Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 17. septembra 2026(1)
Zadeva C‑407/25, [Tersten](i)
Belgische Staat – Administratie Douane en Accijnzen
Kazenski postopek
proti
NV SI,
LM Kft,
LC,
BÜ Kft,
JS,
BZ,
QJF Kft,
LS,
SH Kft,
ZJ,
JZ,
XH,
HS,
3H H & LS GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija))
„ Predhodno odločanje – Evropsko javno tožilstvo – Uredba (EU) 2017/1939 – Člen 24(2) – Obveščanje Evropskega javnega tožilstva – Člen 4(3) PEU – Načelo lojalnega sodelovanja – Člen 27 – Pravica do prevzema zadeve – Pristojnost nacionalnih preiskovalnih organov – Prevzem zadeve s strani Evropskega javnega tožilstva v fazi preiskave – Prevzem zadeve s strani Evropskega javnega tožilstva po začetku pregona – Načelo procesne avtonomije držav članic “
1. V skladu z Uredbo (EU) 2017/1939(2) mora pravosodni organ ali organ kazenskega pregona države članice, kadar sproži preiskavo kaznivega dejanja, za katero bi lahko bilo pristojno Evropsko javno tožilstvo, o tem brez nepotrebnega odlašanja obvestiti Evropsko javno tožilstvo, da se to lahko odloči, ali bo uveljavljalo pravico do prevzema zadeve.
2. Kazenski postopek, v okviru katerega je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, se nanaša na kazniva dejanja, ki spadajo v pristojnost Evropskega javnega tožilstva. Belgijski carinski organi so začeli preiskavo teh kaznivih dejanj, ko je Uredba (EU) 2017/1939 že veljala,(3) vendar preden je Evropsko javno tožilstvo začelo opravljati naloge preiskave in pregona (1. junija 2021)(4).
3. Ker belgijski organi takrat Evropskega javnega tožilstva niso obvestili o svojih preiskavah in ker je bila v kazenskem postopku izrečena sodba na prvi stopnji, želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, kakšne posledice izhajajo iz te neobvestitve v zvezi s tem postopkom, ki je zdaj v fazi pritožbe.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba 2017/1939
4. Člen 4, naslovljen „Naloge“, določa:
„EJT je pristojno za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in udeležencev pri kaznivih dejanjih, ki škodujejo finančnim interesom Unije in ki so predvidena v Direktivi (EU) 2017/1371(5) ter določena v tej uredbi. V zvezi s tem EJT opravlja preiskave ter izvaja ukrepe pregona in opravlja funkcije tožilca na pristojnih sodiščih držav članic, dokler zadeva ni dokončno zaključena.“
5. Člen 22, naslovljen „Stvarna pristojnost EJT“, v odstavku 1 določa:
„EJT je pristojno za kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, določena v Direktivi [2017/1371], kakor se izvaja z nacionalnim pravom, ne glede na to, ali se enako kaznivo ravnanje lahko klasificira kot druga vrsta kaznivega dejanja na podlagi nacionalnega prava. […]“
6. Člen 24, naslovljen „Poročanje, evidentiranje in preverjanje informacij“, določa:
„1. Institucije, organi, uradi in agencije Unije ter organi držav članic, ki so pristojni na podlagi veljavnega nacionalnega prava, brez nepotrebnega odlašanja poročajo EJT o vsakem kaznivem ravnanju, za katero bi lahko izvajalo svojo pristojnost v skladu s členom 22 ter členom 25(2) in (3).
2. Kadar sodni organ ali organ pregona države članice sproži preiskavo kaznivega dejanja, v zvezi s katerim bi EJT lahko izvajalo svojo pristojnost v skladu s členom 22 ter členom 25(2) in (3), ali kadar pristojni sodni organ ali pristojni organ pregona države članice kadar koli od začetka preiskave meni, da preiskava zadeva takšno kaznivo dejanje, ta organ brez nepotrebnega odlašanja obvesti EJT, tako da to lahko odloči, ali bo uveljavljalo pravico do prevzema zadeve v skladu s členom 27.
[…]“
7. Člen 25, naslovljen „Izvajanje pristojnosti EJT“, v odstavku 1 določa:
„EJT izvaja svojo pristojnost bodisi tako, da sproži preiskavo na podlagi člena 26, ali tako, da se odloči uporabiti pravico do prevzema zadeve na podlagi člena 27. Če se odloči za izvajanje pristojnosti, pristojni nacionalni organi ne smejo izvajati svoje pristojnosti v zvezi z istim kaznivim ravnanjem.“
8. Člen 27, naslovljen „Pravica do prevzema zadeve“, določa:
„1. EJT se po prejemu vseh ustreznih informacij v skladu s členom 24(2) čim prej, vendar najpozneje v petih dneh po prejemu informacij od nacionalnih organov, odloči, ali bo uveljavljalo pravico do prevzema zadeve, in o tej odločitvi obvesti nacionalne organe. Evropski glavni tožilec lahko v posebnih primerih sprejme obrazloženo odločitev glede podaljšanje tega roka za največ pet dni in o tem ustrezno obvesti nacionalne organe.
2. Nacionalni organi se med tekom rokov iz odstavka 1 vzdržijo sprejemanja vseh odločitev na podlagi nacionalnega prava, katerih učinek bi lahko bil, da EJT ne bi moglo uveljavljati pravice do prevzema zadeve.
Nacionalni organi sprejmejo vse nujne ukrepe, ki so na podlagi nacionalnega prava potrebni za zagotovitev učinkovite preiskave in pregona.
3. Če EJT kako drugače kot prek obvestila iz člena 24(2) izve, da so pristojni organi države članice že sprožili preiskavo kaznivega dejanja, za katero bi lahko bilo pristojno, o tem brez odlašanja obvesti te organe. Potem ko je bilo ustrezno obveščeno v skladu s členom 24(2), se EJT odloči, ali bo uveljavljalo pravico do prevzema zadeve. To odločitev sprejme v rokih iz odstavka 1 tega člena.
[…]
5. Če EJT uveljavlja pravico do prevzema zadeve, pristojni organi držav članic predajo spis EJT in ne izvajajo nadaljnjih preiskovalnih ukrepov v zvezi z istim kaznivim dejanjem.
[…]
7. Kadar se je EJT vzdrži izvajanja svoje pristojnosti, o tem brez nepotrebnega odlašanja obvesti pristojne nacionalne organe. Pristojni nacionalni organi kadar koli med postopkom obvestijo EJT o vseh novih dejstvih, na podlagi katerih bi EJT lahko spremenil svojo odločitev o neizvajanju pristojnosti.
EJT lahko po prejemu takšnega obvestila uveljavlja pravico do prevzema zadeve, pod pogojem, da nacionalna preiskava še ni zaključena in da na sodišče še ni vložena obtožnica. Odločitev se sprejme v roku iz odstavka 1.
[…]“
9. Člen 35, naslovljen „Zaključek preiskave“, določa:
„1. Ko je po mnenju evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, preiskava končana, nadzorujočemu evropskemu tožilcu predloži poročilo s povzetkom zadeve in osnutkom odločitve o morebitnem pregonu pred nacionalnim sodiščem ali o preučitvi možnosti odstopa zadeve, opustitve zadeve ali poenostavljenega postopka pregona v skladu s členi 34, 39 ali 40. Nadzorujoči evropski tožilec navedene dokumente posreduje pristojnemu stalnemu senatu in jim, če je to po njegovem mnenju potrebno, priloži lastno oceno. Če stalni senat v skladu s členom 10(3) sprejme odločitev, ki jo predlaga evropski delegirani tožilec, slednji ustrezno dalje postopa.
2. Če stalni senat na podlagi prejetih poročil ne namerava sprejeti odločitve, ki jo predlaga evropski delegirani tožilec, po potrebi sam pregleda spis, preden sprejme končno odločitev ali da nadaljnja navodila evropskemu delegiranemu tožilcu.
3. Kadar je primerno, evropski delegirani tožilec v poročilu navede tudi ustrezno obrazložitev za vložitev obtožnice bodisi pri sodišču države članice, kjer se evropski delegirani tožilec nahaja, ali v skladu s členom 26(4) pri sodišču druge države članice, ki ima pristojnost za zadevo.
[…]“
10. Člen 120, naslovljen „Začetek veljavnosti“, določa:
„1. Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
2. EJT izvaja svoje pristojnosti v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji, ki spadajo v njegovo pristojnost in so storjena po datumu začetka veljavnosti te uredbe.
EJT prevzame naloge preiskave in pregona, ki so mu dodeljene s to uredbo, z dnem, ki se določi s sklepom Komisije na predlog evropskega glavnega tožilca po ustanovitvi EJT. Sklep Komisije se objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Dan, ki ga določi Komisija, ne sme biti prej kot tri leta po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.
[…]“
B. Belgijsko pravo
11. Uredba 2017/1939 je bila v belgijsko pravo prenesena z wet van 17 februari 2021 houdende diverse bepalingen inzake justitie,(6) ki je začel veljati 24. februarja 2021 in s katerim je bilo v Algemene wet inzake douane en accijnzen van 18 juli 1977(7) vstavljeno poglavje XXVa.
12. Člen 285/2(1) AWDA določa:
„Generalni direktor Algemene Administratie van de Douane en Accijnzen (generalna uprava za carine in trošarine, Belgija) določi vsaj enega uradnika generalne uprave […], ki je odgovoren za sodelovanje z evropskimi delegiranimi tožilci iz člena 309/2 Gerechtelijk Wetboek (sodni zakonik) v zvezi z lažjimi kaznivimi dejanji, goljufivimi ravnanji in kaznivimi dejanji iz členov 281 in 282, glede katerih Evropsko javno tožilstvo izvaja pristojnost v skladu s členi 22, 25, 26 in 27 Uredbe [2017/1939].“
13. Člen 285/4(1) AWDA določa:
„Uradniku iz člena 285/2(1) je v zvezi z lažjimi kaznivimi dejanji, goljufivimi ravnanji in kaznivimi dejanji iz člena 281, glede katerih Evropsko javno tožilstvo izvaja pristojnost v skladu s členi 22, 25, 26 in 27 Uredbe [2017/1939], priznana pristojnost za začetek sodnega postopka in nadaljnja ravnanja v njem v smislu člena 281(2).“
II. Dejansko stanje, spor in vprašanji za predhodno odločanje
14. Belgijski carinski organi so v letih 2019 in 2020 začeli preiskavo, v okviru katere so ugotovili, da je 26 fizičnih in pravnih oseb v letih 2018 in 2019 storilo več carinskih kršitev pri uvozu blaga s poreklom iz Kitajske, ki je bilo carinjeno v Bruslju in katerega prejemniki so bili v Nemčiji, Španiji in na Madžarskem.
15. Zapisniki 19/D/000565, 19/D/000724 in 20/D/000058 v zvezi s carinami in trošarinami so bili dokončani 27. novembra 2019, 1. aprila 2020 oziroma 15. aprila 2020, kršiteljem pa so bili poslani s priporočeno pošto.
16. Neposredna vabila generalne uprave za carine in trošarine so bila kršiteljem vročena julija in avgusta 2021, po tem, ko je Evropsko javno tožilstvo 1. junija 2021 začelo opravljati naloge preiskave in pregona.
17. Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v nizozemščini, Belgija) je s sodbo z dne 9. decembra 2022, izdano v kontradiktornem postopku, kar zadeva nekatere obtožence, oziroma v nenavzočnosti za preostale: (a) v kazenskem delu obtožence oprostilo; in (b) v civilnem delu nekaterim od njih naložilo, naj Belgijski državi plačajo uvozne dajatve v višini 143.951 EUR.
18. Belgijska država je 6. januarja 2023 zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija).
19. Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju) je z vmesno sodbo z dne 5. decembra 2024 tožbo v kazenskem delu zoper nekatere obtožence in v civilnem delu zaradi carinskega dolga, ki so ga ti imeli, razglasilo za dopustno.
20. Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju) je pred odločitvijo o pritožbi Belgijske države ugotovilo, da:
– eden od obtožencev trdi, da predlogi, vloženi glede kazenskega in civilnega dela, niso dopustni, ker Belgijska država ni dokazala, da je Evropsko javno tožilstvo obvestila o zadevnih kaznivih dejanjih, in ker tudi ni razvidno, da bi Evropsko javno tožilstvo odločilo, da ni razlogov za uveljavljanje njegove pravice do prevzema zadeve v skladu s členom 24 Uredbe 2017/1939;
– je bila po navedbah Belgijske države preiskava končana s posredovanjem zapisnika kršiteljem, še preden je Evropsko javno tožilstvo začelo delovati. Evropsko javno tožilstvo naj zato ne bi imelo možnosti prevzeti zadevo, zaradi česar naj ne bi bilo ovir za to, da pregon vodijo nacionalni organi;
– faza preiskave v obravnavani zadevi ni bila končana, ko je Evropsko javno tožilstvo 1. junija 2021 začelo delovati;
– Belgijska država ni predložila dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, da so pristojni organi po začetku preiskave zadevnih kaznivih dejanj obvestili Evropsko javno tožilstvo na način, določen v členu 24 Uredbe 2017/1939, tako da bi se Evropskemu javnemu tožilstvu omogočilo, da uveljavlja pravico do prevzema zadeve.
21. V teh okoliščinah je Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„Ali je treba člene 24, 25, 27 in 35 Uredbe [2017/1939] razlagati tako, da nasprotujejo temu, da v teh okoliščinah nacionalna carinska uprava in nacionalno državno tožilstvo ostaneta pristojna za pregon zadeve pred kazenskim sodiščem?
Ali mora kazensko sodišče, če ugotovi, da v zadevi ni bilo poročanja Evropskemu javnemu tožilstvu, zadevo ponovno odstopiti pristojnim nacionalnim organom, tako da ti Evropsko javno tožilstvo vendarle obvestijo o preiskavi in da lahko Evropsko javno tožilstvo, odvisno od okoliščin primera, uveljavlja pravico do prevzema zadeve?“
III. Postopek pred Sodiščem
22. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 19. junija 2025.
23. Pisna stališča so predložile avstrijska, belgijska, italijanska in poljska vlada ter Komisija.
24. Sodišče je na podlagi člena 23, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropsko javno tožilstvo pozvalo, naj pisno predloži upoštevne informacije, ki jih ima v zvezi s predmetom predloga za sprejetje predhodne odločbe.
25. Evropsko javno tožilstvo je 24. aprila 2026 Sodišču predložilo te informacije, glede katerih so belgijska in poljska vlada ter Komisija, ki so se udeležile obravnave 19. maja 2026, ustno podale stališča.
IV. Presoja
26. Kot sem že navedel, je Uredba 2017/1939 začela veljati 20. novembra 2017, vendar je Evropsko javno tožilstvo naloge preiskav in pregona prevzelo šele 1. junija 2021. Ni dvoma, da kazniva dejanja, ki se očitajo v tej zadevi, spadajo v stvarno pristojnost Evropskega javnega tožilstva.
27. Predložitveno sodišče šteje za dokazano, da kazenska preiskava 1. junija 2021 ni bila končana in da bi nacionalni organ zato moral obvestiti Evropsko javno tožilstvo, da bi to lahko uveljavljalo svojo pravico do prevzema zadeve. Ker ga ni obvestil, to sodišče dodaja, da se „[p]ostavlja […] vprašanje, kakšna je posledica tega, da ni bilo obvestila Evropskemu javnemu tožilstvu“.(8) Da bi odgovorilo na to vprašanje, je Sodišču predložilo vprašanji za predhodno odločanje, katerih vsebino povzemam.
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
28. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali člen 24(2), člen 25(1) in člen 27 Uredbe 2017/1939 nasprotujejo temu, da v zgoraj opisanih okoliščinah nacionalni organi (generalna uprava za carine in trošarine ter belgijsko državno tožilstvo) ostanejo pristojni za pregon zadeve.
29. V skladu s členom 25(1) Uredbe 2017/1939 lahko Evropsko javno tožilstvo deluje na dva načina: (a) s sprožitvijo neposredne preiskave dejanj, za katera domneva, da so kazniva dejanja, ki spadajo v njegovo pristojnost; ali (b) z uveljavljanjem svoje pravice do prevzema zadeve v zvezi s preiskavami, ki so jih že začeli nacionalni organi.
30. Evropsko javno tožilstvo začne neposredno preiskavo v skladu s členom 26 Uredbe (EU) 2017/1939(9), kadar prejme ustrezne informacije o kaznivem dejanju, za katero bi lahko bilo pristojno in v zvezi s katerim pravosodni organi ali organi kazenskega pregona države članice niso začeli preiskave(10). Tega načina delovanja Evropskega javnega tožilstva, ki ni povezan z obravnavanim dejanskim stanjem, ne bom obravnaval.
31. Evropsko tožilstvo lahko svoje pristojnosti izvaja tudi z uveljavitvijo pravice do prevzema zadeve, če je organ države članice začel „[…] preiskavo kaznivega dejanja, v zvezi s katerim bi EJT lahko izvajalo svojo pristojnost […]“, in ga je o svojih poizvedbah obvestil (člen 24(2) Uredbe 2017/1939).
32. Za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje je treba uporabiti običajna razlagalna merila (jezikovno, sistematično in teleološko),(11) ki omogočajo pojasnitev pomena členov 24, 25 in 27 Uredbe 2017/1939.
1. Jezikovna razlaga
33. Člen 24(2) Uredbe 2017/1939(12) določa naslednja primera:
– sodni organ ali organ pregona države članice sproži preiskavo kaznivega dejanja, v zvezi s katerim bi Evropsko javno tožilstvo lahko izvajalo svojo pristojnost,
– ta organ kadar koli od začetka preiskave meni, da preiskava zadeva takšno kaznivo dejanje.(13)
34. V obeh primerih mora nacionalni organ obvestiti Evropsko javno tožilstvo, da se to lahko odloči, ali bo uveljavljalo pravico do prevzema zadeve.
35. Člen 27(3) Uredbe 2017/1939 določa, da lahko Evropsko javno tožilstvo uveljavlja pravico do prevzema zadeve, po tem ko prejme informacije o tekoči preiskavi iz drugih virov. Ta določba pomeni, da Uredba 2017/1939 implicitno predvideva možnost, da ti nacionalni organi Evropskega javnega tožilstva niso obvestili.
36. Nacionalni organi morajo Evropsko javno tožilstvo „brez nepotrebnega odlašanja“ obvestiti o vsakem kaznivem ravnanju, v zvezi s katerim bi lahko EJT izvajalo svojo pristojnost (člen 24(1) Uredbe 2017/1939). Kot razumem, morajo te informacije posredovati, ko izvejo za kaznivo ravnanje (notitia criminis), ne glede na to, ali so preiskavo uradno začeli ali ne. Vsekakor je pomembno, da Evropsko javno tožilstvo obvestijo čim prej, takoj ko so seznanjeni s tem (ali zgolj sumijo), da se dejansko stanje nanaša na kazniva dejanja, ki spadajo v njegovo pristojnost.
37. Po predložitvi informacij in dokler Evropsko javno tožilstvo ne odloči o prevzemu zadeve, se nacionalni organ „vzdrži[…] sprejemanja vseh odločitev […], katerih učinek bi lahko bil, da EJT ne bi moglo uveljavljati pravice do prevzema zadeve“ (člen 27(2), prvi pododstavek, Uredbe 2017/1939).(14)
38. Če Evropsko javno tožilstvo uveljavlja pravico do prevzema zadeve, prevzame preiskavo, ki jo je že začel nacionalni organ, pri čemer mu pristojni organi držav članic predajo spis in ne izvajajo nadaljnjih preiskovalnih ukrepov v zvezi z istim kaznivim dejanjem.(15) Evropsko javno tožilstvo nadaljuje postopek takoj, ko nacionalne organe obvesti o prevzemu zadeve.
39. Prevzem zadeve s strani Evropskega javnega tožilstva pomeni, da nacionalni organi izgubijo pristojnost. Nasprotno pa so nacionalni organi pooblaščeni za preiskovanje kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, dokler to ne prevzame zadeve.
40. Iz jezikovne razlage člena 25(1) in člena 27(5) Uredbe 2017/1939 je mogoče sklepati, da lahko nacionalni organi nadaljujejo s svojim delovanjem, vključno z izvajanjem kazenskega pregona, dokler Evropsko tožilstvo ne sprejme (in sporoči) odločitve o prevzemu zadeve.
41. Člen 24(2) Uredbe 2017/1939 ne določa posebnih posledic za neizpolnjevanje obveznosti obveščanja s strani nacionalnih organov. Natančneje, ta določba nacionalnim organom ne preprečuje, da nadaljujejo s svojimi preiskavami in izvajajo kazenski pregon do trenutka, ko zadevo prevzame Evropsko javno tožilstvo.
42. Zato besedilo člena 24(2), člena 25(1) in člena 27 Uredbe 2017/1939 ne nasprotuje temu, da nacionalni organi, ki so začeli preiskavo kaznivih dejanj, za katera je pristojno Evropsko javno tožilstvo, ostanejo pristojni za nadaljevanje preiskav in po potrebi za kazenski pregon, dokler se Evropsko javno tožilstvo ne odloči, da bo uveljavilo svojo pravico do prevzema zadeve.
2. Sistematična razlaga
43. Sistematična razlaga člena 24(2), člena 25 in člena 27 Uredbe 2017/1939 pripelje do istega rezultata.
44. Uredba 2017/1939 določa zapleten sistem deljene pristojnosti med Evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi na področju boja proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije.
45. V okviru tega sistema ima Evropsko javno tožilstvo pravico do prevzema zadeve, to je prednost pri pregonu kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.(16) To prednost upravičuje dejstvo, da lahko Evropsko javno tožilstvo bolje usmerja in zagotavlja skladnost preiskav in pregona na ravni Unije v zvezi z oblikami kaznivih dejanj, ki imajo pogosto čezmejno razsežnost.
46. Vendar kombinacija deljene pristojnosti in prednosti, ki jo ima Evropsko javno tožilstvo z uporabo pravice do prevzema zadeve, ne pomeni, da nacionalni organi nimajo pristojnosti za pregon kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije. Z Uredbo 2017/1939 ni bila določena izključna pristojnost Evropskega javnega tožilstva na tem področju.(17)
47. Čeprav je z Uredbo 2017/1939 Evropskemu javnemu tožilstvu praviloma podeljena prednostna pristojnost, nacionalni organi ohranijo subsidiarno pristojnost za pregon tovrstnih kaznivih dejanj.
48. Nacionalni organi so vsekakor subsidiarno pristojni za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kadar se Evropsko javno tožilstvo (za kaznivo dejanje, ki je že predmet preiskave) odloči, da ne bo uporabilo možnosti prevzema zadeve, ki mu je priznana s členom 27 Uredbe 2017/1939.
49. Na splošno velja za delovanje Evropskega javnega tožilstva dvojno merilo:
– pri izvajanju neposredne preiskave se uporablja načelo zakonitosti, Evropsko javno tožilstvo pa mora preiskati kazniva dejanja in po potrebi začeti pregon;
– kadar pa potekajo preiskave nacionalnih organov (ne glede na to, ali je bilo Evropsko javno tožilstvo o njih obveščeno ali pa je zanje izvedelo na drug način), ni dolžno uveljaviti svoje pravice do prevzema zadeve, vendar to lahko stori.
50. Iz navedenega in z vidika sistema kot celote izhaja, da nacionalni organi ohranijo pristojnost za pregon kaznivih dejanj, če Evropsko javno tožilstvo ne uporabi mehanizma za prevzem zadeve.
51. Člen 24(2) Uredbe 2017/1939 torej nacionalnim organom omogoča, da do prevzema zadeva s strani Evropskega javnega tožilstva preganjajo kaznivo dejanje, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, tudi če izvajajo tekoče preiskave, o katerih to tožilstvo ni bilo obveščeno.
52. Člen 40(2) Poslovnika Evropskega javnega tožilstva(18) določa, da Evropsko javno tožilstvo poleg elementov, pomembnih za katero koli preiskavo,(19) oceni tudi druge dejavnike, da preveri utemeljenost prevzema zadeve(20).
53. Kolegij Evropskega javnega tožilstva je na podlagi člena 9(2) Uredbe 2017/1939(21) sprejel operativne smernice o preiskavah, politiki o prevzemu zadev in odstopu zadev(22). Priloga 2 se posebej nanaša na prevzem zadev, ki so jih nacionalni organi preiskovali v prehodnem obdobju med začetkom veljavnosti Uredbe 2017/1939 (20. november 2017) in datumom, ko je Evropsko tožilstvo prevzelo svoje naloge preiskave in pregona (1. junij 2021). Tako je v obravnavani zadevi.
54. V zvezi s temi primeri je v Prilogi 2 k operativnim smernicam navedeno, da bi Evropsko javno tožilstvo moralo „v skladu z načeloma sorazmernosti in potrebe [svojo pravico do prevzema zadeve uveljavljati] […] samo [tam], kjer bi se lahko z izvajanjem njegove pristojnosti zagotovila dodana vrednost nadaljevanju preiskave“.
55. Pri analizi prevzema zadeve se ne sme spregledati, da člen 25(2) in (3) Uredbe 2017/1939 nacionalnim organom podeljuje pristojnost za pregon nekaterih kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije.
56. Tako Evropsko javno tožilstvo v skladu s členom 25(2) Uredbe 2017/1939 v primeru kaznivih dejanj, ki spadajo na področje uporabe člena 22 te uredbe in so povzročila ali bi lahko povzročila škodo finančnim interesom Unije v višini manj kot 10.000 EUR, ukrepa le v nekaterih okoliščinah.(23) Kazniva dejanja majhne vrednosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, torej spadajo v pristojnost nacionalnih organov, razen če jih Evropsko javno tožilstvo prevzame, kar lahko stori le, če je izpolnjen eden od pogojev iz člena 25(2) navedene uredbe.
57. Podobno člen 25(3) Uredbe 2017/1939 določa, da Evropsko javno tožilstvo (EJT) ne izvaja svoje pristojnosti za kazniva dejanja, ki spadajo na področje uporabe člena 22, če so izpolnjeni nekateri dejavniki.(24) Če so ti dejavniki podani, Evropsko javno tožilstvo po posvetovanju s pristojnimi nacionalnimi organi zadevo brez nepotrebnega odlašanja odstopi tem organom.
58. Pristojnost nacionalnih organov za kazniva dejanja, pri katerih so izpolnjene okoliščine iz člena 25(2) in (3) Uredbe 2017/1939, je dodaten, sistematični argument, ki govori v prid temu, da ti organi (vsaj začasno) ohranijo svojo pristojnost, dokler se Evropsko javno tožilstvo ne odloči, da bo zadevo prevzelo.
59. V skladu s pravili iz Uredbe 2017/1939, ki urejajo pristojnosti nacionalnih organov in Evropskega javnega tožilstva (in ki niso povsem jasna), je v preiskavah, ki so jih že začeli nacionalni organi, prelomni trenutek s sistematičnega vidika trenutek, ko Evropsko javno tožilstvo sprejme odločitev o tem, ali bo uveljavilo pravico do prevzema zadeve.
60. Menim, da v zvezi s tem ni odločilno, da Evropsko javno tožilstvo ni moglo sprejeti odločitve o prevzemu zadeve, ker nacionalni organi niso izpolnili obveznosti iz člena 24(2) Uredbe 2017/1939.
61. Res je, da so informacije, ki jih morajo zagotoviti nacionalni organi, nujno potrebne za to, da lahko Evropsko javno tožilstvo izvede prevzem zadeve(25), če nima na voljo drugih virov za seznanitev z notitia criminis. Obveznost posredovanja teh informacij je izraz načela lojalnega sodelovanja(26) iz člena 5(6) Uredbe 2017/1939.
62. Obveznost obveščanja iz člena 24(2) se poleg tega nanaša na druge podobne obveznosti nacionalnih organov (odstavka 3 in 5 istega člena), ki prav tako izhajajo iz načela lojalnega sodelovanja.(27) Gre za obveznosti obveščanja, ki dopolnjujejo obveznost iz člena 24(2) Uredbe 2017/1939, vendar se uporabljajo v primerih, ko imajo nacionalni organi prednostno pristojnost za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.
63. Naj ponovim, da je za odvzem pristojnosti nacionalnim organom vsekakor pomembno, da Evropsko javno tožilstvo uveljavi svojo pravico do prevzema zadeve. Do takrat ti organi z vidika členov 24, 25 in 27 Uredbe 2017/1939 ohranijo svojo pristojnost.
3. Teleološka razlaga
64. Iz uvodnih izjav 12 in 14 Uredbe 2017/1939 izhaja, da je namen ustanovitve Evropskega javnega tožilstva učinkovitejše preprečevanje kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije.(28)
65. Evropsko javno tožilstvo je enoten subjekt in kljub decentralizirani strukturi nedeljiv organ Evropske unije,(29) pristojen za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije(30). Vendar deluje brez pravega skupnega kazenskega, materialnega ali procesnega prava na evropski ravni. Uredba 2017/1939 vsebuje omejeno število določb, v preostalem pa se sklicuje na nacionalno pravo.(31)
66. Po mojem mnenju bi moral cilj učinkovitejšega boja proti kaznivim dejanjem, ki škodujejo finančnim interesom Unije, spodbuditi razlago člena 24(2) Uredbe 2017/1939, v skladu s katero bi se štelo, da nacionalni organi lahko nadaljujejo kazenski postopek, ki poteka in v okviru katerega niso izpolnili svoje obveznosti obveščanja Evropskega javnega tožilstva (s pridržkom tega, kar bom pojasnil v okviru analize drugega vprašanja za predhodno odločanje).
67. Nasprotna rešitev (trditev, da neizpolnitev te obveznosti samodejno pomeni, da nacionalni organi niso pristojni za pregon kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije) se mi zdi nesorazmerna in neskladna s ciljem Uredbe 2017/1939.
68. To bi veljalo še toliko bolj, če bi se posledice kršitve člena 24(2) Uredbe 2017/1939 kazale v ničnosti dotedanjih nacionalnih preiskav in nemožnosti dopustitve dokazov, ki so jih zbrali nacionalni organi.
69. Vsekakor lahko Komisija, če nacionalni organi države članice Evropskega javnega tožilstva večkrat ne obvestijo v skladu s členom 24(2) Uredbe 2017/1939, proti tej državi članici začne postopek zaradi neizpolnitve obveznosti. Tako je zagotovljeno, da Evropsko javno tožilstvo ustrezno opravlja svoje naloge v zvezi s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije, ki so jih nacionalni organi začeli preiskovati.
70. Skratka, menim, da člen 24(2), člen 25(1) in člen 27 Uredbe 2017/1939 ne nasprotujejo temu, da nacionalni organi začnejo pregon pred sodišči države članice, čeprav Evropsko javno tožilstvo ni bilo obveščeno, da so začeli in nadaljevali preiskavo kaznivega dejanja, za katero bi lahko bilo pristojno.
B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
71. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali mora „kazensko sodišče, če ugotovi, da v zadevi ni bilo poročanja Evropskemu javnemu tožilstvu“, to zadevo ponovno odstopiti pristojnim nacionalnim organom, tako da ti vendarle obvestijo Evropsko javno tožilstvo, da lahko to, odvisno od okoliščin primera, uveljavlja pravico do prevzema zadeve.
72. Spor, v katerem je bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, je v fazi pritožbe po izdaji prvostopenjske sodbe. Ali bi lahko Evropsko javno tožilstvo v tej konkretni fazi postopka še vedno uveljavljalo svojo pravico do prevzema zadeve?
73. To vprašanje po mojem mnenju temelji na predpostavki, da kršitev obveznosti obveščanja iz člena 24(2) Uredbe 2017/1939 pomeni kršitev postopka, ki jo je mogoče odpraviti pred meritorno odločitvijo. Odprava pomanjkljivosti bi bila prav v tem, da se Evropskemu javnemu tožilstvu omogoči uveljavljanje njegove pravice do prevzema zadeve.
74. To drugo vprašanje za predhodno odločanje vsebuje implicitno vprašanje, ali člen 24(2) in člen 27 Uredbe 2017/1939 nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče odloči o vsebini zadeve, medtem ko Evropsko javno tožilstvo ne more sprejeti odločitve v zvezi z uveljavljanjem svoje pravice do prevzema zadeve.
75. Odgovor, ki ga predlagam, bo ponovno temeljil na razlagi Uredbe 2017/1939 v skladu z običajnimi merili.
1. Jezikovna razlaga
76. Besedilo člena 24(2) Uredbe 2017/1939 ne določa natančne časovne omejitve, kar zadeva obveznost nacionalnih organov, da obvestijo Evropsko javno tožilstvo.
77. V zvezi s to obveznostjo sta mogoči dve različni rešitvi: bodisi se lahko izpolni le v fazi preiskave; bodisi, izjemoma, tudi po koncu faze preiskave, ko so ti organi že začeli kazenski pregon (in morebiti zadevo obravnavajo sodišča).
78. V členu 24(2) Uredbe 2017/1939 je v zvezi z navedbo, kdaj nacionalni organ obvesti Evropsko javno tožilstvo, uporabljen izraz „kadar koli po začetku preiskave“. Kot poudarja Komisija, ta določba možnosti obveščanja o nacionalnih postopkih ne omejuje na strogo obdobje preiskave. Zato naj bi bilo mogoče sprejeti, da z jezikovnega vidika nič ne nasprotuje temu, da se informacije posredujejo po začetku kazenskega pregona.
79. Res je, da mora biti splošno pravilo, da nacionalni organi Evropsko javno tožilstvo obvestijo prav v fazi preiskave. Člen 24(2) določa, da se obveščanje izvede „brez nepotrebnega odlašanja“, ukrepanje Evropskega javnega tožilstva v tej začetni fazi pa lahko poveča učinkovitost preiskav kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.
80. Vendar z besedilnega vidika ne najdem nobene ovire za to, da bi se informacije izjemoma posredovale po začetku kazenskega postopka, ko o zadevi odločajo nacionalna sodišča.
81. Če gre poleg tega za preiskave, ki so jih nacionalni organi izvedli v „prehodnem obdobju“ (ko Evropsko javno tožilstvo še ni prevzelo svojih nalog), je to razlog več, da se dovoli izjema od splošnega pravila.
82. Člen 27(1) Uredbe 2017/1939 prav tako ne določa natančnega časovnega roka za prevzem zadeve s strani Evropskega javnega tožilstva. Ta mora sprejeti odločitev „čim prej“ po prejemu ustreznih informacij.(32)
83. Časovna prožnost je poudarjena s tem, da lahko Evropsko javno tožilstvo izvaja svoje pristojnosti tudi, če sprva zadeve ni prevzelo, vendar so se med postopkom pojavila nova dejstva, ki so lahko razlog za ponovno preučitev njegove odločitve. Nacionalni organi morajo o tej okoliščini obvestiti Evropsko javno tožilstvo, ki lahko prevzame zadevo, „pod pogojem, da nacionalna preiskava še ni zaključena in da na sodišče še ni vložena obtožnica“ (člen 27(7), drugi pododstavek, Uredbe 2017/1939).
84. Ta zadnja časovna omejitev za uveljavljanje pravice do prevzema zadeve se nanaša na pojav novih dejstev po predhodni zavrnitvi prevzema zadeve s strani Evropskega javnega tožilstva. V takem primeru je nujno, da nacionalna preiskava še ni zaključena. V nasprotju s tezo, ki jo je belgijska vlada zagovarjala v pisnem stališču in na obravnavi, ne vidim nobenega razloga, da bi to pravilo za namene uveljavljanja prevzema zadeve po analogiji razširili na kateri koli drug položaj. Taka časovna omejitev se uporablja le za primere, ko je bilo Evropsko javno tožilstvo predhodno obveščeno in zadeve ni prevzelo. V teh okoliščinah lahko Evropsko javno tožilstvo, če se pojavijo nova dejstva, spremeni svojo odločitev in zadevo prevzame, dokler faza preiskave ni zaključena.
85. Naj ponovim, da časovne omejitve člena 27(7), drugi pododstavek, Uredbe 2017/1939 ni mogoče uporabiti zunaj konkretnega položaja, na katerega se nanaša. Ne zdi se mi logično, da bi se uporabljala v primerih prepoznega obveščanja (ko je zadeva že v fazi sojenja in je preiskava zaključena), v katerih Evropsko javno tožilstvo pred tem ni imelo možnosti, da bi se izreklo o morebitnem prevzemu zadeve.
2. Sistematična razlaga
86. Sistematična analiza določb Uredbe 2017/1939 po mojem mnenju potrjuje dosedanje navedbe. S tega vidika obstaja več razlogov, ki govorijo v prid taki rešitvi.
87. Prvič, iz člena 4 Uredbe 2017/1939 izhaja, da posredovanje Evropskega javnega tožilstva ni omejeno na fazo preiskave kaznivih dejanj, ampak zajema tudi izvajanje kazenskega pregona pred nacionalnimi sodišči.(33)
88. Obveščanje o tekočih preiskavah nacionalnih organov in pravica Evropskega javnega tožilstva do prevzema zadeve sta ključna instrumenta za izvajanje njegovih nalog. Zato lahko oboje (obveščanje in pravica do prevzema zadeve) pride v poštev ne le v fazi preiskave, temveč tudi med postopkom pred sodnimi organi, dokler zadeva ni dokončno rešena.
89. Seveda Evropsko javno tožilstvo pri prevzemu zadeve, ki je v fazi sojenja, upošteva postopkovne posledice svojega posredovanja in njegovo primernost za boljši pregon kaznivega dejanja.
90. Posredovanje Evropskega javnega tožilstva, ki nadomesti nacionalne organe, v fazi sojenja se razlikuje od preproste zamenjave akterjev v postopku. Ni vseeno, ali obtožnico vloži Evropsko javno tožilstvo ali jo vložijo nacionalni organi. Če zadevo prevzame Evropsko javno tožilstvo, mu nič ne preprečuje, da jo poveže z nadnacionalnimi postopki(34) in predloži dokazne elemente v eni ali drugi smeri, ki v skladu z nacionalnim pravom vplivajo na postopek.
91. Na drugem mestu, člen 13(1), drugi pododstavek, Uredbe 2017/1939 določa, da so „[e]vropski delegirani tožilci […] pristojni za tiste preiskave in pregon, ki so jih začeli, ki so jim bile dodeljene ali ki so jih prevzeli na podlagi pravice do prevzema zadeve“.(35) Iz te določbe izhaja, da lahko uveljavljajo prevzem zadev, ki so jih nacionalni organi obravnavali v preiskovalni fazi in po začetku kazenskega postopka, medtem ko o njih odločajo nacionalna sodišča.
92. Na tretjem mestu, člen 27(5) Uredbe 2017/1939 določa, da „[č]e EJT uveljavlja pravico do prevzema zadeve, pristojni organi držav članic predajo spis EJT(36) in ne izvajajo nadaljnjih preiskovalnih ukrepov v zvezi z istim kaznivim dejanjem“. V tem okviru lahko spis zajema preiskovalne ukrepe in poznejša procesna dejanja. Predaja spisa pomeni, da lahko Evropsko javno tožilstvo po prevzemu zadeve uporabi dokaze, ki so jih v njem zbrali nacionalni organi.
93. Na četrtem mestu, člen 25(6) Uredbe 2017/1939 določa pravila za reševanje sporov o pristojnosti med Evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi. O pozitivnih ali negativnih sporih glede pristojnosti odloča nacionalno sodišče(37), pri čemer ta sistem ne vsebuje časovnih omejitev v zvezi s tem.
94. Nazadnje, pooblastila, ki so evropskim delegiranim tožilcem podeljena s členom 35(1) Uredbe 2017/1939(38), v nasprotju s tem, kar se zdi, da predlaga predložitveno sodišče, ne pomenijo, da lahko Evropsko javno tožilstvo pregon izvaja le, če je predhodno samo opravilo preiskave.
95. Menim, da člen 35(1) Uredbe 2017/1939 ureja zaključek faze preiskave, če jo izvaja Evropsko javno tožilstvo, kar vedno velja v primeru neposredne preiskave ter kadar sta bila obveščanje in prevzem zadeve opravljena pred začetkom kazenskega pregona. Vendar ta določba ne vpliva na časovno omejitev za obveščanje Evropskega javnega tožilstva ali za uveljavljanje njegove pravice do prevzema zadeve v (izjemnih) primerih, v katerih je zadeva že bila predložena nacionalnemu sodišču, pristojnemu za sojenje.
3. Teleološka razlaga
96. Kot sem že navedel, je namen ustanovitve Evropskega javnega tožilstva učinkovitejše preprečevanje kaznivih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Unije.
97. Temu cilju bolje služi razlaga veljavnih pravil iz Uredbe 2017/1939, ki daje prednost izrednemu posredovanju Evropskega javnega tožilstva (in predhodnemu obveščanju nacionalnih organov) tudi po fazi preiskave, ko je zadeva v postopku pred nacionalnimi sodišči.
98. Seveda je priporočljivo, da Evropsko javno tožilstvo v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so v njegovi pristojnosti, posreduje čim prej v fazi preiskave, potem ko nacionalni organi ugotovijo, da bi dejanja lahko pomenila kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije.
99. Vendar lahko obveščanje Evropskega javnega tožilstva tudi po začetku kazenskega postopka prispeva k uresničevanju cilja Uredbe 2017/1939.(39)
100. Evropsko javno tožilstvo mora namreč v skladu s členom 27(1) Uredbe 2017/1939 po prejemu informacij v fazi ustnega postopka hitro (v petih dneh) odločiti, ali bo zadevo prevzelo, ta rok pa je mogoče podaljšati za nadaljnjih pet dni. Ta možnost ne vpliva negativno na hitrost sodnih postopkov in bi, nasprotno, lahko privedla do boljšega izvajanja sodne oblasti, če Evropsko javno tožilstvo v fazi sojenja zagotovi dodatne informacije, ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja na področju mednarodnega organiziranega kriminala, ki škodi finančnim interesom Unije.
101. Zavedam se, da bi lahko neharmoniziranost kazenskega procesnega prava držav članic povzročila razlike med njimi. Prav tako ne podcenjujem težav, ki bi jih povzročila nadomestitev nacionalnih organov z Evropskim javnim tožilstvom v fazi sojenja, še zlasti v pritožbenem ali kasacijskem postopku. Te težave so lahko precejšnje, kar zadeva dopustitev dokazov ali nadaljevanje kazenskega pregona, ki ga je predlagal nacionalni organ, ki je bil pristojen do takrat.
102. Evropsko javno tožilstvo bi moralo pri uveljavljanju pravice do prevzema zadeve te težave upoštevati in prevzeti vložitev obtožbe le, če ni postopkovnih ovir, ki bi preprečevale uspeh njegovih predlogov. Če bi nadomestitev nacionalnih organov z Evropskim javnim tožilstvom v skladu z nacionalnim procesnim pravom povzročila nerešljive notranje težave ali resno škodila samemu kazenskemu pregonu,(40) mora Evropsko javno tožilstvo razmisliti o primernosti prevzema zadeve.
4. Zgodovinska razlaga
103. Med zakonodajnim postopkom za sprejetje Uredbe 2017/1939 je Svet v predlog Komisije dodal ta stavek:(41) „Evropsko javno tožilstvo lahko svojo pravico do poziva k odstopu od zadeve uveljavi kadar koli med preiskavo.“
104. Po intenzivnih razpravah je bila ta časovna omejitev črtana.(42) Nagibam se k mnenju, da njena odprava kaže na voljo zakonodajalca, da Evropskemu javnemu tožilstvu omogoči, da svojo pravico do prevzema zadeve uveljavlja brez časovnih omejitev, torej tudi po fazi preiskave. Kot je Komisija navedla na obravnavi, na tako razlago sklepa na podlagi pogajanj, ki so privedla do sprejetja Uredbe 2017/1939.
105. Ne zdi se mi logično, da bi bilo črtanje časovne omejitve mogoče razlagati kot poskus, da se razprava v zvezi s tem ne konča, ali da bi temeljilo na domnevi, da je mogoče to omejitev zlahka izpeljati iz drugih določb Uredbe 2017/1939.
5. Organizacija posredovanja Evropskega javnega tožilstva po začetku pregona in sankcija za neizpolnitev obveznosti obveščanja, ki jo imajo nacionalni organi
106. Če se sprejme rešitev, ki jo predlagam (in sicer da lahko izjemoma nacionalni organ Evropsko javno tožilstvo obvesti – to pa lahko uveljavlja pravico do prevzema zadeve – ko je nacionalna preiskava že zaključena), je treba v naslednjem koraku ugotoviti, kako naj se to izvaja.
107. Uredba 2017/1939 ne opredeljuje postopkovnih poti za obveščanje Evropskega javnega tožilstva in za to, da to odloči, ali bo uveljavilo svojo pravico do prevzema zadeve, po koncu faze preiskave in začetku sojenja. Prav tako ne ureja posledic kršitve (neizpolnitve) obveznosti obveščanja Evropskega javnega tožilstva s strani nacionalnih organov.
108. Neizpolnjevanje te obveznosti posega v pristojnost Evropskega javnega tožilstva za posredovanje v postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije. Seveda vpliva na pristojnosti Evropskega javnega tožilstva, lahko pa vpliva tudi na pravice oseb, obtoženih teh kaznivih dejanj.
109. V zvezi s tem se strinjam z mnenjem, ki ga je Evropsko javno tožilstvo samo navedlo v dopisu z dne 24. aprila 2026, ki ga je poslalo Sodišču v odgovor na njegov poziv.
110. Evropsko javno tožilstvo v tem dokumentu v bistvu trdi, da ob neobstoju izrecnih določb prava Unije o posledicah kršitve člena 24 Uredbe 2017/1939 in ob upoštevanju sistema deljene pristojnosti, ki ga je zakonodajalec vzpostavil za zaščito finančnih interesov Unije:
– neobvestitev Evropskega javnega tožilstva o zadevi sama po sebi ne bi smela pomeniti, da pregon, ki ga sprožijo nacionalni organi, ni zakonit;
– bi bilo treba postopkovno sankcijo za kršitev obveznosti obveščanja Evropskega javnega tožilstva o zadevi, ki spada v njegovo pristojnost, poiskati v veljavnem nacionalnem pravu v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic(43) in členom 5(3) Uredbe (EU) 2017/1939(44);
– bi obvestilo Evropskemu javnemu tožilstvu, čeprav z zamudo, lahko pomenilo učinkovito sredstvo v primeru kršitve člena 24(2) Uredbe 2017/1939. Kadar nacionalna zakonodaja ne določa zadostnih mehanizmov za zagotovitev pravočasnega obveščanja Evropskega javnega tožilstva, bi morala Komisija po potrebi sprejeti vse ustrezne ukrepe.
111. Dejansko je treba za določitev, kateri mehanizem bi omogočal obvestitev Evropskega javnega tožilstva(45), ko je kazenski postopek prešel v fazo sojenja, potem ko so nacionalni organi začeli kazenski pregon, uporabiti nacionalno pravo. V skladu s tem notranjim pravom (razlaganim na način, ki je najbolj skladen z Uredbo 2017/1939) je treba pojasniti, kako lahko Evropsko javno tožilstvo po potrebi uveljavlja pravico do prevzema zadeve in nadaljuje sojenje, v katerem nadomesti nacionalne organe.
112. Če je Evropsko javno tožilstvo obveščeno in se odloči, da ne bo uveljavilo svoje pravice do prevzema zadeve, se kazenski postopek nadaljuje z nacionalnim organom, ki je vložil obtožnico. Če pa zadevo prevzame Evropsko javno tožilstvo, bi se morala nadomestitev nacionalnega organa izvesti na način, določen v nacionalnem pravu.
113. V zvezi s tem načelo učinkovitosti uporabe Uredbe 2017/1939 zahteva, da nadomestitev ne ovira ali upočasni pregona kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije: cilj Uredbe 2017/1939 je namreč prav povečati učinkovitost pregona teh kaznivih dejanj.
114. Poleg tega mora Evropsko javno tožilstvo, če uveljavlja svojo pravico do prevzema zadeve, to storiti brez poseganja v pravice tistih, ki sodelujejo v postopku v teku.(46) Zato mora oceniti, v kolikšni meri njegovo posredovanje v tej fazi postopka vpliva na pravico obtožencev do obrambe, ki jo mora Evropsko javno tožilstvo spoštovati v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili: njegove odločitve o dokazih, opredelitvi dejanskega stanja, znesku kazni in drugih elementih kazenskega postopka, če do prevzema zadeve pride v fazi sojenja, ne smejo posegati v pravice, ki jih imajo obtoženci na podlagi nacionalnega prava.
115. Če se izkaže, da je nadaljevanje kazenskega pregona s strani nacionalnega organa učinkovitejše od njegove nadomestitve z Evropskim javnim tožilstvom, bi moralo Evropsko javno tožilstvo razmisliti o primernosti tega, da se vzdrži prevzema zadeve. Menim, da bi morala biti po začetku kazenskega pregona, ko postopek poteka pred nacionalnimi sodišči, uporaba prevzema zadeve izjema.
116. Skratka, člen 24(2) in člen 27 Uredbe 2017/1939 je treba razlagati tako, da morajo nacionalni organi Evropsko javno tožilstvo obvestiti o tekočih sodnih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji, glede katerih lahko Evropsko javno tožilstvo izvaja svojo pristojnost, če ga ti nacionalni organi niso predhodno obvestili o preiskavah teh kaznivih dejanj. V takih okoliščinah lahko Evropsko javno tožilstvo še vedno uveljavlja pravico do prevzema zadeve.
V. Predlog
117. Glede na navedeno predlagam, naj se hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija) odgovori:
Člen 24(2), člen 25(1) in člen 27 Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT)
je treba razlagati tako, da
– ne nasprotujejo temu, da nacionalni organi vodijo kazenski pregon pred sodišči države članice, čeprav Evropsko javno tožilstvo ni bilo obveščeno, da so ti organi začeli in nadaljevali preiskavo kaznivega dejanja, za katero bi lahko bilo pristojno Evropsko javno tožilstvo;
– morajo nacionalni organi obvestiti Evropsko javno tožilstvo o tekočih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji, glede katerih lahko Evropsko javno tožilstvo izvaja svojo pristojnost, če ga ti nacionalni organi niso predhodno obvestili o preiskavah teh kaznivih dejanj. V takih okoliščinah lahko Evropsko javno tožilstvo še vedno uveljavlja pravico do prevzema zadeve.
1 Jezik izvirnika: španščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Uredba Sveta z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL 2017, L 283, str. 1).
3 Uredba 2017/1939 je začela veljati 20. novembra 2017.
4 V skladu s členom 1 Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2021/856 z dne 26. maja 2021 o določitvi datuma, s katerim Evropsko javno tožilstvo prevzame svoje naloge preiskave in pregona (UL 2021, L 188, str. 100, in popravek v UL 2021, L 190, str. 101).
5 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL 2017, L 198, str. 29).
6 Zakon z dne 17. februarja 2021 o različnih določbah na področju pravosodja (Belgisch Staatsblad z dne 24. februarja 2021, str. 16822).
7 Splošni zakon z dne 18. julija 1977 o carinah in trošarinah (Belgisch Staatsblad z dne 21. septembra 1977, str. 11476) (v nadaljevanju: AWDA).
8 Predložitvena odločba (točka 4, podtočka 5.3).
9 Člen 26(1) Uredbe 2017/1939 določa, da Evropsko javno tožilstvo začne preiskavo, kadar „obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se kaznivo dejanje […] izvaja ali da je bilo […] storjeno“.
10 Člen 24(1) Uredbe 2017/1939 določa, da institucije, organi, uradi ali agencije Unije in organi držav članic, ki so pristojni na podlagi veljavnega nacionalnega prava, brez nepotrebnega odlašanja poročajo EJT o vsakem kaznivem ravnanju, za katero bi lahko to izvajalo svojo pristojnost v skladu s členom 22 ter členom 25(2) in (3).
11 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki pri opredelitvi svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta ter ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (sodbe z dne 17. novembra 1983, Merck (292/82, EU:C:1983:335, točka 12); z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat) (C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 109), in z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov) (C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 51)).
12 Pri razumevanju obsega te določbe sta v pomoč uvodni izjavi 51 in 52 Uredbe 2017/1939.
13 Člen 26(2) Uredbe 2017/1939 določa nasprotno obveznost Evropskega javnega tožilstva, da organ, ki je poročal o kaznivem ravnanju, obvesti o svoji odločitvi o nadaljevanju preiskave.
14 Dolžnost vzdržanja nacionalnemu organu ne preprečuje, da sprejme „vse nujne ukrepe, ki so na podlagi nacionalnega prava potrebni za zagotovitev učinkovite preiskave in pregona“ (člen 27(2), drugi pododstavek, Uredbe 2017/1939).
15 Člen 27(5) Uredbe št. 2017/1939.
16 V uvodni izjavi 58 Uredbe 2017/1939 je navedeno, da bi „[p]ristojnost EJT v zvezi s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije, […] praviloma morala imeti prednost pred nacionalnimi zahtevami glede pristojnosti […]“.
17 Pobuda Komisije, da se Evropskemu javnem tožilstvu podeli izključna pristojnost za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, v končnem besedilu Uredbe 2017/1939 ni bila ohranjena. Glej predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (COM (2013) 534 final) z dne 17. julija 2023, katerega člen 11(4) je določal: „Evropsko javno tožilstvo je izključno pristojno za preiskave in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.“
18 Poslovnik, sprejet s Sklepom kolegija Evropskega javnega tožilstva (EJT) 3/2020 z dne 12. oktobra 2020 ter spremenjen in dopolnjen s Sklepom kolegija EJT 85/2021 z dne 11. avgusta 2021 in Sklepom kolegija EJT 26/2022 z dne 29. junija 2022 (UL 2023, C 181, str. 1).
19 V skladu s členom 40(1) Poslovnika EJT se „[p]ri preverjanju zaradi začetka preiskave […] oceni, ali: (a) je prijavljeno ravnanje kaznivo dejanje, za katero je EJT stvarno, krajevno, osebno in časovno pristojno; (b) v skladu z veljavnim nacionalnim pravom obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se kaznivo dejanje izvaja ali da je bilo storjeno; (c) obstaja očitna pravna podlaga, ki prepoveduje pregon; (d) so izpolnjeni pogoji, predpisani v členu 25(2), (3) in (4) Uredbe, kadar je ustrezno“.
20 V členu 40(2) Poslovnika EJT so kot taki dejavniki navedeni stopnja, na kateri je preiskava; ustreznost preiskave v zvezi z zagotavljanjem usklajenosti politike EJT o preiskavah in pregonu; čezmejni vidiki preiskave; in obstoj drugih konkretnih razlogov, ki kažejo na to, da je bolje, da preiskavo nadaljuje EJT.
21 Kolegij EJT lahko sprejema „[…] odločitve o strateških vprašanjih in vprašanjih splošnega pomena, ki izhajajo iz posameznih zadev, zlasti da se zagotovi usklajenost, učinkovitost in doslednost politike EJT glede pregona v vseh državah članicah […]“.
22 Sklep kolegija Evropskega javnega tožilstva z dne 21. aprila 2021 o sprejetju operativnih smernic o preiskavah, politike o prevzemu zadev in odstopu zadev, kakor so bile spremenjene s Sklepoma kolegija EJT 007/2022 z dne 7. februarja 2022 in 026/2022 z dne 29. junija 2022. Na voljo na https://www.eppo.europa.eu/document/download/e4d8fbeb-254f-491d-aba2-286990f313c9_sl?filename=2021.029-2022.026_Amended_Op_Guidelines_on_Investigation_Evocation_Referral_SL.pdf.
23 Če (a) ima zadeva posledice na ravni Unije, zaradi katerih je potrebno, da EJT opravi preiskavo, ali (b) bi lahko bili uradniki ali drugi uslužbenci Unije ali člani institucij Unije osumljeni storitve kaznivega dejanja.
24 Ta določba se uporablja, če: „[…] (a) je najvišja sankcija, predpisana v nacionalnem pravu za kaznivo dejanje s področja uporabe člena 22(1), enaka ali manj stroga kot najvišja sankcija za neločljivo povezano kaznivo dejanje iz člena 22(3), razen če je to drugo kaznivo dejanje prispevalo k storitvi kaznivega dejanja s področja uporabe člena 22(1), ali (b) obstaja razlog za domnevo, da škoda, ki je bila ali bi lahko bila povzročena finančnim interesom Unije s kaznivim dejanjem iz člena 22, ne presega škode, ki je bila ali bi lahko bila povzročena drugi žrtvi […]“. Vendar člen 25(4) določa, da lahko Evropsko javno tožilstvo s soglasjem pristojnih nacionalnih organov izvaja svojo pristojnost, če se izkaže, da je v boljšem položaju za izvedbo preiskave ali pregona.
25 V uvodni izjavi 53 Uredbe 2017/1939 je navedeno, da je „[s]poštovanje navedene obveznosti poročanja […] bistveno za uspešno delovanje EJT in bi ga bilo treba razlagati široko ter tako zagotoviti, da nacionalni organi poročajo o primerih, kjer ocena nekaterih meril ni takoj mogoča (na primer raven škode ali sankcija, ki se uporabi) […]“.
26 V uvodni izjavi 14 Uredbe 2017/1939 je dodano, da bi se morali EJT in pristojni nacionalni organi medsebojno podpirati in obveščati z namenom učinkovitega preprečevanja kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EJT.
27 Člen 24(5) Uredbe 2017/1939: „EJT se v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena obvesti tudi o primerih, ko ni mogoče oceniti, ali so izpolnjena merila iz člena 25(2).“ Zadnjenavedena določba se nanaša na kazniva dejanja, katerih povzročena škoda je nižja od 10.000 EUR. Člen 24(3) nalaga nacionalnim organom obveznost, da obvestijo Evropsko javno tožilstvo, če so začeli preiskavo v zvezi s kaznivim dejanjem iz člena 22 in menijo, da Evropsko javno tožilstvo v skladu s členom 25(3) ne bi moglo izvajati svoje pristojnosti (če nacionalno pravo predvideva enako ali strožjo kazen za kaznivo dejanje, ki je neločljivo povezano, ali kadar škoda, povzročena drugi žrtvi, presega škodo, povzročeno finančnim interesom Unije).
28 Sodba z dne 21. decembra 2023, G. K. in drugi (Evropsko javno tožilstvo) (C‑281/22, EU:C:2023:1018, točka 65).
29 Člen 8(1) Uredbe št. 2017/1939.
30 Člen 86(2) PDEU in člen 4 Uredbe 2017/1939.
31 Člen 5(3) Uredbe št. 2017/1939.
32 „[…] vendar najpozneje v petih dneh po prejemu informacij od nacionalnih organov […] in o tej odločitvi obvesti nacionalne organe“. Enaki roki veljajo, kadar Evropsko javno tožilstvo izve za tekoče nacionalne preiskave na drug način, to je brez predhodnega obvestila nacionalnih organov, v skladu s členom 27(3) Uredbe 2017/1939.
33 Uvodna izjava 31 Uredbe 2017/1939: „Funkcije tožilca na pristojnih sodiščih veljajo do zaključka postopka, torej do dokončne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, in če je ustrezno, tudi odmere sankcije in rešitve morebitnih pravnih postopkov ali pravnih sredstev, ki so na voljo, dokler navedena odločitev ne postane dokončna.“
34 Po potrebi bi lahko celo predlagalo odstop zadeve sodiščem druge države članice glede na kraj, v katerem je težišče kriminalne dejavnosti, ali, če je bilo storjenih več med seboj povezanih kaznivih dejanj, kraj, v katerem je bilo storjenih največ kaznivih dejanj, v smislu člena 26(4) Uredbe 2017/1939.
35 Moj poudarek.
36 Moj poudarek.
37 Država članica določi nacionalno sodišče, ki bo odločalo o sporu o pristojnosti.
38 „Ko je po mnenju evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, preiskava končana, nadzorujočemu evropskemu tožilcu predloži poročilo s povzetkom zadeve in osnutkom odločitve o morebitnem pregonu pred nacionalnim sodiščem ali o preučitvi možnosti odstopa zadeve, opustitve zadeve ali poenostavljenega postopka pregona v skladu s členi 34, 39 ali 40.“
39 Tudi če se Evropsko javno tožilstvo odloči, da ne bo uveljavilo pravice do prevzema zadeve, lahko obvestilo nacionalnih organov pozitivno vpliva na pregon drugih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, ki jih preiskuje Evropsko javno tožilstvo.
40 Odvisno od primera bi se lahko pojavile težave v zvezi z zastaranjem ali uporabo pravila ne bis in idem.
41 Člen 19(3), in fine, predloga uredbe iz dokumenta Sveta z dne 14. maja 2014 (9478/1/14 REV 1); ponovno vključen v člen 21a(4), prvi stavek, spremenjenega predloga uredbe, ki je vsebovan v dokumentu Sveta z dne 28. novembra 2014 (15862/1/14 REV 1).
42 Dokument Sveta z dne 26. maja 2015 (8316/3/15 REV 3).
43 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba na podlagi tega načela v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določiti postopkovna pravila glede pravnih sredstev, ki so potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti). Sodbi z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia (C‑497/20, EU:C:2021:1037, točki 56 in 58), in z dne 8. aprila 2025, Evropsko javno tožilstvo (Sodni nadzor postopkovnih aktov) (C‑292/23, EU:C:2025:255, točka 82).
44 V skladu s členom 5(3) Uredbe 2017/1939 se „[z]a vprašanja, ki jih ta uredba ne ureja, […] uporablja nacionalno pravo“.
45 Zdi se, da je v belgijskem pravu obveznost obveščanja Evropskega javnega tožilstva v skladu s členom 24(2) Uredbe 2017/1939 naložena procureur du Roi, le procureur général ali le procureur fédéral, na katere se nanaša člen 156/1(3) sodnega zakonika, naveden v pisnih stališčih belgijske vlade in Komisije, ali uslužbencu generalne uprave za carine in trošarine, ki je naveden v členu 285/2(1) splošnega zakona o carinah in trošarinah, ki ga navaja predložitveno sodišče.
46 V skladu s členom 5(1) Uredbe 2017/1939 „EJT zagotovi, da se pri njegovih dejavnostih spoštujejo pravice, vsebovane v Listini [Evropske unije o temeljnih pravicah]“.