SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
RIMVYDASA NORKUSA,
predstavljeni 25. septembra 2025 ( 1 )
Zadeva C‑477/24, [Deldwyn] ( i )
Minister for Justice
proti
I. T.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska))
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38/ES – Izvedena pravica do prebivanja – Pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije – Zakonska zveza med državljanom Unije in državljanom tretje države – Ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države v primeru razveze – Državljan Unije, ki ob razvezi zakonske zveze ne opravlja več dejavnosti – Člen 7(3)(b) – Izračun obdobja ‚več kot enega leta‘ – Zahteva po enem samem neprekinjenem obdobju ali možnost seštevanja obdobij zaposlitve v več letih – Pojem ‚ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln‘ – Pravica do vpogleda v spis, ki vsebuje podatke o preteklih zaposlitvah državljana Unije in dajatvah iz naslova socialne varnosti“
I. Uvod
|
1. |
Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ( 2 ) je bil vložen v okviru pritožbenega postopka med Minister for Justice (minister za pravosodje, Irska) (v nadaljevanju: minister) in I. T. (v nadaljevanju: prosilec), državljanom države, ki ni članica EGP, in nekdanjim zakoncem državljanke Unije, ( 3 ) v zvezi z ministrovo zavrnitvijo ohranitve njegovega dovoljenja za prebivanje, na podlagi katerega bi lahko za nedoločen čas ostal na Irskem. Prosilec je bil med drugim obveščen, da je njegova pravica do prebivanja odvisna od tega, ali njegova nekdanja žena na Irskem še vedno uresničuje pravice, ki jih ima na podlagi Pogodbe o Evropski uniji, in da ni predložil dokazov o njeni dejavnosti ( 4 ) v tej državi članici ob začetku postopka za razvezo zakonske zveze. |
|
2. |
Predložitveno sodišče želi v predlogu za sprejetje predhodne odločbe izvedeti, ali se z besedno zvezo „eno leto“ iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38/ES ( 5 ) zahteva, da je zadevno leto eno samo neprekinjeno obdobje, ali pa je mogoče krajša obdobja zaposlitve, razporejena po več letih, sešteti v skupno enoletno obdobje. Poleg tega še sprašuje, ali to, da je prosilčeva nekdanja žena na Irskem prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve, pomeni, da je bila „ustrezno prijavljena kot neprostovoljno brezposelna“ v skladu s to določbo. Nazadnje, predložitveno sodišče želi še izvedeti, ali in – če je tako – pod katerimi pogoji mora minister prosilcu dati na voljo spis, ki je bil podlaga za zavrnitev njegove prošnje za stalno prebivališče ter med drugim vsebuje podatke o preteklih zaposlitvah in dajatvah iz naslova socialne varnosti njegove nekdanje žene. |
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
|
3. |
Člen 7 Direktive 2004/38, naslovljen „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, določa: „1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:
[…] 2. Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c). 3. Za namene odstavka 1(a) državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v naslednjih primerih: […]
[…].“ |
|
4. |
Člen 13 te direktive, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva“, določa: „[…] 2. Brez poseganja v drugi pododstavek razveza […] nima za posledico izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar:
[…] Pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, pravica do prebivanja zadevnih oseb ostane zavezana zahtevi, da te osebe lahko dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. ‚Zadostna sredstva‘ so opredeljena v členu 8(4). Takšni družinski člani ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi.“ |
|
5. |
Člen 14 navedene direktive, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, določa: „[…] 2. Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje določene v teh členih. […]“ |
B. Irsko pravo
|
6. |
Direktiva 2004/38 je bila v irsko pravo prenesena s S.I. No. 548/2015 – European Communities (Free Movement of Persons) Regulations 2015 ( 6 ) (regulativni akt št. 548/2015 – uredba v zvezi z Evropskimi skupnostmi (o prostem gibanju oseb) iz leta 2015, v nadaljevanju: uredba). Po navedbah predložitvenega sodišča med členom 6(3)(c) uredbe in členom 7(3) Direktive 2004/38 ni bistvene razlike. |
III. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
|
7. |
Prosilec je državljan države, ki ni članica Evropskega gospodarskega prostora. Na Irsko je na podlagi študentskega vizuma vstopil oktobra 2002. Prosilec je julija 2009 na Irskem sklenil zakonsko zvezo z državljanko Unije ter v skladu z Direktivo 2004/38 in uredbo vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi dejstva, da je zakonec državljanke Unije. Ta prošnja je bila februarja 2010 zavrnjena. Prosilec je 17. julija 2011 vložil novo prošnjo, ki je bila zavrnjena 9. februarja 2012. Razlog za zavrnitev je v obeh primerih izhajal iz dejstva, da se je na podlagi poizvedb, opravljenih pri delodajalcu državljanke Unije, ( 7 ) izkazalo, da ta državljanka v trenutku obravnave prošnje ( 8 ) ni bila več zaposlena pri delodajalcu, navedenem v prošnji. Prosilec je marca 2013 vložil tretjo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na Irskem. Takrat mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje za obdobje petih let, ki je veljalo do septembra 2018. Junija 2014 in torej po izdaji tega dovoljenja je bil med prosilcem in njegovo ženo začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sklep o razvezi zakonske zveze je bil izdan julija 2014 v državi izvora državljanke Unije. Do prenehanja zakonske zveze sta bila zakonca poročena pet let. |
|
8. |
Dovoljenje za prebivanje na Irskem, ki je bilo izdano prosilcu, po razvezi zakonske zveze ni bilo preklicano, prosilec pa je še naprej delal. Njegova nekdanja žena je še naprej prebivala na Irskem (čeprav z morebitnimi občasnimi prekinitvami zaradi potovanj v izvorno državo). |
|
9. |
Prosilec je avgusta 2018 zaprosil za ohranitev dovoljenja za prebivanje na osebni podlagi v skladu s členom 10(2) uredbe ( 9 ), ki določa, da posameznik v primeru razveze v nekaterih okoliščinah ohrani pravico do prebivanja, če je zakonska zveza trajala najmanj tri leta, od tega vsaj eno leto na Irskem. Ta prošnja je bila oktobra 2019 zavrnjena z obrazložitvijo, da prosilec ni predložil dokaza o tem, da je bila njegova nekdanja žena ob začetku postopka za razvezo zakonske zveze zaposlena na Irskem ali da je imela zadostna sredstva. ( 10 ) |
|
10. |
Prosilec je 17. oktobra 2019 predlagal revizijo odločbe o zavrnitvi in zahteval kopijo informacij, prejetih od Department of Employment Affairs and Social Protection (ministrstvo za zaposlovanje in socialno varstvo, v nadaljevanju: DEASP). Prosilec je navedel, da z nekdanjo ženo nimata več rednih stikov, vendar so jo odvetniki prosilca pisno zaprosili za pomoč pri predložitvi podrobnih podatkov glede dejavnosti, ki jih je na Irskem opravljala v obdobjih, na katera se je skliceval minister, ponovno pa je bilo izraženo tudi prepričanje, da je vsaj v določenem delu tega obdobja prejemala dajatve iz naslova socialne varnosti. Prosilec je navedel, da brez pomoči in sodelovanja nekdanje žene ne more v nobenem primeru preveriti, ali je, kot sam razume, v tem obdobju dejansko prejemala dajatve iz naslova socialne varnosti. |
|
11. |
Minister je 22. novembra 2021 izdal dokončno odločbo, s katero je potrdil odločbo o zavrnitvi prošnje. ( 11 ) Podlaga za to odločbo je bila, da v spisu ni bilo nobenih informacij glede okoliščin, v katerih je prenehalo delovno razmerje državljanke Unije, in torej o tem, ali je prenehalo prostovoljno ali neprostovoljno. Spis poleg tega ni vseboval nobenega elementa, iz katerega bi izhajalo, da je bila, preden se je prijavila pri DEASP, zaposlena več kot eno leto ali da je delala na podlagi pogodbe za določen čas, krajši od enega leta. Stališče ministra je temeljilo na tem, da je bila državljanka Unije zaposlena 37 tednov leta 2013 in dva tedna leta 2014. V odločbi o zavrnitvi je navedeno, da državljanka Unije „leta 2014, to je v obdobju, v katerem se je postopek za razvezo začel in končal, ni uresničevala pravic, ki jih ima na podlagi Pogodbe o Evropski uniji in ki izhajajo iz njene neprostovoljne brezposelnosti, saj pred obdobjem brezposelnosti ni dopolnila dvanajst mesecev delovne dobe“. V dokončni odločbi je bilo navedeno tudi, da čeprav je državljanka Unije leta 2014 prejemala dajatve iz naslova socialne varnosti, odločbe, ki jih izda DEASP, za ministra niso zavezujoče, nadaljnje izplačevanje tovrstnih dajatev državljanki Unije pa nima odločilnega vpliva za razrešitev vprašanja v zvezi z uresničevanjem pravic iz Pogodbe o Evropski uniji, o katerem odloča minister. |
|
12. |
Po navedbah predložitvenega sodišča nič v zapisniku ministrove odločbe ne kaže na to, da je bilo obravnavano vprašanje, ali je državljanka Unije med prebivanjem na Irskem pred septembrom 2013, ko je prvič prejela nadomestilo za iskalce zaposlitve, morda delala več kot eno leto. Pri opredelitvi, ali je državljanka Unije na datum začetka postopka za razvezo zakonske zveze uresničevala pravice iz Pogodbe o Evropski uniji na Irskem, se ta predhodna obdobja dejavnosti niso upoštevala. |
|
13. |
Prosilec je pri High Court (višje sodišče, Irska) začel postopek sodnega nadzora nad ministrovo odločbo. High Court (višje sodišče) je s sodbo z dne 1. februarja 2023 to odločbo odpravilo. To sodišče je ugotovilo, da se je minister osredotočil na zaposlitveni položaj državljanke Unije v obdobju neposredno pred njeno prošnjo za nadomestilo za iskalce zaposlitve in na 12-mesečno obdobje pred začetkom postopka za razvezo zakonske zveze. Ni pa upošteval statusa državljanke Unije glede zaposlitve ali prebivališča v obdobju med letoma 2009 in 2012, čeprav se je prosilec oprl na to obdobje. High Court (višje sodišče) je razsodilo, da niti člen 7(3)(b) Direktive 2004/38 niti člen 6(3)(c)(ii) uredbe ne določa, da je za namene ohranitve pravice do prebivanja na podlagi člena 7(3) Direktive 2004/38 ohranitev statusa delavca pogojena s tem, da delavec iz Unije dokaže, da je bila 12-mesečna zaposlitev opravljena neprekinjeno in neposredno pred prijavo kot neprostovoljno brezposelna oseba. Menilo je še, da je bila, ker prosilcu niso bili razkriti zapisi v zvezi s prispevki njegove nekdanje žene za leta 2009, 2010, 2011 in 2012 s prikritimi podatki ali v ustrezni obliki, če so bili vsebovani v informacijah, prejetih od DEASP, ki jih je imel na voljo minister, oziroma se ti zapisi niso pregledno obravnavali v postopku odločanja, spodkopana poštenost postopka v okoliščinah, v katerih je bil minister seznanjen s tem, da je prosilec trdil, da je njegova nekdanja žena v teh letih delala, in je v podporo tej trditvi predložil nekaj dokazov, vendar zaradi njenega nesodelovanja ni imel dostopa do nadaljnjih informacij. |
|
14. |
Minister je zoper odločbo High Court (višje sodišče) vložil pritožbo pri Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska). Court of Appeal (pritožbeno sodišče) je menilo, da je za rešitev pritožbe potrebna razlaga prava Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
|
IV. Postopek pred Sodiščem
|
15. |
Pisna stališča so predložili prosilec, nemška vlada, Irska in Evropska komisija. V teh sklepnih predlogih in v skladu z zahtevo Sodišča bom analiziral prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče). |
V. Presoja
A. Uvodna pojasnila
|
16. |
Namen Direktive 2004/38 ( 12 ) je olajšati uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s členom 21(1) PDEU neposredno podeljena državljanom Unije, in to pravico krepiti. ( 13 ) V zvezi s tem Direktiva 2004/38 vsem državljanom tretjih držav, družinskim članom državljana Unije v skladu s členom 2(2) te direktive, ( 14 ) ki tega državljana Unije spremljajo ali se mu pridružijo v državi članici, razen v državi članici, katere državljan(-ka) je, ( 15 ) podeljuje pravico do vstopa in prebivanja v državi članici gostiteljici. ( 16 ) |
|
17. |
Člen 7 Direktive 2004/38 določa pogoje, pod katerimi imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici za več kot tri mesece ( 17 ), pri čemer te osebe torej še nimajo pravice do stalnega prebivališča v skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38 ( 18 ). |
|
18. |
Člen 7(1)(a) Direktive 2004/38 določa, da imajo vsi državljani Unije tako pravico do prebivanja, če imajo v državi članici gostiteljici status delavca ali samozaposlene osebe. ( 19 ) V skladu s členom 7(1)(b) Direktive 2004/38 imajo državljani Unije pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ne da bi opravljali ekonomsko dejavnost, če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni zase in za svoje družinske člane v tej državi članici ter dovolj sredstev, da med bivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v tej državi članici. ( 20 ) Člen 7(1)(c) določa tudi pravico do prebivanja za študente pod določenimi pogoji. |
|
19. |
Člen 7(2) Direktive 2004/38 družinskim članom državljana Unije, ki so državljani tretje države in ki spremljajo tega državljana Unije v državi članici gostiteljici ali so se mu tam pridružili, podeljuje pravico do prebivanja v tej državi članici, če ta državljan Unije izpolnjuje pogoje, določene med drugim v členu 7(1)(a), (b) ali (c) te direktive. ( 21 ) V skladu s členom 14(2) Direktive 2004/38 se pravica družinskih članov državljana Unije do prebivanja v državi članici gostiteljici med drugim na podlagi člena 7(2) te direktive ohrani le, dokler državljan Unije ( 22 ) izpolnjuje pogoje iz te določbe. ( 23 ) V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da pravice, ki so družinskim članom podeljene z Direktivo 2004/38, vključno z njenim členom 7, niso avtonomne pravice, ampak pravice, ki so izvedene iz uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja državljana Unije. ( 24 ) |
|
20. |
Člen 7(3) Direktive 2004/38 določa, da za namene člena 7(1)(a) te direktive državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba v državi članici gostiteljici, v nekaterih okoliščinah vseeno ohrani status delavca ali samozaposlene osebe. ( 25 ) V členu 7(3) Direktive 2004/38 je vzpostavljena stopenjskost pogojev za ohranitev tega statusa, pri čemer je napoteno, prvič, na razlog za nezmožnost državljana Unije za delo in, drugič, na začetno trajanje obdobja njegove dejavnosti v državi članici gostiteljici. V zvezi s tem se pogoji za ohranitev statusa delavca ali samozaposlene osebe spreminjajo glede na to, ali je začetno obdobje dejavnosti daljše ali krajše od enega leta. ( 26 ) Tako državljan Unije, ki je v državi članici gostiteljici opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca za nedoločen čas, če: (i) je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ali nezgode, ( 27 ) (ii) je v državi članici gostiteljici kot zaposlena ali samozaposlena oseba delal več kot eno leto, preden je postal neprostovoljno brezposeln, ( 28 ) ali (iii) se je vključil v poklicno usposabljanje ( 29 ). |
|
21. |
Nasprotno pa skladu s členom 7(3)(c) Direktive 2004/38 državljan Unije, ki je v državi članici gostiteljici opravljal dejavnost kot delavec ali kot samozaposlena oseba v obdobju manj kot enega leta, preden je postal neprostovoljno brezposeln, status delavca ohrani le za obdobje, ki ga, če ni krajše od šestih mesecev, lahko določi navedena država članica. Sodišče je v sodbi Tarola odločilo, da državljan Unije ohrani ta status, potem ko je dva tedna opravljal dejavnost v državi članici gostiteljici, preden je postal neprostovoljno brezposeln. Sodišče je poudarilo, da razlogi, iz katerih je državljan Unije brezposeln v skladu s členom 7(3)(b) ( 30 ) in členom 7(3)(c) ( 31 ) Direktive 2004/38, ne smejo biti odvisni od njegove volje. |
|
22. |
Glede na to, da družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretjih držav, na podlagi člena 7 Direktive 2004/38 nimajo avtonomne pravice do prebivanja, ampak le pravice, izvedene iz uresničevanja pravice do prostega gibanja državljana Unije, so z Direktivo 2004/38 določene pravne varovalke za zaščito njegovih družinskih članov v nekaterih primerih. ( 32 ) S tega vidika člen 13(2)(a) Direktive 2004/38 zagotavlja, da v primeru razveze zakonske zveze zakonec državljana Unije, ki je državljan tretje države, lahko ohrani pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici na osebni namesto izvedeni podlagi. ( 33 ) Osebna pravica je pogojena s tem, da je zakonska zveza trajala vsaj tri leta pred začetkom postopkov za razvezo, od tega eno leto v državi članici gostiteljici. Na podlagi opisa dejanskega stanja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe se zdi, da prosilec te pogoje izpolnjuje. Poleg tega mora zadevna oseba pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča izpolnjevati pogoje iz člena 13(2), drugi pododstavek, Direktive 2004/38, in sicer, da zadevna oseba dokaže, da je bodisi delavec bodisi da ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici, in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v tej državi gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v navedeni državi članici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. Sodišče je pojasnilo, da ti pogoji ustrezajo tistim iz člena 7(1)(a), (b) in (d) Direktive 2004/38, ki jih morajo sami državljani Unije izpolniti, da bi pridobili pravico do začasnega prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice, ki traja več kot tri mesece. ( 34 ) |
|
23. |
Prosilec mora tako dokazati, ali je imel pravico do prebivanja na Irskem ob začetku postopka za razvezo zakonske zveze. Ker se opira na pravico do prebivanja svoje nekdanje žene, državljanke Unije, je njegova pravica odvisna od tega, ali je ona takrat imela tako pravico. ( 35 ) Ti pogoji so v središču spora o glavni stvari. ( 36 ) |
|
24. |
Zlasti iz uvodne izjave 10 Direktive 2004/38 je razvidno, da je namen pogojev iz člena 7 te direktive med drugim preprečiti, da bi državljani Unije in njihovi družinski člani postali nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici. ( 37 ) To tveganje se lahko pojavi, saj lahko državljan Unije v skladu s členom 24(1) Direktive 2004/38 na področju uporabe Pogodbe zahteva enako obravnavanje kot državljani države članice gostiteljice, če na ozemlju države članice gostiteljice prebiva ob spoštovanju pogojev iz Direktive 2004/38. Ugodnost iz te določbe se razširi tudi na družinske člane, ki niso državljani države članice gostiteljice in ki imajo pravico do prebivanja. Ob upoštevanju odstopanja iz člena 24(2) Direktive 2004/38 lahko državljan Unije tako na podlagi člena 24(1) Direktive 2004/38 zahteva enak dostop do dajatev socialne pomoči kot državljani države članice gostiteljice, če na ozemlju te države članice prebiva ob spoštovanju pogojev iz Direktive 2004/38. ( 38 ) |
B. Prvo vprašanje
|
25. |
Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem, ki je razdeljeno na dva dela, ( 39 ) v bistvu izvedeti, ali se besedna zveza „več kot eno leto“ ( 40 ) iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 nanaša na eno samo neprekinjeno obdobje ekonomske dejavnosti ali pa se lahko nanaša tudi na seštevek različnih ali ločenih obdobij take dejavnosti v obdobju štirih ali petih let. |
|
26. |
Prosilec meni, da ni nobenega razloga za domnevo, da se besedna zveza „več kot eno leto“ iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 nanaša na eno samo neprekinjeno obdobje. Lahko se nanaša na „obdobja, krajša od enega leta, […] ki se seštevajo“. Irska in nemška vlada menita, da se ta besedna zveza nanaša na eno samo neprekinjeno obdobje enega leta. Pristop Komisije je bolj razdelan. Po njenem mnenju se besedna zveza načeloma nanaša na obdobje ekonomske dejavnosti, za katero je značilna določena stopnja povezanosti z ekonomskim življenjem države članice gostiteljice, kar pomeni minimalno stopnjo nepretrganosti ekonomske dejavnosti v tej državi. Poleg tega pomeni znaten prispevek delavca Unije k financam države članice gostiteljice prek plačila davkov in prispevkov za socialno varnost. Zahteva po nepretrganosti ne more izključevati dveh ali več obdobij pravega in dejanskega dela v državi članici gostiteljici, ki skupaj trajajo več kot eno leto, zgolj zato, ker izhajajo iz zaporednih pogodb o zaposlitvi z različnimi delodajalci, tudi če so med tovrstnimi deli morda prekinitve. |
|
27. |
Poudariti je treba, da v Direktivi 2004/38 ni opredeljeno, kaj je mišljeno z besedno zvezo „več kot eno leto“ iz člena 7(3)(b) ( 41 ) te direktive ( 42 ). Poleg tega zgolj jezikovna razlaga te besedne zveze v različnih jezikovnih različicah ( 43 ) ne omogoča nedvoumne opredelitve, ali se ta nanaša na eno samo neprekinjeno ali nepretrgano obdobje več kot enega leta ali na skupno obdobje več kot enega leta, v katerem se seštejejo dve ali več ločenih obdobij, od katerih je vsako krajše od enega leta. To nejasnost je mogoče primerjati z drugimi zakonskimi predpisi Unije s področja prostega gibanja ljudi in prebivanja, v katerih je zakonodajalec Unije izrecno napotil na določeno neprekinjeno ali nepretrgano obdobje. ( 44 ) Morda še bolj vpadljivo je to, da je tudi v členih 16 in 17 same Direktive 2004/38 v okviru pravice do stalnega prebivališča napoteno na nepretrgano prebivanje v državi članici gostiteljici. Tako na primer člen 16(1) Direktive 2004/38 določa, da imajo „[d]ržavljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, […] pravico do stalnega prebivališča v tej državi.“ ( 45 ) Poleg tega v skladu s členom 16(3) Direktive 2004/38, da bi se omilila stroga in nedvoumna formulacija te določbe, na nepretrgano prebivanje v nekaterih primerih ne vplivajo „začasne odsotnosti do skupaj šest mesecev na leto“. ( 46 ) |
|
28. |
V nasprotju s trditvami Irske menim, da besedilo člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 ni „jasno že na prvi pogled“. ( 47 ) Pri razlagi te določbe je torej treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in splošno sistematiko ureditve, v katero je ta določba umeščena, ter cilje, ki se želijo z njo doseči. ( 48 ) |
|
29. |
Kar zadeva kontekst in splošno sistematiko, je treba na začetku ugotoviti, da bi dejstvo, da je v členu 16(1) Direktive 2004/38 izrecno napoteno na nepretrgano obdobje, v njenem členu 7(3)(b) pa ne, prej kazalo na to, da se z zadnjenavedeno določbo ne zahteva taka nepretrganost. Vendar sta zadevni določbi umeščeni v različni poglavji Direktive 2004/38, s čimer je zarisana jasna ločnica med pravico do prebivanja (poglavje III) in pravico do stalnega prebivališča (poglavje IV) ter pogoji za pridobitev navedenih različnih pravic. ( 49 ) Torej po mojem mnenju to, da člen 7(3)(b) Direktive 2004/38 ne vsebuje izrecne zahteve po neprekinjenosti, ni odločilno. |
|
30. |
Upoštevati je torej treba pravila iz poglavja III Direktive 2004/38 v zvezi s pravico do prebivanja, zlasti njen člen 7 in cilje, ki se uresničujejo s temi pravili. |
|
31. |
Člen 7(3) Direktive 2004/38, ki se nanaša na položaje, v katerih državljan Unije, ki je začasno prenehal opravljati dejavnost kot delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca in pravico do prebivanja, ki temu ustreza, na podlagi člena 7(1) te direktive, ( 50 ) temelji na premisi, da je ta državljan na voljo in primeren za ponovno vključitev na trg dela v državi članici gostiteljici v razumnem roku. ( 51 ) Tako se doseže pravično ravnotežje med zaščito prostega gibanja delavcev ( 52 ) in zagotavljanjem, da sistemi socialne varnosti države članice gostiteljice ne nosijo nerazumnih stroškov ( 53 ). Tehtanje in uskladitev teh konkurenčnih legitimnih interesov v členu 7(3) Direktive 2004/38 ter pazljiva stopenjskost, ki jo je v njem izoblikoval zakonodajalec Unije, (delno) odražajo načelo sorazmernosti ( 54 ) iz člena 5(4) PEU ( 55 ). |
|
32. |
Kot je bilo že navedeno, se lahko varstvo, podeljeno s členom 7(3) Direktive 2004/38, še zlasti njegovo trajanje, spreminja glede na med drugim razloge za prenehanje dejavnosti v državi članici gostiteljici in trajanje te prvotne dejavnosti. ( 56 ) Čeprav je torej mogoče povleči očitno vzporednico med členom 7(3)(b) in členom 7(3)(c) Direktive 2004/38, ki oba napotujeta na to, da je zadevna oseba „ustrezno prijavljena kot neprostovoljno brezposelna“ in je v tem času „prijavljena kot iskalec zaposlitve“, se ti določbi precej razlikujeta glede dolžine obdobja, v katerem zaposlena ali samozaposlena oseba ohrani ta status, glede na to, ali je bilo začetno obdobje njene dejavnosti v državi članici gostiteljici daljše ali krajše od enega leta. ( 57 ) Ker člen 7(3)(b) in člen 7(3)(c) Direktive 2004/38 oba temeljita na premisi, da je bila dejavnost državljana Unije prekinjena neprostovoljno ( 58 ) in da se bo ta v razumnem času znova vključil v delovno silo v državi članici gostiteljici, je jasno – kot so poudarile nemška vlada ( 59 ), Irska ( 60 ) in Komisija ( 61 ) – da bi lahko s tem, da bi v pomen besedne zveze „več kot eno leto“ vključili kratka, razpršena ali občasna obdobja ekonomske aktivnosti v daljšem časovnem obdobju, ki bi se nato seštela, ( 62 ) v praksi okrnili razliko med tema določbama ( 63 ) in pazljivo stopenjskostjo, ki jo je zakonodajalec Unije izoblikoval v različnih točkah člena 7(3) Direktive 2004/38, ( 64 ) s čimer bi spodkopali pravično ravnotežje, vzpostavljeno v tej določbi ( 65 ). V zvezi s tem menim, da okrepljeno varstvo, podeljeno s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38 – ki lahko traja nedoločno dolgo ( 66 ) – zahteva ustrezen doprinos h gospodarstvu države članice gostiteljice in povezanost z njim ( 67 ), ki hkrati traja in se vzdržuje, v primerjavi z manjšim varstvom, podeljenim s členom 7(3)(c) ( 68 ) te direktive, v skladu s katerim na primer dvotedenska ekonomska dejavnost ( 69 ) zadostuje za pridobitev varstva, zagotovljenega z zadnjenavedeno določbo. Ker je ob upoštevanju sodbe Tarola časovni prag iz člena 7(3)(c) Direktive 2004/38 nizek, ( 70 ) se na podlagi te določbe vprašanje neprekinjenosti ne postavlja. |
|
33. |
S tega vidika bi lahko zabris razlike med členom 7(3)(b) in členom 7(3)(c) Direktive 2004/38 povzročil breme nerazumnih stroškov za sistem socialne varnosti držav članic gostiteljic. Poleg tega bi bil celoten vpliv tega bremena nepredviden, saj bi se lahko upoštevala obdobja zaposlitve ali samozaposlitve v državi članici gostiteljici, razporejena po številnih letih in posejana z vmesnimi obdobji odsotnosti iz delovne sile države članice gostiteljice, kar bi pomenilo, da se status delavca in z njim povezane pravice ohranijo za nedoločen čas. Zato menim, da se besedna zveza „več kot eno leto“ nanaša ne le na minimalno trajanje zadevne ekonomske dejavnosti, ( 71 ) ampak načeloma tudi na neprekinjenost te dejavnosti. |
|
34. |
Čeprav so z zahtevo po neprekinjenem obdobju več kot enega leta, da se ohrani status delavca v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38, načeloma ustrezno in pravično usklajeni ugotovljene konkurenčne pravice, interesi in načela, ki se obravnavajo, ter pravično ravnotežje, ki ga je treba doseči, menim, da je treba preučiti še vprašanje, ali nekatera omejena obdobja nedejavnosti ne bi smela vplivati na to neprekinjenost. ( 72 ) Taka preučitev je nujna za zagotovitev, da se v celoti spoštuje načelo sorazmernosti iz člena 5(4) PEU. |
|
35. |
Na začetku in kot je navedla Komisija, je treba poudariti, da člen 7(3) Direktive 2004/38 zajema dejavnost tako zaposlenih kot samozaposlenih oseb, pri čemer je lahko za zadnjenavedeno dejavnost že po naravi značilnih več delovnih nalog s prekinitvami med njimi. Razlaga člena 7(3)(b) Direktive 2004/38, po kateri bi se brez izjeme zahtevalo eno samo neprekinjeno obdobje dela, bi državljanom Unije otežila sklicevanje na to določbo in ne bi bila skladna z njenim predvidenim stvarnim področjem uporabe. ( 73 ) |
|
36. |
Kar zadeva prostovoljne odsotnosti iz delovne sile, bi bilo preveč formalistično in strogo, če bi se za državljana Unije, ki je v državi članici gostiteljici nepretrgoma delal 10 mesecev, nato pa je prostovoljno zapustil delo, da bi na primer uredil družinsko stisko ali položaj, ter se je ob vrnitvi spet vključil v delovno silo, ura samodejno resetirala ali ponastavila na nič. V takem primeru oseba, ki je delala 10 mesecev in nato po dvomesečni prekinitvi še nadaljnjih 10 mesecev, preden je postala neprostovoljno brezposelna, ne bi mogla izkoristiti varstva, ki ga ponuja člen 7(3)(b) Direktive 2004/38. Samodejna in neomiljena uporaba zahteve po neprekinjenem in nepretrganem obdobju več kot enega leta bi pomenila nepriznanje na primer tega, da je državljan Unije, čeprav je sprejel delo v državi članici gostiteljici, morda (kjer koli drugje) ohranil družinske zaveze in druge obveznosti, ki zahtevajo njegovo fizično prisotnost. ( 74 ) Takih zavez in obveznosti včasih ni mogoče izpolniti v obdobjih letnega dopusta, do katerega je morda delavec upravičen v prvem letu dejavnosti v državi članici gostiteljici, ( 75 ) ali na daljavo ( 76 ). |
|
37. |
Poleg tega je Sodišče že leta 1988 priznalo, da so „neprekinjene kariere manj običajne kot včasih“. ( 77 ) Dalje, splošno znano je, ( 78 ) da se lahko delavci odločijo, da med prehodom od ene dejavnosti k drugi kratek čas ne bodo delali ( 79 ). Če izpolnjujejo preostale pogoje iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38, bi bila njihova samodejna izključitev iz uporabe tega člena nepotrebno stroga, če so skupaj delali več kot eno leto, pa čeprav z vmesnimi kratkimi presledki ali prekinitvami z omejenim skupnim trajanjem. |
|
38. |
Iz tega izhaja, da se besedna zveza „več kot eno leto“ iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 načeloma sicer nanaša na eno samo neprekinjeno obdobje več kot enega leta, ker pa se koncept „delavca“ ne sme razlagati ozko ( 80 ) – in torej niti pogoji, pod katerimi je ta status mogoče ohraniti – ta neprekinjenost ne bi smela biti pretrgana zaradi razumno dolgih odsotnosti iz delovne sile, ( 81 ) ki skupaj niso daljše od dveh mesecev, kadar je prekinitev prostovoljna, ali šest mesecev, kadar je posledica neprostovoljne brezposelnosti ( 82 ). |
|
39. |
Izpostaviti je treba, da je dvomesečno obdobje prostovoljne nedejavnosti po naravi kratko glede na več kot enoletno obdobje iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 ali v primerjavi z njim. Iz tega po analogiji izhaja podlaga ali logika, na kateri temelji člen 16(3) Direktive 2004/38. Člen 16(3) Direktive 2004/38 med drugim določa, da odsotnosti od skupaj šest do dvanajst zaporednih mesecev v nekaterih okoliščinah ne prekinejo nepretrganega petletnega prebivanja v državi članici gostiteljici. Trajanje obdobja prekinitve, ki je dovoljeno na podlagi člena 16(3) Direktive 2004/38, se spreminja v bistvu glede na to, ali je do njega prišlo po volji državljana Unije ali zaradi okoliščin. |
|
40. |
Kar zadeva šestmesečno obdobje v primeru neprostovoljne brezposelnosti, menim, da je ustrezno glede na minimalno trajanje ohranitve statusa delavca iz člena 7(3)(c) Direktive 2004/38 ( 83 ) ter za to, da se ne okrni ali zabriše razlikovanje med to določbo in členom 7(3)(b) navedene direktive. Odraža tudi razdelan pristop zakonodajalca Unije v členu 16(3) Direktive 2004/38, kar zadeva dolžino dovoljene prekinitve glede na to, ali je bila prostovoljna ali neprostovoljna. ( 84 ) |
|
41. |
Vendar pa zadevnega obdobja ali obdobij prostovoljne ali neprostovoljne prekinitve ni mogoče upoštevati pri izračunu zahtevanega obdobja več kot enoletne zaposlitve ( 85 ) iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. |
|
42. |
Torej v odgovor na prvo vprašanje predložitvenega sodišča menim, da je treba besedno zvezo „več kot eno leto“ iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 razlagati tako, da se načeloma nanaša na eno samo neprekinjeno obdobje. V skladu z načelom sorazmernosti neprekinjenost tega obdobja ni pretrgana zaradi kratkih, razumno dolgih odsotnosti iz delovne sile, ki skupaj niso daljše od dveh mesecev, kadar je prekinitev prostovoljna, in šestih mesecev, kadar je posledica neprostovoljne brezposelnosti. Obdobja ali obdobij prekinitve ni mogoče upoštevati pri izračunu zahtevanega obdobja več kot enoletne zaposlitve iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. |
C. Drugo vprašanje
|
43. |
Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali to, da je državljan Unije upravičen do nadomestila za iskalce zaposlitve, pomeni, da je „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“ v državi članici gostiteljici v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38. |
|
44. |
Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in spisa Sodišča je razvidno, da želi predložitveno sodišče pridobiti razlago besedne zveze „ustrezno prijavljen“, ne pa toliko besedne zveze „neprostovoljno brezposeln“, iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. ( 86 ) Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali mora dejstvo, da je DEASP ( 87 ) prosilčevi nekdanji ženi plačalo nadomestilo za iskalce zaposlitve, za ministra ( 88 ) pomeniti dokaz, da je bila ta ustrezno prijavljena kot neprostovoljno brezposelna za namene člena 7(3)(b) Direktive 2004/38, oziroma ali je treba to vsaj upoštevati pri tej presoji. |
|
45. |
Prosilec meni, da mora DEASP sprejeti odločitev, ali je brezposelnost neprostovoljna ali ne, in da je ta odločitev za ministra z vidika prava Unije zavezujoča. DEASP s tem, da državljanu Unije dodeli nadomestilo za iskalce zaposlitve, meni, da ta izpolnjuje merila iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. Alternativno bi bilo treba tej ugotovitvi pripisati vsaj precejšnjo težo. Če minister meni, da stališče DEASP ni odločilno, bi moral vsaj navesti razloge, zakaj ga ni upošteval. |
|
46. |
Nemška vlada navaja, da se oseba, kot je prosilec, ki želi dokazati pravico do prebivanja, izvedeno iz pravic, ki jih je imela njegova nekdanja žena, lahko opre na dejstvo, da je ta od DEASP prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve, kot dokaz, da je bila v položaju, v katerem je bila „ustrezno prijavljena kot neprostovoljno brezposelna“ v smislu člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. Ta vlada je poudarila posebne okoliščine obravnavane zadeve, in sicer nesodelovanje državljanke Unije in zavrnitev irskih organov, da bi prosilcu predložili upoštevna potrdila, s čimer so mu onemogočili uveljavljanje pravic iz Direktive 2004/38. Po njenem mnenju je v primeru, da ni več mogoče opredeliti, ali je bila brezposelnost neprostovoljna, to mogoče pripisati izključno postopkom irskih organov, denimo nezmožnosti, da bi dokazali dejstva, ali izbrisu upoštevnih informacij iz podatkovnih zbirk. Tega položaja ni mogoče uporabiti v škodo prosilca. |
|
47. |
Irska meni, da prijava kot iskalca zaposlitve pri DEASP izpolnjuje le del zahtev iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 in da zgolj taka prijava ne more biti podlaga za to, da državljan Unije ohrani status delavca. Jasno je, da obstaja dodatna zahteva po tem, da je brezposelnost „neprostovoljna“. To ni nekaj, kar bi irski organi preučili ob dodelitvi nadomestila za iskalce zaposlitve. Poleg tega prosilec še vedno nosi dokazno breme v zvezi s tem, da je bila njegova nekdanja žena, državljanka Unije, neprostovoljno brezposelna. Tako po mnenju Irske dejstvo, da je državljanka Unije od DEASP prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve, samo po sebi ne pomeni, da je na Irskem „ustrezno prijavljena kot neprostovoljno brezposelna“ v smislu člena 7(3)(b) Direktive. |
|
48. |
Komisija meni, da so razlogi, iz katerih je mobilni državljan Unije prenehal opravljati ekonomsko dejavnost v državi članici gostiteljici, lahko upoštevni pri opredelitvi, ali je brezposelnost prostovoljna ali ne. Z zahtevo po „neprostovoljni“ brezposelnosti, naloženo s členom 7(3)(b) in (c) Direktive 2004/38, je ohranitev statusa delavca omejena na položaje, v katerih je do prenehanja vsakršne ekonomske dejavnosti (čeprav ne nujno prenehanja konkretne zaposlitve) prišlo zaradi okoliščin, neodvisnih od volje mobilnega državljana Unije. Alternativna razlaga bi lahko mobilnim delavcem omogočila ugodnosti iz ohranjenega statusa delavca, tudi kadar bi vse njihove dejavnosti v državi članici gostiteljici prenehale povsem po njihovi svobodni volji. Hkrati je upravičenost do nadomestila za iskalce zaposlitve v tem postopku odvisna od tega, ali mobilni državljan Unije dokaže, da je na voljo za delo in ga resnično išče, vendar ne more dobiti ustrezne zaposlitve. Torej je predstavljivo, da bi lahko pristojni organi za namene preverjanja, ali je državljan Unije še naprej upravičen do nadomestila za iskalce zaposlitve, imeli dodatne informacije glede narave in obsega njegovih prizadevanj pri iskanju dela in rezultata teh prizadevanj, kar bi bilo upoštevno pri opredelitvi, ali je bil njegov status brezposelne osebe prostovoljen ali ne. Vendar je to vprašanje, ki ga lahko najbolje preveri predložitveno sodišče. |
|
49. |
Iz besedila člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 je jasno razvidno, da mora državljan Unije, da ohrani status delavca ali samozaposlene osebe, izpolniti tri ločene kumulativne pogoje, in sicer: (i) da je „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“, (ii) potem ko je bil zaposlen več kot eno leto, in (iii) da je prijavljen kot iskalec zaposlitve pri ustreznem zavodu za zaposlovanje. Kumulativnost teh pogojev jasno izhaja iz uporabe izrazov „potem ko“ ter „in“ v tej določbi. Prijava državljana Unije kot iskalca zaposlitve, potem ko je bil zaposlen več kot eno leto, torej ne zadostuje za to, da ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38. Izpolniti mora tudi ločeno zahtevo, da je „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“. |
|
50. |
Besedna zveza „ustrezno prijavljen“ v Direktivi 2004/38 ni opredeljena niti ni v njej določen način, kako je treba neprostovoljno brezposelnost dokazati oziroma prijaviti. Iz tega sledi, da je treba ob neobstoju ureditve Unije na tem področju in v skladu z načelom procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti pravila za ustrezno prijavo kot neprostovoljno brezposeln v smislu člena 7(3)(b) Direktive 2004/38, pri čemer ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in z njimi v praksi ne sme biti onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti). ( 89 ) |
|
51. |
V postopku v glavni stvari se postavlja le vprašanje spoštovanja načela učinkovitosti. |
|
52. |
Zdi se – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da člen 6(3)(c) uredbe podobno kot člen 7(3)(b) Direktive 2004/38 napotuje le na to, da je nekdo „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“, ne da bi bilo in concreto navedeno, kako bi bilo treba tako prijavo dokazati. Poleg tega nič v spisu Sodišča ne kaže na to, da bi bilo to vprašanje razrešeno v drugih zakonih in predpisih ali sodni praksi. |
|
53. |
Še pomembneje pa je, da predložitveno sodišče ni navedlo pravne podlage in pogojev za pridobitev nadomestila za iskalce zaposlitve na Irskem. Natančneje, to sodišče ni pojasnilo, ali je to, da DEASP dodeli nadomestilo za iskalce zaposlitve, odvisno od ugotovitve tega subjekta, da je zadevna oseba brezposelna iz razlogov, ki niso odvisni od njene volje, oziroma ali – in če je tako, kako in v kolikšnem obsegu – je mogoče take okoliščine upoštevati pri presoji upravičenosti do tega nadomestila. Zato imam resne pridržke glede tega, ali je drugo vprašanje sploh dopustno, saj predložitveno sodišče ni pojasnilo vsebine upoštevnih nacionalnih določb, ki naj bi se uporabile v zvezi s tem vprašanjem, kot je to zahtevano s členom 94(b) Poslovnika Sodišča. |
|
54. |
Če bi Sodišče menilo, da je drugo vprašanje dopustno, želim izpostaviti, da je po navedbah Komisije minister pred High Court (višje sodišče) trdil, da DEASP pri presoji upravičenosti do nadomestila za iskalce zaposlitve ne preuči razlogov, iz katerih je oseba prenehala opravljati predhodno zaposlitev. ( 90 ) Tudi Irska v stališčih pred Sodiščem trdi, da irski organi pri dodelitvi nadomestila za iskalce zaposlitve ne preučijo, ali je brezposelnost „neprostovoljna“. |
|
55. |
Vendar se v skladu z javno dostopnimi informacijami, ki jih je predložil z zakonom določen organ, za katerega je pristojno Department of Social Protection (ministrstvo za socialno varstvo) (prej DEASP), zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je mogoče osebo izključiti za določeno obdobje (do devet tednov), če „je delo zapustila prostovoljno in brez utemeljenega razloga“. ( 91 ) Iz tega izhaja ( 92 ), da ministrstvo za socialno varstvo pri dodeljevanju nadomestila za iskalce zaposlitve trenutno preuči ( 93 ) razloge, iz katerih je oseba brezposelna, ali je vsaj pristojno za to, da jih preuči, in da lahko to osebo začasno izključi iz prejemanja nadomestila, če je prostovoljno brezposelna. Tako se zdi, da se pogoji za pridobitev nadomestila za iskalce zaposlitve na Irskem in besedna zveza „neprostovoljno brezposeln“ iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 delno prekrivajo. ( 94 ) |
|
56. |
Če bo predložitveno sodišče ugotovilo, da je DEASP v upoštevnem obdobju imelo take pristojnosti in se za upravičenost do nadomestila za iskalce zaposlitve v bistvu zahteva, da je oseba „neprostovoljno brezposelna“, ( 95 ) menim, da mora minister pri presoji, ali lahko državljan Unije ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38, upoštevati to, da je navedeni državljan od tega subjekta prejel nadomestilo za iskalce zaposlitve. V takih okoliščinah je prejemanje nadomestila za iskalce zaposlitve prima facie dokaz, da je bil državljan Unije „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“ za namene člena 7(3)(b) Direktive 2004/38. ( 96 ) |
|
57. |
Minister lahko ta dokaz ovrže tako, da dokaže, da je bil državljan Unije izključen ali (začasno) izločen iz prejemanja nadomestila za iskalce zaposlitve, ker je bila njegova brezposelnost prostovoljna, ali s katerim koli drugim upoštevnim dokazom. Poudariti je treba, da se je minister obširno oprl na informacije, ki jih je glede prosilčeve nekdanje žene prejel od DEASP, da je med drugim dokazal zgodovino njenih zaposlitev, to, da ni imela statusa delavca, in to, da je prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve „med septembrom 2013 in septembrom 2017“. Torej je v položaju, v katerem lahko od DEASP pridobi informacije, s katerimi lahko ovrže navedeni prima facie dokaz. |
|
58. |
Zato v odgovor na drugo vprašanje predložitvenega sodišča menim, da je upravičenost državljana Unije do nadomestila za iskalce zaposlitve prima facie dokaz, da je bil ta „ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln“, če je ta upravičenost odvisna od tega, ali je oseba brezposelna iz razlogov, ki niso odvisni od njene volje, in upoštevni nacionalni organ, ki odobri navedeno nadomestilo, preuči razloge, iz katerih je navedena oseba brezposelna, oziroma je pristojen za njihovo preučitev. |
VI. Predlog
|
59. |
Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), odgovori: Člen 7(3)(b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC je treba razlagati tako:
|
( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.
( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
( 2 ) Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) je ta predlog v sodnem tajništvu Sodišča vložilo 9. julija 2024.
( 3 ) Prosilec se je od nekdanje žene ločil julija 2014.
( 4 ) Kot delavec ali samozaposlena oseba.
( 5 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).
( 6 ) https://www.irishstatutebook.ie/eli/2015/si/548/made/en/print.
( 7 ) Kot je navedeno na ustreznih obrazcih prošenj.
( 8 ) Kar je bilo vsakič nekaj časa po vložitvi prošnje.
( 9 ) Irska je v pisnih stališčih navedla, da člen 10(2) uredbe implementira člen 13(2) Direktive 2004/38.
( 10 ) Prosilec je bil z dopisom o zavrnitvi prošnje obveščen, da „je iz informacij, ki jih je ministru predložilo [DEASP], razvidno, da državljanka Unije v obdobju od [13. septembra 2013] do [23. septembra 2017] ni uresničevala pravic, ki izhajajo iz zaposlitve, samozaposlitve, študija ali neprostovoljne brezposelnosti, oziroma izkazala, da ima zadostna sredstva, kot to določa člen 6(3) uredbe“. Uradnik EU Treaty Rights Division (sektor ministrstva za pravosodje za pravice iz Pogodbe o Evropski uniji, Irska) je v zapisniku, ki je bil podlaga za izdajo odločbe, ugotovil, da je treba prošnjo zavrniti, ker: „[je] iz informacij, ki so na voljo DEASP, razvidno, da državljanka Unije na dan začetka postopka za razvezo zakonske zveze […] junija 2014 na Irskem ni uresničevala pravic, ki jih ima na podlagi Pogodbe o Evropski uniji, z zaposlitvijo; na Irskem je sicer prebivala, vendar je od [13. septembra 2013] do [23. septembra 2017] prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve.“
( 11 ) Zadevo je obravnaval uradnik, ki je opravil revizijo odločbe in je v postopku, ki poteka pred irskimi sodišči, tudi priča, ki jo je predlagal minister.
( 12 ) Glej uvodne izjave od 1 do 4 Direktive 2004/38.
( 13 ) Sodba z dne 11. aprila 2019, Tarola (C‑483/17, EU:C:2019:309, točka 23 in navedena sodna praksa, v nadaljevanju: sodba Tarola). Sodišče je poudarilo, da pravica državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kot izhaja iz samega besedila členov 20 in 21 PDEU, ni brezpogojna, ampak zanjo veljajo omejitve in pogoji, določeni s Pogodbo DEU in določbami, ki so bile sprejete za njeno izvajanje. Zakonodajalec Unije je te omejitve in pogoje uredil z Direktivo 2004/38 (sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 78 in navedena sodna praksa).
( 14 ) V skladu s členom 2(2)(a) Direktive 2004/38 je „zakonec“„družinski član“.
( 15 ) To državo članico bom imenoval država članica gostiteljica.
( 16 ) V členu 3(1) Direktive 2004/38 so „upravičenci“ pravic, ki so podeljene s to direktivo, opredeljeni kot „vs[i] državljan[i] Unije, ki se preselijo ali prebivajo v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so, in njihov[i] družinsk[i] član[i], kot [so] opredeljen[i] v točki 2 člena 2, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo“. Namen in upravičenost pravic, ki so podeljene družinskim članom, temeljita na ugotovitvi, da bi lahko zavrnitev priznanja takih pravic posegla v svobodo gibanja državljana Unije s tem, da bi ga odvrnila od uresničevanja pravic do vstopa in prebivanja v državi članici gostiteljici (sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi, C‑218/14, EU:C:2015:476, točka 50, v nadaljevanju: sodba Singh).
( 17 ) Člen 6 Direktive 2004/38 se nanaša na pravico do prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov do treh mesecev v državi članici gostiteljici.
( 18 ) Glej tudi člen 17 Direktive 2004/38 o izjemah za osebe, ki prenehajo z delom v državah članicah gostiteljicah, in za njihove družinske člane. Člen 21 Direktive 2004/38 določa, da se „[z]a namene te direktive […] nepretrgano prebivanje lahko potrdi s katerim koli dokazom, ki se uporablja v državi članici gostiteljici […]“.
( 19 ) Glej sodbo Tarola (točka 24).
( 20 ) Sodba z dne 15. julija 2021, A (Javna zdravstvena oskrba) (C‑535/19, EU:C:2021:595, točka 53 in navedena sodna praksa). Ta pogoj temelji na zamisli, da je izvrševanje pravice do prebivanja državljanov Unije lahko podrejeno legitimnim interesom držav članic, kot je zaščita njihovih javnih financ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2013, Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točka 55). Poudariti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora državljan Unije sicer razpolagati z zadostnimi sredstvi, vendar pravo Unije ne določa nobene zahteve glede njihovega izvora. Sredstva lahko med drugim zagotovi državljan tretje države, ki je zakonec državljana Unije (glej v tem smislu sodbo Singh, točka 74 in navedena sodna praksa).
( 21 ) Kot je poudarila Komisija, člen 7(1) Direktive 2004/38 vsebuje več različnih pravnih podlag, na podlagi katerih imajo državljani Unije pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev. Ker se lahko pravna podlaga za prebivanje s časom spreminja, lahko državljan Unije zbere več obdobij zakonitega prebivanja na več kot eni pravni podlagi iz člena 7(1) Direktive 2004/38.
( 22 ) In družinski člani državljana Unije.
( 23 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi (C‑488/21, EU:C:2023:1013, točka 59).
( 24 ) Izvedena narava takih družinskih pravic odraža njihov primarni cilj na podlagi Direktive 2004/38, ki je spodbujati prosto gibanje državljanov Unije (glej sodbo z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točki 74 in 82 ter navedena sodna praksa).
( 25 ) Sodišče je razsodilo, da te okoliščine niso izčrpno naštete v členu 7(3) Direktive 2004/38 (glej sodbo Tarola, točka 26 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo z dne 19. junija 2014, Saint Prix (C‑507/12, EU:C:2014:2007, točki 31 in 38). Sodišče je v točkah 28, 40 in 41 zadnjenavedene sodbe pojasnilo, da člen 7(3) Direktive 2004/38 ne obravnava izrecno položaja ženske, ki je v posebnem položaju zaradi fizičnih omejitev, povezanih z visoko nosečnostjo in posledicami poroda. Dejstvo, da mora ženska zaradi navedenih omejitev prenehati opravljati poklicno dejavnost za obdobje, ki je potrebno za njeno okrevanje, načeloma ni tako, da bi tej osebi vzelo status „delavca“ v smislu člena 45 PDEU. Okoliščina, da te osebe na trgu dela države članice gostiteljice za nekaj mesecev dejansko ni bilo, namreč ne pomeni, da je ta oseba v tem obdobju prenehala biti del tega trga, če se v razumnem roku po porodu vrne na delo oziroma si najde drugo zaposlitev. Glej tudi sodbo z dne 19. septembra 2019, Dakneviciute (C‑544/18, EU:C:2019:761, točka 41), ki temelji na členu 49 PDEU.
( 26 ) Glej sodbo Tarola (točka 43).
( 27 ) Glej člen 7(3)(a) Direktive 2004/38.
( 28 ) Glej člen 7(3)(b) Direktive 2004/38. Zadevna oseba se mora prijaviti kot iskalec zaposlitve pri ustreznem zavodu za zaposlovanje.
( 29 ) Glej člen 7(3)(d) Direktive 2004/38.
( 30 ) Sodba z dne 20. decembra 2017, Gusa (C‑442/16, EU:C:2017:1004, točka 45).
( 31 ) Glej sodbo Tarola (točke 46, 48 in 49).
( 32 ) Glej na primer člena 12 in 13 Direktive 2004/38.
( 33 ) Člen 13(2) Direktive 2004/38 tako pomeni odstopanje od načela, da družinski člani državljana Unije nimajo avtonomnih pravic do prebivanja, temveč izvedene pravice na podlagi te direktive (sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 34).
( 34 ) Sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini) (C‑930/19, EU:C:2021:657, točki 61 in 62).
( 35 ) Sodišče je pojasnilo, da mora zakonec – ki je državljan Unije – državljana tretje države v skladu s členom 7(1) Direktive 2004/38 prebivati v državi članici gostiteljici do začetka postopka za razvezo, da bi se lahko ta državljan tretje države skliceval na ohranitev svoje pravice do prebivanja v tej državi članici na podlagi člena 13(2) te direktive (sodba Singh, točka 66). Sodišče je te zahteve preoblikovalo in omililo v primerih nasilja v družini (sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 43). Menim, da je upošteven tudi člen 7(3) Direktive 2004/38.
( 36 ) V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je več sklicev na to, da je prosilčeva nekdanja žena prejemala nadomestilo za iskalce zaposlitve, „dajatve iz naslova socialne varnosti“ in družinske dodatke. Točni datumi prejemanja takih plačil in njihova upoštevnost razen v primeru nadomestila za iskalce zaposlitve niso povsem jasni. Poleg tega navedeni predlog vsebuje nekaj sklicev na obdobja zaposlitve državljanke Unije na Irskem po začetku postopka za razvezo zakonske zveze. Zadostuje ugotovitev, da so v skladu s členom 13(2)(a) upoštevna le obdobja pred začetkom postopka za razvezo zakonske zveze.
( 37 ) Glej sodbo z dne 11. novembra 2014, Dano (C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 71), ki napotuje na člen 7(1) Direktive 2004/38. Menim, da iz sodbe Tarola, točki 51 in 52, izhaja, da se pomisleki iz uvodne izjave 10 te direktive nanašajo na njen člen 7 v celoti.
( 38 ) Poudariti je treba, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Na področju socialnih ugodnosti je ta določba konkretizirana v členu 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1). Sodišče je pojasnilo, da namen preprečitve nesorazmernega finančnega bremena za državo članico gostiteljico ne more upravičiti neenakega obravnavanja delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, kot so opredeljeni v členu 2 Direktive 2004/38, v primerjavi z domačimi delavci na področju dostopa do dajatev socialne pomoči (sodba z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi, C‑488/21, EU:C:2023:1013, točki 49 in 71). Nasprotno, Sodišče je ugotovilo, da država članica lahko zavrne dodelitev dajatev socialne pomoči ekonomsko neaktivnim državljanom Unije, ki izvršujejo svojo pravico do prostega gibanja in nimajo zadostnih sredstev, da bi lahko uveljavljali pravico do prebivanja na podlagi te direktive (sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C‑709/20, EU:C:2021:602, točka 78 in navedena sodna praksa). Sodišče je tako med drugim v okviru člena 7 Direktive 2004/38 zarisalo jasno ločnico med delavci in ekonomsko neaktivnimi državljani Unije.
( 39 ) Oba dela bom preučil skupaj.
( 40 ) Čeprav je v vprašanju za predhodno odločanje napoteno le na besedno zvezo „eno leto“, menim, da je v okviru tega postopka in ob upoštevanju samega besedila člena 7(3)(b) Direktive 2004/38 navedeno besedno zvezo primerno razlagati kot „več kot eno leto“.
( 41 ) Besedni zvezi „krajši od enega leta“ in „v prvih dvanajstih mesecih“ iz člena 7(3)(c) Direktive 2004/38 – ki prav tako nista opredeljeni – sami zase nič bolj ne razjasnjujeta tega, ali bi moralo biti obdobje iz člena 7(3)(b) te direktive neprekinjeno ali ne.
( 42 ) Poleg tega nisem seznanjen s tem, da bi Sodišče to vprašanje že obravnavalo v sodni praksi. Sodišče je v sodbi z dne 12. marca 2014, O. in B. (C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 59), odgovorilo na vprašanje, ali lahko družinski član državljana Unije, ki je državljan tretje države, ob vrnitvi tega državljana Unije v državo članico, katere državljanstvo ima, pridobi izvedeno pravico do prebivanja s kumulativnim učinkom več kratkotrajnih prebivanj v državi članici gostiteljici, in pojasnilo, da se lahko taka pravica do prebivanja pridobi le s prebivanjem, ki izpolnjuje pogoje iz odstavkov 1 in 2 člena 7 oziroma iz odstavkov 1 in 2 člena 16 Direktive 2004/38. V zvezi s tem kratka obdobja, kot so konci tedna ali počitnice, preživeti v drugi državi članici od tiste, katere državljanstvo ima navedeni državljan Unije, tudi če se upoštevajo skupaj, spadajo na področje uporabe člena 6 Direktive 2004/38 in ne izpolnjujejo navedenih pogojev. Glede na daljša obdobja prebivanja državljanke Unije na Irskem v postopku v glavni stvari člen 6 Direktive 2004/38 ni upošteven.
( 43 ) Ugotoviti je treba, da imajo enakovredne besedne zveze, uporabljene v različnih jezikovnih različicah obravnavane določbe, enak pomen kot besedna zveza, uporabljena v angleški jezikovni različici (for more than one year (več kot eno leto)). V teh različnih jezikovnih različicah torej ni napoteno na eno samo neprekinjeno ali nepretrgano obdobje. Poleg tega različne jezikovne različice ne določajo, da je mogoče do enega leta priti s seštetjem dveh ali več krajših obdobij. Tako je na primer v francoski različici uporabljena besedna zveza „pendant plus d’un an“, v španski „durante más de un año“, v portugalski „durante mais de um ano“, v italijanski „per oltre un anno“, v grški „άνω του ενός έτους“, v nemški „nach mehr als einjähriger“, v bolgarski „повече от една година“, v litovski „daugiau kaip vienerius metus“, v latvijski „ilgāk nekā vienu gadu“, v estonski „üle ühe aasta“, v češki „více než jeden rok“ in v romunski jezikovni različici „perioadă de peste un an“.
( 44 ) Glej na primer odstavek 2 poglavja 2 Priloge XII k Aktu o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 876), ki določa prehodne določbe v zvezi s prostim gibanjem oseb in posebej napotuje na dovoljenje poljskih državljanov za vstop na trg dela te države članice za „neprekinjeno obdobje 12 mesecev ali več“. Moj poudarek. Sodišče je v sodbi z dne 13. septembra 2018, Prefeta (C‑618/16, EU:C:2018:719, točka 55), razsodilo, da je zadevna določba Združenemu kraljestvu v prehodnem obdobju omogočala, da poljskega državljana, ki ni izpolnjeval pogoja, določenega v nacionalni zakonodaji – in sicer da je na njegovem ozemlju prijavljen delal v neprekinjenem obdobju dvanajstih mesecev – izključi iz uporabe ugodnosti iz člena 7(3) Direktive 2004/38. Vendar Sodišče ni razlagalo besedne zveze „več kot eno leto“ iz člena 7(3) Direktive 2004/38 niti ni menilo, da je enakovredna besedni zvezi „neprekinjeno obdobje 12 mesecev ali več“. Glej tudi člen 4(1) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272), ki določa, da „[d]ržave članice podelijo status rezidentov za daljši čas državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju“. Moj poudarek.
( 45 ) Moj poudarek.
( 46 ) Ta določba v nekaterih primerih omogoča daljše odsotnosti. Glej po analogiji člen 4(3) Direktive 2003/109, ki določa, da „[o]bdobja odsotnosti z ozemlja države članice ne prekinjajo obdobja iz odstavka 1 in se upoštevajo za njegov izračun, če so krajša od šestih zaporednih mesecev in skupaj ne presegajo 10 mesecev v obdobju, omenjenem v odstavku 1“.
( 47 ) Tudi nemška vlada meni, da se v vsakdanjem jeziku besedna zveza eno leto nanaša na „obdobje, ki zajema neprekinjeno leto dni“.
( 48 ) Glej sodbo Tarola (točka 37). Glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2020, Tim (C‑395/18, EU:C:2020:58, točka 36 in navedena sodna praksa).
( 49 ) Člen 16(1) Direktive 2004/38 izrecno določa, da pravica do stalnega prebivališča, ki jo državljani Unije pridobijo po tem, ko v državi članici gostiteljici zakonito prebivajo nepretrgano pet let, „ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III“. Za to pravico torej med drugim ne veljajo pogoji iz člena 7(1)(b) te direktive, in sicer da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane ter celovito zavarovalno kritje za primer bolezni (sodba z dne 10. marca 2022, Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs (Celovito zdravstveno zavarovanje), C‑247/20, EU:C:2022:177, točka 54).
( 50 ) In posledično enak dostop do socialne pomoči v državi članici gostiteljici kot državljani te države, vendar kljub vsemu v skladu s členom 7(3)(c) in členom 24(2) Direktive 2004/38.
( 51 ) Sodba z dne 13. septembra 2018, Prefeta (C‑618/16, EU:C:2018:719, točki 37 in 39 ter navedena sodna praksa).
( 52 ) Medtem ko Direktiva 2004/38 ureja pravico državljanov Unije in njihovih družinskih članov, da se prosto preselijo in prebivajo na ozemlju držav članic, osrednjega in prednostnega položaja delavcev – ali oseb, ki so ekonomsko aktivne – znotraj okvira te direktive, še zlasti njenega člena 7, ni mogoče podcenjevati (glej sodbo z dne 11. novembra 2014, Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točke od 73 do 78).
( 53 ) Glej sodbo Tarola (točka 50). Glej tudi uvodno izjavo 10 Direktive 2004/38.
( 54 ) S tem načelom, ki ureja vsebino in obliko delovanja Unije, se želi zagotoviti, da je tako delovanje primerno, da se zagotovi uresničevanje zastavljenih ciljev, in ne presega tega, kar je nujno za njihovo uresničitev (sodba z dne 24. februarja 2022, Viva Telecom Bulgaria, C‑257/20, EU:C:2022:125, točka 112).
( 55 ) Na to tehtanje je včasih napoteno kot na sorazmernost stricto sensu. „Da bi bili sprejeti ukrepi skladni z načelom sorazmernosti, morajo biti primerni za dosego legitimnih ciljev, ki se jim sledi; ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno, da se cilji dosežejo (če obstaja več možnosti za regulacijo, je treba uporabiti tisto, ki je najmanj obremenjujoča), povzročene slabosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se jim sledi (notranje tehtanje ali sorazmernost stricto sensu)“ (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Pöpperl, C‑187/15, EU:C:2016:194, točka 45).
( 56 ) Glej točko 30 teh sklepnih predlogov in sodbo Tarola (točka 43).
( 57 ) Glej sodbo Tarola (točka 43). V skladu s členom 7(3)(b) te direktive državljan Unije, ki je v državi članici gostiteljici opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca za nedoločen čas, če je v državi članici gostiteljici opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba „več kot eno leto“, preden je postal neprostovoljno brezposeln. Nasprotno pa v skladu s členom 7(3)(c) Direktive 2004/38 državljan Unije, ki je v državi članici gostiteljici opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba v obdobju manj kot enega leta, status delavca ohrani le za obdobje, ki ga, če ni krajše od šestih mesecev, lahko določi navedena država članica.
( 58 ) In torej iz razlogov, ki niso odvisni od volje državljana Unije (sodba z dne 20. decembra 2017, Gusa, C‑442/16, EU:C:2017:1004, točki 31 in 45, in sodba Tarola, točke 46, 48 in 49).
( 59 ) Nemška vlada meni, da bi taka razlaga pomenila, da bi bilo za podelitev neomejene pravice do prebivanja v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38 mogoče upoštevati obdobja zaposlitve, dopolnjena v državi članici gostiteljici pred več desetletji kot na primer sezonski delavec, čeprav je zadevna oseba v nedavni preteklosti tam delala le en mesec.
( 60 ) Irska meni, da ni nikakršne podlage za predpostavko, da bi bilo treba v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38 sešteti različna kratka obdobja dela v obdobju štirih ali petih let, saj bi lahko oseba v skladu s členom 7(3)(c) te direktive med temi kratkimi obdobji zaposlitve dejansko izgubila status delavca, v času, ko bi bila brezposelna vsaj 6 mesecev. „Predlog, da bi se bilo mogoče po nekaj letih, ki vključujejo obdobja kratkotrajnega dela (vsakič mesec ali dva) in dolga obdobja brezposelnosti, nekako ozreti nazaj in bi se oseba retrospektivno obravnavala, kot da je po zakonu ohranila temeljni status delavca z vsemi povezanimi pravicami in ugodnostmi, nima nobene podlage.“ Poleg tega Irska trdi, da „je povsem nejasno, v katerem obdobju bi lahko oseba uveljavljala seštetje delovnih obdobij za dosego enega leta, ki ga je določil zakonodajalec Unije. Bi bilo to štiri ali pet let, kot se trdi v obravnavani zadevi, ali bi bilo to lahko deset ali petnajst let?“
( 61 ) Po navedbah Komisije pravica do ohranitve statusa „delavca“ za nedoločen čas v skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38 temelji na premisi, da je mobilni državljan Unije, ki je bil ekonomsko dejaven več kot eno leto, prispeval kot stalni član delovne sile ter je dovolj seznanjen s trgom dela, da bo lahko v razumnem obdobju znova začel delati in ekonomsko prispevati državi gostiteljici, tudi v njen sistem socialne varnosti.
( 62 ) Skupaj več kot eno leto.
( 63 ) Sploh če je katero koli obdobje prekinitve daljše od minimalnega šestmesečnega trajanja varstva iz člena 7(3)(c) Direktive 2004/38.
( 64 ) Zlasti člena 7(3)(b) in 7(3)(c) Direktive 2004/38.
( 65 ) Sodišče je v točki 48 sodbe Tarola navedlo, da se člen 7(1)(c) Direktive 2004/38 uporablja „v vseh položajih, v katerih je moral delavec iz razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, v državi članici gostiteljici prenehati opravljati dejavnost pred iztekom enega leta […]“. Menim, da to pomeni, da člen 7(1)(b) Direktive 2004/38 napotuje na eno samo neprekinjeno obdobje enega leta. Element neprekinjenosti je očitnejši v francoski jezikovni različici sodbe, v kateri je uporabljena besedna zveza „avant l’échéance d’une année“.
( 66 ) Če so izpolnjeni drugi pogoji iz te določbe.
( 67 ) Prek plačevanja davkov in socialnih prispevkov (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi, C‑488/21, EU:C:2023:1013, točka 71).
( 68 ) To, da sta v členu 7(3)(c) Direktive 2004/38 uporabljeni besedni zvezi „krajši od enega leta“ ali „v prvih dvanajstih mesecih“, daje težo razlagi, po kateri je enoletno obdobje iz te določbe in posledično iz člena 7(3)(b) navedene direktive en sam ključni „sklop“ ali neprekinjeno časovno obdobje.
( 69 ) Glej sodbo Tarola (točka 54). Glej po analogiji sodbo z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze (C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točka 30), v kateri je Sodišče menilo, da kljub kratkotrajnosti poklicne dejavnosti ni mogoče izključiti statusa delavca v smislu člena 45 PDEU.
( 70 ) V tem primeru dva tedna.
( 71 ) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 60).
( 72 ) Glej po analogiji člen 16(3) Direktive 2004/38.
( 73 ) Glej po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Tarola (C‑483/17, EU:C:2018:919, točke od 45 do 49).
( 74 ) Do takih zadev lahko namreč največkrat pride v prvem letu, v katerem državljan(-ka) Unije uresničuje pravico do prostega gibanja.
( 75 ) Zlasti ker je lahko pravica do letnega dopusta v prvem letu dejavnosti v nekaterih državah članicah zelo omejena zaradi zahteve po minimalnem trajanju zaposlitve.
( 76 ) Kljub izboljšavam pri sodobnih komunikacijah in prevozu. S tega vidika lahko včasih delavec nekatere upravne zadeve reši le osebno na kraju samem.
( 77 ) Sodba z dne 21. junija 1988, Lair (39/86, EU:C:1988:322, točka 38).
( 78 ) Glej na primer članek iz novic Eurostata z dne 16. februarja 2023, naslovljen „3,5 milijona oseb, ki so nedavno zapustile delovno mesto v tretjem četrtletju leta 2022 v EU“, ki je na voljo na spletni strani https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/ddn-20230216-2. V članku je napoteno na povečanje števila oseb, starih med 25 in 54 let, ki so zapustile delovno mesto v tretjem četrtletju leta 2022 v primerjavi s tretjim četrtletjem leta 2021 iz med drugim osebnih razlogov, kar vključuje željo po več prostega časa, potovanju in spremembi prebivališča.
( 79 ) Ta pojav se včasih opisuje kot „jobbymoon“ („službeni medeni mesec“). Za vpogled v spreminjajoče se karierne poti ter pojava „jobcrafting“ („oblikovanje delovnih nalog s strani zaposlenih“) in „pixelated market“ („razdrobljeni trg“), glej Bersin, J., „The labor market has totally changed: Are you really ready?“, 31. marec 2024, posodobljeno 6. aprila 2024, na voljo na https://joshbersin.com/2024/03/the-needs-of-employees-have-totally-changed-are-you-really-ready/. Glej tudi https://www.shrm.org/mena/executive-network/insights/people-strategy/pixelated-workforce-arrived-ready.
( 80 ) Sodba z dne 21. februarja 2013, N. (C‑46/12, EU:C:2013:97, točka 39). „Ker ta pojem opredeljuje področje uporabe temeljne svoboščine iz Pogodbe DEU, ga je namreč treba razlagati široko“ (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi G. M. A. (Iskalec zaposlitve), C‑710/19, EU:C:2020:739, točka 37).
( 81 ) Glede na obdobje enega leta iz člena 7(3)(b) Direktive 2004/38.
( 82 ) V takih primerih, v katerih je obdobje zaposlitve ali samozaposlitve v državi članici gostiteljici „manj kot eno leto“ ali „dvanajst mesecev“, državljan Unije uživa varstvo, podeljeno na podlagi člena 7(3)(c) Direktive 2004/38 v skladu s pogoji iz te določbe. Poudariti je treba, da državljan Unije sicer obdrži status delavca v obdobju, ki ni krajše od šestih mesecev, ter ugodnosti na podlagi pravice do prebivanja in enakega obravnavanja, vendar ta status ni enakovreden zaposlitvi za namene člena 7(3)(b) Direktive 2004/38, pri čemer obdobja neprostovoljne brezposelnosti ni mogoče upoštevati pri izračunu zahtevanega več kot enoletnega obdobja zaposlitve ali samozaposlitve.
( 83 ) To je šest mesecev.
( 84 ) Ta razlaga je v skladu z glavnim ciljem Direktive 2004/38, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 16 teh sklepnih predlogov, krepitev pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije, in s posebnim namenom člena 7(3) Uredbe, ki je z ohranitvijo statusa delavca zagotoviti pravico do prebivanja oseb, ki so prenehale opravljati svojo poklicno dejavnost zaradi pomanjkanja dela, do katerega je prišlo zaradi okoliščin, neodvisnih od njihove volje (glej sodbo Tarola, točka 49 in navedena sodna praksa).
( 85 ) Ta izraz sem izpostavil, da bi poudaril dejstvo, da je v členu 7(3)(b) Direktive 2004/38 uporabljena besedna zveza „potem ko je bil zaposlen“. Zato menim, da se z njim zahteva, da je oseba dejansko zaposlena, ne pa da ima zgolj status delavca.
( 86 ) V zvezi s tem in kot je bilo že navedeno, je Sodišče zadnjenavedeno besedno zvezo že razložilo (glej sodbo z dne 20. decembra 2017, Gusa, C‑442/16, EU:C:2017:1004, točki 31 in 45). Glej po analogiji sodbo Tarola, točke 46, 48 in 49.
( 87 ) Ki je subjekt, ki je na podlagi irskega prava pristojen za plačilo nadomestila za iskalce zaposlitve.
( 88 ) Ki je subjekt, ki je na podlagi irskega prava pristojen za izdajo dovoljenj za prebivanje.
( 89 ) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo (C‑246/17, EU:C:2018:499, točki 45 in 59 ter navedena sodna praksa).
( 90 ) Komisija je napotila na sodbo sodnice Phelan J v zadevi I. T. proti Minister for Justice ([2023] IEHC 40, točka 72).
( 91 ) Glej v tem smislu https://www.citizensinformation.ie/en/social-welfare/unemployed-people/jobseekers-allowance/. Citizens Information Board (odbor za informiranje državljanov) je z zakonom določeni organ, ki zagotavlja podporo za informiranje, svetovanje in zagovorništvo v široki paleti javnih in socialnih služb. Skrbi za spletno mesto za informiranje državljanov, citizensinformation.ie. Ta odbor je v pristojnosti ministrstva za socialno varstvo (prej DEASP).
( 92 ) Kar mora preveriti predložitveno sodišče.
( 93 ) Predložitveno sodišče mora presoditi, ali so ta pravila in pogoji obstajali tudi v obdobju, upoštevnem za tožbo iz postopka v glavni stvari.
( 94 ) Obseg navedenega prekrivanja je odvisen od pravil in pogojev za dodelitev nadomestila za iskalce zaposlitve in torej morda od pomena besedne zveze „delo zapustiti prostovoljno in brez utemeljenega razloga“.
( 95 ) V skladu s členom 7(3)(b) Direktive 2004/38.
( 96 ) V zvezi s tem in kot je bilo že navedeno, je namen Direktive 2004/38 olajšati uresničevanje temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s členom 21(1) PDEU neposredno podeljena državljanom Unije, in to pravico krepiti.