranje njihovih publikacij kot imetniki avtorskih pravic na teh publikacijah, čeprav so do prejemanja tega nadomestila upravičeni tudi kot založniki teh publikacij.

 Sklepni ugotovitvi

49.      Zdi se mi, da je treba nazadnje podati še dve ugotovitvi.

50.      Prvič – kot sem v zvezi s formulacijo vprašanja za predhodno odločanje omenil že v uvodu – čeprav je s pravom Unije opredeljen krog upravičencev do pravičnega nadomestila, pa z njim niso urejeni niti vprašanje zastopanja teh upravičencev s strani organizacij za kolektivno upravljanje niti mehanizmi razdeljevanja tega nadomestila s strani teh organizacij, ampak morajo to urediti države članice v nacionalnem pravu. Zato je ureditev vprašanja, ali bi morali založniki, ki so imetniki pravice reproduciranja del, iz tega naslova prejemati pravično nadomestilo iz sklada sredstev, s katerimi razpolaga organizacija, ki zastopa avtorje, ali pa tudi iz sklada sredstev, s katerimi razpolaga organizacija, ki zastopa založnike, v celoti v pristojnosti nacionalnih zakonodajalcev, v obravnavanem primeru portugalskega. Podobno velja za velikost deleža, ki pri delitvi tega pravičnega nadomestila pripada založnikom.

51.      Drugič, vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi se nikakor ne nanaša na presojo skladnosti s pravom Unije portugalskih določb, s katerimi je založnikom medijskih publikacij priznan status imetnikov avtorskih pravic na nekaterih publikacijah. Prav tako se ne zdi, da bi bilo to vprašanje predmet spora pred nacionalnim sodiščem ali predmet razprave med strankami tega spora. Zato v teh sklepnih predlogih tega vprašanja ne obravnavam in menim, da ga tudi Sodišče ne bi smelo presojati pri odločanju v tej zadevi, saj po mojem mnenju za sprejetje odločitve o njem tudi ni prejelo dovolj informacij.

52.      Naj le še dodam, da se je nedavna sodba v zadevi ONB in drugi(13) nanašala na poseben položaj, v katerem so bile izvajalcem z učinkom za nazaj odvzete sorodne pravice na podlagi določb, sprejetih po pridobitvi teh pravic ali kljub legitimnim pričakovanjem, da jih bodo pridobili. Ugotovitve iz te sodbe se zato ne uporabljajo neposredno in samodejno v položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi.

 Predlog

53.      Glede na vse zgornje preudarke predlagam, naj se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska), odgovori:

Člen 5(2)(a) in (b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi v povezavi s členom 16, prvi odstavek, Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu ter spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so založniki medijskih publikacij upravičeni do prejetja pravičnega nadomestila za reproduciranje svojih publikacij kot imetniki avtorskih pravic na teh publikacijah, čeprav so do prejemanja tega nadomestila upravičeni tudi kot založniki teh publikacij; v položaju, v katerem so založniki upravičeni do prejemanja pravičnega nadomestila kot imetniki pravice reproduciranja del in obenem kot založniki teh del, mora skupna višina tega nadomestila odražati obseg škode, ki jim je dejansko nastala zaradi reproduciranja za zasebno uporabo.


1      Jezik izvirnika: poljščina.


2      UL 2001, L 167, str. 10.


3      UL 2019, L 130, str. 92.


4      Sodba z dne 21. oktobra 2010, Padawan (C‑467/08, EU:C:2010:620, v nadaljevanju: sodba Padawan, točke od 39 do 42).


5      Sodba z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi (C‑521/11, EU:C:2013:515, točki 49 in 50 ter točki 53 in 54).


6      Osemnajst, kot izhaja iz podatkov, ki jih je Komisija podala v stališču, predloženem v tej zadevi.


7      Pri čemer je ta delež lahko relativno visok, kot je razvidno iz portugalske zakonodaje, ki se uporablja v postopku v glavni stvari in v skladu s katero se pravično nadomestilo v enakem deležu razdeli med avtorje in založnike. Enaka razdelitev je veljala tudi v zadevi, v kateri je bilo odločeno s sodbo Hewlett-Packard (glej belgijsko zakonodajo, navedeno v točki 9 te sodbe).


8      V angleščini „rightholders“, v francoščini „titulaires de droits“, v nemščini pa „Rechtinhaber“.


9      Sodba Padawan (točka 40).


10      Glej člen 4 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL 2004, L 157, str. 45), v katerem se izrecno razlikuje med tema kategorijama.


11      Glej točki 3 oziroma 4 izreka te sodbe.


12      Sodba Padawan (točka 3 izreka).


13      Sodba z dne 6. marca 2025, C‑575/23, EU:C:2025:141.