Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 22. oktobra 2026(1)

Zadeva C-634/25 P

Rafal Stanecki

proti

Evropski komisiji

„ Pritožba – Tožba zaradi nepogodbene odgovornosti – Javni uslužbenci – Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije – Člen 12 – Ugled službe – Člen 17a – Pravica do svobodnega izražanja – Disciplinski ukrep zaradi tona zasebne elektronske komunikacije, naslovljene na stalnega predstavnika Republike Poljske pri Evropski uniji – Zakonitost uvedbe disciplinskega postopka in disciplinskega ukrepa – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 11(1) – Omejitev uresničevanja pravice do svobodnega izražanja – Dopustnost “






I.      Uvod

1.        „Svoboda tiska se obrabi le, če se ne uporablja.“ Ta moto  francoskega satiričnega tedenika, ki izhaja ob sredah,(2) bi se lahko uporabil tudi za svobodo izražanja, pri čemer je svoboda tiska le eden od njenih vidikov. Svoboda izražanja je dragocena dobrina, temelj demokracije in kot taka mora biti učinkovito varovana. Za vsako oblast, vsak organ je mamljivo, da bi omejil, utišal, zatrl tiste, ki to svoboščino uresničujejo. Zato je bila svoboda izražanja razglašena za temeljno pravico, ki jo je treba varovati pred vmešavanjem javnih oblasti. Ali je ta svoboda izražanja manjša za uradnika Evropske unije? Ali je treba uradnika omejiti pri uresničevanju te svobode, če izraža osebno stališče in se v zasebni korespondenci obrne na organ oblasti, ne da bi pri tem očrnil ali kritiziral institucijo, v kateri je zaposlen? Ali se uradnik zaradi svojega statusa uradnika v zasebnem dopisovanju ne sme obrniti na tretjo osebo na nekoliko živahen način? Na kateri podlagi lahko institucija, v kateri je zaposlen, ob upoštevanju te temeljne pravice – samovoljno (?) – odloči, kaj je „primeren ton“, ki ga mora uporabiti uradnik, čeprav se to dopisovanje ne nanaša na institucijo?

2.        To so v bistvu vprašanja, ki se postavljajo s to pritožbo, ki jo je Rafal Stanecki vložil zoper sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. julija 2025, Stanecki/Komisija(3).

3.        V obravnavani zadevi je bil proti uradniku Evropske komisije, R. Staneckiju, ki je belgijsko-poljski državljan, uveden disciplinski postopek, v katerem mu je ta institucija izrekla disciplinski ukrep odloga povišanja v stopnji za dvanajst mesecev (v nadaljevanju: sporna odločba), ker je pisno sporočilo, ki ga je z osebnega elektronskega naslova v svojem imenu poslal stalnemu predstavniku Republike Poljske pri Evropski uniji (v nadaljevanju: veleposlanik Poljske) ter v katerem je s tonom, ki se je štel za neprimernega, kritiziral stališča zadnjenavedenega glede vprašanj v zvezi s pravno državo, njegov položaj kazalo v slabi luči.

4.        Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugodilo ničnostni tožbi, ki jo je pritožnik vložil zoper sporno odločbo, in jo razglasilo za nično zaradi napake pri presoji v zvezi s tehtanjem obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri določitvi teže sankcije (točka 1 izreka te sodbe). Vendar je Splošno sodišče zavrnilo odškodninsko tožbo (točka 2 izreka navedene sodbe), s čimer je potrdilo zakonitost samega disciplinskega postopka. Razsodilo je namreč, da je Komisija zadevno obnašanje lahko upravičeno opredelila kot „neizpolnitev obveznosti iz Kadrovskih predpisov, določenih v členu 12 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije“ (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in pritožniku naložila disciplinski ukrep, ne da bi s tem kršila njegovo pravico do svobodnega izražanja, zagotovljeno s členom 17a Kadrovskih predpisov in členom 11(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)(4).

5.        V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj razveljavi točko 2 izreka izpodbijane sodbe.

6.        Na prvem mestu, kar zadeva analizo v zvezi z opredelitvijo obnašanja pritožnika kot „disciplinske kršitve“ glede na člen 12 Kadrovskih predpisov, menim, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo, v kolikšni meri je zadevna zasebna korespondenca povzročila  zmedo glede interesov, ki bi lahko njegov položaj kazala v slabi luči v smislu tega člena. Pojasnil bom namreč, da je Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo dejanskega in neposrednega sodelovanja veleposlanika Poljske pri tej zmedi, izključilo elemente konteksta, ki so bili bistveni za pravno kvalifikacijo dejanj, ki se tako očitajo pritožniku.

7.        Na drugem mestu, kar zadeva analizo v zvezi s kršitvijo pravice do svobodnega izražanja, zagotovljene s členom 11(1) Listine, menim, da Splošno sodišče ni pravilno preučilo, kako je uvedba zadevnega disciplinskega postopka pomenila omejitev, ki je v skladu z zahtevami iz člena 52(1) Listine(5). Ker se je Splošno sodišče omejilo na to, da je v skoraj celotnem razlogovanju ponovilo besedilo in pravno analizo, ki jo je sprejelo v sodbi z dne 7. septembra 2022, DD/FRA,(6) v zvezi z uradnikom, ki je pri opravljanju svojega dela plagiral, menim, da Splošno sodišče ni konkretno in učinkovito preučilo obnašanja in zadevnega posega ter ni upoštevalo jamstev učinkovitega sodnega nadzora.

II.    Pravni okvir

8.        V naslovu II Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na „[p]ravice in obveznosti uradnikov“, člen 12 določa:

„Uradnik se vzdrži kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njegov položaj lahko kazali v slabi luči.“

9.        Člen 17a(1) Kadrovskih predpisov določa:

„Uradnik ima pravico do svobode izražanja, pri čemer mora spoštovati načela lojalnosti in nepristranskosti.“

III. Dejansko stanje

10.      Za namene te pritožbe je dejansko stanje mogoče povzeti, kot sledi.(7)

11.      Pritožnik se je 19. decembra 2021 s svojega osebnega elektronskega naslova dopisoval s poljskim veleposlanikom (v nadaljevanju: izmenjava spornih elektronskih sporočil).

12.      Prvo od teh elektronskih sporočil, ki je bilo poslano ob 19.49 in napisano v poljščini, je bilo naslovljeno „Božično voščilo veleposlaniku [Poljske]“. Napisano je bilo:

„Spoštovani gospod veleposlanik,

Po nedavnih dogodkih na Poljskem bi vam rad zaupal svojo željo, da bi tako kot tisti na Poljskem, ki so vam podelili mandat, politično odgovarjali za svoje protievropske in proruske dejavnosti.

Tukaj v Bruslju [(Belgija)] vaše ime predstavlja uničenje demokracije in svobodnih medijev. Želel bi vam zagotoviti, da vaše dejavnosti v Bruslju zagotovo ne bodo pozabljene.

O vprašanju, ali ste zavestno škodovali interesom Poljske ali ne, bo odločalo neodvisno sodišče v svobodni Poljski.

Sprejmite, gospod, izraz mojega globokega spoštovanja.

Rafal Stanecki

Bruselj“

13.      Veleposlanik Poljske je istega dne ob 19.57 pritožniku odgovoril, pri čemer je elektronsko sporočilo poslal v vednost generalni sekretarki Komisije in vodji kabineta predsednice Komisije. V tem elektronskem sporočilu je pisalo:

„[…]

Želim vam učinkovito delo v zvezi s podnebnimi spremembami [in računam na] ukrepanje Komisije […]

Upam, da mi ne grozite in me ne želite ustrahovati.

[…]“

14.      Pritožnik je v odgovor na to elektronsko sporočilo istega dne ob 20.47 poljskemu veleposlaniku poslal drugo elektronsko sporočilo, v katerem je napisano:

„[…]

Zahvaljujem se vam za hiter odgovor in vašo zaskrbljenost glede Komisije […] Jaz bi bil bolj zaskrbljen za prihodnost Poljske in njeno članstvo v [Uniji].

Komisija se bo že znašla.

Vredno je besedilo pozorno prebrati in razmisliti o posledicah svojih dejanj.

[…]“

15.      Generalna sekretarka Komisije je menila, da je izmenjava spornih elektronskih sporočil neprimerna, zato je naslednji dan zahtevala, da se zadeva predloži Preiskovalnemu in disciplinskemu uradu Komisije (IDOC). Izvedena je bila upravna preiskava in uveden je bil disciplinski postopek, ker je pritožnik kršil člene 11, 12 in 17a Kadrovskih predpisov, ker je v tej izmenjavi uporabil neprimeren ton.

16.      Ta postopek je pripeljal do sprejetja, prvič, sporne odločbe, katere zakonitost je predmet te zadeve, in drugič, odločbe, da se ime pritožnika začasno ne vpiše na seznam uradnikov, ki napredujejo v okviru napredovalnega obdobja 2022, katere zakonitost je predmet postopka v zadevi Stanecki/Komisija (C-233/25 P), ki je trenutno prekinjen.

17.      Pritožnik je 29. septembra 2023 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil pritožbo zoper sporno odločbo, ki je bila 25. januarja 2024 zavrnjena.

IV.    Postopek pred sodiščema Unije

A.      Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

18.      Pritožnik je 21. februarja 2024 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti sporne odločbe in, drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi sprejetja te odločbe.

1.      Predlog za razglasitev ničnosti

19.      Pritožnik je v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti navedel štiri tožbene razloge, od katerih se je prvi nanašal na očitne napake pri presoji več pripravljalnih aktov, drugi na kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov, tretji na kršitev pravice do svobodnega izražanja in četrti na kršitev členov 10 in 22 Priloge IX h Kadrovskim predpisom. Pritožnik je prav tako predlagal odškodnino za telesno in psihološko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi sporne odločbe in ki jo je ocenil na 50.000 EUR.

20.      Kar zadeva predloge za razglasitev ničnosti, je Splošno sodišče v točkah od 23 do 49 izpodbijane sodbe najprej preučilo prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na očitne napake pri presoji v več pripravljalnih aktih, nato pa ga je zavrnilo kot neutemeljenega.

21.      Prvič, razsodilo je, da sta v nasprotju s trditvami pritožnika tako IDOC kot organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) upoštevala politični okvir, v katerem je potekala izmenjava spornih elektronskih sporočil. Splošno sodišče je v točkah 38 in 39 te sodbe poudarilo, da bi se po mnenju OI pritožnik moral ravno zaradi politično občutljivih okoliščin izogniti temu, da bi se obrnil na veleposlanika Poljske na neprimeren način glede teme, ki je predmet polemik.

22.      Drugič, zavrnilo je trditev pritožnika, ki se je nanašala na preprosto identifikacijo njegovih funkcij v Komisiji z iskanjem po internetu.

23.      Tretjič, Splošno sodišče je na podlagi sodbe z dne 24. novembra 2021, CX/Komisija,(8) razsodilo, da IDOC in generalni direktorici generalnega direktorata (GD) Komisije za človeške vire in varnost ni mogoče očitati, da sta upoštevala dejstvo, da se pritožnik ni distanciral kot uradnik Komisije, ker je to dejstvo eden od elementov, ki tvorijo njegovo ravnanje, ki je lahko z vidika tretjih oseb povzročilo zmedo glede interesov, ki jim sledi Unija, za katero dela.

24.      Splošno sodišče je nato v točkah od 51 do 73 oziroma od 75 do 92 izpodbijane sodbe preučilo drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov, in tretji tožbeni razlog, ki se je nanašal na domnevno kršitev pravice do svobodnega izražanja, nato pa ju je zavrnilo kot neutemeljena. Ker se njegove presoje izpodbijajo v okviru te pritožbe, so posebej povzete v točkah od 47 do 52 in od 74 do 76 teh sklepnih predlogov.

25.      Nazadnje, Splošno sodišče je v zvezi s četrtim tožbenim razlogom za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na kršitev členov 10 in 22 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, v točkah od 94 do 151 te sodbe preučilo način, kako je OI določil disciplinski ukrep glede na obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je treba upoštevati. V zvezi s tem je menilo, da OI ne more upoštevati okoliščine, da je pritožnik izpodbijal pravno kvalifikacijo dejanj, ki se mu očitajo, da bi izrekel strožji ukrep, in je zato presodilo, da „je treba [sporno] odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem se je […] tristranski OI napačno oprl na ravnanje tožeče stranke med disciplinskim postopkom kot obteževalno okoliščino“.

2.      Predlog za povrnitev škode

26.      Splošno sodišče je v točki 155 izpodbijane sodbe najprej opozorilo na tri pogoje, katerih izpolnitev je nujna za uveljavljanje odgovornosti institucije v okviru odškodninskega zahtevka, ki ga vloži uradnik, in sicer na nezakonitost ravnanja, ki se očita tej instituciji, na resničnost zatrjevane škode ter na obstoj vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo.

27.      Splošno sodišče je nato v točki 157 te sodbe odškodninski zahtevek za povrnitev domnevne telesne škode, ki naj bi jo utrpel pritožnik, zavrnilo kot neutemeljen. Razsodilo je, da je Komisija lahko zakonito začela disciplinski postopek zoper pritožnika in mu izrekla disciplinski ukrep zaradi obnašanja pri izmenjavi spornih elektronskih sporočil. Splošno sodišče je tako razsodilo, da čeprav je bilo v sporni odločbi pravo napačno uporabljeno, ta ne postavlja pod vprašaj veljavnosti disciplinskega postopka v celoti, tako da prvi pogoj v zvezi z nezakonitostjo ravnanja ni izpolnjen.

28.      Splošno sodišče je v točki 162 navedene sodbe nazadnje zavrnilo odškodninski zahtevek za povrnitev domnevne psihološke škode, ki naj bi jo utrpel pritožnik, kot neutemeljen. Prvič, presodilo je, da pritožnik ni pojasnil, v kolikšni meri naj bi bilo 19-mesečno trajanje disciplinskega postopka nerazumno. Drugič, menilo je, da je bila z razglasitvijo ničnosti sporne odločbe ustrezno in zadostno povrnjena psihološka škoda, ki je nastala zaradi posega v njegov ugled in poklicno integriteto. Tretjič, opozorilo je, da Komisija ni kršila pravice do svobodnega izražanja.

29.      Glede na te elemente je Splošno sodišče v točki 163 izpodbijane sodbe sporno odločbo razglasilo za nično, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

B.      Pritožba, vložena pri Sodišču, in vzporedno sprejetje odločbe o spremembi s strani Komisije

1.      Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

30.      Pritožnik je 26. septembra 2025 vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo. V svojih predlogih Sodišču predlaga, naj razveljavi točko 2 izreka te sodbe in ugotovi, da je njegova tožba, vložena pri Splošnem sodišču, vključno s predlogom za povrnitev škode, utemeljena, naj sporno odločbo razglasi za nično ali zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in Komisiji naloži plačilo stroškov.

31.      Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže kot nedopustno oziroma, podredno, zavrne kot neutemeljeno in pritožniku naloži plačilo stroškov.

32.      Pritožnik in Komisija sta na obravnavi 9. septembra 2026 podala ustna stališča in odgovorila na vprašanja, ki jima jih je postavilo Sodišče.

2.      Odločba o spremembi

33.      Komisija je vzporedno z vložitvijo te pritožbe na podlagi člena 266 PDEU izvršila izpodbijano sodbo, tako da je 24. oktobra 2025 sprejela odločbo o spremembi (v nadaljevanju: odločba o spremembi), s katero je želela odpraviti nezakonitost sporne odločbe. S to odločbo o spremembi je bil disciplinski ukrep zoper pritožnika, in sicer odlog povišanja v stopnji, skrajšan na devet mesecev in velja od 1. novembra 2025. Pritožnik je 21. januarja 2026 zoper to odločbo vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ki je bila 8. maja 2026 zavrnjena.

34.      Pritožnik je 17. julija 2026 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil novo tožbo na podlagi člena 270 PDEU, vpisano pod opravilno številko T-446/26, s katero je predlagal, prvič, razglasitev ničnosti odločbe o spremembi in, drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi njenega sprejetja.

35.      Ta druga tožba se od prve razlikuje v delu, v katerem se pritožnik v okviru tretjega tožbenega razloga za razglasitev ničnosti izrecno sklicuje na kršitev pravice do spoštovanja njegovega zasebnega življenja in komunikacij, zagotovljene s členom 7 Listine.

V.      Pravna analiza pritožbe

A.      Dopustnost pritožbe

36.      Komisija trdi, da ta pritožba ni dopustna, ker je bila z izpodbijano sodbo v točki 1 izreka sporna odločba razglašena za nično v celoti, s čimer je bilo v celoti ugodeno predlogom pritožnika za razglasitev ničnosti. Po mnenju Komisije želi pritožnik doseči le nadomestitev obrazložitve te sodbe v zvezi z drugim in tretjim tožbenim razlogom za razglasitev ničnosti, ki se nanašata na kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov oziroma pravice do svobodnega izražanja. Poleg tega Komisija trdi, da ker predlog za povrnitev odškodnine temelji na škodi, ki naj bi pritožniku nastala zaradi sprejetja sporne odločbe, v zvezi s tem ni več treba preučiti utemeljenosti navedene sodbe. Po njenem mnenju bi bilo treba ta predlog preučiti v okviru ničnostne tožbe, vložene zoper odločbo o spremembi, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče (T-446/26).

37.      Sam menim, da je pritožba dopustna.

38.      Naj spomnim, da v skladu s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi sklepnimi predlogi.(9) V zvezi s tem člen 169(1) Poslovnika Sodišča določa, da se s pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka te odločbe, v celoti ali deloma razveljavi. Ta zadnja določba izvaja temeljno načelo na področju pritožb, v skladu s katerim je treba s pritožbo izpodbijati izrek odločbe Splošnega sodišča, ne more pa se z njo predlagati zgolj sprememba nekaterih delov obrazložitve te odločbe.(10) Predpostavka za obstoj pravnega interesa je to, da lahko pritožba zaradi svojega izida prinese korist za stranko, ki jo je vložila.(11)

39.      V obravnavanem primeru je v izreku izpodbijane sodbe navedeno:

„1.      [Sporna] odločba, s katero je bila [pritožniku] izrečena disciplinski ukrep odloga povišanja v stopnji za obdobje dvanajstih mesecev, se razglasi za nično.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      R. Stanecki in Komisija nosita svoje stroške.“

40.      Ta izrek je treba razlagati ob upoštevanju razlikovanja med vprašanjem kvalifikacije zadevnega obnašanja kot „disciplinske kršitve“, zaradi katere je bil uveden disciplinski postopek, na eni strani in višine sankcije, izrečene v sporni odločbi ob koncu tega postopka, na drugi strani.

41.      S točko 1 izreka izpodbijane sodbe je bila sporna odločba razglašena za nično. Gre za razglasitev ničnosti odločbe v celoti zaradi nespoštovanja načela individualizacije sankcije.(12) Tako tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno zavrnilo drugi in tretji tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki sta se nanašala na kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov oziroma pravice do svobodnega izražanja, ta ugotovitev dejansko ne bi vplivala na presojo zakonitosti sporne odločbe, saj je bila ta odpravljena iz pravnega reda in pritožnik na podlagi tega ne bi imel nobene koristi. Zato se predlogi iz te pritožbe ne morejo nanašati na razveljavitev točke 1 izreka izpodbijane sodbe.(13)

42.      Vendar je iz točke 151 te sodbe očitno, da je bila ta odločba razglašena za nično „v delu, v katerem je“ tristranski OI storil napako pri določitvi višine sankcije, ker je napačno upošteval obnašanje pritožnika med disciplinskim postopkom kot obteževalno okoliščino. Poleg tega je iz točk 73, 92, 156 in 161 navedene sodbe izrecno razvidno, da je Splošno sodišče potrdilo zakonitost disciplinskega postopka, ki ga je uvedla Komisija, ko je razsodilo, da izmenjava spornih elektronskih sporočil dejansko pomeni disciplinsko kršitev, ki je položaj uradnika kazala v slabi luči v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov (drugi razlog za razglasitev ničnosti, točke od 55 do 73 in 156 izpodbijane sodbe), ki jo je Komisija lahko sankcionirala, ne da bi bila s tem kršena pravica pritožnika do svobodnega izražanja (tretji razlog za razglasitev ničnosti, točke od 78 do 92, 156 in 161 te sodbe).(14) V zvezi s tem je Splošno sodišče razsodilo, da sporna odločba ne izraža obstoja nezakonitega ravnanja Komisije, tako da ni mogoče uveljavljati njene odgovornosti. Na tej podlagi je torej Splošno sodišče v točki 2 izreka navedene sodbe zavrnilo odškodninski zahtevek, ki ga je vložil pritožnik. V zvezi s tem naj poudarim, da v nasprotju s trditvijo Komisije na obravnavi ta zahtevek ne temelji le na škodi, ki naj bi zadnjenavedenemu nastala zaradi sprejetja sporne odločbe, ampak se nanaša tudi na škodo, ki je nastala zaradi uvedbe disciplinskega postopka.(15)

43.      Prav zato, ker je Splošno sodišče priznalo zakonitost disciplinskega postopka, je Komisija lahko sprejela odločbo o spremembi, ne da bi morala odločiti o uvedbi novega disciplinskega postopka zoper pritožnika. Glede na te elemente ni mogoče razumno trditi, da je pritožnik uspel v postopku zaradi razglasitve ničnosti sporne odločbe. Ta namreč ohranja nedvomen interes za izpodbijanje pravne analize v zvezi z zakonitostjo ravnanja Komisije, na katero je Splošno sodišče oprlo zavrnitev njegove odškodninske tožbe in na podlagi katere je Komisija sprejela odločbo o spremembi. Če bi se mu ta možnost odvzela, bi to pomenilo kršitev učinkovitega sodnega varstva, ki mu pripada na podlagi člena 47 Listine. Če bi bila ta pritožba razglašena za nedopustno, bi torej izpodbijana sodba, na podlagi katere je bila sprejeta odločba o spremembi, postala pravnomočna, zato Splošno sodišče ne bi ponovno odločalo o trditvah, ki jih je predstavil pritožnik.

44.      V teh okoliščinah je treba, da bi se pritožniku zagotovila do dvostopenjskega sodnega varstva v postopku, ki teče, to pritožbo razglasiti za dopustno v delu, v katerem se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe.

B.      Utemeljenost pritožbe

45.      Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge, s katerimi Splošnemu sodišču očita, prvič, da je napačno razlagalo obseg člena 12 Kadrovskih predpisov in zlasti pogoj v zvezi z dokazovanjem zmede glede interesov, drugič, da je napačno razlagalo pogoje dopustnosti poseganja v uresničevanje pravice uradnika do svobodnega izražanja in da je zato, tretjič, napačno presodilo pogoj v zvezi z zakonitostjo ravnanja Komisije za namene njegovega odškodninskega zahtevka.

1.      Prvi pritožbeni razlog: napačna presoja Splošnega sodišča glede pogoja v zvezi z obstojem zmede glede interesov v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov

46.      Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da izmenjava spornih elektronskih sporočil upravičuje uvedbo disciplinskega postopka zoper njega, ker je to obnašanje kazalo njegov položaj v slabi luči v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov in zlasti ustvarilo položaj, v katerem je nastala zmeda glede tega, kaj so njegovi zasebni interesi in kaj so interesi, ki jim sledi Komisija.

a)      Izpodbijana sodba

47.      Splošno sodišče je trditve, ki jih je pritožnik navedel v podporo drugemu tožbenemu razlogu za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na kršitev člena 12 Kadrovskih predpisov, preučilo v točkah od 55 do 73 izpodbijane sodbe, nato pa ga je zavrnilo kot neutemeljenega.

48.      To sodišče je v točkah od 56 do 60 te sodbe spomnilo na načela, ki jih je sodna praksa razvila v zvezi z obsegom člena 12 Kadrovskih predpisov in zlasti v zvezi s tem, ali mora uradnik pokazati dolžno spoštovanje do „ugleda službe“, in iz tega sklepalo, da „če je uradnik, čeprav deluje zasebno, določljiv kot član osebja institucije in se obnaša tako, da je to obnašanje glede na okoliščine, v katerih je do njega prišlo, mogoče šteti za neprimerno in da lahko ustvari zmedo glede zasebnih interesov, ki jim namerava slediti s tem obnašanjem, in interesov, ki jim sledi Unija, za katero dela, je lahko to obnašanje predmet disciplinskega postopka, če lahko poslabša odnos zaupanja med Unijo in uradnikom, saj lahko pomeni neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz člena 12 Kadrovskih predpisov“ (točka 61 navedene sodbe).

49.      Splošno sodišče je ob upoštevanju te opredelitve v točki 73 izpodbijane sodbe ugotovilo, da obnašanje pritožnika pri izmenjavi spornih elektronskih sporočil pomeni neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz člena 12 Kadrovskih predpisov, zaradi neprimernosti te izmenjave, ki izhaja zlasti iz tona, ki je bil tam uporabljen (točke od 63 do 67 te sodbe), iz zmede glede interesov, ki jo je povzročil pritožnik (točke od 68 do 71 navedene sodbe), in posega v odnos zaupanja med Unijo in uradnikom (točka 72 iste sodbe).

50.      Natančneje, Splošno sodišče je, prvič, potrdilo mnenje Komisije, da sta vsebina in ton izmenjave spornih elektronskih sporočil neprimerna (točka 67 izpodbijane sodbe). Poudarilo je, da je bilo besedilo te izmenjave „nedvoumno sovražno in nespoštljivo“ (točka 63 te sodbe), in da kaže na „očitno sovražen odnos, ki precej presega premišljeno kritiko“ (točka 65 navedene sodbe). Razsodilo je tudi, da ton „ni [bil] v skladu z obzirnostjo, ki se pričakuje od strokovnjaka pri opravljanju njegovih nalog“, saj je ta „prepričljivo izraža[l] neutemeljene obtožbe, ki postavljajo pod vprašaj delo veleposlanika [Poljske] pri opravljanju njegovih funkcij“ (točka 66 iste sodbe).

51.      Drugič, Splošno sodišče je v točki 71 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bila izmenjava spornih elektronskih sporočil taka, da bi se lahko z vidika veleposlanika Poljske zdelo, da bi lahko povzročila  zmedo glede interesov, ki jim sledi Unija, za katero dela. V tem okviru je Splošno sodišče, potem ko je ugotovilo, da pritožnik v tej izmenjavi ni omenil svojega statusa uradnika Komisije, vseeno poudarilo, da ni sprejel previdnostnih ukrepov za omejitev obsega svojih elektronskih sporočil in zlasti da v delu, v katerem se sklicuje na mesto Bruselj, veleposlaniku Poljske ne more očitati, da je sam opravil poizvedbe glede njegove identitete in je vzpostavil povezavo s funkcijo, ki jo ima pri Komisiji (točka 69 te sodbe). Poleg tega je Splošno sodišče razsodilo, da pritožnik ob upoštevanju svojega visokega naziva (AD 8) in delovnih izkušenj v Komisiji, posebno občutljivega političnega konteksta in vloge, ki jo ima ta institucija v tem okviru, ni mogel prezreti, da mora ravnati previdno, ker je mogoče njegove izjave razlagati tako, kot da jih je podal uradnik Komisije in da presegajo zgolj osebno mnenje, ki ga je izrazil izključno kot državljan (točka 70 navedene sodbe).

52.      Nazadnje in tretjič, Splošno sodišče je v točki 72 iste sodbe razsodilo, da je obnašanje pritožnika lahko vplivalo na podobo Unije navzven, to je na podobo posebej spodobnega in spoštljivega vedenja, ki ga je upravičeno pričakovati od članov njenega osebja zlasti v razmerju do stalnega predstavnika države članice, kot je veleposlanik Poljske, tako da je njegovo obnašanje škodovalo odnosu zaupanja med Unijo in uradnikom.

b)      Trditve strank

53.      Prvi pritožbeni razlog ima dva dela.

54.      Pritožnik s prvim delom prvega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče napačno presodilo obseg člena 12 Kadrovskih predpisov v zvezi z dejanji, ki jih je uradnik storil v svojem zasebnem življenju. Po eni strani naj bi Splošno sodišče sprejelo široko razlago te določbe s tem, da jo je uporabilo za položaj, v katerem se pritožniku očita, da je ustvaril zmedo glede tega, kaj so njegovi zasebni interesi in kaj so interesi, ki jim sledi Komisija, čeprav je dokazano, da je sporna elektronska sporočila poslal zasebno zunaj delovnega okvira Komisije in ni deloval niti v imenu niti za račun Komisije. Na drugi strani naj bi Splošno sodišče sprejelo nerazumno razlago tega člena 12 s tem, da je od uradnika, ki je deloval kot državljan, zahtevalo, naj sistematično napiše opozorilo, da ne izraža uradnega stališča Unije. Šlo naj bi za nesorazmerno zahtevo, ki naj bi bila poleg tega v nasprotju z dolžnostjo diskretnosti, ki prav tako izhaja iz tega člena.

55.      Pritožnik z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je obrazložitev analize iz točk od 68 do 71 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na presojo merila v zvezi z obstojem verjetnosti zmede glede interesov, protislovna.

56.      Natančneje, ugotovitev iz točke 71 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „bi se lahko obnašanje pritožnika z vidika veleposlanika [Poljske] zdelo tako, da bi lahko povzročilo zmedo glede interesov, ki jim sledi Unija, za katero dela“, naj bi bila v očitnem nasprotju z ugotovitvijo iz točke 68 te sodbe, da „iz izmenjave spornih elektronskih sporočil ni razvidno, da bi izrecno trdil, da piše v imenu ali za račun Komisije“. Po njegovem mnenju bi taka ugotovitev implicitno, vendar nujno potrjevala njegovo trditev, navedeno v točki 53 navedene sodbe, da je tako zmedo glede njegovih osebnih interesov in interesov Komisije ustvaril veleposlanik Poljske, ki je objavil izmenjavo spornih elektronskih sporočil in nato o tem govoril v poljskih medijih.

57.      Komisija izpodbija te trditve. V odgovor na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče, je opozorila na obseg člena 12 Statuta, kot ga je opredelilo Splošno sodišče v sodbi z dne 1. junija 2022, Cristescu/Komisija(16). Trdila je, da morajo uradniki Unije, čeprav lahko načeloma svobodno izrazijo svoje mnenje zasebno, poskrbeti za to, da pazijo na določeno diskretnost, da ne kazali svojega položaja v slabi luči, saj ohranijo svoj status v vseh okoliščinah. Zlasti bi morali ti pri zasebni korespondenci, naslovljeni na diplomatskega predstavnika države članice, izkazati „diplomatsko spoštovanje“ in vljudnost, da se zagotovi mirnost v odnosih med Komisijo in državami članicami ter tesno sodelovanje med njimi. V teh okoliščinah, če bi se uradnik obnašal popolnoma neprimerno in očitno sovražno do stalnega predstavnika, bi ta uradnik lahko povzročil zmedo, ki bi vplivala na interese Komisije.

c)      Presoja

58.      Namen člena 12 Kadrovskih predpisov je zagotoviti, da uradniki pri svojem ravnanju ohranjajo dostojanstvo, ki pritiče posebej spodobnemu in spoštljivemu vedenju, ki se upravičeno pričakuje od mednarodnih javnih uslužbencev.(17) Ta določba tako kot člena 11 in 21 Kadrovskih predpisov je eden od posebnih izrazov dolžnosti lojalnosti, ki velja za vse uradnike.(18) Ta dolžnost namreč od zadevnega uradnika zahteva ne samo, da se vzdrži ravnanja, ki krati dostojanstvo funkcije in krni spoštovanje, ki ga je treba izkazovati do institucije in njenih organov, ampak tudi, da zagotavlja, zlasti če ima višji naziv, ravnanje, ki ne vzbuja nikakršnega suma, zato da se vedno ohranja obstoječe zaupanje med institucijo in tem uradnikom.(19) Iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da upoštevanje te dolžnosti lojalnosti ni potrebno samo pri uresničevanju posebnih nalog, zaupanih uradniku, ampak se razteza tudi na vse ravni odnosov, ki obstajajo med uradnikom in institucijo.(20)

59.      Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe opredelilo naravo obnašanja, ki lahko, čeprav je do njega prišlo v zasebnem življenju uradnika, kaže njegov položaj v slabi luči v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov. V skladu s to opredelitvijo lahko, če je uradnika mogoče identificirati kot člana osebja institucije, obveznosti, ki izhajajo iz tega člena, niso izpolnjene, če je to obnašanje glede na kontekst neprimerno, povzroča zmedo glede interesov in lahko poslabša  obstoječ odnos zaupanja med Unijo in uradnikom. Navedena opredelitev temelji na treh pogojih, katerih obstoja pritožnik ne izpodbija. Izpodbija se le izpolnitev drugega pogoja, ki se nanaša na ugotovitev zmede glede interesov.

60.      Na prvem mestu ugotavljam, da ima opredelitev iz točke 61 izpodbijane sodbe zelo široko področje uporabe. Na eni strani je Sodišče na materialni ravni spomnilo, da je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice(21) pojem „zasebno življenje“ v smislu člena 8(1) Evropske konvencije za človekove pravice temeljne svoboščine(22) širok pojem, ki ga ni mogoče izčrpno opredeliti.(23) Na drugi strani je na osebni ravni mogoče dandanes vsakega uradnika „identificirati kot člana osebja institucije“ glede na trenutne tehnologije in zlasti glede na dostopnost spletnih javnih evidenc uslužbencev in uradnikov Unije.(24) Ker se ta opredelitev torej uporablja za vsako obnašanje uradnika v njegovem zasebnem življenju, je treba vsakega od teh pogojev razlagati in uporabljati ozko, pri čemer je treba poleg tega upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera.

61.      Na drugem mestu naj poudarim, da so se sodbe z dne 19. aprila 1988, M./Svet,(25) z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija,(26) in z dne 24. novembra 2021, CX/Komisija,(27) na katere se je Splošno sodišče oprlo pri uporabi navedene opredelitve, nanašale na položaje, v katerih je obnašanje uradnika očitno pričalo o dvoumnosti glede interesov, ki jim ta sledi, in o tem, da je kazalo njegov položaj v slabi luči.

62.      Tako ne bi nihče niti pomislil na to, da bi izpodbijal, da je v položaju, ki je bil predmet sodbe z dne 24. novembra 2021, CX/Komisija,(28) vsekakor obstajala zmeda glede interesov, saj se je uradnik, ki ga je Komisija takrat pooblastila za okvirno pogodbo, brez dovoljenja in prikrito pogajal o naročilu v zvezi z izvajanjem te pogodbe, kar je pripeljalo do preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). V nasprotju z obravnavano zadevo je ravnanje tega uradnika spadalo v okvir opravljanja njegovih nalog.

63.      Prav tako je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija,(29)očitno, da uradnik, ki je brez dovoljenja objavil delo, v katerem je navedel agresivne, zaničevalne ali celo žaljive trditve v zvezi s člani Komisije in postavljal pod vprašaj temeljen usmeritve ekonomske in monetarne politike Skupnosti, izvajanje katerih je bila njegova naloga v tej instituciji, očitno ni izpolnil svojih dolžnosti lojalnosti in integritete. Tudi v tem primeru in v nasprotju z obravnavano zadevo je ravnanje tega uradnika spadalo v okvir opravljanja njegovih nalog.

64.      Nazadnje, obstajala je očitna izguba zaupanja med institucijo in uradnikom v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. aprila 1988, M./Svet,(30) ker je ta uradnik podal lažne izjave, da bi bil upravičen do nadomestil, družinskih dodatkov in letnih potnih stroškov, ki jih je izplačala Komisija, ter ni izpolnil svojih obveznosti lojalnosti in ugleda, ker ni spoštoval nalogov, na katere je bil obsojen z več sodnimi odločbami.

65.      Obravnavana zadeva pa se z več vidikov razlikuje od sodb, navedenih v točkah od 61 do 64 teh sklepnih predlogov. Najprej, glede na ugotovitve Splošnega sodišča v točkah 61, 62 in 68 izpodbijane sodbe zadevno obnašanje ne spada v okvir opravljanja nalog pritožnika, saj je ta izrazil zaskrbljenost glede splošnih političnih tem v zvezi s svojo državo izvora v sporočilu, podpisanem v svojem imenu, ki ga je poslal iz svojega osebnega poštnega predala zunaj delovnega časa. Vprašanje, ali to obnašanje, kot je trdila Komisija na obravnavi, spada na področje odnosov med uradnikom in institucijo, ker je bilo to sporočilo naslovljeno na stalnega predstavnika države članice pri Uniji, je bolj občutljivo in bi si zaslužilo temeljito analizo. Dalje, ni sporno, da v besedilu iz izmenjave spornih elektronskih sporočil niso omenjenih nobenih dvomov glede Komisije, njenih članov ali nekaterih poimensko imenovanih uradnikov. Nazadnje, izjave, namenjene veleposlaniku Poljske, se niso kazensko preganjale. Čeprav je bil ton označen za „neprimeren“, pa jih noben organ ni štel za žaljive, obrekljive ali škodljive za ugled veleposlanika.

66.      V takih okoliščinah menim, da bi moralo Splošno sodišče ob upoštevanju vseh konkretnih in objektivnih okoliščin zadeve zelo strogo presoditi, v kakšnem obsegu bi lahko tako obnašanje v zasebnem življenju uradnika samo po sebi ustvarilo zmedo glede interesov, ki jim sledi Unija.

67.      Njegova analiza v točkah od 61 do 73 izpodbijane sodbe pa po mojem mnenju ne izpolnjuje teh zahtev.

68.      Prvič, Splošno sodišče ni izpeljalo pravnih posledic iz dejstev in ugotovitev, ki jih je navedlo v točkah 5, 69 in 70 izpodbijane sodbe ter ki kažejo na neposredno in odločilno sodelovanje veleposlanika Poljske pri ustvarjanju zmede glede osebnih interesov pritožnika in interesov Komisije. Natančneje, nikakor ni upoštevalo okoliščine, da se je veleposlanik Poljske zaradi poizvedb, ki jih je sam opravil glede identitete pritožnika, seznanil s tem, da je uradnik Komisije, in da je ta komunikacija nato dobila poklicno noto. To dokazujeta odgovor poljskega veleposlanika na prvo elektronsko sporočilo pritožnika in razkritje zasebne vsebine teh izmenjav članom Komisije.

69.      Drugič, ne strinjam se z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da se je pritožnik obnašal na način, ki bi lahko povzročil zmedo glede interesov, zgolj zato, ker je v sporočilu omenil mesto Bruselj in ni sprejel potrebnih previdnostnih ukrepov za omejitev obsega dopisovanja.(31) Ta analiza namreč pripelje do tega, da se uradniku v njegovem osebnem življenju naložijo enake obveznosti, kot jih ima uradnik, ki pošilja sporočila iz svojega službenega poštnega predala ali javno izraža svoje mnenje, in sicer:

–        obveznost predhodnega opozorila, v skladu s katero bi moral uradnik v vsakem elektronskem sporočilu, poslanem iz njegovega osebnega poštnega predala, sogovornika obvestiti, da ne govori v imenu Unije, in

–        obveznost previdnosti, ki bi od njega zahtevala, da stalno pazi na izraze, ki jih uporablja pri pisanju svojih osebnih elektronskih sporočil, pri čemer bi moral misliti na vse mogoče razlage in okoliščine.

70.      Ti obveznosti pa presegata sfero opravljanja poklicne dejavnosti in odnosov z institucijo. Splošno sodišče je tu uvedlo nadzor nad izražanjem uradnika, ki je neutemeljen in nerazumen v okviru zasebne korespondence, ki se pošilja iz osebnega poštnega predala. Ime, navedeno na dnu zasebne korespondence, čeprav lahko odraža družbeno ali etnično poreklo, samo po sebi ne dokazuje pripadnosti instituciji. Nasprotno, omogoča razlikovanje med avtorjem in institucijo, v kateri je zaposlen, ter ugotovitev, da je soglašal z izjavami in vsebino zasebne korespondence ter zanje odgovarja. Očitek uradniku, ki deluje kot državljan v svoji zasebni sferi, da ni razkril svoje pripadnosti instituciji, v kateri je zaposlen, je tudi v nasprotju z dolžnostjo opreznosti ali diskretnosti, ki izhaja iz člena 12 Kadrovskih predpisov.

71.      Zato menim, da je Splošno sodišče pri ugotovitvi, da je Komisija lahko zakonito začela disciplinski postopek proti pritožniku, ker je njegovo obnašanje povzročilo zmedo glede interesov v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov, napačno uporabilo pravo.

72.      Prvi pritožbeni razlog je zato utemeljen.

2.      Drugi pritožbeni razlog: napačna presoja pravice do svobodnega izražanja

73.      Pritožnik v utemeljitev drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 78 do 92 izpodbijane sodbe, trdi, da je Splošno sodišče kršilo obseg pravice do svobodnega izražanja, zagotovljene s členom 11 Listine, členom 17a Kadrovskih predpisov in členom 10 EKČP.

a)      Izpodbijana sodba

74.      Kar zadeva tožbeni razlog za razglasitev ničnosti, ki se nanaša na domnevno kršitev pravice pritožnika do svobodnega izražanja, je Splošno sodišče svojo analizo oprlo na načela in metodo, ki jih je razvilo v sodbi DD/FRA. Potem ko je v točki 82 izpodbijane sodbe spomnilo, da imajo uradniki in uslužbenci Unije pravico do svobodnega izražanja, je v točki 83 te sodbe poudarilo, da v obravnavani zadevi Komisiji ni mogoče očitati, da je želela pritožniku absolutno preprečiti izvrševanje te pravice. Splošno sodišče je v točkah od 84 do 87 navedene sodbe „v vsakem primeru“ pojasnilo, da je svoboda izražanja lahko predmet omejitev iz člena 10(2) EKČP, pri čemer se je v zvezi s tem sklicevalo na člen 17a(1) Kadrovskih predpisov, ki priznava, da ima uradnik pravico do svobode izražanja, pri čemer mora spoštovati načela lojalnosti in nepristranskosti. Po mnenju Splošnega sodišča obveznosti, ki izhajajo iz člena 12 Kadrovskih predpisov, pomenijo legitimno omejitev uresničevanja pravice do svobodnega izražanja, katere namen je zaščititi interese Unije in zlasti ohraniti zaupanje, ki mora obstajati med institucijo in njenimi uradniki.

75.      Splošno sodišče je v točki 88 izpodbijane sodbe menilo, da te omejitve ni mogoče šteti za pretirano in da je bila, nasprotno, v obravnavani zadevi spoštovana bistvena vsebina pravice do svobodnega izražanja, saj bi pritožnik še vedno lahko svobodno izražal svoja mnenja veleposlaniku Poljske, tako da bi primerno predstavil svoje izjave.

76.      Splošno sodišče je v točkah od 89 do 91 izpodbijane sodbe menilo, da ne glede na vprašanje, ali je mogoče veleposlanika Poljske šteti za „javno osebnost ali bolj za visokega uradnika“, iz sodne prakse ESČP izhaja, da morajo izjave, podane v zvezi s temi osebami, ostati v sprejemljivih mejah pravice do svobodnega izražanja. Splošno sodišče je ob sklicevanju na omejitve, ki jih je ESČP določilo v sodbah z dne 14. marca 2002, Diego Nafría proti Španiji,(32) in z dne 14. oktobra 2008, Petrina proti Romuniji,(33) ter s tem, da jih je primerjalo z ugotovitvami glede tona in besedila izmenjave spornih elektronskih sporočil, v točki 92 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni nezakonito posegla v pravico pritožnika do svobodnega izražanja in da je bila zahteva po strogi zakonitosti iz člena 52 Listine spoštovana.

b)      Trditve strank

77.      Pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je kršilo zahteve iz člena 11 Listine in člena 10 EKČP za vsako omejitev pravice do svobodnega izražanja. V zvezi s tem je poudaril, da mora biti v skladu s temi zahtevami vsaka omejitev povezana z normativno določbo, na podlagi katere je taka omejitev predvidljiva, mora slediti legitimnemu cilju ter mora biti potrebna in sorazmerna z zastavljenim ciljem. Pritožnik Splošnemu sodišču očita tudi, da ni pretehtalo zadevnih interesov niti ni preverilo, ali je bila sporna odločba dejansko utemeljena z nujno družbeno potrebo.

78.      Najprej opozarja, da čeprav za javne uslužbence zaradi njihovega statusa velja obveznost diskretnosti, se lahko ti kljub temu sklicujejo na varstvo iz člena 10 EKČP, tudi v primeru disciplinskih ukrepov.(34)

79.      Pritožnik s prvim očitkom iz drugega pritožbenega razloga izpodbija presojo Splošnega sodišča glede zakonitosti te omejitve, ker naj ne bi preverilo, ali so bile omejitve iz člena 12 Kadrovskih predpisov predvidljive. Ne bi naj namreč zadostovalo, da so omejitve pravice do svobodnega izražanja „predpisane z zakonom“, kot je razvidno iz točke 85 izpodbijane sodbe, poleg tega pa bi moral biti ta zakon „javen, dostopen in predvidljiv“.(35) Pritožnik pa trdi, da omejitve, ki izhajajo iz člena 12 Kadrovskih predpisov, niso predvidljive glede na splošnost besedila tega člena, ki jo je Splošno sodišče omenilo v točki 58 te sodbe, in široko diskrecijsko pravico, ki naj bi jo imela Komisija.

80.      Pritožnik z drugim očitkom iz drugega pritožbenega razloga izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z legitimnostjo razlogov, ki upravičujejo tako omejitev pravice do svobodnega izražanja. Meni, da je Splošno sodišče v točkah 86 in 87 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da je ta omejitev utemeljena z legitimnim ciljem varstva interesov Unije in zlasti ohranitvijo odnosa zaupanja, ki mora obstajati med institucijo in njenimi uradniki. Pritožnik meni, da tak razlog ne spada na izčrpen seznam razlogov, s katerimi je mogoče legitimno utemeljiti omejitev v smislu člena 10(2) EKČP. Poleg tega naj bi bilo treba v skladu s sodno prakso ESČP te razloge razlagati ozko,(36) tako da ohranitev odnosa zaupanja med institucijo in njenimi uslužbenci ne more biti podlaga za ukrep, ki omejuje pravico do svobodnega izražanja, ker naj bi bila ta svoboda potrebna v demokratični družbi.

81.      Pritožnik s tretjim očitkom iz drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni preverilo, ali je bil poseg v uresničevanje zadevne pravice do svobodnega izražanja potreben v demokratični družbi, saj sodna praksa ESČP zahteva obstoj „nujne družbene potrebe“.(37)

82.      Pritožnik s četrtim očitkom iz drugega pritožbenega razloga izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točk od 88 do 91 izpodbijane sodbe v zvezi s sorazmernostjo omejitve pravice do svobodnega izražanja v obravnavani zadevi in zlasti njegovo ugotovitev, da ta omejitev ni bila pretirana. Pritožnik zlasti trdi, da Splošno sodišče ni pravilno opredelilo obsega te pravice na področju političnega govora in vprašanj splošnega interesa ter omejitev, ki so v tem okviru sprejemljive. Po eni strani mu očita, da je to vprašanje štelo za neodvisno od vprašanja, ali je mogoče veleposlanika Poljske šteti za „javno osebnost ali bolj za visokega uradnika“. Po drugi strani pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je svojo analizo oprlo na vrednostne sodbe, ko je njegove izjave opredelilo kot „neutemeljene osebne napade“. V skladu s sodno prakso ESČP pa naj obveznosti dokazovanja resničnosti take sodbe ne bi bilo mogoče izpolniti in naj bi posegala v samo svobodo izražanja mnenja.(38)

83.      Pritožnik s petim očitkom iz drugega pritožbenega razloga trdi, da je bilo v točki 91 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo in da so bili dokazi glede okoliščin, v katerih je prišlo do posega v uresničevanje njegove pravice do svobodnega izražanja, izkrivljeni.

84.      Na eni strani naj Splošno sodišče ne bi preučilo okoliščin, v katerih so bile njegove izjave oblikovane, in to v nasprotju s sodno prakso ESČP, ki naj bi zahtevala, da se poseganje v uresničevanje pravice do svobodnega izražanja preuči ob upoštevanju celotnega spisa, vključno z vsebino zadevnih izjav, okoliščin, v katerih so bile podane, in posebnimi okoliščinami zadevnih oseb.(39)

85.      Na drugi strani naj bi Splošno sodišče izkrivilo dokaze v zvezi s političnim okvirom njegovega delovanja, ki jih je predložil, s tem, da je trdilo, da ti dokazi niso upoštevni, ker v zadevnih časopisnih člankih in tvitih ni naveden niti veleposlanik Poljske niti pritožnik sam, in da ti neutemeljeni osebni napadi niso temeljili na nobeni dejanski podlagi. Po njegovem mnenju je bil namen teh dokazov potrditi obstoj katastrofalnega političnega položaja na Poljskem z vidika kršitve temeljnih pravic in vrednot Unije ob izmenjavi spornih elektronskih sporočil.

86.      Komisija v odgovoru na pritožbo ni odgovorila na te trditve. Iz razprav, ki so potekale na obravnavi, je razvidno, da izpodbija vsakršno kršitev pravice pritožnika do svobodnega izražanja.

c)      Presoja

87.      Uvodoma bi podal eno opombo v zvezi z dopustnostjo drugega pritožbenega razloga. Čeprav se namreč točka 84 izpodbijane sodbe začne z izrazom „v vsakem primeru“, ne pomeni dodatnega razloga, ki bi se razvil do točke 92 te sodbe.(40)

88.      Ta dvoumnost izhaja iz dejstva, da je Splošno sodišče preneslo točki 90 in 92 sodbe DD/FRA v točki 83 in 84 navedene sodbe. Ti sodbi pa temeljita na različnih razlogovanjih.

89.      V točkah od 90 do 98 sodbe DD/FRA je Splošno sodišče jasno ugotovilo, da ravnanje zadevne osebe ne spada pod pravico do svobodnega izražanja (točka 91), nato pa je zaradi celovitosti preučilo, ali je sankcioniranje tega ravnanja „v vsakem primeru“ pomenilo zakonito omejitev uresničevanja te pravice (točka 92 in naslednje). Splošno sodišče pa v točki 83 izpodbijane sodbe priznava, da ravnanje pritožnika spada v uresničevanje pravice do svobodnega izražanja, in je šele v drugem delu svojega razlogovanja, v točkah od 84 do 92 te sodbe, preučilo pogoje za dopustnost poseganja v uresničevanje te pravice in odgovorilo na utemeljitev, ki jo je pritožnik navedel v podporo tretjega razloga za razglasitev ničnosti.

90.      Glede utemeljenosti drugega pritožbenega razloga zdaj ni sporno, da imajo uradniki pravico do svobodnega izražanja, kot je razvidno iz člena 17a Kadrovskih predpisov. V skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v sodbi z dne 18. junija 2026, FSMA,(41) je svoboda izražanja, priznana v členu 11 Listine, eden od bistvenih temeljev demokratične in pluralistične družbe, ki je del vrednot, na katerih v skladu s členom 2 PEU temelji Unija.(42) Sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso ESČP – ki jo je treba upoštevati pri razlagi obsega člena 11 Listine(43) – poudarilo tudi, da svoboda izražanja načeloma ne ščiti le vesti ali idej, ki se sprejmejo pozitivno ali ki se štejejo za neškodljive in nevtralne, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vzbujajo skrb, da se zagotovijo pluralizem, strpnost in odprt duh, brez katerih ni demokratične družbe.(44)

91.      Prav tako je navedlo, da je ESČP poudarilo, da člen 10(2) EKČP ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanj splošnega interesa in da je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja, kadar se izjave nanašajo na vprašanje splošnega interesa.(45) Po mnenju ESČP se vprašanja splošnega interesa ali javnega interesa nanašajo na vsa vprašanja, ki lahko upravičeno zanimajo javnost, vzbujajo njeno pozornost ali jo močno skrbijo, zlasti ker se nanašajo na blaginjo državljanov ali življenje skupnosti.(46)

92.      Poleg tega je Komisija v svojem priročniku o uporabi Listine, objavljenem leta 2026,(47) poudarila, da se svoboda izražanja obravnava kot ena najpomembnejših pravic, ki jih mora zagotavljati liberalna demokracija, in da ima ta svoboda realno vrednost za posameznike, saj je nujna za njihov osebni razvoj in razcvet. Dodala je, da je ta svoboda tudi pogoj za demokratično vladanje, saj državljanom omogoča, da sodelujejo v politični razpravi, se oblikujejo in izražajo mnenja o vprašanjih javnega interesa ter od svoje vlade zahtevajo, da odgovarja za svoja dejanja.(48)

93.      Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da pravice in svoboščine iz člena 11 Listine niso absolutne, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi.(49)

94.      Listina torej dopušča omejitve uresničevanja teh pravic in svoboščin v skladu z njenim členom 52(1), katerega besedilo in obseg sta navedena v točkah 80 in 81 izpodbijane sodbe: te omejitve morajo biti predpisane z zakonom, spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, ter morajo biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali morajo biti potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.(50) V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da morajo biti posegi v pravice in svoboščine, zagotovljene s členom 11 Listine, torej omejeni na to, kar je nujno potrebno.(51)

95.      V obravnavanem primeru je uvedba zadevnega disciplinskega postopka pomenila omejitev temeljne pravice pritožnika do svobodnega izražanja. To omejitev bi bilo treba razlagati v skladu s členom 52(1) Listine.

96.      Zato bi moralo Splošno sodišče preveriti, ali je ta omejitev temeljila na dovolj predvidljivi normativni določbi, ali je sledila legitimnemu cilju in ali je bila v skladu z načelom sorazmernosti.

97.      Splošno sodišče je v skoraj celotnem razlogovanju zgolj ponovilo besedilo in pravno analizo iz sodbe DD/FRA. S tem, da je zgolj pri svoji presoji prekopiralo presojo, ki jo je sprejelo v zvezi z zakonitostjo disciplinskega ukrepa, izrečenega uradniku, ki je v okviru opravljanja svojih poklicnih funkcij plagiral institucionalne dokumente, Splošno sodišče ni konkretno in učinkovito preučilo zadevnega ravnanja in posega, kot to nalaga člen 52(1) Listine. Zato ni prezrlo le pomena pravice do svobodnega izražanja, priznane vsakemu uradniku, ampak tudi potrebo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, do katerega je upravičen pritožnik, zlasti v okviru odškodninske tožbe, ki jo je vložil proti Komisiji.(52)

1)      Zakonitost posega v uresničevanje pravice uradnika do svobodnega izražanja

98.      V skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da mora biti omejevanje uresničevanja temeljne pravice predpisano z zakonom (načelo zakonitosti), pomeni, da mora biti v aktu, ki omogoča poseg v to pravico, jasno in natančno opredeljen tudi obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice. Vendar ta zahteva ne izključuje, da je zadevna omejitev ubesedena dovolj odprto, da se lahko prilagodi različnim primerom in spremembam položajev. Nazadnje, Sodišče lahko z razlago opredeli tudi njen konkretni obseg.(53)

99.      Splošno sodišče pa v izpodbijani sodbi ni preučilo, ali je bila ta zahteva izpolnjena.(54)

100. Čeprav je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe poudarilo splošnost besedila člena 12 Kadrovskih predpisov, ni preučilo, v kakšnem obsegu ta člen izpolnjuje pogoje, ki jih tako določa sodna praksa Sodišča, in pomeni dovolj jasno, natančno in predvidljivo normativno določbo, da lahko uradnik ugotovi, katere omejitve veljajo v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi. Prav tako tega ni preučilo glede na besedilo člena 17a Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim mora uradnik pravico do svobode izražanja uresničevati ob spoštovanju načel lojalnosti in nepristranskosti.

101. Komisija se je v odgovor na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo na obravnavi, sklicevala na „Kodeks ravnanja javnih uslužbencev“, h kateremu mora pristopiti vsak uradnik institucije, ko začne delati. Razen če se motim, pa nisem prepričan, da je ta kodeks, katerega besedilo je bilo določeno v Sklepu Komisije (EU) 2024/3083 z dne 4. decembra 2024 o pripravi Kodeksa ravnanja za osebje Evropske komisije v stikih z javnostmi(55), upošteven in da vsebuje pojasnila v zvezi s tem. V zvezi s tem se strinjam s pomisleki, ki jih je generalni pravobranilec P. Pikamäe izrazil v sklepnih predlogih v zadevi DD/FRA,(56) da ne glede na to, kako koristna je sodna praksa Sodišča o obsegu člena 12 Kadrovskih predpisov za razumevanje pomena te določbe, „ne more nadomestiti natančne opredelitve delovnih obveznosti, ki jo institucija poda v internih pravnih aktih“.(57)

2)      Legitimnost posega v uresničevanje pravice uradnika do svobodnega izražanja

102. Sodišče je v sodbah velikega senata, razglašenih 26. februarja 2026, Komisija/Madžarska (Pravica do opravljanja medijskih storitev na radijski frekvenci)(58) oziroma 8. septembra 2026, Inter IKEA Systems,(59) opozorilo, da v skladu s pojasnili k členu 11 Listine,(60) ki jih je treba upoštevati pri razlagi tega člena, omejitve, ki jih je mogoče določiti za pravico do svobode izražanja, ne smejo presegati omejitev iz člena 10(2) EKČP.(61)

103. Čeprav se je Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na zadnjenavedeni člen, na prvem mestu ugotavljam, da je izpustilo bistveni del besedila tega člena.(62) Splošno sodišče namreč ni navedlo legitimnih razlogov za poseg v uresničevanje pravice do svobodnega izražanja, ki so izčrpno našteti in na podlagi katerih je treba opraviti presojo. Kot je spomnilo Sodišče, se ti razlogi nanašajo na nacionalno varnost, ozemeljsko celovitost ali javno varnost, preprečevanje neredov ali kaznivih dejanj, varovanje zdravja ali morale, zaščito ugleda ali pravic drugih ter potrebo po preprečevanju razkritja zaupnih informacij ali zagotavljanju avtoritete in nepristranskosti sodstva.(63)

104. Na drugem mestu naj poudarim, da Splošno sodišče ni preučilo, v kakšnem obsegu je zadevni poseg sledil legitimnemu cilju, in sicer cilju „varovanja ugleda ali pravic drugih ljudi“ iz člena 10(2) EKČP.

105. Splošno sodišče se je namreč pri svojem razlogovanju osredotočilo na splošne dolžnosti in odgovornosti, ki jih imajo uradniki na podlagi členov 12 in 17a Kadrovskih predpisov, za katere glede na sodno prakso Sodišča ni sporno, da sledijo legitimnemu cilju, in sicer varstvu pravic institucij, zadolženih za naloge v splošnem interesu, na dobro izvedbo katerih morajo imeti državljani možnost računati.(64) Tako je Splošno sodišče s tem, da je ponovilo splošne ugotovitve, navedene v točkah 94 in 96 sodbe DD/FRA, v točki 87 izpodbijane sodbe zgolj poudarilo, da je „omejevanje svobode izražanja z obveznostmi, kot so tiste, katerih pravna podlaga je člen 12 Kadrovskih predpisov, utemeljeno z legitimnim ciljem varstva interesov Unije in zlasti ohranitvijo odnosa zaupanja, ki mora obstajati med institucijo in njenimi uradniki“.(65) Vendar ni preučilo, v kakšnem obsegu omejitev iz obravnavane zadeve, in sicer opredelitev izmenjave spornih elektronskih sporočil kot „disciplinske kršitve“, sledi takemu cilju.

3)      Nujnost in sorazmernost posega v uresničevanje pravice uradnika do svobodnega izražanja

106. V skladu s členom 52(1) Listine in členom 10(2) EKČP je treba pri presoji sorazmernosti posega v uresničevanje temeljne pravice preveriti, ali je ta poseg primeren za zagotovitev uresničitve cilja splošnega interesa, ki mu sledi, in ne presega tega, kar je potrebno za njegovo uresničevanje.(66) Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba „potrebo“ po posegu v uresničevanje pravice do svobodnega izražanja prepričljivo dokazati tako, da se dokaže obstoj nujne družbene potrebe. Čeprav imajo v tem okviru javni organi določeno diskrecijsko pravico pri ugotavljanju obstoja take potrebe,(67) ESČP meni, da morajo potrebnost tega posega utemeljiti z upoštevnimi in zadostnimi razlogi.(68) ESČP pri izvajanju svoje pristojnosti nadzora obravnava poseg glede na celotno zadevo in preuči, ali so nacionalni organi na podlagi sprejemljive presoje upoštevnih dejstev uporabili pravila, ki so v skladu z načeli iz člena 10 EKČP.(69)

107. V obravnavanem primeru bi moralo Splošno sodišče opraviti ta nadzor sorazmernosti in preveriti, ali je OI s tem, da je začel zadevni disciplinski postopek in sankcioniral pritožnika, prekoračil svojo diskrecijsko pravico. Zlasti bi moralo preveriti, ali je ta organ pravilno pretehtal različne zadevne interese in zlasti, ali je zagotovil pravično ravnotežje med pravico pritožnika, da v zasebni korespondenci kritizira politiko svoje vlade pri nosilcu javne oblasti, in legitimnim interesom Komisije, da zagotovi, da njen uradnik ravna v skladu z dolžnostmi diskretnosti, lojalnosti in nepristranskosti, ki so povezane z njegovo službo.(70) V ta namen bi moralo upoštevati vse upoštevne okoliščine zadeve, pri čemer bi poseben pomen pripisalo nazivu in funkciji pritožnika (AD 8), predmetu, besedilu in tonu njegovih kritik, okoliščinam, v katerih so bile te izražene,(71) ter statusu in funkciji naslovnika te kritike.

108. Ugotoviti pa je treba, da Splošno sodišče v nobeni fazi razlogovanja ni tega tehtalo niti tega tehtanja preverjalo.

109. V točki 88 izpodbijane sodbe se je namreč zadovoljilo s trditvijo in ugotovitvijo, da „te omejitve [(omejitve svobode izražanja, naložene z obveznostmi, kot so tiste, katerih pravna podlaga je člen 12 Kadrovskih predpisov)] ni mogoče šteti za pretirano“, pri čemer je povzelo besedilo in razlogovanje iz točke 97 sodbe DD/FRA.

110. Poleg tega Splošno sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki pa so bile bistvene za to presojo, saj je v točki 89 izpodbijane sodbe izrecno zavrnilo vprašanje v zvezi s statusom veleposlanika Poljske.

111. ESČP pa je večkrat razsodilo, da so meje dopustne kritike širše v razmerju do politika ali predstavnika javne oblasti, na katerega se nanaša ta status, kot samo v razmerju do posameznika. Meni, da se v nasprotju s samim posameznikom politiki in nosilci javnih funkcij neizogibno in zavestno izpostavljajo podrobnemu nadzoru nad svojimi ravnanji in dejanji ter kritikam novinarjev in širše javnosti ter da morajo v zvezi s tem izkazati posebno strpnost, tudi glede oblike te kritike.(72) Po mnenju ESČP svoboda izražanja namreč vključuje svobodo razpravljati in kritizirati ukrepe, ki jih izvajajo nosilci funkcij pri izvrševanju svojih javnih pooblastil, ter pravico, da od javnih oblasti zahtevajo, da odgovarjajo za svoja dejanja. Čeprav je res, da mora vsak posameznik, ki sodeluje v javni razpravi v splošnem interesu, spoštovati nekatere omejitve, zlasti glede spoštovanja ugleda in pravic drugega, mu je prav tako dovoljeno, da pretirava oziroma celo provocira do določene mere, to pomeni, da je nekoliko nezmeren v svojih izjavah.(73)

112. V obravnavani zadevi po mojem mnenju ni dvoma, da je bil veleposlanik Poljske kot stalni predstavnik Republike Poljske v Bruslju posebej obveščen o glavnih razlogih za zaskrbljenost, ki jo je pritožnik izrazil v izmenjavi spornih elektronskih sporočil. Šlo je za vprašanja splošnega interesa, ki so se nanašala na položaj na Poljskem, in za zadeve, ki so lahko legitimno pritegnile pozornost javnosti, zlasti uradnikov in uslužbencev Unije.

113. Nazadnje, razlogovanje Splošnega sodišča je na več mestih ustvarja zmedo.

114. Prvič, Splošno sodišče pritožniku ni moglo očitati, da je prekoračil sprejemljive meje pravice do svobodnega izražanja s sklicevanjem na meje, ki veljajo za novinarje.(74) Ker pritožnik ni novinar in njegovega ravnanja ni mogoče niti približno povezati z intervjujem ali časopisnim člankom, načela, ki jih je ESČP razvilo v sodbi z dne 14. oktobra 2008 v zadevi Petrina proti Romuniji(75) in na katera se je Splošno sodišče izrecno sklicevalo v točki 90 izpodbijane sodbe, niso upoštevna(76).

115. Drugič, menim, da izmenjave spornih elektronskih sporočil ni mogoče enačiti s tisto, ki je bila obravnavana pred ESČP v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. marca 2002, Diego Nafría proti Španiji(77), na katero se je Splošno sodišče prav tako sklicevalo v točki 90 izpodbijane sodbe. Ta zadeva je bila namreč umeščena v poseben okvir poklicnega konflikta in, kot je navedlo ESČP, ni spadala v okvir javne razprave o vprašanjih splošnega interesa, ki je področje, na katerem „je treba omejitve svobode izražanja razlagati ozko“.(78) Dopis, ki ga je zadevna oseba naslovila na namestnika generalnega direktorja španske centralne banke in je bil nameščen na oglasni deski na delovnem mestu, je vseboval izjave in obtožbe, ki so se štele za žaljive in nečastne za osebe, ki so bile neposredno obtožene, ter da škodijo ugledu in podobi centralne banke ter njenim zaposlenim.(79)

116. V obravnavani zadevi Splošno sodišče na podlagi konkretnih in objektivnih okoliščin ni dokazalo, v kolikšni meri je izmenjava spornih elektronskih sporočil lahko resno škodovala interesom Komisije.

117. Tako je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija,(80) ugotovljeno, da zadevna oseba očitno ni izpolnila svojih dolžnosti lojalnosti in integritete, ker je brez dovoljenja objavila delo, v katerem je navedla agresivne, zaničevalne ali celo žaljive trditve v zvezi s člani Komisije, s čimer je postavila pod vprašaj temeljne usmeritve ekonomske in monetarne politike Skupnosti, za izvajanje katerih je bila zadolžena, to delo pa je bilo poleg tega precej oglaševano.(81) V obravnavani zadevi, v kateri je edina objava pisnih sporočil pritožnika posledica njihovega razkritja s strani veleposlanika Poljske, pa nič ne kaže na to, da je nameraval izraziti mnenje, ki ne bi bilo v skladu s stališčem politike Unije.(82)

118. Dejansko se zdi, da je Splošno sodišče svoje razlogovanje osredotočilo na obseg, v katerem je lahko izmenjava spornih elektronskih sporočil povzročila škodo veleposlaniku Poljske, kar je razvidno iz besedila točke 91 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče se je namreč s tem, da je pritožniku očitalo, da je podal izjave brez „dejanske podlage“, sklicevalo na sodno prakso, ki se uporablja v primeru obrekovanja v objavi ali delu, kar v obravnavani zadevi ni upoštevno.(83)

119. Zato, in ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, ki jih je navedel pritožnik, menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da Komisija s tem, da je zoper njega uvedla disciplinski postopek in mu naložila disciplinski ukrep zaradi izmenjave spornih elektronskih sporočil, ni kršila pravice pritožnika do svobodnega izražanja.

120. Kadar je uradnik, ki je deloval kot državljan, sprejel vse potrebne previdnostne ukrepe, da bi v svojem imenu, zunaj delovnega časa in delovnega mesta ter prek svoje zasebne elektronske pošte svojemu javnemu predstavniku izrazil kritike v zvezi s politikami, ki jih je njegova vlada izvajala, lahko institucija tega uradnika sankcionira le, če se dokaže, da so te izjave očitno resno škodile njenim legitimnim interesom, ker niso upoštevale dolžnosti diskretnosti, lojalnosti in nepristranskosti, ki so povezane z njegovo funkcijo. Splošno sodišče pa ni dokazalo, da je bilo tako.

121. Zato je treba drugi pritožbeni razlog sprejeti kot utemeljen.

3.      Tretji tožbeni razlog: napačna presoja zakonitosti ravnanja Komisije v okviru uveljavljanja njene odgovornosti

122. S tem tretjim pritožbenim razlogom se izpodbija razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 156 do 162 izpodbijane sodbe, na podlagi katerega je razsodilo, da odgovornosti Komisije ni mogoče uveljavljati, ker njeno ravnanje ni bilo nezakonito.

123. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj ta tretji pritožbeni razlog sprejme kot utemeljen in razveljavi točko 2 izreka izpodbijane sodbe.

124. Menim, da Sodišče ni v položaju, ko bi lahko dokončno odločilo o sporu. Nima namreč na voljo dovolj elementov za ugotovitev, ali sta izpolnjena druga dva pogoja za uveljavljanje odgovornosti Komisije, ki se nanašata, prvič, na resničnost zatrjevane škode in, drugič, na obstoj neposredne vzročne zveze med ravnanjem Komisije in škodo, ki naj bi jo utrpel pritožnik. Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

125. Kar pa zadeva preučitev prvega pogoja za uveljavljanje odgovornosti, in sicer pogoja v zvezi z zakonitostjo ravnanja Komisije, menim, da ima Sodišče dve možnosti.

126. V okviru prve možnosti bi Sodišče lahko menilo, da Splošno sodišče ni zadostno preučilo zakonitosti zadevnega disciplinskega postopka glede na zahteve, ki so določene s členom 12 Kadrovskih predpisov in ki izhajajo iz spoštovanja pravice do svobodnega izražanja iz člena 11(1) Listine, in mu zadevo vrnilo v ponovno razsojanje, da to analizo opravi zlasti v skladu s členom 52(1) Listine.

127. V okviru druge možnosti bi lahko Sodišče samo razsodilo, da je Komisija s tem, da je izmenjavo spornih elektronskih sporočil opredelila kot „disciplinsko napako“, ki upravičuje uvedbo zadevnega disciplinskega postopka, ravnala v nasprotju z določbami, navedenimi v prejšnji točki teh sklepnih predlogov. Čeprav imam še druge dvome o zakonitosti tega disciplinskega postopka glede na temeljno pravico do spoštovanja komunikacij, določeno v členu 7 Listine, opozarjam, da pritožnik tega razloga za razglasitev ničnosti ni navedel v okviru tožbe, vložene zoper sporno odločbo, ki je predmet te pritožbe, ampak v okviru tožbe, vložene zoper odločbo o spremembi, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče.(84)

VI.    Predlog

128. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj odloči tako:

1.      Točka 2 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. julija 2025, Stanecki/Komisija (T-108/24, EU:T:2025:750), se razveljavi.

2.      Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu Sodišču Evropske unije.

3.      Odločitev o stroških se pridrži.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Le Canard enchaîné.


3      T-108/24, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2025:750.


4      V skladu s to določbo ima „[v]sakdo […] pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje“.


5      V skladu s to določbo mora biti „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, […] predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“.


6      T‑470/20, v nadaljevanju: sodba DD/FRA, EU:T:2022:511.


7      Glej tudi točke od 2 do 13 izpodbijane sodbe.


8      T-743/16 RENV II, EU:T:2021:824.


9      V sodbi z dne 10. aprila 2002, Lamberts/Evropski varuh človekovih pravic (T‑209/00, EU:T:2002:94), je Sodišče prve stopnje najprej zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Evropski varuh človekovih pravic v zvezi z odškodninsko tožbo, utemeljeno na domnevni nepravilni obravnavi pritožbe. Nato je Splošno sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V sodbi z dne 23. marca 2004, Evropski varuh človekovih pravic/Lamberts (C‑234/02 P, EU:C:2004:174, točke od 31 do 33), je Sodišče, potem ko je opozorilo na nekatere elemente besedila člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, presodilo, da je pritožba evropskega varuha človekovih pravic zoper sodbo Sodišča prve stopnje, v delu, v katerem je ta zavrnilo njegov ugovor nedopustnosti, dopustna, saj evropski varuh človekovih pravic delno ni uspel s svojimi predlogi.


10      Glej sklep z dne 15. julija 2025, Dexia/CRU (Predhodni prispevki za leto 2021) (C‑254/24 P, EU:C:2025:585, točka 35 in navedena sodna praksa).


11      Glej sodbo z dne 15. julija 2025, ECB in Komisija/Corneli (C‑777/22 P in C‑789/22 P, EU:C:2025:580, točka 93 in navedena sodna praksa).


12      To načelo zahteva, da se višina sankcije določi na podlagi celovite presoje zlasti meril iz člena 10 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.


13      Glej sodbo z dne 29. novembra 2018, Bank Tejarat/Svet (C‑248/17 P, EU:C:2018:967, točka 81), v kateri je Sodišče poudarilo, da se, kadar je odločba institucije Unije, ki je predmet pritožbe, razveljavljena, šteje, da ta odločba nikoli ni obstajala.


14      Kar zadeva telesno škodo, je Splošno sodišče v točki 156 izpodbijane sodbe navedlo, da „je Komisija, kot je razvidno iz analize predlogov za razglasitev ničnosti, lahko zakonito začela disciplinski postopek proti pritožniku in mu naložila disciplinski ukrep za obnašanje pri izmenjavi spornih elektronskih sporočil. Čeprav je bilo v [sporni] odločbi napačno uporabljeno pravo, ker se je tristranski OI napačno oprl na obnašanje [pritožnika] med disciplinskim postopkom kot obteževalno okoliščino, ta napaka ne more postaviti pod vprašaj veljavnosti celotnega disciplinskega postopka“ (moj poudarek). V zvezi s psihološko škodo, ki se nanaša na kršitev pravice do svobodnega izražanja, je Splošno sodišče v točki 161 te sodbe poudarilo, da „je treba to škodo zavrniti kot neutemeljeno, ker Komisija, kot je bilo navedeno v analizi tretjega tožbenega razloga, v zvezi s tem ni ravnala nezakonito“ (moj poudarek).


15      Glej v zvezi s tem besedilo točk 152 in 153 izpodbijane sodbe.


16      T-754/20, EU:T:2022:316, točka 176. Ta sodba se nanaša na zakonitost disciplinskega ukrepa opomina, izrečenega uradniku Komisije, ki ni upošteval navodil varnostnih uslužbencev, ki so opravljali delo ob vstopu na parkirišče Komisije v Bruslju, in je, ker ni imel dovoljenja za dostop, svoje vozilo pustil na vhodu na to parkirišče, zaradi česar je bil vhod na to parkirišče blokiran.


17      Glej sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija (T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točka 124 in navedena sodna praksa).


18      Glej sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija (T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točka 127 in navedena sodna praksa).


19      Glej sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija (T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točka 128 in navedena sodna praksa), ter sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi DD/FRA (C‑680/22 P, EU:C:2023:969, točka 72). Glede splošnega obsega člena 12 kadrovskih predpisov glej sodbo z dne 12. decembra 2024, DD/FRA (C‑680/22 P, EU:C:2024:1019, točka 65 in navedena sodna praksa).


20      Glej sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija (T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točka 130 in navedena sodna praksa).


21      V nadaljevanju: ESČP.


22      Podpisana v Rimu 4. novembra 1950, v nadaljevanju: EKČP.


23      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 21. aprila 2026, Komisija/Madžarska (Vrednote Unije) (C‑769/22, EU:C:2026:326, točka 438 in navedena sodna praksa ESČP). Glej tudi sodbo ESČP z dne 6. junija 2017, Y proti Švici (CE:ECHR:2017:0606JUD002299813, točka 84).


24      Glej na primer „EU Whoiswho“, ki je na voljo na spletni strani: https://op.europa.eu/fr/web/who-is-who.


25      175/86 in 209/86, EU:C:1988:180.


26      T-34/96 in T-163/96, EU:T:1999:102.


27      T-743/16 RENV II, EU:T:2021:824.


28      T-743/16 RENV II, EU:T:2021:824.


29      T-34/96 in T-163/96, EU:T:1999:102.


30      175/86 in 209/86, EU:C:1988:180.


31      V obravnavani zadevi naj spomnim, da Splošno sodišče pritožniku očita, da je v elektronskem sporočilu omenil mesto Bruselj in da ni navedel, „da namerava kot poljski in belgijski državljan deliti osebno mnenje o […] položaju Poljske“ (točka 69 izpodbijane sodbe).


32      CE:ECHR:2002:0314JUD004683399, točki 40 in 41.


33      CE:ECHR:2008:1014JUD007806001, točki 48 in 49.


34      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbi ESČP z dne 26. septembra 1995, Vogt proti Nemčiji (CE:ECHR:1995:0926JUD001785191), in z dne 16. julija 2009, Wojtas-Kaleta proti Poljski (CE:ECHR:2009:0716JUD002043602, točka 42).


35      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbo ESČP z dne 26. aprila 1979, Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1979:0426JUD000653874, točka 49).


36      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbo ESČP z dne 26. aprila 1979, Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1979:0426JUD000653874, točka 65).


37      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbo ESČP z dne 23. aprila 2015, Morice proti Franciji (CE:ECHR:2015:0423JUD002936910, točka 124).


38      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbo ESČP z dne 26. februarja 2002, Dichand in drugi proti Avstriji (CE:ECHR:2002:0226JUD002927195, točka 42).


39      Pritožnik se v tem smislu sklicuje na sodbo ESČP z dne 9. januarja 2007, Kwieceń proti Poljski (CE:ECHR:2007:0109JUD005174499, točka 49).


40      V skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v sodbi z dne 26. septembra 2024, AZ in Nemčija/Komisija (C‑792/21 P in C‑793/21 P, EU:C:2024:793, točka 92), „izraz ‚nikakor‘ kaže, da je ta razlog dodatni razlog izpodbijane sodbe“, kar pomeni, da trditve zoper tak razlog sodbe Splošnega sodišča ne morejo povzročiti razveljavitve te sodbe in so zato brezpredmetne.


41      C-376/24, EU:C:2026:497.


42      Glej sodbo z dne 18. junija 2026, FSMA (C‑376/24, EU:C:2026:497, točka 60 in navedena sodna praksa).


43      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da Sodišče v skladu s členom 52(3) Listine, katerega namen je zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in njim ustrezajočimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi se posegalo v avtonomijo prava Unije in zlasti ne da bi se oviralo širše varstvo teh pravic (sodba z dne 21. aprila 2026, Komisija/Madžarska (Vrednote Unije) (C-769/22, EU:C:2026:326, točka 437 in navedene sodna praksa), pri razlagi člena 11 Listine kot minimalno raven varstva upošteva ustrezajoče pravice, zagotovljene s členom 10 EKČP, kot jih razlaga ESČP (sodba z dne 8. septembra 2026, Inter IKEA Systems (C-298/23, EU:C:2026:721, točka 71 in navedena sodna praksa)).


44      Glej sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja) (C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 30 in navedena sodna praksa ESČP).


45      Glej sodbo z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja) (C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 31 in navedena sodna praksa ESČP).


46      Glej sodbo ESČP z dne 21. marca 2024, Sieć Obywatelska Watchdog Polska proti Poljski (CE:ECHR:2024:0321JUD001010320, točka 52).


47      Glej priročnik z naslovom „From theory to practice – Applying the Charter of Fundamental Rights of the European Union“.


48      Glej komentar k členu 11 Listine, str. 57 tega priročnika.


49      Glej sodbo z dne 3. septembra 2026, Gândul Media Network (C‑598/24, EU:C:2026:682, točka 51 in navedena sodna praksa), ter v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2026, Imagens Médicas Integradas in drugi (od C‑258/23 do C‑260/23, EU:C:2026:585, točka 81 in navedena sodna praksa).


50      Glej sodbo z dne 16. julija 2026, Imagens Médicas Integradas in drugi (C‑258/23 do C‑260/23, EU:C:2026:585, točka 82 in navedena sodna praksa).


51      Glej sodbi z dne 3. septembra 2026, Gândul Media Network (C‑598/24, EU:C:2026:682, točka 51 in navedena sodna praksa), in z dne 8. septembra 2026, Inter IKEA Systems (C-298/23, EU:C:2026:721, točka 75 in navedena sodna praksa).


52      Glede odškodninskega zahtevka iz člena 268 PDEU glej sodbo z dne 18. decembra 2025, Hamoudi/Frontex (C‑136/24 P, EU:C:2025:977, točka 72).


53      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet (C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točki 208 in 211 ter navedena sodna praksa).


54      Ugotavljam, da je Splošno sodišče, ko je v točki 86 izpodbijane sodbe ponovilo besedilo točke 94 sodbe DD/FRA, iz besedila izpustilo zadnji del stavka, v katerem je bilo navedeno, da v smislu sodne prakse EKČP „s predpisom ni mogoče veljavno naložiti omejitev svobode izražanja, če ta predpis ni določen dovolj natančno, da bi lahko državljan popravil svoje ravnanje, kar poleg tega zahteva tudi načelo pravne varnosti“.


55      UL L, 2024/3083. Ta sklep je nadomestil Kodeks dobrega ravnanja, ki je bil priložen Poslovniku Komisije (C(2000) 3614) (UL 2000, L 308, str. 26).


56      C-680/22, EU:C:2023:969.


57      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi DD/FRA (C‑680/22 P, EU:C:2023:969, točka 72).


58      C-92/23, EU:C:2026:108.


59      C-298/23, EU:C:2026:721.


60      Glej Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17).


61      Glej sodbi z dne 26. februarja 2026, Komisija/Madžarska (Pravica do opravljanja medijskih storitev na radijski frekvenci) (C‑92/23, EU:C:2026:108, točka 361), in z dne 8. septembra 2026, Inter IKEA Systems (C‑298/23, EU:C:2026:721, točka 76).


62      Naj spomnim, da v skladu z navedenim členom „[i]zvrševanje [svobode izražanja] vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva“.


63      Glej sodbo z dne 26. februarja 2026, Komisija/Madžarska (Pravica do opravljanja medijskih storitev na radijski frekvenci) (C‑92/23, EU:C:2026:108, točka 361).


64      Glej sodbo z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija (C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 46).


65      Moj poudarek.


66      Glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2026, Komisija/Madžarska (Pravica do opravljanja medijskih storitev na radijski frekvenci) (C‑92/23, EU:C:2026:108, točke 174, 367 in 370).


67      Glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr (C-555/19, EU:C:2021:89, točka 91).


68      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija (C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 41 in navedena sodna praksa ESČP). Glej tudi sodbo ESČP z dne 15. decembra 2025, Danileţ proti Romuniji (CE:ECHR:2025:1215JUD001691521, v nadaljevanju: sodba Danileţ proti Romuniji, točka 142).


69      Glej sodbo Danileţ proti Romuniji (točka 142).


70      Glej sodbo z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija (C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 48). Tako je ESČP v sodbi z dne 26. septembra 1995, Vogt proti Nemčiji (CE:ECHR:1995:0926JUD001785191, točka 53), ki se nanaša na pravico uradnika do izražanja političnih mnenj, ki so v nasprotju s tistimi, ki jih zagovarja trenutna vlada, razsodilo, da čeprav se zdi legitimno, da država uradnikom zaradi njihovega statusa naloži dolžnost diskretnosti, gre vseeno za posameznike, ki so na tej podlagi upravičeni do varstva iz člena 10 EKČP. ESČP mora torej ob upoštevanju okoliščin vsake zadeve raziskati, ali je bilo spoštovano pravično ravnovesje med temeljno pravico posameznika do svobodnega izražanja in legitimnim interesom demokratične države, da zagotovi, da njeni javni uslužbenci delajo za namene iz člena 10(2) EKČP. Glej tudi zadevo, v kateri je bila izdana sodba Danileţ proti Romuniji, v kateri je bila sodniku naložena sankcija, ker je izrazil osebno mnenje na svoji strani Facebook, ki je bila odprta za javnost in na kateri je bilo več deset tisoč sledilcev. Kadar je državljan tudi uradnik, ESČP zahteva, da se zagotovi razumno ravnovesje med temeljno pravico uradnika do svobodnega izražanja na eni strani in legitimnim interesom institucije, da zagotovi, da ta uradnik dela ob spoštovanju dolžnosti diskretnosti, lojalnosti in nepristranskosti pri opravljanju svojih nalog, na drugi strani (točka 117 in naslednje, zlasti točka 153).


71      Glej sodbo Danileţ proti Romuniji (točka 142).


72      Glej v zvezi s tem sodbi ESČP z dne 22. oktobra 2007, Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji (CE:ECHR:2007:1022JUD002127902, točka 46), in z dne 17. aprila 2014, Brosa proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0417JUD000570909, točka 41).


73      Glej sodbo ESČP z dne 11. maja 2010, Fleury proti Franciji (CE:ECHR:2010:0511JUD002978406, točka 45).


74      Glede svobode tiska glej splošne ugotovitve v sodbi z dne 4. oktobra 2024, Real Madrid Club de Fútbol (C‑633/22, EU:C:2024:843, točki 55 in 56).


75      CE:ECHR:2008:1014JUD007806001.


76      Ta sodba se je nanašala na zakonitost objave člankov, ki so žalili politika, s strani novinarja romunskega satiričnega tednika.


77      CE:ECHR:2002:0314JUD004683399.


78      Glej sodbo z dne 14. marca 2002, Diego Nafría proti Španiji (CE:ECHR:2002:0314JUD004683399, točka 38).


79      Glej sodbo z dne 14. marca 2002, Diego Nafría proti Španiji (CE:ECHR:2002:0314JUD004683399, točki 19 in 35).


80      T-34/96 in T-163/96, EU:T:1999:102.


81      Glej sodbo z dne 19. maja 1999, Connolly/Komisija (T‑34/96 in T‑163/96, EU:T:1999:102, točki 19 in 125).


82      Naj spomnim, da je Sodišče v točki 43 sodbe z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija (C‑274/99 P, EU:C:2001:127), razsodilo, da pravica uradnika do svobodnega izražanja tudi na področjih, ki jih zajema dejavnost institucij Unije, „vključuje pravico, da ustno ali pisno izraža mnenja, ki so v nasprotju ali v manjšini glede na mnenja, ki jih zagovarja institucija, ki jih zaposluje“.


83      Glej sodbi ESČP z dne 22. oktobra 2007, Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji (CE:ECHR:2007:1022JUD002127902, točka 55), in z dne 8. oktobra 2019, Nadtoka proti Rusiji (št. 2) (CE:ECHR:2019:1008JUD00290970, točka 45).


84      Menim, da ni mogoče sprejeti, da lahko OI disciplinsko sankcionira uradnika zaradi besedila in tona komunikacije, ki jo je ta osebno naslovil na tretjo osebo in za katero je OI izvedel ob kršitvi pravice do spoštovanja komunikacij, da bi utemeljil odločbo, ki posega v položaj uradnika. Naj spomnim, da je bila vsebina sporočil, ki jih je pritožnik poslal veleposlaniku Poljske, posredovana Komisiji in se je ta z njo seznanila brez dovoljenja ter da je bil prepis tega sporočila pozneje uporabljen v disciplinskem postopku pred OI in sodnem postopku pred Splošnim sodiščem, čeprav so se te izmenjave nanašale na zasebno življenje in komunikacije pritožnika v smislu člena 7 Listine.