Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 9. julija 2026(1)

Zadeva C‑279/25

IC

proti

Land Baden-Württemberg,

ob udeležbi

Vertreterin des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija))

„ Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 21(1) PDEU – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Državljan Unije, ki ima državljanstvo dveh držav članic od rojstva – Državljan Unije, ki se je preselil iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo ima – Pravica do prebivanja državljana tretje države, ki je član družine “






I.      Uvod

1.        Ali se lahko oseba, ki ima državljanstvo dveh držav članic, med katerima se je gibala, sklicuje na državljanstvo svoje države članice izvora A pred organi svoje države članice izvora B, pri čemer trdi, da je uresničevala pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki jo ima na podlagi prava Unije, in zahteva pravno ureditev, ki iz tega izhaja?(2)

2.        To vprašanje je bistvenega pomena. Države so sicer dvojno državljanstvo v preteklosti obravnavale z nezaupanjem, ker bi morala biti vez državljanstva izključna, vendar je ta status danes splošno sprejet,(3) število državljanov Unije, ki imajo od rojstva državljanstvo dveh držav članic, pa nenehno narašča. Ta položaj je posledica vse večjega števila čezmejnih migracij v Evropski uniji, nastajanja dvonacionalnih družin ter sprejemanja nacionalnih zakonodaj, s katerimi države članice priznavajo načelo enakosti spolov pri prenosu državljanstva in dovoljujejo posedovanje več potnih listov.(4)

3.        Leta 2025 je imelo dvojno državljanstvo 3.612.000 nemških državljanov. Zaradi geografske bližine, zgodovinskih vezi in okrepljenega tesnega sodelovanja med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Poljsko je bil med nemškimi državljani na ozemlju Nemčije največji delež tistih, ki so imeli tudi poljsko državljanstvo, saj jih je bilo 458.000, kar je veliko več kot nemško-italijanskih, nemško-romunskih, nemško-grških ali nemško-francoskih državljanov.(5) Ta pojav naj bi se v prihodnje še okrepil zaradi Gesetz zur Modernisierung des Staatsangehörigkeitsrechts (zakon o posodobitvi prava o državljanstvu)(6) z dne 22. marca 2024, ki je začel veljati 27. junija 2024, saj ta zakon odslej dopušča dvojno državljanstvo ob rojstvu in omogoča naturalizacijo po petih letih prebivanja.(7)

4.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med IC, alžirskim državljanom, in nemškimi organi glede zakonitosti odločbe, s katero so ti organi temu državljanu zavrnili podelitev izvedene pravice do prebivanja, ki jo je zahteval kot zakonec državljanke Unije z nemškim in poljskim državljanstvom (v nadaljevanju: zadevna oseba). Nemški organi so menili, da ta državljanka Unije s tem, da se je preselila iz Poljske v Nemčijo, ni uresničevala svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v smislu člena 21(1) PDEU.

5.        Medtem ko se dvojno državljanstvo danes šteje za Ahilovo peto državljanstva Unije,(8) je Sodišče pozvano, naj pojasni svojo sodno prakso in zlasti odloči, ali državljani Unije, ki imajo državljanstvo dveh držav članic in se zadržujejo na ozemlju ene od teh držav, tam prebivajo na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije ter, posledično, katera pravila se uporabljajo za prebivanje njihovih družinskih članov, ki so državljani tretjih držav.

6.        V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, zaradi katerih menim, da državljan Unije, ki je – tako kot zadevna oseba – zapustil državo članico, na ozemlju katere je bil rojen in katere državljanstvo ima od rojstva, da bi se preselil na ozemlje druge države članice, katere državljanstvo ima tudi od rojstva ter v kateri je ustvaril in razvil svoje družinsko življenje, kljub prestopu meje med tema državama ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v smislu člena 21(1) PDEU. Zlasti bom pojasnil, da rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 14. novembra 2017, Lounes,(9) ni mogoče uporabiti po analogiji, saj tak državljan ne more uveljavljati pravic, ki jih je pred tem pridobil na podlagi Direktive 2004/38/ES(10).

II.    Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

7.        Tožeča stranka je alžirski državljan, ki od leta 2009 prebiva na nemškem ozemlju. Ker je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, je njegovo prebivanje nezakonito, vendar se na podlagi izjemnih dovoljenj vseeno dopušča. Je oče treh otrok, ki so bili rojeni v Nemčiji leta 2012, 2016 in 2018 ter ki prebivajo na nemškem ozemlju. Mati njegovih otrok, s katero se je leta 2017 poročil, je nemška in poljska državljanka. Potem ko je do leta 2008 živela na Poljskem, se je pri dvanajstih letih preselila na ozemlje Nemčije, kjer je imela dovoljenje za stalno prebivanje, še preden je bilo ugotovljeno, da ima po rodu nemško državljanstvo že od rojstva. Razen občasnih obiskov na Poljskem od takrat stalno prebiva na nemškem ozemlju.

8.        Zoper tožečo stranko je bilo začetih več postopkov kazenskega pregona in večkrat ji je bila odvzeta prostost, bodisi zaradi pripora bodisi zaradi izvrševanja izrečene kazni, pa tudi zaradi prisilne namestitve v psihiatrično ustanovo.(11) Tožeča stranka in zadevna oseba sta se razvezali 18. junija 2021.

9.        Medtem je tožeča stranka leta 2018 zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 5(1), prvi stavek, Gesetz über die allgemeine Freizügigkeit von Unionsbürgern (zakon o prostem gibanju državljanov Unije)(12) z dne 30. julija 2004(13). Ker je bila njena prošnja zavrnjena, je zoper to odločbo vložila tožbo pri Verwaltungsgericht Sigmaringen (upravno sodišče v Sigmaringenu, Nemčija), ki jo je zavrnilo. Tožeča stranka je zoper to odločbo nato vložila pritožbo pri Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (višje upravno sodišče zvezne dežele Baden-Württemberg, Nemčija). Tudi ta pritožba je bila z odločbo z dne 5. julija 2023 zavrnjena. Sodni organi so v bistvu menili, da zadevna oseba, žena tožeče stranke, s preselitvijo iz Poljske v Nemčijo ni uresničevala pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v smislu člena 21(1) PDEU.(14)

10.      Tožeča stranka je zato pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) vložila revizijo, v kateri je v bistvu trdila, da ima zadevna oseba, ki je pri dvanajstih letih uresničevala svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic s tem, da se je preselila v Nemčijo, izvedeno pravico do prebivanja, ki izhaja iz njenega statusa državljanke Unije.

11.      Ker je navedeno sodišče dvomilo o obsegu člena 21(1) PDEU in zlasti o uporabi načel, ki jih je Sodišče sprejelo v sodbi Lounes, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se člen 21(1) PDEU uporablja za državljana Unije, ki ima od rojstva državljanstvo dveh držav članic in je prvih dvanajst let svojega življenja prebival najprej v eni in nato v drugi od teh dveh držav članic, katerih državljanstvo ima, tako da se lahko prek tega državljana Unije državljanu tretje države, s katerim je bil nekaj časa poročen in sta skupaj prebivala v drugi državi članici, katere državljanstvo ima, prizna izvedena pravica do prebivanja?“

12.      Pisna stališča so predložile tožeča stranka, nemška vlada in Evropska komisija. Te stranke in zainteresirane strani so se udeležile obravnave, ki je potekala 22. aprila 2024, na kateri so tudi odgovorile na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.

13.      Iz razprav na tej obravnavi je razvidno, da tožeča stranka še vedno nezakonito prebiva na nemškem ozemlju, vendar se njeno prebivanje še vedno dopušča. Ponovno se je poročila in postala oče četrtega otroka.

III. Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

14.      Pred preučitvijo vprašanja za predhodno odločanje bom podal dve uvodni ugotovitvi.

15.      Prva ugotovitev se nanaša na vprašanje pravnega statusa zadevne osebe, državljanke Unije, ob prestopu nemško-poljske meje. Ta ugotovitev je bistvena, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna uporaba Direktive 2004/38.

16.      Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) v predložitveni odločbi izhaja iz tega, da je bilo zadevni osebi, ki je državljanka Unije, ob rojstvu podeljeno državljanstvo dveh držav članic. To izhaja že iz samega besedila vprašanja za predhodno odločanje. Vendar se sprašuje, ali lahko okoliščina, da je bilo nemško državljanstvo zadevne osebe ugotovljeno šele po njeni naselitvi na ozemlju Nemčije, vpliva na presojo, ali je ta oseba uresničevala pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v smislu člena 21(1) PDEU.

17.      Menim, da pri preučitvi vprašanja za predhodno odločanje te okoliščine ni treba upoštevati. Ker je namreč priznanje vezi državljanstva ugotovitveni akt, je to priznanje učinkovalo retroaktivno od rojstva državljana Unije, zato ni mogoče šteti, da je bila zadevna oseba ob prestopu meje z Zvezno republiko Nemčijo, kot trdi tožeča stranka, „izključno poljska državljanka“. Zato in ker je zadevna oseba, ki je državljanka Unije, zaporedoma prebivala v dveh državah članicah, katerih državljanka je, se Direktiva 2004/38, ki določa omejitve in pogoje za uresničevanje pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic iz člena 21(1) PDEU,(15) zanjo nikoli ni uporabljala. To v postopku v glavni stvari ni sporno. Opozarjam namreč, da se ta direktiva v skladu s svojim členom 3(1) uporablja za vse državljane Unije, ki se preselijo v državo članico ali v njej prebivajo, z izjemo tiste države članice, katere državljani so, in za njihove družinske člane, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo. V skladu s sodno prakso Sodišča navedena direktiva torej ni namenjena urejanju izvedenih pravic družinskih članov tega državljana Unije v državi članici, katere državljanstvo ima.(16)

18.      Druga ugotovitev se nanaša na upoštevnost sodne prakse, ki jo je Sodišče sprejelo v zvezi z ovirami za pravico državljana Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki izhajajo iz zavrnitve nacionalnih organov, da priznajo ali spremenijo njegov priimek.

19.      V predložitveni odločbi ter stališčih tožeče stranke in Komisije je namreč sklicevanje na načela, ki jih je Sodišče sprejelo v sodbah z dne 2. oktobra 2003, Garcia Avello(17), z dne 8. junija 2017, Freitag(18), in z dne 25. novembra 2025, Wojewoda Mazowiecki(19). Vendar udeleženci tega postopka sledijo različnim ciljem: medtem ko želi predložitveno sodišče ugotoviti obstoj navezne okoliščine s pravom Unije, skušata tožeča stranka in Komisija dokazati uporabo člena 21 PDEU in s tem povezane pravice državljanov Unije, ki imajo državljanstvo dveh držav članic, na ozemlju ene od teh držav članic.

20.      Menim, da te sodne prakse ni mogoče uporabiti po analogiji. Pravila, ki urejajo priznavanje, prepis ali celo spremembo podatkov o osebnem stanju državljana Unije, kot so priimek, spol ali zakonski status, in pravila, ki urejajo pravico do prebivanja državljanov tretjih držav, ki so njegovi družinski člani, sicer vsa prispevajo k uresničevanju območja prostega gibanja in prebivanja v Uniji, vendar sledijo različnim ciljem in temeljijo na posebnostih, ki izhajajo iz različnih načel.

21.      Zato se bom pri analizi osredotočil na načela, ki jih je Sodišče oblikovalo v zvezi s področjem uporabe člena 21(1) PDEU le v okviru podelitve izvedenih pravic do prebivanja državljanom tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije.

B.      Preučitev področja uporabe člena 21(1) PDEU

22.      Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je državljan Unije, ki se je preselil iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo ima od rojstva, da bi se trajno naselil v eni od teh držav, uresničeval svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki mu je priznana s členom 21(1) PDEU, tako da se lahko državljan tretje države, s katerim je ustvaril in razvil družinsko življenje v zadnjenavedeni državi, pri pristojnih nacionalnih organih sklicuje na izvedeno pravico do prebivanja, ki temelji na določbah prava Unije.

23.      Iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, menim, da se člen 21(1) PDEU za tak položaj ne uporablja. Tožeča stranka in Komisija sicer želita dokazati, da je rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Lounes v zvezi z državljanom Unije, ki je pridobil drugo državljanstvo po naturalizaciji v državi članici gostiteljici, mogoče razširiti na položaj državljana Unije, ki ima državljanstvo dveh držav članic od rojstva, vendar bom dokazal, da obstajajo bistvene razlike med tema položajema, ki po mojem mnenju nasprotujejo temu, da bi Sodišče sledilo takemu predlogu.

1.      Načela iz sodbe McCarthy

24.      Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi z dne 5. maja 2011 v zadevi McCarthy(20) v bistvu razsodilo, da se člen 21 PDEU ne uporablja za državljana Unije, ki ni nikoli uresničeval svoje pravice do prostega gibanja, ki je vedno prebival v državi članici, katere državljan je, in ki ima hkrati državljanstvo druge države članice. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je Shirley McCarthy, državljanka Unije, vložila prošnjo za pridobitev pravice do prebivanja na podlagi prava Unije v Združenem kraljestvu, katere državljanstvo je imela in kjer je vedno prebivala. Imela je tudi irsko državljanstvo. S to prošnjo se je dejansko želelo doseči priznanje pravice do prebivanja G. McCarthyju, državljanu tretje države, na podlagi Direktive 2004/38, in sicer kot njenemu družinskemu članu, ker se mu taka pravica do prebivanja ni mogla priznati na podlagi uporabe pravil Združenega kraljestva na področju priseljevanja.(21)

25.      Sodišče je v tej sodbi najprej opozorilo, da se pravila Pogodbe na področju prostega gibanja oseb in akti, sprejeti za izvajanje teh pravil, ne morejo uporabiti za položaje, v zvezi s katerimi ni podana nobena navezna okoliščina na katerega od položajev, ki jih določa pravo Unije, in katerih vsi upoštevni elementi so omejeni na eno samo državo članico.(22) V zvezi s tem je prav tako opozorilo, da zgolj okoliščina, da ima državljanka Unije državljanstvo dveh držav članic, samo po sebi ne zadostuje za to, da se njen položaj obravnava v skladu s členom 21 PDEU.(23) Sodišče je, da bi presodilo obstoj navezne okoliščine s pravom Unije v položaju, v katerem S. McCarthy ni uresničevala svobode do prostega gibanja, preučilo, ali zavrnitev priznanja pravice do prebivanja njenemu zakoncu posega v njeno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter, širše, v pravice, ki izhajajo iz njenega statusa državljanke Unije.(24) Ker takega posega ni bilo, je Sodišče ugotovilo, da se njen položaj ni navezoval na nobenega od položajev, predvidenih s pravom Unije, in da so se vsa upoštevna dejstva glede tega položaja umeščala v eno samo državo članico.(25)

26.      Ali v obravnavani zadevi dejstvo, da se je zadevna oseba preselila iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo ima, to ugotovitev spremeni? Po mojem mnenju je ne.

27.      Ni sporno, da ima zadevna oseba kot državljanka dveh držav članic, in sicer Republike Poljske, na ozemlju katere je bila rojena in je prebivala do dvanajstega leta starosti, in Zvezne republike Nemčije, na ozemlje katere se je preselila in tam ustvarila družinsko življenje, status državljanke Unije. Člen 20(1) PDEU namreč določa, da ima vsaka oseba z državljanstvom države članice status državljana Unije ter da se ta status doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti.(26) V skladu z ustaljeno sodno prakso je status državljana Unije temeljni status državljanov držav članic.(27) Zato se lahko zadevna oseba tako v razmerju do Zvezne republike Nemčije kot tudi do Republike Poljske sklicuje na pravice, povezane s tem statusom, zlasti na pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki se priznava s členom 21(1) PDEU.(28)

28.      Vendar čeprav je zadevna oseba pokazala določeno stopnjo mobilnosti znotraj Unije, nisem prepričan, da to čezmejno gibanje med državama članicama, katerih državljanstvo ima od rojstva, samo po sebi zadostuje za ugotovitev, da je uresničevala pravico, ki jo ima na podlagi člena 21(1) PDEU, saj noben element iz spisa ne kaže na to, da se je gibala ali prebivala na ozemlju katere koli druge države članice razen Republike Poljske in Zvezne republike Nemčije.

29.      Eno od temeljnih pravil prava Unije na področju svobode gibanja in prebivanja je, da se lahko na to svobodo načeloma sklicuje le državljan države članice, ki se je kot državljan Unije gibal in prebival v državi članici, ki ni njegova država članica izvora, v skladu s členom 21 PDEU in pod pogoji, določenimi v Direktivi 2004/38. Sodišče je tako izrecno razsodilo, da „pravica do prostega gibanja vključuje […] pravico, da državljani […] Unije vstopajo v drugo državo članico, kot je njihova država članica izvora“.(29) To je v skladu z načelom, da je državljanstvo Unije izvedeno iz nacionalnega državljanstva, pri čemer se to nanaša na pravni in politični status, ki ga imajo državljani države članice tudi zunaj okvira svoje državne politične skupnosti.(30) Sodišče je prav tako razsodilo, da za to pravico lahko veljajo omejitve in pogoji, določeni s Pogodbo DEU in določbami, sprejetimi za njeno uporabo, pri čemer je v sodbi z dne 17. novembra 2011, Gaydarov,(31) izrecno poudarilo, da ta pravica „ni brezpogojna“.(32)

30.      Zato v sedanjem stanju prava Unije člen 21 PDEU ne zajema pravice državljanov Unije do vstopa na ozemlje njihove države članice izvora in prebivanja na njem, saj je ta pravica povezana z njihovim statusom nacionalnega državljana. Navedene pravice nimajo na podlagi prava Unije, temveč na podlagi svojega nacionalnega prava. V nasprotju s pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je povezana s statusom državljana Unije, navedena pravica ne more biti predmet nobene omejitve ali restrikcije. Sodišče je tako večkrat razsodilo, da država članica na podlagi načela mednarodnega prava svojim državljanom ne more zavrniti pravice do vstopa na svoje ozemlje in prebivanja na njem ter da imajo zato na njem brezpogojno pravico do prebivanja.(33)

31.      Sodišče je tako v sodbi McCarthy ugotovilo, da ker prebivanje osebe, ki živi v državi članici, katere državljanstvo ima, ne sme biti pogojeno, se Direktiva 2004/38, ki se nanaša na pogoje uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ne more uporabiti za državljana Unije, ki ima brezpogojno pravico do prebivanja, ker živi v državi članici, katere državljan je.(34) Po mojem mnenju se to razlogovanje uporablja za člen 21(1) PDEU, ki je podlaga navedene direktive.

32.      V obravnavani zadevi je zadevna oseba kot državljanka Unije zapustila ozemlje Republike Poljske, katere državljanka je, da bi se preselila na ozemlje Zvezne republike Nemčije, katere državljanstvo ima prav tako, in tam prebivala, vendar ne v okviru uresničevanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki ji je priznana s členom 21(1) PDEU, temveč na podlagi samostojne in brezpogojne pravice do vstopa in prebivanja, ki ji jo zagotavlja njeno državljanstvo.(35) Ob neobstoju te temeljne predpostavke in ker morebitne pravice, priznane državljanom tretjih držav, niso njihove lastne pravice, temveč izvedene pravice, ki izhajajo iz pravic, ki jih ima državljan Unije,(36) od Zvezne republike Nemčije ni mogoče zahtevati, naj tožeči stranki kot družinskemu članu državljanke Unije prizna pravico do prebivanja, ki bi neposredno temeljila na členu 21(1) PDEU, če so vsi upoštevni elementi omejeni na ozemlje te države članice, saj sta se zakonca spoznala, si ustvarila družinsko življenje, ga razvijala in ga tudi končala na tem ozemlju.

33.      Tako kljub čezmejnemu gibanju zadevne osebe menim, da ta državljanka Unije, ki se je preselila iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo ima od rojstva in na ozemlju katerih je vedno prebivala, ni uresničevala svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v smislu člena 21(1) PDEU, tako da tožeča stranka ne more uveljavljati pravice do prebivanja, ki bi neposredno temeljila na tej določbi.

34.      Poleg tega menim, da tožeča stranka prav tako ne more uveljavljati izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU. Kot opozarja Sodišče, namen in upravičenost izvedenih pravic, ki izhajajo iz pravic, ki jih ima državljan Unije, temeljita na ugotovitvi, da bi lahko zavrnitev njihovega priznanja posegla v svobodo državljana Unije do prostega gibanja in prebivanja.(37) Vendar menim, da obravnavanega položaja ni mogoče enačiti s tistimi zelo posebnimi položaji, v katerih morajo države članice kljub neobstoju čezmejnega gibanja državljana Unije priznati tako pravico do prebivanja, saj bi sicer temu državljanu odvzele učinkovito uživanje bistva pravic, ki so mu podeljene zaradi njegovega statusa državljana Unije.(38)

35.      V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano,(39) namreč obstajajo položaji, v katerih „je treba pravico do prebivanja kljub dejstvu, da sekundarnega prava o pravici do prebivanja državljanov tretjih držav ni mogoče uporabiti in da zadevni državljan Unije ni uresničeval svobode do prostega gibanja, vendarle priznati državljanu tretje države, ki je družinski član tega državljana Unije, saj bi bil državljanstvu Unije odvzet polni učinek, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice ta državljan dejansko prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi bil tako prikrajšan za učinkovito uživanje bistva pravic, [ki so mu podeljene z njegovim] statusom državljana Unije“.(40)

36.      Kot je Sodišče opozorilo v sodbi Safi, je za te položaje značilno, da so – čeprav so urejeni s predpisi, ki spadajo a priori v pristojnost držav članic, in sicer s predpisi, ki se nanašajo na pravico državljanov tretjih držav do vstopa in prebivanja zunaj področja uporabe določb sekundarnega prava Unije – vendarle neločljivo povezani s svobodo gibanja in prebivanja državljana Unije, ki nasprotuje temu, da navedena pravica do vstopa in prebivanja državljanom tretje države ne bi bila priznana v državi članici, v kateri prebiva ta državljan Unije, zato da ne bi bila v nasprotju s to svobodo.(41) Vendar se lahko z zavrnitvijo podelitve take pravice polni učinek državljanstva Unije ogrozi samo, če med zadevnim državljanom tretje države in državljanom Unije, njegovim družinskim članom, obstaja tako razmerje odvisnosti, zaradi katerega je ta državljan Unije prisiljen spremljati zadevnega državljana tretje države in zapustiti ozemlje Unije v celoti.(42)

37.      Vendar v nasprotju s položajem iz zadev, v katerih so bile izdane sodbe z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano,(43) ali z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez in drugi,(44) in z dne 8. maja 2018, K. A. in drugi (Združitev družine v Belgiji),(45) iz nobenega elementa položaja zadevne osebe, kot je opisan v predložitveni odločbi, ni razvidno, da bi bili z zavrnitvijo priznanja pravice do prebivanja tožeči stranki ona ali njeni mladoletni otroci prikrajšani za učinkovito uživanje bistva pravic, ki so jim podeljene z njihovim statusom državljanov Unije.(46) Nič namreč ne kaže, da bi bili zaradi te zavrnitve prisiljeni zapustiti ozemlje Unije ali da bi bila ovirana njihova pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju drugih držav članic, katerih državljani niso. Tožeča stranka je na nemškem ozemlju vedno uživala upravno strpnost in kljub zavrnitvi njene prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje so njeni družinski člani še vedno prebivali na nemškem ozemlju. Poleg tega je mogoče danes obstoj takega tveganja razumno izključiti, ker je, prvič, iz predložitvene odločbe razvidno, da sta se zakonca leta 2021 razvezala, drugič, iz ugotovitev Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (višje upravno sodišče zvezne dežele Baden-Württemberg) izhaja, da med tožečo stranko in otroki, rojenimi v njeni zvezi z zadevno osebo, ni dejanske odvisnosti,(47) in tretjič, je zastopnik tožeče stranke na obravnavi navedel, da si je ta medtem ustvarila novo družino.

38.      Zato položaja iz postopka v glavni stvari ni mogoče opredeliti kot „zelo poseben položaj“, ki bi upravičeval, da Zvezna republika Nemčija državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, izjemoma prizna izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, da bi se zagotovil polni učinek državljanstva Unije.

2.      Načela iz sodbe Lounes

39.      Po mojem mnenju rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Lounes(48) in ki je bila pozneje potrjena v sodbi Chief Appeals Officer in drugi, ni mogoče uporabiti za položaj, kakršen je obravnavani.

40.      Priznati moram, da se zamisel o razširitvi te rešitve zdi precej samoumevna zaradi dejanske analogije. Ta analogija izhaja iz dejstva, da se je tako v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Lounes, kot v postopku v glavni stvari državljanka Unije preselila iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo je imela v času, ko si je z državljanom tretje države ustvarila in razvila družinsko življenje.

41.      Zadeva, v kateri je bila izdana sodba Lounes, se je nanašala zlasti na položaj španske državljanke, P. N. Ormazabal, ki je po tem, ko se je – z uresničevanjem svobode do prostega gibanja – preselila na ozemlje Združenega kraljestva, katerega državljanstva ni imela, in tam več let prebivala na podlagi in ob spoštovanju člena 7(1) ali člena 16(1) Direktive 2004/38, pridobila državljanstvo te države z naturalizacijo, pri čemer se ni odpovedala svojemu španskemu državljanstvu. Več let pozneje je sklenila zakonsko zvezo z državljanom tretje države, ki je pri organih Združenega kraljestva zaprosil za izvedeno dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 21 PDEU.

42.      V navedenem primeru je Sodišče razsodilo, da mora biti državljan Unije „v državi članici gostiteljici upravičen do [tega, da še naprej uživa pravice] iz [člena 21(1) PDEU] tudi po tem, ko je ob izvornem državljanstvu pridobil tudi državljanstvo te države članice“,(49) iz treh razlogov: zaradi zagotavljanja skladnosti sistema, ki temelji na logiki vključevanja državljana Unije, zaradi zagotovitve polnega učinka člena 21 PDEU in zaradi spodbujanja enakega obravnavanja državljanov Unije.

43.      Natančneje, Sodišče je razsodilo, da bi bilo v nasprotju z logiko postopnega vključevanja, ki se spodbuja s členom 21 PDEU, če bi se moral tak državljan, ki so mu bile zaradi uresničevanja svobode do prostega gibanja v skladu s tem členom podeljene pravice, tem pravicam – zlasti pravici do družinskega življenja v državi članici gostiteljici – odpovedati, ker se je želel z naturalizacijo v njeno družbo še bolj vključiti.(50) Sodišče je tako poudarilo, da bi bile pravice, ki so državljanu Unije podeljene v državi članici gostiteljici, med drugim tudi pravica do družinskega življenja z državljanom tretje države, omejene glede na njegovo vključenost v družbo te države članice in število njegovih državljanstev.(51)

44.      Sodišče je prav tako navedlo, da se s polnim učinkom pravic, ki jih člen 21(1) PDEU podeljuje državljanom Unije, zahteva, da mora biti državljan Unije v takem položaju v državi članici gostiteljici upravičen do tega, da še naprej uživa pravice iz te določbe tudi po tem, ko je ob izvornem državljanstvu pridobil še državljanstvo te države članice, in natančneje, do tega, da razvije družinsko življenje s svojim zakoncem, ki je državljan tretje države, tako da se zadnjenavedenemu podeli izvedena pravica do prebivanja.(52) Čeprav torej Sodišče od državljana Unije, ki se vrne v svojo izvorno državo članico, zahteva, da ga spremlja državljan tretje države, v navedenem primeru take zahteve ne postavlja, saj lahko državljan Unije uveljavlja pravice, ki so mu podeljene z Direktivo 2004/38, tudi če si družinsko življenje ustvari in ga razvije šele po prihodu na ozemlje države članice, katere državljanstvo je pridobil.(53)

45.      Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da bi bil državljan Unije, ki je uresničeval svojo svobodo do prostega gibanja in ki je poleg izvornega državljanstva pridobil tudi državljanstvo države članice gostiteljice, z vidika družinskega življenja obravnavan manj ugodno kot državljan Unije, ki je to svobodo prav tako uresničeval, vendar je ohranil le svoje izvorno državljanstvo.(54)

46.      Po mojem mnenju te sodne prakse ni mogoče po analogiji uporabiti za položaj državljana Unije, ki ima od rojstva državljanstvo države članice, na ozemlju katere prebiva.

47.      Prvič, s tako razširitvijo bi bilo treba priznati, da pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic iz člena 21 PDEU vključuje tudi pravico državljanov Unije do vstopa v njihovo državo članico izvora in prebivanja v njej. Vendar opozarjam, da glede na naravo in obseg vezi državljanstva pravica do vstopa v lastno državo članico in prebivanja v njej ne more biti vezana na „omejitve in pogoje“, na katere izrecno napotujeta člen 20(2) in člen 21(1) PDEU.(55)

48.      Drugič, s tako razlago bi se še dodatno omejila pristojnost držav članic v zvezi s pogoji za prebivanje državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, kar bi nazadnje privedlo do neomejenega priznavanja pravic v zvezi z državljanstvom Unije, čeprav nobena določba Pogodb tega izrecno ne določa, saj je državljanstvo Unije glede na besedilo člena 20(1) PDEU izvedeno in dopolnjuje državljanstvo države članice. Na podlagi take razlage bi namreč morale države članice že zgolj na podlagi člena 21(1) PDEU, tudi v povezavi s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, svojim državljanom, ki imajo tudi državljanstvo druge države članice, priznati pravice in ugodnosti, povezane z uresničevanjem pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, med katere spada tudi izvedena pravica do prebivanja, čeprav se Direktiva 2004/38 zanje nikoli ne bi uporabljala.

49.      Po mojem mnenju je prav v tem najpomembnejša razlika glede na zadeve, v katerih sta bili izdani sodbi Lounes in Chief Appeals Officer in drugi, in glavna težava, če bi se sprejela razširitev rešitve, ki jo je Sodišče oblikovalo v teh sodbah.

50.      V vsaki od teh zadev je namreč oseba z nacionalnim državljanstvom „aktivirala“ uveljavljanje državljanstva Unije s tem, da je pred naturalizacijo v državi članici gostiteljici uresničevala svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic pod pogoji, določenimi z Direktivo 2004/38. Posledica tega je bila, da je njen pravni status, zlasti njen osebni in družinski položaj, ab initio spadal na področje uporabe prava Unije, saj je postala nosilka novih pravic, ki izhajajo iz prava Unije.(56) V skladu s pravno teorijo državljanstvo Unije tako ustvarja dodaten sklop pravic za državljane te države. Prvemu sklopu pravic, ki so povezane z državljanstvom države članice in jih imajo njeni državljani, namreč dodaja drugi sklop novih pravic, ki jih imajo državljani vseh držav članic na podlagi določb iz Pogodb.(57) P. N. Ormazabal je tako britansko državljanstvo pridobila prav zaradi uresničevanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic pod pogoji, določenimi z Direktivo 2004/38, in zaradi „postopne vključitve“, ki je bila posledica tega v državi članici gostiteljici, Sodišče pa je dopustilo, da se ta direktiva „uporabi po analogiji“ za njeno prebivanje v Združenem kraljestvu izključno v povezavi z že prej pridobljenimi pravicami.(58) Zato je bilo za Sodišče bistveno, da se pravice, ki jih je že prej pridobila na podlagi navedene direktive, zlasti pravica do združitve družine, na ozemlju Združenega kraljestva ohranijo prek člena 21(1) PDEU. Pri tem ni bilo pomembno, ali se je upoštevalo njeno špansko ali britansko državljanstvo, saj je bila predvsem državljanka Unije, ki je uresničevala pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic in katere pravico do združitve družine, ki ji je bila priznana, je bilo treba varovati.(59) To ni bilo pomembno le zaradi zagotovitve polnega učinka člena 21(1) PDEU, temveč tudi zaradi avtonomije in avtoritete pravnega reda Unije.

51.      Vendar v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, državljan Unije ne more nikoli uveljavljati pravic, ki jih je pred tem pridobil zaradi „aktivacije“ Direktive 2004/38, saj se, kot je Sodišče že večkrat razsodilo, ta zanj nikoli ne uporablja, ker se giblje in prebiva na ozemlju držav članic, katerih državljanstvo ima. Ker teh pravic ne more pridobiti, jih zato tudi ne more ohraniti.(60)

52.      V sedanjem stanju prava Unije in če se področje uporabe člena 21(1) PDEU ne razširi, je zadevna oseba, kar zadeva pogoje prebivanja njenega družinskega člana, ki je državljan tretje države, v pravnem položaju, ki je primerljiv s položajem „statičnega“ nemškega državljana, ki je vse življenje prebival v Nemčiji ter si je v tej državi ustvaril in razvil družinsko življenje.

53.      Res je, da se s tako rešitvijo uvaja različno obravnavanje med državljani Unije z državljanstvom dveh držav članic glede na način, kako jim je bilo podeljeno to dvojno državljanstvo. Na eni strani gre za državljana Unije, ki ima tako kot zadevna oseba od rojstva državljanstvo dveh držav članic in ga je treba šteti za „statičnega“, ker se je vedno selil med državami članicami, katerih državljanstvo ima, in v njih prebival. Na drugi strani gre za državljana Unije, ki je – tako kot P. N. Ormazabal – pridobil državljanstvo druge države članice z naturalizacijo in ga je treba šteti za „mobilnega“. Njegovemu prvemu državljanstvu je bilo dodano še drugo, ki ga je lahko pridobil, ker je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.(61)

54.      Vendar je treba pravni položaj zadevne osebe in P. N. Ormazabal razlikovati, saj je le zadnjenavedena uveljavljala pravice, ki izhajajo iz Direktive 2004/38.

55.      To različno obravnavanje se mi tako zdi primerljivo z obravnavanjem, ki se priznava med „statičnim“ nacionalnim državljanom, ki je vedno prebival v svoji državi članici izvora, in „mobilnim“ državljanom, ki je svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic uresničeval tako, da se je preselil v državo članico, ki ni njegova država članica izvora.

56.      V zvezi s tem je treba poudariti, da bi razširitev rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Lounes, privedla do različnega obravnavanja nacionalnih državljanov glede na to, ali imajo tudi drugo državljanstvo ali ne. Medtem ko se namreč za „statičnega“ državljana, ki ima le državljanstvo države članice, na ozemlju katere je vedno prebival z družino, uporablja le nacionalna zakonodaja o priseljevanju, bi se državljan, ki ima državljanstvo dveh držav članic, ki je tako kot zadevna oseba ustvaril in razvijal družinsko življenje na tem istem ozemlju, lahko skliceval na ugodnejše določbe na področju pravice do vstopa in prebivanja. Z vidika pravil o pravici do vstopa in prebivanja njunih družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, pa se mi njun osebni in družinski položaj zdi povsem primerljiv. Taka razlaga bi bila zato lahko v nasprotju z besedilom člena 17(1) Evropske konvencije o državljanstvu, v skladu s katerim morajo imeti „[d]ržavljani države pogodbenice, ki imajo tudi drugo državljanstvo, na ozemlju te države pogodbenice, v kateri prebivajo, enake pravice in dolžnosti kot drugi državljani te države pogodbenice“.

57.      Glede na vse te elemente menim, da se člen 21(1) PDEU ne uporablja za položaj državljana Unije, ki ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic pod pogoji, določenimi v Direktivi 2004/38, s tem, da se je preselil iz ene v drugo od držav članic, katerih državljanstvo ima od rojstva, in ki je razvil družinsko življenje z državljanom tretje države, čeprav je bil že trajno nastanjen na ozemlju ene od teh držav. V obravnavani zadevi ta člen torej ne nasprotuje temu, da nemški upravni organi prošnjo za pridobitev pravice do prebivanja, ki jo je vložila tožeča stranka, obravnavajo v skladu z določbami nacionalnega prava, ki urejajo pravico do prebivanja družinskega člana zadevne osebe, ki je državljan tretje države.

58.      Zato bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da se člen 21(1) PDEU ne uporablja za državljana Unije, ki je vedno prebival v eni ali drugi od držav članic, katerih državljanstvo ima od rojstva, in tako ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, če položaj tega državljana ne vključuje uporabe ukrepov države članice, ki bi ga prikrajšali za učinkovito uživanje bistva pravic, ki jih ima zaradi svojega statusa državljana Unije, ali bi uresničevanje te pravice ovirali.

IV.    Predlog

59.      Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), odgovori:

Člen 21(1) PDEU se ne uporablja za državljana Unije, ki je vedno prebival v eni ali drugi od držav članic, katerih državljanstvo ima od rojstva, in tako ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, če položaj tega državljana ne vključuje uporabe ukrepov države članice, ki bi ga prikrajšali za učinkovito uživanje bistva pravic, ki jih ima zaradi svojega statusa državljana Unije, ali bi uresničevanje te pravice ovirali.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      V francoskem pravu obstaja izraz, v skladu s katerim se „nihče ne more sklicevati na svoj status tujca“ (nul ne peut se prévaloir de son extranéité). To pomeni, da se Francoz ne more sklicevati na drugo državljanstvo, da bi se izognil svojim pravnim obveznostim v Franciji.


3      Za zgodovinski pristop glej Kochenov, D., „Double Nationality in the EU: An Argument for tolerance“, European Law Journal, št. 3, Blackwell, Oxford 2011, str. od 323 do 343, zlasti str. 326 in naslednje.


4      Glej de Groot, D., „Free Movement of Dual EU Citizens“, v: Cambienu, N., Kochenov, D., in Muir, E., European Citizenship under Stress: Social Justice, Brexit and Other Challenges, Brill Nijhoff, Leyde, 2020, str. od 67 do 109.


5      Glej dokument, naslovljen „Population in private households by migrant back ground and dual citizenship“, ki ga je objavil Destatis, Statistisches Bundesamt (nemški zvezni statistični urad) in je dostopen na: https://www.destatis.de/EN/Themes/Society-Environment/Population/Migration-Integration/Tables/migrant-status-dual-citizenships.html. Število nemško-italijanskih državljanov je znašalo 194.000, nemško-romunskih državljanov 151.000, nemško-grških 104.000, nemško-francoskih pa 91.000.


6      BGBl. 2024 I, str. 104, in popravek v BGBl. 2025 I, str. 98.


7      V zvezi s ključnimi točkami te reforme glej pojasnila, ki so dostopna na: https://www.bundesregierung.de/breg-de/aktuelles/droit-nationalite-2254386.


8      Glej Szpunar, M., in Blas López, M. E., „Some Reflections on Member State Nationality: A Prerequisite of EU Citizenship and an Obstacle to Its Enjoyment“, v: Kochenov, D., EU Citizenship and Federalism: The Role of Rights, Cambridge University Press, Cambridge, 2017, str. od 107 do 124, zlasti str. 108 in 122. Glede razmerja med državljanstvom države članice in državljanstvom Unije glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi Rottmann (C‑135/08, EU:C:2009:588, točka 23).


9      C‑165/16, v nadaljevanju: sodba Lounes, EU:C:2017:862.


10      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).


11      Iz listin v nacionalnem spisu je razvidno, da je tožeča stranka med junijem 2012 in septembrom 2022 prestajala različne zaporne kazni zaradi sedmih kazenskih obsodb za kazniva dejanja namerne povzročitve škode, tatvine, namerne povzročitve telesne poškodbe, goljufije, sostorilstva pri spolnem napadu, nedovoljene trgovine s prepovedanimi drogami in vožnje brez vozniškega dovoljenja. Postopek izgona, ki ga je nemška uprava začela maja 2016, je bil februarja 2020 iz družinskih razlogov odložen.


12      BGBl. 2004 I, str. 1986.


13      V različici, ki izhaja iz zakona z dne 20. aprila 2023 (BGBl. 2023 I, str. 106). Člen 5(1), prvi stavek, navedenega zakona določa, da se „[d]ružinskim članom s pravico do prostega gibanja, ki niso državljani Unije, […] po uradni dolžnosti v šestih mesecih po tem, ko so predložili potrebne informacije, izda dovoljenje za prebivanje za člana družine državljana Unije, ki velja pet let“.


14      Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (višje upravno sodišče v Baden-Württembergu) je v odločbi z dne 5. julija 2023 ugotovilo, da med tožečo stranko in njenimi otroki ni dejanske odvisnosti (točka 25).


15      Glej sodbo z dne 22. februarja 2024, Direcţia pentru Evidenţa Persoanelor şi Administrarea Bazelor de Date (C‑491/21, EU:C:2024:143, točka 27).


16      Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi (C‑488/21, v nadaljevanju: sodba Chief Appeals Officer in drugi, EU:C:2023:1013, točka 43 in navedena sodna praksa).


17      C‑148/02, EU:C:2003:539.


18      C‑541/15, EU:C:2017:432.


19      C‑713/23, EU:C:2025:917.


20      C‑434/09, v nadaljevanju: sodba McCarthy, EU:C:2011:277.



21      Glej sodbo McCarthy (točka 23).


22      Glej sodbo McCarthy (točka 45 in navedena sodna praksa).


23      Glej sodbo McCarthy (točka 54).


24      Glej sodbo McCarthy (točke 46 in od 48 do 54).


25      Glej sodbo McCarthy (točka 55).


26      Glej tudi člen 9 PEU.


27      Glej sodbo z dne 4. junija 2026, Safi (C‑147/24, v nadaljevanju: sodba Safi, EU:C:2026:442, točka 32 in navedena sodna praksa).


28      Glej sodbo Lounes (točka 51). Sodišče je to načelo nedavno ponovno potrdilo v posebnem okviru priznanja, vpisa ali spremembe podatkov o osebnem stanju državljana Unije. Glej zlasti sodbo z dne 12. marca 2026, Shipova (C‑43/24, EU:C:2026:183, točka 33 in navedena sodna praksa).


29      Glej sodbo z dne 17. novembra 2011, Gaydarov (C‑430/10, EU:C:2016:749, točka 25 in navedena sodna praksa). Ležeča pisava je moj poudarek.


30      Glej v zvezi s tem premisleke Szpunar, M., in Blas López, M. E., op. cit., ter sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi Rottmann (C‑135/08, EU:C:2009:588, točka 23).


31      C‑430/10, EU:C:2011:749.


32      Glej sodbo z dne 17. novembra 2011, Gaydarov (C‑430/10, EU:C:2016:749, točka 29 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo Safi (točka 33).


33      Glej sodbi z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Tajska mati mladoletnega nizozemskega otroka) (C‑459/20, EU:C:2023:499, točka 41 in navedena sodna praksa), ter Chief Appeals Officer in drugi (točka 43). Glej tudi sodbo Safi (točka 47 in navedena sodna).


34      Glej sodbo McCarthy (točka 34).


35      Sodišče je v sodbi z dne 29. aprila 2025, Komisija/Malta (Državljanstvo za vlagatelje) (C‑181/23, EU:C:2025:283), opozorilo, da je temelj vezi državljanstva države članice „v posebnem solidarnem in lojalnem razmerju med to državo in njenimi državljani ter v vzajemnosti pravic in dolžnosti“ (točka 96 in navedena sodna praksa). Glej tudi Kochenov, D., „Double Nationality in the EU: An Argument for Tolerance“, op. cit.


36      Glej sodbo Safi (točka 35 in navedena sodna praksa).


37      Glej sodbo Safi (točka 35 in navedena sodna praksa).


38      Glej sodbo Safi (točka 34 in navedena sodna praksa).


39      C‑34/09, EU:C:2011:124. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je bila za enega od staršev mladoletnih otrok, ki so bili belgijski državljani, izdana odredba o zapustitvi belgijskega ozemlja in pristojni organi so zavrnili njegovo prošnjo za delovno dovoljenje. Sodišče je razsodilo, da bi take odločbe otrokom R. Zambrana onemogočile dejansko izvrševanje pravic, ki izhajajo iz člena 20 PDEU. Zaradi odločb, obravnavanih v navedeni zadevi, bi morali otroci, ki so državljani Unije, zapustiti območje Evropske unije (točki 43 in 44).


40      Sodba Safi (točka 41). Glej tudi sodbo z dne 8. maja 2025, Stadt Wuppertal (C‑130/24, EU:C:2025:340, točka 27 in navedena sodna praksa).


41      Glej sodbo Safi (točka 42 in navedena sodna praksa).


42      Glej sodbo Safi (točke od 43 do 47). Glej tudi sodbo z dne 8. maja 2025, Stadt Wuppertal (C‑130/24, EU:C:2025:340, točka 28 in navedena sodna praksa).


43      C‑34/09, EU:C:2011:124.


44      C‑133/15, EU:C:2017:354.


45      C‑82/16, EU:C:2018:308.


46      Glej tudi sodbe z dne 8. novembra 2012, Iida (C‑40/11, EU:C:2012:691, točka 71); z dne 8. maja 2013, Ymeraga in drugi (C‑87/12, EU:C:2013:291, točka 36); z dne 10. oktobra 2013, Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645, točka 32); z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín (C‑165/14, EU:C:2016:675, točka 74), in z dne 13. septembra 2016, CS (C‑304/14, EU:C:2016:674, točka 29).


47      Glej tudi opombo 14 teh sklepnih predlogov.


48      Za pripombe k tej sodbi glej zlasti Benlolo Carabot, M., „Cour de justice, gde ch., 14 novembre 2017, Toufik Lounes c/Secretary of State for the Home Department, aff. C‑165/16, ECLI:EU:C:2017:862“, Jurisprudence de la CJUE 2017: décisions et commentaires, Bruylant, Bruselj, 2018, str. od 255 do 266.


49      Glej sodbo Lounes (točka 60). Ležeča pisava je moj poudarek.


50      Glej sodbo Lounes (točka 58).


51      Glej sodbo Lounes (točka 59).


52      Glej sodbo Lounes (točka 60). Glej tudi sodbo Chief Appeals Officer in drugi (točka 45).


53      Glede sodne prakse v zvezi z vračanjem državljanov Unije v državo izvora glej zlasti položaje, navedene v sodbah z dne 11. decembra 2007, Eind (C‑291/05, EU:C:2007:771); z dne 12. marca 2014, O. in B. (C‑456/12, EU:C:2014:135), in z dne 27. junija 2018, Altiner in Ravn (C‑230/17, EU:C:2018:497). Zadeve, v katerih so bile izdane te sodbe, so se namreč nanašale na položaj državljana Unije, ki se je vrnil v svojo državo članico izvora, potem ko je dejansko prebival v državi članici, katere državljanstva ni imel, pod pogoji, določenimi z Direktivo 2004/38, in v kateri je razvil ali utrdil družinsko življenje z državljanom tretje države. V takih primerih je Sodišče razsodilo, da se s polnim učinkom pravic, ki jih ima državljan Unije na podlagi člena 21(1) PDEU, zahteva, da se to družinsko življenje, ki se je razvilo ob uresničevanju svobode do prostega gibanja in prebivanja v državi članici gostiteljici, lahko nadaljuje ob njegovi vrnitvi v državo članico, katere državljan je, in zato od te države zahteva, da zadevnemu družinskemu članu, državljanu tretje države, podeli izvedeno pravico do prebivanja. Sodišče je ugotovilo, da bi bil ta državljan Unije brez take pravice do prebivanja lahko odvrnjen od tega, da zapusti svojo državo članico izvora, da bi uresničeval svojo pravico do prebivanja v drugi državi članici, ali da se po tem, ko je to pravico uresničeval, vrne v to državo članico izvora, ker ne bi bil prepričan, da bo lahko v tej državi nadaljeval družinsko življenje, ki ga je razvil ali utrdil v državi članici gostiteljici.


54      Glej sodbo Lounes (točka 59).


55      Glej točko 29 teh sklepnih predlogov.


56      Glej Closa, C., „Citizenship of the Union and nationality of member States“, Common Market Law Review, št. 2, Wolters Kluwer, Leyde, 1995, str. od 487 do 518, zlasti str. 487.


57      Glej Closa, C., op. cit., zlasti str. 493 in 494.


58      Glej sodbo Lounes (točki 56 in 57).


59      Heymann, J., „Citoyenneté de l’Union et conflit positif de nationalités“, Revue Trimestrielle de Droit européen, št. 3, Dalloz, Paris, 2018, str. od 587 do 596, zlasti točka 13.


60      Glej delovni dokument, naslovljen „Right to return and dual citizens in free movement case law“, ki ga je David de Groot novembra 2024 pripravil za Evropski parlament.


61      Člen 5(2) Evropske konvencije o državljanstvu, ki je bila podpisana 6. novembra 1997 v Strasbourgu v okviru Sveta Evrope in je začela veljati 1. marca 2000, katere pogodbenice so številne države članice, določa, da mora „[v]saka država pogodbenica ravnati po načelu prepovedi diskriminacije med svojimi državljani, ne glede na to, ali so državljani od rojstva ali pa so državljanstvo pridobili pozneje“. Vendar se ta člen, kot je razvidno iz njegovega pojasnjevalnega poročila, nanaša le na uporabo pravil o državljanstvu za državljane od rojstva in druge državljane, vključno z naturaliziranimi osebami (točka 46 tega poročila).