Člen 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti 5  –UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: carinski zakonik. določa: „1.Uvozne ali izvozne dajatve se povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220(2). Uvozne ali izvozne dajatve se odpustijo, kolikor se ugotovi, da v trenutku vknjižbe znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220(2). Povračilo ali odpust se ne odobri, če so dejstva, ki so povzročila plačilo ali vknjižbo zneska, ki ni bil zakonsko dolgovan, posledica goljufivega dejanja udeleženega. 2.Povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev se odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka treh let, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku. Ta rok se podaljša, če udeleženi dokaže, da zahtevka v tem roku ni mogel vložiti zaradi nepredvidljivega dogodka ali višje sile. Carinski organi po službeni dolžnosti povrnejo ali odpustijo dajatve, če v tem roku sami ugotovijo, da gre za enega od primerov iz prvega in drugega pododstavka odstavka 1.“

Z Uredbo Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, 6 UL, posebna izdaja v slovenščini, zvezek 11, poglavje 10, str. 45. Uredba, ki je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2117/2005 z dne 21. decembra 2005 (UL L 340, str. 17, v nadaljevanju: osnovna uredba). so bila prenesena protidampinška pravila iz protidampinškega sporazuma STO. V ta namen ta opredeljuje pravila, ki zadevajo zlasti izračun dampinga, postopke za začetek in izvajanje preiskav, uvajanje začasnih in dokončnih ukrepov ter trajanje in pregled protidampinških ukrepov.

Člen 1 osnovne uredbe določa: „1.„Protidumpinška dajatev se lahko uporabi za vsak dumpinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo. 2.Izdelek šteje kot dumpinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico. […]“

Člen 2 te uredbe določa: „A. Normalna vrednost 1.Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici. Vendar če izvoznik v državi izvoznici ne izdeluje ali ne prodaja podobnega izdelka, se lahko normalna vrednost ugotovi na osnovi cen drugih prodajalcev ali proizvajalcev. Cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni kompenzacijski dogovor, ne štejejo kot cene v običajnem poteku trgovanja in jih ni mogoče uporabljati za določanje normalne vrednosti, razen če je določeno, da navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva. Pri določanju, ali sta dve stranki povezani, je treba upoštevati opredelitev povezanih strank, določeno v členu 143 Uredbe Komisije (EGS) št 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe [št. 2913/92 7  –UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str.3. ]. 2.Prodaja podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, se običajno uporablja za določanje normalne vrednosti, če obseg takšne prodaje predstavlja 5 % ali več obsega prodaje obravnavanega izdelka v Skupnosti. Kljub temu se nižji obseg prodaje lahko uporablja, kadar na primer zaračunane cene veljajo kot reprezentativne za obravnavani trg. 3.Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne. Med drugim se šteje, da v smislu prvega pododstavka obstajajo posebne tržne razmere za zadevni izdelek, kadar so cene umetno nizke, kadar obstajajo pomembni barter posli ali kadar obstajajo netrgovinski dogovori o oplemenitenju. 4.Prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države izvoznice ali izvozna prodaja v tretjo državo po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (stalnimi in spremenljivimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, splošne in upravne stroške, se lahko obravnava, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja zaradi cene in jo je mogoče zanemariti pri določanju normalne vrednosti samo, če se ugotovi, da se taka prodaja izvaja znotraj daljšega časovnega obdobja v znatnih količinah in pri cenah, ki ne zagotavljajo kritja vseh stroškov v razumnem časovnem obdobju. Če so cene, ki so v času prodaje nižje od stroškov, v obdobju preiskave nad tehtanim povprečjem stroškov, [se] šteje, da take cene zagotavljajo kritje stroškov v okviru razumnega časovnega obdobja. Daljše časovno obdobje, je običajno eno leto, vendar ni v nobenem primeru krajše od šestih mesecev; in šteje se, da se prodaja pod stroški na enoto izvaja v znatnih količinah v teku takega obdobja, če se ugotovi, da je tehtano povprečje prodajne cene nižje od tehtanega povprečja stroškov na enoto, ali da obseg prodaje pri cenah pod stroški na enoto ni manjši kot 20 % prodaje, ki se uporablja pri določanju normalne vrednosti. 5.Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani stranka v preiskavi, pod pogojem da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka. Če stroški, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo izdelka, ki se preiskuje, niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, jih je treba prilagoditi ali določiti na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takšnih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov. Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale tradicionalno. Če ni na voljo primernejše metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se bo stroški primerno prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji proizvodnji. Če na stroške v delu obdobja, predvidenega za kritje stroškov, vpliva uporaba novih proizvodnih zmogljivosti, ki zahtevajo znatno dodatno investiranje, in nizke stopnje izkoriščanja zmogljivosti, ki so posledica zagonskih dejavnosti v teku ali le delu obdobja preiskave, štejejo kot povprečni stroški za začetno fazo tisti stroški, ki veljajo v skladu z zgoraj navedenimi razporeditvenimi pravili ob koncu take faze in se vključijo na tej ravni za ustrezno obdobje v tehtanem povprečju stroškov, o katerem govori drugi pododstavek odstavka 4. Dolžina zagonske faze se določi glede na okoliščine zadevnega proizvajalca ali izvoznika, vendar ne presega ustreznega začetnega dela obdobja, predvidenega za pokritje stroškov. Za to prilagoditev za stroške, ki veljajo v teku obdobja preiskave, se upoštevajo le informacije, ki se nanašajo na zagonsko fazo, ki se razteza preko tega obdobja, če so predložene pred obiski zaradi preveritve in najkasneje tri mesece po začetku preiskave. 6.Zneski za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca. Če teh zneskov ni mogoče določiti na tej osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:

(a)tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka na notranjem trgu države porekla;

(b)dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali proizvajalca na notranjem trgu države porekla;

(c)katere koli druge razumne metode, pod pogojem, da znesek za tako ugotovljeni dobiček ne presega dobička, ki ga običajno dosežejo drugi izvozniki ali proizvajalci izdelkov enake splošne kategorije na notranjem trgu države porekla.

7.(a) V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva […] se določi normalna vrednost na osnovi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v ostale države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben izdelek, po potrebi primerno prilagojeno, tako da vsebuje razumno stopnjo dobička.

[…]

(b)Pri protidampinških preiskavah, ki obravnavajo uvoz iz […] Ljudske republike Kitajske, [Vietnama], se bo določila normalna vrednost v skladu z odstavki od 1 do 6, če se dokaže na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev v preiskavi in v skladu s kriteriji in postopki, določenimi v pododstavku (c), da pogoji tržnega gospodarstva za tega proizvajalca oz. proizvajalce prevladujejo glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka. Če ni tako, se uporablja pravilo, določeno v pododstavku (a).

(c)Zahtevek pod pododstavkom (b) mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:

se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,

imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,

proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov,

za zadevna podjetja velja stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij, ki zagotavlja pravno varnost in stabilnost za delovanje podjetij, in

se pretvorbe glede menjalnega tečaja izvajajo po tržnem tečaju.

Ocena[,] ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, je sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe. Ta ocena ostane v veljavi ves čas preiskave. […]“

Člen 3 osnovne uredbe določa: „1.V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena. 2.Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti. […] 7.Razen dumpinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu v skladu z odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti. […]“

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Začetek postopkov“, določa: „1.Razen če gre za primer, ki ga predvideva odstavek 6, se začne preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dumpinga na pisno pritožbo katere koli v imenu industrije Skupnosti delujoče fizične ali pravne osebe ali katerega koli združenja, ki ni pravna oseba, ki deluje v imenu industrije Skupnosti. […] 4.Preiskava po odstavku 1 se ne začne, če se na osnovi ustrezne preiskave o stopnji podpore oz. nasprotovanja pritožbi, izražene s strani proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti, ne ugotovi, da je pritožbo dejansko vložila industrija Skupnosti oz. je bila pritožba vložena v njenem imenu. Šteje se, da je pritožbo vložila industrija Skupnosti oz. da je bila prošnja vložena v njenem imenu, če jo podpirajo tisti proizvajalci v Skupnosti, katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije Skupnosti, ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar pa se preiskava ne začne, če je delež proizvodnje tistih proizvajalcev Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije Skupnosti.“ […]“

Člen 9 navedene uredbe tako določa: „[…] 5.V vsakem primeru se protidumpinška dajatev uvede v obliki ustreznih zneskov na nepristranski osnovi za uvoz izdelka iz vseh virov, za katere se izkaže, da so dumpinški in da povzročajo škodo, razen za uvoz iz tistih virov, od katerih so bile sprejete zaveze v skladu z določbami te uredbe. Uredba, ki uvaja dajatev, bo določila dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, za zadevno državo dobaviteljico, pri čemer bo to slednje tudi splošno pravilo v primerih iz člena 2(7). Kadar se uporablja člen 2(7)(a), se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko na podlagi utemeljenih zahtev dokažejo, da:

(a)lahko v primeru podjetij ali skupnih podjetij, ki so v celoti ali deloma v tuji lasti, izvozniki svobodno vrnejo kapital in dobičke v domovino;

(b)so izvozne cene in količine ter prodajni pogoji svobodno določeni;

(c)je večina deležev v lasti zasebnikov. Državni uradniki, ki se pojavljajo v upravnem odboru ali na ključnih upravljavskih položajih, morajo biti v manjšini ali pa je treba dokazati, da je podjetje kljub temu dovolj neodvisno od vmešavanja države;

(d)se pretvorbe menjalnega tečaja opravljajo po tržni stopnji; in

(e)se država ne vmešava toliko, da bi dovoljevala izogibanje ukrepom, če se individualnim izvoznikom dodelijo različne stopnje dajatve.

6.Ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena protidampinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dumpinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. Za namene tega odstavka Komisija zanemari vse ničelne in de minimis stopnje in stopnje, ki se ugotovijo v okoliščinah, navedenih v členu 18. Individualne dajatve se uporabijo pri uvozu od katerega koli izvoznika ali proizvajalca, za katerega velja individualna obravnava 8 v nadaljevanju: IO , kot jo določa člen 17.“

Člen 11(8), prvi in drugi pododstavek, osnovne uredbe določa: „Ne glede na odstavek 2 lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dumpinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve. Ko zahteva vračilo protidumpinških dajatev, mora uvoznik Komisiji predložiti prošnjo. Prošnja se posreduje preko države članice z ozemlja, na katerem so bili izdelki sproščeni v prosti promet, v šestih mesecih od datuma, ko so pristojni organi na ustrezen način določile znesek dokončnih dajatev, ki naj se zaračunajo, ali od datuma, ko je bila dokončno sprejeta odločitev, da se poberejo zneski zavarovanja dani v obliki začasne dajatve. Države članice nemudoma posredujejo prošnjo Komisiji.“

Nazadnje, v skladu s členom 17 te uredbe o vzorčenju velja: „1.V primerih, ko gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, se lahko preiskava omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni na osnovi informacij, ki so dostopne ob času izbora, ali pa se preiskava lahko omeji na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago. […] 3.V primerih, kjer je bila preiskava v skladu s tem členom omejena, se vseeno izračuna individualna stopnja dumpinga za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki v začetku ni bil izbran, ki predloži potrebne informacije v okviru časovnih rokov, ki jih določa ta uredba, razen v primerih, ko je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave predstavljale preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi. […]“

Na podlagi preiskave, ki se je začela 7. julija 2005, je Komisija 23. marca 2006 sprejela Uredbo (ES) št. 553/2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama. 9  –UL L 98, str. 3, v nadaljevanju: začasna uredba.

Svet Evropske unije je 5. oktobra 2006 sprejel sporno uredbo. Ta uredba uvaja dokončne protidampinške dajatve na uvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama. Komisija je uporabila postopek iz člena 2(7) osnovne uredbe in v skladu s členom 17 navedene uredbe uporabila tehniko vzorčenja za določitev protidampinških dajatev, tako da je vzela vzorec kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov (v nadaljevanju: vzorec).

Na podlagi člena 1(3) sporne uredbe je bila stopnja protidampinške dajatve določena na 16,5 % za vse družbe s sedežem na Kitajskem, razen za družbo Golden Step Industrial Co. Ltd (v nadaljevanju: Golden Step), in na 10 % za vse družbe s sedežem v Vietnamu. Za družbo Golden Step, kateri je bila odobrena TGO v smislu člena 2(7)(b) osnovne uredbe, je bila ta stopnja določena na 9,7 %.

Člen 3 sporne uredbe je določal, da se bo ta stopnja uporabljala dve leti. Svet je nato s sprejetjem Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009 10  –Izvedbena Uredba Sveta z dne 22. decembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske, kakor je bila razširjena na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja, poslane iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali je deklarirana kot izdelek s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne, na osnovi pregleda zaradi izteka ukrepov na podlagi člena 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (UL L 352, str. 1, v nadaljevanju: uredba o podaljšanju). veljavnost protidampinških dajatev, uvedenih s sporno uredbo, podaljšal za petnajst mesecev, to je do konca marca 2011.

Na podlagi prvih vprašanj v obravnavanih zadevah mora Sodišče odločiti, ali je sporna uredba neveljavna zaradi kršitve členov 2(7)(b) in (c) ter 9(5) osnovne uredbe. Družbi C & J Clark in Puma namreč menita, da sta bili ti določbi kršeni, ker Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih vložili proizvajalci izvozniki, ki so bili zajeti z vzorcem, od katerih sta uvozili zadevne izdelke.

V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče v sodbah Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (C‑249/10 P, EU:C:2012:53) ter Zhejiang Aokang Shoes/Svet (C‑247/10 P, EU:C:2012:710) presodilo, da se mora Komisija izreči glede zahtevka gospodarskega subjekta, ki želi, da se mu odobri TGO, tudi kadar ta subjekt ni zajet z vzorcem. 38  –Glej točke od 36 do 38 oziroma od 29 do 32 teh sodb.

Zato je navedlo, da je „člen 2(7) osnovne uredbe del tistih določb te uredbe, ki urejajo samo določitev normalne vrednosti, medtem ko je člen 17 iste uredbe, ki se nanaša na vzorčenje, del določb, ki se nanašajo zlasti na razpoložljive metode za določitev stopnje dampinga. Gre torej za določbi z različno vsebino in ciljem“ 39  –Glej točko 37 oziroma točko 33 teh sodb. .

Sodišče je dodalo, da člen 2(7)(b) osnovne uredbe „ustvarja obveznost določitve normalne vrednosti v skladu z odstavki od 1 do 6 istega člena, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev izkaže, da za te proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva. Taka obveznost priznavanja gospodarskih pogojev, v katerih deluje posamezni proizvajalec, glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda ni pogojena z načinom izračuna stopnje dampinga“ 40  –Glej točko 38 oziroma točko 30 istih sodb. .

Potem ko je Sodišče na podlagi teh razlogov razveljavilo izpodbijani sodbi in menilo, da stanje postopkov dovoljuje, da samo odloči o teh sporih, je sklenilo, da je treba sporno uredbo razglasiti za nično v delu, ki zadeva tožeče stranke v obeh zadevah. 41  –Glej točke od 40 do 43 oziroma od 34 do 37 teh sodb.

Čeprav je Splošno sodišče v točki 32 sodbe Zhejiang Aokang Shoes/Svet (C‑247/10 P, EU:C:2012:710) dejansko presodilo, da „je Splošno sodišče v točki 91 izpodbijane sodbe nepravilno zavrnilo trditve tožečih strank, da mora Komisija na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe preučiti zahtevke za TGO/IO, ki so jih vložili gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem“, in čeprav je iz teh razlogov razveljavilo to sodbo, je nato presodilo samo, da je bila Komisija dolžna odločiti o zahtevku TGO. Torej se ni izreklo o vprašanju, ali ima Komisija tudi obveznost preučiti zahtevek za IO.

Zato je treba zdaj preveriti, ali obstaja taka obveznost za Komisijo.

Ta institucija meni, da ne more biti zavezana preučiti zahtevke za IO, ki jih vložijo gospodarski subjekti, ki niso bili zajeti z vzorcem, kadar na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe ugotovi, da bi izračun individualnih stopenj dampinga pomenil preveliko obremenitev in onemogočil, da se preiskava v primernem času zaključi.

S tem stališčem se ne strinjam.

Menim namreč, da imajo določbe o IO – tako kot določbe o TGO – vsebino in cilj, ki je drugačen od člena 17(3) osnovne uredbe.

IO se lahko odobri le proizvajalcem izvoznikom v državah brez tržnega gospodarstva. Uporaba te IO za proizvajalca izvoznika temu omogoča, da se mu določi individualna protidampinška dajatev, ki bo v večini primerov nižja od enotne stopnje, naložene proizvajalcem izvoznikom v državi, ki nima tržnega gospodarstva. Da bi bil proizvajalec izvoznik lahko upravičen do take obravnave, mora Komisiji predložiti več informacij, ki bodo morale dokazovati, da posluje neodvisno od države, in sicer, da lahko svobodno pravno in dejansko določi svojo izvozno prodajo. Tako mora med drugim dokazati, da lahko svobodno vrne kapital in dobičke v domovino, če bi bilo podjetje v celoti ali deloma v tuji lasti, da so izvozne cene in količine ter prodajni pogoji svobodno določeni ter celo da je večina deležev v lasti zasebnikov. 42  –Glej člen 9(5), od (a) do (c), osnovne uredbe.

Člen 9(5) osnovne uredbe torej določa merila, ki jih je treba izpolnjevati za upravičenost do IO. Če bi bili ti pogoji izpolnjeni, bi bila odobritev IO namenjena le določitvi metode izračuna normalne vrednosti. 43  –Glej sodbo Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (T‑401/06, EU:T:2010:67, točka 78), v kateri je Splošno sodišče to pravilno ugotovilo, vendar ne da bi iz tega izpeljalo pravilne posledice. Šele po uporabi te metode izračuna za določitev normalne vrednosti in po določitvi izvozne cene na podlagi informacij, ki jih bodo predložili proizvajalci izvozniki, ki jim je bila odobrena IO, bo določena stopnja dampinga. V tej fazi bodo ti proizvajalci izvozniki na podlagi člena 17(3) osnovne uredbe lahko zaprosili, naj se ta stopnja izračuna individualno. Komisija bo nato lahko ugodila temu zahtevku, če pa bo menila, da je število proizvajalcev izvoznikov tako veliko, da bi individualne preučitve pomenile preveliko obremenitev in onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi, bo lahko navedeni zahtevek zavrnila in stopnjo dampinga določila na ravni države.

Zato je jasno, da je treba zahtevek za IO tako kot zahtevek za TGO razlikovati od zahtevka za določitev individualne stopnje dampinga. Komisija zato po mojem mnenju uporabe člena 17(3) osnovne uredbe ni mogla razširiti na zahtevke za IO in je bila zavezana preučiti take zahtevke.

Glede na vse navedeno menim, da je treba ugotoviti, da je sporna uredba neveljavna, ker Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih vložili proizvajalci izvozniki iz Kitajske in Vietnama, ki niso bili zajeti v vzorcu, s čimer je kršila zahteve iz členov 2(7)(b) in 9(5) osnovne uredbe. Ker uredba o podaljšanju ohranja protidampinške dajatve, kot so bile uvedene s sporno uredbo, 44  –Glej uvodno izjavo 519 in člen 1(3) uredbe o podaljšanju. jo je treba prav tako razglasiti za neveljavno.

Sodišče mora na podlagi drugega in tretjega vprašanja v zadevi C‑659/13 in prvega vprašanja v zadevi C‑34/14 odločiti, ali je sporna uredba neveljavna, ker Komisija v treh mesecih ni odločila o zahtevkih za TGO, ki so jih vložili proizvajalci izvozniki, ki so bili zajeti v vzorec, in tisti, ki niso bili.

Po mnenju tožečih strank v postopkih v glavni stvari iz sodbe Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (C‑249/10 P, EU:C:2012:53) izhaja, da dejstvo, da Komisija ni upoštevala trimesečnega roka iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe za odločitev o vprašanju, ali proizvajalec izvoznik izpolnjuje pogoje za odobritev TGO, samodejno povzroči neveljavnost sporne uredbe. Svet in Komisija pa menita, med drugim, da iz sodbe Ningbo Yonghong Fasteners/Svet (C‑601/12 P, EU:C:2014:115) izhaja, da neupoštevanje tega roka ne more pripeljati do razglasitve ničnosti sporne uredbe, razen če tožeče stranke v postopku v glavni stvari izkažejo, da bi lahko Svet, če ta rok ne bi bil prekoračen, sprejel drugačno uredbo, ki bi bila zanje ugodnejša.

Naj opozorim, da iz sodbe Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet 45  –C‑249/10 P, EU:C:2012:53. izhaja, da so pritožnice v okviru tretjega pritožbenega razloga navedle, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da se pritožnice, glede njihovih zahtevkov za TGO, ne morejo sklicevati na člen 2(7)(c) osnovne uredbe, ker se je trimesečni rok „nanaša[l] na primere, ko je [bila] Komisija dolžna preučiti“ zahtevke za TGO in IO. 46  –Točka 25. Sodišče je ob preučitvi tega pritožbenega razloga navedlo le, da mora biti ocena, ali proizvajalec izpolnjuje merila za odobritev TGO, našteta v prvem pododstavku istega odstavka 7(c), sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave. 47  –Točka 39. Poleg tega sodba Splošnega sodišča v tej zadevi ni bila razveljavljena le na podlagi tega pritožbenega razloga, ampak tudi na podlagi prvih dveh pritožbenih razlogov, ki so jih navedle pritožnice. 48  –Točka 40.

Zato se mi ob branju sodbe Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet 49 C‑249/10 P, EU:C:2012:53. zdi, da je iz nje težko sklepati, da po mnenju Sodišča neupoštevanje trimesečnega roka iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe samodejno povzroči neveljavnost sporne uredbe. Sicer pa je Sodišče v točki 35 sodbe Ningbo Yonghong Fasteners/Svet 50  –C‑601/12 P, EU:C:2014:115. pojasnilo, da v sodbi Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (C‑249/10 P, EU:C:2012:53) ni podalo nobene navedbe o posledicah neupoštevanja takega roka.

Glede sodbe Ningbo Yonghong Fasteners/Svet (C‑601/12 P, EU:C:2014:115) v nasprotju s tem, kar trdita Svet in Komisija, menim, da ni jasno ugotovljeno, da lahko neupoštevanje tega roka pripelje do razglasitve ničnosti sporne uredbe le, če pritožnice dokažejo, da bi lahko Svet, če ta rok ne bi bil prekoračen, sprejel drugačno uredbo, ki bi bila zanje ugodnejša. Sodišče je moralo v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ko je odločalo o pritožbi, presoditi dva pritožbena razloga, ki sta se nanašala na to, kako je Splošno sodišče razlagalo člen 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, ki se nanaša na rok za vložitev zahtevka za TGO. Sodišče je prvi pritožbeni razlog razglasilo za nedopusten. 51  –Točke od 29 do 33. Glede drugega pritožbenega razloga je navedlo le, da si je pritožnica napačno razlagala izpodbijano sodbo 52  –Točki 39 in 40. ter da „[v] teh okoliščinah in ne da bi bilo treba odločiti o tem, ali je rok, določen v [tej določbi], procesno jamstvo, katerega namen je zaščititi pravico pritožnice do obrambe, je treba ugotoviti, da je [ta pritožbeni razlog] brez dejanske podlage in da ga je zato treba razglasiti za neutemeljen“. 53  –Točka 41.

Res je, da je Sodišče v točki 42 navedene sodbe presodilo, da so „[v]sekakor […] trditve, ki jih je pritožnica navedla v okviru [navedenega] pritožbenega razloga, brezpredmetne, ker ni navedla razlogov, s katerimi bi lahko dokazala, da ni mogoče izključiti, da bi bila odločitev o odobritvi TGO ali sporna uredba zanjo ugodnejša, če bi bil zadevni rok upoštevan, zlasti ker pritožnica pred Sodiščem ni izpodbijala ugotovitev iz izpodbijane sodbe v zvezi z vsebino odločitve o odobritvi TGO“. To dodatno pojasnilo kaže, da se je Sodišče v resnici strinjalo s sodno prakso Splošnega sodišča glede posledic, ki jih je treba izpeljati iz neupoštevanja trimesečnega roka iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe. 54  –Glej na primer sodbe Shanghai Excell M & E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet (T‑299/05, EU:T:2009:72), Since Hardware (Guangzhou)/Svet (T‑156/11, EU:T:2012:431) ter Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet (T‑443/11, EU:T:2014:774). Vendar iz te sodne prakse ni mogoče izpeljati nobene gotovosti, ti zadevi pa sta za Sodišče priložnost, da natančneje opredeli svoje stališče.

Po mojem mnenju bi bilo treba to sodno prakso potrditi. Kot ugotavlja Splošno sodišče, osnovna uredba namreč ne vsebuje nobene navedbe o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz prekoračitve trimesečnega roka za odobritev TGO, drugače pa je v zvezi z drugimi procesnimi roki, določenimi v tej uredbi. 55  –Sodba Shanghai Excell M & E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision/Svet (T‑299/05, EU:T:2009:72, točki 116, 118 in 119). Prav tako pripravljalni dokumenti, na podlagi katerih je bil vnesen člen 2(7)(c) osnovne uredbe, ne zagotavljajo nobenih dodatnih pojasnil, ker je v njih navedeno le, da je treba zahtevek za TGO preučiti dovolj zgodaj med preiskavo, da se lahko upoštevajo drugi roki. 56  –Glej Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o obravnavi nekdanjih držav brez tržnega gospodarstva v protidampinških postopkih in osnutek Uredbe Sveta o spremembi Uredbe št. 384/96 (COM(97) 677 final). Tudi pripravljalni dokumenti, na podlagi katerih je bila sprejeta Uredba (ES) št. 1168/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 344, str. 1), ne vsebujejo nobenega pojasnila o namenu tega roka, ki je bil podaljšan na osem mesecev.

Sodišče je moralo v sodbi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware/Svet 57  –C‑141/08 P, EU:C:2009:598. odločiti, ali mora neupoštevanje desetdnevnega roka iz člena 20(5) osnovne uredbe pripeljati do razglasitve ničnosti zadevne uredbe o uvedbi protidampinških dajatev. V skladu s to določbo mora Komisija zadevnim podjetjem dati na voljo najmanj deset dni za vložitev pripomb glede dokončnega razkritja bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih ukrepov. Kot velja za člen 2(7)(c) osnovne uredbe, tudi navedeni člen ne vsebuje nobene navedbe o tem, kakšne posledice je treba izpeljati iz neupoštevanja tega roka.

Sodišče, ki je potrdilo stališče Splošnega sodišča, je tako presodilo, da se „zaradi nespoštovanja navedenega roka sporna uredba lahko razglasi za nično samo, če obstaja možnost, da bi se upravni postopek zaradi te nepravilnosti končal drugače in tako dejansko vplival na pravico pritožnice do obrambe“. 58  –Točki 81 in 107 ter navedena sodna praksa. V zvezi s tem je opozorilo, da „iz sodne prakse Sodišča izhaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča od pritožnice ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi odločba Komisije imela drugačno vsebino, temveč le, da ta možnost ni v celoti izključena, ker bi lahko pritožnica bolje poskrbela za svojo obrambo, če ne bi bilo postopkovnih nepravilnosti“. 59  –Točka 94.

Poleg tega je Sodišče v isti sodbi imelo priložnost obravnavati posledice tega, da je Komisija po izteku trimesečnega roka sprejela odločitev o odobritvi TGO, ki je nadomestila prvotno odločitev. Sodišče je navedlo, da „ob upoštevanju načel zakonitosti in dobrega upravljanja člena 2(7)(c) [osnovne uredbe] ni mogoče razlagati tako, da zavezuje Komisijo, da Svetu predlaga dokončne ukrepe, ki bi v škodo zadevnega podjetja ohranjali v veljavi napako, storjeno pri prvotni presoji navedenih vsebinskih meril“ 60 Točka 111. . Iz tega je sklepalo, „da bi Komisija, če bi med preiskavo opazila, da v nasprotju z njeno prvotno presojo podjetje izpolnjuje merila iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe, morala sprejeti ustrezne sklepe, pri tem pa spoštovati procesna jamstva, določena v osnovni uredbi“. 61  –Točka 112.

Splošno sodišče je po mojem mnenju pravilno sklepalo, da „čeprav mora biti v skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe vsaka odločitev glede [TGO] sprejeta v treh mesecih po začetku preiskave in mora sprejeta odločitev ostati v veljavi med celotno preiskavo, ostaja dejstvo, da v trenutno veljavnem pravu Unije v skladu z razlago te določbe s strani sodišča Unije […], po eni strani sprejetje odločitve zunaj tega roka nima za posledico razglasitve ničnosti uredbe, ki nalaga protidampinške dajatve, po drugi strani pa je takšna odločitev lahko spremenjena med postopkom, če se izkaže za napačno“. 62  –Sodba Since Hardware (Guangzhou)/Svet (T‑156/11, EU:T:2012:431, točka 167).

Glede na te elemente menim, da bi moralo Sodišče potrditi sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero ni mogoče šteti, da bi morala vsaka prekoračitev roka, ki je določen v členu 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, pomeniti avtomatično razglasitev ničnosti uredbe Sveta o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev. Taka prekoračitev namreč povzroči razglasitev ničnosti le pod pogojem, da tožeča stranka dokaže, da bi brez prekoračitve roka Svet lahko sprejel drugačno uredbo, ki bi bila zanjo ugodnejša kot zadevna uredba. 63  – Ibidem (točka 160 in navedena sodna praksa).

Ugotoviti je treba, da tožeče stranke v postopkih v glavni stvari ne navajajo nobenega dokaza, da bi bila, če bi Komisija upoštevala rok, sprejeta uredba, ki bi bila zanje ugodnejša kot sporna uredba.

Zato menim, da prekoračitev roka iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe ni razkrila obstoja elementov, ki bi lahko vplivali na njeno veljavnost.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v zadevi C‑34/14 izvedeti tudi, ali je sporna uredba neveljavna zaradi kršitve člena 9(6) osnovne uredbe, ker se stopnja dampinga družbe Golden Step – edine družbe, ki ji je bila odobrena TGO – ni upoštevala pri izračunu tehtanega povprečja stopnje dampinga vzorca in torej ni vplivala na tehtano povprečje stopnje dampinga, ki se je uporabilo za kitajske proizvajalce izvoznike, ki niso bili zajeti v tem vzorcu.

Razumem, da je po mnenju predložitvenega sodišča Komisija morala izračunati individualne stopnje dampinga za proizvajalce izvoznike, zajete v vzorcu, nato pa tehtano povprečje stopnje dampinga z vključitvijo individualne stopnje družbe Golden Step.

V zvezi s tem menim, da predložitveno sodišče napačno razlaga določbe osnovne uredbe. V skladu s členom 2(11) te uredbe se „obstoj stopenj dumpinga v teku obdobja preiskave običajno ugotavlja na osnovi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Skupnost ali pa s primerjavo posameznih normalnih vrednosti in posameznih izvoznih cen pri izvozu v Skupnost od transakcije do transakcije.“ Ta odstavek ne izključuje uporabe vzorčenja. Na podlagi te določbe je Komisija za proizvajalce izvoznike, ki so bili zajeti v vzorec, povsem upravičeno izračunala tehtano povprečje stopnje dampinga, ker ob sprejetju začasne uredbe nobenemu izmed teh proizvajalcev izvoznikov ni bila odobrena TGO ali IO. 64  –Glej uvodno izjavo 134 začasne uredbe.

Dalje, glede metode, uporabljene za določitev stopnje dampinga za proizvajalce izvoznike, ki so sodelovali pri preiskavi, vendar niso bili zajeti v vzorcu, je treba navesti, da je Komisija uporabila člena 9(6) osnovne uredbe. Iz uvodne izjave 135 začasne uredbe tako izhaja, da je bila stopnja dampinga za te proizvajalce izvoznike, ki niso bili preučeni individualno, določena na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga družb iz vzorcev. Ker je bila določena le ena stopnja dampinga za vzorec kitajskih proizvajalcev izvoznikov in za vzorec vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, sta se ti stopnji pripisali vsem drugim proizvajalcem izvoznikom iz Kitajske in Vietnama. 65  –Glej uvodno izjavo 143 začasne uredbe.

Komisija je med sprejetjem začasne uredbe in sprejetjem sporne uredbe odobrila TGO družbi Golden Step, ki je zajeta v vzorcu, ker je menila, da je treba glede na informacije, ki jih je predložila ta družba, spremeniti prvotno odločitev in ji odobriti to obravnavo. 66  –Glej uvodne izjave od 70 do 72 sporne uredbe. Zato je bila za navedeno družbo izračunana individualna stopnja dampinga. 67  –Glej uvodno izjavo 146 te uredbe. Nasprotno pa je uporabljena metoda ostala nespremenjena, in sicer je Komisija uporabila člen 9(6) osnovne uredbe, 68  – Idem. in nič v tej uredbi ne kaže, da se stopnja dampinga družbe Golden Step ni upoštevala pri tej metodi izračuna. V zvezi s tem iz sodbe Zhejiang Aokang Shoes/Svet 69  –T‑407/06 in T‑408/06, EU:T:2010:68. izhaja, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je bila stopnja dampinga družbe Golden Step upoštevana pri izračunu tehtanega povprečja stopenj dampinga iz vzorca. 70  –Točka 103. Sodišče je sicer razveljavilo to sodbo, ker je Splošno sodišče kršilo člen 2(7) osnovne uredbe. 71  –Sodba Zhejiang Aokang Shoes/Svet (C‑247/10 P, EU:C:2012:710, točka 34). Vendar pritožnica ni izpodbijala ugotovitve, da je bila stopnja dampinga družbe Golden Step upoštevana pri izračunu tehtanega povprečja stopenj dampinga.

Zato glede na vse navedeno menim, da so bile stopnje dampinga za izvoz obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Kitajske in Vietnama v sporni uredbi pravilno določene. Poleg tega ta ugotovitev velja tudi za uredbo o podaljšanju, ker iz nje izhaja, da je bila uporabljena ista metoda izračuna. 72  –Glej uvodne izjave 126, 127 in 130 te uredbe.

Predložitveno sodišče s četrtim, petim in šestim vprašanjem v zadevi C‑659/13 poziva Sodišče, naj odloči, ali je treba sporno uredbo razglasiti za neveljavno, ker naj bi kršila člene od 3 do 5 in 17 osnovne uredbe, ker ni sodelovalo dovolj proizvajalcev industrije Skupnosti, ker so dokazi iz dokumentacije preiskave pokazali, da je bila škoda za industrijo Skupnosti ugotovljena na podlagi vsebinsko napačnih podatkov, ter ker učinki drugih dejavnikov, za katere je znano, da povzročajo škodo, niso bili pravilno razlikovani in ločeni od učinkov domnevno dampinškega uvoza.

Najprej, družba C & J Clark v okviru četrtega vprašanja trdi, da institucije Unije niso mogle pravilno oceniti škode za industrijo Skupnosti, ker je bilo le deset proizvajalcev Skupnosti zajetih v vzorcu in so torej podprli pritožbo, kar naj bi predstavljalo le 4,2 % proizvodnje Skupnosti, kar je daleč od 25 %, zahtevanih v členu 5(4) osnovne uredbe.

Ne strinjam se s stališčem družbe C & J Clark.

Naj spomnim, da člen 5(1) in (4) te uredbe določa, da se preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dampinga začne na pritožbo industrije Skupnosti ali v njenem imenu. Tako je, če pritožbo podpirajo proizvajalci v Skupnosti, ki pomenijo več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije Skupnosti, ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar se preiskava ne začne, če je delež proizvodnje tistih proizvajalcev Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije Skupnosti.

Ker je proizvajalcev Skupnosti veliko, se je Komisija najprej odločila zbrati različne informacije o teh proizvajalcih s pomočjo vprašalnika o procesnem upravičenju. Proizvajalci Skupnosti so morali v tem vprašalniku med drugim izraziti stališče glede morebitnega začetka protidampinške preiskave, to je če podpirajo pritožbo, ji nasprotujejo ali nimajo stališča do nje. 73  –Glej točko 43 in Prilogo 2 k stališčem družbe C & J Clark. Glej tudi sodbo Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (T‑401/06, EU:T:2010:67, točki 109 in 110). Naj spomnim, da je Sodišče razveljavilo to sodbo, ker Komisija ni preučila zahtevka za TGO. O ugotovitvah Splošnega sodišča v teh točkah se torej ni dvomilo. Kot je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet 74  –T‑401/06, EU:T:2010:67. , je bil pravna podlaga za zahtevo za posredovanje teh informacij člen 5(4) osnovne uredbe. Poleg tega sta bila k temu vprašalniku priložena člena 4 in 5 te uredbe. Tako kot Splošno sodišče menim, da to dokazuje, da so se proizvajalci Skupnosti zato zavedali, da je namen navedenega vprašalnika med drugim ugotoviti, ali podpirajo pritožbo ali ne, ter da morajo zato predložiti vrsto dokazov o obstoju dampinga, škode ali vzročne zveze med njima, 75  –Točka 111. ki so elementi, ki sestavljajo pritožbo v skladu s členom 5(2) osnovne uredbe.

Sklep, ki ga lahko izpeljem iz tega, je preprost. Odgovor na vprašalnik o procesnem upravičenju je zadosten dokaz, da je 814 proizvajalcev Skupnosti, ki pomenijo več kot 40 % proizvodnje Skupnosti, podprlo pritožbo v skladu s členom 5(4) te uredbe. 76  –Glej uvodni izjavi 155 in 158 sporne uredbe. Šele nato je Komisija ob upoštevanju elementov, ki so jih predložili ti proizvajalci, izbrala tiste, ki so lahko najbolje zastopali industrijo Skupnosti, da je oblikovala vzorec v skladu s členom 17 osnovne uredbe. 77  –Glej uvodno izjavo 65 začasne uredbe in uvodno izjavo 57 sporne uredbe. Glej tudi točko 44 stališč družbe C & J Clark.

Dalje, iz petega vprašanja v zadevi C‑659/13 izhaja, da predložitveno sodišče dvomi tudi o veljavnosti sporne uredbe zaradi kršitve člena 3(2) osnovne uredbe in člena 296 PDEU, ker so dokazi iz dokumentacije preiskave pokazali, da je bila škoda za industrijo Skupnosti ugotovljena na podlagi vsebinsko napačnih podatkov.

Družba C & J Clark v zvezi s tem pojasnjuje, da je Komisija prejela informativna obvestila, ki so sprožila dvom o informacijah, ki so jih nekateri proizvajalci Skupnosti predložili v okviru protidampinške preiskave. Vendar institucije Unije na podlagi teh obvestil niso spremenile ugotovitev glede škode, v sporni uredbi pa razlogi niso navedeni. Tako naj bi kršile člen 3(2) osnovne uredbe, na podlagi katerega določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje.

Omeniti je treba, da člen 3(5) te uredbe določa, da preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje te industrije. Ugotavljam pa, da so obvestila, ki jih omenja družba C & J Clark in so priložena k njenim stališčem, v resnici le zatrjevanja, ki so bila v tisku objavljena glede goljufij in napak, ki so jih domnevno storili proizvajalci obutve iz Skupnosti. 78  –Glej tudi sodbo Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (T‑401/06, EU:T:2010:67, točka 167). Zato so lahko institucije Unije v okviru protidampinške preiskave upravičeno zavrnile ta neupoštevna obvestila brez dokazne vrednosti, da bi se osredotočile na številne druge upoštevne in zapletene elemente, ki so jih predložili zadevni gospodarski subjekti.

Nazadnje, predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v zadevi C‑659/13 sprašuje, ali je sporna uredba neveljavna, ker krši člen 3(7) osnovne uredbe, saj učinki drugih dejavnikov, za katere je znano, da povzročajo škodo, niso bili pravilno razlikovani in ločeni od učinkov domnevno dampinškega uvoza, tako da vzročna zveza med tem uvozom in škodo za industrijo Skupnosti ni bila pravilno ugotovljena.

Natančneje, po mnenju družbe C & J Clark institucije Unije niso zadostno preučile nekonkurenčnosti industrije Skupnosti, učinka uvoza iz tretjih držav in učinka odprave uvoznih kvot na uvoz iz Kitajske.

Opozoriti je treba, da je v ustaljeni sodni praksi določeno, da ugotavljanje obstoja škode za industrijo Skupnosti zahteva presojo zapletenih gospodarskih razmer in da mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preverjanje tega, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ali je nastala očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja oziroma ali so bila zlorabljena pooblastila. To velja med drugim za ugotavljanje dejavnikov, ki povzročajo škodo industriji Skupnosti, v okviru protidampinške preiskave. 79  –Sodba TMK Europe (C‑143/14, EU:C:2015:236, točka 34).

Med ugotavljanjem morajo institucije Unije vsekakor preveriti, ali škoda, ki jo sklenejo upoštevati, dejansko izhaja iz dampinškega uvoza, pri čemer morajo izključiti vso škodo, ki izhaja iz drugih dejavnikov, med drugim tisto, katere vzrok je ravnanje proizvajalcev Skupnosti. 80  – Ibidem (točka 35).

V zvezi s tem je naloga institucij Unije, da preverijo, ali učinki teh drugih dejavnikov niso bili taki, da so prekinili vzročno zvezo med zadevnim uvozom in škodo za industrijo Skupnosti. Preveriti morajo tudi, ali se škoda, pripisana tem drugim dejavnikom, ni upoštevala pri opredelitvi škode v smislu člena 3(7) osnovne uredbe in ali zato naložena protidampinška dajatev ne presega potrebnega za odpravo škode, povzročene z dampinškim uvozom. Če pa institucije Unije ugotovijo, da je kljub takim dejavnikom škoda zaradi dampinškega uvoza znatna v skladu s členom 3(1) osnovne uredbe, je vzročna zveza med temi uvozi in škodo za industrijo Skupnosti torej lahko dokazana. 81  – Ibidem (točki 36 in 37).

Preučitev upoštevnosti drugih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati za določitev škode, spada v okvir zapletene gospodarske presoje, v kateri imajo institucije Unije – naj spomnim – široko diskrecijsko pravico. V obravnavani zadevi iz sporne uredbe jasno izhaja, da so institucije Unije preučile, ali ni škoda za proizvajalce Skupnosti posledica drugih dejavnikov, in ne uvoza, ki je predmet protidampinških dajatev, zlasti nekonkurenčnosti industrije Skupnosti, učinka uvoza iz tretjih držav ali učinka odprave uvoznih kvot na uvoz iz Kitajske. 82  –Glej uvodne izjave od 222 do 238 te uredbe in uvodne izjave od 210 do 231 začasne uredbe. V zvezi s tem je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (T‑401/06, EU:T:2010:67), imelo priložnost podrobno preučiti ta vprašanja in zavrniti tožbeni razlog, v skladu s katerim vzročna zveza med dampinškim uvozom in škodo za industrijo Skupnosti ni bila zadostno ugotovljena (točke od 190 do 200). Naj spomnim, da čeprav je Sodišče razveljavilo to sodbo, v okviru pritožbe dvomilo o ugotovitvah Splošnega sodišča.

Zato glede na vse navedeno menim, da institucije Unije niso storile napake pri določitvi škode za industrijo Skupnosti in vzročne zveze med to škodo in uvozom, ki je bil predmet protidampinških dajatev.

Predložitveno sodišče v okviru prvega vprašanja v zadevi C‑34/14 dvomi o veljavnosti sporne uredbe, ker temelji na členu 9(5) osnovne uredbe. Predložitveno sodišče meni, da ta določba ni združljiva s členoma 6.10 in 9.2 protidampinškega sporazuma. Poleg tega naj bi bila sporna uredba neveljavna, ker stopnja dampinga družbe Golden Step ni bila izračunana v skladu s členom 2.2.2(iii) protidampinškega sporazuma, kot kaže posebno poročilo organa STO za reševanje sporov (v nadaljevanju: ORS), ki je odločal o sporu „EU-Obutev“. 83  –Glej poročilo posebne skupine, naslovljeno „European Union – Anti-dumping measures on certain footwear from China“ (dokument STO WT/DS405/R).

Spomniti je treba, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da sporazum o ustanovitvi STO in sporazumi iz prilog 1, 2 in 3 te sporazuma (v nadaljevanju: sporazumi STO) glede na svojo naravo in sistematiko načeloma niso del pravil, na podlagi katerih je mogoče nadzirati zakonitost aktov institucij Unije. 84  –Sodba Komisija/Rusal Armenal (C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 38 in navedena sodna praksa). Le v položaju, v katerem je bil namen Unije izvršiti posebno obveznost, ki jo je prevzela v okviru teh sporazumov, ali v položaju, v katerem zadevni pravni akt Unije izrecno napotuje na posamične določbe teh sporazumov, sodišče Unije po potrebi opravi nadzor zakonitosti akta Unije in aktov, sprejetih za njegovo uporabo, glede na navedene sporazume. 85  – Ibidem (točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa).

Po mnenju predložitvenega sodišča iz uvodne izjave 3 in naslednjih osnovne uredbe izhaja, da so bile določbe te uredbe spremenjene ob upoštevanju večstranskih trgovinskih pogajanj, zaključenih leta 1994, in novih sporazumov o izvajanju člena VI GATT, katerega del je protidampinški sporazum. Zato „je bilo treba vnesti“ besednjak novih sporazumov v zakonodajo Unije „v največji možni meri“ 86  –Glej uvodno izjavo 5 osnovne uredbe. Moj poudarek. . Zakonodajalec Unije naj bi torej osnovno uredbo sprejel, da je izpolnil svoje mednarodne obveznosti, Sodišče pa naj bi zato moralo preveriti zakonitost sporne uredbe glede na te obveznosti.

Sodišče je nedavno imelo priložnost izreči se o tem vprašanju. V sodbi Komisija/Rusal Armenal 87  –C‑21/14 P, EU:C:2015:494. je namreč navedlo, da je „v nekaterih primerih sprejelo, da je lahko protidampinški sistem STO izjema od splošnega načela, v skladu s katerim sodišče Unije ne opravlja nadzora nad zakonitostjo aktov institucij Unije na podlagi skladnosti s pravili sporazumov STO“. 88  –Točka 44 in navedena sodna praksa. Vendar „mora biti za priznanje take izjeme v posameznem primeru pravno zadostno dokazano tudi, da je zakonodajalec izrazil svoj namen, da s pravom Unije izvaja posebno obveznost, sprejeto v okviru sporazumov STO“ 89 Točka 45. . „V zvezi s tem ne zadošča, da iz uvodnih izjav k zadevnemu aktu Unije na splošno izhaja, da je treba ta akt sprejeti ob upoštevanju mednarodnih obveznosti Unije. Nujno pa je, da je iz posamične izpodbijane določbe prava Unije mogoče sklepati, da je njen namen, da se s pravom Unije izvaja posebna obveznost, ki izhaja iz sporazumov STO“. 90  –Točka 46.

S členom 9(5) osnovne uredbe je bila uvedena posebna ureditev za uvoz iz držav brez tržnega gospodarstva, in sicer IO za zadevne proizvajalce izvoznike. Odobritev take obravnave bo povzročila uporabo posebne metode za izračun normalne vrednosti.

Ugotovitev Sodišča v zvezi s členom 2(7) osnovne uredbe 91  –Točke od 48 do 50. velja tudi za člen 9(5) te uredbe. Iz zgoraj navedenega sporočila Komisije 92  –Glej opombo 56. je namreč razvidno, da je namen IO – tako kot TGO – upoštevati, da se v državah članicah STO brez tržnega gospodarstva pojavljajo podjetja, ki poslujejo neodvisno od države, saj svobodno pravno in dejansko določajo svojo izvozno prodajo. Člen 9(5) osnovne uredbe je torej tudi izraz volje zakonodajalca Unije, da na tem področju sprejme pristop, lasten pravnemu redu Unije.

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je v uvodni izjavi 5 osnovne uredbe navedeno, da je treba pravila protidampinškega sporazuma prenesti v zakonodajo Unije „v največji možni meri“. Ta izraz je treba namreč razumeti tako, da zakonodajalec Unije, čeprav je hotel upoštevati pravila protidampinškega sporazuma pri sprejemanju osnovne uredbe, ni izrazil, da hoče v navedeno uredbo prenesti vsako od teh pravil. 93  –Glej sodbo Komisija/Rusal Armenal (C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 52).

Glede vpliva poročila posebne skupine ORS o veljavnosti sporne uredbe je treba spomniti, da lahko Svet v skladu s členom 1(1) Uredbe (ES) št. 1515/2001 94  –Uredba Sveta z dne 23. julija 2001 o ukrepih, ki jih Skupnost lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ STO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 38, str. 50). na podlagi poročila, ki ga sprejme organ STO za reševanje sporov, razveljavi ali spremeni sporni ukrep ali sprejme druge posebne ukrepe, za katere meni, da so v danih okoliščinah primerni. Ugotoviti je treba, da ni bil sprejet noben poseben ukrep za odpravo ali spremembo stopnje dampinga, naložene družbi Golden Step. Ker Unije ni nameravala izvršiti posebne obveznosti, ki jo je prevzela v okviru protidampinškega sporazuma, in ker osnovna uredba, kot smo videli, ne napotuje izrecno na posamične določbe tega sporazuma, zakonitosti sporne uredbe ni mogoče preveriti glede na navedeni sporazum, kot ga je ORS naknadno razlagal s priporočili. 95  –Glej v tem smislu sodbo Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547, točke od 29 do 35).

Zato Sodišče veljavnosti sporne uredbe ne more presojati glede na protidampinški sporazum in ne more biti vezano na poročilo posebne skupine ORS.

First-tier Tribunal (Tax Chamber) s sedmim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali razglasitev ničnosti sporne uredbe v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (C‑249/10 P, EU:C:2012:53) ter Zhejiang Aokang Shoes/Svet (C‑247/10 P, EU:C:2012:710), pomeni, da protidampinške dajatve, plačane v skladu s to uredbo, niso bile zakonsko dolgovane v smislu člena 236(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika.

Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem v resnici izvedeti, ali ima taka razglasitev ničnosti učinek erga omnes.

Naj spomnim, da je Sodišče v teh sodbah sporno uredbo razglasilo za nično „v delu, v katerem se nanaša na pritožnice“.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sodišče Unije ne sme odločiti ultra petita, zato razglasitev ničnost ne sme prekoračiti tistega, kar tožeča stranka zahteva. 96  –Glej sodbo Nachi Europe (C‑239/99, EU:C:2001:101, točka 24 in navedena sodna praksa). Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da sodišče Unije, če se naslovnik neke odločbe odloči vložiti ničnostno tožbo, odloča le v okviru tistih delov odločb, ki slednjega zadevajo, medtem ko tisti, ki zadevajo druge naslovnike in niso bili izpodbijani, niso predmet spora, o katerem sodišče Unije odloča. 97  – Ibidem (točka 25 in navedena sodna praksa).

Poleg tega je Sodišče presodilo, da čeprav splošna veljavnost določene sodbe sodišča Unije velja tako za izrek sodbe kot tudi za razloge, ki so podlaga zanj, ne more povzročiti ničnosti akta, ki sodišču Unije ni bil predložen v presojo, je pa prav tako neveljaven. 98  – Ibidem (točka 26 in navedena sodna praksa).

Zato dejstvo, da je Sodišče v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet (C‑249/10 P, EU:C:2012:53) ter Zhejiang Aokang Shoes/Svet (C‑247/10 P, EU:C:2012:710), sporno odločbo razglasilo za nično v delu, ki določa protidampinško dajatev za tožeče stranke, ne vpliva na veljavnost drugih delov te uredbe, zlasti na protidampinško dajatev, ki velja za določene obutve z zgornjim delom iz usnja, ki jo izdelujejo drugi proizvajalci izvozniki, zlasti tisti, ki obutev dobavljajo družbama C & J Clark in Puma, ker ti deli niso predmet postopkov pred sodiščem Unije. 99  –Glej v tem smislu sodbo Nachi Europe (C‑239/99, EU:C:2001:101, točka 27).

Tako razglasitev ničnosti sporne uredbe v teh sodbah ne pomeni, da protidampinške dajatve, plačane v skladu s to uredbo, niso bile zakonsko dolgovane v smislu člena 236(1), prvi pododstavek, Carinskega zakonika, za uvoznike, ki se oskrbujejo pri drugih proizvajalcih izvoznikih, kot so tisti, ki so predmet navedenih sodb.

Finanzgericht München s točko (a) drugega vprašanja v zadevi C‑34/14 sprašuje, kakšne bi bile posledice, če bi Sodišče ugotovilo neveljavnost sporne uredbe.

V zvezi s tem naj spomnim, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso „nacionalni organi ugotoviti posledice, ki jih ima glede na njihov pravni red ugotovljena neveljavnost, posledica tega pa je, da protidampinške dajatve, ki so bile plačane na podlagi zadevne uredbe, ne bi bile zakonito dolgovane v smislu člena 236(1) [Carinskega zakonika] in bi jih carinski organi v skladu s to določbo načeloma morali povrniti, če so izpolnjeni pogoji, ki veljajo za tako povrnitev, kot je ta iz odstavka 2 omenjenega člena“. 100  –Glej sodbi Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija (C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 25 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo CIVAD (C‑533/10, EU:C:2012:347, točka 20).

Zato je treba predvsem v zvezi z družbo Puma ugotoviti, da gospodarski subjekt, potem ko bo Sodišče ugotovilo neveljavnost protidampinške uredbe, načeloma ne bo mogel več zahtevati povračila protidampinških dajatev, ki jih je plačal na podlagi te uredbe in za katere se je triletni rok iz člena 236(2) Carinskega zakonika iztekel. V skladu s to določbo se namreč protidampinške dajatve, ki niso bile zakonsko dolgovane, povrnejo v treh letih.

Zato je treba na točko (a) drugega vprašanja v zadevi C‑34/14 odgovoriti, da je družba Puma, ki je pri nacionalnem sodišču vložila tožbo zoper odločbe, s katerimi so se od nje zahtevale protidampinške dajatve na podlagi sporne uredbe, katere neveljavnost je ugotovilo Sodišče, načeloma upravičena sklicevati se na to neveljavnost pred nacionalnim sodiščem, da bi dosegla povračilo teh dajatev v skladu s členom 236(1) Carinskega zakonika. Nacionalno sodišče bo moralo ugotoviti, ali so pogoji, ki veljajo za tako povračilo, med katerimi je pogoj iz odstavka 2 navedenega člena, izpolnjeni.