Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 8. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Člen 3(1) in (3) ter točka 1(e) Priloge – Pojem ,nepošten pogoj‘ – Priloga, točka 1(e) – Pogoj, katerega cilj ali učinek je zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo – Člen 4(2) – Pogoji, ki se nanašajo na opredelitev glavnega predmeta pogodbe – Pogodbe o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom – Pogoj, ki potrošniku nalaga kazen za vsak dan zamude pri plačilu – Pogoj, v skladu s katerim mora potrošnik v primeru prenehanja pogodbe pred koncem najkrajšega obdobja vezave iz razloga, ki ga je mogoče pripisati temu potrošniku, prodajalcu ali ponudniku plačati dolgovani znesek za preostalo obdobje “
V združenih zadevah C‑872/24 in C‑909/24,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Tribunalul Arad (okrožno sodišče v Aradu, Romunija) z odločbo z dne 16. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 16. decembra 2024 (zadeva C‑872/24), in z odločbo z dne 5. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 16. decembra 2024 (zadeva C‑909/24), v postopkih
Digi România SA
proti
VK (C‑872/24),
in
Investcapital Ltd
proti
PN (C‑909/24),
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi S. Rodin, v funkciji predsednika senata, N. Piçarra (poročevalec), sodnik, in O. Spineanu‑Matei, sodnica,
generalni pravobranilec: D. Spielmann,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Investcapital Ltd Y. Beşleagă, A. Stoica in V. Stoica, avocaţi,
– za Evropsko komisijo A. Boitoş in P. Kienapfel, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 56 PDEU, člena 3(1) in (3) ter člena 4(2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) ter točke 1(e) Priloge k tej direktivi, člena 20 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), členov 101, 105 in 107 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL 2018, L 321, str. 36) ter točke 3(iv) dela A Priloge VIII in točke 2.4 priloge IX k tej direktivi.
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med Digi România SA, podjetjem romunskega prava, in VK, potrošnikom (zadeva C‑872/24), ter med Investcapital Ltd, podjetjem romunskega prava, in PN, potrošnikom (zadeva C‑909/24), v zvezi z zneski, ki jih ti podjetji zahtevata na podlagi pogojev iz pogodb o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, sklenjenih s tema potrošnikoma.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 93/13
3 V osmi in devetnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:
„(8) ker dva programa Skupnosti za politiko varstva in obveščanja potrošnikov[…] poudarjata pomen varstva potrošnikov v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji; […] tako varstvo [bi morali] zagotavljati zakoni in predpisi, ki so usklajeni na ravni Skupnosti ali neposredno sprejeti na tej ravni;
[…]
(19) ker za namen te direktive ocena nepoštenosti ne sme biti opravljena pri pogojih, ki opisujejo glavni predmet pogodbe ali razmerje med kakovostjo in ceno dobavljenega blaga ali storitev; […] kljub temu [je] dovoljeno upoštevati glavni predmet pogodbe ter razmerje med ceno in kakovostjo pri oceni dovoljenosti drugih pogojev[…]“
4 V skladu s členom 1(1) te direktive je njen namen približati zakone in druge predpise držav članic o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
5 Člen 2 navedene direktive določa:
„V tej direktivi:
[…]
(b) ,potrošnik‘ pomeni vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti;
(c) ‚prodajalec ali ponudnik‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju.“
6 Člen 3 iste direktive določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
[…]
3. Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nepoštene.“
7 Člen 4(2) Direktive 93/13 določa:
„Ocena nepoštenosti pogojev ni povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom ter ustreznostjo med izmenjanim storitvam ali blagom, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“
8 Člen 6(1) te direktive določa:
„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
9 Člen 7(1) navedene direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
10 Člen 8 iste direktive določa:
„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“
11 Priloga k Direktivi 93/13, naslovljena „Pogoji, navedeni v členu 3(3)“, se v točki 1(e) nanaša zlasti na tiste pogoje, katerih cilj ali učinek je „zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo“.
Direktiva 2002/22
12 V uvodni izjavi 30 Direktive 2002/22, ki je bila v skladu s členom 125 Direktive 2018/1972 razveljavljena z učinkom od 21. decembra 2020, je navedeno:
„[…] Poleg določb te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavne zakonodaje Skupnosti o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva [93/13] in Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov pri sklepanju pogodb pri prodaji na daljavo [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319)]. […]“
13 Člen 20(1) Direktive 2002/22 je v originalni različici določal:
„Odstavki 2, 3 in 4 se uporabljajo brez poseganja v predpise Skupnosti o varstvu potrošnikov, zlasti v direktivi [97/7] in [93/13], ter brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti.“
Direktiva 2018/1972
14 V uvodni izjavi 258 Direktive 2018/1972 je navedeno:
„[…] Poleg te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavnega prava Unije o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva [93/13] ter Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64)]. […]“
Direktiva o DDV
15 Člen 2(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV) določa:
„Predmet DDV so naslednje transakcije:
[…]
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;
[…]“
Romunsko pravo
16 Člen 4 Legea nr. 193/2000 privind clauzele abuzive din contractele încheiate între profesioniști și consumatori (zakon št. 193/2000 o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalci ali ponudniki in potrošniki) z dne 6. novembra 2000 (ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, del I, št. 543, z dne 3. avgusta 2012), s katerim je bila Direktiva 93/13 prenesena v romunsko pravo, določa:
„1. Pogodbeni pogoj, ki ni bil predmet neposrednega dogovora s potrošnikom, se šteje za nepošten, če kot tak ali v povezavi z drugimi pogodbenimi določbami v škodo potrošnika in v nasprotju z zahtevami dobre vere ustvarja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank.
[…]
4. Priloga, ki je sestavni del tega zakona, vsebuje seznam, na katerem so primeroma našteti pogoji, ki se štejejo za nepoštene.“
17 Priloga k temu zakonu v odstavku 1(i) določa:
„Za nepoštene pogoje se štejejo pogodbene določbe, na podlagi katerih mora potrošnik, ki ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo v primerjavi s škodo, ki jo je utrpel prodajalec ali ponudnik“.
Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑872/24
18 VK je 5. septembra 2013 z družbo Digi România sklenil pogodbo o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev za zagotavljanje storitev mobilne telefonije in dostopa do interneta, ki je bila podaljšana z aneksom z dne 27. junija 2016. Ker VK ni plačal dolgovanih mesečnih obrokov, se je družba Digi România sklicevala na pogoj o samodejnem prenehanju, vsebovan v tej pogodbi, in je za obdobje med letoma 2019 in 2022 od VK zahtevala znesek 807,25 romunskih levov (RON) (približno 161,45 EUR) iz naslova glavnega dolga, ki ustreza zapadlim in neplačanim računom, h kateremu je prištela pogodbeno kazen zaradi zamude, izračunano po stopnji 0,2 % glavnega dolga za vsak dan zamude.
19 Družba Digi România je pri Judecătoria Arad (prvostopenjsko sodišče v Aradu, Romunija) vložila tožbo proti VK za izterjavo dolgovanega zneska iz naslova neplačanih računov in nadomestila v znesku 289,92 RON (približno 57,98 EUR) za aktivacijo storitve in uporabo neomejenega paketa Optim.
20 Judecătoria Arad (prvostopenjsko sodišče v Aradu) je s sodbo z dne 21. marca 2024 to tožbo delno zavrnilo. Navedeno sodišče je ugotovilo, da je pogodbeni pogoj, ki določa kazen zaradi zamude pri plačilu v višini 0,2 % glavnega dolga za vsak dan zamude, nepošten, ker je z njim potrošniku v primeru neizpolnitve njegovih pogodbenih obveznosti naloženo nadomestilo v znesku, ki je očitno nesorazmeren glede na škodo, ki jo je utrpel prodajalec ali ponudnik. Pojasnilo je, da v enem letu stopnja, po kateri se izračuna kazen zaradi zamude, znaša 73 % glavnega dolga, kar znatno presega zakonsko obrestno mero, določeno po referenčni obrestni meri Banca Națională a României (nacionalna banka Romunije), povečani za štiri odstotne točke.
Zadeva C‑909/24
21 PN je med 23. novembrom in 8. decembrom 2017 z družbo Orange România S.A. sklenil štiri pogodbe o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, ki so se nanašale na zagotavljanje storitev mobilne telefonije in dostopa do interneta. Ker PN ni plačal dolgovanih mesečnih obrokov, se je družba Orange România sklicevala na pogoj o samodejnem prenehanju, vsebovan v teh pogodbah, in od PN zahtevala, prvič, znesek 272,62 RON (približno 54,52 EUR) iz naslova glavnega dolga, ki ustreza opravljenim in neplačanim storitvam, h kateremu je prištela kazen zaradi zamude, izračunano po stopnji 0,5 % glavnega dolga za vsak dan zamude, in, drugič, znesek 5648,64 RON (približno 1129,72 EUR) iz naslova odškodnine zaradi nespoštovanja 24‑mesečnega trajanja vezave, določenega v navedenih pogodbah.
22 Potem ko je družba Orange România terjatev do PN iz naslova pogodb, navedenih v prejšnji točki, 30. marca 2022 prenesla na družbo Investcapital, je družba Investcapital pri Judecătoria Arad (prvostopenjsko sodišče v Aradu) vložila tožbo proti PN za izterjavo zneskov, ki ustrezajo tej terjatvi, povečanih za zakonske obresti od datuma vložitve tožbe pri navedenem sodišču.
23 Judecătoria Arad (prvostopenjsko sodišče v Aradu) je s sodbo z dne 22. februarja 2024 iz enakih razlogov, kot so bili uporabljeni v njegovi sodbi z dne 21. marca 2024, navedeni v točki 20 te sodbe, pogodbeni pogoj, s katerim je naložena kazen zaradi zamude v višini 0,5 % glavnega dolga za vsak dan zamude, razglasilo za nepošten. Za nepošten je razglasilo tudi pogodbeni pogoj, ki prodajalcu ali ponudniku dovoljuje, da zahteva plačilo odškodnine v primeru predčasnega prenehanja pogodbe, ki določa 24‑mesečno obdobje vezave, iz razloga, ki ga je mogoče pripisati potrošniku, ker, prvič, ta pogoj ni bil neposredno dogovorjen s tem potrošnikom in, drugič, je bilo temu naloženo plačilo nadomestila v znesku, ki presega znesek škode, ki jo je prodajalec ali ponudnik utrpel zaradi tega prenehanja.
24 Tribunalul Arad (okrožno sodišče v Aradu, Romunija), ki je predložitveno sodišče, pri katerem sta družbi Investcapital in Digi România vložili pritožbi zoper sodbi, izdani 22. februarja oziroma 21. marca 2024, meni, da je treba na prvem mestu ugotoviti, ali in, če je tako, v kolikšnem obsegu se Direktiva 93/13 uporablja za pogoje, s katerimi je naložena kazen zaradi zamude pri plačilu, ki so vsebovani v pogodbah o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev iz postopkov v glavni stvari, ker nacionalna zakonodaja, ki se uporablja za ta sektor dejavnosti, tako kot zakonodaja, ki na splošno ureja zamudne obresti, ne določa nobene omejitve glede kazni zaradi zamude, ki se naloži potrošniku, drugače kot nacionalna zakonodaja, ki se uporablja zlasti za bančne storitve. Predložitveno sodišče meni, da je te pogoje mogoče preučiti z vidika Direktive 93/13 in se sprašuje, ali ta direktiva omogoča znižanje kazni zaradi zamude, določeno z navedenimi pogoji.
25 Na drugem mestu, kar zadeva pogoj iz pogodb o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, sklenjenih v okviru zadeve C‑909/24, v skladu s katerim mora potrošnik v primeru predčasnega prenehanja pogodbe iz razloga, ki ga je mogoče pripisati njemu, plačati odškodnino, ki ustreza znesku, ki bi ga moral plačati za preostalo obdobje vezave, se predložitveno sodišče sprašuje, ali dejstvo, da je Sodišče tak znesek opredelilo kot plačilo za „storitev, opravljeno za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV, pomeni, da je treba pogodbeni pogoj, ki določa ta znesek, opredeliti kot pogoj v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe v smislu člena 4(2) Direktive 93/13. Navedeno sodišče meni, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno in da zato na podlagi tega člena 4(2) takega pogoja ni mogoče presojati glede na zadnjenavedeno direktivo, kar zadeva njegovo nepoštenost.
26 V teh okoliščinah je Tribunalul Arad (okrožno sodišče v Aradu) prekinilo odločanje in Sodišču v zadevi C‑872/24 v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba dejstvo, da nacionalna zakonodaja – ki v pravnih razmerjih, ki ne izhajajo iz opravljanja pridobitne dejavnosti, določa nekatere omejitve v zvezi s škodo zaradi zamude pri izpolnitvi – v zvezi s pravnimi razmerji, ki izhajajo iz opravljanja pridobitne dejavnosti, vsebuje drugačno normativno besedilo, kar posledično pomeni, da ta zakonodaja ne določa omejitve zadevnih pogodbenih kazni, ki se uporabljajo v pravnih razmerjih, sklenjenih med operaterjem elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta) in potrošnikom, ampak tako omejitev določa v drugih razmerjih, kot je na primer opravljanje bančnih storitev, šteti za sestavni del svobode opravljanja storitev iz člena 56 in naslednjih [Pogodbe DEU], kakor to svobodo na področju elektronskih komunikacij urejata Direktiva [2002/2002] in Direktiva [2018/1972], ali pa je mogoče omejitev zadevnih pogodbenih kazni v korist potrošnikov uveljavljati v sodnem postopku, in sicer na podlagi določb člena 3(3) Direktive [93/13], zlasti točke [1(e)] Priloge k navedeni direktivi, v skladu s katero je mogoče za nepošten šteti pogoj, ki prodajalcu ali ponudniku priznava pravico, da od potrošnika, ki ne izpolni svoje obveznosti, zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila?
2. Ali je treba v skladu z razlago in uporabo določb člena 3(3) Direktive 93/13 in zlasti točke [1(e)] Priloge k tej direktivi šteti, da mora sodišče v okviru analize morebitne nepoštenosti pogoja o pogodbeni kazni, ki določa obseg škode zaradi zamude, ki jo mora potrošnik plačati zato, ker ob zapadlosti ni poravnal zneska računov za elektronske komunikacijske storitve (mobilne telefonije in interneta), in se obračuna po [0,2]‑odstotni stopnji za vsak dan zamude:
– upoštevati obseg te škode, ki se izračuna za obdobje enega leta, in sicer po [73]‑odstotni letni stopnji, kar posledično pomeni, da je mogoče nepoštenost zadevne pogodbene kazni ugotoviti zgolj na podlagi primerjalne analize te kazni z zneskom zakonskih obresti, ki bi se uporabil, če se pogodbeni stranki ne bi sami dogovorili o določenem znesku odškodnine za škodo zaradi zamude,
ali pa
– mora sodišče upoštevati tudi dejansko trajanje obdobja, za katero se zahteva plačilo pogodbene kazni, obračunane po [0,2]‑odstotni stopnji, to je število dni, na katero se nanaša ta zahtevek, in pri presoji upoštevati dejansko višino zneska, katerega plačilo se zahteva iz naslova pogodbene kazni, glede na višino glavne terjatve?
3. Ali v okviru analize morebitne nepoštenosti pogoja o pogodbeni kazni, ki določa obseg škode zaradi zamude, ki jo mora potrošnik plačati zato, ker ob zapadlosti ni poravnal zneska računov za elektronske komunikacijske storitve (mobilne telefonije in interneta), in se obračuna po [0,2]‑odstotni stopnji za vsak dan zamude, velja, da mora sodišče v skladu z razlago in uporabo določb člena 3(3) Direktive 93/13 in zlasti točke [1(e)] Priloge k tej direktivi poleg zneskov, ki jih dolguje potrošnik, upoštevati tudi morebitno škodo, ki bi lahko nastala prodajalcu ali ponudniku, za katerega v okviru pravnega razmerja veljajo podobne obveznosti glede obsega škode zaradi zamude, ki bi jo moral plačati v primeru neizpolnitve obveznosti plačila?
4. Ali je mogoče višino pogodbene kazni zaradi zamude, ki je natančno določena, šteti za nepošteno, če presega znesek glavne terjatve, ki ga mora plačati potrošnik?“
27 V zadevi C‑909/24 je Tribunalul Arad (okrožno sodišče v Aradu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo štiri vprašanja, ki so enaka vprašanjem, postavljenim v zadevi C‑872/24, ter to peto, šesto in sedmo vprašanje za predhodno odločanje:
„5. Ali je opredelitev, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 22. novembra 2018, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia (C‑295/17, EU:C:2018:942), v skladu s katero velja, da vnaprej določeni znesek, ki ga gospodarski subjekt prejme, če pride do predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa najkrajše trajanje naročniškega razmerja, ker stranka od nje odstopi ali iz razloga, ki se lahko pripiše tej stranki, in katerega višina ustreza znesku, ki bi ga ta subjekt prejel med preostankom navedenega obdobja, če do tega prenehanja ne bi prišlo, pomeni plačilo za storitve, opravljene za plačilo, ki je kot tako predmet davka na dodano vrednost (DDV), samostojna opredelitev, kar posledično pomeni, da je upoštevna zgolj za razlago in uporabo direktiv na področju DDV, ali pa jo je mogoče upoštevati tudi pri razlagi in uporabi člena 4(2) Direktive 93/13, zaradi česar bi bil pogoj, ki določa tovrstne stroške, izključen s področja uporabe navedene direktive po tem, ko bi se ugotovilo, da opredeljuje predmet pogodbe in da ustrezno odraža ceno ali plačilo za izmenjane storitve ali blago, če bi se štelo, da je podan v jasnem in razumljivem jeziku?
6. Če bi iz odgovora na [prejšnje] vprašanje izhajalo, da je razlaga, ki jo je Sodišče podalo v navedeni sodbi, samostojna in da se zato uporablja zgolj za direktive na področju DDV, se postavlja vprašanje, ali in v kolikšni meri je mogoče na podlagi te razlage v povezavi z določbami člena 3(1) in (3) Direktive 93/13, določbami člena 20 Direktive [2002/22] ter določbami členov 101, 105 in 107 Direktive 2018/1972 in vsebino točke 3(iv) dela A Priloge VIII ter točke 2.4 Priloge IX k tej direktivi ugotoviti, da je treba pogoj iz pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta), ki spada na področje uporabe Direktive 2002/22 ali Direktive 2018/1972, s katerim se določi znesek, ki ga lahko gospodarski subjekt prejme iz naslova nadomestila in ki v položaju, v katerem pride do predčasnega prenehanja pogodbe, ki določa najkrajše trajanje naročniškega razmerja, ker stranka od nje odstopi ali iz razloga, ki se lahko pripiše tej stranki, ustreza znesku, ki bi ga ta subjekt prejel med preostankom zadevnega obdobja, če do takega prenehanja ne bi prišlo, pri čemer je najkrajše trajanje naročniškega razmerja skladno z omejitvijo veljavnosti na največ 24 mesecev, določeno v členu 105 Direktive 2018/1972, opredeliti kot nepošten:
– glede na višino tega zneska in na podlagi presoje, v kateri se ugotovi, da je ta znesek nesorazmeren v primerjavi s škodo, ki je nastala ponudniku komunikacijskih storitev, oziroma
– na podlagi ugotovitve o obstoju pravnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, ki je posledica dejstva, da je taka pogodbena kazen naložena le potrošniku, ne pa tudi ponudniku komunikacijskih storitev, pri čemer mora ponudnik v skladu z zadevno pogodbo plačati nadomestilo, ki je enako znesku plačila za storitev, ki se ni zagotavljala ali katere zagotavljanje zaradi neupoštevanja predhodno določenih parametrov kakovosti ni bilo ustrezno?
7. Ali je v okviru preučitve prejšnjega vprašanja upoštevno dejstvo, da je potrošnik, ki je sklenil pogodbo o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta) za najkrajše 24‑mesečno obdobje, ob nakupu naprave ali storitev izkoristil nekatere promocijske ponudbe, ki so zajemale znižanje cen, če je iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, razvidno, da je vrednost popustov vključena v znesek naročnine, ki se izračuna za celotno obdobje veljavnosti pogodbe?“
28 S sklepom predsednika Sodišča z dne 7. februarja 2025 sta bili zadevi C‑872/24 in C‑909/24 združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo, drugo, tretje in četrto vprašanje
29 Najprej je treba opozoriti, da mora v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, to podati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče presodi, da je treba upoštevati pravila prava Unije, na katera se nacionalno sodišče v besedilu svojih vprašanj ni sklicevalo in katerih upoštevanje lahko povzroči, da razlaga nekaterih pravil tega prava, navedenih v besedilu teh vprašanj, ni potrebna (glej v tem smislu sodbi z dne 20. marca 1986, Tissier, 35/85, EU:C:1986:143, točka 9, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 44).
30 V obravnavanih zadevah predložitveno sodišče pravilno meni, da je sporne pogodbene pogoje, ki določajo kazen zaradi zamude pri plačilu, mogoče preučiti z vidika člena 3(3) Direktive 93/13, natančneje točke 1(e) Priloge k tej direktivi, da bi se ugotovilo, ali je njihov cilj ali učinek zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo, in ali je v primeru pritrdilnega odgovora ta znesek mogoče znižati. Ti določbi v povezavi s členom 1(1), členom 2(b) in (c), členom 6(1) in členom 7(1) navedene direktive, na katere se navedeno sodišče v prvem, drugem, tretjem in četrtem vprašanju ni sklicevalo, pa zadostujeta za to, da se predložitvenemu sodišču da koristen odgovor, ne da bi bilo treba razlagati člen 56 PDEU.
31 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim, drugim, tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Direktive 93/13 in točko 1(e) Priloge k tej direktivi v povezavi s členom 1(1), členom 2(b) in (c), členom 6(1) in členom 7(1) te direktive razlagati tako, da na področje uporabe navedene direktive spada pogoj iz pogodbe o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki potrošniku nalaga pogodbeno kazen zaradi zamude pri plačilu v določenem znesku, čeprav nacionalna ureditev, ki se uporablja za ta sektor dejavnosti, drugače kakor ureditev, ki ureja druge sektorje gospodarske dejavnosti, ne določa nobene omejitve glede zneska te pogodbene kazni. Če je odgovor pritrdilen, navedeno sodišče sprašuje, prvič, katera merila je treba upoštevati pri presoji morebitne nesorazmernosti zneska kazni, ki je s pogodbo naložena potrošniku, in, drugič, ali ista direktiva nacionalnemu sodišču dovoljuje, da tak znesek zniža.
32 Na prvem mestu, kot je Sodišče že poudarilo, je Direktiva 93/13 splošna direktiva o varstvu potrošnikov. V skladu s členom 1(1) te direktive v povezavi z njeno osmo uvodno izjavo se uporablja za nepoštene pogoje v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kot so opredeljeni v členu 2(c) in (b) navedene direktive, ne glede na zadevni sektor gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. marca 2025, Arce, C‑365/23, EU:C:2025:192, točka 44 in navedena sodna praksa).
33 Zato se Direktiva 93/13 uporablja za pogodbe o elektronskih komunikacijskih storitvah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ki so bile sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne da bi obstoj nacionalne ureditve, ki velja za ta sektor dejavnosti in ki ne določa nobene zgornje meje pogodbene kazni zaradi zamude pri plačilu, ki se lahko naloži potrošniku, v zvezi s tem imel kakršen koli vpliv. Iz tega sledi, da so pogoji iz takih pogodb lahko predmet presoje nepoštenosti zlasti na podlagi člena 3 te direktive in točke 1(e) Priloge k tej direktivi.
34 To ugotovitev poleg tega potrjujeta tako člen 20(1) Direktive 2002/22 ob upoštevanju njene uvodne izjave 30 kot uvodna izjava 258 Direktive 2018/1972, s katero je bila prvonavedena direktiva razveljavljena, iz katerih izrecno izhaja, da se določbe Direktive 93/13 uporabljajo za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami.
35 Ta člen 3(1) Direktive 93/13 določa, da pogoj v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, velja za nepoštenega, če se stranki o njem nista dogovorili posamično in če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz te pogodbe.
36 Kot je navedeno v členu 3(3) te direktive, Priloga k tej direktivi vsebuje okviren in neizčrpen seznam pogodbenih pogojev, ki se lahko štejejo za nepoštene, med katerimi so v točki 1(e) te priloge pogoji, katerih cilj ali učinek je zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo.
37 V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da mora biti znesek takega nadomestila sorazmeren z naravo neizpolnitve obveznosti potrošnika (glej v tem smislu sklep z dne 24. oktobra 2019, Topaz, C‑211/17, EU:C:2019:906, točki 58 in 59).
38 Poleg tega mora pristojno sodišče pri presoji, ali je stopnja zamudnih obresti, določena s pogodbenim pogojem, ki določa kazen zaradi zamude pri plačilu, primerna za zagotovitev uresničitve ciljev, ki jim sledi, ne da bi presegala to, kar je potrebno za to uresničitev, upoštevati zlasti določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo, če med strankama ni dogovora, in zlasti primerjati pogodbeno določeno stopnjo zamudnih obresti z zakonsko obrestno mero (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 74).
39 V zvezi s tem je treba dodati, da lahko države članice na podlagi člena 8 Direktive 93/13 – ki jim omogoča, da na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov – pripravijo nacionalni seznam pogodbenih pogojev, ki jih je treba opredeliti kot nepoštene (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točke 39, 40 in 42 ter navedena sodna praksa).
40 Kadar države članice tako razširijo varstvo iz člena 3(1) in (3) Direktive 93/13 in Priloge k tej direktivi s tem, da na splošno razglasijo standardne pogoje, naštete v točki 1 te priloge, za nepoštene, se dodatna preučitev spornega pogodbenega pogoja v skladu z merili iz člena 3(1) Direktive 93/13 ne zahteva, če je tak pogoj zlasti ob upoštevanju učinkov, ki jih ima, vsebinsko enakovreden tistemu, ki je naveden na nacionalnem seznamu (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2023, mBank (Poljska evidenca nedovoljenih pogodbenih pogojev), C‑139/22, EU:C:2023:692, točki 42 in 44 ter navedena sodna praksa).
41 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je namen člena 4(4) zakona št. 193/2000 in priloge k temu zakonu določiti nacionalni seznam pogojev, ki jih je treba opredeliti kot nepoštene (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2015, Matei, C‑143/13, EU:C:2015:127, točka 61). Med standardnimi pogoji, naštetimi v tej prilogi, je v odstavku 1(i) naveden pogoj, da mora potrošnik, ki ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, plačati nadomestilo v znesku, ki ni sorazmeren s škodo, ki jo je utrpel prodajalec ali ponudnik.
42 Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 40 te sodbe, pogodbeni pogoji, ki potrošniku, ki ne izpolni svojih obveznosti iz postopkov v glavni stvari, nalagajo obresti zaradi zamude pri plačilu, ne zahtevajo dodatne preučitve v skladu z merili iz člena 3(1) Direktive 93/13, če so ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavanih primerov ti pogoji – zlasti glede učinkov, ki jih imajo – vsebinsko enakovredni tistemu iz odstavka 1(i) priloge k zakonu št. 193/2000. V zvezi s tem mora imeti zadevni prodajalec ali ponudnik možnost, da to enakovrednost izpodbija pred pristojnim sodiščem v okviru kontradiktornega postopka na način, ki je v zvezi s tem določen v nacionalnih postopkovnih pravilih (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2024, Getin Noble Bank in drugi (Preizkus nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti), C‑531/22, EU:C:2024:58, točka 72 in navedena sodna praksa).
43 Na drugem mestu, kar zadeva vprašanje, ali lahko sodišče države članice, kadar ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, s katerim je naložena kazen zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bila določena zgornja meja zneska te kazni, ta znesek zniža na podlagi Direktive 93/13, iz člena 6(1) te direktive izhaja, da nepošteni pogoji iz pogodbe, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, za tega potrošnika pod pogoji, določenimi s pravom zadevne države članice, niso zavezujoči. V drugem delu stavka te določbe je podrobneje navedeno, da pogodba še naprej zavezuje obe stranki „na podlagi teh pogojev“, če je nadaljnji obstoj mogoč „brez nepoštenih pogojev“.
44 Sodišče je iz besedila člena 6(1) navedene direktive izpeljalo, da morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja, zato da ta ne bi imel zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje, ne smejo pa spremeniti njegove vsebine. Pogodba mora načeloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe kot tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenega pogoja, če je v skladu s pravili nacionalnega prava tak nadaljnji obstoj pravno mogoč (glej v tem smislu sklep z dne 3. septembra 2024, Investcapital, C‑658/23, EU:C:2024:716, točke 48, 52 in 56).
45 Ta razlaga je podprta s ciljem in splošno sistematiko Direktive 93/13. Glede na pomen javnega interesa, na katerem temelji zagotavljano varstvo potrošnikov, ki so v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, člen 7(1) te direktive namreč državam članicam nalaga vzpostavitev ustreznih in učinkovitih sredstev „za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“ (glej v tem smislu sklep z dne 3. septembra 2024, Investcapital, C‑658/23, EU:C:2024:716, točka 50 in navedena sodna praksa).
46 Če bi nacionalno sodišče smelo spremeniti vsebino nepoštenih pogojev v takih pogodbah, bi lahko taka pristojnost ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz tega člena 7, ker bi oslabila odvračalni učinek za prodajalce ali ponudnike, ki ga ima nepogojna neuporaba takih nepoštenih pogojev za potrošnika (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse et de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 58 in navedena sodna praksa).
47 Iz tega sledi, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, kadar ugotovi nepoštenost pogoja, s katerim je naložena kazen zaradi zamude pri plačilu in ki je vsebovan v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne dovoljuje, da – čeprav mu nacionalno pravo to dovoljuje – zgolj zniža znesek kazni, ki je potrošniku naložena s tem pogojem, ampak temu sodišču nalaga, da brezpogojno zavrne uporabo navedenega pogoja za potrošnika (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse et de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 60 in navedena sodna praksa, ter sklep z dne 3. septembra 2024, Investcapital, C‑658/23, EU:C:2024:716, točka 58).
48 Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo, drugo tretje in četrto postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(3) Direktive 93/13 in točko 1(e) Priloge k tej direktivi v povezavi s členom 1(1), členom 2(b) in (c), členom 6(1) in členom 7(1) te direktive razlagati tako, da:
– pogoj iz pogodbe o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki potrošniku nalaga kazen zaradi zamude pri plačilu v določenem znesku, spada na področje uporabe navedene direktive in se lahko razglasi za nepoštenega, tudi če nacionalna ureditev, ki se uporablja za ta sektor dejavnosti, drugače kakor ureditev, ki ureja druge sektorje gospodarske dejavnosti, ne določa nobene omejitve glede zneska te kazni;
– če je v nacionalnem pravu pogodbeni pogoj, katerega cilj ali učinek je zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo, izrecno opredeljen kot nepošten, se lahko pogoji, ki so ob upoštevanju zlasti učinkov, ki jih imajo, vsebinsko enakovredni pogoju, ki ga določa nacionalno pravo, kar je treba določiti med kontradiktorno razpravo med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom na način, ki ga za to določajo nacionalna postopkovna pravila, razglasijo za nepoštene brez dodatnega preizkusa v skladu z merili iz člena 3(1) Direktive 93/13;
– nacionalno sodišče mora zavrniti uporabo takih pogojev, ne da bi smelo znižati znesek kazni zaradi zamude pri plačilu, ki jo ti pogoji določajo.
Peto vprašanje
49 Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki potrošniku v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa minimalno obdobje vezave, iz razloga, ki ga je mogoče pripisati njemu, nalaga, da zadevnemu prodajalcu ali ponudniku plača nadomestilo v znesku, ki ustreza preostalim mesečnim obrokom, čeprav je Sodišče tako nadomestilo za namene uporabe Direktive o DDV opredelilo kot „plačilo za storitve, opravljene za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) te direktive.
50 V skladu s členom 4(2) Direktive 93/13 v povezavi z njeno devetnajsto uvodno izjavo se presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev med drugim ne nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, če so ti pogoji v jasnem in razumljivem jeziku.
51 Ta določba tako določa izjemo od vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, ki je določen v okviru sistema varstva potrošnikov, vzpostavljenega s to direktivo, in jo je treba kot tako razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – Načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 30).
52 Pogodbene pogoje, ki spadajo pod pojem „glavni predmet pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive 93/13, je treba razumeti kot pogoje, ki določajo bistvene dajatve iz te pogodbe in ki jo kot taki karakterizirajo. Nasprotno pogoji, ki so pomožni glede na pogoje, ki opredeljujejo bistvo pogodbenega razmerja, ne morejo biti zajeti s pojmom „glavni predmet pogodbe“ (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, D. V. (Odvetniška nagrada – Načelo urne postavke), C‑395/21, EU:C:2023:14, točka 31 in navedena sodna praksa).
53 V obravnavanih zadevah je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da pogodbeni pogoj iz zadeve C‑909/24 ne določa bistvenih dajatev pogodbe, in sicer opravljanja elektronskih komunikacijskih storitev in cene, ki jo mora potrošnik plačati v zameno za te storitve, ampak je njegov namen kaznovati ravnanje potrošnika v primeru prenehanja pogodbe iz razloga, ki ga je mogoče pripisati potrošniku, pred koncem določenega najkrajšega trajanja vezave. V teh okoliščinah in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, ta pogoj ne spada v kategorijo pogojev, ki se nanašajo na pojem „glavni predmet pogodbe“, saj je njegov namen kaznovati kršitev pogodbene obveznosti, ne pa določiti njeno vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točki 78 in 79).
54 Nepoštenost navedenega pogoja je torej lahko predmet presoje z vidika Direktive 93/13. V zvezi s tem ni pomembna okoliščina, da je Sodišče v sodbi z dne 22. novembra 2018, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia (C‑295/17, EU:C:2018:942, točka 57), za namene Direktive o DDV vnaprej določeni znesek, ki ga je moral potrošnik plačati gospodarskemu subjektu v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa minimalno obdobje vezave, iz razloga, ki ga je mogoče pripisati temu potrošniku, opredelilo kot „plačilo za storitve, opravljene za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) zadnjenavedene direktive.
55 Taka ugotovitev je podprta z ločenima ciljema, ki se uresničujeta z Direktivo 93/13 in Direktivo o DDV. Cilj Direktive 93/13 je namreč zagotavljati javni interes, ki ga pomeni varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogoji, vključenimi v pogodbe, ki jih sklepajo s prodajalci ali ponudniki (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Banco Santander in Escobedo Cortés, C‑96/16 in C‑94/17, EU:C:2018:643, točka 75), medtem ko je namen Direktive o DDV vzpostaviti sistem DDV, ki ne izkrivlja pogojev konkurence ter ne ovira prostega pretoka blaga in storitev (sodba z dne 1. avgusta 2025, Galerie Karsten Greve, C‑433/24, EU:C:2025:600, točka 35 in navedena sodna praksa).
56 Ob upoštevanju tega, da v skladu s ciljem Direktive 93/13, na katerega je opozorjeno v prejšnji točki, določbe romunskega prava, navedene v točki 41 te sodbe, kot nepošten izrecno opredeljujejo vsak pogoj, ki potrošnika, ki ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, zavezuje k plačilu nadomestila v znesku, ki ni sorazmeren s škodo, ki jo je utrpel prodajalec ali ponudnik, bi bil tem določbam v veliki meri odvzet polni učinek, če bi bila na podlagi člena 4(2) Direktive 93/13 pristojnim sodiščem že vnaprej odvzeta možnost presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, kakršen je ta v zadevi C‑909/24 (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2015, Matei, C‑143/13, EU:C:2015:127, točki 60 in 61).
57 Glede na navedeno je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki potrošniku v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa minimalno obdobje vezave, iz razloga, ki ga je mogoče pripisati njemu, nalaga, da zadevnemu prodajalcu ali ponudniku plača nadomestilo v znesku, ki ustreza preostalim mesečnim obrokom, čeprav je Sodišče tako nadomestilo za namene uporabe Direktive o DDV opredelilo kot „plačilo za storitve, opravljene za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) zadnjenavedene direktive.
Šesto in sedmo vprašanje
58 Kot je bilo opozorjeno v točki 29 te sodbe, lahko Sodišče v okviru postopka sodelovanja med sodišči držav članic in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, presodi, da je treba upoštevati pravila prava Unije, na katera se nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni sklicevalo in katerih upoštevanje lahko povzroči, da razlaga pravil tega prava, navedenih v tem vprašanju, ni potrebna.
59 Tako je v obravnavani zadevi, ker upoštevanje določbe točke 1(e) Priloge k Direktivi 93/13, ki v šestem vprašanju ni navedena, da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča, povzroči, da razlaga členov 101, 105 in 107 Direktive 2018/1972 ter točke 3(iv) dela A Priloge VIII in točke 2.4 Priloge IX k tej direktivi, ki so navedeni v tem vprašanju, ni potrebna.
60 V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče s šestim in sedmim vprašanjem, ki ju je mogoče obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) in (3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(e) Priloge k tej direktivi razlagati tako, da dovoljuje ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, vključenega v pogodbo o elektronskih komunikacijskih storitvah, sklenjeno za najmanj 24 mesecev, v skladu s katerim mora potrošnik v primeru predčasnega prenehanja te pogodbe, ki ga je mogoče pripisati potrošniku, prodajalcu ali ponudniku kot nadomestilo plačati dolgovani znesek za preostalo obdobje, ki se izračuna tako, da se vanj vključi znesek popustov, ki so bili potrošniku priznani za dobavljene storitve in blago.
61 Kot je navedeno v točkah od 37 do 41 te sodbe, sicer iz člena 3(3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(e) Priloge k tej direktivi izhaja, da je pogodbeni pogoj, ki potrošniku, ki ne izpolni svojih obveznosti, nalaga, da prodajalcu ali ponudniku plača nesorazmerno visoko nadomestilo, naveden na okvirnem in neizčrpnem seznamu pogojev, ki jih je mogoče razglasiti za nepoštene, vendar člen 4(4) zakona št. 193/2000 in odstavek 1(i) priloge k temu zakonu nalagata, da se zato, da bi se potrošnikom zagotovilo večje varstvo, tak pogoj opredeli kot nepošten, ne da bi bila potrebna dodatna presoja, opravljena v skladu z merili iz člena 3(1) te direktive.
62 Kot izrecno priznava predložitveno sodišče, je treba nepoštenost pogodbenega pogoja v zadevi C‑909/24 torej presojati na podlagi tega pravila, in sicer pod pogoji, na katere je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe.
63 Glede na navedeno je treba na šesto in sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) in (3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(e) Priloge k tej direktivi razlagati tako, da dovoljuje ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, vključenega v pogodbo o elektronskih komunikacijskih storitvah, sklenjeno za najmanj 24 mesecev, v skladu s katerim mora potrošnik v primeru predčasnega prenehanja te pogodbe, ki ga je mogoče pripisati potrošniku, prodajalcu ali ponudniku kot nadomestilo plačati dolgovani znesek za preostalo obdobje, ki se izračuna tako, da se vanj vključi znesek popustov, ki so bili potrošniku priznani za dobavljene storitve in blago.
Stroški
64 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Člen 3(3) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in točko 1(e) Priloge k tej direktivi v povezavi s členom 1(1), členom 2(b) in (c), členom 6(1) in členom 7(1) navedene direktive
je treba razlagati tako, da
– pogoj iz pogodbe o opravljanju elektronskih komunikacijskih storitev, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki potrošniku nalaga kazen zaradi zamude pri plačilu v določenem znesku, spada na področje uporabe navedene direktive in se lahko razglasi za nepoštenega, tudi če nacionalna ureditev, ki se uporablja za ta sektor dejavnosti, drugače kakor ureditev, ki ureja druge sektorje gospodarske dejavnosti, ne določa nobene omejitve glede zneska te kazni;
– če je v nacionalnem pravu pogodbeni pogoj, katerega cilj ali učinek je zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo, izrecno opredeljen kot nepošten, se lahko pogoji, ki so ob upoštevanju zlasti učinkov, ki jih imajo, vsebinsko enakovredni pogoju, ki ga določa nacionalno pravo, kar je treba določiti med kontradiktorno razpravo med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom na način, ki ga za to določajo nacionalna postopkovna pravila, razglasijo za nepoštene brez dodatnega preizkusa v skladu z merili iz člena 3(1) Direktive 93/13;
– nacionalno sodišče mora zavrniti uporabo takih pogojev, ne da bi smelo znižati znesek kazni zaradi zamude pri plačilu, ki jo ti pogoji določajo.
2. Člen 4(2) Direktive 93/13
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki potrošniku v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa minimalno obdobje vezave, iz razloga, ki ga je mogoče pripisati njemu, nalaga, da zadevnemu prodajalcu ali ponudniku plača nadomestilo v znesku, ki ustreza preostalim mesečnim obrokom, čeprav je Sodišče tako nadomestilo za namene uporabe Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost opredelilo kot „plačilo za storitve, opravljene za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) zadnjenavedene direktive.
3. Člen 3(1) in (3) Direktive 93/13 v povezavi s točko 1(e) Priloge k tej direktivi
je treba razlagati tako, da
dovoljuje ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, vključenega v pogodbo o elektronskih komunikacijskih storitvah, sklenjeno za najmanj 24 mesecev, v skladu s katerim mora potrošnik v primeru predčasnega prenehanja te pogodbe, ki ga je mogoče pripisati potrošniku, prodajalcu ali ponudniku kot nadomestilo plačati dolgovani znesek za preostalo obdobje, ki se izračuna tako, da se vanj vključi znesek popustov, ki so bili potrošniku priznani za dobavljene storitve in blago.
Podpisi
* Jezik postopka: romunščina.