(1)

Francoska republika je 18. februarja 2002 Komisiji priglasila načrt pomoči za prestrukturiranje za Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (v nadaljnjem besedilu: SNCM) (2); ta priglasitev je bila dopolnjena 3. julija 2002. (3) Priglašena pomoč za prestrukturiranje je vključevala finančno sanacijo SNCM s strani Compagnie Générale Maritime et Financière (v nadaljnjem besedilu: CGMF) (4) v višini 76 milijonov EUR.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 19. avgusta 2002 francoske organe obvestila o odločitvi, da bo na podlagi člena 88(2) ES sprožila formalni postopek preiskave, določen v členu 6 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (5).

(3)

Francoski organi so 8. oktobra 2002 (6) Komisiji sporočili svoje pripombe k odločbi z dne 19. avgusta 2002 (7).

(4)

Na zahtevo francoskih organov so bili 24. oktobra 2002, 3. decembra 2002 in 25. februarja 2003 organizirani delovni sestanki s službami Komisije.

(5)

Na podlagi uvedbe postopka je Komisija prejela pripombe dveh podjetij, tj. Corsica Ferries France (v nadaljnjem besedilu: CFF) 8. januarja 2003 (8) in skupine Stef-TFE7. januarja 2003, in različnih francoskih ozemeljskih skupnosti 18. decembra 2002 ter 9. in 10. januarja 2003. Te pripombe je z dopisi z dne 13. in 16. januarja ter 5. in 21. februarja 2003 poslala Franciji, da bi ta izrazila svoja stališča.

(6)

Francoski organi so svoja stališča o pripombah podjetja CFF in skupine Stef-TFE Komisiji poslali 13. februarja 2003 (9) in 27. maja 2003 (10).

(7)

Službe Komisije so 16. januarja 2003 poslale zahtevo za dodatne informacije, francoski organi pa so nanjo odgovorili 21. februarja 2003.

(8)

Francoski organi so z dopisom z dne 10. februarja 2003 (11) poslali trditve, s katerimi so želeli dokazati, da je načrt pomoči popolnoma v skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij (12) (v nadaljnjem besedilu: Smernice iz leta 1999).

(9)

Francoski organi so 25. februarja 2003 (13) na zahtevo Komisije poslali kopijo delničarskega sporazuma, ki povezuje družbo SNCM in skupino Stef-TFE.

(10)

Komisija je z Odločbo 2004/166/ES z dne 9. julija 2003 (v nadaljnjem besedilu: Odločba iz leta 2003) (14) pod določenimi pogoji odobrila dodelitev pomoči za prestrukturiranje za družbo SNCM, plačljive v dveh obrokih, prvem v višini 66 milijonov EUR in drugem v višini največ 10 milijonov EUR, ki se bo določil glede na neto prihodke od prodaje sredstev, opravljene po sprejetju Odločbe iz leta 2003.

(11)

Podjetje CFF je 13. oktobra 2003 vložilo ničnostno tožbo na Sodišče prve stopnje ES (v nadaljnjem besedilu: Sodišče prve stopnje) (zadeva T-349/03).

(12)

Komisija se je 8. septembra 2004 odločila, da spremembe, ki jih je Francija zahtevala 23. junija 2004, tj. zamenjava ladje Aliso z ladjo Asco na seznamu ladij, ki jih je SNCM lahko uporabljala na podlagi Odločbe iz leta 2003, in prodaja ladje Aliso namesto ladje Asco, niso take, da bi izpodbijale združljivost pomoči za prestrukturiranje, odobrene z Odločbo iz leta 2003 (15), s skupnim trgom.

(13)

Komisija je z odločbo z dne 16. marca 2005 (v nadaljnjem besedilu: Odločba iz leta 2005) odobrila izplačilo drugega obroka pomoči za prestrukturiranje v višini 3,3 milijona EUR, s čimer se je skupni znesek odobrene pomoči za prestrukturiranje povišal na 69 292 400 EUR.

(14)

Sodišče prve stopnje je 15. junija 2005 v zadevi T-349/03 razveljavilo Odločbo iz leta 2003 zaradi napačne presoje omejenosti pomoči na najnižjo vsoto. Posledica te sodbe je bila, da se je Komisija vrnila na stopnjo formalnega postopka preiskave, sproženega z odločbo z dne 19. avgusta 2002, in da sta odločbi z dne 8. septembra 2004 in 16. marca 2005, ki sta temeljili na razveljavljeni Odločbi iz leta 2003, postali zastareli.

(15)

Francoski organi so 25. oktobra 2005 (16) Komisiji poslali informacije o finančnem položaju družbe od priglasitve načrta pomoči za prestrukturiranje 18. februarja 2002.

(16)

Francoski organi so 17. novembra 2005 (17) predložili podatke o posodobitvi načrta prestrukturiranja iz leta 2002 in obnovitvi lastniškega kapitala SNCM (18).

(17)

Francoski organi so 15. marca 2006 Komisiji poslali kratko obvestilo o trgu, poslovni načrt (dohodkovni del) in izkaz uspeha (19) Drugi dokumenti so bili službam Komisije predloženi 28. marca 2006 in 7. aprila 2006 (20). V tej zadnji pošti so francoski organi Komisijo med drugim pozvali, naj oceni, da se del pomoči za prestrukturiranje iz leta 2002, zlasti znesek v višini 53,48 milijona EUR, zaradi svoje narave „nadomestila za opravljanje javne službe“ ne opredeli kot ukrep, sprejet na podlagi načrta prestrukturiranja, ampak kot ne-pomoč v smislu sodbe v zadevi Altmark (21) ali kot samostojen in neodvisen ukrep načrta prestrukturiranja na podlagi člena 86(2) ES.

(18)

Komisiji je bil 21. aprila 2006 na podlagi člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (22) priglašen načrt koncentracije, s katerim podjetji Veolia Transport (v nadaljnjem besedilu: VT) (23) in Butler Capital Partners (v nadaljnjem besedilu: BCP) pridobita skupni nadzor nad družbo SNCM (24). Komisija je 29. maja 2006 sprejela odločbo, s katero je odobrila to koncentracijo (25).

(19)

Francoski organi so 21. junija 2006 (26) Komisiji poslali odlok z dne 26. maja 2006 ministrstva za gospodarstvo, finance in industrijo o odobritvi finančnih poslov, ki jih je izvedla družba CGMF, odredbo št. 2006-606 z dne 26. maja 2006 o prenosu družbe SNCM v zasebni sektor in odlok z dne 26. maja 2006 o odobritvi finančnih poslov, ki jih je izvedla SNCF.

(20)

Podatki o prenosu pooblastil javne službe in pomoči socialne narave v zvezi s povezavami s Korziko so bili Komisiji poslani 7. junija 2006 (27).

(21)

Komisija se je 13. septembra 2006 odločila, da bo sprožila postopek iz člena 88(2) ES glede novih ukrepov, izvedenih v korist družbe SNCM, ob vključitvi načrta prestrukturiranja, priglašenega leta 2002 (28) (v nadaljnjem besedilu: Odločba iz leta 2006).

(22)

Francija je 16. novembra 2006 Komisiji poslala svoje pripombe na podlagi Odločbe iz leta 2006 (29).

(23)

Ker je Komisija od nekaterih zainteresiranih strank prejela zahtevo za enomesečno podaljšanje roka za predložitev pripomb (30), se je odločila, da vsaki zainteresirani stranki odobri ta dodatni rok (31).

(24)

Komisija je od družb CFF (32) in STIM d’Orbigny (v nadaljnjem besedilu: STIM) (33) prejela pripombe ter jih z dopisom z dne 20. februarja 2007 posredovala francoskim organom. Stališča je poslala tudi zainteresirana tretja stran, in ta so bila prav tako posredovana francoskim organom, a jih je 28. maja 2008 umaknila.

(25)

Francoski organi so 30. aprila 2007 sporočili svoje pripombe k stališčem zainteresiranih tretjih strani (34).

(26)

CFF je 20. decembra 2007 zaradi državnih pomoči zoper družbo SNCM vložila pritožbo, ki dopolnjuje poslane informacije z dne 15. junija 2007 in 30. novembra 2007. Ta pritožba se nanaša na člen 3 nove pogodbe o prenosu pooblastil javne službe, sklenjene junija 2007 med ozemeljsko skupnostjo Korzike in skupino Compagnie Méridionale de Navigation – SNCM za obdobje 2007–2013. Po navedbah družbe CFF bi izvajanje te določbe družbi SNCM prineslo nova finančna sredstva v višini 10 milijonov EUR za leto 2007. Poleg tega naj bi bilo nadomestilo, izplačano družbi SNCM iz naslova obveznosti javne službe, državna pomoč, ki naj bi bila povrhu še nezakonita, ker ni bila priglašena Komisiji.

(27)

Ker je bila vrsta informacij Komisiji poslana po poteku roka, ki je bil sprva določen na 13. februar 2007 (35), je Komisija zainteresirane strani obvestila o odločitvi, da rok za predložitev pripomb tretjih strank podaljša do 14. marca 2008.

(28)

Komisija je 26. marca 2008 Franciji poslala pripombe zainteresiranih tretjih strani, Francija pa je svoja stališča sporočila 28. marca 2008, 10. aprila 2008 in 28. aprila 2008.

(29)

Upravičenec ukrepov, ki so obravnavani v tej odločbi, je Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (SNCM), ki združuje več hčerinskih družb v pomorskem sektorju in opravlja pomorski prevoz potnikov, avtomobilov in tovornjakov na povezavah med celinsko Francijo in Korziko, Italijo (Sardinijo) in Magrebom (Alžirijo in Tunizijo).

(30)

SNCM je javna delniška družba, ki je nastala leta 1969 z združitvijo Compagnie générale transatlantique in Compagnie de navigation mixte, ki sta bili ustanovljeni leta 1850. Družba se je sprva imenovala Compagnie générale transméditerranéenne, leta 1976 pa se je, potem ko je Société nationale des chemins de fer (SNCF) pridobila delež v njenem kapitalu, preimenovala v Société nationale maritime Corse-Méditerranée. Francoska vlada je namreč družbo izbrala za izvajanje načela ozemeljske kontinuitete s Korziko, tj. za uskladitev cen pomorskega prevoza s cenami družbe SNCF za železniški prevoz na podlagi pogodbe, sklenjene 31. marca 1976 za 25 let. Francoska vlada je Compagnie générale transatlantique že naložila nalogo zagotavljanja povezav s Korziko na podlagi predhodne pogodbe, sklenjene 23. decembra 1948.

(31)

Ob priglasitvi finančne sanacije leta 2002 je bila SNCM v 20-odstotni lasti družbe SNCF in 80-odstotni lasti družbe CGMF. Po odprtju kapitala družbe SNCM 30. maja 2006 (glej točko 18 te odločbe) imata BCP in VT 38 % oziroma 28 % kapitala SNCM, CGMF pa ohranja 25-odstotni delež kapitala (9 % kapitala je rezerviranega za zaposlene).

(32)

Glavne hčerinske družbe SNCM so Compagnie Méridionale de Navigation (v nadaljnjem besedilu: CMN) (36), Compagnie Générale de Tourisme et d’Hôtellerie (CGTH) (37), Aliso Voyage (38), Sud-Cargos (39), Société Aubagnaise de Restauration et d’Approvisionnement (SARA) (40), Ferrytour (41) in Les Comptoirs du Sud (42).

(33)

Po prodaji ladij velikih hitrosti Aliso septembra 2004 in Asco (43) maja 2005 ladjevje družbe SNCM šteje deset ladij (pet trajektov (44), štiri ladje za kombinirani prevoz (tovor in potniki) (45) in eno ladjo velikih hitrosti (LVH), ki pluje predvsem iz Nice (46), od katerih je SNCM sama lastnica sedmih (47).

(34)

Zaradi izčrpnosti je treba opozoriti, da se redne storitve pomorskega prevoza med pristanišči celinske Francije in Korzike od leta 1948 zagotavljajo na podlagi storitev javne službe, za katere sta koncesijo med letoma 1976 in 2001 imeli družbi SNCM in CMN na podlagi okvirne pogodbe, sprva sklenjene za 25 let. V skladu z veljavnimi predpisi Skupnosti (48) in po evropskem javnem razpisu (49), ki ga je organizirala ozemeljska skupnost Korzike (50), sta družbi SNCM in CMN skupaj dobili dovoljenje za prenos pooblastil javne službe (v nadaljnjem besedilu: PPJS), ki se nanaša na povezave s Korziko iz Marseilla, v zameno za finančna nadomestila v obdobju 2002–2006.

(35)

Ker je PPJS konec leta 2006 potekel, je bila zgoraj navedena pomorska javna služba, ki je bila predmet novega javnega razpisa na evropski ravni (51), dodeljena skupini SNCM-CMN za obdobje od 1. maja 2007 do 31. decembra 2013 in subvencijo v višini približno 100 milijonov EUR na leto.

(36)

Vzporedno so za vse prevoznike, ki opravljajo povezave z otokom iz Toulona in Nice, določene obveznosti glede pogostosti povezav. Na teh linijah prebivalci Korzike in tudi druge kategorije potnikov od leta 2002 uživajo socialne pomoči, uvedene z odločbama Komisije z dne 2. julija 2002 (52) in 24. aprila 2007 (53), in jih bodo uživali do leta 2013.

(37)

SNCM deluje v glavnem na dveh različnih trgih, in sicer na trgu potniškega in trgu tovornega prometa: po eni strani zagotavlja povezave s Korziko in Magrebom iz Francije, po drugi strani pa, dodatno, povezave z Italijo in Španijo.

(38)

Povezave s Korziko za prevoz potnikov so trg, za katerega je značilna velika odvisnost od sezone. Zanj so namreč značilni viški sezonskega obiska, ki so lahko desetkrat večji od obiska v mesecu z najmanjšim obiskom, kar od prevoznikov zahteva ladjevje z zadostno zmogljivostjo za odziv na te konice. Polovica prometa se ustvari julija in avgusta. Poleg tega obstaja neravnotežje glede na smer potovanja tudi v obdobju konic: julija, na primer, so odhodi s celine polni, medtem ko so ladje ob vrnitvi z otoka skoraj prazne. Zato so stopnje povprečne letne zasedenosti ladij sorazmerno nizke.

(39)

Družba SNCM je tradicionalna prevoznica, ki povezuje Korziko s celinsko Francijo. Na splošno dve tretjini dejavnosti te družbe potekata med Marseillem in Korziko na podlagi prenosa pooblastil javne službe; zadnja tretjina dejavnosti te družbe so povezave z drugimi izhodišči ali cilji (Nica–Korzika, Toulon–Korzika, mednarodne povezave s Sardinijo ali Magrebom).

(40)

SNCM je dolgo imela monopol v svoji glavni dejavnosti. Vendar pa se od leta 1996 srečuje s hitro razvijajočo se konkurenco. Tako je danes družba Corsica Ferries France (CFF) prevladujoči akter pri pomorskih povezavah med celino in Korziko, njen tržni delež pa se nenehno povečuje. Čeprav je CFF na tem trgu prisotna šele od leta 1996, pa se je njen „potniški“ promet med letoma 2000 in 2005 povečal za […] (*1) na leto, ta rast pa se še nadaljuje. Tako se danes skoraj […] potnikov, ki potujejo po morju med celino in Korziko, odloči za ladjo družbe CFF, medtem ko jih samo […] uporabi ladjo družbe SNCM, družba CMN pa prepelje preostale potnike, to je […].

(41)

Položaj, ki ga je v sedmih letih dosegla CFF na zadevnem trgu, se kaže tudi glede na število potnikov, prepeljanih v sezoni med Korziko in celinsko Francijo. Iz spodnjega grafa izhaja, da se je tržni delež družbe CFF povečal s 45 % leta 2000 na […] % leta 2007, tržni delež družbe SNCM pa se je zmanjšal s 53 % na […] % v istem obdobju, pri čemer je razlika večja od milijona prepeljanih potnikov.

Graf 1

Število potnikov, prepeljanih v posamezni sezoni (maj–september) med celinsko Francijo in Korziko – sezone od leta 2000 do leta 2007

(42)

Drugi manjši konkurenti družbe SNCM pri povezavah s Korziko so Compagnie Méridionale de Navigation (CMN), Moby Lines, Happy Lines in TRIS.

(43)

V zadnjih dveh letih so se ponudba družbe SNCM in njeni tržni deleži za povezave s Korziko zmanjšali, pri čemer se je ponudba mest zmanjšala za […] % (–[…] % za povezave iz Nice in –[…] % za povezave iz Marseilla).

(44)

Vendar pa nadaljevanje upadanja tržnih deležev kaže, da se zaupanje potnikov, ki je bilo zelo omajano zaradi stavk in neredov, ki so jih povzročili socialni konflikti v letih 2004 in 2005, zlasti ob privatizaciji podjetja, vrača zelo počasi. Vrnitev zaupanja je nujen pogoj za zaustavitev zmanjševanja tržnega deleža družbe SNCM, ugotovljenega v zadnjih letih. V tem smislu rast prometa leta 2007 vrača zaupanje v sposobnost preživetja podjetja, čeprav je izgubilo precejšnje tržne deleže v korist svojega edinega konkurenta, katerega tržni delež je danes veliko večji.

(45)

Trg pomorskega potniškega prevoza med celino in Korziko se je v zadnjih 15 letih povečeval za povprečno 4 %; njegova rast bi se morala nadaljevati, pri čemer je za leto 2008 predvideno povečanje za […] %, za naslednja leta pa zmerna rast. Kljub temu se zdi, da se novi prevozniki ne poskušajo uveljaviti na tem trgu. Na javni razpis, ki ga je objavil Office des Transports de Corse za dodelitev prenosa pooblastil javne službe za opravljanje pomorskih povezav z nekaterimi pristanišči na Korziki v obdobju 2007–2013, sta prispeli samo ponudbi družb CFF in SNCM-CMN, čeprav so bili mogoči delni odgovori za dano linijo.

(46)

Kar zadeva glavno konkurentko družbe SNCM, je družba CFF močno povečala svojo ponudbo mest s 500 000 na […] milijonov med letoma 1999 in 2007 (od tega je bilo povečanje med letoma 2006 in 2007 […]-odstotno), kar ji je omogočilo povečanje prometa (s […] milijonov leta 2005 na […] milijonov leta 2007). Ta politika vseeno vodi v strukturno nižje stopnje zasedenosti pri družbi CFF kot pri družbi SNCM, z razliko […] odstotnih točk leta 2007. Pri družbi SNCM je povprečna stopnja zasedenosti leta 2007 znašala […] %, kar je običajno glede na veliko odvisnost trga od sezone (glej zgoraj).

(47)

Kar zadeva tovorni promet s Korziko, je imela SNCM leta 2005 približno […]-odstotni delež na trgu povezav med Marseillem ali Toulonom in Korziko.

(48)

V splošnem tovornem prometu (brez spremstva) imata družbi SNCM in CMN dejansko skorajšnji monopol. Na podlagi pogodbe o prenosu pooblastil javne službe družbi zagotavljata pogoste povezave iz Marseilla v vsa pristanišča na Korziki.

(49)

Pri prikolicah s spremstvom, naloženih na trajekte, ki pomenijo skupaj 24 % splošnega tovornega prometa, merjenega v linearnih metrih, obstaja konkurenca med vsemi prevozniki potnikov. SNCM in CMN imata večino tudi v tem prometu s spremstvom. Drugi prevozniki, zlasti CFF, imajo 10-odstotni delež tega prometa, kar je 2 % celotnega trga.

(50)

Pri vozilih na lastni pogon s spremstvom (54), naloženih na trajekte (približno 24 % splošnega tovornega prometa leta 2003), imata SNCM in CMN prav tako večino zadevnega trga. Vendar pa je družba CFF leta 2002 dopolnila ponudbo in ima približno […] % trga.

(51)

Tunizija in Alžirija sta pomemben trg s približno 5 milijoni potnikov in na katerem prevladuje zračni prevoz. V teh okoliščinah pomorski prevoz pomeni približno 15 % prometa. Medtem ko je Alžirija pomemben pomorski trg s 560 000 potniki, je Tunizija manj pomemben trg z 250 000 potniki.

(52)

Trg pomorskega prevoza iz Francije v Magreb se je v zadnjih letih nenehno povečeval, rast med letoma 2001 in 2005 pa je znašala približno 13 %. Ob upoštevanju napovedi rasti turizma na tem območju bi morala letna stopnja rasti pomorskega prevoza do leta 2010 doseči približno 4 %.

(53)

Družba SNCM je na alžirskem trgu na drugem mestu, takoj za alžirskim javnim podjetjem Entreprise Nationale de Transport Maritime de Voyageurs (ENTMV). Tržni delež družbe SNCM se je povečal s 24 % leta 2001 na […] % leta 2005.

(54)

SNCM je druga prevoznica na trgu povezav s Tunizijo, takoj za Compagnie tunisienne de navigation (CTN). Čeprav je SNCM od leta 2001 izgubila tržni delež v korist družbe CTN, ki je povečala svoj tržni delež s 44 % na […] % leta 2004, je bilo leta 2005 vseeno evidentirano izboljšanje ([…]-odstotno).

(55)

Po Odločbi Komisije z dne 17. julija 2002 o odobritvi pomoči za reševanje SNCM (55) so francoski organi 18. februarja 2002 Komisiji priglasili načrt pomoči za prestrukturiranje za družbo SNCM. Ta ukrep je vseboval finančno sanacijo družbe SNCM prek matične družbe CGMF v višini 76 milijonov EUR, od tega 46 milijonov EUR iz naslova stroškov prestrukturiranja (56).Cilj tega povečanja kapitala je bil povečanje lastniškega kapitala družbe SNCM s 30 milijonov EUR na 106 milijonov EUR.

(56)

Francoski organi so v skladu s Smernicami iz leta 1999 Komisiji predložili načrt prestrukturiranja (57) za družbo SNCM, ki se je nanašal na pet točk:

(57)

Na podlagi pripomb Komisije v odločbi z dne 19. avgusta 2002 so francoski organi v dopisu z dne 31. januarja 2003 opisali izboljšave, vnesene v načrt prestrukturiranja, v zvezi z naslednjimi točkami:

(58)

V zvezi z zadnjo točko francoski organi pojasnjujejo, da „SNCM to zavezo sprejema brez zadržkov, ker meni, da cenovna vojna ne bi bila v skladu niti z njenim strateškim položajem niti z njenim interesom, ker bi povzročila zmanjšanje prihodkov, niti z njeno običajno prakso ter znanjem in izkušnjami“.

(59)

Francoski organi so v načrtu prestrukturiranja Komisiji predstavili podroben finančni osnutek za obdobje 2002–2007 na podlagi osnovnih primerov v zvezi z nizom spremenljivk (60). Finančne napovedi med drugim kažejo vrnitev na pozitivne tekoče rezultate od leta 2003.

Tabela 1

Finančni osnutek za obdobje 2002–2007

(60)

Po mnenju francoskih organov bi morala kapitalski vložek v višini 76 milijonov EUR in obnovitev donosnosti poslovanja, predvidena od leta 2003, omogočiti povečanje lastniškega kapitala s približno 30 milijonov EUR konec leta 2001 na 120 milijonov EUR v kratkem roku (2003) in nato na […] milijonov EUR ob koncu načrta (2006–2007). To bi moralo omogočiti zmanjšanje finančne zadolženosti s 145 milijonov EUR leta 2002 na ravni od […] do […] milijonov EUR od leta 2003 do leta 2005. V zadnjih letih izvajanja načrta je bilo predvideno povečanje zadolženosti družbe za obnovo ene ali dveh ladij, ki sta v celoti v lasti družbe.

(61)

Francoski organi so predložili tudi študijo občutljivosti pričakovanih rezultatov glede na delovne predpostavke v zvezi s prometom na različnih linijah. Na tej podlagi različne simulacije kažejo, da bi morala SNCM v predvidenih primerih znova doseči donosnost.

(62)

Metoda, ki so jo francoski organi uporabili (61) za določitev zneska finančne sanacije, je izračun potrebe po financiranju na podlagi povprečnega razmerja lastnih sredstev do finančnih dolgov, ugotovljenega leta 2000 pri petih evropskih pomorskih družbah. Kljub razlikam v bilancah teh podjetij je povprečje, ki so ga uporabili francoski organi, 79 %. Francoski organi trdijo, da finančne napovedi za obdobje 2002–2007 vodijo do povprečnega razmerja lastniškega kapitala do finančnih dolgov v višini 77 % z lastniškim kapitalom, ki bi leta 2007 dosegel 169 milijonov EUR. Taka višina lastnih sredstev bi morala biti dosežena s finančno sanacijo v višini 76 milijonov EUR in uspešno izvedenimi ukrepi iz načrta prestrukturiranja.

(63)

Finančna sanacija in načrt prestrukturiranja iz leta 2002 nista prinesla pričakovanih rezultatov in od leta 2004 se je gospodarski in finančni položaj družbe SNCM močno poslabšal. K temu poslabšanju so prispevali notranji (socialni konflikti, nezadostno in prepozno uresničevanje ciljev produktivnosti, izguba tržnih deležev) in tudi zunanji dejavniki (manjša privlačnost Korzike kot destinacije, povečanje tržnih deležev družbe CFF, napake, ki jih je pri upravljanju storila država (62) ter dvig stroškov goriva.

(64)

Tako je bil tekoči rezultat družbe SNCM –32,6 milijona EUR leta 2004 in –25,8 milijona EUR leta 2005. Neto rezultat je bil –29,7 milijona EUR leta 2004 in –28,8 milijona EUR leta 2005.

(65)

Zaradi poslabšanja gospodarskega in finančnega položaja družbe SNCM so francoski organi odprodali več sredstev, kot je bilo predvideno z načrtom za prestrukturiranje iz leta 2002 in zahtevano z Odločbo iz leta 2003, ter sprožili postopek iskanja zasebnih partnerjev.

Tabela 2

Seznam sredstev, ki jih je SNCM odprodala od leta 2002  (63)

(66)

Po koncu odprtega, preglednega in nediskriminacijskega postopka izbire (65) je bilo 13. oktobra 2005 v težkih socialnih in finančnih razmerah končno doseženo soglasje med državo ter podjetjema BCP in VT. VT je tako industrijski operater družbe SNCM (28-odstotni delež), medtem ko je BCP večinski delničar z 38-odstotnim deležem. Država se je zlasti glede zaposlenih obvezala, da bo ostala 25-odstotna delničarka družbe (66). Podjetji BCP in VT sta izdelali poslovni načrt za družbo SNCM in ta je bil Evropski komisiji poslan 7. aprila 2006.

(67)

Memorandum o soglasju, v skladu s katerim se 75 % kapitala družbe SNCM odproda zasebnim kupcem, so stranke (BCP, VT in CGMF) podpisale 16. maja 2006.

(68)

V oddelku II memoranduma o soglasju je določeno, da se družba CGMF obvezuje, da bo odobrila, vpisala in v celoti sprostila povečanje kapitala družbe SNCM v skupnem znesku v višini 142,5 milijona EUR.

(69)

Predvideno je, da se bo po povečanju kapitala osnovni kapital družbe SNCM z odkupom delnic zmanjšal in dosegel zakonski minimum za nejavno delniško družbo.

(70)

Poleg povečanja kapitala se CGMF obvezuje, da bo družbi SNCM dala na razpolago znesek v višini 38,5 milijona EUR kot predplačilo na tekoči račun. To predplačilo na tekoči račun, ki ga bo SNCM izplačala pri sekvestru (banka CIC), je namenjeno financiranju dela stroškov, imenovanih „iz velikodušnosti“, ki bi nastali poleg zneskov, dolgovanih na podlagi zakonskih in pogodbenih določb v primeru načrta znižanja števila zaposlenih, ki bi ga izvedli kupci (67). Izplačilo nadomestil poleg odškodnin, prejetih na podlagi zakonskih in pogodbenih določb, se opravi na individualni in poimenski podlagi, ki ustreza zaposlenim, ki so zapustili podjetje in katerih pogodba o zaposlitvi je bila razdrta.

(71)

Po teh postopkih je v oddelku III memoranduma o soglasju določeno, da CGMF zasebnim kupcem proda svoje delnice, ki pomenijo 75 % delnic, ki sestavljajo osnovni kapital podjetja in […], namenjen financiranju dela socialnega načrta, ki presega pogodbene in zakonske obveznosti.

(72)

V oddelku III memoranduma o soglasju sta predvidena tudi skupni in sočasni vpis novih delnic s strani kupcev in družbe CGMF v skupnem znesku v višini 35 milijonov EUR ter polog na tekoči račun v višini 8,75 milijona EUR, ki ga izvede BCP/VT in je družbi SNCM dan na razpolago glede na njene denarne potrebe. V odstavku III.2.7 memoranduma o soglasju je določeno, da je vrednost delnic družbe CGMF vedno enaka njihovi začetni nominalni vrednosti, povečani za […] % njene vplačane nominalne vrednosti, pomnožene z J/365, pri čemer je J število dni od datuma izvedbe, odšteje pa se kakršen koli prejet znesek (na primer dividende). Ta pravila se ne uporabljajo v primeru prisilne uprave ali sodne likvidacije družbe.

(73)

Memorandum o soglasju (oddelek III.5) vsebuje razvezno klavzulo o odprodaji družbe SNCM, ki jo lahko kupci uveljavljajo sočasno z nastopom enega od naslednjih dogodkov, če bi te predpostavke izpodbijale verodostojnost njihovega poslovnega načrta in obnovitev sposobnosti preživetja družbe:

(74)

V oddelku VII memoranduma o soglasju je določeno, da CGMF prevzame del socialnih obvez družbe SNCM iz naslova stroškov zdravstvenega zavarovanja njenih upokojencev v znesku, ocenjenem na 15,5 milijona EUR, od dneva prenosa lastništva podjetja.

(75)

Pravila upravljanja podjetja so določena v oddelku IV memoranduma o soglasju. Določeno je, da se bo spremenil način upravljanja družbe SNCM, ki bo preoblikovana v delniško družbo z upravo in nadzornim svetom. Nadzorni svet bo imel najprej 10 in nato 14 članov. Začasno mu bo predsedoval predstavnik države. Če bo družba SNCM dobila PPJS, bo predsednika nadzornega sveta zamenjal predstavnik skupine BCP. Naloga uprave je zagotavljati operativno vodenje družbe SNCM.

(76)

Francoska vlada je 26. maja 2006 potrdila odprodajo družbe SNCM in tudi zgoraj navedene ukrepe.

(77)

Glede na zgoraj navedeno memorandum o soglasju vsebuje tri vrste državnih ukrepov, ki upravičujejo preučitev na podlagi sistema državnih pomoči Skupnosti:

(78)

Ta dokončna odločba se nanaša na ukrepe, ki jih je izvedla Francija v korist družbe SNCM od 18. februarja 2002, in sicer:

(79)

Ta odločba se ne nanaša na preučitev finančnih nadomestil, ki jih je družba SNCM prejela ali jih bo prejela iz naslova obveznosti javne službe za obdobje 2007–2013 in so predmet ločenega postopka.

(80)

Komisija je v odločbi z dne 19. avgusta 2002 o uvedbi postopka, čeprav je družbi SNCM priznala značaj podjetja v težavah, izrazila dvom o združljivosti priglašenega ukrepa z merili iz točke 3.2.2. takrat veljavnih Smernic iz leta 1999.

(81)

Komisija je izrazila nekatere dvome o načrtu prestrukturiranja glede na to, da vzroki za izgube podjetja niso bili analizirani. Komisija je zlasti postavila vprašanja o povezavah med izgubami in obveznostmi javne službe, vplivu politike nakupa ladij družbe SNCM na njene izkaze uspeha in ukrepih, predvidenih za povečanje produktivnosti podjetja.

(82)

Komisija je poleg tega poudarila nekatere vrzeli v načrtu prestrukturiranja, zlasti neobstoj konkretnih ukrepov za znižanje zneska vmesne potrošnje in neobstoj podatkov o prihodnji cenovni politiki družbe SNCM.

(83)

Komisija je postavila vprašanja tudi v zvezi z ustreznostjo metode izračuna, ki so jo uporabili francoski organi za določitev zneska finančne sanacije, in nekaterimi predpostavkami, uporabljenimi za izdelavo finančnih simulacij.

(84)

Komisija je z odločbo z dne 13. septembra 2006 odločila, da formalni postopek preiskave iz leta 2002 razširi na ukrepe, določene na podlagi odprodaje družbe SNCM zasebnemu sektorju.

(85)

Prvič, Komisija je ob upoštevanju poziva francoskih organov z dne 7. aprila 2006 (glej točko 17 te odločbe), naj del zneska kapitalskega vložka iz leta 2002 preuči na podlagi sodbe Altmark, v zvezi s tem izrazila dvome o upoštevanju pogojev (zlasti drugega in četrtega), ki jih je sodišče Skupnosti določilo v navedeni sodbi (68).

(86)

Če bi bil ta znesek opredeljen kot združljiva pomoč v smislu člena 86(2) ES, je Komisija v Odločbi iz leta 2006 ocenila, da bi novi znesek pomoči, ki bi ga bilo treba oceniti na podlagi smernic o pomoči za prestrukturiranje, znašal 15,81 milijona EUR. Ker bi bil znesek pomoči za prestrukturiranje veliko nižji od zneska, priglašenega leta 2002 in odobrenega leta 2003, je Komisija izrazila dvom o primernosti ohranitve vseh izravnalnih ukrepov, naloženih družbi SNCM z Odločbo iz leta 2003.

(87)

Komisija je prav tako izrazila dvom o upoštevanju pogojev, določenih z Odločbo iz leta 2003, to je načela price leadership in števila povratnih povezav s Korziko.

(88)

Kar zadeva negativno prodajno ceno družbe SNCM, je Komisija izrazila dvom o skladnosti finančne sanacije, ki jo je opravila država pred odprodajo družbe SNCM, z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Komisija je zlasti izrazila dvom o veljavnosti izračuna stroškov likvidacije, ki bi jih država delničarka morala plačati v primeru likvidacije družbe SNCM.

(89)

Komisija je podvomila o dejstvu, da bi bili finančni ukrepi lahko upravičeni na podlagi smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

(90)

Poleg tega je izrazila dvom o drugi finančni sanaciji v višini 8,75 milijona EUR, kar zadeva upoštevanje načel sočasnosti med zasebnimi in javnimi naložbami ter istovetnost pogojev vpisa v smislu sodne prakse.

(91)

Komisija je nazadnje izrazila dvom o dejstvu, da lahko dodatni socialni ukrepi v znesku v višini 38,5 milijona EUR pomoči za osebe pomenijo posredno ugodnost za podjetje. Poudarila je tudi tveganje protislovja s tem, da se dodatne odpravnine upoštevajo kot del tveganj, ki jih nosi preudarni vlagatelj.

(92)

Francoski organi v dopisu z dne 7. aprila 2006 in v okviru svojih pripomb, predloženih na podlagi Odločbe iz leta 2006, Komisijo pozivajo, naj ugotovi, da del povečanja kapitala iz leta 2002, to je 53,48 milijona EUR, zaradi svoje narave „nadomestila za opravljanje javne službe“ za obdobje 1991–2001 na podlagi sodbe Altmark ne pomeni državne pomoči, ker so v obravnavanem primeru štirje pogoji, določeni v tej sodbi, izpolnjeni.

(93)

Zlasti kar zadeva drugi pogoj iz sodbe Altmark, francoski organi poudarjajo, da je na podlagi sodbe Altmark treba vnaprej objektivno in pregledno določiti samo parametre izračuna. Pojasnjujejo, da je bil v obravnavanem primeru znesek v višini 53,48 milijona EUR novembra 2003 izplačan na podlagi parametrov izračuna, določenih pred zadevnim obdobjem (1991–2001) (69).

(94)

Zato po mnenju Francije dejstvo, da je popravek vrednosti za prenizko nadomestilo izplačan naknadno, ne izpodbija njene ugotovitve, da so bili parametri izračuna, na podlagi katerih je izračunano nadomestilo v višini 53,48 milijona EUR, očitno objektivno in pregledno določeni pred izvedbo nalog javne službe.

(95)

Kar zadeva četrti pogoj iz sodbe Altmark, francoski organi menijo, da se ta nanaša na značilnosti podjetja, pooblaščenega za izvajanje javne službe, in ustreza opredelitvi povprečnega dobrega upravitelja, vendar pa se nikjer ne sklicuje na kakršno koli zahtevo po minimalni ali povprečni donosnosti zadevnega podjetja.

(96)

V zvezi s tem francoski organi menijo, da se za družbo SNCM lahko uporabi „domneva o dobrem upravljanju“ v obdobju od leta 1991 do leta 2001 in da zoper družbo SNCM ni mogoče uporabiti „domneve o slabem upravljanju“ samo zaradi finančnih izgub, ki jih je utrpela v obdobju 1991–2001. Po mnenju francoskih organov izgub družbe SNCM ni mogoče pripisati slabemu upravljanju, ampak togosti pogodb, sklenjenih v letih 1991 in 1996, ter tudi nenadnemu preobratu na tradicionalnem trgu te družbe, ki je bil posledica prehoda iz monopolnega položaja v močno konkurenčno okolje. SNCM naj bi torej ravnala kot povprečno dobro vodeno podjetje.

(97)

Francija poudarja, da je bil javni gospodarski subjekt edino podjetje, ki je bilo sposobno prevzeti te obveznosti v smislu rednega prometa med letom in pogostosti storitve, in to kljub prihodu zasebnega gospodarskega subjekta leta 1996, ki je povezave opravljal samo na nekaterih linijah in samo v glavni sezoni. Poleg tega ni bilo nobenega podjetja stricto sensu, katerega stroški bi se lahko uporabili kot referenca za ugotovitev, ali bo višina nadomestila, dodeljenega družbi SNCM, presegala stroške, ki obvezno nastanejo pri izvajanju obveznosti javne službe, ali ne. Po mnenju francoskih organov naj bi bilo torej kočljivo primerjati strukturo stroškov družbe SNCM in strukturo stroškov drugih pomorskih družb ob upoštevanju posebnosti dejavnosti te družbe in trga, na katerem deluje.

(98)

Čeprav je praktično nemogoče najti podjetje, ki bi se lahko uporabilo kot referenčna točka za to obdobje, Francija meni, da se je potrudila in na podlagi izmenjav s Komisijo v letih 2005 in 2006 predložila objektivne in upravičljive elemente, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je družba SNCM „povprečno dobro vodeno in ustrezno opremljeno podjetje“, ter ugotoviti, da je četrti pogoj iz sodbe Altmark izpolnjen (70).

(99)

Francija med drugim meni, da naj bi bila primerjava, ki temelji na razpoložljivih podatkih o strukturi stroškov družbe CFF in strukturi stroškov družbe SNCM, daleč od tega, da bi izpodbijala domnevo o dobrem upravljanju družbe SNCM, zlasti ker nikakor ne omogoča upoštevanja nezanemarljivega dela stroškov dejavnosti javne službe, ki se nanaša na prevoz blaga.

(100)

Poleg tega Francija trdi, da se v primeru, kot je ta, lahko šteje, da je treba sodno prakso, ki je privedla do sodbe Altmark (in zlasti sodbe Ferring), razumeti tako, da se preverja samo neobstoj čezmernega nadomestila. V zvezi s tem francoski organi navajajo, da dodeljene subvencije niso presegale stroškov, ki jih je družba SNCM dejansko imela zaradi obveznosti javne službe, za katere je bila zadolžena, kot je Komisija navedla v odločbi z dne 30. oktobra 2001 (71).

(101)

Nazadnje francoski organi trdijo, da bi moralo dejstvo, da se sodba Altmark uporablja za pogodbo o PPJS za obdobje 2002–2006, prispevati k odpravi dvomov o uporabi te sodne prakse za nadomestila za stroške javne službe za obdobje 1991–2001. Po mnenju Francije naj bi bila namreč nadomestila, dodeljena v obdobjih 1991–2001 in 2002–2006, enaka, ker so parametri njihove opredelitve, to je težke zahteve javne službe, prisotnost enega samega podjetja, sposobnega, da jih prevzame, in načrt upoštevanja stroškov poslovanja, enaki.

(102)

Skratka, Francija meni, da obstoj obveznosti javne službe v povezavi z neobstojem čezmernega nadomestila v obdobju 1991–2001 potrjuje izpolnjevanje štirih pogojev iz sodbe Altmark.

(103)

Če bi Komisija ugotovila, da ta pomoč pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, francoski organi menijo, da je ta samostojni in neodvisni ukrep načrta prestrukturiranja iz leta 2002 združljiv na podlagi člena 86(2) ES, ker Sodišče prve stopnje te podlage za združljivost ni izpodbijalo v sodbi iz leta 2005.

(104)

Francoski organi vztrajajo pri dejstvu, da je v tem primeru zadevni znesek ukrep, ki se ne bi smel presojati na podlagi smernic o pomoči za prestrukturiranje iz leta 1999 ali leta 2004 in se zlasti ne bi smel upoštevati ob presoji pogojev, določenih za načrt iz leta 2002. Po mnenju Francije namreč Smernice o pomoči za prestrukturiranje iz leta 2004 (točka 68) ne morejo upravičiti vključitve 53,48 milijona EUR v pomoč za prestrukturiranje.

(105)

V zvezi s tem Francija trdi, da znesek v višini 53,48 milijona EUR, ki krije nadomestila za stroške storitev javne službe za obdobje od leta 1991 do leta 2001, ni ukrep, odobren med prestrukturiranjem, naj bo to načrt prestrukturiranja, priglašen leta 2002, ali njegova posodobitev, ampak ukrep, odobren pred zadevnima načrtoma prestrukturiranja. Poleg tega francoski organi trdijo, da ukrep, s katerim naj bi se nadomestili stroški, ki jih nosijo podjetja zaradi svojih obveznosti javne službe, nima značaja pomoči za prestrukturiranje, kot je opredeljena v smernicah.

(106)

Francoski organi menijo, da Komisije, čeprav je bil ta znesek priglašen v okviru celovite finančne injekcije na podlagi pomoči za prestrukturiranje, ne zavezujejo opredelitve, ki so jih sprejele države članice, in da je nasprotno njena naloga, da po potrebi ukrep na novo opredeli tako, da ga ne šteje za državno pomoč, ali da ga nasprotno opredeli kot državni ukrep pomoči, čeprav ga zadevna država članica ni predstavila tako.

(107)

Glede na zgoraj navedeno Francija meni, da če se za znesek v višini 53,48 milijona EUR šteje, da ne vsebuje elementov pomoči, ali če je opredeljen kot združljiva pomoč na podlagi člena 86(2) ES, naj znesek pomoči, ki ga je treba šteti kot pomoč za prestrukturiranje na podlagi priglasitve iz leta 2002, ne bi bil več 76 milijonov EUR, ampak 15,81 milijona EUR.

(108)

Francija najprej opozarja, da je zaradi resnosti socialnih gibanj v letih 2004/2005 ter poslabšanja gospodarskega in finančnega položaja družbe SNCM država delničarka januarja 2005 sprožila postopek izbire zasebnih vlagateljev in izvedla nujne ukrepe (zlasti prodajo ladje Asco in deleža v družbi Sud Cargos (72).

(109)

Francoski organi na podlagi sodne prakse Skupnosti na tem področju pozivajo Komisijo k ugotovitvi, da negativna cena prodaje družbe SNCM v višini 158 milijonov EUR ne vsebuje nobenega ukrepa, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 87(1) ES, ker naj bi francoska država ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(110)

Francija najprej poudarja, da je končna cena 158 milijonov EUR, ki je nižja od negativne cene, ki so jo sprva zahtevali kupci po koncu svoje revizije družbe SNCM, rezultat pogajanja o prenosu nadzora, opravljenem na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminacijskega javnega razpisa, in dejansko pomeni tržno ceno.

(111)

Francija meni, da je prodajna cena tržna cena, ker je bilo to iskanje zasebnega partnerja za družbo SNCM opravljeno na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminacijskega postopka javnega razpisa, po koncu katerega je bila izbrana najboljša ponudba.

(112)

Po mnenju francoskih organov naj bi prodaja po negativni ceni 158 milijonov EUR potekala pod najugodnejšimi pogoji za državo v skladu s sodno prakso Skupnosti in prakso odločanja Komisije ter naj torej ne bi vsebovala nobenega elementa pomoči. Francija namreč meni, da je ta negativna cena nižja od stroškov likvidacije, ki bi jih država morala nositi v primeru likvidacije podjetja.

(113)

Ta ugotovitev naj bi držala tako ob uporabi pristopa, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: sodba Gröditzer (73), kot ob uporabi pristopa, ki temelji na analizi dejanskih stroškov likvidacije družbe SNCM (odločba ABX (74).

(114)

Kar zadeva prvo metodo, ki temelji na sodbi Gröditzer, Francija navaja, da naj bi bila s to sodbo potrjena ocena Komisije v odločbi z dne 8. julija 1999, v skladu s katero „je treba kot strošek likvidacije upoštevati samo likvidacijsko vrednost […] sredstev […]“ (75).

(115)

V zvezi s tem je v poročilih CGMF (76) in Oddo-Hastings (77) likvidacijska vrednost sredstev na dan 30. septembra 2005 (78) ocenjena na najmanj […] milijonov EUR.

(116)

Posledično, ker je država kot lastnica delnic družbe odgovorna za njene dolgove samo v višini likvidacijske vrednosti njenih sredstev (sodba Hytasa (79), Francija trdi, da je likvidacijska vrednost sredstev družbe, ocenjena na najmanj […] milijonov EUR, očitno višja od negativne prodajne cene 158 milijonov EUR.

(117)

V zvezi z drugo metodo Francija navaja, da izhaja iz odločbe Komisije o državni pomoči Belgije za ABX Logistics, v kateri je Komisija preučila negativno prodajno ceno, ki ima, kot v obravnavanem primeru, značaj tržne cene, tako da jo je primerjala s stroški, ki bi jih država delničarka dejansko imela pri sporazumni ali sodni likvidaciji, kot jih je ocenila neodvisna tretja oseba. Po mnenju Francije Komisija zlasti v tej odločbi priznava veljavnost določenega števila stroškov, ki lahko izhajajo iz tožbe za plačilo dolgov s strani upnikov ali likvidacije v drugih panogah skupine, ki likvidira svojo hčerinsko družbo.

(118)

Francoski organi na podlagi zgoraj navedenih poročil CGMF in Oddo-Hastings menijo, da bi vsi realni stroški, ki bi jih kot delničarka morala nositi Francoska republika, na dan 30. septembra 2005 znašali med […] in […] milijoni EUR.

(119)

Pri tej metodi se zlasti upošteva tveganje, da bi bila francoska država pozvana k „plačilu dolgov“, če bi sodišče ugotovilo, da je dejanski upravitelj družbe SNCM. Francoski organi menijo, da tveganja tožbe za plačilo dolgov ni mogoče izločiti, zlasti glede na precedenčni primer, o katerem je odločalo kasacijsko sodišče v Franciji (80). Tako so francoski organi v več dopisih Komisiji trdili, da je predpostavka, da bo nacionalno sodišče državi naložilo plačilo dolgov podjetja, ki ga vodi, več kot verjeten scenarij in da jo je bilo treba uporabiti pri izračunu dejanskih stroškov morebitne likvidacije družbe SNCM.

(120)

Preostala vrednost sredstev družbe SNCM (to je […] milijonov EUR) naj bi 30. septembra 2005 po plačilu privilegiranih dolgov znašala […] milijonov EUR. Drugi elementi stroškov, upoštevani na podlagi tožbe za plačilo dolgov zoper državo, vključujejo zlasti stroške odpovedi glavnih pogodb o poslovanju, stroške, povezane z razveljavitvijo pogojev zakupa ladij, in plačilo nezavarovanih dolgov, kar naj bi pripeljalo do nezadostnosti sredstev v višini […] milijonov EUR. Po mnenju francoskih organov naj bi bilo državi naloženo, da prevzame med […] in […] % tega zneska.

(121)

Poleg tega francoski organi menijo, da bi lahko sodišče zaradi vezi na podlagi odvisnosti z družbo SNCM ter v skladu z drugo francosko sodno prakso (81) ob likvidaciji podjetja odredilo izplačilo odškodnine zaposlenim. V skladu s to sodno prakso francoski organi menijo, da naj bi bilo več kot verjetno, da bi sodišče določilo znesek dodatnih odpravnin na podlagi odpravnin, ki bi bile izplačane v okviru socialnega načrta, predloženega pred likvidacijo.

(122)

Francija, ki za obravnavani primer uporablja sodno prakso Aspocomp, meni, da bi morala država plačati dodatne odpravnine v skupni višini med […] in […] milijoni EUR, kar bi nazadnje privedlo do skupnega stroška likvidacije v breme države med […] in […] milijoni EUR.

(123)

V skladu s tem pristopom analiza dejanskih stroškov, ki bi šli v breme države delničarke, kaže, da je za državo strošek prodaje družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR nižji od dejanskega stroška, ki bi ga morala nositi v primeru sodne likvidacije podjetja.

(124)

Skratka, francoski organi menijo, da tega zneska ni mogoče opredeliti kot državno pomoč.

(125)

Francija meni, da je s to udeležbo ravnala kot preudaren vlagatelj, ker je po eni strani posredovala sočasno in manjšinsko skupaj z družbama BCP in VT ter po drugi strani, ker ta delež prinaša plačilo v fiksnem kapitalu v višini […] % na leto, kar državo reši tveganja izvajanja poslovnega načrta. Francija namreč navaja, da je ta stopnja donosnosti zelo zadovoljiva za zasebnega vlagatelja (82). Vendar pa pojasnjuje, da v primeru prisilne uprave ali sodne likvidacije družbe SNCM ali če bi kupci uporabili razvezno klavzulo, ne bi bilo dolgovano nobeno plačilo.

(126)

Francija, ki se sklicuje na prakso odločanja Komisije, zlasti v zadevi SFP – Société française de production (83), meni, da to financiranje pomeni pomoč za osebe, ki ne koristi podjetju. Zato naj bi bila izvedba dodatnih socialnih ukrepov v korist odpuščenih oseb, omogočena z javnimi sredstvi, ne da bi ti ukrepi delodajalca razbremenili njegovih običajnih stroškov, del socialne politike držav članic in naj ne bi pomenila državne pomoči.

(127)

Če bi Komisija vseeno vse nove ukrepe ali del teh ukrepov opredelila kot državno pomoč, Francija opozarja Komisijo na dejstvo, da naj bi novi ukrepi, ki zagotavljajo obnovitev sposobnosti preživetja družbe SNCM, omogočali ohranitev konkurenčnosti na zadevnih trgih, zlasti na trgu povezav s Korziko. Ta element je po mnenju Francije eno od načel smernic pri reševanju podjetja v težavah, kot sta na to v tej zadevi opozorila Komisija (odstavek 283 njene razveljavljene odločbe) in Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 15. junija 2005. Sodišče prve stopnje naj bi zlasti opozorilo, da lahko Komisija pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice oceni, da je bila prisotnost podjetja potrebna za preprečitev pojava okrepljene oligopolne strukture zadevnih trgov.

(128)

Kar zadeva določitev morebitnih izravnalnih ukrepov, ki jih je treba naložiti družbi SNCM, Francija predlaga, naj Komisija upošteva strukturo trga. Tako bi zmanjšanje zmogljivosti družbe SNCM lahko okrepilo odslej prevladujoči položaj družbe CFF na trgu povezav s Korziko (84).

(129)

Po mnenju francoskih organov naj bi bil načrt prestrukturiranja, kakor je bil posodobljen, v skladu z merili združljivosti, ki jih je Komisija opredelila v smernicah iz leta 1999 in leta 2004. Vsi ukrepi, navedeni na podlagi privatizacije družbe SNCM, naj bi od konca leta 2009 omogočali tudi obnovitev dolgoročne sposobnosti preživetja družbe SNCM in bili omejeni na najmanj, kar je potrebno za to obnovitev sposobnosti preživetja.

(130)

Francoski organi po eni strani opozarjajo, da so bili vsi pogoji, določeni z Odločbo iz leta 2003, izpolnjeni in upoštevani v obdobju 2003–2006. Po drugi strani menijo, da ti ukrepi niso več potrebni za preprečevanje izkrivljanja konkurence in da bi bila njihova ohranitev v nasprotju z načelom sorazmernosti glede na omejitev zneska pomoči za prestrukturiranje, odslej znižanega na 15,81 milijona EUR. Francoski organi zlasti menijo, da je treba odpraviti pogoje, ki bi se še lahko uporabljali, to je pogoje, ki se nanašajo na prepoved posodobitve ladjevja družbe SNCM, upoštevanje načela price leadership na področju cen in ohranitev določenega števila pogostosti.

(131)

CFF najprej izpodbija trditev, da bi bila družba SNCM podjetje v težavah v smislu smernic (85), in se sprašuje o sposobnosti družbe SNCM, da bi postala donosna na nesubvencioniranih linijah. CFF poleg tega ugotavlja, da se v nasprotju z napovedmi iz načrta prestrukturiranja (86) še vedno opravljajo povezave z Livornom.

(132)

Kar zadeva vprašanje znižanja stroškov, CFF obžaluje, da nima dostopa do nekaterih podatkov iz načrta prestrukturiranja, v zvezi s katerim so njeni zastopniki izrekli kritike (87).

(133)

CFF meni, da je izračun francoskih organov, ki je privedel do zneska v višini 76 milijonov EUR, popolnoma fiktiven (88), medtem ko se ji razmerje lastniškega kapitala do finančnih dolgov v višini 79 %, ki so ga določili francoski organi, zdi pretirano (89). Kar zadeva deleže družbe SNCM, CFF navaja, da nekatere od hčerinskih družb niso koristne za dejavnosti pomorske družbe (90).

(134)

Skratka, po mnenju družbe CFF je cilj načrta pomoči zaobiti ureditev kabotaže in odvzeti smisel javnemu razpisu za povezave iz Marseilla na Korziko. CFF vztraja, da načrtovana pomoč ne sme omogočiti agresivnejše komercialne ponudbe družbe SNCM. Predlaga, naj bo pomoč za prestrukturiranje odobrena šele leta 2007 in samo če SNCM ne bi uspelo na prihodnjem javnem razpisu leta 2006, kar je edini scenarij, ki bi javno pomorsko družbo resnično pahnil v težave.

(135)

Skupina Stef-TFE trdi, da je treba deleže družbe SNCM v družbi CMN analizirati kot popolnoma finančna sredstva. Po mnenju skupine Stef-TFE sta družbi CMN in SNCM neodvisni in si konkurirata na linijah, ki niso linije z odhodom iz Marseilla, čeprav sta sopogodbenici na podlagi pogodbe o prenosu pooblastil javne službe.

(136)

V dopisu je navedeno, da bi se skupina Stef-TFE obvezala, da „odkupi vse deleže ali del deležev družbe SNCM v družbi CMN, a najraje celotni delež“, katerega vrednost ocenjuje na od 15 do 17 milijonov EUR, če bi Komisija pod pogoji, ki bi jih lahko določila v svoji končni odločbi, menila, da „je tak prenos potreben za dobro ravnotežje načrta prestrukturiranja“.

(137)

Župan mesta Marseille, predsednik generalnega sveta Bouches-du-Rhône in predsednik regionalnega sveta Provence-Alpes-Côte d’Azur poudarjajo gospodarski pomen družbe SNCM za regionalno gospodarstvo.

(138)

Predsednik regionalnega sveta Provence-Alpes-Côte d’Azur dodaja, da se mu zdijo pogoji za to, da načrt prestrukturiranja družbe SNCM zagotavlja sposobnost preživetja podjetja, izpolnjeni.

(139)

Predsednik izvršnega sveta skupščine Korzike je predložil sklep razprave navedene skupščine z dne 18. decembra 2002, na kateri je skupščina Korzike izdala „ugodno mnenje“ za načrt finančne sanacije družbe SNCM.

(140)

Office des Transports de Corse (OTC) (92) poudarja, da je na javni razpis, objavljen za pogodbo o prenosu pooblastil javne službe, prišla ena sama ponudba, to je ponudba skupine CMN in SNCM. Ozemeljska skupnost Korzike, ki je želela ohraniti zanesljive in kakovostne povezave, je v svojo pogodbo vključila finančne mehanizme za nadomestila ali popravke na podlagi učinkovitosti in zanesljivosti storitev. Nazadnje je navedeno, da je ozemeljska skupnost Korzike upoštevala razvoj ponudbe od leta 1996 pri povezavah iz pristanišč celinske Francije, da ne bi obveznosti javne službe omejila samo na povezave iz Marseilla.

(141)

OTC navaja tudi, da bi izginotje družbe SNCM, ker je danes edina družba, ki je sposobna izpolnjevati zahteve pogodbe v zvezi s potniškim prometom, „nemudoma povzročilo veliko zmanjšanje storitev“. Poleg tega opozarja na pomen družbe SNCM za gospodarstvo Korzike.

(142)

CFF poudarja pomen zadevnih finančnih zneskov, njihovo nesorazmernost glede na promet družbe SNCM in dejstvo, da so bili družbi SNCM izplačani, preden je Komisija odločila o opredelitvi na podlagi člena 87(1) ES.

(143)

CFF opozarja Komisijo na dejstvo, da ima podpora francoske države za družbo SNCM strateški pomen za razvoj CFF. Ti neodobreni ukrepi naj bi družbi SNCM omogočali izvajanje zelo agresivne cenovne politike na linijah, na katerih je CFF prisotna že 10 let in na katerih bi prvič od svoje uveljavitve izgubila tržne deleže.

(144)

CFF meni, da obstajajo še druge poti poleg prisotnosti družbe SNCM na vseh zadevnih linijah, na podlagi PPJS ali zunaj PPJS, ki naj bi prinašale številne ugodnosti za družbo SNCM in tudi konkurenco na splošno. Kar zadeva PPJS (93), CFF meni, da bi morala SNCM zmanjšati svojo ponudbo na povezavah, ki jih izvaja na podlagi PPJS, da bi preprečila zlorabo svojega prevladujočega položaja na tem trgu, se izognila novim vlaganjem in vzpostavila socialni načrt, omejen na 120 sezonskih delovnih mest, ne da bi ji bilo treba ukiniti pogodbe za nedoločen čas, ki so dražje. Kar zadeva linije zunaj PPJS, CFF predlaga, naj SNCM umakne sezonsko ladjo.

(145)

Kar zadeva znesek v višini 53,48 milijona EUR, se družba CFF sprašuje o morebitnem dvojnem štetju v izračunu nadomestila v višini 787 milijonov EUR, odobrenem z Odločbo Komisije iz leta 2001.

(146)

Družba CFF meni, da čeprav je bila sodba Altmark izdana po podpisu PPJS, je treba nadomestila, izplačana na podlagi PPJS, preučiti glede na merila, določena v navedeni sodbi. V zvezi s tem CFF meni, da nobeno merilo iz sodbe Altmark razen prvega ni izpolnjeno.

(147)

Zlasti kar zadeva četrto merilo iz sodbe Altmark, se CFF pridružuje dvomom Komisije o dejstvu, da bi bilo za družbo SNCM mogoče šteti, da je bila dobro vodeno in ustrezno opremljeno podjetje. V zvezi s tem CFF Komisijo opozarja na dejstvo, da naj bi skoraj 50 % izgub družbe SNCM nastalo v letih 2000 in 2001, kar naj bi kazalo, da izgub družbe SNCM ni mogoče pripisati izključno obveznostim javne službe.

(148)

Glede možnosti ocene tega zneska na podlagi člena 86(2) ES družba CFF meni, da naj bi Sodišče prve stopnje Komisijo pozvalo k oceni, ki naj bi bila omejena na opredelitev tega zneska kot pomoči in ne na njegovo utemeljitev na podlagi navedenega člena. Komisija naj bi bila dolžna preveriti, da ta znesek ni previsok glede na dodatne stroške, povzročene z obveznostmi javne službe.

(149)

Kar zadeva postopek javnega razpisa za odprodajo družbe, družba CFF meni, da ni bil popolnoma pregleden, ker izbrano podjetje, to je BCP, operativno ne vodi več družbe SNCM, saj je svoje mesto prepustilo skupini VT. Poleg tega, ker so finančni pogoji postali veliko ugodnejši za kupce, se CCF sprašuje o načelu enake obravnave vlagateljev, ki bi moralo veljati za celoten postopek.

(150)

Kar zadeva negativno prodajno ceno 158 milijonov EUR, CFF dvomi, da je bilo v tem primeru uporabljeno merilo preudarnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Po eni strani se CFF sprašuje, ali je mogoče šteti, da je država zadevni postopek izvedla vzporedno s pomembnim in sočasnim posredovanjem zadevnih zasebnih subjektov v primerljivih razmerah, medtem ko je država družbo finančno sanirala pred skupno finančno sanacijo delničarjev in novim načrtom za prestrukturiranje. Po drugi strani CFF meni, da bi glede na težke finančne razmere družbe SNCM preudaren vlagatelj posredoval prej in ne bi pustil razvrednotenja svoje naložbe (94).

(151)

CFF meni, da sklicevanje na zadevo „ABX Logistics“ ni upoštevno. Poleg dejstva, da okoliščin te zadeve ni mogoče prenesti na obravnavani primer, CFF poudarja bistveni prispevek upravičenca pomoči v tej zadevi, kar naj očitno ne bi veljalo v primeru družbe SNCM. Poleg tega CFF navaja, da naj v Odločbi Komisije iz leta 2006 ne bi bili upoštevani stroški, povezani s tveganjem sodnih postopkov na podlagi likvidacije zadevnega podjetja. V zvezi s tem CFF meni, da nacionalne sodne prakse, na katero se sklicuje Francija, da bi utemeljila stroške, ki naj bi bili povezani z likvidacijo družbe SNCM, v tem primeru ni mogoče uporabiti (95).

(152)

CFF meni, da lahko uporaba sodne prakse Skupnosti v zadevah Gröditzer in Hytasa v obravnavanem primeru privede samo do ugotovitve, da naj država ne bi ravnala kot zasebni vlagatelj, ker je bil v skladu z navedeno sodno prakso kapitalski vložek države povezan s prodajo 75 % njenega deleža v družbi SNCM, s čimer so se možnosti za donos zmanjšale.

(153)

Nazadnje CFF meni, da bi bilo treba pri primerjavi stroškov likvidacije in stroškov finančne sanacije upoštevati vrednost sredstev, ki je v obeh primerih prenesena na kupca. CFF meni, da bi vrednost sredstev, prenesenih na kupce, nihala med 640 milijoni EUR in 755 milijoni EUR (96), ob upoštevanju prodajne vrednosti ladjevja, ki ga je uporabljala družba SNCM, ki jo CFF avgusta 2006 ocenjuje med 644 in 664 milijoni EUR.

(154)

Kar zadeva oceno ukrepov po finančni sanaciji iz leta 2002 kot pomoči za prestrukturiranje, CFF meni, da čeprav SNCM v obdobju pred prvo finančno sanacijo v višini 142,5 milijona EUR izpolnjuje pogoje podjetja v težavah iz Smernic iz leta 2004, ta opredelitev postane zelo sporna za obdobje pred drugim povečanjem kapitala za 8,75 milijona EUR, ker so bila lastna sredstva podjetja obnovljena.

(155)

CFF v zvezi s sposobnostjo preživetja družbe poudarja, da je odprodaja družbe SNCM samo delna in ni nepreklicna glede na razvezne klavzule, dogovorjene s kupci. Ti elementi so pomembni dokazi negotovosti v želji in sposobnosti kupcev za sanacijo družbe SNCM, zato bremenijo možnosti trajne sposobnosti preživetja podjetja. Poleg tega CFF navaja, da v nasprotju z zahtevami Smernic iz leta 2004 francoski organi niso predvideli opustitve dejavnosti, ki bi tudi po prestrukturiranju ostale strukturno deficitarne (97). Poleg tega je CFF skeptična glede načrta znižanja stroškov, medtem ko naj bi se ladjevje družbe SNCM povečalo (98), in glede načrta znižanja števila zaposlenih, zlasti glede na neuspeh socialnega načrta iz leta 2002.

(156)

CFF izraža dvome o dejstvu, da so nove pomoči omejene na minimum, zaradi, po eni strani, nejasnosti glede tega, kaj obsegajo stroški za socialno varnost, in, po drugi strani, vsebine zapisnika skupščine družbe SNCM z dne 28. aprila 2006, iz katerega izhaja, da naj bi se del teh pomoči uporabil za kritje izgub iz poslovanja družbe v letih 2006 in 2007. CFF tudi meni, da kupci družbe SNCM ne prispevajo bistveno k prestrukturiranju podjetja.

(157)

Da bi se preprečilo neupravičeno izkrivljanje konkurence, CFF meni, da je treba obnoviti in natančno določiti izravnalne ukrepe, naložene družbi SNCM leta 2003, ter dodati nove, ki se nanašajo na zmanjšanje prisotnosti družbe SNCM na trgu (99). CFF med drugim meni, da del ukrepov, naloženih družbi SNCM z Odločbo iz leta 2003, ni bil upoštevan (100).

(158)

V zvezi z naravo druge finančne sanacije v višini 8,75 milijona EUR družba CFF meni, da mora biti poleg sočasnosti javne in zasebne naložbe zasebno posredovanje znatno in opravljeno pod primerljivimi pogoji, da bi bilo posredovanje države veljavno. V obravnavanem primeru naj ta pogoja ne bi bila izpolnjena. Po eni strani naj udeležba kupcev, strogo povezana s prvim povečanjem kapitala v višini 142,5 milijona EUR, ne bi bila znatna. Po drugi strani naj posredovanje kupcev ne bi bilo opravljeno pod pogoji, primerljivimi s pogoji države, zlasti zaradi razveznih klavzul in pričakovane donosnosti manjšinskega deleža družbe CGMF.

(159)

Kar zadeva socialne ukrepe v znesku v višini 38,5 milijona EUR, CFF izpodbija opredelitev tega zneska kot pomoči za osebe. Čeprav je namreč res, da ta znesek koristi neposredno zaposlenim družbe SNCM, CFF poudarja, da bi ta ukrep lahko ustvaril posredne pozitivne učinke za družbo SNCM, zlasti v smislu umiritve socialnega vzdušja.

(160)

Družba STIM poudarja, da naj bi država z izplačilom zneska v višini 53,48 milijona EUR iz naslova nadomestil za javno službo družbi SNCM dvakrat izplačala nadomestilo za iste obveznosti javne službe. Poleg tega STIM meni, da to izplačilo ne izpolnjuje meril, določenih v sodbi Altmark.

(161)

Še posebno kar zadeva drugo in četrto merilo, STIM izpodbija po eni strani obstoj objektivno in pregledno vnaprej določenih parametrov ter po drugi strani primerljivost razmerij družb SNCM in CMN v obdobju 1991–2001 (101) ter v zvezi s tem trdi, da so bili podatki, predloženi Komisiji, očitno pristranski (102).

(162)

Kar zadeva negativno prodajno ceno v višini 158 milijonov EUR, družba STIM meni, da ta cena ni tržna cena, ki izhaja iz odprtega in nediskriminacijskega postopka javnega razpisa, ker se je finančna sanacija zgodila pod drugačnimi pogoji, kot jim mora običajno slediti zasebni vlagatelj. Družba STIM namreč meni, da naj bi revalorizirana neto sredstva v najslabšem primeru omogočala likvidacijo brez stroškov za državo, celo presežek pri likvidaciji, da je prodajna cena smešno nizka v primerjavi z vrednostjo podjetja (ki jo družba STIM ocenjuje na 350 milijonov EUR) in da je pomoč nesorazmerna glede na potrebe podjetja.

(163)

Družba STIM Komisijo opozarja tudi na pretiranost razvezne klavzule prenosa na zasebni sektor.

(164)

STIM nazadnje izpodbija utemeljitev prodaje po negativni ceni, ki temelji na predpostavki socialno zapletene likvidacije, ki se zdi malo realistična.

(165)

V zvezi z drugo finančno sanacijo v višini 8,75 milijona EUR STIM meni, da ta kapitalski vložek ne upošteva načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu zaradi nezadostnosti jamstev za donosnost naložbe. STIM izpodbija trditev, ki se nanaša na sočasnost zasebne in javne naložbe ter s katero se želi dokazati, da ta vložek ni državna pomoč. Taka sočasnost, če bi bila dokazana, je samo kazalnik in sama po sebi ne more biti merilo opredelitve (103). STIM nazadnje trdi, da naj bi ta vložek pomenil jamstvo francoske vlade kupcem, da bo družba SNCM dejansko dobila PPJS za povezave s Korziko.

(166)

Kar zadeva 38,5 milijona EUR pomoči za osebe, družba STIM meni, da je cilj tega zneska v resnici dati sredstva družbi SNCM, da bi upoštevala nekatere bistvene vidike sanacijskega načrta, predloženega Komisiji, ki niso bili uresničeni, zlasti zmanjšanje števila zaposlenih.

(167)

STIM meni, da pomoči, ki jih je prejela SNCM, niso omejene na minimum. Prispevek družbe SNCM in kupcev k načrtu prestrukturiranja naj bi bil nezadosten glede na pogoje, določene v Smernicah iz leta 2004, in naj ne bi bilo dokazano, da bi bil položaj družbe SNCM tako izjemen, da bi upravičeval nižji lastni prispevek. Poleg tega STIM poudarja nesorazmernost pomoči, dodeljenih leta 2006, ker so družbi SNCM omogočile oblikovanje rezerv za kritje prihodnjih izgub. Nazadnje naj bi bilo dejstvo, da SNCM ni predvidela prodaje sredstev, ki niso nepogrešljiva za preživetje podjetja, v nasprotju z zahtevami, določenimi v Smernicah iz leta 2004.

(168)

STIM meni, da so bili zneski izplačani v nasprotju z načelom enotnosti, določenim s Smernicami iz leta 2004. Poslabšanja finančnega položaja podjetja in socialnih konfliktov ni mogoče razlagati kot izjemne in nepredvidljive okoliščine, ki jih ni mogoče pripisati upravičenemu podjetju.

(169)

Zato STIM zahteva dodatna nadomestila v višini polovice zagotovljenih pomoči, to je 98,25 milijona EUR, s prodajo dodatne ladje ter neposrednih in posrednih deležev družbe SNCM v družbi CMN. V zvezi s tem STIM meni, da ti deleži niso strateški v smislu smernic o pomoči za prestrukturiranje, ker naj ne bi bili „nepogrešljivi za preživetje podjetja“ niti naj ne bi imeli značaja neodtujljivih sredstev.

(170)

STIM tudi trdi, da domnevne sinergije med družbama SNCM in CMN ne obstajajo, ker SNCM nima nikakršne dejanske vloge pri vodenju in razvoju družbe CMN. STIM nazadnje poudarja, da delničarski sporazum, ki povezuje podjetji, od 15. marca 2006 ne obstaja več, saj ga je na ta datum družba CMN odpovedala, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče v Parizu.

(171)

Družba SNCM je Komisiji poslala spis in v njem pojasnila svoj gospodarski in konkurenčni položaj, skupaj s pravnim strokovnim mnenjem, v katerem je bilo v postopku likvidacije ocenjeno tveganje sodne opredelitve posredovanja države kot dejanske upraviteljice podjetja v obdobju pred privatizacijo.

(172)

Pisarna […], na katero se je obrnila SNCM, na podlagi dokumentov družbe, dopolnjenih s korespondencami, posredovanji in zapisniki nadzornih organov, ugotavlja, da je francoska država […] (104) (105) (106). V poročilu je med drugim poudarjeno, da […] (107). Nazadnje je v istem poročilu navedeno, da […].

(173)

Na tej podlagi strokovnjak družbe SNCM ugotavlja, da je zelo verjetno, da bi trgovinsko sodišče v Marseillu ugotovilo, da je francoska država dejanska upraviteljica.

(174)

Poleg tega naj bi iz dejstev, navedenih zlasti v poročilih Računskega sodišča, izhajalo, da so napake pri upravljanju, za katere je odgovorna francoska država (108), dejanska upraviteljica družbe SNCM, prispevale k ugotovljeni nezadostnosti sredstev družbe SNCM. Škoda, nastala zaradi napak pri upravljanju države, naj bi znašala […]

(175)

Po mnenju strokovnjaka družbe SNCM naj v teh okoliščinah torej ne bi bilo nobenega dvoma o obsodbi francoske države, da na podlagi tožbe za plačilo dolgov krije celotno nezadostnost sredstev ali del te nezadostnosti, upoštevajoč zelo močno vpletenost države v upravljanje družbe SNCM, njene očitne napake pri upravljanju in obseg njenih finančnih sredstev.

(176)

Strokovnjak družbe SNCM na podlagi upoštevne sodne prakse ugotavlja, da če bi bila družba SNCM likvidirana, bi bilo državi zelo zanesljivo naloženo, da prevzame celotne dolgove za socialne stroške družbe SNCM. Država delničarka bi tako morala prevzeti delež, ocenjen med […] in […] % ugotovljene nezadostnosti sredstev (kar je med […] in […] milijoni EUR). Zato naj bi francoska država, ko se je odločila za privatizacijo družbe SNCM in hkrati predhodno okrepila njena lastna sredstva za znesek v višini 158 milijonov EUR, ravnala kot preudarna vlagateljica.

(177)

Francoski organi so navedli, da so nekateri podatki, ki jih je predložila družba CFF v zvezi s ponudbo družbe SNCM, netočni.

(178)

Francoska država v nasprotju s trditvami družbe CFF meni, da je bil načrt prestrukturiranja izdelan tako, da bi omogočil čimprejšnjo sanacijo družbe SNCM in ustvaril pogoje za njeno srednjeročno in dolgoročno sposobnost preživetja. Francoski organi opozarjajo, da je bil pomemben del programa za znižanje stroškov že izveden (109). Poleg tega je družba SNCM leta 2001 določila 21,3 milijona EUR za financiranje ukrepov prestrukturiranja in zlasti načrta ohranitve delovnih mest.

(179)

Kar zadeva določitev zneska pomoči, francoski organi potrjujejo, da je razmerje lastniškega kapitala do skupnega dolga v višini 0,79 dejansko značilno za bilance večine pomorskih družb, razen v izjemnih primerih (110).

(180)

Francoski organi menijo, da opis odnosov med družbama SNCM in CMN na podlagi izvajanja pogodbe o javni službi, ki ga je pripravila skupina Steff-TFE, ni točen.

(181)

Po mnenju francoskih organov izbira formule začasne skupine, v kateri sta družbi SNCM in CMN skupni in ne solidarni sopooblaščenki, ni bila v ničemer „obvezna zaradi globalne narave posvetovanja“ , kar je v nasprotju s pripombami skupine Stef-TFE. Odločitev za ustanovitev skupine SNCM-CMN je rezultat analize, ki sta jo opravili družbi in na podlagi katere bi si z nadaljevanjem svojega zgodovinskega in naravnega partnerstva v tej obliki zagotovili najboljše adute – zlasti v smislu konkurenčnosti – na podlagi javnega razpisa. Vstop družbe CMN v to skupino je bil torej rezultat njene premišljene odločitve, ki je temeljila na presoji lastnih interesov, in ne obveznosti, nastale iz oblike javnega razpisa.

(182)

Francoski organi pojasnjujejo, da v nasprotju s pripombami skupine Stef-TFE družbi SNCM in CMN nista niti neodvisni niti si neposredno ne konkurirata. Tak položaj bi bil v nasprotju s samim načelom enotne pogodbe o prenosu pooblastil javne službe, katere sopodpisnici sta.

(183)

Francoski organi trdijo, da deleža družbe SNCM v kapitalu družbe CMN ni mogoče razlagati kot popolnoma finančna sredstva, kot naj bi trdila Stef–TFE. Francija zagovarja stališče, da so deleži družbe SNCM v družbi CMN strateško zelo pomembni. Po njenem mnenju njihova prodaja ne bi bila samo gospodarsko nesmiselna, ampak bi bila tudi velika strateška napaka.

(184)

Čeprav Francija na splošno odobrava vsebino dopisa predsednika regije Provence-Alpes-Côte d’Azur, želi vseeno navesti, da v nasprotju s trditvijo iz točke 2 navedenega dopisa (111) ponudba glede povezave med celinsko Francijo in Korziko ni „preobsežna glede na povpraševanje“ in da je cenovna politika družbe SNCM v skladu z zavezami, ki jih je sprejela, da ne bo pobudnica cenovne vojne in da ne bo „price leader“.

(185)

Francija na splošno opaža, da je vrsta pripomb družb STIM in CFF enaka stališčem, ki sta jih družbi že izrekli pred Komisijo leta 2003. Poudarja zlasti, da so bila stališča družbe CFF predložena Sodišču prve stopnje na podlagi tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 9. julija 2003 ter da sta jih Komisija in Sodišče prve stopnje večinoma že zavrnila.

(186)

Kar zadeva PPJS v zvezi s povezavami Marseille–Korzika, Francija izpodbija vsako trditev, ki navaja, da je bil postopek dodelitve pogodbe o PPJS nepravilen. Poleg tega po mnenju Francije obstoj teh nacionalnih postopkov pred pristojnimi nacionalnimi sodišči in sodiščem Skupnosti občega prava pomeni, da naj za Komisijo ne bi obstajal skupnostni interes, da preuči vprašanja glede postopka dodelitve pogodbe o PPJS.

(187)

Francoski organi na splošno pripombo v zvezi s predčasno izvedbo ukrepov, ki bi jih bilo mogoče označiti za pomoč Francije, odgovarjajo, da navedeno izvedbo upravičuje posebnost postopka, to je razglasitev ničnosti odločbe Komisije o odobritvi z dne 9. julija 2003, ki je bila opravljena leta 2005, in ne želja francoskih organov po neupoštevanju svojih obveznosti, izhajajočih iz Pogodbe ES. Poleg tega Francija navaja, da je Komisijo na podlagi načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in Komisijo vedno obveščala o razvoju primera in različnih ukrepih, sprejetih od januarja 2005.

(188)

Francoski organi v zvezi z zadnjimi ukrepi menijo, da ker nobeden od teh ukrepov ni pomoč, naj se člen 88(3) ES in fine zanje ne bi uporabljal, in zato naj ne bi bilo nobene obveznosti, da bi bilo njihovo izvajanje ustavljeno.

(189)

Najprej, francoski organi pojasnjujejo, da niso izpodbijali uporabe sodbe Altmark, hkrati pa poudarjajo nekatere težave pri izvedbi preskusa, določenega s to sodbo, ker naj bi bil zadevni znesek določen pred to sodbo in torej pri njem ni bilo mogoče upoštevati teh novih meril.

(190)

Francija pojasnjuje, da je zadevnih 53,48 milijona EUR del 69,3 milijona EUR, ki jih je Komisija leta 2003 razglasila za združljive. Dvomi, ki jih je Komisija izrazila v odločbi o uvedbi postopka iz leta 2006, se torej ne nanašajo na združljivost teh ukrepov, ki ni sporna, kot naj bi trdila družba STIM v pripombah, ampak na naravo pomoči tega zneska, dodeljenega iz naslova nadomestila za stroške javne službe.

(191)

Po mnenju Francije pripombe družb CFF in STIM ne postavljajo pod vprašaj uporabe prvega in drugega pogoja iz sodbe Altmark za obravnavani primer.

(192)

Kar zadeva tretje merilo iz sodbe Altmark, francoski organi izpodbijajo trditev družb CFF in STIM, da naj bi izplačilo tega zneska zanesljivo vodilo do čezmernega nadomestila, ker je Komisija z odločbo z dne 30. oktobra 2001 odobrila izplačilo 787 milijonov EUR iz naslova izravnalnih ukrepov za stroške javne službe. V zvezi s tem Francija pojasnjuje, da je Komisija v Odločbi iz leta 2003 dejansko ugotovila, da je bilo nadomestilo za te obveznosti prenizko in da je znesek v višini 53,48 milijona EUR upravičen kot nadomestilo za javno službo.

(193)

Francoski organi v zvezi s četrtim pogojem iz sodbe Altmark poudarjajo, da so se kljub neobstoju referenčnega podjetja in torej nezmožnosti splošne primerjave družbe SNCM in drugih podjetij, kot ugotavlja tudi CFF, potrudili in predložili podatke, ki omogočajo kar se da natančno primerjavo s podobnimi podjetji, to je zlasti z družbo CMN. Francija izpodbija tudi trditev družb STIM in CFF, da naj bi bili strukturni stroški družbe SNCM višji kot stroški družbe CMN. Tudi če bi bilo to res, francoski organi menijo, da so kazalniki produktivnosti družbe SNCM zelo podobni kazalnikom produktivnosti družbe CMN. Skratka, družba SNCM je bila enako dobro vodena kot družba CMN, ki je STIM nikjer ne opredeli kot slabo vodeno podjetje.

(194)

Francija navaja, da izgub, nastalih med letoma 1991 in 2001, ni bilo mogoče pripisati samo PPJS, kot naj bi trdila družba CFF, vendar pa so obveznosti javne službe družbi SNCM preprečile, da bi se prilagodila spremembi konkurenčnega okolja. Francoski organi tudi pojasnjujejo, da se te izgube niso nakopičile v obdobju 2000–2001, ampak so v tem obdobju hitreje naraščale zaradi povečanja števila voženj, ki jih je opravljala družba CFF.

(195)

Kar zadeva združljivost 53,48 milijona EUR, izplačanih iz naslova nadomestil za stroške javne službe, s členom 86(2) ES, francoski organi opozarjajo, da je po eni strani Komisija v Odločbi iz leta 2003 že razglasila združljivost tega zneska z navedenim členom in da je po drugi strani Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 15. junija 2005 ni izpodbijalo.

(196)

Kar zadeva postopek prodaje, Francija pojasnjuje, da je od samega začetka določala klasična merila izbire, ki temeljijo predvsem na ceni, ponujeni za valorizacijo vrednostnih papirjev družbe SNCM, in, podredno, na drugih parametrih (industrijski projekt, socialni projekt itd.), med katerimi je znesek, ki so ga bili kandidati pripravljeni vložiti v družbo na podlagi finančne sanacije. Francija odločno izpodbija trditev tretjih strani, da naj postopek prodaje ne bi bil pregleden, in opozarja, da je v obravnavanem primeru država celo presegla svoje že tako stroge in obvezujoče zakonske in podzakonske obveznosti, določene v primeru prodaje javnih deležev. Francija opozarja, da so dogodki po ponudbi podjetja BCP, da kupi 100 % vrednostnih papirjev družbe SNCM, potekali v zelo težkih finančnih in socialnih okoliščinah ter da pridružitev podjetja VT ponudbi podjetja BCP ni spremenila poslovnih in finančnih pogojev postopka (razen razdelitve kapitala).

(197)

V zvezi z negativno ceno 158 milijonov EUR francoski organi opozarjajo, da je bilo podjetje glede na finančno stanje družbe SNCM na dan 30. septembra 2005 prodano po tržni ceni in da je bila prodaja ekonomsko ugodnejša od likvidacije podjetja. V zvezi s tem pojasnjujejo, da se uporaba merila zasebnega vlagatelja za primer prodaje podjetja blizu likvidacije ne sme šteti kot iskanje „donosnosti javnega posredovanja“, ampak kot preprečitev večjih izgub, ki bi jih utrpel delničar v primeru dražje likvidacije.

(198)

Glede cene, ki je bila plačana, Francija izpodbija trditev, da naj bi bila družba SNCM prodana po ceni, ki ne ustreza njeni realni vrednosti (112).

(199)

Francoski organi izpodbijajo tudi trditev družbe CFF, da so podcenili prodajno vrednost ladjevja družbe SNCM, ki naj bi jo CFF ocenjevala med 406,5 milijona EUR in 426,5 milijona EUR. Francoski organi navajajo, da se ladje, upoštevane v izračunu družbe CFF, ne ujemajo z ladjami v lasti družbe SNCM na dan 30. septembra 2005. Pri neobstoju popustov, uporabljenih za prodajno vrednost ladij, naj se ne bi upoštevale okoliščine, v katerih bi potekala morebitna sodna likvidacija teh sredstev, in nazadnje, datum, uporabljen za izračun te prodajne vrednosti, to je avgust 2006, ni datum mogoče likvidacije družbe SNCM, na katerega se je treba sklicevati, saj je ta datum 30. september 2005. Poleg tega Francija navaja, da bi bila negativna cena, če bi uporabili izračun, ki ga predlaga družba CFF, trikrat nižja kot likvidacijska vrednost sredstev, zahtevana s sodbo Gröditzer, kar bi bilo torej ugodneje od hipotez, ki so jih Komisiji predstavili francoski organi.

(200)

Glede trditve družbe CFF, s katero izpodbija uporabo sodbe Gröditzer, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je bil kapitalski vložek države v družbo SNCM povezan s prodajo 75 % njenega deleža, s čimer so se zmanjšale možnosti za donos, francoski organi opozarjajo, da se negativna prodajna cena 158 milijonov EUR dejansko ujema s prodajo celotnega kapitala družbe SNCM, tej pa sledi nova naložba države v višini 25 %, ki prinaša donos v višini […] % na leto. Zato Francija meni, da donosnost naložbe ostaja zagotovljena zaradi njenega 25-odstotnega deleža v družbi, ker je s tem deležem zajamčen zelo velik donos.

(201)

Francija izpodbija tudi trditev družbe CFF, da pristopa ABX ni mogoče uporabiti za ta primer, pri čemer se CFF opira zlasti na analizo dejanskih stroškov likvidacije družbe SNCM in tveganje, da bi bilo mogoče državo šteti za odgovorno za obveznosti podjetja na podlagi tožbe za plačilo dolgov, kot je določena s francoskimi kolektivnimi postopki in potrjena z nacionalno sodno prakso (sodba pritožbenega sodišča v Rouenu z dne 22. marca 2005). Čeprav francoski organi menijo, da njihovega ravnanja kot upravitelja družbe SNCM na podlagi te tožbe ni mogoče opredeliti za „krivdnega“, vztrajajo pri obstoju zelo velikega tveganja, da bi nacionalno sodišče obsodilo državo zaradi nezadostnosti sredstev družbe SNCM zaradi ohlapnih meril opredelitve napake pri upravljanju v smislu člena L.651-2 trgovinskega zakonika in na podlagi zgoraj navedene sodne prakse, ki naj bi jo bilo mogoče prenesti na obravnavani primer.

(202)

Kar zadeva finančno sanacijo v višini 8,75 milijona EUR, Francija opozarja, da v nasprotju s trditvami družb CFF in STIM ta kapitalski vložek ne pomeni državne pomoči zaradi sočasnosti te naložbe, podobnosti pogojev njegovega vpisa in plačila, višjega od povprečnega, ki ga je država dobila prek družbe CGMF.

(203)

Francoski organi zlasti pojasnjujejo, da naj načelo enakosti vlagateljev ne bi bilo postavljeno pod vprašaj z obstojem razveznih klavzul, ker so bile te predvidene na podlagi 100-odstotne odprodaje družbe SNCM in ne na podlagi finančne sanacije v višini 35 milijonov EUR, ki ji je sledila.

(204)

Poleg tega Francija opozarja, da je njena naložba dejansko nižja od naložbe kupcev, ker je treba z naložbo, ki so jo opravili kupci (26,25 milijona EUR), primerjati samo znesek 8,75 milijona EUR. Preučitev prve finančne sanacije v višini 142,5 milijona EUR bi bilo namreč treba opraviti samo na podlagi primerjave z likvidacijsko ceno.

(205)

Nazadnje Francija izpodbija trditev družbe STIM v zvezi z dejstvom, da naj bi ta vložek pomenil jamstvo za zasebne kupce, da bo družba SNCM dejansko dobila PPJS za povezave s Korziko. Francoski organi trdijo, da je to povečanje kapitala preudarno in neodvisno od uspešnosti podjetja ter da dodelitev PPJS družbi SNCM ne bi omogočila izboljšanja pričakovanega donosa te naložbe.

(206)

V zvezi z 38,5 milijona EUR socialnih ukrepov Francija ponavlja trditev, da so ti ukrepi pomoč za osebe in da tega, da jih je prevzela država, ni mogoče šteti, kot da podjetju prinaša posredno ugodnost, ker ti ukrepi dopolnjujejo zakonske in pogodbene obveznosti, ki jih ima družba SNCM. Poleg tega Francija opozarja, da naj ti ukrepi ne bi omogočali odhoda zaposlenih, ki bi, če jih ne bi bilo, ostali v breme družbe SNCM.

(207)

Francoski organi v nasprotju s trditvijo družbe CFF pojasnjujejo, da 38,5 milijona EUR ne ustreza uresničitvi zmanjšanj števila zaposlenih, določenih na podlagi socialnega načrta iz leta 2003, saj so bila ta zmanjšanja kljub zamudi že izvedena. Novi socialni načrt torej dopolnjuje prve socialne ukrepe iz leta 2003.

(208)

Francija meni, da je glede na zgoraj navedeno znesek pomoči, ki ga je treba oceniti na podlagi smernic, 15,81 milijona EUR.

(209)

Francoski organi v nasprotju s trditvami družbe CFF menijo, da glede na točko 11 Smernic iz leta 2004 družba SNCM s prvo finančno sanacijo, ki ji je sicer omogočila obnovitev lastnih sredstev, ni izgubila značaja podjetja v težavah, saj je bil cilj te finančne sanacije zagotoviti ohranitev dejavnosti družbe.

(210)

Francija zavrača trditve družbe CFF, da podjetju ne bi smela dati novih finančnih injekcij, glede na to, da bi se družba SNCM lahko zatekla k bančnemu kreditu. Francoski organi v zvezi s tem opozarjajo, da so banke 24. avgusta 2005 zavrnile odobritev novih kreditnih linij za družbo SNCM in da sta bili zato edini mogoči alternativi privatizacija ali likvidacija podjetja.

(211)

Francija izpodbija trditve družb CFF in STIM v zvezi z neuspehom načrta prestrukturiranja iz leta 2002, ki je bil kljub zamudi uresničen in je leta 2005 omogočil dosego ciljev. Zaradi poslabšanja gospodarskega in finančnega položaja družbe SNCM zaradi zunanjih dejavnikov naj bi nato postalo nujno podaljšati trajanje načrta, priglašenega leta 2002, in uvesti nove ukrepe.

(212)

Francija meni, da ima SNCM dobre možnosti za sanacijo in da bodo ukrepi, ki jih načrtujejo novi delničarji, zlasti uresničitev socialnega načrta, sanacija povezav in obnova nekaterih ladij, omogočili obnovitev sposobnosti preživetja podjetja. Francija v zvezi s tem navaja, da zaradi prihodkov od PPJS (približno […] prometa družbe SNCM) in ob upoštevanju pomena fiksnih stroškov ter težav s prerazporeditvijo šestih ladij, ki se uporabljajo na povezavah Marseille–Korzika, PPJS pomeni bistveni element strategije podjetja in njegove sposobnosti preživetja.

(213)

Glede omejitve pomoči na minimum Francija meni, da je stroške prestrukturiranja omejila na strogi minimum, potreben za izvedbo prestrukturiranja. Glede tega francoski organi opozarjajo, da je podjetje samo, kot je Komisija priznala v Odločbi iz leta 2003, zadostno prispevalo k načrtu prestrukturiranja iz lastnih virov zaradi odprodaje sredstev v višini 30,2 milijona EUR. Poleg tega naj bi ob upoštevanju drugih odprodaj, ki jih je opravila družba SNCM v višini 12,2 milijona EUR, skupni znesek lastnih prispevkov podjetja znašal 42,4 milijona EUR. Francija meni, da je ta znesek precej višji od zneska lastnih prispevkov, potrebnih za odobritev pomoči za prestrukturiranje, ki naj bi nazadnje znašale 15,81 milijona EUR, ker naj drugi ukrepi ne bi bili državne pomoči.

(214)

Francoski organi v nasprotju s trditvami družb STIM in CFF trdijo, da so upoštevali vse pogoje, določene z Odločbo iz leta 2003, in se jih držali do konca leta 2006, zlasti ohranitev 11 ladij v ladjevju in uporabo cen, nižjih od cen konkurentov.

(215)

Poleg tega Francija meni, da je treba na podlagi nove končne odločbe raven izravnalnih ukrepov, ki jih je treba naložiti družbi SNCM, prilagoditi, ker naj bi znesek pomoči za prestrukturiranje odslej znašal 15,81 milijona EUR namesto 69,3 milijona EUR.

(216)

Francija v zvezi s tem izpodbija pripombe družbe STIM glede možnosti, da Komisija družbi SNCM kot izravnalni ukrep naloži prodajo njenega deleža v družbi CMN. Francija izpodbija trditev družbe STIM, da naj bi bila opredelitev strateških sredstev v Smernicah iz leta 2004 postavljena pod vprašaj glede na Smernice iz leta 1999.

(217)

Kar zadeva ukrepe, ki jih je navedla družba CFF in katerih cilj je zmanjšati prisotnost družbe SNCM na trgu, francoski organi opozarjajo, da kot naj bi med drugim navedla Komisija v Odločbi iz leta 2003 (točka 87), na zadevnih trgih (Francija - Korzika - Magreb) ni presežne zmogljivosti in da bi preoblikovanje linij za povezave s Korziko na podlagi PPJS in zunaj PPJS ogrozilo sposobnost preživetja podjetja.

(218)

Kar zadeva trditev družbe CFF, da naj bi izvedba zgoraj opisanih ukrepov v korist družbe SNCM vključevala resno tveganje, da bo s trga celinska Francija–Korzika izginil glavni konkurent družbe SNCM, to je družba CFF, francoski organi trdijo, da je glede na sedanjo izoblikovanost trga, na katerem družba CFF odslej prevladuje, ohranitev konkurenčne strukture odvisna od odobritve načrta prestrukturiranja družbe SNCM in njene prisotnosti na zadevnem trgu.

(219)

V členu 87(1) ES je določeno, da „razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(220)

Da bi bil nacionalni ukrep opredeljen kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, morajo biti izpolnjeni naslednji štirje kumulativni pogoji, in sicer: (1) zadevni ukrep daje selektivno gospodarsko prednost; (2) ta prednost se financira iz državnih sredstev; (3) ta prednost izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco in, nazadnje, (4) ta prednost prizadene trgovino med državami članicami (113).

(221)

Komisija ugotavlja, da je družba SNCM prejela državna sredstva v skupnem znesku v višini 274,54 milijona EUR prek družbe CGMF, ki je v 100-odstotni lasti francoske države.

(222)

Ker družba SNCM deluje v sektorju pomorskega prevoza, ki je odprt konkurenci znotraj Evrope, lahko morebitna gospodarska prednost, ki jo je bila deležna, izkrivi konkurenco in prizadene trgovino med državami članicami.

(223)

Dejstvo, da je bil trg kabotaže z otoki Sredozemlja do 1. januarja 1999 začasno izvzet iz uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 7 decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža) (114), ne pomeni, da se lahko a priori izključi, da so lahko subvencije, izplačane za opravljanje kabotažnih povezav z otoki Sredozemlja na podlagi PPJS, vplivale na trgovino med državami članicami in izkrivljale konkurenco.

(224)

Čeprav je mogoče, da subvencije, dodeljene za opravljanje kabotažnih povezav, niso vplivale na trgovino in niso vključevale izkrivljanja konkurence pred 1. januarjem 1999, se je položaj po tem datumu vsekakor spremenil, saj so v skladu z Uredbo št. 3577/92 dejavnosti kabotaže odslej na voljo vsem prevoznikom Skupnosti. Poleg tega je treba poudariti, da družba SNCM izvaja ne samo kabotažni prevoz, ampak deluje tudi na mednarodnem trgu pomorskega prevoza, ki je bil liberaliziran z Uredbo Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (115).

(225)

Zato Komisija meni, da so v obravnavanem primeru zadnja tri merila iz člena 87(1) ES, navedena v točki 220 te odločbe, izpolnjena. V naslednjih oddelkih bosta za vsak ukrep zaporedoma preučena obstoj selektivne gospodarske prednosti in, po potrebi, združljivost ukrepov, opredeljenih kot državna pomoč, s skupnim trgom.

(226)

Čeprav je Komisija v Odločbi iz leta 2003 priznala, da ima del teh 76 milijonov EUR, to je 53,48 milijona EUR, za povezave s Korziko med letoma 1991 in 2001 značaj nadomestila za opravljanje javne službe, je preučila celotni kapitalski vložek, to je 76 milijonov EUR, iz naslova pomoči za prestrukturiranje, ker so francoski organi ta znesek priglasili na tej podlagi. Sodišče Skupnosti je v sodbi z dne 15. junija 2005, s katero je razveljavilo Odločbo Komisije iz leta 2003, pozvalo Komisijo, naj znesek v višini 53,48 milijona EUR preuči na podlagi sodbe Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark.

(227)

Poleg tega so francoski organi Komisijo prosili, naj za del pomoči za prestrukturiranje iz leta 2002 ugotovi, da ne pomeni pomoči na podlagi sodbe Altmark zaradi svojega značaja „nadomestila za opravljanje javne službe“.

(228)

Ker so se francoski organi sklicevali na uporabo sodbe Altmark in, po potrebi, odstopanja iz člena 86(2) ES za obravnavani primer, se je Komisija dolžna opredeliti glede tega, ker so te trditve bistvene v utemeljitvah Francije (116).

(229)

Komisija najprej opozarja, da se kljub dejstvu, da je bila sodba Altmark izrečena po zgoraj navedenem ukrepu, merila, ki jih je sodišče Skupnosti opredelilo v tej sodbi, za obravnavani primer uporabljajo.

(230)

Kot je namreč nedavno opozorilo Sodišče prve stopnje (117), Sodišče ni časovno omejilo področja uporabe izjav iz sodbe Altmark. Brez take časovne omejitve se te izjave, ki izhajajo iz razlage člena 87(1) ES, v celoti uporabljajo za dejansko in pravno stanje te zadeve.

(231)

Najprej je treba navesti, da je družba SNCM kljub subvencijam države, odobrenim z Odločbo Komisije iz leta 2001, med letoma 1991 in 2001 utrpela velike primanjkljaje pri vseh povezavah s Korziko, za katere je veljala obveznost javne službe (118). Komisija je namreč v točki 105 te odločbe ugotovila, da kumulativna izguba pred obdavčenjem v obdobju 1991–1999 za povezave s Korziko (119), kot je določena v poročilu strokovnjaka, ki ga je pooblastila Komisija, in vključno s prejetimi subvencijami, znaša 217 milijonov FRF ali 33,08 milijona EUR.

(232)

Komisija je za leti 2000 in 2001 (120) uporabila enak pristop, kot je bil uporabljen v zgoraj navedenem izvedenskem poročilu, in je na podlagi analitičnih izkazov uspeha znova izračunala rezultat pred obdavčenjem, pri čemer je odštela rezervacije za prestrukturiranje, ki so že vštete v priglašene stroške prestrukturiranja. Poleg tega je Komisija na podlagi letnih računovodskih izkazov podjetja lahko preverila, da v teh letih odprodaje ladij ni bilo.

(233)

Komisija meni, da izgube leta 2002 na povezavi Marseille–Korzika ni mogoče sprejeti ob upoštevanju dejstva, da so, v nasprotju s tem, kar je veljalo za pogodbi iz let 1991 in 1996, od 1. januarja 2002 tarife za opravljanje povezave med Marseillem in Korziko ter zneske finančnega nadomestila pogodbeno določili javni organi in družba SNCM.

(234)

Zato v skladu s pristopom in obrazložitvijo Odločbe iz leta 2001 Komisija ugotavlja naslednje:

Tabela 3

Analitični izkaz uspeha za obdobje 1991–2001

(235)

Kumulativna izguba, ki jo je družba SNCM evidentirala na povezavi Marseille–Korzika poleg subvencij države, odobrenih z Odločbo iz leta 2001, ter popravljena za kapitalski dobiček od ladij, prodanih v tem obdobju, in stroške prestrukturiranja, znaša 53,48 milijona EUR za celotno obdobje 1991–2001.

(236)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da je od kapitalskega vložka v višini 76 milijonov EUR, priglašenega leta 2002 (123), 53,48 milijona EUR mogoče oceniti kot nadomestilo za opravljanje javne službe.

(237)

Sodišče meni, da če je treba državno pomoč šteti za nadomestilo v zameno za storitve, ki jih opravi upravičeno podjetje, da bi izpolnilo obveznosti javne službe, tako da to podjetje dejansko nima finančne koristi in navedeni ukrep torej ne učinkuje tako, da to podjetje postavi v ugodnejši konkurenčni položaj, kot ga imajo konkurenčna podjetja, taka pomoč ne spada na področje uporabe člena 87(1) ES.

(238)

Da pa tako nadomestilo ne bi bilo opredeljeno kot državna pomoč, mora biti izpolnjeno določeno število kumulativnih pogojev (glej opombo 68 te odločbe).

(239)

Zlasti kar zadeva četrto merilo, ki ga je Sodišče določilo v sodbi Altmark, je treba ugotoviti, da družba SNCM ni bila izbrana v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki omogoča izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških.

(240)

Ker ni bilo postopka oddaje javnega naročila, Komisija meni, da mora država članica v skladu z zahtevami sodne prakse Sodišča dokazati, da višina nadomestila, izplačanega družbi SNCM, ne presega stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno in ustrezno opremljeno podjetje, ob upoštevanju s tem povezanih prihodkov in primernega dobička za izvajanje teh obveznosti.

(241)

Francoski organi v obravnavanem primeru v spisih z dne 16. novembra 2006 sami priznavajo, da je zaradi obveznosti javne službe, ki jih je imela družba SNCM, praktično nemogoče najti podjetje, ki bi ga lahko uporabili kot referenčno točko za to obdobje 1991–2001, ker je bila ta družba edino podjetje, ki je bilo sposobno prevzeti te obveznosti. Francoski organi so se v teh okoliščinah potrudili in zagotovili podatke, ki omogočajo kar se da natančno primerjavo s primerljivimi podjetji, zlasti z družbo CMN, pri čemer pa vseeno poudarjajo, da ta podjetja niso poslovala pod enakimi pogoji, kot so bili tisti, ki so bili družbi SNCM naloženi s pogodbami o obveznosti javne službe med letoma 1991 in 2001.

(242)

V zvezi s tem Komisija glede na utemeljitve francoskih organov meni, da ti niso dokazali, kako so podjetja, ki jih sami štejejo za podobna, referenčne točke, kot jih zahteva sodna praksa Skupnosti. V teh okoliščinah Komisija poudarja, da ji podatki, ki jih je v zvezi s temi podjetji poslala Francija, ne omogočajo ocene stopnje zatrjevane podobnosti niti analize vpliva zatrjevanih razlik pri pogojih poslovanja na primerjavo, ki bi jo bilo treba opraviti za namene uporabe zgoraj navedenega četrtega merila.

(243)

V teh okoliščinah Komisija na podlagi informacij in podatkov, ki so jih v tem postopku poslali francoski organi, meni, da ti niso dokazali, da je četrto merilo iz sodbe Altmark izpolnjeno.

(244)

Glede na zgornje ugotovitve Komisija meni, da je zadevni ukrep družbi SNCM prinesel gospodarsko prednost. Glede na to, da je ukrep koristil samo družbi SNCM, je ta gospodarska prednost selektivna. Zato nadomestilo, dodeljeno družbi SNCM na podlagi pogodb iz leta 1991 in leta 1996 v višini 53,48 milijona EUR, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

(245)

Ker so se francoski organi sklicevali na odstopanje iz člena 86(2) ES, bo Komisija za oceno zadevnega ukrepa uporabila enak pristop in enako obrazložitev, kot sta v Odločbi iz leta 2001.

(246)

Glede na ta člen se izplačilo državne pomoči lahko izogne prepovedi iz člena 87 Pogodbe ES, če je cilj zadevne pomoči nadomestiti dodatne stroške, povzročene z izpolnjevanjem posebne naloge podjetja, pooblaščenega za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, in če se dodelitev pomoči izkaže za nujno, da bi navedeno podjetje lahko izpolnjevalo svoje obveznosti javne službe v razmerah gospodarskega ravnovesja.

(247)

Glede na sodno prakso, ki se uporablja za obdobje 1991–2001 (124), mora Komisija, kot je to storila v Odločbi iz leta 2001:

(248)

Kar zadeva nadomestila, izplačana v obdobju 1991–2001, v obravnavanem primeru obveznosti javne službe, naložene družbama SNCM in CMN, izhajajo iz dveh petletnih pogodb, ki sta ju ti družbi sklenili z Office de transport de la Corse (OTC), kot je Komisija ugotovila v Odločbi iz leta 2001. V teh pogodbah, katerih pravna podlaga je okvirna pogodba za obdobje 1976–2001, so bila določena podrobna pravila za izvajanje javne službe za obdobji 1991–1996 in 1996–2001. V pogodbah so bila opredeljena tudi načela za izplačilo pavšalne subvencije iz proračuna za ozemeljsko kontinuiteto v zameno za naložene obveznosti.

(249)

Glede vprašanja, ali te obveznosti ustrezajo resnični potrebi po javni službi, je Komisija v zgoraj navedeni odločbi iz leta 2001 ugotovila, da okvirna pogodba in petletni pogodbi ustrezajo načelu ozemeljske kontinuitete, katerega cilj je omejiti neugodnosti, ki jih prinaša otoška lega, in zagotoviti povezave s Korziko na način, ki je čim bolj podoben v celoti celinskim povezavam. Komisija navaja tudi, da ta cilj, ki spada v legitimen javni interes, v preteklosti ni bil dosežen le z igro tržnih sil (125).

(250)

Zato Komisija meni, da sistem povezav, določen z okvirno pogodbo in petletnima pogodbama, ustreza resnični potrebi po javni službi.

(251)

Kot je Komisija ugotovila v Odločbi iz leta 2001, je družba SNCM v obdobju 1991–2001 na podlagi zgoraj opisanega pravnega okvira prejemala pavšalno letno subvencijo, znesek katere je bil določen za pet let in se je revidiral vsako leto na podlagi sprememb bruto domačega proizvoda po tržnih cenah ter informacij in analitičnih evidenc, ki jih je morala predložiti družba SNCM.

(252)

Komisija v točki 30 Odločbe iz leta 2001 navaja, da se „glede na člen 4 pogodbe iz leta 1976 (126) znesek letne subvencije izplača v dvanajstih enakih mesečnih obrokih. Za dokončno izplačilo subvencije mora družba SNCM najpozneje 1. julija vsako leto predložiti svoje rezultate za preteklo poslovno leto, ki jih je potrdil državni nadzornik. Morebitna povračila v breme družbe SNCM se odštejejo od obroka ali obrokov za tekoče poslovno leto. V ureditvi za prilagoditev obrokov so določena tudi morebitna dodatna plačila, ki jih opravi država. V naknadno sklenjenih pogodbah so določene tudi kazni, če med letom število osnovnih povezav, ki jih SNCM ni opravila, presega 2 % števila osnovnih povezav, določenih v pogodbi. Organ, ki podeljuje koncesije, lahko družbo SNCM tudi obvesti, da bo zadržal pavšalno plačilo za ozemeljsko kontinuiteto v primeru večjih incidentov, ki povzročijo prekinitev opravljanja javne službe.“

(253)

Komisija v točki 82 iste odločbe navaja, da je v drugem delu te točke IV določeno, da „če bi se gospodarski pogoji in zlasti stroški poslovanja ter ravni prometa, ki so bili podlaga za izračun subvencije, bistveno poslabšali, se bosta SNCM in OTC sestala in skupaj proučila ukrepe, ki jih je treba izvesti v zvezi s povezavami, cenami ali popravkom zneska subvencije navzgor, da se znova vzpostavi finančno ravnovesje družbe“.

(254)

Glede na zgoraj navedeno in kot je ugotovila v Odločbi iz leta 2001, Komisija meni, da nadomestilo v višini 53,48 milijona EUR, ki ga je izplačala država, ni pavšalno zaradi mehanizma, ki omogoča izravnavo finančnega neravnovesja, izhajajočega iz neskladnosti med dejanskimi stroški poslovanja in stroški, ki so bili podlaga za izračun subvencije.

(255)

Kot je Komisija ugotovila v Odločbi iz leta 2001 (127), finančna nadomestila, ki so bila v tistem času prejeta na podlagi petletnih pogodb iz leta 1991 in leta 1996, družbi SNCM niso omogočila, da bi v celoti poravnala izgube, povezane z obveznostmi javne službe. Komisija je ocenila, da je to prenizko nadomestilo znašalo 53,48 milijona EUR.

(256)

Komisija ugotavlja, da je znesek v višini 53,48 milijona EUR, ki ga je izplačala država, enak premajhnemu nadomestilu, ugotovljenemu za obdobje 1991–2001, in je torej ustrezen glede na neto stroške, povzročene z nalogo javne službe, ki jo je morala opravljati družba SNCM.

(257)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da je zadevni ukrep državna pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) ES. Ker je bil ukrep izveden 14. novembra 2003, Komisija ugotavlja, da je ta državna pomoč nezakonita.

(258)

V teh okoliščinah znesek pomoči, ki ga je treba šteti kot pomoč za prestrukturiranje na podlagi priglasitve iz leta 2002, znaša 22,52 milijona EUR (128).Ta znesek bo dodan ukrepom, priglašenim leta 2006, če bi ti vključevali pomoči za prestrukturiranje (glej oddelek 10.5 te odločbe).

(259)

Komisija mora v obravnavanem primeru proučiti, ali kapitalski vložek države v višini 158 milijonov EUR pred prodajo družbe SNCM zasebnim kupcem, to je in fine negativna prodajna cena podjetja v enakovrednem znesku, ne vsebuje elementov državne pomoči.

(260)

Odprt, pregleden in nediskriminacijski javni postopek izbire, po koncu katerega država proda podjetje po predhodni finančni sanaciji (v znesku, višjem od prodajne cene), ne omogoča nujno izključitve prisotnosti pomoči, ki bi lahko koristila hkrati privatiziranemu podjetju in njegovemu kupcu (129).

(261)

Da bi Komisija preverila, ali je podjetje pridobilo gospodarsko prednost na podlagi kapitalskega vložka države, načeloma uporabi merilo „zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu“ (v nadaljnjem besedilu: merilo zasebnega vlagatelja). Merilo zasebnega vlagatelja izvira iz načela enake obravnave javnega in zasebnega sektorja, ki izhaja iz člena 295 Pogodbe ES. V skladu s tem načelom kapital, ki ga država posredno ali neposredno da na voljo podjetju v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ne more veljati za državno pomoč (130).

(262)

V ta namen lahko Komisija zlasti oceni, ali je tisti, ki je priskrbel sredstva, ravnal kot zasebni vlagatelj, ki sledi globalni ali sektorski strukturni politiki in ga vodijo obeti dolgoročne donosnosti vloženih sredstev. Veljavnost tega pristopa je v več zadevah priznalo sodišče Skupnosti (131).

(263)

V skladu z ustaljeno sodno prakso kapitalski vložek javnega vlagatelja brez kakršnega koli obeta dobička, tudi dolgoročnega, pomeni državno pomoč (132).

(264)

Sodišče Skupnosti je tudi odločilo, da si zasebni vlagatelj, ki sledi globalni ali sektorski strukturni politiki in ga vodijo obeti dolgoročne donosnosti, ne more razumno dovoliti, da po letih neprekinjenih izgub izvede kapitalski vložek, ki je, gospodarsko gledano, ne samo dražji od likvidacije sredstev, ampak je med drugim povezan s prodajo podjetja, kar odvzame vsako upanje na dobiček, tudi dolgoročno (133).

(265)

Natančneje, Sodišče je v sodbi Gröditzer razsodilo, da je treba za določitev, ali privatizacija podjetja po negativni prodajni ceni vsebuje elemente pomoči: „presoditi, ali bi se v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj velikosti, ki jo je mogoče primerjati z velikostjo organov, ki upravljajo javni sektor, lahko odločil za tako velike kapitalske vložke na podlagi prodaje navedenega podjetja ali bi se odločil za njegovo likvidacijo“ (134).

(266)

Glede na zgoraj navedeno mora Komisija, da bi določila naravo pomoči zadevnega ukrepa, „oceniti, ali je rešitev, ki jo je izbrala država, absolutno in v primerjavi s katero koli drugo rešitvijo, vključno z neposredovanjem, najcenejša, kar bi, če bi to držalo, privedlo do ugotovitve, da je država ravnala kot zasebni vlagatelj“ (135).

(267)

V tem smislu je treba navesti, da danes velike skupine podjetij, ki zaprejo obrate ali likvidirajo hčerinske družbe, ne morejo prezreti socialnih posledic takih zaprtij ali likvidacij.

(268)

Zato najpogosteje izvajajo socialne načrte, ki lahko vključujejo prekvalifikacijo osebja, pomoč pri iskanju zaposlitve, odpravnine in celo ukrepe v lokalni gospodarski strukturi, ki presegajo to, kar je določeno z zakonodajo in kolektivnimi pogodbami.

(269)

V obravnavanem primeru Komisija ugotavlja, da je SNCM družba, ki jo država nadzira prek skupine CGMF (Compagnie Maritime Générale et Financière).

(270)

Komisija meni, da bi bili v primeru likvidacije družbe SNCM (136) taki ukrepi izvedeni poleg zakonskih obveznosti, da ne bi očrnili ugleda holdinga, ki mu pripada, in njenega končnega delničarja (137).

(271)

Komisija opozarja, da je grožnja likvidacije podjetja leta 2004 sprožila številne in velike socialne nemire. Velik socialni konflikt septembra 2004 je na primer za 16 dni blokiral ladjevje družbe SNCM. Komisija dodaja, da so francoski organi s številkami dokazali, da so leta 2004 ta socialna gibanja, ki so pri strankah očrnila ugled holdinga, ki mu SNCM pripada, zelo škodila družbi SNCM v smislu števila prepeljanih potnikov in posledično, ustvarjenega prometa. Komisija poleg tega poudarja, da je zaradi škodljivega socialnega ozračja poleti leta 2004, ki je škodovalo finančnemu položaju družbe SNCM, delničar podjetja spomladi leta 2005 izdelal socialni načrt, ki je bil aprila 2005 odložen v soglasju s sindikati. Na podlagi zgoraj navedenega je po mnenju Komisije nedvomno, da bi zagotovo škodovalo ugledu holdinga, ki mu družba pripada, in njenega končnega delničarja, če v primeru likvidacije družbe SNCM skupina CGMF ne bi prevzela dodatnih odpravnin.

(272)

Komisija zato meni, da je treba stroške, povezane s temi ukrepi, vključiti v izračun stroškov likvidacije. Navedeni stroški bi bili torej odbiti od likvidacijske vrednosti družbe SNCM, če bi bila ta pozitivna in/ali bi jo neposredno prevzela CGMF/država kot delničarka. Komisija meni, da bi se s katero koli drugo rešitvijo prezrla družbena resničnost, s katero se danes srečujejo velike skupine podjetij (138).

(273)

Za kvantifikacijo stroška likvidacije za delničarja Komisija uporabi predpostavko a minima, ki ustreza samo dodatnim odpravninam.

(274)

V zvezi s tem francoski organi menijo, da je na podlagi socialnega načrta iz leta 2005, ki temelji na socialnem načrtu iz leta 2002, razpon, ki ga je treba uporabiti, od […] do […] EUR na zaposlenega, kar skupaj znaša med […] milijoni EUR in […] milijoni EUR. Francoski organi pojasnjujejo, da je pri spodnji meji zgoraj navedenega razpona upoštevano dejstvo, da je strošek referenčnega socialnega načrta povišan zaradi velikega deleža zaposlenih, ki se bližajo upokojitveni starosti in odhajajo pod še posebno ugodnimi pogoji. Poleg tega se upošteva tudi dejstvo, da okoliščine likvidacije družbe in odpusta celotnega osebja niso primerljive z okoliščinami prilagoditve zaposlenih, ki omogočajo nadaljevanje dejavnosti, kot je to primer referenčnega socialnega načrta.

(275)

Strokovnjak Komisije je opravil primerjalno analizo številk, ki so jih navedli francoski organi, in socialnih načrtov, ki jih je Francija nedavno izvedla. Socialni načrt podjetja Hewlett Packard je leta 2003 stal 214 000 EUR na osebo, leta 2005 pa med 50 000 in 400 000 EUR. Socialni načrt, ki ga je leta 2004 po združitvi z družbo Alcan izvedla družba Péchiney, je stal 128 000 EUR na osebo. Pri socialnem načrtu družbe Giat Industries leta 2004 je bil skupni strošek na zaposlenega 162 000 EUR v primerjavi z 71 000 EUR za podjetje Gemplus leta 2002 in 69 000 EUR za družbo Danone (dejavnosti v zvezi s piškoti) leta 2001. Leta 2002 je podjetje Yves Saint Laurent Haute Couture napovedalo socialni načrt s 115 000 EUR na zaposlenega. V načrtu Power 8, ki ga je družba Airbus France napovedala februarja 2007, je bil predviden strošek v višini 68 000 EUR na zaposlenega (139). Strošek socialnega načrta družbe Michelin leta 2008 znaša 157 400 EUR na zaposlenega.

(276)

Kar zadeva pristaniške delavce, Komisija pojasnjuje, da računsko sodišče v javnem tematskem poročilu iz julija 2006 z naslovom „Francoska pristanišča nasproti spremembam v pomorskem prevozu: nujnost ukrepanja“ opozarja na skupni strošek na osebo iz socialnega načrta iz leta 2004, to je 145 000 EUR na odhod za samostojna pristanišča in 209 000 EUR na odhod iz pristanišča Marseille.

(277)

Komisija opozarja, da njena odločba z dne 17. julija 2002 v zvezi s Société Française de Production omogoča ponazoritev stroška velikodušnosti v primeru privatizacije podjetja v težavah. Tako je velikodušnost državo stala 43,1 milijona EUR (ali 151 000 EUR na zaposlenega, saj je bil v načrtu predviden odhod 285 zaposlenih), ki se prištejejo strošku v višini 5,3 milijona EUR iz naslova zakonskih in pogodbenih obveznosti (kar je skupaj strošek v višini 169 000 EUR na zaposlenega).

(278)

Na podlagi te primerjalne analize Komisija meni, da je predpostavka […] EUR, izplačanih vsakemu zaposlenemu iz naslova dodatnih odpravnin, v skladu s stroškom na odpuščenega zaposlenega iz socialnih načrtov, ki so jih zasebni delničarji izvedli v istem obdobju.

(279)

Nazadnje Komisija meni, da je predpostavka odpusta celotnega osebja družbe SNCM na podlagi likvidacije podjetja najverjetnejša predpostavka, zlasti ker dodelitev PPJS za obdobje 2007–2013 še ni bila predmet javnega razpisa in s tem dokončne odločitve. Poleg tega je glede na skrb vzbujajoči finančni položaj družbe SNCM dejansko neverjetno, da bi bil načrt nadaljevanja dejavnosti izdelan tako, da bi v podjetju uvedli prisilno upravo in bi se lahko izognili odpuščanjem.

(280)

Glede na zgoraj navedeno Komisija uporabi skupni znesek v višini […] milijonov EUR, ki bi ga CGMF (država) morala nameniti za dodatne odpravnine.

(281)

Na tej stopnji analize mora Komisija določiti likvidacijsko vrednost družbe SNCM brez dodatnih odpravnin. Razliko med to likvidacijsko vrednostjo, če je pozitivna, in dodatnimi odpravninami je namreč treba primerjati z negativno ceno prodaje, da bi preverili, ali je država ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Pri tem se Komisija opira na izračun revaloriziranih neto sredstev. V skladu z metodo revaloriziranih neto sredstev se nezadostnost sredstev ugotovi, ko ekonomska vrednost realnih sredstev (na splošno višja od neto knjigovodske vrednosti) ne pokrije ekonomske vrednosti realnih dolgov.

(282)

Za ugotovitev nezadostnosti sredstev v obravnavanem primeru je Komisija ob pomoči svojega strokovnjaka (140) potrdila, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, da na dan 30. septembra 2005 vrednost sredstev družbe SNCM ni zadostovala za poplačilo privilegiranih in neprivilegiranih upnikov (vključno z zaposlenimi na podlagi klasičnih terjatev).

(283)

Komisija meni, da je valorizacija neto sredstev metoda, ki se navadno uporablja za valorizacijo družb v sektorju pomorskega prevoza. Meni, da je ta metoda še posebno primerna za položaj družbe SNCM, ker lahko njen glavni delničar poleg prodaje izbere samo še objavo stečaja družbe, ki bi šla v likvidacijo.

(284)

Kar zadeva druge metode valorizacije, zlasti metodo diskontiranih prostih denarnih tokov, Komisija meni, da glede na dejstvo, da predpostavlja nadaljevanje dejavnosti družbe, kar ne drži za družbo SNCM, ta metoda v obravnavanem primeru ni upoštevna.

(285)

Komisija je uporabila datum 30. september 2005 kot referenčni datum za oceno družbe SNCM, ker je to datum dejansko opravljene izbire med sprejetjem ponudbe za obnovitev ali likvidacijo družbe, pri čemer je bilo o izbiri podjetja BCP odločeno 27. septembra 2005.

(286)

Komisija navaja zlasti, da je delničar družbe SNCM v sodelovanju s svetovalno družbo Ernst & Young opravil kvantifikacijo stroškov likvidacije podjetja (zgoraj navedeno poročilo CGMF) na dan 30. septembra 2005, o čemer sta drugo mnenje izdelali družba Oddo Corporate Finance in svetovalna družba Paul Hastings. Komisija opozarja, da so bila v zgoraj navedenem poročilu Oddo-Hastings sredstva družbe SNCM valorizirana na […] milijonov EUR.

(287)

Kar zadeva valorizacijo ladjevja v lasti družbe (141), je bilo ladjevje družbe SNCM, ker je specializirani posrednik BRS prodajno vrednost ladij družbe SNCM ocenil na […] milijonov EUR na dan 30. septembra 2005, s poročilom družbe Oddo valorizirano na […] milijonov EUR po popustu (142), posredniški proviziji (143) in upoštevanju pravne negotovosti (144).

Tabela 4

Scenariji valorizacije sredstev družbe SNCM na dan 30. septembra 2005

(288)

Komisija na podlagi zgornje tabele ugotavlja, da je ladjevje ladij glavni element valorizacije sredstev podjetja. V zvezi s tem je strokovnjak Komisije, potem ko je, če je bilo to mogoče, opravil primerjalno analizo, odločil, da sta bila popust, uporabljen za bruto prodajno vrednost ladij, in pravna negotovost skladna. Na tej podlagi je ugotovil, da ni razlogov za zavrnitev ocene vrednosti ladjevja, ki jo je izdelala francoska država.

(289)

V zvezi s popustom Komisija meni, da je njegova raven skladna s popusti, evidentiranimi pri prodajah ladij v primeru sodne likvidacije. Po navedbah strokovnjaka Komisije je nacionalna belgijska družba Régie des Transports Maritimes, ki deluje na liniji Ostende–Ramsgate, leta 1997 prodala dva trajekta s popustoma, ocenjenima na 35 % in 45 %. Nedavno je družba Festival Cruises prodala tri križarke s povprečnim popustom v višini 20 %. Popusti, evidentirani v podobnih primerih, so torej na ravni popustov, ki so jih francoski organi uporabili v obravnavanem primeru.

(290)

V zvezi s pravno negotovostjo Komisija meni, da ker ni bilo na trgu nobene primerljive transakcije, so trditve, ki upravičujejo uporabo pravne negotovosti, skladne z ozkostjo trga za tipske ladje, zasnovane za dokaj posebno uporabo.

(291)

Komisija poleg tega navaja, da je njen neodvisni strokovnjak navzgor popravil valorizacijo dolgoročnih finančnih naložb, zlasti valorizacijo deleža družbe SNCM v družbi CMN (z […] milijonov EUR na […] milijonov EUR). Ob upoštevanju ponudbe skupine Stef-TFE, da odkupi ta delež za znesek v višini […] milijonov EUR, ki jo je poslala Komisiji na podlagi te preiskave, Komisija meni, da je valorizacija deleža družbe SNCM v družbi CMN na […] milijonov EUR razumna na podlagi likvidacije družbe.

(292)

Kar zadeva valorizacijo drugih postavk sredstev, strokovnjak Komisije ni imel posebnega ugovora. Vendar pa ni sprejel postavke „čisti finančni tok“, ker je ta v primanjkljaju. Komisija meni, da je treba to postavko dejansko uvrstiti med obveznosti družbe SNCM.

(293)

Ob upoštevanju opravljenih prilagoditev je Komisija valorizirala sredstva družbe SNCM na […] milijonov EUR na dan 30. septembra 2005.

(294)

Komisija ugotavlja, da francoski organi ocenjujejo znesek, dolgovan iz naslova privilegiranih terjatev, na […] milijonov EUR, znesek, dolgovan iz naslova neprivilegiranih terjatev (brez dodatnih odpravnin), pa na […] milijonov EUR.

(295)

Zlasti kar zadeva obveznosti družbe, francoski organi ocenjujejo stroške pogodbenega socialnega načrta na […] milijonov EUR. Stroški, povezani s pogodbenim socialnim načrtom, so bili določeni na individualni podlagi ob upoštevanju vrste pogodbe (pogodba za nedoločen čas – PNČ in pogodba za določen čas – PDČ), pravilnikov in veljavnih kolektivnih pogodb (posadka na ladjah, osebje na kopnem in vodstvo), delovne dobe, razvrstitve in plačila vsakega zaposlenega. Ta znesek pokriva nadomestila namesto odpovednega roka ([…] milijonov EUR), nadomestila za plačani dopust po odpovedi ([…] milijonov EUR), pogodbene odpravnine ([…] milijonov EUR) in prispevek Delalande ([…] milijonov EUR) (148).

(296)

Francoski organi ocenjujejo stroške zunajpogodbenega socialnega načrta na […] milijonov EUR. Ta socialni načrt združuje vse spremne ukrepe, povezane z zakonskimi in podzakonskimi obveznostmi družbe SNCM glede odpuščanja (149), ter posredne stroške, povezane s pogodbenim socialnim načrtom (150).

(297)

Stroški odpovedi glavnih pogodb o poslovanju se nanašajo predvsem na unovčenje bančne varščine v znesku […] milijonov EUR, položene kot jamstvo, da bo družba SNCM dobro izvajala svoje obveznosti javne službe, varščini pa bi se prištela kazen, določena v navedeni pogodbi, v višini […] % referenčnega finančnega nadomestila v znesku […] milijonov EUR za leto 2005, kar je približno […] milijonov EUR v primeru neizpolnitve obveznosti pooblaščenca.

(298)

Kar zadeva neto obveznosti, povezane s prodajo ladij v zakupu (151), francoski organi poudarjajo, da na podlagi nekaterih predpostavk (152) specializirani posrednik podjetja BRS ocenjuje neto prihodek od prodaje na […] milijonov EUR na dan 30. septembra po popustu, posredniški proviziji in finančnem strošku prevoza. Ker davčni prihranki in bančni dolgovi znašajo […] milijonov EUR, ostanek bančnih dolgov v zvezi z ladjami v zakupu, ki ga je treba povrniti, znaša […] milijonov EUR.

Tabela 5

Scenariji valorizacije obveznosti družbe SNCM na dan 30. septembra 2005

(299)

Komisija navaja, da so dolgovi za socialne prispevke glavni element obveznosti družbe SNCM. Kar zadeva privilegirane dolgove za socialne prispevke, to je stroške pogodbenega socialnega načrta, je strokovnjak Komisije na podlagi vzorčenja preveril formule izračuna vseh sestavnih delov načrta in ni ugotovil niti anomalije niti napake. Ob upoštevanju te preveritve Komisija meni, da je znesek […] milijonov EUR, ki so ga navedli francoski organi na podlagi pogodbenega socialnega načrta, razumen.

(300)

Kar zadeva vmesne izgube iz poslovanja, Komisija meni, da je ocena previdna z vidika zakonodaje, zlasti člena L 622-10 trgovinskega zakonika in člena 119-2 odloka št. 85-1388 z dne 27. decembra 1985, na podlagi katerih bi lahko pristojno trgovinsko sodišče SNCM obvezalo, da nadaljuje poslovanje še dva meseca, ki se lahko na zahtevo podaljšata javnega ministrstva zaradi obveznosti javne službe.

(301)

Kar zadeva nezavarovane dolgove, strokovnjak Komisije ni imel posebnega ugovora. Vseeno je popravil znesek […] milijonov EUR za znesek […] milijonov EUR, ki izhaja iz preračuna postavke sredstev „čisti finančni tok“. Komisija meni, da je ta preračun v skladu s spremembami, opravljenimi pri valorizaciji sredstev družbe SNCM.

(302)

Glede stroškov zunajpogodbenega socialnega načrta (razen dodatnih odpravnin) strokovnjak Komisije meni, da bi bilo treba stroške sodnih sporov povečati na […] milijonov EUR namesto […] milijonov EUR, kot navajajo francoski organi. V zvezi s tem po mnenju Komisije ni dvoma, da bi sindikalne organizacije zahtevale spremembo pogodb za določen čas v pogodbe za nedoločen čas (157), vendar nasprotno še meni, da se mora ocenitev nanašati samo na zaposlene s pogodbami za določen čas, za katere je to tveganje skoraj zanesljivo (kar je […] PDČ). Glede na bruto mesečno plačo v višini […] EUR z 9-mesečnim nadomestilom plače za […] prvih PDČ in 6-mesečnim za […] naslednjih, je ta znesek […] milijonov EUR.

(303)

Glede neto obveznosti, povezanih s prodajo ladij v zakupu, Komisija meni, da so predpostavke, na katerih sloni izračun, upravičene, zlasti zaradi pogodbenega formalizma gospodarskih interesnih skupin (GIS), ki omejuje kakršno koli nadomestitev družbe SNCM s tretjo stranko in davčne ugodnosti pogojuje z upravljanjem ladij pod francosko zastavo. Poleg tega je upravičeno, da se pravna negotovost ne uporablja pri ladjah v zakupu, saj jih prodajajo banke upnice GIS. V teh okoliščinah je po mnenju Komisije upravičeno, da se finančni strošek prevoza upošteva med 30. septembrom 2005 in datumom prodaje ladje.

(304)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da privilegirane obveznosti družbe SNCM na dan 30. septembra 2005 znašajo […] milijonov EUR, neprivilegirane obveznosti družbe SNCM pa […] milijonov EUR.

(305)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da na dan 30. septembra 2005 vrednost sredstev družbe SNCM (to je […] milijonov EUR) ni zadostovala za poplačilo privilegiranih (to je […] milijonov EUR) in neprivilegiranih upnikov (to je […] milijonov EUR).

(306)

V takih okoliščinah in ob neobstoju tožbe za plačilo dolgov (glej spodaj) ter ob upoštevanju točke 273 te odločbe in nezadostnosti sredstev bi bil strošek likvidacije družbe SNCM, ki bi jo izvedla družba CGMF, omejen na stroške dodatnih odpravnin, to je […] milijonov EUR.

(307)

Iz tega sledi, da se lahko odločitev francoskih organov, da se družba SNCM proda po negativni ceni 158 milijonov EUR, ki jo je treba primerjati z minimalnim stroškom likvidacije […] milijonov EUR, šteje za skladno z odločitvijo, ki bi jo sprejela zasebna skupina podjetij v tržnem gospodarstvu.

(308)

Komisija je preučila tudi trditev francoskih organov, da bi bila v primeru likvidacije podjetja država kot večinski delničar lahko pozvana k plačilu dolgov (glej spodaj). V tem primeru mora po mnenju francoskih organov izračun stroška likvidacije za državo delničarko upoštevati nacionalno pravo, kot je Komisija priznala v Odločbi ABX Logistics (158), in se mora presojati od primera do primera ob upoštevanju posebnosti sektorja (159) in okoliščin primera.

(309)

V obravnavanem primeru Komisija ugotavlja, da so ji francoski organi 28. marca 2006 predložili dokumente, ki dokazujejo, da je delničarka družbe SNCM iskala zanjo najcenejšo rešitev, pri čemer je vzporedno in od začetka preučevala dve možnosti, to je likvidacijo podjetja in njegovo prodajo po negativni ceni.

(310)

Na podlagi zgoraj navedenih strokovnih mnenj, predloženih Komisiji, francoski organi menijo, da bi vsi realni stroški, ki bi jih morala kot delničarka nositi Francoska republika prek družbe CGMF, na dan 30. septembra 2005 znašali med […] in […] milijonov EUR. Ta analiza upošteva zlasti tveganji, da bi bila francoska država pozvana k „plačilu dolgov“, če bi jo sodišče štelo za dejanskega upravitelja družbe SNCM, in da bi bilo državi naloženo izplačilo dodatnih odpravnin za odpuščeno osebje. Francoski organi menijo, da je ta tveganja treba uporabiti v izračunu dejanskega stroška morebitne likvidacije družbe SNCM.

(311)

Zato se postavlja vprašanje ocene vseh realnih stroškov, ki bi jih morala kot delničarka verjetno nositi Francija v primeru sodne likvidacije družbe SNCM, da bi ugotovili, ali bi se preudaren zasebni delničar glede na možnosti, da mu bo naloženo plačilo teh stroškov in glede na njihov obseg (160), raje odločil za takojšnjo prodajo svoje hčerinske družbe po negativni ceni 158 milijonov EUR kot za sprejetje tega tveganja.

(312)

V francoskem pravu ima likvidacijski upravitelj družbe v sodni likvidaciji možnost, da vloži tožbo na podlagi odgovornosti zoper nekdanje upravitelje družbe, imenovano „tožba za plačilo dolgov“, in to v primeru sklepa o načrtu za ohranitev ali prisilno upravo in v primeru sodne likvidacije (161).

(313)

Uvedba tožbe za plačilo dolgov zoper nekdanje upravitelje družbe v stečaju je obrazložena s potrebo obnoviti premoženje družbe, ki je ena od nalog, zaupanih likvidacijskemu upravitelju.

(314)

Francoski organi so v več dopisih Komisiji trdili, da je predpostavka, da bi nacionalno sodišče državi naložilo plačati dolgove podjetja, ki ga upravlja, več kot verjetna in da jo je treba uporabiti pri izračunu dejanskih stroškov morebitne likvidacije družbe SNCM.

(315)

Družba SNCM je v svojih spisih z dne 28. februarja 2008 predložila poročilo strokovnjakov, v katerem so ocenjene pravne posledice tožbe za plačilo dolgov zoper francosko državo. V tem poročilu je ugotovljeno, da bi trgovinsko sodišče, ki bi obravnavalo to zadevo, zelo verjetno ugotovilo odgovornost države v zvezi s tem in ji naložilo, naj prevzame vse dolgove za socialne prispevke družbe SNCM.

(316)

V obravnavanem primeru Komisija meni, da bi bila glede na nezadostnost sredstev, ugotovljeno pri družbi SNCM (glej zgoraj), in ob upoštevanju mogočega uveljavljanja civilne odgovornosti likvidacijskega upravitelja v primeru neukrepanja na podlagi zakona iz leta 1985 in pravice upnikov do tožbe od leta 2005 tožba za plačilo dolgov zelo verjetno vložena zoper francosko državo v primeru sodne likvidacije družbe SNCM (162).

(317)

V zadevni nacionalni zakonodaji je določeno, da se lahko dolgovi za socialne prispevke družbe v likvidaciji prenesejo v breme njenih nekdanjih pravnih ali dejanskih upraviteljev, če so izpolnjeni štirje pogoji.

(318)

V obravnavanem primeru Komisija navaja, da je strokovnjak družbe SNCM predložil podrobno analizo, ki vodi do ugotovitve, da bi bila francoska država zelo verjetno opredeljena kot dejanski upravitelj družbe SNCM. V zgoraj navedenem izvedenskem poročilu je bilo v skladu z upoštevno sodno prakso (164) pravzaprav dokazano, da je država izvajala pozitivna dejanja upravljanja in vodenja, ki očitno ne spadajo pod upravni nadzor, uveden z zakonom, in to v daljšem obdobju. Država naj bi v skladu s poročilom strokovnjaka družbe SNCM zlasti sprejemala odločitve v okviru nadzornih pooblastil, ki jih je uvedla sama, in tako zlorabila svoja nadzorna pooblastila za sprejemanje odločitev za račun podjetja namesto upraviteljev, ki so bili pooblaščeni za sprejemanje navedenih odločitev. Poleg tega naj bi bilo očitno, da vodstveni organi družbe SNCM niso imeli nikakršne neodvisnosti glede na državo pri upravljanju podjetja. Nazadnje naj bi država nadomestila vodstvene organe družbe SNCM, ko je sama sprejemala strateške odločitve, ne da bi o tem obvestila navedene vodje.

(319)

Komisija ugotavlja, da francoski organi v svojih spisih z dne 28. marca 2008 niso izrazili zadržkov glede opredelitve francoske države kot dejanskega upravitelja družbe SNCM. Francoski organi v dopisu z dne 20. novembra 2006 sami navajajo, da bi sodišče državo delničarko družbe SNCM opredelilo kot dejanskega upravitelja podjetja. Vendar je očitno, da taka izjava, dana v okviru postopka o državnih pomočeh, sama ne more zadostovati, da bi pravno zadostno dokazala, ali bi sodišče nacionalne organe štelo za dejanske upravitelje podjetja, ki je bilo deležno zadevnih ukrepov, in zlasti stopnjo verjetnosti take možnosti.

(320)

V okoliščinah tega primera se Komisiji ni treba več opredeliti o analizi elementov, ki so jih navedli francoski organi, glede na ugotovitev Komisije v oddelku 10.2.2.1 zgoraj.

(321)

V obravnavanem primeru Komisija poudarja, da je bil v poročilu strokovnjaka družbe SNCM na podlagi neizčrpnega seznama dejanskih elementov naveden niz elementov, da bi dokazali, da je država kot dejanski upravitelj družbe SNCM storila napake pri upravljanju.

(322)

Navedeno je zlasti, da naj bi francoska država storila napake na področju naložb […]. Država naj bi storila tudi številne napake pri upravljanju na področju […].

(323)

V zvezi s tem […] (165). Francoski organi so v dopisu z dne 30. aprila 2007 tveganje, da bo država obsojena na podlagi odgovornosti, ocenili kot zelo visoko ob upoštevanju meril […] opredelitve napake pri upravljanju v smislu člena L 651-2 trgovinskega zakonika. Vendar je očitno, da taka izjava, dana v okviru postopka o državnih pomočeh, sama ne more zadostovati, da bi pravno zadostno dokazala, ali bi sodišče za nacionalne organe štelo, da so storili zatrjevane napake, in zlasti stopnjo verjetnosti te možnosti.

(324)

V obravnavanem primeru Komisija ugotavlja, da so francoski organi v dopisu z dne 16. novembra 2006 predložili oceno nezadostnosti sredstev družbe SNCM na podlagi zgoraj navedenih izvedenskih poročil družb CGMF in Oddo-Hastings. Komisija opozarja, da izvedensko mnenje družbe SNCM o tožbi za plačilo dolgov, poslano Komisiji februarja 2008, temelji na istih poročilih in ugotavlja obstoj nezadostnosti sredstev v primeru sodne likvidacije podjetja. V poročilu družbe Oddo-Hastings je navedena zlasti nezadostnost sredstev v višini […] milijonov EUR na dan 30. septembra 2005, izračunana kot razlika med po eni strani vrednostjo sredstev družbe SNCM ([…] milijonov EUR) in po drugi strani vrednostjo obveznosti podjetja (privilegirani in neprivilegirani dolgovi, ocenjeni na […] milijonov EUR oziroma […] milijonov EUR).

(325)

Komisija poudarja, da se na podlagi zgoraj navedene francoske zakonodaje nezadostnost sredstev ugotovi, ali likvidacijski upravitelj družbe nima na voljo zadostnih sredstev za poplačilo upnikov, naj bodo ti privilegirani ali neprivilegirani. Kar zadeva zlasti terjatve za socialne prispevke podjetja, so dolgovi za socialne prispevke podjetja a minima sestavljeni iz klasičnih terjatev iz plač, to je terjatev, ki izvirajo neposredno iz pogodbe iz zaposlitve, kolektivne pogodbe ali zakonodaje in jih likvidacijski upravitelj samodejno vpiše med obveznosti podjetja (166).

(326)

Komisija je predhodno nezadostnost sredstev družbe SNCM ocenila na […] milijonov EUR na dan 30. septembra 2005.

(327)

Kot navajajo francoski organi, v skladu s francoskim pravom tožeči stranki v tožbi za plačilo dolgov ni treba določiti zneska povečanja obveznosti, nastalega zaradi upraviteljeve napake pri upravljanju. Upravitelj pravne osebe se lahko na podlagi člena L.624-3 trgovinskega zakonika razglasi za odgovornega, čeprav je napaka pri upravljanju, ki jo je storil, samo eden od vzrokov za nezadostnost sredstev, in se mu lahko naloži, da v celoti ali delno krije dolgove za socialno varnost, čeprav je njegova napaka vzrok samo za del teh dolgov (167).

(328)

V obravnavanem primeru Komisija opozarja, da je strokovnjak družbe SNCM povezavo med napakami pri upravljanju in ugotovljeno nezadostnostjo sredstev označil za očitno. Na podlagi analiz, ki jih je predložil navedeni strokovnjak, naj bi bila finančna škoda, ki izhaja iz neizčrpnega seznama napak države pri upravljanju, navedenih v točki 322 te odločbe, […] milijonov EUR (168).

(329)

Francoski organi […] (169).

(330)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da francoski organi v svojih spisih z dne 16. novembra 2006, 27. aprila 2007 in 28. marca 2008 […] (170). Francoski organi […] (171). Francoski organi so v dopisu z dne 16. novembra 2005 sami priznali, da „je jasno, da bi bilo državi delničarki, ki bi jo sodišče zanesljivo opredelilo kot dejanskega upravitelja SNCM, družbe z omejeno odgovornostjo, na podlagi člena L.651-2 trgovinskega zakonika verjetno naloženo, naj krije celotno nezadostnost sredstev družbe SNCM“.

(331)

V okoliščinah tega primera se Komisiji ni treba več opredeliti o analizi elementov, ki so jih navedli francoski organi glede na ugotovitev Komisije v oddelku 10.2.2.1 zgoraj.

(332)

Glede na zgoraj navedeno Komisiji v tem stanju zadeve ni treba določiti realnega ekonomskega stroška uveljavljanja odgovornosti delničarja.

(333)

V zvezi s tem Komisija poudarja, da je na podlagi člena L 624-3 trgovinskega zakonika pravnemu ali dejanskemu upravitelju družbe v likvidaciji v takih okoliščinah naloženo, naj plača celotno ugotovljeno nezadostnost sredstev ali del te.

(334)

Komisija ugotavlja, da imajo na podlagi zgoraj navedenega člena sodišča popolno svobodo pri presoji, ali je treba upravitelju naložiti, naj nosi vse dolgove za socialno varnost ali del teh dolgov. Glede na upoštevno sodno prakso je očitno, da so sodišča in sodišča prve stopnje dovzetna za ravnanje obravnavanega upravitelja in svoje obsodbe izdelajo na podlagi ugotovitev, ki jih lahko dokažejo.

(335)

Kot je bilo navedeno zgoraj, francoski organi menijo, da bi bila francoska država primorana nositi del, ocenjen med […] in […] % ugotovljene nezadostnosti sredstev, kar je med […] milijonov EUR in […] milijonov EUR.

(336)

Komisija poudarja, da je gospodarski senat kasacijskega sodišča v podobnih okoliščinah, kot pri primeru SNCM, ki so se nanašale na družbo Les Mines de Salsignes, družbo vnukinjo BRGM (javna industrijska in trgovinska ustanova) (172), obsodil BRGM in njene hčerinske družbe v funkciji dejanskega upravitelja solidarno z drugimi upravitelji družbe Les Mines de Salsignes na plačilo celotne nezadostnosti sredstev (173). Delež dolgov za socialno varnost v breme družbe Coframines, ustanove BRGM in torej in fine države je znašal 73,6 %. V smislu te odločitve je Sodišče poudarilo, da je bil upravni odbor v odvisnosti od zadevnih dveh subjektov.

(337)

Vendar Komisija meni, da francoski organi glede na pravila na področju državnih pomoči niso dokazali, v čem so zgoraj navedene napake države pri upravljanju v škodo podjetju napake, ki bi jih lahko storil kateri koli drug zasebni delničar v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem je treba poudariti, da se lahko samo take napake, ustrezno dokazane, upoštevajo pri ugotovitvi, ali bi se preudaren zasebni gospodarski subjekt glede na tveganje, da mu bo naloženo plačilo teh stroškov in glede na njihov obseg (to je neto sedanja vrednost tveganja prihodnje obsodbe), raje odločil za takojšnje plačilo negativne cene 158 milijonov EUR kot za sprejetje tega tveganja. Ni namreč mogoče šteti, da bi zasebni vlagatelj storil napake, ki ne bi temeljile na podjetniških razmislekih, ampak na splošnih razmislekih (na primer za socialne namene ali namene regionalnega razvoja).

(338)

Komisija ne zanika, da je v nekaterih izjemnih primerih v nekaterih nacionalnih zakonodajah predvidena možnost, da se tretje osebe obrnejo proti delničarjem likvidirane družbe, zlasti če se lahko ti delničarji štejejo za pravne ali dejanske upravitelje, ki so zagrešili napake pri upravljanju v škodo podjetja. Čeprav taka možnost obstaja v francoskem pravu, Komisija meni, da francoski organi niso zadostno odpravili dvomov Komisije v obravnavanem primeru v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na tveganje, da bi bila francoska država v primeru likvidacije družbe SNCM obsojena na plačilo dolgov te družbe. Vendar glede na ugotovitev Komisije v oddelku 0 zgoraj o tem vidiku v tej odločbi ni več treba odločati.

(339)

Poleg nezadostnosti sredstev bi po mnenju francoskih organov sodišče glede na sodno prakso na tem področju (174) francoski državi zanesljivo naložilo, naj prevzame dodatne odpravnine (to je med […] milijonov EUR in […] milijonov EUR). Po mnenju francoskih organov bi vsi realni stroški, ki bi jih kot delničarka morala nositi Francoska republika, znašali med […] milijonov EUR in […] milijonov EUR.

(340)

Francoski organi pojasnjujejo, da so francoska sodišča v nedavnih sodbah pravnemu ali dejanskemu upravitelju naložila, naj poleg nezadostnosti sredstev prevzame dodatne odpravnine, izračunane na podlagi socialnega načrta, ki ga je podjetje izdelalo pred likvidacijo.

(341)

Francoski organi navajajo zlasti, da je v zadevi Aspocomp francoska družba Aspocomp SAS, ki je hčerinska družba v 99-odstotni lasti finske družbe Aspocomp Group Oy, 18. januarja 2002 podpisala podjetniški sporazum, v katerem so bili opisani pogoji nadomestila na podlagi socialnega načrta v zvezi z 210 od skupaj 550 zaposlenih. V tem sporazumu so bili opisani zlasti znesek nadomestnih in dodatnih odškodnin ter pomoči za prostovoljni odhod. Vendar se je po spremembi strategije skupine matična družba Aspocomp Group Oyj 21. februarja 2002 odločila, da ne bo več financirala svoje hčerinske družbe Aspocomp SAS, s čimer je povzročila njen stečaj. Ta odločitev je hčerinski družbi dejansko preprečila, da bi izpolnila svoje obveznosti, sprejete na podlagi podjetniškega sporazuma, in jo privedla do tega, da je odpustila vse druge zaposlene.

(342)

V tem okviru je bila s sodbo pritožbenega sodišča v Rouenu potrjena sodba razsodišča med delodajalci in delojemalci v Evreuxu, družbi Aspocomp Group Oyj, ki je 99-odstotno nadzirala upravljanje svoje hčerinske družbe, pa je bilo naloženo, naj izplača: (i) zaposlenim, na katere se nanaša podjetniški sporazum, vse nadomestne in dodatne odškodnine, določene v tem edinem podjetniškem sporazumu, ter odškodnine za odpust brez pravega in resnega vzroka in (ii) zaposlenim, odpuščenim v okviru prijave stečaja družbe Aspocomp, enakovredne odškodnine, ker je matična družba s tem, ko ni izpolnila sprejetih obveznosti, ravnala nelojalno in z graje vredno lahkomiselnostjo.

(343)

V obravnavanem primeru Komisija ugotavlja, da iz dokumentov v spisu izhaja, da je delničarka družbe SNCM 25. aprila 2005 ustavila dogovorjeni socialni načrt, ki je temeljil na socialnem načrtu iz leta 2002 in je bil uveden spomladi 2005, brez dogovora z vodstvom podjetja. Komisija še ugotavlja, da je bil ta socialni načrt izdelan pred odločitvijo države o prodaji družbe SNCM.

(344)

Komisija meni, da bi zaposleni podjetja, če bi bila družba SNCM likvidirana, zanesljivo uveljavljali določbe tega socialnega načrta na sodišču.

(345)

Da bi bil tak pristop lahko upošteven v primeru, kot je ta, bi morala Komisija presoditi, (i) ali bi sodišče državo članico obsodilo zaradi ustavitve zadevnega socialnega načrta brez dogovora z vodstvom podjetja, (ii) znesek, ki bi ga država članica morala plačati v takem primeru, in (iii) stopnjo verjetnosti take možnosti (175).

(346)

Komisija navaja, da gre sodba gospodarskega senata kasacijskega sodišča, v kateri sodišče navaja, da bi bilo pripravljeno ugoditi tožbi na podlagi odgovornosti zoper prevladujočo družbo, katere krivdno ravnanje je povzročilo propad hčerinske družbe in posledično kolektivna odpuščanja (176), v isti smeri kot sodba Aspocomp.

(347)

V zvezi s tem Komisija vseeno ugotavlja, da načelo, določeno s sodbo pritožbenega sodišča v Rouenu, do danes ni bilo potrjeno z drugimi tovrstnimi sodbami. Zato Komisija meni, da francoski organi niso zadostno odpravili dvomov Komisije o tem, da bi bil delničar na podlagi te sodne prakse dokaj zanesljivo izpostavljen uveljavljanju svoje odgovornosti in plačilu dodatnih odpravnin. Vendar glede na ugotovitev Komisije v oddelku 0 zgoraj o tem vidiku v tej odločbi ni več treba odločati.

(348)

Na podlagi zgoraj navedenega Komisija meni, da je odločitev za prodajo družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR v skladu z odločitvijo, ki bi jo sprejela zasebna skupina v tržnem gospodarstvu ob upoštevanju socialnih stroškov, ki bi jih vključevala likvidacija podjetja.

(349)

Komisija je zgornjo analizo oprla samo na predpostavke, ki so se ji zdele razumne in zadostno obrazložene. Te analize vodijo do ugotovitve, da bi bila razlika med možnostjo, ki so jo izbrali francoski organi, in alternativno rešitvijo najmanj […] milijonov EUR, kar bi moralo krepko pokriti morebitno napako pri mnenjih, sprejetih po analizi.

(350)

Komisija še meni, da negativna cena 158 milijonov EUR izhaja iz trgovinskega pogajanja med državo in zasebnimi kupci po koncu odprtega, preglednega, nediskriminacijskega in brezpogojnega javnega postopka izbire. V zvezi s tem Komisija meni, da je ta cena, ki je kar se da malo negativna, tržna cena.

(351)

Kljub omejitvam, navedenim v točki 0 te odločbe, Komisija navaja, da je strokovnjak Komisije preveril možnosti valorizacije družbe SNCM na podlagi metode diskontiranih prostih denarnih tokov, ki izhajajo iz poročila banke HSBC, ki so ga naročili francoski organi. Strokovnjak Komisije meni, da so bili izračuni HSBC pravilni. Na podlagi rezultatov teh simulacij je mogoče ugotoviti, da je cena, plačana za družbo SNCM, v skladu z vrednostjo podjetja, ocenjeno na podlagi metode diskontiranih prostih denarnih tokov v času transakcije.

(352)

Iz oddelka 0 zgoraj izhaja, da navedeni ukrep ne prinaša gospodarske prednosti niti družbi SNCM niti zasebnim kupcem, ne da bi bilo treba odločati o elementih, navedenih v oddelku 0 zgoraj. Zato kapitalski vložek države v višini 158 milijonov EUR pred odprodajo podjetja zasebnim kupcem, to je negativna prodajna cena 158 milijonov EUR, ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

(353)

Če je posredovanje zadevnih javnih oblasti izvedeno sočasno z znatnim posredovanjem zasebnih gospodarskih subjektov, opravljenim pod primerljivimi pogoji, je mogoče gospodarsko prednost takoj izločiti (177).

(354)

Praksa odločanja Komisije, ki jo je potrdilo sodišče Skupnosti, v takih okoliščinah takoj izključi naravo pomoči kapitalskega vložka države, če so izpolnjeni trije pogoji:

(355)

Komisija najprej ugotavlja, da so delnice družbe SNCM prodane gospodarskima subjektoma, to je podjetjema BCP in VT. Po končani prodaji je morala država v podjetje sočasno vložiti 8,75 milijona EUR, da bi bil v skladu z njeno obvezo zlasti do zaposlenih ohranjen njen 25-odstotni delež v družbi SNCM.

(356)

Nadalje, vložek francoske države v višini 8,75 milijona EUR je treba primerjati z vložkom zasebnih kupcev, to je 26,25 milijona EUR. Ta razdelitev izhaja, kot je navedeno zgoraj, iz obveze francoskih organov, da bodo ohranili 25-odstotni delež v zadevnem podjetju. Ker se zasebno posredovanje nanaša na 75 % skupnega zneska, Komisija meni, da je obsežno. Ob tem Komisija še poudarja, da imajo zasebni partnerji solidno finančno strukturo, da se nakup družbe SNCM popolnoma ujema z njihovo podjetniško strategijo in da je v poslovnem načrtu navedenih kupcev predvideno, da bo donosnost obnovljena konec leta 2009.

(357)

Kar nazadnje zadeva sočasnost obeh postopkov kapitalskih vložkov, je strokovnjak Komisije preveril, ali so navedena sredstva nakazali vsi delničarji družbe SNCM, vključno z družbo CGMF.

(358)

Potrjeno je namreč bilo, da je 31. maja 2006 upravni odbor družbe SNCM ugotovil, da so bili vsi zgoraj navedeni postopki izvedeni. Skupno in sočasno povečanje kapitala vseh delničarjev v znesku 35 milijonov EUR se je zgodilo 31. maja 2006. Potekalo je v dveh sočasnih fazah: (i) prvo povečanje kapitala za […] delnic so v celoti vpisali kupci, v gotovini in nominalno ([…] EUR), (ii) drugo povečanje kapitala za […] delnic (vpisanih za četrtino cene) pa so delno vplačali kupci ([…] delnic, kar znaša 26,25 milijona EUR) in francoska država prek družbe CGMF ([…] delnic, kar znaša 8,75 milijona EUR) pod enakimi pogoji, to je gotovinski vložek v nominalnem znesku […] EUR.

(359)

Javni in zasebni kapitalski vložki so torej popolnoma sočasni.

(360)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da so merila, določena s sodno prakso za takojšnjo izključitev narave pomoči zadevnega ukrepa, izpolnjeni. Zato meni, da kapitalski vložek francoske države v višini 8,75 milijona EUR družbi SNCM ne prinaša gospodarske prednosti, ker je bil ta vložek opravljen sočasno z vložkom zasebnega kapitala pod primerljivimi pogoji v smislu sodne prakse Skupnosti.

(361)

Komisija vsekakor meni, da stopnja donosa vložka države, to je […] % na leto, pomeni ustrezno dolgoročno donosnost vloženega kapitala za zasebnega vlagatelja.

(362)

V zvezi s tem Komisija namreč ugotavlja, da fiksni donos kapitalske naložbe države v družbo SNCM le-to razbremenjuje vsakega tveganja izvajanja poslovnega načrta, ker je ta donos popolnoma nepovezan z uspešnostjo (dvig ali padec) podjetja. Tako dodelitev PPJS družbi SNCM državi ne bo omogočila izboljšanja pričakovanega donosa njenega deleža.

(363)

Strokovnjak Komisije je na podlagi tega ugotovil, da je v smislu tveganja kapitalski vložek francoske države bolj podoben obveznici s fiksno stopnjo kot naložbi v delnice. Iz tega sledi, da je treba stopnjo donosa […] % primerjati s stopnjo obveznic francoskega zasebnega sektorja v času transakcije. Po mnenju strokovnjaka Komisije je bila ta stopnja konec maja 20064,15 %.

(364)

Komisija nazadnje meni, da razvezna klavzula za prodajo družbe SNCM ne more ovreči načela enake obravnave vlagateljev. Ta klavzula se namreč nanaša na celotno odprodajo družbe SNCM zasebnim kupcem, in ne na sočasno naložbo (35 milijonov EUR) zasebnih kupcev (26,25 milijona EUR) in države (8,75 milijona EUR) v privatizirano SNCM.

(365)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ugotavlja, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

(366)

Za presojo, ali ukrep podjetju prinaša gospodarsko prednost, „je treba […] ugotoviti, ali upravičeno podjetje dobi gospodarsko prednost, ki je v običajnih tržnih razmerah ne bi pridobilo“ (182), ali nasprotno omogoči, da se podjetje izogne „stroškom, ki bi običajno morali bremeniti lastna finančna sredstva podjetja, in tako prepreči običajne učinke tržnih sil“ (183).

(367)

V skladu z ustaljeno sodno prakso je običajno breme tisto, ki ga mora podjetje nositi pri svojem tekočem upravljanju ali svojih običajnih dejavnostih (184). Natančneje, Sodišče je navedlo, da zmanjšanje prispevkov za socialno varnost pomeni državno pomoč, če je ta ukrep „namenjen temu, da se podjetja določenega industrijskega sektorja delno oprostijo denarnih prispevkov za socialno varnost, ki izhajajo iz običajne uporabe splošnega sistema za socialno varnost, ne da bi bila ta oprostitev upravičena z naravo ali sistematiko tega sistema“ (185). Sodišče s to sodbo jasno navaja, da je treba gospodarsko ugodnost dokazati glede na splošni sistem socialne varnosti, in tako uporabi sklepanje, podobno sklepanju v davčnih zadevah.

(368)

Sodišče je 20. septembra 2001 potrdilo ta pristop: „pomoč pomeni ublažitev stroškov, ki običajno bremenijo proračun podjetij, ob upoštevanju narave ali sistematike sistema zadevnih stroškov, medtem ko je posebni strošek nasprotno dodatni strošek glede na te običajne stroške“ (186).

(369)

Zato je za opredelitev, kaj v smislu sodne prakse glede pojma državne pomoči pomeni prednost, v okviru določene pravne ureditve treba ugotoviti referenco, na podlagi katere se primerja to prednost (187). V zvezi s tem je Sodišče poleg tega razsodilo, da ima določitev referenčnega okvira poseben pomen pri davčnih ukrepih, ker je sam obstoj prednosti mogoče dokazati le, če se primerja s tako imenovano „normalno“ obdavčitvijo, to je stopnjo obdavčitve, ki velja na referenčnem geografskem območju (188).

(370)

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso, „za uporabo člena 92 Pogodbe ni pomembno, da se je položaj domnevnega upravičenca ukrepa izboljšal ali poslabšal glede na prejšnje pravno stanje ali je nasprotno ostal nespremenjen […]. Ugotoviti je treba samo, ali je v okviru dane pravne ureditve državni ukrep tak, da daje prednost“ posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga „v smislu člena 92(1) Pogodbe v primerjavi z drugimi podjetji, ki so glede na cilj, ki se ga prizadeva doseči z zadevnim ukrepom, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju“ (189).

(371)

Iz sodne prakse in prakse odločanja (190) Komisije izhaja, da mora Komisija, da bi izključila naravo pomoči zadevnega ukrepa, preveriti, da ukrep družbe SNCM ne razbremenjuje stroškov, ki so del njenega tekočega upravljanja, to je v obravnavanem primeru stroškov, ki izhajajo iz običajne uporabe socialne zakonodaje, ki velja za sektor v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

(372)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da se v skladu z memorandumom o soglasju, podpisanim med strankami, depozitni račun lahko sprosti samo za financiranje nadomestil, izplačanih posameznikom, katerih pogodba o zaposlitvi z družbo SNCM je bila predhodno prekinjena. Tako ni niti cilj niti učinek teh ukrepov, da bi omogočili odhod zaposlenih, ki bi, če teh ukrepov ne bi bilo, lahko ostali v breme družbe SNCM.

(373)

Komisija navaja še, da je dodelitev teh nadomestil osebju, odpuščenemu po prodaji družbe SNCM, odobrila državna oblast, in ne podjetje.

(374)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da ti dodatni socialni ukrepi presegajo nadomestila, določena s socialno zakonodajo in veljavnimi kolektivnimi pogodbami. Stroški, ki izhajajo iz uporabe zadnjih, ostanejo tako v celoti v breme družbe SNCM.

(375)

Komisija nazadnje ugotavlja, da bodo ti dodatni socialni ukrepi izvedeni, če bodo kupci potem, ko bo družba SNCM prodana, uresničili načrt zmanjšanja števila zaposlenih. Z drugimi besedami, ta nadomestila se ne ujemajo z izvedbo načrtov za zmanjšanje števila zaposlenih, določenih na podlagi načrta prestrukturiranja iz leta 2002.

(376)

Zato Komisija meni, da se strošek dodatnih socialnih nadomestil ne ujema niti s stroškom socialnih načrtov pred prodajo, ki jih je prevzela država, niti s socialnim stroškom, ocenjenim zgoraj v primeru sodne likvidacije družbe SNCM.

(377)

Iz tega sledi, da dodatni socialni ukrepi ne pomenijo stroškov, ki izhajajo iz običajne uporabe socialne zakonodaje, ki velja v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

(378)

Podredno Komisija ugotavlja, da tudi ob prištetju zneska 38,5 milijona EUR h kapitalskemu vložku države v višini 142,5 milijona EUR prilagojena negativna prodajna cena, to je 196,50 milijona EUR, ostaja veliko nižja od stroška sodne likvidacije družbe SNCM (glej točko 3 te odločbe).

(379)

Komisija glede na zgoraj navedeno in v skladu s svojo prakso odločanja (191) meni, da spada izvedba dodatnih socialnih ukrepov v korist odpuščenih oseb, omogočena z javnimi sredstvi, ne da bi ti ukrepi delodajalca razbremenili njegovih običajnih stroškov, v socialno politiko držav članic in ne pomeni neposredne državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Komisija meni, da ta izvedba tudi ne pomeni posredne pomoči, ker koristi samo odpuščenemu osebju.

(380)

Na podlagi zgoraj navedenega in v skladu s točko 0 te odločbe znesek subvencije, ki ga je treba oceniti v okviru državnih pomoči brez nadomestila za opravljanje javne službe, znaša 22,52 milijona EUR (192) in pomeni del kapitalske injekcije, ki so jo francoski organi priglasili leta 2002.

(381)

Komisija meni, da ta znesek družbi prinaša selektivno gospodarsko prednost in zato ta subvencija pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

(382)

Francoski organi so zadevni ukrep priglasili leta 2002 na podlagi smernic Skupnosti o pomoči za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 (193).

(383)

Smernice Skupnosti o državni pomoči za pomorski promet (194) se za oceno pomoči za prestrukturiranje pomorskih družb sklicujejo na zgoraj navedene smernice. V skladu s točko 19 navedenih smernic je „člen 87(3)(c) edina osnova, pri kateri se lahko pomoč za reševanje ali prestrukturiranje podjetij v težavah šteje za združljivo“.

(384)

Glede združljivosti državne pomoči za prestrukturiranje s členom 87(3)(c) ES iz sodne prakse izhaja, da morajo biti v odločbi Komisije navedeni razlogi, zaradi katerih Komisija meni, da so pomoči, upravičene glede na pogoje, določene s smernicami, zlasti načrt prestrukturiranja, zadovoljiv dokaz v zvezi z dolgoročno sposobnostjo preživetja in sorazmernost pomoči glede na prispevek njihovega upravičenca.

(385)

Da bi bilo podjetje upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, se mora obravnavati kot podjetje v težavah v smislu smernic iz leta 1999 (195).

(386)

V obravnavanem primeru Komisija opozarja na ugotovitev, da je bilo to merilo upoštevano v Odločbi Komisije z dne 17. julija 2002 o pomoči za reševanje za SNCM (196) in v Odločbi z dne 19. avgusta 2002 o uvedbi formalnega postopka preiskave zoper načrt finančne sanacije na podlagi letnih računovodskih izkazov družbe SNCM za leto 2001.

(387)

Za namene te odločbe je Komisija na podlagi letnih računovodskih izkazov za leto 2002 preverila, ali SNCM izpolnjuje ta pogoj. Tako lastniški kapital brez predpisanih rezervacij (197) še vedno ostaja negativen pri – 26,5 milijona EUR leta 2002, po – 30,7 milijona EUR leta 2001. Taka raven kaže na izgubo več kot polovice osnovnega kapitala podjetja, več kot četrtina katerega je bila izgubljena v zadnjih 12 mesecih po priglasitvi, s čimer je izpolnjen zadosten in nenujen pogoj, opisan v točki 5(a) smernic.

(388)

Komisija poleg razvoja osnovnega kapitala družbe med drugim ugotavlja, da:

(389)

Francoski organi so poleg tega Komisiji potrdili, da banke družbi odslej zavračajo posojilo denarja zaradi njene zadolženosti, čeprav je SNCM kot jamstvo predlagala svoje zadnje ladje, ki niso obremenjene s hipoteko ali predmet drugih podobnih služnosti.

(390)

Nazadnje, pogodba o PPJS v ničemer ne spremeni te analize. Čeprav bi morala ta pogodba družbi SNCM, skupaj z uspehom načrta prestrukturiranja, res omogočiti, da bo sčasoma dosegla pozitiven izid iz poslovanja, bi moralo podjetje vseeno zaradi hudega pomanjkanja lastnih sredstev, vse večje zadolženosti in stroškov operativnih ukrepov načrta prestrukturiranja v določenem času ustaviti plačila.

(391)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da družba SNCM izpolnjuje hkrati pogoja iz točke 5(a) smernic iz leta 1999 in iz točke 6 teh smernic. Zato ugotavlja, da je bila družba SNCM leta 2002 podjetje v težavah v smislu navedenih smernic.

(392)

V skladu s smernicami iz leta 1999 je dodelitev pomoči pogojena z izvajanjem načrta prestrukturiranja, ki ga je potrdila Komisija. Kot je navedeno v točki 79 Odločbe o razširitvi formalnega postopka preiskave iz leta 2006 in glede na to, da je Komisija menila, da ukrepi po priglasitvi iz leta 2002 ne pomenijo državne pomoči, Komisija meni, da je treba združljivost kapitalskega vložka v znesku 22,52 milijona EUR s smernicami iz leta 1999 preučiti z vidika načrta prestrukturiranja iz leta 2002. „Prestaviti se je namreč treba v obdobje, v katerem so bili sprejeti ukrepi finančne podpore, da […] se prepreči kakršna koli ocena na podlagi poznejših razmer“ (198).

(393)

Glede na informacije, ki so jih predložili francoski organi, Komisija ugotavlja, da čeprav je v načrtu prestrukturiranja predvidena obnovitev donosnosti od leta 2003 zaradi ukrepov, razporejenih predvsem v letih 2002 in 2003, vseeno drži, da bo družba SNCM znova dosegla „zadovoljivo“ raven lastnih sredstev šele okoli leta 2005–2006. Komisija torej določa, da se bo obdobje prestrukturiranja končalo 31. decembra 2006.

(394)

Obnovitev donosnosti povezave med Marseillem in Korziko je predvidena v kratkem času, povezava z Magrebom pa je že donosna dejavnost. Bolj negotova ostaja samo dejavnost z odhodom iz Nice, toda njena teža se zmanjšuje in predvidena amortizacija ladje Liamone leta 2001 bo olajšala obnovitev pozitivnih rezultatov na tej liniji. Komisija poleg tega sprejema trditev, da ohranitev, čeprav zmanjšana, odhodov iz Nice ostaja nujna za položaj družbe na celotnem trgu. Prerazporeditev storitev na povezave z Magrebom bo prispevala k zmanjšanju odvisnosti družbe od zgodovinske povezave in bi morala prispevati tudi k obnovitvi sposobnosti preživetja ob upoštevanju […].

(395)

Kar zadeva dolgoročno sposobnost preživetja, to je po poteku sedanje pogodbe o PPJS, Komisija meni, da mora izvedba načrta podjetju omogočiti, da se ob podaljšanju pogodb učinkovito spopade s konkurenco. Nazadnje navaja, da bi morala ta pogodba tudi v primeru delne izgube, to je enega trajekta, družbi omogočiti, da ohrani pozitivne rezultate. Če bi izguba te pogodbe povzročila 40-odstotni ali večji padec prihodkov družbe na njenem zgodovinskem trgu, kot je predvideno tudi v drugi možnosti, Komisija, meni, da bi bil to primer, ki bi ga le malo načrtov za prestrukturiranje z javno podporo ali brez nje lahko preprečilo, in da je na tej stopnji še prezgodaj za tako predvidevanje.

(396)

Kar zadeva „realne predpostavke glede prihodnjih pogojev poslovanja“, Komisija meni, da je tržna študija resna in dobra podlaga za določitev možnosti razvoja podjetja.

(397)

Po ugotovitvah Komisije je za zagotovitev obnove sposobnosti preživetja podjetja v načrtu prestrukturiranja predvideno, da izboljšanje sposobnosti preživetja izhaja predvsem iz internih ukrepov, kot sta boljši nadzor nad proizvodnimi stroški in večja produktivnost. Poleg tega, čeprav izboljšanje finančnega položaja družbe SNCM vključuje prerazporeditev njenih dejavnosti na povezave z Magrebom glede na pričakovano rast tega trga, načrt prestrukturiranja iz leta 2002 vsebuje tudi ukrepe za opustitev nekaterih dejavnosti, zlasti njene italijanske hčerinske družbe Corsica Marittima.

(398)

Komisija meni, da učinek ukrepov iz priglašenega načrta in njegov uspeh nista odvisna od razvoja trga, razen napredka na povezavah z Magrebom, ki ustreza predvsem obnovitvi položaja, ki ga je SNCM imela do sredine devetdesetih let.

(399)

Poleg tega Komisija opaža, da načrt prestrukturiranja upošteva stanje in predviden razvoj ponudbe in povpraševanja na trgu zadevnih proizvodov z možnostmi, ki izražajo optimistične, pesimistične in srednje predpostavke ter izrecne prednosti in slabosti družbe SNCM.

(400)

Nazadnje Komisija meni, da načrt prestrukturiranja predlaga spremembo družbe SNCM, tako da bo ta po končanem prestrukturiranju lahko krila vse svoje stroške, vključno s stroški amortizacije in finančnimi stroški.

(401)

Glede na zgoraj navedeno Komisija na podlagi informacij, ki so bile na voljo v času, ko so bili ukrepi finančne podpore sprejeti, ugotavlja, da je merilo glede sposobnosti preživetja podjetja izpolnjeno.

(402)

V skladu s točko 35 smernic je treba sprejeti ukrepe, ki bodo čim bolj omilili škodljive učinke pomoči na konkurente. Drugače je treba pomoč šteti za nezdružljivo s skupnimi interesi in torej nezdružljivo s skupnim trgom.

(403)

V obravnavanem primeru se mora ta pogoj pokazati z omejitvijo prisotnosti, ki jo ima lahko podjetje na svojem zgodovinskem trgu, to je na trgu povezav s Korziko, ki pa je tudi trg, na katerem se srečuje s konkurenco družb s sedežem v Skupnosti, kar ne velja za povezave z Magrebom.

(404)

Komisija meni, da na trgu pomorskih povezav s Korziko nima presežne zmogljivosti glede na močan sezonski vpliv in visoko rast prometa. Ob tem še navaja, da je povprečna stopnja zasedenosti ladij glavnega konkurenta družbe SNCM manjša od stopnje zasedenosti ladij javne družbe. Ker na trgu ni presežka zmogljivosti v smislu smernic, ni treba prispevati k izboljšanju tržnih pogojev. Prodaja ladij – namesto njihovega uničenja – je torej dopustno zmanjšanje zmogljivosti glede na smernice.

(405)

Obvezna omejitev ali zmanjšanje prisotnosti na zadevnem trgu ali trgih, na katerih deluje podjetje, namreč pomeni izravnalni ukrep za konkurente, katerega obseg mora biti povezan z učinki izkrivljanja, ki jih bo ali bi jih lahko povzročila pomoč za prestrukturiranje.

(406)

Načrt prestrukturiranja pomembno prispeva k zmanjšanju prisotnosti podjetja na njegovem trgu v neposredno korist konkurentov zaradi naslednjih ukrepov:

(407)

V celotnem Genovskem in Toulonskem zalivu je družba SNCM znižala ponudbo za več kot milijon mest v primerjavi z letom 2001, kar pomeni, da jo je več kot prepolovila v neposredno korist svojih konkurentov, čeprav so to povezave z največjo rastjo.

(408)

Čeprav so bili ti ukrepi obsežni, so bili dopolnjeni z obveznostjo družbe SNCM, da v obdobju prestrukturiranja ne financira novih naložb, razen stroškov prerazporeditve dejavnosti na povezave z Magrebom, ki so vključeni v načrt prestrukturiranja.

(409)

Glede na zgoraj navedeno Komisija meni, da je merilo v zvezi s preprečevanjem nedovoljenega izkrivljanja konkurence izpolnjeno.

(410)

Znesek pomoči je treba omejiti na minimum, ki bo še omogočil prestrukturiranje, ki ga je treba izvesti z vidika obstoječih finančnih virov podjetja, delničarjev ali poslovne skupine, kateri pripada, ne da bi bile s tem obremenjene njegove možnosti obnovitve sposobnosti preživetja.

(411)

Komisija je v Odločbi z dne 19. avgusta 2002 izrazila dvome o metodi izračuna, ki so jo francoski organi predstavili za določitev zneska pomoči. Kljub dodatnim pojasnilom Francije je Komisija opravila svojo analizo.

(412)

Glede pristopa, ki so ga uporabili francoski organi, to je pristopa, ki temelji na razmerju lastnih sredstev do dolgov, Komisija meni, da:

(413)

Kar zadeva druge pristope, ki jih je predlagala Francija, da bi dokazala, da je bil kapitalski vložek omejen na minimum, Komisija kritizira njihovo ustreznost (199).

(414)

Komisija namreč meni, da prvi cilj kapitalskega vložka ne sme biti povečanje lastnih sredstev podjetja (preprosto finančno prestrukturiranje), ampak pomoč podjetju, da s svojega monopolnega položaja na podlagi pogodbe iz leta 1976 preide na konkurenčen položaj. Zato Komisija okleva, da bi višino pomoči določila na podlagi metode, ki so jo uporabili francoski organi, glede na to, da je težko opredeliti ustrezno višino lastnih sredstev družbe SNCM. Komisija namreč navaja, da se lahko z dodatkom ali odvzemom nekaterih podjetij v vzorcu, ki so ga izbrali francoski organi, povprečno razmerje lastnih sredstev do dolgov pomembno spremeni.

(415)

Komisija meni, da lahko pomoč za prestrukturiranje krije stroške različnih ukrepov, predvidenih v načrtu prestrukturiranja (operativno prestrukturiranje), ki so potrebni zaradi spremembe pravnega in konkurenčnega okvira družbe. Kar zadeva stroške, povezane z operativnimi ukrepi prestrukturiranja, Komisija upošteva znesek 46 milijonov EUR (glej točko 0 te odločbe) (200).

(416)

Glede natančnega izračuna potreb po pomoči družbe SNCM Komisija opozarja, da „se je treba prestaviti v obdobje, v katerem so bili sprejeti ukrepi finančne podpore, da […] se prepreči kakršna koli ocena na podlagi poznejših razmer“ (201).

(417)

Komisija v obravnavanem primeru na podlagi točke 40 smernic ugotavlja, da so bile obsežne prodaje sredstev, predvsem pomorskih, v višini 26,25 milijona EUR neto dobička iz povezanih finančnih dolgov (202) opravljene med 18. februarjem 2002, ko so francoski organi priglasili pomoč za prestrukturiranje, in 9. julijem 2003, ko je Komisija izdala odločbo o odobritvi pomoči za prestrukturiranje.

(418)

Vendar te prodaje ne zadostujejo za obnovitev sposobnosti preživetja družbe SNCM, katere finančno stanje tudi po tej transakciji še naprej zaznamujejo velike obveznosti (19,75 milijona EUR). Ker družba SNCM ni sposobna dobiti bančnega posojila, tudi če kot hipotekarno jamstvo ponudi svoje zadnje ladje, ki niso obremenjene s hipoteko ali predmet drugih služnosti, Komisija meni, da podjetje ni sposobno najti drugih lastnih virov za financiranje svojega prestrukturiranja.

(419)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Komisija ugotavlja, da je znesek 19,75 milijona EUR upravičen, da se podjetju omogoči, da v kratkem času najde pot do sposobnosti preživetja.

(420)

Komisija torej meni, da je od prvotno priglašenega preostanka iz naslova pomoči za prestrukturiranje, to je 22,52 milijona EUR, samo 19,75 milijona EUR mogoče upravičiti na podlagi likvidnih sredstev družbe SNCM in prodaj sredstev, opravljenih 9. julija 2003, ob upoštevanju prihodkov od prodaj (glej spodaj), ki jih je Komisija odredila v Odločbi iz leta 2003 in ki so dopolnile prodaje, določene v načrtu prestrukturiranja.

(421)

V smernicah (203) je določeno, da podjetje, če je v preteklosti že prejelo pomoč za prestrukturiranje, običajno deset let po koncu obdobja prestrukturiranja ne more prejeti druge pomoči. V popisu pomoči, ki jih je družba SNCM že prejela, ni nobene pomoči za prestrukturiranje. Gre namreč za prvo prestrukturiranje družbe SNCM od njene ustanovitve leta 1976.

(422)

Kot predlaga Sodišče prve stopnje v sodbi iz leta 2005 in je navedeno v točki 137 Odločbe o razširitvi iz leta 2006, se glede na zmanjšanje pomoči, potrjeno na podlagi smernic iz leta 1999, postavlja vprašanje ohranitve izravnalnih ukrepov, ki jih je Komisija naložila v Odločbi iz leta 2003.

(423)

Da spomnimo, Komisija je z Odločbo iz leta 2003 odobrila kapitalsko injekcijo v višini 76 milijonov EUR na podlagi smernic iz leta 1999, pri čemer je določila naslednje pogoje (204):

(424)

Strokovnjak Komisije je preveril uresničevanje vseh pogojev, naloženih z Odločbo iz leta 2003.

(425)

Potrdil je upoštevanje pogojev v zvezi z neobstojem nakupa ladij (pogoj i. zgoraj). V zvezi s tem je treba poudariti, da je ladjo Superfast, preimenovano v Jean Nicoli, kupila družba VT in je bila družbi SNCM dana na razpolago za najem od februarja 2007, kar je v tem primeru po koncu obdobja, določenega z Odločbo iz leta 2003 (205).

(426)

Kar zadeva uporabo ladjevja družbe SNCM (pogoj ii. zgoraj), je strokovnjak Komisije potrdil, da je družba SNCM svoje ladjevje ohranila pri 10 ladjah, kar je za eno enoto manj od meje 11 ladij, določene z Odločbo iz leta 2003, po zamenjavi ladje Aliso z ladjo Asco leta 2004 (206) in prodaji ladje Asco 24. maja 2005.

(427)

V zvezi z zamenjavo ladje Aliso z ladjo Asco Komisija najprej navaja, da sta ladji Aliso in Asco „sestrski ladji“, to je ladji dvojčici, grajeni po istem načrtu v isti ladjedelnici. Imata povsem enake dimenzije, obliko in zmogljivost. Komisija meni, da cilj zamenjave ladij ni povečati zmogljivosti družbe SNCM. Poleg tega Komisija opozarja, da do sprememb v sestavi ladjevja, s katerim družba SNCM opravlja storitve, ne sme priti zaradi zahtev družbe. V obravnavanem primeru Komisija meni, da so bile težave, s katerimi se je srečala družba SNCM pri prodaji ladje Asco, neodvisne od zahtev družbe. Komisija še meni, da bi bila prodaja ladje Aliso v zvezi z zmogljivostjo družbe SNCM, če bi našla kupca za ladjo Aliso namesto za ladjo Asco, enakovredna prodaji ladje Asco in da so bile obveze francoskih oblasti, da ravnajo v skladu z načrtom za prestrukturiranje, izpolnjene, kar zadeva prodajo štirih ladij operativnega ladjevja družbe SNCM.

(428)

Poleg tega je strokovnjak Komisije na podlagi računovodskih listin ugotovil, da so bile opravljene vse odprodaje sredstev, določene z Odločbo iz leta 2003 (pogoj iii. zgoraj). Čistih prihodkov od prodaje je 5,02 milijona EUR (207). Komisija poudarja, da je družba SNCM poleg prodaj, predvidenih v načrtu prestrukturiranja iz leta 2002 ali naloženih z Odločbo iz leta 2003, opravila odprodaje sredstev (208), uresničitev katerih je preveril strokovnjak Komisije in čisti prihodek katerih je bil 12,6 milijona EUR.

(429)

Kar zadeva pogoj neobstoja „price leadershipa“ (209), je strokovnjak Komisije preveril po eni strani obstoj postopka za preverjanje upoštevanja navedenega pogoja v družbi SNCM. Po drugi strani je preučil, kako je družba SNCM ta pogoj uporabila pri različnih povezavah od 16. marca 2005 do 31. decembra 2006 (210). Strokovnjak Komisije na podlagi te preveritve ugotavlja, da je bil pogoj iv. upoštevan pri […] % vozovnic, ki jih je izdala družba SNCM. Na podlagi informacij, ki so jih predložili francoski organi, Komisija navaja, da družba SNCM danes še vedno izvaja pogoja iv. in v., čeprav sta na podlagi Odločbe iz leta 2003 prenehala veljati 31. decembra 2006.

(430)

V zvezi s pogojem v. je strokovnjak ugotovil, da je družba SNCM upoštevala število prevozov za poslovni leti 2005 in 2006. Nasprotno pa naj bi prekoračila norme v zvezi z največjim številom razpoložljivih mest na prevozih iz Marseilla leta 2005 in 2006 ter neznatno norme v zvezi s številom razpoložljivih linearnih metrov na prevozih iz Toulona leta 2005 in 2006 ter Marseilla leta 2006.

(431)

Vendar v zvezi z zadnjo točko Komisija navaja, da je pri mestih zaradi pojma izključnosti kabin za eno samo družino natančna ocena prekoračitve kočljiva. Tako že zaradi te okoliščine ni mogoče šteti, da družba SNCM ni izpolnila pogojev, ki so ji bili naloženi z Odločbo iz leta 2003.

(432)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ugotavlja, da je družba SNCM izvedla izravnalne ukrepe, naložene z Odločbo iz leta 2003.

(433)

Komisija ugotavlja, da so bili izravnalni ukrepi iz Odločbe iz leta 2003 skoraj v celoti upoštevani. Glede na veliko znižanje zneska pomoči, odobrenega na podlagi smernic iz leta 1999, v primerjavi z zneskom, odobrenim leta 2003, zaradi višine katerega je Komisija naložila navedene pogoje, Komisija meni, da ni treba naložiti dodatnih pogojev in obveznosti, da konkurenca ne bi bila izkrivljena v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

(434)

Glede na zgoraj navedeno in ob upoštevanju natančnega zneska čistega prihodka od prodaj, določenega ob sprejetju Odločbe iz leta 2005, Komisija meni, da je državna pomoč v obliki kapitalskega vložka v višini 15,81 milijona EUR (211) združljiva na podlagi člena 87(3)(c) ES.

(435)

Skratka, Komisija meni, da ukrepi, katerih predmet je ta odločba, ne pomenijo pomoči v smislu člena 87(1) ES ali so pomoči, združljive s skupnim trgom.

(436)

Komisija poziva Francijo:

(437)

Komisija opozarja Francijo, da druge pomoči za prestrukturiranje običajno ne bo mogoče predvideti, razen v izjemnih in nepredvidljivih okoliščinah, za katere podjetje ni odgovorno, v desetih letih po koncu prestrukturiranja, to je v obravnavanem primeru 31. december 2006 –