Naj pripomnim, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni odločilo o tožbenem razlogu, ki mu ni bil predložen.13 –Glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija (C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 70), in z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 55).

Pri uporabi tega načela nastanejo težave v primeru tožbenih razlogov, ki jih je treba preučiti po uradni dolžnosti.

Lahko bi trdili, da sodišče na prvi stopnji, če tožbeni razlog lahko preizkusi – ali ga celo mora preizkusiti – po uradni dolžnosti, pa tega ne stori, napačno uporabi pravo, kar lahko Sodišče sankcionira v okviru pritožbe. S tem pristopom je mogoče pojasniti, zakaj Sodišče včasih sprejme preučitev takega razloga v fazi pritožbe.14 –Glej sklep z dne 9. februarja 2012, Deutsche Bahn/UUNT (C‑45/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:69, točka 61), in sodbo z dne 19. junija 2014, FLS Plast/Komisija (C‑243/12 P, EU:C:2014:2006, točka 48), v katerih je Sodišče odločilo, da Splošno sodišče upravičeno ni po uradni dolžnosti preizkusilo tožbenega razloga, ki se je nanašal na nezadostno obrazložitev odločbe, katere razveljavitev je bila predlagana pred njim.

Vendar iz pojasnila v bolj nedavni sodni praksi izhaja, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da Splošno sodišče ni po uradni dolžnosti preverilo obrazložitve odločbe, katere razveljavitev se predlaga pred njim, ni dopusten, če se nanaša na vidike, ki niso bili navedeni pred Splošnim sodiščem.

Sodišče je namreč kot nedopusten zavrglo pritožbeni razlog, ki se je nanašal na to, da Splošno sodišče ni sankcioniralo nezadostne obrazložitve te odločbe v zvezi z vidiki, ki jih pritožnica ni izrecno navedla v tožbi pred Splošnim sodiščem.15 –Sodbi z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točke od 46 do 55 in od 61 do 64), in z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točki 21 in 22).

Menim, da je ta omejitev, ki se uporablja za pritožbene razloge, v celoti utemeljena z načeli pritožbenega postopka pred Sodiščem. Pristojnost Sodišča v okviru pritožbe je namreč načeloma omejena na presojo pravne odločitve glede razlogov, ki so bili predmet razprave na prvi stopnji.16 –Sodba z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 52). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:207, točke od 118 do 128). Za preučitev utemeljenosti izpodbijanih presoj je treba nujno preveriti zadostnost obrazložitve odločbe, katere razveljavitev se predlaga pred Splošnim sodiščem. Vendar bi bilo pretirano od navedenega sodišča zahtevati, da po uradni dolžnosti opravi nadzor nad obrazložitvijo te odločbe glede vidikov, ki niso bili navedeni pred njim.17 –Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:207, točke od 118 do 128).

Iz tega izhaja, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da Splošno sodišče ni po uradni dolžnosti sankcioniralo kršitve obveznosti obrazložitve s strani organa, ki je avtor akta, v zvezi z vidiki, ki niso bili izrecno navedeni pred Splošnim sodiščem, v fazi pritožbe ni dopusten.

Menim, da se ta pristop uporablja tudi v sporih v zvezi z znamkami.

Konkretneje, glede vprašanja, kako sta EUIPO in Splošno sodišče uporabila člen 52(3) Uredbe št. 207/2009, se pritožba ne more nanašati na vprašanje, ali je odločba odbora za pritožbe dovolj obrazložena v zvezi z delom blaga ali storitev, če pritožnica tega vidika ni izrecno navedla pred Splošnim sodiščem.

V zvezi s tem ne zadostuje, da je pritožnica na splošno izpodbijala uporabo razloga za zavrnitev ali ničnost za vse zadevno blago ali storitve. Da se lahko sklicuje na neuporabo takega razloga samo za del tega blaga ali storitev, mora to izrecno navesti v postopku pred Splošnim sodiščem.

To rešitev je mogoče izpeljati iz naše sodne prakse. Sodišče je namreč že odločilo, da bi morala pritožnica – če je v odločbi EUIPO nedvoumno navedeno, da se razlog za zavrnitev nanaša na vse zadevno blago – v tožbi pred Splošnim sodiščem, ki se nanaša na razveljavitev te odločbe, opredeliti tisto blago, za katero po njenem mnenju ni bilo mogoče uporabiti tega razloga za zavrnitev, ali izpodbijati to, da vse zadevno blago tvori homogeno kategorijo.18 –Sklep z dne 11. decembra 2014, FTI Touristik/UUNT (C‑253/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2445, točka 49). Naj pripomnim, da je pritožnica v tej zadevi pred Splošnim sodiščem izpodbijala uporabo razloga za zavrnitev za del blaga in storitev, vendar te trditve ni dovolj razvila. Zato zadevni pritožbeni razlog ni bil zavržen kot nedopusten, ampak je bil zavrnjen kot očitno neutemeljen.

V obravnavani zadevi je družba Yoshida v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem izpodbijala zgolj uporabo razloga za ničnost na splošno in ni posebej navedla njegove uporabe za določen del zadevnega blaga, in sicer za „bruse in oselnike“, „gospodinjske ali kuhinjske pripomočke in posode“ ter „stojala za nože“.

Zato družba Yoshida v fazi pritožbe Splošnemu sodišču ne more očitati, da ni preučilo tega vidika po uradni dolžnosti niti da ni sankcioniralo domnevne neobrazložitve spornih odločb v zvezi s tem.

Menim, da bi bilo drugače, če bi obstoj razloga za ničnost za to blago prvič ugotovilo Splošno sodišče, ne pa odbor za pritožbe.19 –Naj pripomnim, da je Splošno sodišče na podlagi člena 65(3) Uredbe št. 207/2009 pristojno za spremembo odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO. V tem primeru bi bilo namreč mogoče v fazi pritožbe veljavno zatrjevati nezadostno obrazložitev sodbe Splošnega sodišča z vidika člena 52(3) Uredbe št. 207/2009.20 –Glej za tak položaj v okviru preizkusa razloga v zvezi z zavrnitvijo sodbo z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela (C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točki 28 in 29).

Vendar to v obravnavani zadevi ne drži, saj je Splošno sodišče zgolj potrdilo odločbi odbora za pritožbe pri EUIPO, s katerima je bila ugotovljena ničnost znamk družbe Yoshida za vse zadevno blago.

Torej je prvi del tega pritožbenega razloga po mojem mnenju nedopusten.

Tudi če bi Sodišče menilo, da je ta del drugega pritožbenega razloga dopusten, menim, da je vsekakor neutemeljen.

Najprej bi rad poudaril, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso iz obrazložitve jasno in nedvoumno razvidno sklepanje institucije, ki je akt izdala, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor. Ne zahteva pa se, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, saj je treba vprašanje, ali je obrazložitev zadostna, presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.21 –Sodba z dne 21. oktobra 2004, KWS Saat/UUNT (C‑447/02 P, EU:C:2004:649, točka 65).

Sodišče je že odločilo, da mora pristojni organ, kadar zavrne registracijo znamke, v svoji odločbi navesti sklep, do katerega je prišel za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev. Toda kadar se za kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev navaja enak razlog za zavrnitev ali ničnost, se lahko pristojni organ omeji zgolj na splošno obrazložitev za vse zadevne proizvode ali storitve.22 –Sodba z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy (C‑239/05, EU:C:2007:99, točka 38).

Pristojnemu organu na področju znamk je ta možnost podeljena ob upoštevanju dejstva, da se zahteve za registracijo pogosto nanašajo na številne proizvode ali storitve.23 –Sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi BVBA Management, Training en Consultancy (C‑239/05, EU:C:2006:450, točki 42 in 43).

Sodišče je enak pristop zavzelo v zvezi s preučitvijo razlogov za zavrnitev ali ničnost, ki jih navede EUIPO.24 –Glej sklepe z dne 6. februarja 2009, MPDV Mikrolab/UUNT (C‑17/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:64, točka 34); z dne 9. decembra 2009, Prana Haus/UUNT (C‑494/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:759, točka 46); z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT (C‑282/09 P, EU:C:2010:153, točki 37 in 38); z dne 21. marca 2012, Fidelio/UUNT (C‑87/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:154, točka 43); sodbo z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela (C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točka 27), in obsežno sodno prakso Splošnega sodišča, zlasti sodbi z dne 27. aprila 2016, Niagara Bottling/EUIPO (NIAGARA) (T‑89/15, neobjavljena, EU:T:2016:244, točka 31), in z dne 12. maja 2016, Zuffa/EUIPO (ULTIMATE FIGHTING CHAMPIONSHIP) (T‑590/14, neobjavljena, EU:T:2016:295, točka 26).

Da ne bi prišlo do posega v pravico do učinkovitega sodnega nadzora, možnost splošne obrazložitve za vse zadevno blago ali storitve zajema le blago ali storitve, ki so medsebojno zadosti neposredno in konkretno povezani, in sicer toliko, da tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino blaga ali storitev.25 –Glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy (C‑239/05, EU:C:2007:99, točka 36), in sklep z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT (C‑282/09 P, EU:C:2010:153, točka 40), in obsežno sodno prakso Splošnega sodišča, zlasti sodbi z dne 2. aprila 2009, Zuffa/UUNT (ULTIMATE FIGHTING CHAMPIONSHIP) (T‑118/06, EU:T:2009:100, točka 28), in z dne 16. oktobra 2014, Larrañaga Otaño/UUNT (GRAPHENE) (T‑458/13, EU:T:2014:891, točka 26).

Menim, da je ta pogoj v obravnavani zadevi popolnoma izpolnjen.

Ugotavljam, da so vsi proizvodi, na katere se nanašata izpodbijani znamki, in sicer „jedilni pribor, škarje, noži, vilice, žlice, brusi, oselniki, pripomočki za brušenje rezil, klešče za ribje kosti“ ter „gospodinjski ali kuhinjski pripomočki in posode (niti iz žlahtnih kovin niti prevlečeni z žlahtnimi kovinami), mešalniki, lopatice za kuhinjo, stojala za nože, lopatke za serviranje kolačev, servirne lopatke za torto“, kuhinjski pripomočki.26 –Dejstvo, da se proizvodi uvrščajo v dva različna razreda, tj. razreda 8 in 21, ki ga izpostavlja družba Yoshida v pritožbi, ni upoštevno, saj je klasifikacija na podlagi Nicejskega aranžmaja izdelana za izključno upravne namene.

Menim, da to blago za namene preučitve navedenega razloga za ničnost tvori dovolj homogeno skupino.

Iz obrazložitve spornih odločb27 –Glej točke 30, od 34 do 36 in 40 spornih odločb. namreč izhaja, da izpodbijana znaka predstavljata ročaje blaga, za katero je bila vložena prijava za registracijo. To sklepanje temelji na predpostavki, da ima lahko vse zadevno blago, tj. različni kuhinjski pripomočki, ročaj.

Menim, da je odbor za pritožbe tako pravno zadostno navedel razloge, iz katerih obstaja povezava med zadevnimi proizvodi, ki utemeljuje skupno preučitev. Obrazložitev spornih odločb, ki je sicer redkobesedna, je dosledna in družbi Yoshida omogoča razumevanje sklepanje odbora za pritožbe pri EUIPO glede na vse zadevne proizvode, Splošnemu sodišču pa nadzor nad tem sklepanjem.

Treba je razlikovati med vprašanjem obrazložitve in vprašanjem utemeljenosti navedenih odločb.28 –Glej sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France (C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67). Obveznosti obrazložitve je zadoščeno, ker iz jasne in dosledne obrazložitve teh odločb izhaja, da je odbor za pritožbe menil, da vsi zadevni proizvodi zaradi skupne značilnosti tvorijo homogeno skupino. Vprašanje, ali je odbor za pritožbe – kot trdi pritožnica – neupravičeno menil, da imajo vsi ti proizvodi skupno značilnost, se nanaša na utemeljenost navedenih odločb.

V zvezi s tem družba Yoshida s trditvijo, da nekateri zadevni proizvodi nimajo ročaja, dejansko izpodbija utemeljenost sklepanja odbora za pritožbe v zvezi z novim vidikom, ki pred Splošnim sodiščem ni bil naveden in ki poleg tega zadeva element dejanskega stanja. Torej ta trditev v fazi pritožbe ni dopustna.

Vsekakor ta trditev ni prepričljivo razvita. Prvič, kar zadeva „bruse“ ali „gospodinjske ali kuhinjske pripomočke in posode“, ki zajemajo kozice ali lonce, družba Yoshida ne pojasnjuje, zakaj ti proizvodi ne bi mogli imeti ročaja.

Drugič, kar zadeva „oselnike“ in „stojala za nože“, EUIPO upravičeno navaja, da so to proizvodi, ki se ne uporabljajo samostojno v odnosu do rokovanja z brusi in noži, ter torej za namene preučitve razlogov za zavrnitev ali ničnost ne morejo tvoriti ločene kategorije ali skupine proizvodov. Nazadnje, tudi če bi „stojala za nože“ lahko obravnavali kot skupino proizvodov, ločeno od skupine „nožev“, bi bila vsekakor potrebna skupna rešitev.29 –Splošno sodišče je že večkrat odločilo, da lahko odbor za pritožbe za kategoriji proizvodov – če se zahteva njuna skupna uporaba ali je mogoče tako uporabo vsaj predpostaviti zaradi njunih bistvenih značilnosti – sprejme skupno rešitev. Glej sodbi z dne 2. decembra 2008, Ford Motor/UUNT (FUN) (T‑67/07, EU:T:2008:542, točka 44), in z dne 8. septembra 2010, Wilfer/UUNT (Upodobitev glave kitare) (T‑458/08, neobjavljena, EU:T:2010:358, točka 66).

Iz vseh teh razlogov menim, da je prvi del drugega pritožbenega razloga nedopusten ali pa vsekakor neutemeljen.