Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na vlogo, v kateri je pred odborom za pritožbe pri EUIPO pojasnila pritožbene razloge, in pri tem trdi, da je ta vloga „sestavni del obrazložitve te tožbe“.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 177(1)(d) Poslovnika Splošnega sodišča tožba vsebovati navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Ta povzetek mora izhajati iz besedila tožbe ter biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da glede na okoliščine primera odloči o tožbi brez dodatnih podatkov (glej sodbi z dne 9. julija 2010, Exalation/UUNT (Vektor-Lycopin), T‑85/08, EU:T:2010:303, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 12. novembra 2015, CEDC International/UUNT – Fabryka Wódek Polmos Łańcut (WISENT), T‑449/13, neobjavljena, EU:T:2015:839, točka 16 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 18. julija 2006, Rossi/UUNT, C‑214/05 P, EU:C:2006:494, točka 37).

Poleg tega, čeprav se v besedilu tožbe lahko sklicuje na določene odlomke priloženih listin, Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in utemeljitev, ki bi jih lahko upoštevalo kot podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, Mastercard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa; sklep z dne 14. aprila 2016, Best-Lock (Europe)/EUIPO, C‑452/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:270, točka 14 in navedena sodna praksa, ter sodbo z dne 2. decembra 2015, Kenzo/UUNT – Tsujimoto (KENZO ESTATE), T‑528/13, neobjavljena, EU:T:2015:921, točka 38 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da tožba ni dopustna, če se v njej sklicuje na dokumente, ki jih je EUIPO predložila tožeča stranka, saj splošno sklicevanje v njej ni povezano s tožbenimi razlogi in trditvami, ki so podani v tej tožbi (glej v tem smislu sodbi z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, EU:T:2007:46, točki 14 in 15, in z dne 25. novembra 2015, Masafi/UUNT – Hd1 (JUICE masafi), T‑248/14, neobjavljena, EU:T:2015:880, točka 14).

Enako velja, kadar se sklicuje na akt, ki je bil v besedilu tožbe naveden brez opredelitve posebnih točk povzetka tožbenih razlogov, ki jih želi tožeča stranka dopolniti, in delov zadevnega akta, v katerih naj bi bili podani morebitni elementi, ki utemeljujejo ali dopolnjujejo tožbene razloge, ker se takšna vključitev v tem primeru v ničemer ne razlikuje od splošnega sklicevanja na prilogo tožbe (glej v tem smislu v zvezi z javnimi uslužbenci glede sklicevanja na pritožbo, navedeno v besedilu tožbe, sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, EU:T:1993:39, točka 23, po pritožbi potrjen s sklepom z dne 7. marca 1994, De Hoe/Komisija, C‑338/93 P, EU:C:1994:85, točka 29). Če bi bilo drugače, bi lahko tožeče stranke z golo navedbo prilog v besedilu tožbe obšle sodno prakso glede nezdružljivosti splošnega sklicevanja na priloge z zahtevami obličnosti, postavljenimi z določbami Statuta Sodišča Evropske unije in Poslovnika, navedenimi v točki 11 zgoraj.

V obravnavanem primeru zato – čeprav je vloga, predložena pred odborom za pritožbe, v tožbi pri predstavitvi dejanskega stanja navedena v celoti – Splošno sodišče ni dolžno v tej vlogi niti v delih tožbe, kjer je ta vloga navedena, iskati trditev, na katere bi se lahko sklicevala tožeča stranka, in jih preučiti, ker so te trditve nedopustne. To velja še toliko bolj, ker je bila navedena vloga sestavljena zaradi izpodbijanja odločbe preizkuševalca in je ni mogoče šteti za upoštevno za podporo tožbe zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka je v prilogi k predlogu, naj se opravi obravnava, ki ga je v skladu s členom 106 Poslovnika vložila v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka strankam, priložila kopije fotografij proizvodov s predlagano znamko in člankov iz tiska v zvezi s prenočiščem „Zum Wohl“ ter odlomkov s spletne strani Wikipedia glede zadevnih tiskovin.

Spomniti je treba, da se v skladu s členom 85(1) in (3) Poslovnika dokazi predložijo v okviru prve izmenjave vlog, pri čemer lahko glavne stranke izjemoma predložijo dokaze še pred koncem ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi.

Iz sodne prakse izhaja, da se pravilo o prekluziji iz člena 85(1) Poslovnika ne nanaša na nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov, predloženih po nasprotnem dokazu nasprotne stranke v odgovoru na tožbo. Ta določba se namreč nanaša na nove dokaze in jo je treba razumeti z vidika člena 92(7) Poslovnika, ki izrecno določa, da se nasprotni dokaz in dopolnitev dokaznih predlogov pridržita (glej po analogiji sodbi z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 72, in z dne 12. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑394/06, neobjavljena, EU:T:2012:417, točka 45).

V obravnavanem primeru je tožeča stranka dokaze iz točke 15 zgoraj prvič predložila po koncu pisnega dela postopka, v prilogi k predlogu, naj se opravi obravnava, ne da bi to zamudo kakor koli pojasnila. Na obravnavi je v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2013, Bopp/UUNT (Upodobitev zelenega osmerokotnega okvira), T‑263/11, neobjavljena, EU:T:2013:61, točka 31 in navedena sodna praksa) pojasnila, da teh dokazov ni mogla predložiti zaradi sprememb v osebju njene pravne službe in materinskega dopusta ene svojih vodij.

Ni mogoče šteti, da takšne neutemeljene navedbe, ki se nanašajo na popolnoma notranje težave, upravičujejo prepozno predložitev zadevnih dokazov, toliko manj, ker gre za družbo z lastno pravno službo.

Poleg tega EUIPO v besedilu odgovora na tožbo ali v prilogi k temu odgovoru ni navedel ničesar, kar bi upravičevalo, da se tožeči stranki dovoli predložitev dokazov v tej fazi postopka, da bi se zagotovilo spoštovanje načela kontradiktornosti.

Iz tega izhaja, da je treba dokaze, predložene v prilogi k predlogu, naj se opravi obravnava, razglasiti za nedopustne, zlasti ker ti dokazi niso bili podani v spisu postopka pred odborom za pritožbe, naloga Splošnega sodišča pa ni ponovno preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred njim (glej sklep z dne 13. septembra 2011, Wilfer/UUNT, C‑546/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:574, točka 41 in navedena sodna praksa).

Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da je bila izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, ker naj odbor za pritožbe ne bi posebej obrazložil svoje presoje opisnosti in neobstoja razlikovalnega učinka prijavljene znamke za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev.

Ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti tega tožbenega razloga in o zahtevah kontradiktorne razprave, je treba ugotoviti, da je obrazložitev izpodbijane odločbe vsekakor zadostna.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba na podlagi člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 odločbe EUIPO obrazložiti. V skladu s sodno prakso ima ta obveznost enak obseg kot obveznost, določena s členom 296 PDEU, in je njen cilj na eni strani omogočiti, da se zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, zato da lahko branijo svoje pravice, in na drugi, da lahko sodišče Evropske unije izvaja nadzor nad zakonitostjo odločitve (glej sodbo z dne 28. aprila 2004, Sunrider/UUNT – Vitakraft-Werke Wührmann in Friesland Brands (VITATASTE in METABALANCE 44), T‑124/02 in T‑156/02, EU:T:2004:116, točki 72 in 73 ter navedena sodna praksa).

Prav tako je treba opozoriti, da se lahko, čeprav mora biti odločba, s katero pristojni organ zavrne registracijo znamke, načeloma obrazložena v zvezi z vsakim zadevnim proizvodom ali storitvijo, pristojni organ, kadar se uporabi isti razlog za zavrnitev za vrsto ali skupino proizvodov ali storitev, ki so medsebojno zadosti neposredno in konkretno povezani, in sicer toliko, da tvorijo dovolj homogeno vrsto ali skupino proizvodov ali storitev, omeji na splošno obrazložitev (sodba z dne 16. oktobra 2014, Larrañaga Otaño/UUNT (GRAPHENE), T‑458/13, EU:T:2014:891, točka 26, glej v tem smislu tudi sklep z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT, C‑282/09 P, EU:C:2010:153, točke od 37 do 40, in po analogiji sodbo z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, EU:C:2007:99, točke od 34 do 38).

V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe štel, da je prijavljena znamka na eni strani opisovala živila iz razredov 29, 30 in 32 ter prehranske storitve iz razreda 43, ker naj bi se nemški izraz „zum Wohl“ razumel tako, da naj bi zadevni proizvodi in storitve prispevali k dobremu počutju, in ker naj bi bili figurativni elementi, povezani s tem izrazom, nezadostni za odvrnitev pozornosti od tega sporočila, na drugi strani pa kot običajna laskava označba teh proizvodov in storitev ni imela razlikovalnega učinka (glej točko 6 zgoraj). Zaradi enostavnejše ubeseditve in ob neobstoju ugovora, ki bi se nanašal prav na katerega od zadevnih proizvodov ali storitev, se sicer večkrat splošno sklicuje na navedene proizvode in storitve, zlasti z navedbo „proizvodi in storitve prehrambnega sektorja“ (točki 18 in 28 izpodbijane odločbe). Vendar je svojo obrazložitev, kadar je to zahtevala analiza, prilagodil glede na to, ali je šlo za proizvode ali storitve, in jo je glede navedenih proizvodov razčlenil z združitvijo nekaterih izmed njih glede na vrsto živila ali pijače ter z ločeno navedbo tistih, ki jih ni bilo mogoče razvrstiti v skupine (točki 20 in 21 izpodbijane odločbe).

Dodati je treba, da se lahko za zadevne proizvode in storitve v delu, v katerem so vsi prehrambni izdelki tekoče porabe ali storitve, neposredno povezane s takimi proizvodi, lahko šteje, da med njimi obstaja dovolj neposredna in konkretna povezava, da tvorijo dovolj homogeno skupino, da je mogoče, da je z vsemi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, ki tvorijo obrazložitev izpodbijane odločbe, prvič, za vsakega od proizvodov in storitev, ki spadajo v to kategorijo, zadosti jasno oblikovati razlogovanje odbora za pritožbe, in drugič, da jih je mogoče brez razlike uporabljati za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2007, Develey/UUNT, C‑238/06 P, EU:C:2007:635, točka 92).

Iz tega izhaja, da odboru za pritožbe ni mogoče očitati, da je v obravnavanem primeru podal splošno obrazložitev presoje absolutnih razlogov za zavrnitev registracije prijavljene znamke.

V skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“.

V skladu s sodno prakso člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 preprečuje, da bi bili znaki ali označbe, ki so v njem navedeni, zaradi svoje registracije kot znamka pridržani le enemu podjetju. Ta določba tako sledi cilju v splošnem interesu, ki zahteva, da lahko vsakdo prosto uporablja take znake ali označbe (sodbe z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 31; z dne 27. februarja 2002, Ellos/UUNT (ELLOS), T‑219/00, EU:T:2002:44, točka 27, in z dne 2. maja 2012, Universal Display/UUNT (UniversalPHOLED), T‑435/11, neobjavljena, EU:T:2012:210, točka 14).

Poleg tega se znaki ali navedbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo lastnosti proizvoda ali storitve, za katero je zahtevana registracija, v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 štejejo za neustrezne za izpolnitev bistvene vloge znamke, in sicer identifikacijo trgovskega izvora proizvoda ali storitve, da bi se s tem potrošniku, ki je pridobil proizvod ali storitev, ki sta označena z znamko, omogočilo, da pri poznejšem nakupu ponovi izbiro, če je bila izkušnja pozitivna, ali izbere drugače, če je bila ta negativna (sodbi z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 30, in z dne 2. maja 2012, Universal Display/UUNT (UniversalPHOLED), T‑435/11, neobjavljena, EU:T:2012:210, točka 15).

Iz tega izhaja, da mora imeti znak za to, da je zajet s prepovedjo iz te določbe, neposredno in konkretno zvezo z obravnavanimi proizvodi ali storitvami, in sicer tako, da zadevni javnosti omogoča, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis zadevnih proizvodov ali storitev ali eno njihovih lastnosti (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, GRAPHENE, T‑458/13, EU:T:2014:891, točka 16 in navedena sodna praksa).

Nazadnje je treba opozoriti, da je mogoče presojo opisnosti znaka opraviti samo, na eni strani, glede na to, kako ga razume upoštevna javnost, in na drugi, glede na zadevne proizvode ali storitve (glej sodbo z dne 7. junija 2005, Münchener Rückversicherungs-Gesellschaft/UUNT (MunichFinancial Services), T‑316/03, EU:T:2005:201, točka 26 in navedena sodna praksa).

V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe štel, da upoštevno javnost za zaznavo opisnosti prijavljene znamke tvorita splošna in posebna javnost, pri čemer je zadnjenavedena nemško govoreča ali pa ima vsaj zadostno znanje nemškega jezika (točki 13 in 14 izpodbijane odločbe).

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, da upoštevno javnost tvorita splošna in posebna javnost hkrati, vendar graja presojo opisnosti prijavljene znamke glede na nemško govorečo javnost ali javnost, ki ima osnovno znanje nemškega jezika. Izpodbijano odločbo poleg tega graja glede sprejetega pomena besednega elementa prijavljene znamke, nezadostnega upoštevanja figurativnih elementov navedene znamke ter opisne zveze med to znamko in proizvodi in storitvami, na katere se nanaša.

Kot izhaja iz člena 7(1) Uredbe št. 207/2009, za zavrnitev registracije znaka kot znamke Evropske unije zadošča, da se uporabi eden od absolutnih razlogov za zavrnitev (sodbi z dne 19. septembra 2002, DKV/UUNT, C‑104/00 P, EU:C:2002:506, točka 29, in z dne 7. oktobra 2015, CIPER/UUNT (XAΛΛOYMI in HALLOUMI), T‑292/14 in T‑293/14, EU:T:2015:752, točka 74).

Ker iz preizkusa prejšnjega tožbenega razloga glede zadevnih proizvodov in storitev izhaja, da je prijavljeni znak opisen v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, in ker ta razlog sam po sebi zadošča za zavrnitev sporne registracije, zato nikakor ni koristno preizkusiti utemeljenosti tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) navedene uredbe (glej v tem smislu sklep z dne 13. februarja 2008, Indorata-Serviços e Gestão/UUNT, C‑212/07 P, neobjavljen, EU:C:2008:83, točka 28).

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti.