SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

LAILE MEDINA,

predstavljeni 24. februarja 2022(1)

Zadeva C‑625/20

KM

proti

Instituto Nacional de la Seguridad Social (INSS)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Social nº 26 de Barcelona (socialno sodišče št. 26 v Barceloni, Španija))

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Enako obravnavanje moških in žensk v zadevah socialne varnosti – Direktiva 79/7/EGS – Člen 4(1) – Izračun dajatev – Zavrnitev priznanja dveh pokojnin zaradi trajne nezmožnosti za delo na podlagi iste sheme socialne varnosti – Priznanje dveh ali več dajatev zaradi nezmožnosti za delo, pridobljenih na podlagi različnih shem socialne varnosti – Upoštevne skupine za primerjavo“






1.        Znameniti citat, ki ga pripisujejo Marku Twainu, gre takole: „Obstajajo tri vrste laži: laži, preklete laži in statistika“.(2) Ta citat ponazarja prepričevalno moč številk na področju protidiskriminacijske zakonodaje Unije, hkrati pa poziva k previdnosti, kadar se trditve opirajo zgolj nanje. Na eni strani imajo številke in statistični podatki pomembno vlogo pri ugotavljanju posredne diskriminacije, saj je mogoče, da mora oseba, ki trdi, da je njena žrtev, dokazati, da je skupina oseb, v katero spada, v posebej neugodnem položaju v primerjavi z drugo skupino. Na drugi strani je lahko uporaba številk in statistike pri ugotavljanju posredne diskriminacije problematična, ker se lahko rezultat razlikuje glede na referenčno skupino, uporabljeno za primerjavo. Kot je jasno navedel eden od avtorjev, „diskriminacija ni statičen pojav“, „spreminja se in se prilagaja novim okoliščinam; pod pritiski postane slabše opazna, celo izmuzljiva“.(3) Zato je ključno, da so te skupine opredeljene natančno in podrobno.

2.        Spor v postopku v glavni stvari poteka med KM, delavko, in Instituto Nacional de la Seguridad Social (INSS) (nacionalni zavod za socialno varnost, Španija) v zvezi z nepriznanjem dveh zaporednih pokojnin zaradi nezmožnosti za delo na podlagi ene same sheme socialne varnosti.

3.        Natančneje, s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče – Juzgado de lo Social nº 26 de Barcelona (socialno sodišče št. 26 v Barceloni, Španija; v nadaljevanju: predložitveno sodišče) – Sodišče sprašuje za usmeritve o tem, kateri konkreten delež oseb bi bilo treba upoštevati pri odločitvi, ali se z zadevno nacionalno zakonodajo posredno diskriminira na podlagi spola. Predložitveno sodišče navaja, da je med delavci, registriranimi v španski splošni shemi socialne varnosti (Régimen General de la Seguridad Social, v nadaljevanju: RGSS), 48,09 % žensk, med delavci, vključenimi v posebno shemo za samozaposlene delavce (Régimen Especial de Trabajadores Autónomos, v nadaljevanju: RETA), pa jih je 36,15 %.(4) Zato predložitveno sodišče meni, da bi morda lahko ženske manj verjetno združevale dajatve iz teh dveh shem kot moški.

4.        Zato je Sodišče pozvano, naj odloči, ali so ženske s španskim sistemom socialne varnosti, s katerim je omogočeno prejemanje dveh dajatev, priznanih na podlagi različnih shem socialne varnosti, pri čemer je z njim prepovedano njuno prejemanje na podlagi ene same sheme, čeprav so izpolnjeni pogoji za upravičenost do obeh dajatev, posredno diskriminirane na podlagi spola.

5.        Sodišče je zlasti pozvano, naj določi ustrezno metodologijo za ugotavljanje posredne diskriminacije v smislu člena 4 Direktive Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti.(5) V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočila na zgoraj navedene metodološke vidike v kontekstu pokojnin zaradi nezmožnosti za delo, ki so priznane zaposlenim.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Evropske unije

1.      Direktiva 79/7

6.        Člen 1 Direktive 79/7 določa:

„Namen te direktive je postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (v nadaljevanju: ‚načelo enakega obravnavanja‘) na področju socialne varnosti ter drugih elementov socialnega varstva, ki jih predvideva člen 3.“

7.        Člen 3(1)(a) te direktive določa, da se ta uporablja za zakonske sisteme, ki med drugim zagotavljajo varstvo pred tveganji „bolezni“ in „invalidnosti“.

8.        Člen 4(1) Direktive 79/7 določa:

„Načelo enakega obravnavanja pomeni, da ni nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne, še posebno ne glede zakonskega ali družinskega statusa in zlasti glede:

–        namena sistemov in pogojev za dostop do njih,

[…]

–        izračunavanja dajatev, vključno z zvišanjem zaradi zakonskega partnerja in vzdrževancev, in pogojev, ki urejajo trajanje in obdržanje upravičenosti do dajatev.“

2.      Direktiva 2006/54

9.        Člen 1 Direktive 2006/54/ES(6) določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]

(b)      z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

(c)      s poklicnimi sistemi socialne varnosti.

[…]“.

10.      S členom 2(1)(f) so „poklicni sistemi socialne varnosti‘:“ opredeljeni kot „sistemi, ki jih ne ureja Direktiva Sveta [79/7] in katerih namen je delavcem, bodisi zaposlenim bodisi samozaposlenim, v delovni organizaciji ali skupini delovnih organizacij, v gospodarski dejavnosti, v poklicnem sektorju ali skupini sektorjev zagotoviti pravice, ki dopolnjujejo pravice iz obveznega sistema socialne varnosti ali jih nadomeščajo, ne glede na to, ali je vključitev v te sisteme obvezna ali prostovoljna“.

B.      Špansko pravo

1.      LGSS

11.      Člen 9(1) Ley General de la Seguridad Social (splošni zakon o socialni varnosti) v prečiščeni različici, potrjeni z Real Decreto Legislativo 8/2015 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley General de la Seguridad Social (kraljeva zakonska uredba 8/2015 o potrditvi prečiščenega besedila splošnega zakona o socialni varnosti) z dne 30. oktobra 2015(7) (v nadaljevanju: LGSS), določa, da je sistem socialne varnosti sestavljen iz splošne sheme, ki spada v okvir poglavja II tega zakona, in posebnih shem, navedenih v členu 10 tega zakona.

12.      Člen 10(1) LGSS določa, da morajo biti posebne sheme vzpostavljene za poklicne dejavnosti, ki zaradi svoje narave, posebnih pogojev glede časa in kraja opravljanja ali vrste proizvodnega procesa zahtevajo vzpostavitev takih shem za zagotovitev pravilnega dodeljevanja dajatev socialne varnosti. Člen 10(2)(a) LGSS določa, da so v posebne sheme med drugim vključeni samozaposleni delavci.

13.      Člen 163 LGSS, naslovljen „Nezdružljivost pokojnin“, v odstavku 1 določa, da pokojnine na podlagi splošne sheme socialne varnosti niso medsebojno združljive, če ni izrecno določeno drugače. V primeru nezdružljivosti se mora prejemnik odločiti za eno od njih.

2.      Uredba 2530/1970

14.      Člen 34 Decreto 2530/1970 por el que se regula el régimen especial de la Seguridad Social de los trabajadores por cuenta propia o autónomos (uredba št. 2530/1970 o ureditvi posebne sheme socialne varnosti za samozaposlene osebe) z dne 20. avgusta 1970(8) določa, da pokojnine, ki se odobrijo na podlagi tega posebnega sistema, medsebojno niso združljive, če ni izrecno določeno drugače. Ta člen dalje določa, da se mora vsakdo, ki je lahko upravičen do dveh ali več pokojnin, odločiti za eno od njih.

3.      Kraljeva uredba št. 691/1991

15.      Real Decreto 691/1991 sobre cómputo recíproco de cuotas entre Regímenes de Seguridad Social (kraljeva uredba št. 691/1991 o vzajemnem upoštevanju prispevkov med shemami socialne varnosti) z dne 12. aprila 1991(9) v členu 4(1) določa, da se v primeru trajne invalidnosti, če je oseba zaporedoma ali izmenično dopolnila obdobja plačevanja prispevkov v okviru več kot ene sheme – splošne sheme ali posebnih shem sistema socialne varnosti – lahko ta obdobja in obdobja, ki se štejejo kot taka, ki so bila dopolnjena na podlagi pravil, ki za ta obdobja veljajo, če se ne prekrivajo, na zahtevo zadevne osebe združijo zaradi pridobitve pravice do pokojnine in za to, da se po potrebi ugotovi odstotek let prispevanja ali zaposlitve.

4.      Sodba št. 3038/2013

16.      V skladu s sodbo št. 3038/2013 z dne 14. julija 2014 Sala de lo Social del Tribunal Supremo (socialni oddelek vrhovnega sodišča, Španija) bi bili pokojnini zaradi trajne popolne nezmožnosti združljivi, če bi bili priznani na podlagi različnih shem.

II.    Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

17.      KM je delala kot pisarniška delavka in je bila v tem smislu od maja 1989 do aprila 1994 vključena v špansko splošno shemo socialne varnosti, RGSS.

18.      Z odločbo INSS z dne 2. marca 1999 je bila za KM ugotovljena trajna popolna nezmožnost za delo zaradi bolezni, ki ni posledica dela, zaradi katere ni mogla opravljati običajnega poklica. Tako je bila od 19. novembra 1998 dalje upravičena do prejemanja ustrezne dajatve. Dajatev je bila izračunana glede na prispevke v to shemo v zgoraj navedenem obdobju.(10)

19.      Sedanji redni poklic KM je pomočnica v vrtcu in je v tem smislu od februarja 2015 vključena v RGSS. Začasna nezmožnost za delo je pri njej nastopila 18. julija 2016.

20.      INSS je 20. marca 2018 izdal odločbo, s katero je bila za KM ugotovljena trajna popolna nezmožnost za delo zaradi nezgode zunaj dela, v kateri si je zlomila stegnenico. INSS ji je odobril ustrezno pokojnino na podlagi RGSS, pri čemer je uporabil osnove za obračun prispevkov za obdobje od februarja 2015 do januarja 2017.(11) INSS je menil, da dajatvi, priznani leta 1999 in leta 2018, na podlagi člena 163(1) LGSS nista združljivi. Zato je odločil, da je tožeča stranka upravičena le do ene od njiju.

21.      Dirección Provincial del INSS de Barcelona (območna enota INSS v Barceloni, Španija) je z odločbo z dne 23. januarja 2019 zavrnila pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka.

22.      KM je 12. marca 2019 to odločbo izpodbijala pred predložitvenim sodiščem, češ da je člen 163(1) LGSS v nasprotju s členom 4 Direktive 79/7 in členom 5 Direktive 2006/54. Po njenem mnenju bi ji bilo treba kumulativno priznati dve dajatvi zaradi trajne nezmožnosti za delo. Tožeča stranka trdi, da je delež žensk v posebnih shemah, in sicer v RETA, precej manjši od deleža moških,(12) zato pravila o nezdružljivosti dajatev povzročajo posredno diskriminacijo na podlagi spola. Zato naj bi ženske zaradi teh pravil težje združevale dajatve, saj imajo v posebnih shemah proporcionalno manjši delež kot moški.

23.      Predložitveno sodišče navaja, da je zavrnitev zahtevkov tožeče stranke od INSS v skladu z nedavno sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija),(13) v skladu s katero se dajatvi štejeta za združljivi, če sta priznani na podlagi različnih shem (običajno RGSS in RETA, saj sta to največji shemi glede na število zavarovancev)(14) in zaradi iste nezmožnosti za delo. Vendar na podlagi iste sheme (običajno RGSS, ki je glede na število zavarovancev največja shema) dajatve niso združljive, čeprav je upravičenje do dajatev nastalo na podlagi ločenih prispevkov.

24.      Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je s takim sistemom vzpostavljena posredna diskriminacija na podlagi spola, ki je prepovedana s členom 4 Direktive 79/7 in členom 5 Direktive 2006/54. Predložitveno sodišče dodaja, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari dokazala, da je vplačala dovolj ločenih prispevkov, da bi bila upravičena do obeh dajatev – tiste, ki je bila priznana leta 1999, in tiste, ki je bila priznana leta 2018.(15)

25.      Predložitveno sodišče poudarja, da je sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) o zakonodaji o nezdružljivosti dajatev očitno nevtralna glede spola, saj ne razlikuje glede na spol, ampak zgolj glede na število shem socialne varnosti, v katere je prispevala zadevna oseba. Vendar predložitveno sodišče dvomi o uporabi te sodne prakse, saj bolj vpliva na delavke. V dveh največjih shemah po številu zavarovancev – RGSS in RETA – bi bila možnost združevanja različnih shem bistveno bolj dostopna moškim kot ženskam, ker je delež moških v RETA bistveno večji od deleža žensk.(16) Ker je združljivost obeh pokojnin mogoča le za pokojnine, pridobljene na podlagi dveh različnih shem, in glede na večji delež moških v RETA je zato očitno, da je taka združljivost veliko dostopnejša moškim kot ženskam.

26.      Poleg tega je po navedbah predložitvenega sodišča manjša prisotnost žensk v RETA odraz težjega dostopa do dejavnosti, ki obsegajo samozaposlitev, saj jim je bila tradicionalno namenjena družbeno sprejeta vloga negovalke in gospodinje. Zato predložitveno sodišče razmišlja, ali lahko zadevno nacionalno pravilo pripelje do posredne diskriminacije ne le na podlagi spola, ampak tudi družbenega položaja ženskega spola.

27.      Nazadnje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da za isto nezmožnost ni mogoče priznati dveh dajatev zaradi trajne popolne nezmožnosti za delo na podlagi iste sheme. Vendar je mogoče prejemati dve združljivi dajatvi zaradi trajne popolne nezmožnosti za delo za isto bolezen ali poškodbo, če sta priznani na podlagi dveh različnih shem.

28.      V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social nº 26 de Barcelona (socialno sodišče št. 26 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je španska določba glede združljivosti dajatev iz člena 163(1) LGSS – kakor se razlaga v sodni praksi in ki onemogoča združljivost dveh dajatev iz naslova trajne in popolne poklicne nezmožnosti za delo, priznanih na podlagi iste sheme, dopušča pa združljivost teh dajatev, če sta priznani na podlagi različnih shem, čeprav v obeh primerih temeljita na ločenih prispevkih – ker lahko ob upoštevanju spolne sestave v različnih shemah španskega sistema socialne varnosti povzroči posredno diskriminacijo na podlagi spola, v nasprotju z evropskimi predpisi iz člena 4 [Direktive 79/7] ter člena 5 [Direktive 2006/54]?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali bi lahko bila španska ureditev v nasprotju z zgoraj navedeno evropsko zakonodajo, če bi obe dajatvi  bili priznani na podlagi različnih poškodb?“

29.      Pisna stališča so Sodišču predložili KM, INSS, španska vlada in Evropska komisija. Sodišče je INSS in španski vladi postavilo več pisnih vprašanj, na katera je bilo treba pisno odgovoriti. Ti stranki sta nanja odgovorili 6. decembra 2021. Vse zgoraj navedene stranke so na obravnavi pred Sodiščem 12. januarja 2022 ustno podale navedbe.

III. Analiza

A.      Uvodna pojasnila

30.      Na začetku naj pripomnim, prvič, da se vprašanji za predhodno odločanje nanašata na določbe tako Direktive 79/7 kot tudi Direktive 2006/54. Predložitveno sodišče navaja, da je zadnjenavedeno direktivo v predložitveni odločbi omenilo, če se uporablja. INSS, španska vlada in Komisija menijo, da se Direktiva 2006/54 očitno ne uporablja za pokojnino zaradi nezmožnosti za delo iz postopka v glavni stvari, ker je njeno področje uporabe omejeno na poklicne sheme socialne varnosti.

31.      V zvezi s tem moram poudariti, da pravo Unije razlikuje med shemami poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki spadajo na področje uporabe koncepta „plačilo“ iz člena 157(1) in (2) PDEU,(17) in shemami dajatev socialne varnosti, ki tja ne spadajo.(18) V skladu z ustaljeno sodno prakso taka pokojnina, ki temelji na prispevkih, ni zajeta s pojmom „plačilo“ v smislu člena 157(1) in (2) PDEU ali Direktive 2006/54.(19)

32.      V obravnavani zadevi sta pokojnini iz postopka v glavni stvari del zakonskega sistema in zagotavljata varstvo pred tveganjem bolezni in invalidnosti. Očitno so take pokojnine manj odvisne od delovnega razmerja kot od socialnih vidikov.(20) Kot je v predložitveni odločbi navedlo predložitveno sodišče, se za dajatev, ki je bila KM priznana leta 2018, ni zahtevalo predhodno obdobje plačevanja prispevkov, saj je temeljila na nezgodi zunaj dela, zaradi česar je zadoščala že sama vključenost v sistem socialne varnosti. V tem smislu je na podlagi člena 1 Direktive 79/7 njen namen postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti na področju socialne varnosti ter drugih elementov socialnega varstva iz člena 3 te direktive. Zato menim, da pokojnini iz postopka v glavni stvari pomenita varstvo pred dvema od tveganj, naštetih v členu 3(1) Direktive 79/7, in sicer pred boleznijo in invalidnostjo, za katera se uporablja le ta direktiva.(21) Nasprotno pa ti pokojnini ne spadata na področje uporabe Direktive 2006/54.

33.      Pri obravnavi vprašanj se bom zato osredotočila zgolj na Direktivo 79/7.

34.      Drugič, glede tega, ali je treba šteti, da razlaga, ki jo vrhovno sodišče države članice poda glede zakonske določbe, spada na področje uporabe Uredbe 79/7, je treba spomniti, da je treba obseg veljavnih zakonov ali drugih predpisov presojati glede na razlago, ki jo dajejo nacionalna sodišča in še posebej vrhovna sodišča.(22) Zato dejstvo, da zadevno nacionalno pravilo pomeni razlago(23) Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ne more izvzeti tega nacionalnega pravila – ali nacionalne zakonodaje, na kateri temelji – iz uporabe določb te direktive.

35.      Tretjič, kot je poudarila Komisija, je smiselno opozoriti, da drugega vprašanja, predloženega v predhodno odločanje, Sodišču ni treba preučiti ločeno, saj je podvprašanje prvega vprašanja. Z drugim vprašanjem je zgolj podrobneje opisan položaj iz postopka v glavni stvari, ki je že zajet s prvim vprašanjem, in sicer položaj, v katerem je prišlo do dveh zaporednih nezmožnosti zaradi različne bolezni oziroma invalidnosti.

36.      Ker bi bila preučitev možnosti, da si sledita dve nezmožnosti, ki bi ju povzročila ista bolezen ali invalidnost, hipotetična, menim, da tega vprašanja ni treba presojati ločeno.

B.      Presoja vprašanj za predhodno odločanje

37.      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, saj se nanašata na isto problematiko, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 79/7 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki omogoča prejemanje dveh ali več dajatev zaradi nezmožnosti za delo, priznanih na podlagi različnih shem socialne varnosti, zaradi dveh ali več nezmožnosti, pri čemer prepoveduje prejemanje dveh ali več dajatev na podlagi ene same sheme, čeprav so izpolnjeni pogoji za upravičenost za vse te dajatve.

38.      Uvodoma moram poudariti, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča države članice organizirati svoje sisteme socialne varnosti in ob neobstoju harmonizacije na ravni Unije določiti pogoje za odobritev dajatev socialne varnosti. Vendar morajo pri tem spoštovati pravo Unije.(24)

39.      V skladu s členom 4(1) Direktive 79/7 načelo enakega obravnavanja pomeni, da ni nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne, med drugim glede namena sistemov socialne varnosti, pogojev za dostop do njih in izračunavanja dajatev socialne varnosti. Države članice morajo pri izvajanju svojih pristojnosti na področju socialne varnosti spoštovati to določbo, s katero je konkretizirano splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je zdaj urejeno v členu 21 Listine.(25)

40.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča diskriminacija pomeni uporabo različnih pravil za primerljive položaje oziroma istega pravila za različne položaje, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno.(26)

41.      V obravnavani zadevi je mogoče izključiti, da zadevni nacionalni ukrep pomeni neposredno diskriminacijo. S tem ukrepom je prepovedano prejemanje dveh dajatev na podlagi ene same sheme, čeprav so izpolnjeni pogoji za upravičenost do obeh dajatev. Ker se ta ukrep uporablja enako za delavce in delavke, ni neposredno diskriminatoren na podlagi spola. Preučiti je torej treba, ali lahko pomeni posredno diskriminacijo.(27)

42.      Pojem posredne diskriminacije v Direktivi 79/7 ni opredeljen. Vendar gre v skladu z ustaljeno sodno prakso za posredno diskriminacijo na podlagi spola, kadar bi bile zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse osebe enega spola v posebej neugodnem položaju v primerjavi z osebami drugega spola.(28)

43.      Iz te opredelitve izhaja, da obstoj posredne diskriminacije zahteva tristopenjsko analizo, ki se nanaša, prvič, na nevtralnost zadevne določbe, merila ali prakse, drugič, na določitev zadevnih oseb in oseb, ki so v primerljivem položaju, in tretjič, na neugoden položaj, ki nastane zaradi take določbe, merila ali prakse.

44.      V obravnavani zadevi mi je jasno, da prvi korak analize ne poraja nobenih vprašanj, saj ni sporno, da je zadevno nacionalno pravilo, ki se brez razlikovanja uporablja za oba spola, popolnoma nevtralno. Zato se bom v teh sklepnih predlogih osredotočila na preostala koraka. Sodišče mora najprej določiti osebe, ki jih je treba primerjati. Nato mora preučiti vprašanje, ali zadevno nacionalno pravilo osebe enega spola postavlja v posebej neugoden položaj. Ker je Sodišče zahtevalo sklepne predloge, ki so osredotočeni zgolj na ti vprašanji, ne bom preučila problematike mogočih utemeljitev zatrjevanega neugodnega položaja.

1.      Določitev oseb, za katere je mogoče šteti, da so v primerljivem položaju s tožečo stranko

45.      KM v bistvu navaja, da je INSS kršil načelo prepovedi diskriminacije na podlagi spola, ker sta dajatvi, priznani na podlagi različnih shem socialne varnosti, združljivi za enake nezmožnosti, medtem ko je priznanje enakih dajatev na podlagi ene same sheme, kakršna je RGSS, onemogočeno. INSS in španska vlada v bistvu trdita, da so osebe, ki so prispevale v druge sheme socialne varnosti in ne v RGSS, v drugačnem položaju kot osebe, ki so prispevale zgolj v RGSS.

46.      Za določitev, ali sta položaja primerljiva, je treba upoštevati predmet in namen zadevne zakonodaje. Šele nato se lahko Sodišče loti opredelitve upoštevne skupine za primerjavo.

a)      Predmet in namen zadevne nacionalne zakonodaje

47.      Spomniti moram, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso  primerljivost položajev ne sme primerjati splošno in abstraktno, ampak specifično in konkretno. Ta presoja mora upoštevati vse značilnosti teh položajev, zlasti glede na predmet in namen zadevne nacionalne zakonodaje, s katero je določeno zadevno razlikovanje.(29) Dalje, zahteva po primerljivosti položajev ne pomeni, da morata biti položaja enaka, temveč samo, da morata biti podobna.(30)

48.      V obravnavani zadevi je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da se zadevna odločba nanaša na priznanje KM dveh pokojnin zaradi trajne nezmožnosti za delo. Zato se zadevni predmet nanaša na vprašanje, ali je oseba z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi upravičena do prejemanja ene ali več dajatev socialne varnosti. S pridržkom preverjanj, ki jih mora ob upoštevanju ciljev nacionalne zakonodaje, s katero so priznane te dajatve, opraviti predložitveno sodišče, se na prvi pogled zdi, da je namen teh dajatev zagotoviti socialno zaščito osebi, vključeni v shemo socialne varnosti, pred tveganjem, povezanim z boleznijo in/ali invalidnostjo.

49.      Ob upoštevanju predmeta in namena zadevnih dajatev ni razlike med osebo z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi za delo, ki je prispevala le v eno shemo socialne varnosti, kot je RGSS, in osebo, ki ima iste nezmožnosti, a je prispevala v več shem. Obe kategoriji oseb potrebujeta isto socialno zaščito pred tveganji, povezanimi s to boleznijo in/ali invalidnostjo.

50.      INSS pa je namesto tega trdil in na obravnavi močno poudaril, da so osebe, ki so prispevale v RGSS, in tiste, ki so prispevale v RETA, v različnem položaju, saj tveganja, krita s tema shemama, niso enaka. S tem se ne strinjam. Menim, nasprotno, da se primerljivost za namene člena 4(1) Direktive 79/7 ne bi smela presojati po takih tveganjih, ampak po upravičenosti do socialne zaščite.

51.      Zato menim, da sta oseba z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi za delo, ki je prispevala le v eno shemo socialne varnosti, kakršna je RGSS, in oseba, ki ima iste nezmožnosti, a je prispevala v več shem, v primerljivem položaju glede socialne zaščite, ki jo potrebujeta.

b)      „Prikrajšana skupina“ in skupina za primerjavo

52.      Sodišče je v sodbi Seymour‑Smith(31) presodilo, da je najboljša metoda primerjave statistike primerjava na eni strani zadevnih deležev delavcev, ki lahko izpolnijo zadevno zahtevo, in deležev delavcev, ki je ne morejo, ter na drugi strani primerjava teh deležev z deleži delavk. Iz tega je razvidno, da je treba položaj oseb, ki so lahko upravičene do neke pravice, primerjati s položajem oseb, ki tega ne morejo storiti.(32)

53.      Sodišče je pred kratkim uporabilo ta pristop v zadevi YS, v kateri je bilo v bistvu povprašano, ali so moški kot poglavitni prejemniki posebej visokih pokojnin v primerjavi z ženskami, ki v povprečju prejemajo precej nižje pokojnine, posredno diskriminirani z avstrijsko zakonodajo, s katero je bil med drugim uveden prispevek od posebej visokih „posebnih pokojnin“ zaradi zagotovitve prihodkov za pokojnine.(33) Sodišče je, da bi odgovorilo na to vprašanje, najprej opredelilo zadevne prikrajšane osebe. Ta skupina je zajemala nekdanje zaposlene v podjetjih, ki jih nadzira država, ki so prejemali pokojnino v obliki „neposrednih vnaprej določenih prejemkov“, katerih višina je presegala nekatere pragove.(34) Sodišče je nato opredelilo skupino za primerjavo; to so bile osebe, ki so prejemale poklicno pokojnino od zvezne države ali zadevne zvezne dežele. Ob tem je Sodišče izrecno izključilo nekdanje zaposlene v podjetjih, ki jih država ni nadzirala, ali osebe, ki so prejemale poklicno pokojnino v obliki, ki ne pomeni „neposrednih vnaprej določenih prejemkov“, kot so plačila pokojninskega sklada ali življenjskega zavarovanja.(35) Posledično, ker Sodišče izključuje osebe, na katere se zadevno pravilo ne nanaša neposredno, menim, da je njegov pristop pri določitvi skupin, ki jih je treba primerjati, precej strog.

54.      V obravnavani zadevi je – ker je dokazano, da je KM delavka, ki je prispevala zgolj v RGSS – iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so osebe, ki so zaradi zadevnega nacionalnega pravila v manj ugodnem položaju, delavci, ki so vključeni v RGSS in so prizadeti z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi v okviru te sheme. Zato menim – ob upoštevanju, prvič, zgoraj navedene zahteve po specifični in konkretni presoji primerljivosti položajev(36) in, drugič, tega, da je upoštevno merilo socialno varstvo oseb z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi –(37) da prikrajšana skupina obsega zgolj osebe z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi, ki so prispevale zgolj v RGSS.

55.      Zaradi celovitosti poudarjam, da gre v zadevnem postopku v glavni stvari za delavko, ki zahteva hkratno priznanje dajatev za obe nezmožnosti na podlagi sheme RGSS, Sodišče ne bi smelo upoštevati delavcev, ki so prispevali zgolj v sheme, ki niso RGSS. Skupina, ki je v obravnavani zadevi v manj ugodnem položaju, so delavci, vključeni v RGSS – in samo v RGSS – ki ne morejo združiti dajatev zaradi dveh ali več nezmožnosti, ker so ti delavci vključeni zgolj v to shemo. Sicer se špansko pravilo o nezdružljivosti res uporablja za vse različne španske sheme socialne varnosti, vendar položaj oseb, ki so vključene zgolj v eno od teh drugih shem in ki so prispevale zgolj v to shemo, za obravnavano zadevo ni upošteven. V nasprotju s stališčem Komisije menim, da lahko Sodišče le s preučitvijo položaja oseb, ki so prispevale v določeno shemo socialne varnosti – v obravnavani zadevi v RGSS – predložitvenemu sodišču zagotovi koristen odgovor, ki mu bo omogočil, da odloči o sporu, ki ga obravnava, ki se nanaša na dajatve, priznane osebi, ki je bila v dveh obdobjih vključena v RGSS.

56.      Zdaj bom poiskala skupino za primerjavo zaradi ugotovitve, ali je prikrajšana skupina, ki je bila opredeljena, žrtev posredne diskriminacije na podlagi spola. Ta skupina za primerjavo so po mojem mnenju osebe, ki imajo prav tako dve ali več zaporednih nezmožnosti, ki pa lahko združujejo dve ali več dajatev iz različnih shem socialne varnosti, ker so prispevale v te sheme.

57.      Iz tega sledi, da je – kar se tiče odobritve dajatev socialne varnosti osebam z dvema ali več zaporednimi nezmožnostmi – oseba, ki je prispevala zgolj v RGSS, kot je KM, v primerljivem položaju z osebo, ki je prispevala v dve ali več shem socialne varnosti, kot sta RGSS in RETA. Po določitvi prikrajšane skupine in skupine za primerjavo bom zdaj analizirala, ali so moški in ženske, ki spadajo v ti skupini, obravnavani različno.(38)

2.      Različno obravnavanje moških in žensk

a)      Primerjava deležev žensk in moških

58.      V skladu z ustaljeno sodno prakso  bi bilo obstoj posebej neugodnega položaja med drugim mogoče ugotoviti, če bi bilo dokazano, da zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, negativno vpliva na bistveno večji delež pripadnikov enega spola kot pripadnikov drugega spola.(39) To pomeni, da je posredno diskriminacijo mogoče ugotavljati s kakršnimi koli sredstvi, vključno na podlagi statističnih podatkov.(40) Načeloma mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali obstaja tak posebej neugoden položaj, saj je ugotavljanje dejanskega stanja naloga nacionalnega sodišča.(41) Natančneje, kot je bilo omenjeno v točki 52 teh sklepnih predlogov v okviru diskriminacije na podlagi spola, je Sodišče že presodilo, da mora predložitveno sodišče upoštevati vse delavce, na katere se nanaša nacionalna zakonodaja, iz katere izhaja različno obravnavanje, in da najboljša metoda primerjave zajema primerjavo med zadevnimi deleži delavcev moškega spola, na katere zadevno pravilo vpliva, in tistih, na katere ne vpliva, ter istimi deleži pri delavkah.(42)

59.      Sodišče je na primer v zadevi YS presodilo, prvič, da mora predložitveno sodišče upoštevati vse delavce, na katere se nanaša nacionalna zakonodaja, iz katere izhaja različno obravnavanje. Drugič, Sodišče je ponovno navedlo, da najboljša metoda primerjave zajema primerjavo zadevnih deležev delavcev, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, na katere vpliva domnevno različno obravnavanje, in tistih, na katere ne vpliva, z istimi deleži pri delavkah, ki spadajo na njeno področje uporabe.(43)

60.      Zato menim, da izraz „delež“ pomeni, da ni mogoča primerjava celih števil,(44) ampak decimalnih števil, ulomkov ali odstotkov, ki odražajo del neke skupine v celotni skupini.(45) V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče za preučitev, ali obstaja različno obravnavanje moških in žensk, oceniti položaj žensk glede na položaj moških. Natančneje, primerjati mora naslednja konkretna deleža.

61.      Prvič, preučiti mora delež žensk v prikrajšani skupini, torej skupini žensk, ki so vključene zgolj v RGSS in imajo dve ali več nezmožnosti v okviru te sheme, v primerjavi z ženskami v privilegirani skupini, torej skupini žensk, ki so vključene v dve ali več shem socialne varnosti in imajo dve ali več nezmožnosti v okviru teh shem.

62.      Drugič, nacionalno sodišče mora ugotoviti delež moških, ki majo dve ali več nezmožnosti in ki ne morejo združiti dveh ali več dajatev socialne varnosti, v primerjavi z deležem moških s takimi nezmožnostmi, ki pa lahko kombinirajo dve ali več dajatev socialne varnosti.

b)      Konkretni sporni deleži

63.      Iz odgovorov na pisna vprašanja Sodišča in obravnave je razvidno, da podatkov ne manjka. Na primer, INSS in španska vlada sta v odgovorih na ta vprašanja navedla, da je na dan 10. november 2021 število žensk z več nezmožnostmi, ki so prispevale zgolj v RGSS, znašalo 3388, medtem ko je število žensk z več nezmožnostmi, ki so prispevale v več shem socialne varnosti, znašalo 3460. Tako je razmerje med številom žensk v prikrajšani skupini in število žensk v privilegirani skupini približno ena proti ena. Ustrezni podatki za moške so 4047 in 7723, kar pomeni, da je tako razmerje za moške približno ena proti dva.

64.      Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so ti podatki veljavni, reprezentativni in pomembni.(46) V zvezi s temi konkretnimi podatki je treba ugotoviti, ali jih je mogoče upoštevati,(47) zlasti glede na datum dejanskega stanja, iz katerega izhaja spor.

65.      Poleg tega bi rada izpostavila, da trditev KM, ki jo je poudarilo predložitveno sodišče, glede števila moških in žensk, vključenih v shemi RGSS in RETA, v obravnavani zadevi ni upoštevna. Natančneje, nacionalno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe poudarilo dejstvo, da je bilo 31. januarja 2020 med vključenimi v RGSS 48,09 % žensk, medtem ko jih je bilo med vključenimi v RETA le 36,15 %.(48) Ti podatki za obravnavano zadevo niso upoštevni, ker se nanašajo na skupno število žensk med vsemi osebami, vključeni v RGSS in RETA, ne kažejo pa deleža žensk ali moških, ki so v manj ugodnem položaju. S temi številkami tudi ni mogoče dokazati vzročne zveze med zatrjevanim manj ugodnim položajem, ki ga pomeni nemožnost združevanja dveh ali več dajatev na podlagi iste sheme, in spolom zadevnih delavcev.

66.      Iz istih razlogov menim, da Sodišče ne bi smelo upoštevati podatkov, ki sta jih v pisnih odgovorih predložila INSS in španska vlada in ki se nanašajo na stopnjo udeleženosti moških in žensk v eni ali več shemah socialne varnosti oktobra 2021.(49) Komisija je na obravnavi trdila, da ti podatki prikazujejo zgolj osebe, ki spadajo v eno ali več socialnih shem v trenutku, ko so bili ti podatki dani na voljo, medtem ko pristop iz točke 63 zgoraj vključuje podatke, ki nujno prikazujejo boljši zgodovinski vidik, ker kažejo pojav zaporednih nezmožnosti v času, zaradi česar so ti podatki manj odvisni od popolnoma naključnih dogodkov.(50) Tak pristop ima tudi precejšnjo prednost, in sicer, da so preučevani deleži neodvisni od problematike dejavnosti, ki vključujejo večja tveganja, kot so nekatere dejavnosti, ki jih izvajajo samozaposlene osebe, krite z RETA, kar sta na obravnavi omenila INSS in španska vlada. Ob primerjavi zadevnih deležev žensk in moških z več nezmožnostmi, ki so pripevali zgolj v RGSS, v primerjavi s tistimi, ki so pripevali v več shem socialne varnosti, so bile zadevne skupine že zožene na skupine oseb z več nezmožnostmi. Tako se taka primerjava opira na deleže oseb, ki že imajo več nezmožnosti, ne pa na absolutne številke.

67.      Če se bi nacionalno sodišče odločilo za upoštevanje podatkov iz točke 63 zgoraj, mora preučiti, ali je delež žensk z dvema ali več nezmožnostmi, ki so prispevale zgolj v RGSS, v primerjavi z ženskami z več nezmožnostmi, ki so prispevale v dve ali več shem socialne varnosti, „znatno večje“ od števila moških v tolikšni meri, da pomeni „posebej neugoden položaj“ v smislu sodne prakse Sodišča.(51)

c)      Kaj je „znatno večji“ ali „bistveno večji delež“ posameznikov

68.      Kot sem že omenila zgoraj,(52) je treba v skladu z merili, ki jih je Sodišče razvilo za dokazovanje obstoja posredne diskriminacije, ugotoviti, ali zadevno nacionalno pravilo ženske v primerjavi z moškimi postavlja v posebej neugoden položaj.(53) V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da je obstoj takega posebej neugodnega položaja med drugim mogoče ugotoviti, če je dokazano, da zadevna nacionalna zakonodaja negativno vpliva na bistveno večji delež oseb pripadnikov enega spola v primerjavi s pripadniki drugega spola.(54) Pomembno je ugotoviti tak delež za ugotovitev, ali zadevni podatki prikazujejo popolnoma naključne ali kratkotrajne pojave in ali so na splošno pomembni.(55)

69.      Tako je na primer Sodišče v sodbi Villar Láiz, medtem ko je nacionalnemu sodišču prepustilo, naj preveri, ali zadevno nacionalno pravilo postavlja v manj ugoden položaj bistveno večji delež žensk kot moških, upoštevalo, da je bilo približno 75 % vseh delavcev, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, žensk.(56) Poleg tega je Sodišče navedlo, da je bilo 65 % delavcev, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, zaradi uporabe spornega količnika znižanja iz postopka v glavni stvari v manj ugodnem položaju. Ker sta z izpodbijano zakonodajo zlasti prizadeti skoraj dve tretjini vseh delavcev, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, tri četrtine vseh delavcev, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, pa so ženske, želi Sodišče – čeprav implicitno – povedati, da so lahko ženske v primerjavi z moškimi postavljene v posebej neugoden položaj.

70.      Če se bo predložitveno sodišče v obravnavani zadevi odločilo upoštevati podatke, ki sta jih INSS in španska vlada predložila v pisnih odgovorih,(57) kot je bilo navedeno v točki 63 zgoraj, ti podatki očitno kažejo, da medtem ko bosta lahko približno dva od treh moških z več nezmožnostmi združila dajatve iz dveh ali več shem,(58) bo to lahko storila le približno ena od dveh žensk z več nezmožnostmi.(59) Nasprotno je približno polovica žensk z več nezmožnostmi v manj ugodnem položaju zaradi zadevnega nacionalnega pravila, medtem ko znaša ta delež za moške z več nezmožnostmi le ena tretjina. Zato ta števila – pri čemer mora zadevne podatke razlagati le nacionalno sodišče – po mojem mnenju kažejo, da bo zadevno nacionalno pravilo vplivalo na sorazmerno več žensk kot moških, ker v manj ugoden položaj postavlja bistveno večji delež žensk kot moških. Tako je mogoče skleniti, da zadevno nacionalno pravilo posredno diskriminatorno učinkuje na ženske. Če pa bi bili podatki, ki so bili predstavljeni pred nacionalnim sodiščem in jih je to upoštevalo, drugačni od tistih, ki so bili predstavljeni pred Sodiščem, je lahko končni rezultat drugačen.

71.      Zato menim, da bi bilo treba na vprašanji odgovoriti, da je treba člen 4(1) Direktive 79/7 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki dejansko postavlja v manj ugoden položaj bistveno večji delež moških kot žensk, ker omogoča prejemanje dveh ali več dajatev zaradi nezmožnosti za delo, priznanih na podlagi različnih shem socialne varnosti, zaradi dveh ali več nezmožnosti, pri čemer prepoveduje prejemanje dveh ali več takih dajatev na podlagi ene same sheme, čeprav so izpolnjeni pogoji za upravičenost za vse te dajatve, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

IV.    Predlog

72.      Zato na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Juzgado de lo Social nº 26 de Barcelona (socialno sodišče št. 26 v Barceloni, Španija), odgovori:

Člen 4(1) Direktive Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki dejansko postavlja v manj ugoden položaj bistveno večji delež moških kot žensk, ker omogoča prejemanje dveh ali več dajatev zaradi nezmožnosti za delo, priznanih na podlagi različnih shem socialne varnosti, zaradi dveh ali več nezmožnosti, pri čemer prepoveduje prejemanje dveh ali več takih dajatev na podlagi ene same sheme, čeprav so izpolnjeni pogoji za upravičenost za vse te dajatve, kar mora preveriti predložitveno sodišče.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Twain, M., „Chapters from My Autobiography – XX“, North American Review št. 618, 5. julij 1907. Vendar se zdi, da je mogoče pravi izvor citata pripisati številnim drugim osebam.


3      Khaitan, T., „Indirect discrimination“ v Lippert‑Rasmussen, K. (ur.), The Routledge Handbook of the Ethics of Discrimination, Routledge, Abingdon, 2017, obiskano 1. februarja 2022, Routledge Handbooks Online.


4      Glede na predložitveno odločbo so bili to podatki, dostopni 31. januarja 2020.


5      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 215.


6      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (UL 2006, L 204, str. 23).


7      BOE št. 261 z dne 31. oktobra 2015.


8      BOE št. 221 z dne 15. septembra 1970.


9      BOE št. 104 z dne 1. maja 1991.


10      INSS je na obravnavi pojasnil, da mora za izračun takšne dajatve v razmerju do RGSS upoštevati zadnjih osem let prispevnega obdobja.


11      INSS je na obravnavi pojasnil, da mora za izračun te dajatve upoštevati prispevke v zadnjih 24 mesecih.


12      Na dan 31. januarja 2020 je bilo med delavci, vključenimi v RETA, 36,15 % žensk.


13      Glej točko 16 zgoraj.


14      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je RGSS shema, ki združuje zaposlene delavce v večini sektorjev in ki je 31. januarja 2020 imela več kot 14,5 milijona zavarovancev. V tej shemi je delež spolov precej uravnotežen, žensk je 48,09 %. Nasprotno pa je v RETA, ki vključuje samozaposlene delavce iz večine sektorjev in ima tudi precejšnje število zavarovancev (več kot 3 milijone), delež po spolu neuravnotežen, saj je žensk le 36,15 %, kar nikakor ne ustreza deležu žensk v celotni populaciji države ali v celotnem obsegu aktivnih oseb.


15      V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je bila dajatev zaradi trajne popolne nezmožnosti za delo, ki je bila odobrena leta 1999, odobrena na podlagi predhodnih prispevkov, medtem ko za dajatev, priznano leta 2018, ni bilo zahtevano obdobje predhodnega plačevanja prispevkov, saj je njen vzrok nezgoda zunaj dela, zaradi česar je zadostovala že sama vključenost v socialno zavarovanje. Predložitveno sodišče tudi poudarja, da bi bilo drugače v primeru, če bi bila druga pokojnina priznana zaradi splošne trajne nezmožnosti za kakršno koli delo, kar bi vključevalo nezmožnost nadaljnjega opravljanja določenega poklica.


16      Glej opombo 14 zgoraj.


17      Sodišče je presodilo, da pojem „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU zajema pokojnine, ki izhajajo iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, razen tistih, ki izhajajo iz zakonskega sistema financiranja, v katerega prispevajo delavci, delodajalci in morebiti javni organi v delu, ki je manj določen s takšnim delovnim razmerjem kot pa s socialno politiko. Zato v ta pojem ni mogoče vključiti sistemov ali dajatev socialne varnosti, kakršne so starostne pokojnine, ki so neposredno urejene z zakonom, brez kakršnega koli pogodbenega dogovora v okviru podjetja ali zadevne gospodarske panoge in nujno veljajo za splošne kategorije delavcev (sodba z dne 22. novembra 2012, Elbal Moreno, C‑385/11, EU:C:2012:746, točka 20 in navedena sodna praksa).


18      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Instituto Nacional de la Seguridad Social (Pokojninski dodatek za matere) (C‑450/18, EU:C:2019:696, točki 24 in 25).


19      Glej v tem smislu sodbe z dne 13. februarja 1996, Gillespie in drugi (C‑342/93, EU:C:1996:46, točka 14); z dne 22. novembra 2012, Elbal Moreno (C‑385/11, EU:C:2012:746, točka 25), in z dne 14. julija 2016, Ornano (C‑335/15, EU:C:2016:564, točka 38).


20      Glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2019, Instituto Nacional de la Seguridad Social (Pokojninski dodatek za matere) (C‑450/18, EU:C:2019:1075, točka 29).


21      Poleg tega je iz člena 1, drugi odstavek, točka (c), Direktive 2006/54 v povezavi z njenim členom 2(1)(f) razvidno, da se navedena direktiva ne uporablja za zakonske sisteme, ki so urejeni z Direktivo 79/7.


22      Glej med drugim sodbi z dne 8. junija 1994, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑382/92, EU:C:1994:233, točka 36), in z dne 15. marca 2018, Blanco Marqués (C‑431/16, EU:C:2018:189, točka 46).


23      Glej točko 16 zgoraj.


24      Glej med drugim sodbe z dne 4. decembra 2003, Kristiansen (C‑92/02, EU:C:2003:652, točka 31); z dne 4. februarja 2015, Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 21), in z dne 10. septembra 2015, Wojciechowski (C‑408/14, EU:C:2015:591, točka 35).


25      Glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI (C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 38 in navedena sodna praksa).


26      Glej med drugim sodbi z dne 13. februarja 1996, Gillesspie in drugi (C‑342/93, EU:C:1996:46, točka 16), in z dne 8. maja 2019, Praxair MRC (C‑486/18, EU:C:2019:379, točka 73).


27      Glej med drugim sodbi z dne 27. oktobra 1998, Boyle in drugi (C‑411/96, EU:C:1998:506, točka 39), in z dne 16. julija 2009, Gómez‑Limón Sánchez‑Camacho (C‑537/07, EU:C:2009:462, točka 53).


28      Glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 37 in navedena sodna praksa). Medtem ko je Sodišče v pretekli sodni praksi „posredno diskriminacijo“ opredelilo kot položaj, v katerem „uporaba nacionalnega ukrepa, ki je sicer oblikovan nevtralno, dejansko postavlja v slabši položaj veliko več žensk kot moških“ (moj poudarek) (glej zlasti sodbi Brachner, C‑123/10, EU:C:2011:675, točka 56 in navedena sodna praksa, in Elbal Moreno, C‑385/11, EU:C:2012:746, točka 29), je opredelitev iz sedanje sodne prakse enaka tisti iz člena 2(1)(b) Direktive 2006/54. V zvezi s spremembo ubeseditve glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu) (C‑389/20, EU:C:2021:777, točka 28).


29      Glej v tem smislu sodbe z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi (C‑127/07, EU:C:2008:728, točki 25 in 26); z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria (C‑83/14, EU:C:2015:480, točki 89 in 90), in z dne 9. marca 2017, Milkova (C‑406/15, EU:C:2017:198, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa). Glej tudi sodbe z dne 1. marca 2011, Association belge des Consommateurs Test‑Achats in drugi (C‑236/09, EU:C:2011:100, točka 29); z dne 26. junija 2018, MB (Sprememba spola in starostna pokojnina) (C‑451/16, EU:C:2018:492, točka 42), in z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation (C‑193/17, EU:C:2019:43, točka 42).


30      Glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2011, Römer (C‑147/08, EU:C:2011:286, točka 42), in z dne 19. julija 2017, Abercrombie & Fitch Italia (C‑143/16, EU:C:2017:566, točka 25 in navedena sodna praksa).


31      Sodba z dne 9. februarja 1999 (C‑167/97, EU:C:1999:60).


32      Tobler, C., Limits and potential of the concept of indirect discrimination, Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (Evropska komisija), 2009, str. 41. Ti skupini se imenujeta „kvalificiranci“ in „nekvalificiranci“.


33      Sodba z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja) (C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 40).


34      Sodba z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja) (C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 44).


35      Prav tam, točka 45.


36      Glej točko 47 zgoraj.


37      Glej točko 48 zgoraj.


38      Glej točko 49 zgoraj.


39      Glej med drugim sodbi z dne 14. aprila 2015, Cachaldora Fernández (C‑527/13, EU:C:2015:215, točka 28 in navedena sodna praksa), in z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).


40      Glej med drugim sodbi z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 46), in z dne 3. oktobra 2019, Schuch‑Ghannadan (C‑274/18, EU:C:2019:828, točka 46).


41      Glej med drugim sodbo z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).


42      Moj poudarek. Glej med drugim sodbe z dne 9. februarja 1999, Seymour‑Smith in Perez (C‑167/97, EU:C:1999:60, točka 59); z dne 6. decembra 2007, Voß (C‑300/06, EU:C:2007:757, točka 40), in z dne 3. oktobra 2019, Schuch‑Ghannadan (C‑274/18, EU:C:2019:828, točka 47).


43      Sodba z dne 24. septembra 2020, YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja) (C‑223/19, EU:C:2020:753, točka 52).


44      Delež je vrsta kvocienta, v katerem je števec vključen v imenovalcu in je lahko izražen kot decimalka, ulomek ali odstotek.


45      Na primer, Sodišče je pojasnilo, da upoštevanje števila prizadetih oseb ne zadostuje, saj je to število odvisno od števila aktivnih delavcev v celotni državi članici ter od razporeditve zaposlenih moških in žensk v navedeni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 1999, Seymour-Smith in Perez, C‑167/97, EU:C:1999:60, točka 59).


46      Glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 45).


47      Glej sodbo z dne 21. januarja 2021, INSS (C‑843/19, EU:C:2021:55, točka 27 in navedena sodna praksa), in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi TGSS (Brezposelnost delavcev v gospodinjstvu) (C‑389/20, EU:C:2021:777, točka 56).


48      Za konkretne podatke glej točko 24 in opombo 14 zgoraj.


49      INSS in španska vlada sta Sodišču predložili podatke iz oktobra 2021, iz katerih je razvidno, da znaša število moških, ki opravljajo zgolj eno dejavnosti, 10.295.048, medtem ko je število moških, ki so prispevali v več kot eno shemo, 198.558. Za ženske znašata ti števili 8.917.750 oziroma 185.116.


50      Stranke so razpravljale o pomenu krize zaradi covida‑19 na spolno sestavo shem socialne varnosti v zvezi s statistiko iz oktobra 2021.


51      Glej sodbo z dne 21. januarja 2021, INSS (C‑843/19, EU:C:2021:55, točka 31).


52      Točka 42 zgoraj.


53      Glej sodbe z dne 27. oktobra 1998, Boyle in drugi (C‑411/96, EU:C:1998:506, točka 76); z dne 20. oktobra 2011, Brachner (C‑123/10, EU:C:2011:675, točka 56), in z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 37).


54      Glej sodbo z dne 3. oktobra 2019, Schuch‑Ghannadan (C‑274/18, EU:C:2019:828, točka 45 in navedena sodna praksa).


55      Glej v tem smislu sodbi z dne 9. februarja 1999, Seymour‑Smith in Perez (C‑167/97, EU:C:1999:60, točka 62 in navedena sodna praksa), in z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 40).


56      Sodba z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382, točka 42). Glej tudi De la Corte Rodríguez, M., „Recent cases and the future of Directive 79/7 on equal treatment for men and women in social security: How to realise its full potential“, European Journal of Social Security 2021, zv. 23(1), 2021, str. od 44 do 61.


57      Glej točko 63zgoraj.


58      Kot je navedeno v točki 63 zgoraj, obstaja 7723 moških z več nezmožnostmi, ki s prispevali v več shem socialne varnosti, medtem ko je število moških z več nezmožnostmi, ki so prispevali zgolj v RGSS, 4047.


59      Kot je pojasnjeno v točki 63 zgoraj, znaša število žensk z več nezmožnostmi, ki so prispevale v več shem socialnega varnosti, 3460, medtem ko znaša število žensk z več nezmožnostmi, ki so prispevale zgolj v RGSS, 3388.