Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. oktobra 2026(*)

„ Preveritev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. januarja 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (T‑134/25, EU:T:2026:35) – Predhodno odločanje – Zračni promet – Uredba (ES) št. 261/2004 – Plačilo odškodnine potnikom v primeru velike zamude leta – Pogoji – Člen 5(3) – Pojem ,izredne razmere‘ – Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa – Dodeljevanje slotov za odhodne lete, pri katerih je zaradi slabih vremenskih razmer prišlo do zamude – Škodovanje enotnosti in doslednosti prava Unije “

V zadevi C‑108/26 RX,

katere predmet je preveritev – na podlagi člena 256(3), tretji pododstavek, PDEU – sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. januarja 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (T‑134/25, EU:T:2026:35), s katero je navedeno sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska) z odločbo z dne 21. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 12. februarja 2025, v postopku

D S.A.

proti

P S.A.,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, Z. Csehi, M. Gavalec in F. Schalin, sodniki,

generalni pravobranilec: R. Norkus,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za D S.A. P. P. Gad, adwokat,

–        za P S.A. E. Uznańska, adwokatka,

–        za poljsko vlado B. Majczyna in D. Lutostańska, agenta,

–        za Evropsko komisijo B. Sasinowska in N. Yerrell, agentki,

ob upoštevanju členov 62a in 62b, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. septembra 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predmet tega postopka je preveritev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. januarja 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (T‑134/25, EU:T:2026:35; v nadaljevanju: sodba, ki je predmet preveritve), s katero je navedeno sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska) vložilo z odločbo z dne 21. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 12. februarja 2025.

2        Postopek preveritve se nanaša na vprašanje, ali sodba, ki je predmet preveritve, ob upoštevanju zlasti sodb Sodišča z dne 31. januarja 2013, McDonagh (C‑12/11, EU:C:2013:43), in z dne 23. marca 2021, Airhelp (C‑28/20, EU:C:2021:226), škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče razsodilo, da:

–        odločitev sistema upravljanja zračnega prometa zaradi svoje narave ali izvora ne spada v okvir običajnega opravljanja dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, ker ni del njegove dejavnosti, temveč spada med dejavnosti in pristojnosti služb upravljanja zračnega prometa;

–        takšna odločitev, ne glede na razlog, iz katerega je bila sprejeta, pomeni dogodek, na katerega zadevni letalski prevoznik dejansko ne more vplivati, razen če je prispeval k sprejetju te odločitve, in

–        je posledično člen 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10) treba razlagati tako, da lahko taka odločitev pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe ne glede na trajanje zamude, ki jo povzroči, in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila sprejeta, če se dokaže, da zadevni letalski prevoznik na to odločitev dejansko ni imel vpliva, zlasti kadar je mogoče izključiti, da je navedeni prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve.

 Pravni okvir

3        V uvodnih izjavah 1, 2, 14 in 15 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

„(1)      Ukrepanje Skupnosti na področju zračnega prevoza mora med drugim zagotavljati visoko raven varstva potnikov. Poleg tega je treba na splošno v celoti upoštevati zahteve o varstvu potrošnikov.

(2)      Zavrnitev vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov povzročajo potnikom velike težave in nevšečnosti.

[…]

(14)      Kakor v okviru [Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999, v njenem imenu pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491),] je treba obveznosti dejanskih letalskih prevoznikov omejiti ali izključiti v primerih, kadar se zgodi dogodek zaradi izrednih razmer, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Takšne razmere lahko nastanejo zlasti v primerih politične nestabilnosti, vremenskih pogojev, ki so nezdružljivi z izvedbo zadevnega leta, tveganja, povezanega z varovanjem, nepredvidenih pomanjkljivosti, ki lahko prizadenejo varnost leta, kakor tudi ob stavkah, ki prizadenejo delovanje dejanskega letalskega prevoznika.

(15)      Šteje se, da izredne razmere obstajajo, kadar odločitev sistema upravljanja zračnega prometa za določen zrakoplov določenega dne vpliva na nastanek velike zamude, zamude prek noči ali na odpoved enega leta ali več letov tega zrakoplova, tudi če je zadevni letalski prevoznik sprejel vse ustrezne ukrepe, da bi se izognil zamudi ali odpovedi leta.“

4        Člen 5 te uredbe, naslovljen „Odpoved leta“, v odstavku 1(c) in odstavku 3 določa:

„1.      V primeru odpovedi leta:

[…]

(c)      imajo zadevni potniki pravico do odškodnine, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 7, razen če:

[…]

[…]

3.      Dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.“

5        Člen 7 navedene uredbe, naslovljen „Pravica do odškodnine“, določa standardizirano in pavšalno odškodnino za potnike, katere znesek je določen, med drugim, glede na razdaljo leta.

 Dejansko stanje zadeve, ki je predmet preveritve

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6        Oseba A je bila potnica leta LO 6110, ki naj bi ga letalski prevoznik P opravil 25. julija 2023.

7        Letalo, ki bi moralo opraviti ta let, bi moralo ob 18.20 UTC vzleteti z letališča v Izmirju (Turčija) in ob 21.10 UTC pristati v Varšavi (Poljska).

8        Dejansko pa je to letalo vzletelo ob 21.40 UTC in pristalo naslednji dan ob 00.17 UTC, torej z več kot triurno zamudo ob prihodu.

9        Pred letom LO 6110 je bil opravljen let LO 6111, ki je bil izveden z istim letalom v okviru „rotacije“. Letalo, ki je bilo predvideno za let LO 6111, bi moralo ob 14.55 UTC vzleteti iz Katovic (Poljska), v Izmirju pa bi moralo pristati ob 17.20 UTC. Ob 12.55 UTC je zadevni letalski prevoznik od službe za kontrolo zračnega prometa prejel sporočilo o dodelitvi slota (Slot Allocation Message, SAM), v skladu s katerim je bil letu LO 6111 dodeljen odhodni slot ob 16.30 UTC. S to odločitvijo o dodelitvi se je izvajal ukrep upravljanja pretoka zračnega prometa (Air Traffic Flow Management, ATFM) v zvezi z omejitvami v zračnem prostoru Madžarske in Romunije, ki so bile uvedene zaradi slabih vremenskih razmer. Ob 15.04 UTC je isti prevoznik poslal sporočilo, v katerem je navedel, da je pripravljen za izvedbo leta (Ready to depart, REA), pri čemer je zaprosil za dovoljenje za zgodnejši odhod. Vendar služba za kontrolo zračnega prometa kljub temu sporočilu ni spremenila svoje odločitve o dodelitvi slota, tako da letu LO 6111 ni bil odobren zgodnejši čas odhoda. Dejansko se je ta let začel šele ob 16.02 UTC in končal ob 18.32 UTC, torej z zamudo ob prihodu, ki je znašala 1 uro in 12 minut.

10      Po pristanku v Izmirju je bilo ugotovljeno, da ima letalo tehnično napako. Popravilo je trajalo dve uri in osem minut.

11      Oseba A je 26. julija 2023 svojo terjatev iz naslova pavšalne odškodnine odstopila družbi D, specializirani za izterjavo terjatev.

12      Družba D je pri Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi) vložila tožbo, s katero je zahtevala, da družba P plača znesek 400 EUR, povečan za zakonske zamudne obresti od 17. avgusta 2023 do datuma plačila.

13      Navedeno sodišče je ugotovilo, da če bi se izguba časa, ki je bila posledica ukrepov za upravljanje pretoka zračnega prometa, naloženih zadevnemu prevozniku, odštela od skupnega trajanja zamude, bi imel let LO 6110 manj kot triurno zamudo. Vendar se je spraševalo, ali je mogoče odločitve o dodelitvi slotov za odhodne lete, ki se opravijo z zamudo, opredeliti kot „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

14      V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 5(3) [Uredbe št. 261/2004] razlagati tako, da gre pri vsaki odločitvi sistema upravljanja zračnega prometa, ne glede na njeno trajanje in čeprav sama po sebi ne povzroči najmanj triurne zamude, za izredne razmere?

2.      Če vsaka odločitev sistema upravljanja zračnega prometa ne pomeni izrednih razmer, ali mora nacionalno sodišče ugotavljati, kakšna je bila podlaga za odločitev sistema upravljanja zračnega prometa – na primer, slabe vremenske razmere, zaradi katerih so bile kapacitete sektorjev na poti leta omejene – in ali je v takem primeru pristojno za presojanje, ali je šlo pri njej za izredne razmere?

3.      Ali v primeru, če ima potnikov let najmanj triurno zamudo, ki je med drugim posledica odločitve sistema upravljanja zračnega prometa, ki je bila v zvezi z letom sprejeta neposredno pred potnikovim letom, ker so bile kapacitete sektorjev na poti leta zaradi slabih vremenskih razmer omejene, ta odločitev sistema upravljanja zračnega prometa pomeni izredne razmere?

4.      Ali se mora v tem položaju odločitev sistema upravljanja zračnega prometa nanašati neposredno na let, ki ima zamudo, ali pa se lahko nanaša tudi na let, ki je bil v okviru rotacije izveden pred njim?“

 Sodba, ki je predmet preveritve

15      Splošno sodišče je v sodbi, ki je predmet preveritve, v točki 41 navedene sodbe najprej odgovorilo na prvo in drugo vprašanje, in sicer tako, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da lahko odločitev sistema upravljanja zračnega prometa pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe, ne glede na trajanje zamude, ki jo ta odločitev povzroči, in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila ta odločitev sprejeta, če se dokaže, da zadevni letalski prevoznik na to odločitev dejansko ni imel vpliva, zlasti kadar je mogoče izključiti, da je navedeni prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve.

16      Splošno sodišče je v utemeljitev tega odgovora, na prvem mestu, v točkah od 17 do 25 navedene sodbe izključilo, da vsaka odločitev sistema upravljanja zračnega prometa pomeni „izredne razmere“. Ta razlaga temelji na obrazložitvi, da je treba pojem „izredne razmere“ razlagati ozko in da morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej. V skladu s tema pogojema med take razmere spadajo dogodki, ki po svoji naravi in vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katere ta dejansko ne more vplivati.

17      Na drugem mestu, Splošno sodišče se je izreklo o navedenih kumulativnih pogojih.

18      V zvezi s tem je, prvič, v točkah 28 in 29 iste sodbe menilo, da odločitev sistema upravljanja zračnega prometa ni del običajnega opravljanja dejavnosti letalskega prevoznika, ker je ni mogoče šteti za neločljivo povezano z delovanjem zrakoplova, s katerim je bil opravljen let, ki je imel zamudo, in ker poleg tega spada med dejavnosti in pristojnost služb upravljanja zračnega prometa.

19      Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 33 do 36 sodbe, ki je predmet preveritve, menilo, da na tako odločitev ne glede na razloge, na katerih temelji, ta letalski prevoznik dejansko nima vpliva, razen če je prispeval k sprejetju te odločitve. Pojasnilo je, da v tem okviru upoštevna okoliščina ni razlog za odločitev sistema upravljanja zračnega prometa, ampak ta odločitev sama, ker ta od zunaj vpliva na izvedbo predvidenega leta, razen če je prevoznik sam prispeval k sprejetju te odločitve.

20      Na tretjem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 37 do 40 navedene sodbe dodalo, da dogodek, kot je odločitev sistema upravljanja zračnega prometa, lahko pomeni „izredne razmere“, čeprav sam po sebi ni povzročil najmanj triurne zamude.

21      Splošno sodišče je nato v točki 45 navedene sodbe odgovorilo na tretje in četrto vprašanje, in sicer, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se letalski prevoznik lahko sklicuje na to, da odločitev sistema upravljanja zračnega prometa, ki je vplivala na prejšnji let, ki ga je sam izvedel z istim letalom, pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe – pod pogojem, da se dokaže, da na to odločitev dejansko ni mogel vplivati – če obstaja neposredna vzročna zveza med nastankom teh razmer in zamudo ali odpovedjo leta, ki ga je pozneje opravil, kar mora presoditi predložitveno sodišče, zlasti ob upoštevanju načina, na katerega navedeni prevoznik upravlja zadevni zrakoplov.

 Postopek pred Sodiščem

22      Preveritveni senat Sodišča je na predlog prvega generalnega pravobranilca z odločbo z dne 12. marca 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (C‑108/26 RX, EU:C:2026:212), ki je bila sprejeta na podlagi člena 62 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 194(5) Poslovnika Sodišča, menil, da je treba sodbo, ki je predmet preveritve, preveriti, ker obstaja resna nevarnost škodovanja enotnosti ali doslednosti prava Unije.

23      Vprašanje, na katero se mora v skladu s to odločbo nanašati preveritev, je povzeto v točki 2 te sodbe.

 Preveritev

24      Kot izhaja iz odločbe z dne 12. marca 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (C‑108/26 RX, EU:C:2026:212) in iz točke 2 te sodbe, je treba v bistvu najprej preučiti, ali so, zlasti ob upoštevanju sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, razlage, ki jih je Sodišče v okviru odgovora na prvo in drugo vprašanje sprejelo v sodbi, ki je predmet preveritve, združljive z besedilom te določbe, njenim kontekstom ter cilji, ki se uresničujejo s to uredbo.

25      Če ne bi bilo tako, bi bilo treba nato preučiti, ali ta sodba škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije (glej po analogiji sodbi z dne 19. septembra 2013, Preveritev Komisija/Strack, C‑579/12 RX-II, EU:C:2013:570, točka 25, in z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija, C‑542/18 RX-II in C‑543/18 RX-II, EU:C:2020:232, točka 52).

 Razlaga pojma „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004

26      Najprej je treba opozoriti, da je, kar zadeva uporabo pravice do odškodnine, mogoče potnike, katerih let ima zamudo, izenačiti s potniki, katerih let je odpovedan, in da se tako lahko sklicujejo na pravico do odškodnine iz člena 7 Uredbe št. 261/2004, če zaradi zamude leta izgubijo tri ure ali več, to je, če v končni namembni kraj prispejo tri ure ali več po uri prihoda, ki jo je prvotno predvidel letalski prevoznik (sodbi z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točka 69, in z dne 13. junija 2024, D. (Konstrukcijska napaka na motorju), C‑411/23, EU:C:2024:498, točka 24).

27      Vendar je dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 5(3) te uredbe v povezavi z njenima uvodnima izjavama 14 in 15 oproščen svoje obveznosti plačila odškodnine, če lahko dokaže, da so za odpoved ali veliko zamudo ob prihodu krive „izredne razmere“, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi, in če je ob nastanku takih razmer sprejel položaju ustrezne ukrepe s tem, da je uporabil celotno osebje ter vsa razpoložljiva materialna in finančna sredstva, da bi preprečil, da bi bil zadevni let zaradi teh razmer odpovedan ali imel veliko zamudo (glej v tem smislu sodbe z dne 4. aprila 2019, Germanwings, C‑501/17, EU:C:2019:288, točka 19 in navedena sodna praksa; z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točka 22, in z dne 13. junija 2024, D. (Konstrukcijska napaka na motorju), C‑411/23, EU:C:2024:498, točka 25).

28      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati ozko, ker ta določba pomeni odstopanje od načela pravice potnikov do plačila odškodnine, in ob upoštevanju cilja te uredbe, ki je zagotoviti, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 1, visoko raven varstva potnikov (glej v tem smislu sodbe z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 20; z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točka 24, in z dne 13. junija 2024, D. (Konstrukcijska napaka na motorju), C‑411/23, EU:C:2024:498, točka 26).

29      Ta pojem „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 označuje dogodke, ki po svoji naravi ali vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katere ta dejansko ne more vplivati, pri čemer sta ta pogoja kumulativna in je njuno izpolnjevanje treba presojati v vsakem posameznem primeru (glej v tem smislu sodbe z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 23; z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 29; z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točka 23, in z dne 13. junija 2024, D. (Konstrukcijska napaka na motorju), C‑411/23, EU:C:2024:498, točka 27).

30      Za presojo, ali dogodek po svoji naravi ali vzroku ni neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, je treba zlasti ugotoviti, ali se dejanski letalski prevozniki pri opravljanju svojih dejavnosti običajno soočajo s takimi dogodki oziroma ali bi se lahko soočali z njimi in ali taki dogodki spadajo v okvir običajnega upravljanja teh dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 24; sklep z dne 14. novembra 2014, Siewert, C‑394/14, EU:C:2014:2377, točka 19; sodbe z dne 17. aprila 2018, Krüsemann in drugi, C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑254/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17 in od C‑290/17 do C‑292/17, EU:C:2018:258, točki 41 in 42; z dne 26. junija 2019, Moens, C‑159/18, EU:C:2019:535, točki 18 in 19; z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točki 29 in 30, ter z dne 11. maja 2023, TAP Portugal (Smrt kopilota), od C‑156/22 do C‑158/22, EU:C:2023:393, točka 22).

31      Preučitev pogoja v zvezi z neobstojem dejanskega nadzora dejanskega letalskega prevoznika nad dogodkom pa pomeni ugotavljanje, ali ta dogodek spada med okoliščine, nad katerimi ta letalski prevoznik nima nobenega nadzora (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točka 36, in z dne 13. junija 2024, Finnair (Konstrukcijska napaka merilnika za gorivo), C‑385/23, EU:C:2024:497, točka 32). V tem okviru je treba dogodke, katerih izvor je „notranji“, razlikovati od dogodkov, katerih izvor je „zunanji“ glede na dejanskega letalskega prevoznika. Pojem „zunanji dogodki“ tako vključuje dogodke, ki so posledica dejavnosti letalskega prevoznika in zunanjih okoliščin, ki so v praksi bolj ali manj pogoste, vendar letalski prevoznik nanje ne more vplivati, ker izvirajo iz naravnega dogodka ali dejanja tretje osebe (glej v tem smislu sodbe z dne 23. marca 2021, Airhelp, C‑28/20, EU:C:2021:226, točke od 39 do 41; z dne 7. julija 2022, SATA International – Azores Airlines (Okvara v sistemu za dovod goriva), C‑308/21, EU:C:2022:533, točka 25, in z dne 16. oktobra 2025, AirHelp Germany (Letalo, v katero je udarila strela), C‑399/24, EU:C:2025:791, točki 28 in 29).

32      Glede na te preudarke se na prvem mestu zdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo razlagalnih načel in pojmov, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 28 do 31 te sodbe, ker je v točkah 28 in 29 sodbe, ki je predmet preveritve, razsodilo, da ni mogoče šteti, da je odločitev sistema upravljanja zračnega prometa po svoji naravi ali vzroku neločljivo povezana z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, ker take odločitve ni mogoče, po definiciji, šteti za neločljivo povezano z delovanjem zrakoplova, s katerim je bil opravljen let, ki je imel zamudo, in poleg tega ni del dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, ampak spada med dejavnosti in pristojnosti služb upravljanja zračnega prometa.

33      Prvič, Splošno sodišče namreč s tem, da je prvega od pogojev, navedenih v točki 29 te sodbe, omejilo na presojo povezav med navedenim dogodkom, v tem primeru med odločitvijo sistema upravljanja zračnega prometa in delovanjem zadevnega zrakoplova, ni upoštevalo – ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 30 te sodbe – dejstva, da se vsak dejanski letalski prevoznik pri opravljanju svoje dejavnosti nujno običajno in redno sooča z odločitvami sistema upravljanja zračnega prometa.

34      Drugič, Splošno sodišče je s tem, da je svoje razlogovanje oprlo na „zunanjo“ naravo odločitve sistema upravljanja zračnega prometa in na nepristojnost zadevnega dejanskega letalskega prevoznika, pomešalo oba kumulativna pogoja, ki sta značilna za pojem „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004. Medtem ko se je Splošno sodišče nameravalo izreči o prvem pogoju, ti elementi presoje namreč, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 31 te sodbe, spadajo v presojo drugega pogoja, ki se nanaša na to, da zadevni dejanski letalski prevoznik dejansko ni vplival na zadevni dogodek.

35      Na drugem mestu, iz preudarkov v točki 33 te sodbe izhaja, da je za odločitve sistema upravljanja zračnega prometa treba šteti, da so po svoji naravi in izvoru neločljivo povezane z običajnim opravljanjem dejavnosti dejanskega letalskega prevoznika. Ker prvi od obeh kumulativnih pogojev, navedenih v točki 29 te sodbe, ni izpolnjen, je treba ugotoviti, da teh odločitev samih po sebi ni mogoče opredeliti kot „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, pri čemer ni treba preučiti drugega od teh pogojev.

36      Ob tem je treba še opozoriti, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča kvalifikacijo „izrednih razmer“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 opraviti zgolj glede na okoliščine, zaradi katerih je bil zadevni let odpovedan ali je prišlo do velike zamude (sodba z dne 26. junija 2019, Moens, C‑159/18, EU:C:2019:535, točka 17). Razlog za tako odpoved ali zamudo je upošteven za to, da se v okviru odškodnine za škodo, ki je potnikom nastala zaradi odpovedi ali velike zamude njihovega leta, po potrebi ugotovi, ali je ta odpoved ali ta zamuda posledica „izrednih razmer“ v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Sousa Rodríguez in drugi, C‑83/10, EU:C:2011:652, točka 34).

37      Tako je treba na primer ugotoviti, da kadar je odločitev o zaprtju dela evropskega zračnega prostora ali letaliških vzletno-pristajalnih stez posledica izbruha vulkana oziroma prisotnosti bencina na teh vzletno-pristajalnih stezah, se vprašanje, ali so za odpoved ali veliko zamudo leta, ki je posledica takega zaprtja, krive izredne razmere, presoja glede na zadnjenavedene dogodke (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2013, McDonagh, C‑12/11, EU:C:2013:43, točka 34, in z dne 26. junija 2019, Moens, C‑159/18, EU:C:2019:535, točke 13 in od 18 do 22).

38      Iz tega sledi, da dejanski letalski prevoznik, da bi dokazal obstoj „izrednih razmer“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, ne more zgolj trditi, da je velika zamuda nastala zaradi odločitve sistema upravljanja zračnega prometa. Dokazati mora, da je bila ta odločitev sprejeta zaradi „izrednih razmer“ v smislu te določbe. Nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, mora torej presoditi, ali dogodek, ki je vzrok ali razlog za navedeno odločitev, izpolnjuje oba kumulativna pogoja, ki sta navedena v točki 29 te sodbe.

39      Ta razlaga, ki izključuje, da bi lahko vsaka odločitev sistema upravljanja zračnega prevoza sama po sebi pomenila „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, velja tudi ob upoštevanju načela ozke razlage pojma „izredne razmere“ in cilja visoke ravni varstva potnikov. V zvezi s tem je treba poudariti, da bi ločitev take odločitve od razlogov, zaradi katerih je bila sprejeta, lahko znatno razširila obseg oprostitve obveznosti letalskih prevoznikov, da plačajo odškodnino, ki je določena z navedeno uredbo, ker bi zgolj sklicevanje na obstoj upravne odločitve sistema upravljanja zračnega prevoza zadostovalo za uveljavljanje te oprostitve, ne da bi bilo treba dokazati izjemnost razloga, zaradi katerega je bila ta odločitev sprejeta.

40      Taka razlaga je tudi v skladu z uvodno izjavo 15 te uredbe. Zakonodajalec Unije namreč s tem, da je pojem „izredne razmere“ omejil na primer, ko odločitev sistema upravljanja zračnega prometa v zvezi z določenim letalom določenega dne povzroči veliko zamudo, nikakor ni nameraval določiti načela, v skladu s katerim lahko vsaka odločitev v zvezi s tem upravljanjem, ne glede na razloge, zaradi katerih je bila ta odločitev sprejeta, pomeni tako okoliščino.

41      Zato je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni upoštevalo pojma „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 s tem, da je v točkah od 33 do 36 sodbe, ki je predmet preveritve, razsodilo, da lahko odločitev sistema upravljanja zračnega prometa pomeni izredne razmere ne glede na razlog, zaradi katerega je bila ta odločitev sprejeta, če se dokaže, da zadevni letalski prevoznik na to odločitev dejansko ni imel vpliva, zlasti kadar je mogoče izključiti, da je ta prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve.

42      Iz tega sledi, da je z odgovorom, ki ga je na prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča Splošno sodišče podalo v točki 41 sodbe, ki je predmet preveritve, po izvedeni presoji, navedeni v točkah od 26 do 40 navedene sodbe, kršena jezikovna, kontekstualna in teleološka razlaga pojma „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

 Obstoj škodovanja enotnosti ali doslednosti prava Unije

43      Namen člena 5 Uredbe št. 261/2004, ki določa obveznosti dejanskega letalskega prevoznika v primeru odpovedi leta, je, kot je razvidno iz uvodnih izjav 1 in 2 te uredbe, zagotoviti visoko raven varstva potnikov ob upoštevanju zahtev varstva potrošnikov na splošno, če odpoved ali velika zamuda leta potnikom povzroča resne nevšečnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 18 in navedena sodna praksa).

44      V skladu s tem ciljem je treba določbe, ki letalskim potnikom podeljujejo pravice, vključno s tistimi, ki dajejo pravico do plačila odškodnine, razlagati široko (sodba z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točka 45), medtem ko je treba pojem „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 kot odstopanje od načela pravice potnikov do plačila odškodnine – kot je bilo navedeno v točki 28 te sodbe – razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 20).

45      Splošno sodišče pa je s tem, da je pomešalo oba kumulativna pogoja, ki sta značilna za pojem „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, in ni upoštevalo razloga za odločitev sistema upravljanja zračnega prometa, sprejelo široko razlago tega pojma, ki naj bi nazadnje zajemala vse odločitve sistema upravljanja zračnega prometa, razen če se dokaže, da je dejanski letalski prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve. Splošno sodišče je s tem kršilo načelo ozke razlage navedenega pojma in s tem načelo široke razlage pravice do plačila odškodnine. Posledično je tudi porušilo ravnovesje med pravicami in obveznostmi dejanskih letalskih prevoznikov na eni strani ter pravicami in obveznostmi potnikov na drugi strani, ki ga ta uredba skuša vzpostaviti, saj je omejilo obveznosti prvonavedenih in zmanjšalo varstvo zadnjenavedenih.

46      V teh okoliščinah lahko taka razlaga pojma „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, ki vpliva tudi na bistveno določbo te uredbe, ki odraža njen temeljni cilj varstva letalskih potnikov, škoduje enotnosti in doslednosti prava Unije.

47      Glede na te okoliščine, obravnavane kot celota, je treba ugotoviti, da sodba, ki je predmet preveritve, škoduje enotnosti in doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče v odgovoru na prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča razsodilo, da:

–        odločitev sistema upravljanja zračnega prometa zaradi svoje narave ali izvora ne spada v okvir običajnega opravljanja dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, ker ni del njegove dejavnosti, temveč spada med dejavnosti in pristojnosti služb upravljanja zračnega prometa;

–        takšna odločitev, ne glede na razlog, zaradi katerega je bila sprejeta, pomeni dogodek, na katerega zadevni letalski prevoznik dejansko ne more vplivati, razen če je prispeval k sprejetju te odločitve, in

–        je posledično treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da lahko taka odločitev pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe, ne glede na trajanje zamude, ki jo ta odločitev povzroči, in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila ta odločitev sprejeta, če se dokaže, da zadevni letalski prevoznik dejansko na to odločitev ni vplival, zlasti kadar je mogoče izključiti, da je navedeni prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve.

 Posledice, ki jih je treba izpeljati iz preveritve, in predlog za sprejetje predhodne odločbe

48      Člen 62b, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če Sodišče ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, odgovor Sodišča na vprašanja, ki so predmet preveritve, nadomesti odgovor Splošnega sodišča.

49      V obravnavani zadevi mora torej Sodišče najprej odgovoriti na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče.

50      Nasprotno pa iz člena 62b, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja tudi, da Sodišče s svojim odgovorom ne sme nadomestiti vprašanj, ki jih je preučilo Splošno sodišče in ki niso bila predmet preveritve. Vendar Sodišče zaradi pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti meni, da je treba v tej sodbi nato povzeti razloge, ki jih je Splošno sodišče navedlo v preučitvi tretjega in četrtega vprašanja.

 Prvo in drugo vprašanje

 Drugo vprašanje

51      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba najprej preučiti, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da odločitev sistema upravljanja zračnega prometa sama po sebi in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila ta odločitev sprejeta, pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe ali pa je treba pri presoji, ali gre za „izredne razmere“, upoštevati razlog za tako odločitev.

52      Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati sodno prakso, navedeno v točkah od 26 do 31 te sodbe.

53      V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točkah od 35 do 39 te sodbe, iz te sodne prakse izhaja, da vsaka odločitev sistema upravljanja zračnega prometa po svoji naravi kot taka in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila sprejeta, ne more pomeniti „izrednih razmer“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

54      Iz navedene sodne prakse še izhaja, da je treba, kot je bilo navedeno v točkah 36 in 38 te sodbe, nasprotno, upoštevati razlog za tako odločitev, drugače povedano dogodek, ki je povzročil njeno sprejetje, in presoditi, ali ta dogodek ni po svoji naravi ali vzroku neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in da nanj ta dejansko ne more vplivati, pri čemer je treba opozoriti, da sta ta pogoja kumulativna.

55      V obravnavani zadevi je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da je bila odločitev sistema upravljanja zračnega prometa iz postopka v glavni stvari sprejeta zaradi omejitev zračnega prostora Madžarske in Romunije, ki so bile uvedene zaradi slabih vremenskih razmer.

56      V zvezi s tem je iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 261/2004 razvidno, da lahko izredne razmere nastanejo zlasti v primeru vremenskih pogojev, ki so nezdružljivi z izvedbo zadevnega leta.

57      Vendar razmere iz te uvodne izjave 14 niso nujno in samodejno razlogi za oprostitev obveznosti plačila odškodnine iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali izpolnjujejo kumulativna pogoja, ki sta navedena v točki 29 te sodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točki 22 in 23, in z dne 17. aprila 2018, Krüsemann in drugi, C‑195/17, od C‑197/17 do C‑203/17, C‑226/17, C‑228/17, C‑254/17, C‑274/17, C‑275/17, od C‑278/17 do C‑286/17 in od C‑290/17 do C‑292/17, EU:C:2018:258, točka 34).

58      Predložitveno sodišče mora torej ugotoviti, ali slabe vremenske razmere, ki so privedle do odločitve sistema upravljanja zračnega prometa iz postopka v glavni stvari, izpolnjujejo ta pogoja.

59      V zvezi s tem, prvič, čeprav je res, da se dejanski letalski prevozniki redno soočajo s spremenljivimi ali celo težkimi vremenskimi razmerami, ostaja dejstvo, da kadar so vremenske razmere take, da preprečujejo varno izvedbo zadevnega leta v skladu s prvotno predvidenim načrtovanjem, niso neločljivo povezane z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika.

60      Drugič, ker tako resne vremenske razmere, da preprečujejo varno izvedbo zadevnega leta v skladu s prvotno predvidenim načrtom, pomenijo naravna tveganja, je treba šteti, da zadevni letalski prevoznik nanje dejansko ne more vplivati.

61      Zato se zdi – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – da dogodek, zaradi katerega je bila sprejeta odločitev sistema upravljanja zračnega prometa iz postopka v glavni stvari, izpolnjuje kumulativna pogoja za to, da se šteje za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

62      Glede na zgoraj navedene razloge je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da odločitev sistema upravljanja zračnega prometa sama po sebi in ne glede na razloge, zaradi katerih je bila sprejeta, ne more pomeniti „izrednih razmer“ v smislu te določbe, ampak je treba, nasprotno, razlog za tako odločitev upoštevati tako, da se za vsak posamezen primer preuči, ali dogodek, ki je privedel do njenega sprejetja, ni po svoji naravi ali vzroku neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in ta nanj dejansko ne more vplivati.

 Prvo vprašanje

63      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da dogodek lahko pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe, čeprav sam po sebi ni povzročil najmanj triurne zamude.

64      Navedeno sodišče si postavlja to vprašanje, ker je bila v postopku v glavni stvari velika zamuda delno posledica vremenskih razmer, zaradi katerih je prišlo do zamude odhodnega slota, ki je bil dodeljen prejšnjemu letu, ki je bil opravljen z istim letalom, delno pa zaradi ugotovljene tehnične napake na letalu, katere popravilo je trajalo dve uri in osem minut.

65      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi z uvodno izjavo 14 te uredbe v primeru najmanj triurne zamude leta v namembni kraj, do katere ni prišlo le zaradi izrednih razmer, ki jih ne bi bilo mogoče preprečiti z ukrepi, prilagojenimi okoliščinam, in glede katerih je letalski prevoznik sprejel vse ustrezne ukrepe za preprečitev njihovih posledic, ampak tudi zaradi drugih okoliščin, ki ne spadajo v to kategorijo, zamudo, nastalo zaradi teh prvih razmer, odšteti od celotnega trajanja zamude zadevnega leta v namembni kraj, da bi se presodilo, ali je treba za zamudo tega leta v namembni kraj izplačati odškodnino, določeno v členu 7 te uredbe (sodba z dne 4. maja 2017, Pešková in Peška, C‑315/15, EU:C:2017:342, točka 54).

66      Iz tega sledi, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da dogodek lahko pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe, tudi če sam po sebi ni povzročil najmanj triurne zamude, tako da je treba v primeru, da do velike zamude pri prihodu ni prišlo le zaradi tega dogodka, ampak tudi zaradi drugih okoliščin, ki ne pomenijo „izrednih razmer“ v smislu navedene določbe, zamudo, ki jo je mogoče pripisati navedenemu dogodku, odšteti od skupnega časa zamude ob prihodu zadevnega leta, da bi se presodilo, ali je treba za zamudo ob prihodu tega leta izplačati odškodnino iz člena 7 navedene uredbe.

 Tretje in četrto vprašanje

67      Kot je bilo navedeno v točki 50 te sodbe, Sodišče ni pristojno, da nadomesti odgovore na vprašanji, ki ju je preučilo Splošno sodišče in ki nista bili predmet preveritve, zato je treba v tej sodbi ponoviti obrazložitev, ki jo je Splošno sodišče v točkah od 42 do 45 sodbe, ki je predmet preveritve, navedlo v zvezi s tretjim in četrtim vprašanjem. V teh točkah je navedeno:

„42      Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali se mora odločitev sistema upravljanja zračnega prometa, da bi lahko pomenila ,izredne razmere‘, nanašati na let, ki ima dejansko zamudo, ali pa se lahko nanaša tudi na prejšnji let v rotaciji.

43      V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi z uvodno izjavo 14 te uredbe razlagati tako, da se lahko letalski prevoznik za to, da bi bil oproščen obveznosti plačila odškodnine potnikom v primeru velike zamude ali odpovedi leta, ki ga je opravil, sklicuje na ,izredne razmere‘, ki so vplivale na prejšnji let, ki ga je izvedel ta letalski prevoznik z istim zrakoplovom, če obstaja neposredna vzročna zveza med nastankom teh razmer in zamudo ali odpovedjo poznejšega leta, kar mora predložitveno sodišče preučiti zlasti ob upoštevanju načina, na katerega zadevni dejanski letalski prevoznik uporablja zadevni zrakoplov (sodbi z dne 11. junija 2020, Transportes Aéreos Portugueses, C‑74/19, EU:C:2020:460, točka 55, in z dne 22. aprila 2021, Austrian Airlines, C‑826/19, EU:C:2021:318, točka 57).

44      Poleg tega je treba, kar zadeva odločitve sistema upravljanja zračnega prometa, kot je navedla Evropska komisija, ugotoviti, da iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 261/2004, v kateri je navedeno, da ,izredne razmere obstajajo, kadar odločitev sistema upravljanja zračnega prometa za določen zrakoplov določenega dne vpliva na nastanek velike zamude […] enega leta ali več letov tega zrakoplova‘, izhaja zahteva, da se odločitev sistema upravljanja zračnega prometa ne nanaša na točno določen let, ampak na točno določeno letalo.

45      V teh okoliščinah je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se [dejanski] letalski prevoznik lahko sklicuje na to, da [dogodek], ki je vplival[…] na prejšnji let, ki ga je sam izvedel z istim letalom, pomeni ,izredne razmere‘ v smislu te določbe – pod pogojem, da se dokaže, da na to odločitev dejansko ni mogel vplivati – če obstaja neposredna vzročna zveza med nastankom teh razmer in zamudo ali odpovedjo leta, ki ga je pozneje opravil, kar [je treba presoditi], in sicer zlasti ob upoštevanju načina, na katerega [ta] prevoznik upravlja zadevni zrakoplov.“

 Stroški

68      Ker je ta postopek za stranki iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. januarja 2026, D (Odločitev sistema upravljanja zračnega prometa) (T‑134/25, EU:T:2026:35), škoduje enotnosti in doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče v odgovoru na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska), razsodilo, da:

–        odločitev sistema upravljanja zračnega prometa zaradi svoje narave ali izvora ne spada v okvir običajnega opravljanja dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika, ker ni del njegove dejavnosti, temveč spada med dejavnosti in pristojnosti služb upravljanja zračnega prometa;

–        takšna odločitev, ne glede na razlog, zaradi katerega je bila sprejeta, pomeni dogodek, na katerega ta prevoznik dejansko ne more vplivati, razen če je prispeval k sprejetju te odločitve, in

–        je posledično člen 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 treba razlagati tako, da lahko taka odločitev pomeni „izjemne razmere“ v smislu te določbe ne glede na trajanje zamude, ki jo je povzročila, in ne glede na razlog, zaradi katerega je bila sprejeta, če se dokaže, da na navedeno odločitev zadevni letalski prevoznik dejansko ni mogel vplivati, zlasti če je mogoče izključiti, da je navedeni prevoznik prispeval k sprejetju te odločitve.

2.      Ta sodba se razveljavi v delu, v katerem se nanaša na odgovora na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska).

3.      Odgovora Splošnega sodišča Evropske unije na ti vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava v Varšavi, Poljska), je treba nadomestiti z naslednjima odgovoroma:

–        Člen 5(3) Uredbe št. 261/2004

je treba razlagati tako, da

odločitev sistema upravljanja zračnega prometa sama po sebi in ne glede na razloge, zaradi katerih je bila sprejeta, ne more pomeniti „izrednih razmer“ v smislu te določbe, ampak je treba, nasprotno, razlog za tako odločitev upoštevati tako, da se za vsak posamezen primer preuči, ali dogodek, ki je privedel do njenega sprejetja, ni po svoji naravi ali vzroku neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in ta nanj dejansko ne more vplivati.

–        Člen 5(3) Uredbe št. 261/2004

je treba razlagati tako, da

dogodek lahko pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe, tudi če sam po sebi ni povzročil najmanj triurne zamude, tako da je treba v primeru, da do velike zamude pri prihodu ni prišlo le zaradi tega dogodka, ampak tudi zaradi drugih okoliščin, ki ne pomenijo „izrednih razmer“ v smislu navedene določbe, zamudo, ki jo je mogoče pripisati navedenemu dogodku, odšteti od skupnega časa zamude ob prihodu zadevnega leta, da bi se presodilo, ali je treba za zamudo ob prihodu tega leta plačati odškodnino iz člena 7 navedene uredbe.

4.      Odgovor na tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je Splošno sodišče podalo v sodbi, navedeni v točki 1 tega izreka, se povzame tako:

Člen 5(3) Uredbe št. 261/2004

je treba razlagati tako, da

se dejanski letalski prevoznik lahko sklicuje na to, da dogodek, ki je vplival na prejšnji let, ki ga je sam izvedel z istim letalom, pomeni „izredne razmere“ v smislu te določbe pod pogojem, če obstaja neposredna vzročna zveza med nastankom teh razmer in zamudo ali odpovedjo leta, ki ga je pozneje opravil, kar je treba presoditi zlasti ob upoštevanju načina, na katerega ta prevoznik upravlja zadevni zrakoplov.

Podpisi


*      Jezik postopka: poljščina.