1.

„Zdravila sirote“ so zdravila za zdravljenje bolezni, ki so razmeroma nepogoste (znanih tudi kot redke bolezni), zaradi česar jih je težko dobičkonosno razvijati in tržiti. Da bi zakonodajalec Unije obravnaval pomisleke, ki izhajajo iz omejene dostopnosti zdravil bolnikom s takimi boleznimi, je sprejel zakonodajni okvir za spodbujanje proizvodnje teh zdravil. Ta okvir, ki ga sestavljata zlasti Uredba (ES) št. 141/2000 ( 2 ) in Uredba (ES) št. 847/2000, ( 3 ) ponuja več spodbud za farmacevtsko industrijo, vključno z „nagrado“ v obliki večletne tržne ekskluzivnosti.

2.

Da bi bilo zdravilo določeno kot zdravilo sirota in imelo koristi od takšne ekskluzivnosti, mora med drugim zagotavljati pomembno korist v primerjavi z drugimi odobrenimi zdravljenji.

3.

Tržna ekskluzivnost pa ni absolutna. Mogoče je odobriti odstopanje, med drugim kadar je podobno zdravilo na kratko varnejše, učinkovitejše ali kako drugače klinično boljše od določenega zdravila sirote.

4.

Obravnavana zadeva se prvenstveno nanaša na dve zdravili: „Tobi Podhaler – Tobramycin“ (v nadaljevanju: Tobi Podhaler) in „Tobramycin VVB in povezana imena“ (v nadaljevanju: Tobramycin VVB). Obe zdravili sta indicirani za zdravljenje pljučne okužbe, ki jo povzroča bakterija Pseudomonas aeruginosa, pri bolnikih s cistično fibrozo, starih šest let in več.

5.

Natančneje, zdravilo Tobi Podhaler je bilo določeno kot zdravilo sirota, potem pa je bilo zanj izdano dovoljenje za promet (DP) in s tem podeljena posledična tržna ekskluzivnost. Družba Mylan IRE Healthcare Ltd (v nadaljevanju: Mylan) je nato postala imetnica tega DP.

6.

Toda med obdobjem te tržne ekskluzivnosti je druga družba, UAB VVB (v nadaljevanju: VVB), pridobila DP za zdravilo Tobramycin VVB, podobno zdravilu Tobi Podhaler. Družba VVB je zato pri Evropski komisiji vložila vlogo za odstopanje od tržne ekskluzivnosti zdravila Tobi Podhaler, ki je bilo odobreno.

7.

Ta sklep je bil izpodbijan pred Splošnim sodiščem, vendar je bila tožba zavrnjena. Z obravnavano pritožbo družba Mylan izpodbija po njenem mnenju napačno razlago meril, ki omogočajo odstopanje od tržne ekskluzivnosti v zvezi z zdravilom siroto.

8.

Člen 3(1) Uredbe št. 141/2000 določa:

„Zdravilo se določi kot zdravilo sirota, če sponzor lahko določi:

9.

Člen 8 Uredbe št. 141/2000 določa:

„1.   Če je dovoljenje za promet z zdravilom siroto izdano na podlagi Uredbe (EGS) št. 2309/93 ali če so vse države članice izdale dovoljenja za promet skladno s postopki za medsebojno priznavanje, določenimi v členih 7 in 7a Direktive 65/65/EGS ali členu 9(4) Direktive Sveta 75/319/EGS z dne 20. maja 1975 o približevanju zakonov ali drugih predpisov, ki se nanašajo na zdravila, in brez vpliva na zakonodajo o intelektualni lastnini ali katero koli drugo določbo zakonodaje Skupnosti, Skupnost in države članice v obdobju 10 let ne sprejmejo nobene druge vloge za dovoljenje za promet z zdravilom oziroma ne izdajo drugega dovoljenja za promet ali sprejmejo vloge za razširitev obstoječega dovoljenja za promet za isto terapevtsko indikacijo za podobno zdravilo.

[…]

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 in ne da bi posegali v zakonodajo o intelektualni lastnini ali katero koli drugo določbo zakonodaje Skupnosti, se dovoljenje za promet lahko za isto terapevtsko indikacijo odobri podobnemu zdravilu, če:

10.

Člen 3(2) Uredbe št. 847/2000 določa:

„Zaradi izvajanja člena 3 Uredbe [št. 141/2000] se uporablja naslednja opredelitev pojma:

11.

Člen 3(3)(d) Uredbe št. 847/2000 določa:

„‚klinično superioren‘ pomeni, da ima zdravilo dokazano pomembno terapevtsko ali diagnostično prednost pred zdravilom siroto, za katero je dovoljenje že izdano, in sicer na en ali več načinov:

12.

Dejanske okoliščine so opisane v točkah od 1 do 38 izpodbijane sodbe. ( 4 ) Za namene teh sklepnih predlogov bi navedel naslednje.

13.

Leta 1999 je družba Novartis Pharmaceuticals UK pridobila DP za TOBI, to je zdravilo, indicirano za zdravljenje pljučne okužbe z bakterijo Pseudomonas aeruginosa pri bolnikih s cistično fibrozo, starih šest let ali več. ( 5 ) Ko je bilo za zdravilo TOBI podeljeno DP, Uredba št. 141/2000 še ni veljala.

14.

Leta 2003, ko je ta uredba veljala, je bila določitev kot zdravilo sirota odobrena za zdravilo „Tobramycin (prašek za inhaliranje)“ (ustreza zdravilu Tobi Podhaler), ( 6 ) prav tako namenjeno zdravljenju okužbe pljuč pri bolnikih s cistično fibrozo, starih šest let ali več. Ker je to zdravilo podobno zdravilu TOBI, je moral sponzor zdravila Tobi Podhaler za določitev kot zdravilo sirota dokazati, da ima zdravilo Tobi Podhaler pomembno korist v primerjavi z zdravilom TOBI. Ta pogoj je bil izpolnjen, ker je bilo zdravilo Tobi Podhaler veliko preprosteje aplicirati.

15.

Določitev kot sirota je bila pozneje prenesena na družbo Novartis Europharm Ltd.

16.

Ko je Komisija leta 2011 izdala DP za zdravilo Tobi Podhaler, ( 7 ) je ta sklep povzročil 10-letno obdobje tržne ekskluzivnosti, ki je bilo nato podaljšano za dve leti. ( 8 ) To obdobje tržne eksluzivnosti načeloma preprečuje, da bi v tem obdobju na trg vstopila podobna zdravila, pri čemer pa veljajo določena odstopanja, vključno s primeri, ko je podoben izdelek klinično superioren.

17.

Leta 2016 je Komisija na podlagi tega razloga za odstopanje družbi VVB izdala DP za zdravilo Tobramycin VVB. Pri sprejetju tega sklepa (v nadaljevanju: sporni sklep) ( 9 ) se je Komisija ob uporabi ustreznih pravil sklicevala na znanstveno mnenje Odbora za zdravila za uporabo v humani medicini, ki je ugotovil, da je zdravilo Tobramycin VVB klinično boljše od zdravila Tobi Podhaler, ker je bilo varnejše za bistveni del prebivalstva, saj je preprosto povedano povzročilo manjšo pojavnost kašlja in potrebe po prekinitvi zdravljenja. ( 10 )

18.

Družba Novartis Europharm je leta 2016 vložila tožbo, s katero je poleg drugega predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa med drugim zaradi domnevne kršitve njenih pravic tržne ekskluzivnosti.

19.

Komisija, ki jo je podprla družba VVB, je Splošnemu sodišču predlagala, da to tožbo zavrne.

20.

Po prenosu DP za zdravilo Tobi Podhaler na družbo Mylan je bilo tej dovoljeno, da v postopku pred Splošnim sodiščem nadomesti družbo Novartis Europharm.

21.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ( 11 ) tožbo zavrnilo.

22.

Družba Mylan (v nadaljevanju: pritožnica) s pritožbo, vloženo 4. aprila 2022, Sodišču predlaga, prvič, da ugotovi, da je pritožba dopustna in utemeljena. Drugič, Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Tretjič, Sodišču predlaga, da sporni sklep razglasi za ničen, če stanje postopka do dovoljuje, ali podredno zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Četrtič, družba Mylan Sodišču predlaga, da Komisiji naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopkih pred Splošnim sodiščem in pred Sodiščem. Nazadnje, Sodišču predlaga, da družbi VVB naloži, da sama nosi stroške, ki jih je imela v postopkih na obeh stopnjah.

23.

Komisija in družba VVB sta 15. junija 2022 vložili odgovora na pritožbo, s katerima Sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in plačilo stroškov naloži pritožnici.

24.

Družba Mylan je 22. avgusta 2022, potem ko ji je Sodišče to dovolilo, vložila repliko. Komisija in družba VVB sta 3. oktobra 2022 vsaka vložili dupliko.

25.

Sodišče je medtem ugodilo predlogu Evropske agencije za zdravila (EMA) za intervencijo v podporo Komisiji. ( 12 ) EMA v intervencijski vlogi Sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo njenih stroškov. Družba Mylan in Komisija sta 14. oziroma 6. decembra 2022 predložili stališči glede te intervencijske vloge.

26.

Družbi Mylan in VVB, Komisija in EMA so na obravnavi 20. septembra 2023 podale ustne navedbe.

27.

Obravnavana pritožba temelji na dveh pritožbenih razlogih. Prvič, družba Mylan trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem klinično boljšega v smislu člena 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000. Drugič, družba Mylan zatrjuje napačno uporabo prava zaradi nezadostne obrazložitve.

28.

Na zahtevo Sodišča v teh sklepnih predlogih obravnavam samo prvi pritožbeni razlog. V ta namen in glede na tehnično naravo te zadeve bom najprej pojasnil upoštevne elemente regulativnega okvira, ki se uporablja, in jih povezal z glavnimi dejstvi zadeve (A). Na podlagi tega bom nato predstavil razloge, ki so me vodili k sklepu, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti (B).

29.

Iz člena 3(1) Uredbe št. 141/2000 izhaja, da mora biti zdravilo, da se šteje za „siroto“, bodisi namenjeno zdravljenju življenjsko nevarne ali kronično izčrpavajoče bolezni, ki prizadene največ pet od deset tisoč oseb v Evropski uniji (merilo razširjenosti), bodisi (ne glede na razširjenost zadevnega stanja) zdravilo, za katero ni verjetno, da bi promet z njim brez spodbud ustvaril zadosti dohodka za upravičenje naložbe (merilo donosnosti naložbe).

30.

V tej določbi sta navedena dva scenarija, ki lahko vodita do tega, da je zdravilo določeno kot sirota.

31.

Prvi scenarij je, kadar sponzor zdravila dokaže, da ne obstaja nobena zadovoljiva metoda za diagnosticiranje, preprečevanje ali zdravljenje zadevne bolezni. Vendar, če taka metoda obstaja, se lahko zdravilo vseeno določi kot zdravilo sirota, kadar sponzor dokaže, da bo pomembno koristilo obolelim za to boleznijo.

32.

V obravnavani zadevi je upošteven drugi scenarij.

33.

Tobi Podhaler je namreč zdravilo, podobno zdravilu TOBI. Da je bilo določeno kot sirota, je moral torej sponzor dokazati obstoj pomembne koristi v primerjavi z že odobrenimi zdravljenji, kot je TOBI.

34.

Pojem pomembna korist je v členu 3(2) Uredbe št. 847/2000 opredeljen kot „klinična prednost ali glavni prispevek k oskrbi bolnika“.

35.

V tem primeru je pomembna korist, ki jo zagotavlja zdravilo Tobi Podhaler, ta, da pomeni „glavni prispevek k oskrbi bolnika“ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 847/2000, ker „je znatno skrajšalo čas dovajanja zdravila v primerjavi z zdravilom TOBI in se lahko uporablja s prenosnim sistemom za dovajanje, kar privede do dodatnega udobja za bolnike in potencialno do izboljšanja adherence“. ( 13 ) Namreč, kot je razvidno iz spisa in kakor je pojasnila zlasti družba Mylan v tem postopku, je TOBI tekoče zdravilo, ki se uporablja za inhalacijsko terapijo z nebulatorjem, napravo, ki tehta med 1,5 in 2 kg, medtem ko Tobi Podhaler sestoji iz suhega praška, ki ga je treba aplicirati s prenosno inhalacijsko napravo, ki tehta 20 gramov. Poleg tega je čas, potreben za aplikacijo zdravila TOBI, daljši kot za zdravilo Tobi Podhaler.

36.

Dodati je treba, da so podatki, zbrani za dokaz pomembne koristi zdravila Tobi Podhaler (da bi bilo določeno kot zdravilo sirota in pozneje pridobilo DP kot zdravilo sirota), ( 14 ) pokazali tudi, da je zdravilo Tobi Podhaler pomenilo večje tveganje za pojav kašlja kot zdravilo TOBI in vodilo do večje stopnje prekinitve zdravljenja v vseh upoštevnih starostnih skupinah (otroci, mladostniki, odrasli). Ta intoleranca je bila takrat znana in je bila vključena v povzetek značilnosti zdravila Tobi Podhaler, ki je vsebovalo posebno opozorilo in priporočilo za uporabo zdravilo TOBI v primeru intolerance. ( 15 ) Hkrati pa ti neželeni učinki niso izključevali ugotovitve, da „Tobi Podhaler zagotavlja učinkovitost in varnost, ki sta primerljivi z zdravilom TOBI“, ( 16 ) in da je bilo, kot je v bistvu ugotovilo Splošno sodišče, „[tako] ugotovljeno, da sta ta profila primerljiva ali podobna za celotno populacijo“. ( 17 )

37.

Kar zadeva vprašanje tržne ekskluzivnosti, kakršna je bila podeljena na podlagi določitve zdravila Tobi Podhaler kot zdravilo sirota (in dovoljenja za promet z njim), ta ekskluzivnost ni absolutna, kakor sem že navedel. To izhaja iz člena 8(3) Uredbe št. 141/2000, ki določa, da se DP lahko za isto terapevtsko indikacijo odobri podobnemu zdravilu, če med drugim „drugi vlagatelj [kot je družba VVB] v svoji vlogi lahko utemelji, da je drugo zdravilo [kot je Tobramycin VVB], čeprav je podobno zdravilu siroti, ki že ima dovoljenje [kot je Tobi Podhaler], varnejše, učinkovitejše ali kako drugače klinično boljše“. ( 18 )

38.

Prav na podlagi tega razloga klinične superiornosti je bilo družbi VVB odobreno odstopanje od tržne ekskluzivnosti, podeljene za zdravilo Tobi Podhaler, in izdano DP za zdravilo Tobramycin VVB. V tem smislu je Komisija natančneje ugotovila, da je zdravilo Tobramycin VVB klinično boljše od zdravila Tobi Podhaler, saj zagotavlja „večjo varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva“. To je posebno merilo klinične superiornosti, ki ga izrecno določa člen 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000 (ki skupaj s členom 3(3)(d)(1) in (3) pojasnjuje določbe člena 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000 in ki ga bom obširneje obravnaval v nadaljevanju teh sklepnih predlogov).

39.

Glede na to se lahko obravnavana zadeva zdi nekoliko zapletena, ker je Tobramycin VVB pravzaprav generična kopija zdravila TOBI, kot izhaja iz izpodbijane sodbe ( 19 ) in je bilo v tem postopku večkrat navedeno. To dejstvo je družbi VVB omogočilo, da se je sklicevala na predhodno zbrane podatke o zdravilu TOBI, vključno s tistimi, ki so bili prej uporabljeni za primerjavo med zdraviloma TOBI in Tobi Podhaler. ( 20 ) Iz teh podatkov je mogoče sklepati, da je zdravilo Tobramycin VVB tako kot zdravilo TOBI varnejše od zdravila Tobi Podhaler za del ciljnega prebivalstva in zato klinično boljše od zdravila Tobi Podhaler, ker ne povzroča neželenih učinkov v obliki kašlja in prekinitve zdravljenja.

40.

Glede na navedeno morda bega, da je bil sklep o klinični superiornosti zdravila Tobramycin VVB v primerjavi z zdravilom Tobi Podhaler zaradi njegove večje varnosti za bistveni del ciljnega prebivalstva sprejet po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je varnostni (in učinkovitostni) profil zdravila Tobi Podhaler (zdravilo št. 2) enakovreden varnostnemu profilu zdravila TOBI (zdravilo št. 1), pri čemer je treba enako ugotoviti tudi za Tobramycin VVB (zdravilo št. 1a), ker je generična kopija zdravila TOBI (zdravilo št. 1).

41.

Splošno sodišče je ta vidik zadeve obravnavalo in ugotovilo, da „dejstvo, da zdravilo Tobi Podhaler za celotno populacijo zagotavlja pomembno korist, ki je upravičena z glavnim prispevkom k oskrbi bolnika […], saj te koristi odtehtajo tveganja neželenih učinkov[,] ni v neskladju z dejstvom, da hkrati in na podlagi istih podatkov zdravilo Tobramycin VVB zagotavlja večjo varnost za bolnike s potencialno intoleranco za zdravilo Tobi Podhaler, ki predstavljajo bistveni del ciljnega prebivalstva“. ( 21 ) Na podlagi tega je zavrnilo trditev družbe Mylan o nedoslednosti sklepa Komisije glede klinične superiornosti zdravila Tobramycin VVB v primerjavi z zdravilom Tobi Podhaler.

42.

Družba Mylan v tem postopku trdi, da za zdravilo ni mogoče šteti, da ima „pomembno korist“ v primerjavi z drugim, hkrati pa je klinično slabše. Bistvo prvega pritožbenega razloga je grajanje razlage Splošnega sodišča o pogoju klinično boljšega, določenem v členu 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000, ker ni sprejelo tega, kar pritožnica šteje za „globalni“ pristop glede treh (alternativnih) meril, na katerih temelji ta pojem (to so, na kratko, večja učinkovitost, večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva ali glavni prispevek k oskrbi bolnika). ( 22 )

43.

V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj je treba to trditev in torej prvi pritožbeni razlog zavrniti.

44.

Pritožnica izpodbija v bistvu trditev, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 132 izpodbijane sodbe.

45.

V tej točki je Splošno sodišče razlagalo pojem klinične superiornosti in se natančneje osredotočilo na merilo „večje varnosti za bistveni del ciljnega prebivalstva“. Opozarjam, da je to posebno merilo klinične superiornosti, določeno v členu 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000 (ki podrobneje opredeljuje pravilo iz člena 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000), ( 23 ) na katero se je v tem primeru sklicevala Komisija, da je družbi VVB izdala DP za zdravilo Tobramycin VVB z odstopanjem od tržne ekskluzivnosti, ki jo uživa zdravilo Tobi Podhaler.

46.

V okviru tega in v navedeni točki je Splošno sodišče ugotovilo, „da člen 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000 izrecno določa merilo večje varnosti ,za bistveni del ciljnega prebivalstva‘“, in sklenilo, „da je to merilo klinične superiornosti treba presoditi individualno, ne da bi ugotavljali splošno razmerje med koristmi in tveganji za celotno prebivalstvo, kakor velja za pomembno korist“.

47.

Pritožnica meni, da ta trditev ni dosledna s predhodno trditvijo v točki 124 izpodbijane sodbe.

48.

V tej točki je Splošno sodišče razlagalo (predvsem) pojem pomembne koristi in med drugim opozorilo, da je treba merila, na katerih temelji ocena pomembne koristi, „presojati kot celoto na podlagi ponderiranja ter splošne ocene razmerja med koristmi in tveganji“.

49.

Razlog za to, da pritožnica meni, da trditev v točki 132 (s katero se ne strinja) ni dosledna s trditvijo iz točke 124 (s katero se strinja, kot razumem njeno stališče), je ta, da po njenem mnenju oba pojma (pomembna korist in klinična superiornost) temeljita na istih merilih (učinkovitost, varnost in glavni prispevek k oskrbi pacienta) ter sta zato medsebojno zamenljiva in ju je treba presojati enako.

50.

Po mnenju pritožnice je namesto tega Splošno sodišče po eni strani napačno sprejelo „individualni“ pristop glede pojma klinične superiornosti, kar pomeni, da je menilo, da je izpolnitev le enega od treh meril – v tem primeru večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva – zadoščala za izpolnitev pogoja klinične superiornosti (ne da bi nato presodilo splošno razmerje vseh meril). Po drugi strani je Splošno sodišče zahtevalo (po mnenju pritožnice pravilno) „globalno“ presojo istih meril v zvezi s pojmom pomembne koristi, kar pomeni, da mora biti za izpolnitev pogoja pomembne koristi splošno razmerje treh meril pozitivno.

51.

Ta diferencirani pristop po mnenju pritožnice pomeni, da za pogoj klinične superiornosti veljajo ohlapnejša merila kot za pogoj pomembne koristi, kar pa po mnenju pritožnice ni upravičeno in povzroči položaj, ki ni v skladu s teleološko razlago ureditve odstopanja po členu 8(3) Uredbe št. 141/2000 in interesi bolnikov.

52.

Te trditve bom začel obravnavati s kratkim pojasnilom glede pritožničine premise o medsebojni zamenljivosti zadevnih dveh pojmov in glede narave upoštevnih meril (1). Nato bom pojasnil, da pritožničino stališče temelji na napačni razlagi zgoraj navedenih točk izpodbijane sodbe (2). Nazadnje bom razjasnil, da je v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, rezultat, do katerega je prišlo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, dosleden s ciljem, ki mu sledi Uredba št. 141/2000 (3).

53.

Prvič, velik del razprave v tem postopku se je nanašal na vprašanje, ali sta pojma pomembna korist in klinična superiornost zamenljiva (to stališče zagovarja družba Mylan) ali pa sta različna (tako je stališče družbe VVB, Komisije in agencije EMA).

54.

Menim, da je za namene te zadeve to vprašanje mogoče obravnavati precej na kratko. Čeprav so za oba pojma pomembna ista tri merila (na kratko, večja varnost, večja učinkovitost, glavni prispevek k oskrbi pacienta), kakor je v bistvu ugotovilo Splošno sodišče, kar se v tem postopku ne izpodbija, to v nasprotju s tem, kar trdi družba Mylan, ne pomeni, da sta ta pojma zamenljiva.

55.

Glede tega ugotavljam, da obstajajo besedilne razlike v načinu obravnavanja teh treh meril. Zlasti je opredelitev pomembne koristi v členu 3(2) Uredbe št. 847/2000 veliko bolj nedoločna, saj se ne nanaša na posebni merili varnosti in učinkovitosti, ampak na splošnejši izraz „klinična prednost“. ( 24 ) Poleg tega je iz razlage v prejšnjem razdelku jasno, da se pojma pojavljata v različnih kontekstih in imata zato drugačen namen. ( 25 )

56.

Res je, kar je precej zagonetno, da se v uvodni izjavi 8 Uredbe št. 141/2000 omenja pomembna korist, čeprav odstopanje od tržne ekskluzivnosti (na katero se ta uvodna izjava nanaša) temelji na pojmu klinične superiornosti. ( 26 ) Ne vem, kako bi lahko razložili to nedoslednost, tega vprašanja pa ne pojasnjujejo niti pripravljalni dokumenti. ( 27 ) Kljub temu se ne strinjam s pritožnico, da to potrjuje medsebojno zamenljivost zadevnih pojmov. Vprašanje, ali sta ta pojma zamenljiva, je treba presojati glede na upoštevno besedilo, namen in kontekst. Čeprav so v tem smislu uvodne izjave koristno orodje za razlago, ne morejo nadomestiti glavnega uredbenega besedila. Glede tega sem že na kratko razložil, kako sta v tem uredbenem besedilu pojma razlikovana.

57.

Drugič, pomemben del razprave v obravnavani zadevi se je nanašal tudi na vprašanje, ali so tri upoštevna merila (še enkrat in na kratko, večji varnost in učinkovitost ter glavni prispevek k oskrbi bolnika) v ustreznih kontekstih obeh zadevnih pojmov alternativna ali kumulativna.

58.

Kar zadeva pojem pomembne koristi, nič v izpodbijani sodbi ne nakazuje, da je Splošno sodišče zahtevalo kumulativno uporabo zadevnih meril. Splošno sodišče je bilo jasno, ko je ugotovilo, da ta merila niso kumulativna. ( 28 ) Kljub temu sama razlaga tega pojma ni predmet obravnavane pritožbe.

59.

Pomembno je, da je Splošno sodišče glede meril v okviru pojma klinične superiornosti (katerega razlaga je predmet te pritožbe) prišlo do enakega zaključka. ( 29 ) Ta zaključek je po mojem mnenju popolnoma dosleden z jasnim besedilom člena 3(3)(d) Uredbe št. 847/2000 (navedenim v točki 11 zgoraj) in zlasti z uporabo veznika „ali“ v tam podani opredelitvi. ( 30 ) Torej dejstvo, da je izpolnjeno eno od treh meril klinične superiornosti, navedenih v tej določbi (na kratko, večja učinkovitost ali večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva ali pomembni prispevek k oskrbi bolnika), zadostuje za sklep, da je zdravilo klinično boljše od danega zdravila sirote.

60.

Kljub temu pritožnica pojasnjuje, da ne trdi, da so tri merila klinične superiornosti kumulativna, ampak meni, da je treba oceniti njihovo splošno razmerje in da mora biti to pozitivno, da bi se lahko odobrilo odstopanje od tržne ekskluzivnosti zdravila sirote. Iz njenih trditev, kakor jih razumem, izhaja, da bi „globalna presoja“ v tem primeru zahtevala večjo učinkovitost zdravila Tobramycin VVB (poleg njegove večje varnosti za bistveni del prebivalstva).

61.

Ta trditev pa pomeni, da je treba pravkar omenjeni merili klinične superiornosti – večja varnost in večja učinkovitost – pravzaprav uporabljati kumulativno (čeprav pritožnica trdi nasprotno). To stališče je v nasprotju z besedilom člena 3(3)(d) Uredbe št. 847/2000, kot sem že pojasnil.

62.

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, ne vidim, kako na moj zgornji sklep vpliva uporaba besedne zveze „prednost pred“ v opredelitvi pojma klinične superiornosti iz člena 3(3)(d) Uredbe št. 847/2000. Strinjam se z družbo VVB, da ta trditev ni zadostno utemeljena. Vsekakor iz zgornje določbe izhaja, da je treba „prednost pred“ dokazati na enega od treh načinov, ki so nato določeni, in sicer, na kratko, kot večjo učinkovitost ali večjo varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva ali pomemben prispevek k oskrbi bolnika. Besedna zveza „prednost pred“ torej ne vpliva na alternativnost teh meril.

63.

Kljub temu se mi zdi, da pritožničino razlikovanje med tem, kar označuje za „globalni“ in za „individualni“ pristop, ki naj bi ga Splošno sodišče vzpostavilo v točkah 124 in 132 izpodbijane sodbe, izhaja iz napačne razlage sklicevanja Splošnega sodišča na „splošno presojo razmerja med koristmi in tveganji“ (točka 124, kar zadeva pomembno korist) na eni strani ter na neobstoj potrebe po ugotovitvi „splošnega razmerja med koristmi in tveganji za celotno populacijo“ (točka 132, kar zadeva klinično superiornost) na drugi strani.

64.

To vprašanje bom obravnaval zdaj.

65.

Priznati moram, da posledice razlikovanja, opisanega v točki 63 teh sklepnih predlogov, morda niso takoj jasne. Vendar postanejo jasnejše, ko sta navedena odlomka umeščena v kontekst.

66.

Kot so trdile družba VVB, Komisija in EMA zlasti na obravnavi, je sklicevanje na „splošno presojo razmerja med koristmi in tveganji“ glede pogoja pomembne koristi (točka 124 izpodbijane sodbe) nadaljevanje razlage v točkah 122 in 123 izpodbijane sodbe.

67.

Iz teh točk je jasno, da ker se je pomembna korist v tem primeru zatrjevala na podlagi glavnega prispevka k oskrbi bolnika za celotno ciljno prebivalstvo, sta EMA in Odbor za zdravila sirote v postopku, ki je privedel do določitve zdravila Tobi Podhaler kot zdravila sirote, zahtevala, da sta varnost in učinkovitost zadnjega vsaj enakovredni (v primerjavi z zdravilom TOBI). ( 31 ) Glede na to zahtevo (ki sama po sebi v tej zadevi ni sporna) in glede na to, da je bila pomembna korist, kot že omenjeno, zatrjevana za celotno ciljno prebivalstvo, je bilo treba, če prav razumem, nato opraviti „splošno presojo razmerja med koristmi in tveganji“ (za celotno ciljno prebivalstvo).

68.

Po drugi strani je bila razlog za klinično superiornost, ki se zatrjuje za sporno zdravilo Tobramycin VVB, „večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva“. To je izrecen razlog za ugotovitev klinične superiornosti, ki jo določa člen 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000, kakor sem že pojasnil in kot poudarja družba VVB.

69.

Spomnil bi, da so ciljno prebivalstvo za vsa tri zadevna zdravila bolniki, stari šest let in več, s cistično fibrozo, ki jo je povzročila bakterija Pseudomonas aeruginosa. Ko pa je bilo zdravilo Tobi Podhaler ocenjeno v primerjavi z zdravilom TOBI, so bili neželeni učinki kašlja evidentirani v vseh upoštevanih skupinah, tj. pri otrocih, mladostnikih in odraslih. Ta podskupina ciljnega prebivalstva v smislu te določbe, torej bolniki vseh upoštevnih starostnih skupin, ki trpijo zaradi zadevnih neželenih učinkov, je bila zato opredeljena kot podskupina, glede katere je bilo zdravilo Tobramycin ocenjeno kot klinično boljše od zdravila Tobi Podhaler.

70.

Po mojem mnenju ta posebni vidik zadeve pojasnjuje, zakaj je Splošno sodišče v točki 132 izpodbijane sodbe sklenilo, da je zadevno merilo klinične superiornosti (še enkrat, „večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva“) ( 32 )„treba presoditi individualno, ne da bi ugotavljali splošno razmerje med koristmi in tveganji za celotno populacijo, kakor velja za pomembno korist“. ( 33 )

71.

Klinično superiornost zdravila Tobramycin VVB glede na zdravilo Tobi Podhaler je bilo namreč treba določiti le s sklicevanjem na večjo varnost za dano podskupino ciljnega prebivalstva (ker so to dovoljevala veljavna pravila, in sicer člen 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000), medtem ko bi bilo pomembno korist v smislu preprostega apliciranja zdravila Tobi Podhaler v primerjavi z zdravilom TOBI (in posledično v primerjavi z zdravilom Tobramycin VVB) ter enakovrednost v smislu varnosti in učinkovitosti treba določiti glede na celotno ciljno prebivalstvo.

72.

Glede tega menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je razlagalo pogoj klinične superiornosti, določen v členu 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000 in natančneje opredeljen v členu 3(3)(d) Uredbe št. 847/2000. Iz zgoraj navedenega sledi, da je vsekakor mogoče priti do ugotovitve, da je za dano podskupino ciljnega prebivalstva, kot je opisana zgoraj, zdravilo Tobramycin VVB varnejše od zdravila Tobi Podhaler, ker ne povzroča zadevnih neželenih učinkov, ne da bi bilo to v nasprotju z ugotovitvijo, da je varnostni profil zdravila Tobi Podhaler enakovreden varnostnemu profilu zdravila TOBI/Tobramycin VVB za celotno ciljno prebivalstvo. Kot je presodilo Splošno sodišče in kakor opozarja družba VVB, dejstvo, da sta varnostna profila obeh zdravil primerljiva za celotno populacijo, ne pomeni, da sta enakovredna za vse podskupine te populacije. ( 34 )

73.

Ta ugotovitev je poleg tega in po mojem mnenju v nasprotju s tem, kar trdi družba Mylan, popolnoma dosledna s ciljem, ki mu sledi Uredba št. 141/2000. Ta zadnji vidik te zadeve bom obravnaval v nadaljevanju.

74.

Pritožnica navaja dva razloga, ki sestojita v bistvu iz trditve, da izpodbijana sodba ovira uresničevanje cilja, ki mu sledi Uredba št. 141/2000, in sicer da bi se bolnikom z redkimi boleznimi, katerih zdravstvene potrebe niso zadovoljene, zagotovil dostop do ustreznega zdravljenja. ( 35 )

75.

Prvič, pritožnica trdi, da je to, da Splošno sodišče ni sprejelo „globalnega pristopa“ glede pojma klinične superiornosti, v nasprotju z interesi bolnikov, ker lahko vodi do tega, da bodo v promet dana zdravila z negativnim splošnim razmerjem. To bi se zgodilo, če bi se zdravilo A (ki izpodbija tržno ekskluzivnost zdravila sirote B) izkazalo za varnejše za 10 % ciljnega prebivalstva, vendar manj varno za preostalih 90 % kot zdravilo B.

76.

Pripomniti moram, da bi obravnava te trditve načeloma zahtevala pojasnilo, ali je treba ne glede na uveljavljano merilo klinične superiornosti drugi merili oceniti kot vsaj enakovredni. EMA je na obravnavi podrobno pojasnila, da pritrdilni odgovor glede meril varnosti in učinkovitosti organsko izhaja iz presoje, izvedene v takem kontekstu.

77.

Kljub temu menim, da dejstva, na katerih temelji ta pritožba, ne zahtevajo poglobljene preučitve tega vprašanja. Res je, da ko je za zdravilo ugotovljena „večja varnost za bistveni del ciljnega prebivalstva“, to še ne odgovori nujno na vprašanje, ali ima vsaj enakovreden varnostni profil glede preostalega prebivalstva. Vendar je bila po moji vednosti v obravnavani zadevi ta enakovrednost dokazana. Iz zgornje razlage namreč izhaja, da ker je zdravilo Tobramycin VVB generična kopija zdravila TOBI in ker je bilo ugotovljeno, da sta profila učinkovitosti in varnosti zdravil TOBI in Tobi Podhaler primerljiva, ne vidim, kako bi lahko sporni sklep vodil do odobritve zdravila (Tobramycin VVB), ki bi bilo v teh pogledih slabše od zdravila Tobi Podhaler.

78.

Drugič, pritožnica trdi, da ugotovitev, da je generično zdravilo (kot je Tobramycin VVB) klinično boljše od zdravila sirote (kot je Tobi Podhaler), pomeni, da se lahko odstopanja od tržne ekskluzivnosti odobrijo brez vsakršne naložbe v raziskave. To trditev razumem kot odraz stališča pritožnice, da ker razvoj generičnega zdravila ne zahteva vlaganja v raziskave, to izključuje možnost, da se generično zdravilo da na trg ob odstopanju od tržne ekskluzivnosti, podeljene v zvezi z zdravilom siroto. Dalje to trditev razumem tako, da ker je cilj Uredbe št. 141/2000 tudi nagrajevanje farmacevtskih družb za naložbe v raziskave, da bi razvile zdravila sirote, nagrad, ki jih predvideva ta uredba, ni mogoče podeliti družbam, ki takih naložb ne izvedejo.

79.

V zvezi s tem opozarjam, da je zakonodajalec Unije možnost pridobitve dovoljenja za promet in s tem tržne ekskluzivnosti za zdravilo, določeno kot zdravilo sirota, dejansko zasnoval kot finančno nagrado farmacevtski industriji za odločitev, da se vključi v to, kar samo po sebi velja za skratka neprofitno komercialno dejavnost.

80.

Nasprotno pa to ni logika, na kateri temelji člen 8(3) Uredbe št. 141/2000, ki uvaja možnost pridobitve odstopanja od tržne ekskluzivnosti zdravila sirote. Zakonodajalec Unije namreč te možnosti ni zasnoval kot nagrado za vlaganje v raziskave, temveč kot omejitev te nagrade v izrecnem interesu bolnikov, kakor izhaja iz uvodne izjave 8 te uredbe. ( 36 )

81.

Navesti moram, da lahko pozitiven izid vloge za določitev zdravila sirote privede do (umetno in namensko ustvarjenega) monopola na trgu zdravil, ki lahko bolnikom začasno onemogoči dostop do podobnih zdravil, vključno z generičnimi zdravili že obstoječega zdravila, v primerjavi s katerim je neko zdravilo, določeno kot zdravilo sirota, pokazalo pomembno korist. ( 37 ) Glede tega se je zakonodajalec Unije odločil omejiti ta monopol z ohranitvijo možnosti, da se na trg dajo zdravila, ki so klinično boljša, tudi če je kot v tem primeru ta klinična superiornost upoštevna za bistveni del ciljnega prebivalstva. Ali bistveno boljše zdravljenje v tem kontekstu ponuja zdravilo, katerega razvoj ni zahteval vlaganja v raziskave, po mojem mnenju ni pomembno. Pomembno je, ali promet s takim zdravilom na trgu izpolnjuje veljavne pogoje in je tako skladen z zgoraj navedenim ciljem javnega zdravja, da se bolnikom z dano redko boleznijo zagotovi dostop do skratka bistveno boljšega zdravljenja. V tem kontekstu ne smemo pozabiti, da je splošni cilj regulativnega okvira za zdravila sirote obravnavati nezadovoljene potrebe takih bolnikov.

82.

Nazadnje, iz istih razlogov zavračam trditev pritožnice, da je Komisija s sprejetjem opredelitve klinične superiornosti v členu 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000 spremenila področje uporabe člena 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000. Ne glede na dopustnost te trditve, ki je bila pravzaprav navedena v repliki in s katero se ne uveljavlja izrecno ugovor nezakonitosti, menim, da iz zgoraj predstavljenih argumentov zadostno izhaja, da ni spremenila obsega pojma, opredeljenega v členu 8(3)(c) Uredbe št. 141/2000, ampak je opredelitev, ki jo je podala v členu 3(3)(d)(2) Uredbe št. 847/2000, v celoti dosledna z zgoraj navedenim ciljem, ki mu sledi zakonodajalec Unije.

83.

Glede na to menim, da preudarki o cilju, ki mu sledi Uredba št. 141/2000, ne vplivajo na sklep, ki sem ga oblikoval v točki 73 zgoraj.

84.

Iz teh razlogov in brez poseganja v preizkus drugega pritožbenega razloga Sodišču predlagam, da ugotovi, da Splošno sodišče ni napačno razlagalo pojma klinične superiornosti po členu 8(3)(c) Uredbe (ES) št. 141/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1999 o zdravilih sirotah in da se prvi pritožbeni razlog zato zavrne.