Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 15. oktobra 2026(1)

Zadeva C‑430/25, [Gena](i)

AR

proti

Dyrektor Krajowej Informacji Skarbowej

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi, Poljska))

„ Predhodno odločanje – Prosto gibanje oseb – Prosto gibanje delavcev – Neposredni davki – Obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov – Izstopni davek na nerealizirani kapitalski dobiček iz delov premoženja – Nerealizirani kapitalski dobiček, ki je nastal pred nastopom nacionalne davčne obveznosti – Neupoštevanje nerealiziranih kapitalskih izgub – Obseg morebitnega odloga dolgovanega davka od nerealiziranih dobičkov “






I.      Uvod

1.        Če se davčni zavezanec trajno preseli iz ene države v drugo, to praviloma povzroči spremembo njegovega davčnega rezidentstva ali – z drugimi besedami – prenos njegovega davčnega rezidentstva. Nekatere države to izkoristijo kot priložnost za odmero tako imenovanega izstopnega davka (davka od nerealiziranih dobičkov) na do takrat nastali nerealizirani kapitalski dobiček iz določenih delov premoženja davčnega zavezanca, do katerega po njegovem odhodu ne morejo več samodejno dostopati.

2.        Sodišče je v zadnjih več kot 20 letih večkrat obravnavalo, začenši s sodbo v zadevi de Lasteyrie du Saillant, ali in pod kakšnimi pogoji je taka obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov združljiva s pravom Unije(2). Medtem je mogoče izhajati iz tega, da temeljne svoboščine evropskega notranjega trga načeloma ne nasprotujejo pobiranju davka od nerealiziranih dobičkov(3). Vendar pa je – kot tako pogosto – hudič v podrobnostih, in sicer v konkretni ureditvi in konkretnih načinih pobiranja tega davka, kar zelo nazorno ponazarja obravnavani primer.

3.        Gre za davčnega zavezanca, ki je trenutno zaposlen kot delavec na Poljskem, predvidoma za dobrih pet let. Ob načrtovanem odhodu iz Poljske leta 2028, po prenehanju tamkajšnjega delovnega razmerja, bo najverjetneje moral na Poljskem plačati izstopni davek na nerealizirani kapitalski dobiček iz nekaterih pomembnih delov njegovega zasebnega premoženja – v glavnem delnic. Sporne so zdaj tri zadeve: prvič, ali je mogoče v zvezi s tem upoštevati tudi nerealizirani kapitalski dobiček, ki je v preteklosti nastal v tujini, ko na Poljskem sploh še ni obstajala davčna obveznost; drugič, ali je treba poleg nerealiziranih kapitalskih dobičkov upoštevati tudi nerealizirane kapitalske izgube; in tretjič, kako dolgo je treba morebitni davek od nerealiziranih dobičkov po potrebi odložiti.

4.        Problematika obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov nazorno kaže, kako občutljivo je lahko nenehno iskanje pravičnega ravnovesja med legitimnimi fiskalnimi interesi držav članic na eni strani in zahtevami za optimalno delovanje evropskega notranjega trga na drugi strani.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

5.        Okvir prava Unije je v tem primeru določen s določbami o prostem gibanju delavcev (člen 45 PDEU) ter dopolnilno z določbami o prostem gibanju državljanov Unije (člen 21(1) PDEU).

B.      Nacionalno pravo

6.        V poljskem pravu so pomembne različne določbe Ustawa o podatku dochodowym od osób fizycznych (zakon o dohodnini fizičnih oseb) z dne 26. julija 1991(4) (v nadaljevanju: zakon o dohodnini ali – skrajšano – EStG), v različici, ki je veljala 31. decembra 2024, poleg tega pa tudi Rozporządzenie Ministra Finansów w sprawie przedłużenia terminu do wpłaty przez podatników podatku dochodowego od osób fizycznych podatku należnego od dochodów z niezrealizowanych zysków (uredba ministra za finance o podaljšanju roka, v katerem morajo davčni zavezanci plačati dolgovani davek od nerealiziranih dobičkov) z dne 27. junija 2019(5), prav tako v različici, veljavni 31. decembra 2024. Od številnih določb teh dveh pravnih aktov, navedenih v predložitveni odločbi, je v nadaljevanju navedenih le nekaj členov zakona o dohodnini, v kolikor so neposredno upoštevni za presojo te zadeve z vidika prava Unije.

7.        Člen 30b(1) EStG v odlomkih določa:

„Od ustvarjenih dohodkov:

[…]

(2)      iz odplačne odsvojitve deležev (delnic)

[…]

–        znaša dohodnina 19 % ustvarjenih dohodkov.“

8.        Člen 30da(1) EStG med drugim določa:

„Davek od nerealiziranega dobička znaša:

(1)      19 % davčne osnove

–        kadar se določi davčna vrednost sredstva;

[…]“

9.        Člen 30da(2) EStG določa:

„Z davkom od nerealiziranih dobičkov se obdavči:

[…]

(2)      sprememba davčnega rezidentstva davčnega zavezanca, ki je v Republiki Poljski neomejeno davčno zavezan, zaradi katere Republika Poljska izgubi pravico do obdavčitve dohodka iz odsvojitve sredstva v lasti tega davčnega zavezanca zaradi prenosa njegovega prebivališča v drugo državo.“

10.      Člen 30da(3) EStG vsebuje to določbo:

„V primeru sredstva, ki ni povezano z gospodarsko dejavnostjo, so z davkom od nerealiziranih dobičkov v primeru iz odstavka 2, točka 2, obdavčena le sredstva, ki predstavljajo: vse pravice in obveznosti v družbi, ki ni pravna oseba, deleži v družbi, delnice in drugi vrednostni papirji, izvedeni finančni instrumenti in deleži v kapitalskih skladih (v nadaljevanju: osebno premoženje), če je imel davčni zavezanec prebivališče na ozemlju Republike Poljske skupno vsaj pet let v desetletnem obdobju pred datumom spremembe davčnega rezidentstva.“

11.      Člen 30da(12) EStG določa:

„Davčna osnova za obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov je vsota dohodkov iz nerealiziranega kapitalskega dobička, določenega za vsako sredstvo.“

12.      Člen 30da(14) EStG določa:

„Davčni zavezanci so dolžni davčnemu uradu predložiti napovedi v skladu s predpisanim obrazcem o višini dohodka iz nerealiziranega dobička do sedmega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je skupna tržna vrednost prenesenih sredstev presegla znesek 4.000.000 PLN, in v tem roku plačati dolgovani davek. Če se po mesecu, v katerem skupna tržna vrednost prenesenih sredstev preseže 4.000.000 PLN, prenesejo nadaljnja sredstva, morajo davčni zavezanci vložiti napoved do sedmega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem so bila sredstva prenesena, in do tega datuma plačati dolgovani davek.“

13.      Poleg tega člen 30db(1) EStG določa:

„Določbe člena 30da se ne uporabljajo, če skupna tržna vrednost prenesenih sredstev ne presega 4.000.000 PLN.“

14.      Nazadnje, člen 30de(1) EStG določa:

„Davčni zavezanec lahko pri pristojnem vodji davčnega urada zaprosi za obročno plačilo celotnega davka od nerealiziranih dobičkov ali njegovega dela, in sicer za obdobje največ pet let […]“.

III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari

15.      AR je italijanski in ameriški državljan. Iz Italije je avgusta 2022 prišel na Poljsko, kjer je zaposlen v poljskem podjetju.

16.      AR ima od 1. januarja 2023 davčno rezidentstvo na Poljskem, kar pomeni, da je zdaj na podlagi neomejene davčne obveznosti zavezan plačilu dohodnine na Poljskem na vse svoje dohodke, ne glede na lokacijo virov prihodkov.

17.      AR namerava ohraniti svoje davčno rezidentstvo na Poljskem vsaj do 1. januarja 2028, torej za skupno obdobje najmanj pet let. AR po prenehanju delovnega razmerja na Poljskem ne namerava več opravljati gospodarske dejavnosti. Namerava se preseliti v Nemčijo, kjer ima v lasti nepremičnino, in tja prenesti tudi svoje davčno rezidentstvo.

18.      AR je še pred začetkom opravljanja poklicne dejavnosti na Poljskem ustvaril znatno premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ustvarjenih na Poljskem, in katerega odsvojitev prav tako ne bi bila obdavčljiva na Poljskem, če s svojim prihodom ne bi pridobil statusa poljskega davčnega rezidenta.

19.      Ob načrtovani selitvi iz Poljske v Nemčijo naj bi bilo osebno premoženje AR po njegovih lastnih ocenah vredno več kot 4 milijone PLN in naj bi v glavnem obsegalo naslednje: delnice različnih podjetij, ki niso povezane z gospodarsko dejavnostjo in ki jih je AR pridobil deloma zasebno, deloma pa v okviru programov spodbud za zaposlene, poleg tega pa tudi nagrade „stock units“, ki so mu bile dodeljene v okviru prav takih programov, ter nepremičnine zunaj Poljske. Vendar je predložitveno sodišče med postopkom predhodnega odločanja pojasnilo, da so v sporu o glavni stvari za obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov upoštevne le delnice, ki jih ima v lasti AR.

20.      AR je 30. oktobra 2024 pri Dyrektor Krajowej Informacji Skarbowej (direktor nacionalnega urada za davčne informacije, Poljska, v nadaljevanju: davčni organ) zaprosil za vnaprejšnje davčno stališče v zvezi z različnimi vprašanji, povezanimi z morebitno obdavčitvijo njegovih sredstev z davkom od nerealiziranih dobičkov ob načrtovani selitvi iz Poljske v Nemčijo.

21.      Davčni urad je v svojem vnaprejšnjem davčnem stališču, ki ga je izdal 31. decembra 2024, v bistvu navedel, da so vsa sredstva, ki jih je zbral AR, predmet poljske obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, vključno s tistimi, ki so bila ustvarjena pred njegovim prihodom na Poljsko. Navedel je podrobnejše podatke o izračunu morebitnega obdavčljivega nerealiziranega kapitalskega dobička ter o načinih njegove obdavčitve, zlasti o upoštevnih rokih za vložitev zadevne davčne napovedi in za plačilo davka od nerealiziranih dobičkov.

22.      AR je zoper to vnaprejšnje davčno stališče vložil tožbo pri Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev tožbe v bistvu trdi, da je pravno stališče davčnega organa, izraženo v predhodni odločbi, v nasprotju s pravom Unije. Predložitveno sodišče se strinja z nekaterimi njegovimi dvomi.

IV.    Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

23.      S sklepom z dne 29. maja 2025 je Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člena 21 in 45 PDEU, razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki v okviru osnove za odmero dohodnine od nerealiziranih dobičkov iz osebnega premoženja, ki se pobira ob prenosu davčnega rezidentstva osebe v drugo državo (v nadaljevanju: davek od nerealiziranih dobičkov), upošteva povečanje vrednosti sredstva, do katerega je prišlo v obdobju, ko oseba ni bila rezident te države članice?

2.      Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člena 21 in 45 PDEU, razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki za določitev osnove za odmero dohodnine od nerealiziranih dobičkov zahteva, da se upoštevajo le prihodki od tistih sredstev, katerih vrednost se je povečala, medtem ko so izgube v zvezi s tistimi sredstvi, katerih vrednost se je zmanjšala, izključene iz osnove za odmero tega davka?

3.      Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člena 21 in 45 PDEU, razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da sprememba davčnega rezidentstva fizične osebe, ki je zavezanec za davek od nerealiziranih dobičkov, povzroči takojšnjo pobiranje tega davka, pri čemer se njegovo plačilo eventualno razporedi na obroke v obdobju največ petih let (šteto od konca davčnega leta) namesto odloga njegovega plačila do odsvojitve posameznih sredstev?“

24.      V postopku predhodnega odločanja pred Sodiščem so pisna stališča predložili AR, poljska, nemška in norveška vlada(6) ter Evropska komisija. Sodišče je 21. aprila 2026 na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo za pojasnila v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje, na katero je to odgovorilo 22. maja 2026.

V.      Presoja

25.      Tri vprašanja za predhodno odločanje, katerih obseg je po pojasnilih predložitvenega sodišča omejen le na delnice v lasti AR, dajejo Sodišču priložnost, da podrobneje preuči nekatere praktične vidike obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov z vidika temeljnih svoboščin evropskega notranjega trga: prvič, preučiti je treba, ali se lahko domači davek od nerealiziranih dobičkov razširi na nerealizirani kapitalski dobiček, ki je nastal v tujini v obdobju, ko davčni zavezanec še ni bil davčni rezident na nacionalnem ozemlju (glej oddelek B spodaj). Drugič, preučiti je treba, ali je z istimi temeljnimi svoboščinami združljivo, da domači davek od nerealiziranih dobičkov sicer zajema nerealizirani kapitalski dobiček iz delov premoženja, ne pa tudi nerealiziranih kapitalskih izgub iz teh delov premoženja (glej v zvezi s tem oddelek C spodaj). Nazadnje, tretjič, bo šlo za to, za kakšno časovno obdobje je treba davčnemu zavezancu po potrebi odložiti plačilo morebitnega davka od nerealiziranih dobičkov (glej v zvezi s tem oddelek D spodaj). Kot uvodno vprašanje v zvezi z vsemi temi točkami bom pojasnila, katera temeljna svoboščina je upoštevna v obravnavani zadevi (glej v zvezi s tem oddelek A takoj spodaj).

A.      Uvodno vprašanje: določitev temeljne svoboščine, ki se uporabi

26.      Vsa tri vprašanja za predhodno odločanje se hkrati nanašajo tako na prosto gibanje državljanov Unije (člen 21 PDEU) kot tudi na prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU).

27.      Stranke v postopku se ne strinjajo glede tega, ali je treba uporabiti člen 21 PDEU ali člen 45 PDEU. Medtem ko se želi nemška vlada sklicevati na prvo od obeh temeljnih svoboščin, poljska vlada in Komisija menita, da je upoštevna druga. AR se v svoji vlogi brez razlikovanja sklicuje na obe določbi, norveška vlada pa se v svojem delu izreka le o členu 45 PDEU.(7)

28.      V skladu z ustaljeno sodno prakso(8) je prosto gibanje državljanov Unije, ki je na splošno določeno v členu 21 PDEU, posebej izraženo v posebnih določbah o prostem gibanju oseb, zlasti v določbah o prostem gibanju delavcev (člen 45 PDEU). Prosto gibanje državljanov Unije je torej v razmerju subsidiarnosti s posebnimi pravicami do prostega gibanja, določenimi v PDEU. Navsezadnje se prosto gibanje državljanov Unije uporablja predvsem za ekonomsko neaktivne osebe, medtem ko se v primeru ekonomsko aktivnih oseb glede na okoliščine posameznega primera uporablja bolj specifična temeljna svoboščina, ki je upoštevna za njihovo zadevno dejavnost.

29.      V obravnavanem primeru bi na prvi pogled sicer lahko veljalo prosto gibanje državljanov Unije (člen 21 PDEU), saj AR – kolikor je razvidno – po koncu svojega prebivanja na Poljskem ne namerava več opravljati pridobitne dejavnosti. Njegova nameravana selitev in s tem povezan prenos njegovega davčnega rezidentstva iz Poljske v Nemčijo leta 2028 naj zato kot taka ne bi bila poklicno utemeljena.

30.      Vendar pa sta ob podrobnejšem pregledu tako prihod AR na Poljsko v drugi polovici leta 2022 (in s tem njegovo davčno rezidentstvo na Poljskem od leta 2023) kot njegov načrtovani odhod iz Poljske leta 2028 (vključno s prenosom davčnega rezidentstva iz Poljske) neločljivo povezana z njegovo poklicno dejavnostjo za podjetje v tej državi članici v tem obdobju dobrih pet let. Kolikor je razvidno, se AR sploh ne bi preselil na Poljsko, če tam ne bi začel opravljati dejavnosti zaposlene osebe. Prav tako se zdi, da bo njegov predvideni odhod iz Poljske sovpadal s prenehanjem prav te poklicne dejavnosti.(9)

31.      Glede davčnih vprašanj, povezanih s prihodom delavca, da bi opravljal dejavnost zaposlene osebe, in tistih, ki so povezana z odhodom delavca ob prenehanju te zaposlitve, je upoštevna temeljna svoboščina prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU). V primerjavi s tem ima prosto gibanje državljanov Unije (člen 21 PDEU) le subsidiarni pomen.

32.      Tako je treba ta tri vprašanja za predhodno odločanje obravnavati z vidika prostega gibanja delavcev (člen 45 PDEU) in ne s stališča prostega gibanja državljanov Unije (člen 21 PDEU). Vendar, kot je pravilno navedlo več strank v postopku, bi bilo mogoče preudarke, ki jih je treba pri tem navesti v zvezi s členom 45 PDEU, po potrebi brez težav prenesti na člen 21 PDEU.(10)

B.      Pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov, ki so nastali pred nastopom nacionalne davčne obveznosti (prvo vprašanje za predhodno odločanje)

33.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu vedeti, ali prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) prepoveduje pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov tudi na dobičke iz delov premoženja, ki so nastali v tujini v obdobju, ko davčni zavezanec še ni bil rezident za davčne namene na nacionalnem ozemlju.

34.      To vprašanje je povezano z dejstvom, da so v obravnavani zadevi nerealizirani dobički iz nekaterih delnic, ki jih ima v lasti AR, nastali zunaj Poljske in pred njegovo preselitvijo na Poljsko, torej v času, ko AR še ni imel davčnega rezidentstva na Poljskem in torej tam tudi ni bil neomejeno davčno zavezan. Poljski davčni organ naj bi te kapitalske dobičke upošteval le zato, ker ima AR medtem davčno rezidentstvo na Poljskem.

35.      Stranke v postopku v zvezi s tem nimajo enotnega stališča: medtem ko AR in Komisija menita, da je sporna ureditev v nasprotju s pravom Unije, poljska in nemška vlada trdita nasprotno.

1.      Omejitev prostega gibanja delavcev

36.      Dokler obdavčitev fizičnih oseb z davkom od nerealiziranih dobičkov ni harmonizirana s pravom Unije,(11) obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov, tako kot neposredna obdavčitev, spada v pristojnost držav članic, te pa morajo to pristojnost izvajati ob spoštovanju prava Unije in zlasti temeljnih svoboščin, zagotovljenih s PDEU(12). Med temi temeljnimi svoboščinami je v skladu s členom 45 PDEU prosto gibanje delavcev.

37.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov omejuje temeljne svoboščine prostega gibanja oseb,(13) vključno s prostim gibanjem delavcev.(14)

38.      Po eni strani namreč obdavčitev davčnega zavezanca, ki želi prenesti svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico, z davkom od nerealiziranih dobičkov iz nekaterih delov njegovega premoženja zanj naredi odhod manj privlačen, saj je tako v primerjavi z davčnim zavezancem, ki ostane na nacionalnem ozemlju, v nezanemarljivo slabšem finančnem položaju:(15) v najslabšem primeru mora davčni zavezanec, ki se seli, takoj plačati davek od nerealiziranih dobičkov, čeprav takrat še ni ustvaril obdavčljivega kapitalskega dobička z odsvojitvijo zadevnih sredstev, kar pomeni, da ga še ni „zagotovil v denarju“. V najboljšem primeru mora ta davčni zavezanec plačati vsaj dodatno upravno breme, izpolniti obveznosti glede dokumentacije, po potrebi zagotoviti jamstva in/ali ustvariti rezerve, ki mu omogočajo naknadno plačilo davka od nerealiziranih dobičkov – po izteku morebitnega odloga plačila.

39.      Po drugi strani je za obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov značilno, da se nanaša posebej na čezmejne transakcije – namreč odhod – v nasprotju s povsem notranjimi transakcijami.(16) V zvezi s tem se davčni zavezanec, ki želi prenesti svoje davčno rezidentstvo v drugo državo članico, obravnava manj ugodno od tistega, ki tega ne stori in ki se kvečjemu preseli znotraj ene in iste države članice; pri prvem se namreč – zaradi odhoda – obdavči nerealizirani kapitalski dobiček iz nekaterih delov njegovega premoženja, medtem ko je pri drugem obdavčen le dejansko realizirani kapitalski dobiček, in sicer le, če in kolikor zadevna sredstva dejansko odsvoji.

40.      V postopku predhodnega odločanja pred Sodiščem je bilo obravnavano, ali se lahko omejitev kljub temu odpravi, tako da ni mogoče domnevati kršitve prostega gibanja delavcev, če je v nacionalni zakonodaji zagotovljeno, da se davek od nerealiziranih dobičkov izračuna po popolnoma enakih merilih kot redni davek na dohodek od dejansko realiziranih kapitalskih dobičkov davčnih zavezancev, ki ohranijo davčno rezidenco na nacionalnem ozemlju.

41.      Tako je predložitveno sodišče na zahtevo Sodišča potrdilo, da je v poljskem pravu izračun davka od nerealiziranih dobičkov, ki je predmet spora v postopku v glavni stvari, kar zadeva upoštevanje nerealiziranih dobičkov iz tečajnih razlik delnic, ki so nastali v tujini, popolnoma enak izračunu rednega davka na dohodek od dobičkov iz tečajnih razlik delnic, ki bi jih davčni zavezanec, ki ostane na Poljskem, tam realiziral z odsvojitvijo.

42.      V teh okoliščinah bi bilo mogoče na prvi pogled dejansko sklepati, da ne gre za omejitev in s tem kršitev prostega gibanja delavcev zgolj zato, ker se način izračuna davka od nerealiziranih dobičkov iz tečajnih razlik delnic ne razlikuje od načina izračuna rednega davka na dohodek od učinkovito realiziranih dobičkov iz tečajnih razlik delnic.

43.      Ob podrobnejšem pregledu pa zgolj enako obravnavanje,  ki se nanaša posebej na izračun davka, ki ga je treba plačati v obeh položajih, ne zadostuje za popolno izključitev obstoja omejitve prostega gibanja. Zanimivo je, da je bilo – kolikor je razvidno – za večino ali celo vse primere obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, ki jih je doslej obravnavalo Sodišče, značilno prav to, da je bil davek od nerealiziranih dobičkov iz delov premoženja davčnega zavezanca, ki je prenesel svoje davčno rezidentstvo v tujino, izračunan enako kot davek (redni davek na dohodek ali davek od dohodkov pravnih oseb) na kapitalske dobičke, ki jih je davčni zavezanec, ki ostane na nacionalnem ozemlju, dejansko realiziral v primeru odsvojitve sredstev. To Sodišču ni preprečilo, da je v vsakem od teh primerov priznalo obstoj omejitve upoštevne temeljne svoboščine.

44.      Za domnevo omejitve temeljnih svoboščin prostega gibanja oseb niso odločilne morebitne razlike pri izračunu davka od nerealiziranih dobičkov v primerjavi z rednim davkom na dohodek ali davkom od dohodkov pravnih oseb na dejanske kapitalske dobičke, realizirane z odsvojitvijo. Nasprotno, dejansko omejevalni element – in upoštevno neenako obravnavanje – je prav v tem, da je davčni zavezanec, ki se seli, obdavčen zaradi svojega odhoda, in sicer na nerealizirani kapitalski dobiček, medtem ko je davčni zavezanec, ki ostane na nacionalnem ozemlju, obdavčen le v primeru dejanskega kapitalskega dobička, realiziranega z odsvojitvijo.(17) Ta posebna omejitev prostega gibanja oseb ne izgine zgolj zaradi dejstva, da so morda zgolj načini izračuna obeh vrst davkov enaki.

45.      Dejstvo, da omejitve prostega gibanja nikakor ni mogoče odpraviti zgolj z uporabo enakih metod izračuna davka, je poleg tega še posebej jasno v sodbi v zadevi Komisija/Španija(18): v tej zadevi je šlo za en in isti davek na nekatere (že ustvarjene) dohodke, ki se je izračunal in pobral na enak način tako v primeru odhoda kot v primeru prebivanja na nacionalnem ozemlju, pri čemer je bila edina razlika ta, da je v primeru odhoda zapadel prej kot v primeru prebivanja na nacionalnem ozemlju. Sodišče je kljub popolni vzporednosti načinov izračuna – ali prav zaradi nje – upravičeno brez oklevanja opredelilo davek, ki je bil obračunan ob odhodu, kot omejitev, in sicer na podlagi povsem enakih premislekov kot v vseh drugih primerih „klasičnih“ davkov od nerealiziranih dobičkov.

46.      V obravnavani zadevi to pomeni, da omejitev prostega gibanja delavcev zaradi davka od nerealiziranih dobičkov, kot je poljski davek, ne preneha zgolj zato, ker so tudi poljski davčni zavezanci, ki ohranijo davčno rezidentstvo na nacionalnem ozemlju, dolžni plačati redni davek na dohodek na dobičke iz tečajnih razlik delnic, ki so bili ustvarjeni v tujini že pred njihovim prihodom na Poljsko. Prav zaradi povezave z odhodom/izselitvijo in še nerealiziranim kapitalskim dobičkom ima obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov specifičen značaj, ki omejuje prosto gibanje.

2.      Utemeljitev

47.      Omejitev prostega gibanja oseb, ki izhaja iz obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, je mogoče upravičiti le z nujnimi razlogi v splošnem interesu, če so izpolnjene zahteve načela sorazmernosti.(19)

48.      Edini razlog v splošnem interesu, ki ga je Sodišče doslej priznalo za utemeljitev odmere davka od nerealiziranih dobičkov, je cilj enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.(20)

49.      Zato se bom v nadaljevanju omejila na preučitev, ali legitimni cilj enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami lahko upraviči davek od nerealiziranih dobičkov, kot je sporni poljski davek. V obravnavani zadevi niso razvidni nobeni drugi utemeljeni razlogi, zlasti jih niso navedli niti predložitveno sodišče niti stranke v postopku – predvsem poljska vlada.

a)      Neprimernost sporne davčne ureditve, da prispeva k enakomerni porazdelitvi davčne pristojnosti med državami članicami

50.      Sodišče doslej še ni podrobno preučilo, kaj natančno pomeni enakomerna porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami in katera merila je mogoče uporabiti v zvezi s tem. To ni presenetljivo, saj imajo navsezadnje države članice v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico: če ne obstajajo ukrepi Unije za poenotenje ali harmonizacijo, ostanejo pristojne, da s konvencijo ali enostransko opredelijo merila za porazdelitev svoje davčne pristojnosti.(21) Vendar ta diskrecijska pravica držav članic ni neomejena, temveč jo je treba izvajati ob spoštovanju prava Unije, zlasti temeljnih svoboščin evropskega notranjega trga.(22)

51.      V obravnavanem primeru ni podrobno jasno, katere preudarke je poljski zakonodajalec upošteval pri sprejetju spornih nacionalnih določb o obdavčitvi z davkom od nerealiziranih dobičkov, da bi dosegel enakomerno razmejitev svoje davčne pristojnosti glede na pristojnosti drugih držav. Niti predložitveno sodišče niti stranke v postopku – med katerimi je tudi poljska vlada – v zvezi s tem ne navajajo konkretnih napotkov.

52.      Ker ni drugih navedb, izhajam iz tega, da se načelo teritorialnosti – kot v vseh dosedanjih zadevah v zvezi s tem vprašanjem – uporablja kot merilo za enakomerno porazdelitev pristojnosti za pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov. Sodišče priznava, „da država članica – v skladu z načelom davčne teritorialnosti, povezanim s časovnim dejavnikom, namreč davčnim rezidentstvom davčnega zavezanca na nacionalnem ozemlju v obdobju, ko je nastal nerealizirani kapitalski dobiček – lahko obdavči navedeni dobiček, ko se navedeni davčni zavezanec preseli v tujino“.(23)

53.      Iz tega sledi, kot je navedlo tudi Sodišče, da se „potencialni dobiček, ki se nanaša na ekonomsko dobrino, […] tako obdavči v državi članici, v kateri je nastal“.(24) Kapitalski dobički, ustvarjeni po odhodu, se nato obdavčijo izključno v državi novega davčnega rezidentstva, torej tam, kjer so nastali.(25) Nasprotno pa se mi zdi logično, da če se ista merila uporabljajo dosledno, je obdavčitev nerealiziranega kapitalskega dobička, ustvarjenega pred prihodom, v izključni pristojnosti države davčnega rezidentstva davčnega zavezanca v tistem obdobju.

54.      Obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov je namreč nazadnje namenjena izvajanju pravice vsake države članice, da „izvršuje svojo davčno pristojnost v zvezi z dejavnostmi, ki se opravljajo na njenem ozemlju“.(26) Drugače povedano, vsaka država članica naj bi v skladu z načelom davčne teritorialnosti imela pravico do obdavčitve nerealiziranega kapitalskega dobička (ali skritih rezerv), „ki je nastal na njenem ozemlju“(27) ali vsekakor „v okviru [njene] davčne pristojnosti […]“.(28) Prav to razumevanje obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov navsezadnje uporablja tudi zakonodajalec Unije – za podjetja, ki so zavezana plačilu davka od dohodkov pravnih oseb – ko navaja: „Namen izstopnih davkov je zagotoviti, da […] ta država obdavči ekonomsko vrednost morebitnega kapitalskega dobička, ustvarjenega na njenem ozemlju […]“(29). Vse to je sicer povsem v skladu s splošnimi preudarki, ki so značilni za razvoj evropskega davčnega prava v drugih okoliščinah, na primer v okviru obdavčitve dividend.(30)

55.      Tudi če se prizna, da načelo teritorialnosti doslej ni bilo natančno in izčrpno opredeljeno,(31) se mi zdi povsem nepredstavljivo, da bi se država članica lahko razumno oprla na načelo davčne teritorialnosti, da bi odmerila davek od nerealiziranih dobičkov, ki niso bili ustvarjeni niti časovno niti prostorsko znotraj njene davčne pristojnosti – in sicer v okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec ne le nerezident brez davčnega rezidentstva na nacionalnem ozemlju, temveč so bili tudi viri dohodka v tujini.

56.      Če država članica razširi svojo obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov na nerealizirani kapitalski dobiček, ki je nastal v tujini in celo pred prihodom davčnega zavezanca, to nikakor ne pomeni ustreznega prispevka k enakomerni porazdelitvi davčne pristojnosti med državami članicami, temveč posega v davčno pristojnost države ali držav, ki so dejansko pristojne na podlagi načela teritorialnosti.

57.      Gotovo je, da bi bil lahko cilj tako obsežne obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, kot je v obravnavani zadevi sporni poljski davek, vsaj posredno ustvarjanje višjih davčnih prihodkov ali vsekakor preprečitev izgube davčnih prihodkov. Vendar tak cilj sam po sebi ne more upravičiti omejitve temeljne svoboščine.(32)

58.      Skratka, ureditev, kakršna je sporna poljska ureditev, a fortiori ne zagotavlja enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.

b)      Podredno: nesorazmernost sporne davčne ureditve

59.      Zaradi celovitosti se bom kljub temu dodatno posvetila še vprašanju, ali je davek od nerealiziranih dobičkov, kakršen je sporni poljski davek, v mejah načela sorazmernosti. Davek od nerealiziranih dobičkov namreč v svoji konkretni obliki ne sme biti le primeren za zagotavljanje enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, temveč tudi ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za ta namen. V zvezi s tem obremenitve, naložene davčnemu zavezancu, ali škoda, ki mu je povzročena, ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje.(33) Zlasti zadnji vidik, imenovan tudi „sorazmernost v ožjem pomenu“, za katerega se priznava, da ni treba opraviti samostojnega preizkusa, si v primeru, kot je obravnavani, zasluži posebno pozornost.

60.      V nasprotju z vsemi dosedanjimi primeri obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov je namreč posebnost obravnavanega primera, da se davčni zavezanec v času svoje poklicne kariere kot delavec iz poklicnih razlogov večkrat preseli iz ene države v drugo in da mora pri tem seveda vsakič spremeniti tudi svoje davčno rezidentstvo.

61.      Če bi vsaka država članica, iz katere se davčni zavezanec izseli, vedno odmerila davek od vseh nerealiziranih kapitalskih dobičkov iz upoštevnih delov premoženja te osebe, ob upoštevanju vseh predhodno zapadlih nerealiziranih kapitalskih dobičkov, torej deloma daleč v preteklost, bi moral davčni zavezanec večkrat zapored obdavčiti isti nerealizirani kapitalski dobiček, kar bi lahko z ekonomskega vidika zmanjšalo kapitalski dobiček – čeprav ni bil nikoli realiziran z odsvojitvijo – ali ga celo v celoti izčrpalo.(34)

62.      Predložitveno sodišče (v predložitveni odločbi in v odgovoru na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke) in Komisija (v pisnih stališčih) sta pravilno poudarila, da bi tak položaj – v katerem bi lahko več držav članic potencialno odtegnilo svoj izstopni davek od nerealiziranih kapitalskih dobičkov, ustvarjenih drugje – imel znaten odvračilni učinek na delavce, da bi uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja znotraj evropskega notranjega trga. Tako obsežna ureditev na področju obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov zadevne osebe odvrača ne le od odhoda iz države članice, temveč predvsem tudi od prihoda v tako državo članico.

63.      Gotovo je, da: kot je Sodišče poudarilo v ustaljeni sodni praksi(35), pravo Unije državljanu Unije ne zagotavlja, da bo uresničevanje njegove pravice do prostega gibanja z vidika obdavčitve nevtralno. Ob upoštevanju razlik med ureditvami držav članic na tem področju je lahko takšno izvajanje prostega gibanja, odvisno od primera, bolj ali manj ugodno ali celo neugodno. Podobno je treba sprejeti, da temeljne svoboščine evropskega notranjega trga na splošno ne prepovedujejo dvojnega obdavčevanja v sedanji obliki(36) in da države članice niso dolžne prilagajati svojega davčnega sistema različnim davčnim sistemom drugih držav članic za odpravo dvojnega obdavčevanja, ki izhaja iz vzporednega izvrševanja davčnih pristojnosti navedenih držav članic.(37)

64.      Vendar pa obremenitve, ki izhajajo iz obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, kot je v obravnavani zadevi sporni poljski davek, presegajo to, kar se lahko razumno pričakuje od državljanov Unije in zlasti delavcev v smislu nevšečnosti, kadar uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in v okviru svoje poklicne dejavnosti prenesejo prebivališče iz ene države članice v drugo.

65.      Z drugimi besedami, obremenitve, ki izhajajo iz tako zasnovanega davka od nerealiziranih dobičkov, s katerimi se sooča davčni zavezanec, ko uresničuje svojo pravico do prostega gibanja, so popolnoma nesorazmerne glede na dejanski cilj enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.

66.      V zvezi s tem naj bi bilo treba opozoriti, da AR nikakor ni redek in osamljen primer. V sedanjem svetu dela je večkratna sprememba kraja dela in prebivališča, tudi prek meja, vse pogostejši pojav. Ne le zaposleni v velikih mednarodnih digitalnih koncernih, bankah in odvetniških pisarnah, ampak tudi številni zaposleni v zdravstvenem in negovalnem sektorju, na področju informacijske tehnologije in v nekaterih drugih sektorjih, medtem opravljajo dejavnosti, ki lahko v teku njihove poklicne kariere večkrat za daljše ali krajše obdobje vključujejo selitev v druge države članice Evropske unije, v nekaterih primerih celo v tretje države.

67.      Ti delavci nikakor niso vedno le relativno premožni, celo bogati vodstveni delavci ali „vrhunski menedžerji“. V številnih podjetjih, ki poslujejo na mednarodni ravni, danes široki krogi zaposlenih uživajo ugodnosti sistemov nagrajevanja, ki zagotavljajo izplačilo dela plače v obliki delnic ali pravic do delnic. Za številne zadevne osebe te naložbe pomenijo znaten del njihovih osebnih prihrankov ter poleg tega tudi osrednji element njihove zasebne pokojninske oskrbe. Hkrati je (vsaj delno) plačevanje zaposlenih z deleži v podjetju zlasti za mlada in rastoča podjetja pomemben način, da se – predvsem v začetni fazi – ustrezno razvijajo in hkrati ostajajo privlačna za visoko usposobljene delavce na vse bolj mednarodnem trgu dela. To je priznano tudi v tekočem delu organov Unije v zvezi z novimi evropskimi zakonodajnimi projekti.(38)

68.      Če bi se vsi ti delavci morali bati, da bodo morali pri vsaki čezmejni spremembi kraja prebivališča in dela vedno znova v celoti obdavčiti nerealizirane kapitalske dobičke svojih delnic in drugih vrednostnih papirjev, pridobljenih v okviru njihove poklicne dejavnosti, bi obstajala nevarnost, da bi se prednosti evropskega notranjega trga, zlasti v sodobnem svetu dela, za veliko število državljanov Unije znatno zmanjšale ali celo izničile.

3.      Vmesni predlog

69.      Tako prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero davek od nerealiziranih dobičkov, ki ga je treba plačati ob prenosu davčnega rezidentstva delavca v tujino, zajema nerealizirani kapitalski dobiček iz delov premoženja tega delavca, ki je nastal v tujini v obdobju, ko delavec na nacionalnem ozemlju še ni imel davčnega rezidentstva.

C.      Neupoštevanje nerealiziranih kapitalskih izgub iz nekaterih delov premoženja (drugo vprašanje za predhodno odločanje)

70.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu prosi za pojasnilo, ali prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) prepoveduje, da se v osnovo za odmero davka od nerealiziranih dobičkov vključijo le tisti deli premoženja davčnega zavezanca, pri katerih je prišlo do nerealiziranega kapitalskega dobička, ne pa tudi deli premoženja, pri katerih je prišlo do nerealizirane kapitalske izgube.

71.      Stranke v postopku se tudi glede tega vprašanja ne strinjajo. AR in Komisija zagovarjata upoštevanje nerealiziranih izgub, poljska in nemška vlada pa temu nasprotujeta.

1.      Omejitev prostega gibanja delavcev

72.      Zdi se, da je ozadje drugega vprašanja za predhodno odločanje okoliščina, da so se v obravnavani zadevi nekatere delnice osebe AR zvišale, odkar jih je AR kupil, medtem ko so se druge njegove delnice med tem znižale. Vendar pa se za izračun spornega poljskega davka od nerealiziranih dobičkov upoštevajo le tiste delnice, katerih tečaj se je povečal, medtem ko se delnice, katerih tečaj se je znižal, ne upoštevajo v davčni osnovi, tako da nerealiziranih dobičkov iz tečajnih razlik ni mogoče pobotati z nerealiziranimi izgubami iz tečajnih razlik.

73.      Po navedbah predložitvenega sodišča je položaj povsem drugačen glede izračuna poljskega davka na dohodek na dejansko realizirane prihodke od prodaje delnic: če davčni zavezanec proda delnice, ki jih ima v lasti, se za namene obdavčitve njegovih dohodkov iz kapitalskega premoženja v davčno osnovo za redni davek na dohodek vključijo ne le dobički iz tečajnih razlik prodanih delnic, ki jih je realiziral v davčnem obdobju, temveč tudi izgube iz tečajnih razlik drugih prodanih delnic, ki jih je realiziral v istem obdobju, tako da se za zadevno davčno obdobje izvede pobot realiziranih dobičkov iz tečajnih razlik z morebitnimi realiziranimi izgubami iz tečajnih razlik.

74.      S tem z vidika davčne osnove prihaja do neenakega obravnavanja davčnih zavezancev, ki so zaradi prenosa prebivališča v tujino zavezani plačilu davka od nerealiziranih dobičkov iz nekaterih delov premoženja, in davčnih zavezancev, ki so, čeprav so obdržali svoje davčno rezidentstvo na nacionalnem ozemlju, preprosto prodali dele premoženja ter pri tem deloma ustvarili kapitalske dobičke in deloma kapitalske izgube.

75.      Tako neenako obravnavanje, zlasti pri izračunu davčne osnove, sicer ni, kot smo videli zgoraj,(39) nujni pogoj za ugotovitev omejitve prostega gibanja delavcev. Vendar pa krepi že tako omejevalni učinek vsakega davka od nerealiziranih dobičkov. Kot je znano, je davčni zavezanec, ki se seli, zaradi obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov prikrajšan z vidika likvidnosti, saj je – v nasprotju z davčnim zavezancem, ki ostane na nacionalnem ozemlju – obdavčen zlasti na podlagi nerealiziranih kapitalskih dobičkov in ne na podlagi dejansko realiziranih kapitalskih dobičkov iz njegovega premoženja. Prav ta prikrajšanost z vidika likvidnosti se še poveča, če se v okviru davka od nerealiziranih dobičkov nerealizirane kapitalske izgube ne upoštevajo, medtem ko se pri rednem davku na dohodek na realizirane prihodke od prodaje lahko upoštevajo. Poenostavljeno povedano, davek od nerealiziranih dobičkov je ponavadi višji, če se pri njegovem izračunu upoštevajo le nerealizirani kapitalski dobički, ne pa tudi nerealizirane kapitalske izgube iz istega računa vrednostnih papirjev.

76.      Iz tega sledi, da neupoštevanje nerealiziranih kapitalskih izgub pri izračunu davka od nerealiziranih dobičkov, kakršen je sporni poljski davek, pomeni omejitev prostega gibanja delavcev.

2.      Utemeljitev

77.      Kot že v okviru prvega vprašanja za predhodno odločanje je treba za utemeljitev take omejitve najprej upoštevati enakomerno porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami (glej v zvezi s tem oddelek (a) spodaj). Poleg tega je treba na kratko obravnavati cilj preprečevanja dvojnega upoštevanja izgub (glej v zvezi s tem oddelek (b) spodaj).

a)      Enakomerna porazdelitev davčne pristojnosti

78.      Če najprej izhajamo iz tega, da je obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov namenjena doseganju legitimnega cilja enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, bi bilo treba preučiti, ali je zlasti neupoštevanje nerealiziranih kapitalskih izgub iz delov premoženja davčnega zavezanca primerno za zagotovitev uresničitve tega cilja.

79.      V zvezi s tem je treba poudariti, da je mogoče šteti, da je za uresničitev zastavljenega cilja primeren le ukrep, ki dejansko zagotavlja, da se ta cilj dosega dosledno in sistematično.(40)

80.      Takega doslednega in sistematičnega pristopa v ureditvi, kot je sporna poljska ureditev, ni, kadar je treba kapitalske izgube, ki jih je utrpel davčni zavezanec, sicer izključiti iz izračuna davka od nerealiziranih dobičkov v primeru prenosa njegovega davčnega rezidentstva, v primeru njihove realizacije s prodajo pa se lahko vsekakor upoštevajo za namene odmeritve rednega davka na dohodek. Če je treba za namene obdavčitve določiti gibanje vrednosti delnic, sta davčni zavezanec, ki želi prenesti svoje stalno prebivališče v tujino, in davčni zavezanec, ki ohrani svoje stalno prebivališče na nacionalnem ozemlju, v primerljivem položaju.(41) Skladnost postopka torej zahteva, da se v obeh primerih za davčno osnovo dejansko uporabi enaka metoda izračuna.

81.      Predložitveno sodišče domneva, da se je poljski zakonodajalec pri sprejemanju nacionalnih pravil o obdavčitvi z davkom od nerealiziranih dobičkov morda oprl na model davčnega zavezanca, ki je sicer vedno naklonjen realizaciji dobičkov, vendar okleva pri realizaciji izgub. To naj bi lahko bil možen razlog za upoštevanje nerealiziranega kapitalskega dobička, ne pa tudi nerealiziranih kapitalskih izgub, za davek od nerealiziranih dobičkov.

82.      Tudi ob predpostavki, da se je poljski zakonodajalec dejansko zgledoval po takih preudarkih, to kljub temu ne izraža koherentnega in sistematičnega pristopa, saj se model takega „vlagatelja, ki se boji izgub“, odraža – če sploh – le v predpisih o davku davek od nerealiziranih dobičkov, ne pa tudi v tistih o rednem davku na dohodek iz sprememb tečajev, dejansko realiziranih s prodajo.

83.      Ob tem pa dosleden in sistematičen pristop k porazdelitvi davčne pristojnosti med državami članicami po mojem mnenju zahteva, da država članica, ki pobira davek od nerealiziranih dobičkov, v davčno osnovo tega davka vključi tako nerealizirani kapitalski dobiček, ki ga je ustvaril davčni zavezanec, kot nerealizirane kapitalske izgube, ki jih je ta utrpel, vsaj v enakem obsegu, v kakršnem bi priznala kapitalske izgube tudi ob dejanski odsvojitvi zadevnih sredstev na nacionalnem ozemlju s strani rezidentov v zvezi z njihovo obdavčitvijo z rednim davkom na dohodek.

84.      Prav to stališče izhaja, mimogrede, že iz dosedanje sodne prakse glede obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov: zdi se, da Sodišče samodejno izhaja iz tega, da država članica, pristojna za obdavčitev kapitalskih dobičkov, ne more prezreti morebitnih nastalih kapitalskih izgub.(42) Pri osnovi za odmero davka od nerealiziranih dobičkov seveda ni dolžno upoštevati samo kapitalskih izgub, ki so zunaj njegove davčne pristojnosti.(43)

85.      Naj dodam, da vsako obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov nujno spremlja trenutno stanje davčno upoštevnega premoženja davčnega zavezanca na določen referenčni datum. Če so zasebni vrednostni papirji, zlasti delnice, predmet obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov, se nazadnje domneva, da davčni zavezanec ob prenosu svojega davčnega rezidentstva v tujino razveljavi celoten svoj portfelj vrednostnih papirjev in s tem proda ne le posamezne, temveč vse vrednostne papirje v njem, deloma z dobički iz tečajnih razlik, deloma pa tudi z izgubami iz tečajnih razlik. V teh okoliščinah dosleden in sistematičen pristop ne more biti omejen na to, da se le enostransko upoštevajo dobički iz tečajnih razlik nekaterih vrednostnih papirjev, pri čemer se izključijo izgube iz tečajnih razlik drugih vrednostnih papirjev.

86.      V drugih okoliščinah je sicer morda primerno ločeno preučiti gibanje vrednosti nekaterih sredstev za namene izračuna davka od nerealiziranih dobičkov, zlasti v primeru nekaterih opredmetenih osnovnih sredstev podjetij (in sicer stavb, strojev in vozil), saj so bile zanje morda uveljavljene posebne davčne ugodnosti, kot je amortizacija za obrabo, ki jih je treba izravnati z davkom od nerealiziranih dobičkov. Vendar pa to ne velja za delnice na računu vrednostnih papirjev fizične osebe: za gibanje vrednosti premoženja davčnega zavezanca in s tem za osnovo za odmero morebitnega davka od nerealiziranih dobičkov je v tem primeru pomembna le celovita ocena računa vrednostnih papirjev.

87.      Skratka, ureditev, kakršna je sporna poljska ureditev, a fortiori ne zagotavlja enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami.

b)      Preprečevanje dvojnega upoštevanja izgub

88.      Obrobno je bilo v postopku predhodnega odločanja kot možen razlog za utemeljitev navedeno tudi preprečevanje dvojnega upoštevanja izgub. Navedeno je bilo, da obstaja tveganje dvojnega upoštevanja izgub, če država članica odhoda pri izračunu davka od nerealiziranih dobičkov najprej upošteva nerealizirane kapitalske izgube, davčni zavezanec pa lahko v primeru poznejše odsvojitve zadevnega sredstva v državi članici prihoda prav tako davčno uveljavlja izgube, ki so zdaj nastale.

89.      Sodišče priznava, da morajo imeti države članice možnost, da preprečijo dvojno upoštevanje izgub.(44) O nevarnosti dvojnega upoštevanja pa je mogoče govoriti le, če se ista izguba dejansko davčno uveljavlja v dveh različnih državah članicah. To ne velja za obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov iz dveh razlogov.

90.      Po eni strani ne gre niti za isto izgubo, če ima v državi članici – državi odhoda – davčne učinke nerealizirana kapitalska izguba, v drugi državi članici – državi prihoda – pa izguba, ki je bila dejansko realizirana z odsvojitvijo.

91.      Po drugi strani mora na podlagi načela davčne teritorialnosti vsaka zadevna država članica davčno upoštevati le izgube, nastale v okviru njene davčne pristojnosti.(45) Država članica, v katero se davčni zavezanec preseli, bo „načeloma ob realizaciji sredstev […] upošteval[a] realizirani dobiček ali izgube teh sredstev po prenosu [davčnega rezidentstva]“.(46) Ni dolžna upoštevati izgub, ki niso nastale v obdobju davčnega rezidentstva davčnega zavezanca na njenem ozemlju in ki so bile poleg tega že prej upoštevane v državi članici odhoda – praviloma celo v povsem drugem davčnem obdobju(47). Uporablja se načelo simetrije med pravico do obdavčitve dobička in možnostjo odbitka izgub.(48)

3.      Vmesni predlog

92.      S tem prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero mora osnova za odmero davka od nerealiziranih dobičkov vključevati le tiste dele premoženja davčnega zavezanca, pri katerih je prišlo do nerealiziranega kapitalskega dobička, ne pa tudi delov premoženja, pri katerih je prišlo do nerealizirane kapitalske izgube.

D.      Obseg morebitnega odloga dolgovanega davka od nerealiziranih dobičkov (tretje vprašanje za predhodno odločanje)

93.      Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu vedeti, ali prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) omogoča odlog davka od nerealiziranih dobičkov s plačilom v obrokih v obdobju največ pet let ali pa je treba davčnemu zavezancu odobriti daljši, popoln odlog do dejanske odsvojitve zadevnih delov njegovega premoženja.

94.      Ozadje tega vprašanja je, da sporna poljska ureditev na zahtevo določa odlog s plačilom v obrokih za največ pet let od konca davčnega obdobja, v katerem je davčni zavezanec zapustil Poljsko. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, predložitveno sodišče Sodišču postavlja to vprašanje predvsem zato, ker razvoj naše sodne prakse v zvezi s tem ni nedvoumen, zlasti od sodbe velikega senata v zadevi Wächtler.(49)

95.      V teh okoliščinah ni presenetljivo, da imajo stranke v postopku različna mnenja tudi o tretjem vprašanju za predhodno odločanje: medtem ko AR in Komisija menita, da je potreben popoln odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov do dejanske odsvojitve zadevnih delov premoženja, vse zadevne vlade želijo, da bi zadoščal odlog za največ pet let s plačilom v obrokih.

1.      Omejitev prostega gibanja delavcev

96.      Vsaka izterjava davka od nerealiziranih dobičkov pred dejansko odsvojitvijo zadevnih delov premoženja davčnega zavezanca, ne glede na to, ali je odobreno plačevanje v obrokih ali ne, za davčnega zavezanca pomeni prikrajšanost z vidika likvidnosti in torej nedvomno omejitev prostega gibanja delavcev.(50)

2.      Utemeljitev

97.      Kot sem že navedla zgoraj, je tako omejitev mogoče upravičiti le z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ob upoštevanju načela sorazmernosti.(51) Ker v postopku predhodnega odločanja ni bil podan noben drug argument, bom v nadaljevanju obravnavala oba bistvena razloga za utemeljitev dejanske izterjave (v nasprotju z zgolj odmero) davka od nerealiziranih dobičkov, o katerih se je v dosedanji sodni praksi že redno razpravljalo: gre za enakomerno porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami na eni strani in učinkovito pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov na drugi strani.

a)      Enakomerna porazdelitev davčne pristojnosti

98.      Glede prvega možnega razloga za utemeljitev, in sicer enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, je jasno: ta argument ne zadostuje za izterjavo davka od nerealiziranih dobičkov, če in dokler temeljni kapitalski dobički iz zadevnih sredstev davčnega zavezanca ostanejo nerealizirani. Kot je namreč navedlo Sodišče, uravnotežena porazdelitev davčne pristojnosti ni ogrožena, če se plačilo že odmerjenega davka od nerealiziranih dobičkov v celoti odloži do dejanske realizacije obdavčenih kapitalskih dobičkov.(52) Odlog plačila za omejeno obdobje – na primer samo za pet let – torej presega to, kar je potrebno za preprosto porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami, in je torej nesorazmeren za doseganje tega prvega cilja.

b)      Učinkovito pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov

99.      Drugi možni razlog za utemeljitev pa je manj jasen: interes države članice odhoda, da učinkovito pobira davek od nerealiziranih dobičkov.

100. Od sodbe v zadevi Wächtler(53) ni jasno, kakšen pomen se temu interesu držav članic še lahko pripisuje. To je posledica dejstva, da je Sodišče v tej sodbi skupaj preučilo razloge za utemeljitev, ki so bili navedeni za odmero in izterjavo davka od nerealiziranih dobičkov, in jih zavrnilo – vsekakor v zvezi z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi – pri čemer se je v bistvu omejilo na preudarke, ki so dejansko upoštevni le v zvezi z enakomerno porazdelitvijo davčne pristojnosti med državami članicami.

1)      Primernost

101. Kljub temu se mi ne zdi, da bi Sodišče v sodbi v zadevi Wächtler želelo državam članicam odreči legitimen interes za učinkovito pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov.(54) Odlog plačila za omejeno obdobje je zagotovo primeren tudi za dosego tega cilja. Dokler zakonodajalec Unije na tem področju ne bo izvedel harmonizacije, imajo države članice določeno diskrecijsko pravico pri določanju natančnega trajanja in načinov odloga plačila, ki ga je treba odobriti.

2)      Potrebnost

102. Vendar je osrednji element preučitve utemeljitve vprašanje, ali je odlog za omejen čas preveč strog, torej ali presega to, kar je potrebno, da se davek od nerealiziranih dobičkov dejansko pobere. Razmisliti je treba o alternativnih, manj drastičnih rešitvah: po eni strani dolgotrajen in popoln odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov do dejanske odsvojitve zadevnih delov premoženja, po možnosti z zagotovitvijo jamstva;(55) po drugi strani pa izčrpanje vseh obstoječih možnosti sodelovanja in izmenjava informacij med davčnimi organi države članice odhoda in davčnimi organi države članice prihoda.(56)

103. V nasprotju s tem, kar se zdi, da velja v zgoraj navedeni sodbi v zadevi Wächtler(57), menim, da take – vsekakor manj drastične – alternative niso enako primerne za doseganje cilja čim učinkovitejšega pobiranja davka od nerealiziranih dobičkov. Niti zagotovitev jamstev s strani davčnega zavezanca niti sodelovanje in izmenjava informacij s tujimi organi namreč ne spremenita bistveno dejstva, da je s časovnim oddaljevanjem od trenutka odhoda davčnega zavezanca vedno težje in zahtevnejše slediti zadevnim delom njegovega premoženja.(58) Tveganje, da davka ne bo mogoče izterjati, se s potekom časa nenehno povečuje.(59)

104. Poleg tega sredstva z nerealiziranimi kapitalskimi dobički morda nikoli ne bodo odsvojena, tako da bi lahko odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov trajal v nedogled in davčnega dolga nikoli ne bi bilo mogoče izterjati. To naj bi bilo v nasprotju s pravico države članice odhoda, ki jo je Sodišče izrecno priznalo, da izterja davek od nerealiziranih dobičkov tudi, če nekateri zadevni deli premoženja po odhodu niso odsvojeni.(60)

105. Glede na navedeno se lahko odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov za omejeno obdobje – na primer za obdobje pet let – šteje za popolnoma potreben za učinkovito doseganje legitimnega cilja učinkovitega pobiranja davka od nerealiziranih dobičkov, tudi ob ustreznem upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo imajo države članice.

3)      Sorazmernost v ožjem smislu

106. Nazadnje je treba preučiti še, ali odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov za omejeno obdobje – in ne do dejanske realizacije nerealiziranega kapitalskega dobička iz zadevnih delov premoženja z njihovo učinkovito odsvojitvijo – davčnemu zavezancu morda nalaga bremena ali povzroča prikrajšanost, ki je popolnoma nesorazmerna s ciljem učinkovitega pobiranja tega davka („sorazmernost v ožjem smislu“).

107. Interesi davčnega zavezanca, če jih obravnavamo ločeno, nedvomno govorijo v prid odobritvi čim daljšega možnega odloga plačila, torej popolnega odloga brez kakršne koli obveznosti plačila v obrokih, do trenutka učinkovite odsvojitve zadevnih delov premoženja. Ker se davek od nerealiziranih dobičkov po svoji naravi vedno nanaša na nerealizirane kapitalske dobičke, davčni zavezanec ob odmeri tega davka nima nujno potrebnih likvidnih sredstev za plačilo navedenega davka; torej bi bil lahko prisiljen odsvojiti nekatere dele svojega premoženja, da bi jih unovčil.

108. Vendar je treba zakonite interese davčnega zavezanca uravnotežiti s prav tako zakonitim interesom države članice odhoda za učinkovito pobiranje davka od nerealiziranih dobičkov ter doseči pravično ravnovesje. V nasprotju s tem, kar izhaja iz zgoraj navedene sodbe v zadevi Wächtler(61), v tem okviru dejansko ne gre za popolno „odpravo“ prikrajšanja z vidika likvidnosti, ki jo je davčni zavezanec utrpel zaradi davka od nerealiziranih dobičkov. Če se namreč šteje, da je davek od nerealiziranih dobičkov načeloma upravičen,(62) mora davčni zavezanec sprejeti določeno stopnjo prikrajšanosti v zvezi s tem davkom, pod pogojem, da je ta prikrajšanost zanj sprejemljiva.

109. S tega vidika se sodba v zadevi Wächtler – ki je zadevala poseben primer nacionalne ureditve brez kakršne koli samodejne možnosti odloga(63) – ne bi smela posplošiti, temveč bi jo bilo treba razumeti kot nadaljevanje razmeroma obsežne sodne prakse, ki je bila v več kot 20 letih izoblikovana na področju obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov. Iz nje je mogoče kot skupni imenovalec izpeljati, da je sicer takojšnja izterjava odmerjenega davka od nerealiziranih dobičkov nesorazmerna,(64) odlog plačila za omejen čas pa je lahko vsekakor združljiv s temeljnimi svoboščinami,(65) če odlog plačila ne velja le izjemoma, v primerih hude stiske ali pod posebnimi pogoji, temveč samodejno pripada vsakomur, ki mora plačati davek od nerealiziranih dobičkov.(66)

110. Sodišče je zlasti že priznalo, da lahko odlog plačila, omejen na pet let, vsekakor izpolnjuje zahteve sorazmernosti.(67) Poleg tega zakonodajalec Unije zdaj praviloma določa petletni odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov, čeprav je omejen na podjetja, ki so zavezana plačilu davka od dohodkov pravnih oseb.(68) Če bi Sodišče v obravnavani zadevi odlog, omejen na pet let, štelo za nesorazmeren, bi bila ta zakonodaja postavljena pod vprašaj.

111. V teh okoliščinah se zdi, da odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov, ki traja največ pet let, skupaj s plačilom v obrokih, nikakor ni sorazmeren.

4)      Dodatne pripombe o enakem obravnavanju podjetij in fizičnih oseb

112. Res je, da trenutno niti iz zakonodaje Unije niti iz sodne prakse ni mogoče izluščiti konkretnih določb, ki bi se nanašale posebej na davek od nerealiziranih dobičkov, ki ga mora plačati delavec ali – splošneje – fizična oseba. Res je, da so se nekateri postopki predhodnega odločanja v zvezi z davkom od nerealiziranih dobičkov nanašali na fizične osebe, vendar je, kolikor je razvidno, praviloma šlo za zadevne osebe kot podjetnike ali vsekakor kot pomembne delničarje podjetij.(69)

113. Kljub temu je Sodišče v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti že izrecno priznalo, da „ni objektivnih razlogov, da bi se […] razlikovalo med izstopnim obdavčenjem nerealiziranih kapitalskih dobičkov fizičnih in pravnih oseb“.(70)

114. V praksi namreč ni vedno enostavno potegniti ločnice med podjetnikom in fizično osebo, ki je lastnica znatnega števila deležev v podjetju – zlasti delnic. Tudi fizična oseba namreč s tem, da svoje prihranke vlaga na delniškem trgu, sodeluje v gospodarskem življenju in podjetja vsaj posredno finančno podpira pri njihovem delovanju.

115. Tako podjetja kot fizične osebe se v zvezi z davkom od nerealiziranih dobičkov na koncu soočajo z isto likvidnostno težavo, in sicer da morajo poravnati davčno obveznost, čeprav nerealiziranega kapitalskega dobička iz delov premoženja, ki je podlaga za davek, še niso realizirali s prodajo, tako da morajo za poravnavo davčnega dolga morda poseči v osnovo njihovega premoženja.

116. Tako podjetja kot fizične osebe se upravičeno izogibajo temu, da bi za poravnavo dolgov posegli prav v to premoženje: z vidika podjetja lahko namreč tak ukrep oslabi tržni položaj in morda vodi do izgube delovnih mest; za fizične osebe lahko to pomeni boleče zmanjšanje njihovih prihrankov, v nekaterih primerih pa lahko ogrozi celo njihovo pokojninsko varstvo.

117. Naložitev davka od nerealiziranih dobičkov je torej lahko vsekakor obremenjujoča tako za podjetja kot za fizične osebe. Vendar je to povezano z naravo davka od nerealiziranih dobičkov, ki vedno vpliva na nerealizirani kapitalski dobiček nekaterih delov premoženja in ni povezana z njihovo dejansko odsvojitvijo.

118. Na splošno menim, da petletni odlog plačila davka od nerealiziranih dobičkov, povezan s plačilom v obrokih, tudi v primeru, kot je obravnavani, ko ni prizadeto podjetje, ampak delavec, zadostuje zahtevam sorazmernosti.

3.      Vmesni predlog

119. S tem prosto gibanje delavcev (člen 45 PDEU) ne nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero se lahko davek od nerealiziranih dobičkov na zahtevo odloži tako, da se v obdobju največ pet let v celoti ali delno plača v obrokih, ne da bi bilo treba počakati na dejansko odsvojitev zadevnih delov premoženja.

VI.    Predlog

120. Na podlagi zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi, Poljska), odgovori tako:

Člen 45 PDEU je treba razlagati tako:

1.      Člen nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero davek od nerealiziranih dobičkov, ki ga je treba plačati ob prenosu davčnega rezidentstva delavca v tujino, zajema nerealizirani kapitalski dobiček iz delov premoženja tega delavca, ki je nastal v tujini v obdobju, ko delavec na nacionalnem ozemlju še ni imel davčnega rezidentstva.

2.      Člen nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero mora osnova za odmero davka od nerealiziranih dobičkov vključevati le tiste dele premoženja davčnega zavezanca, pri katerih je prišlo do nerealiziranega kapitalskega dobička, ne pa tudi delov premoženja, pri katerih je prišlo do nerealizirane kapitalske izgube.

3.      Člen ne nasprotuje nacionalni davčni ureditvi, v skladu s katero se lahko davek od nerealiziranih dobičkov na zahtevo odloži tako, da se v obdobju največ pet let v celoti ali delno plača v obrokih, ne da bi bilo treba počakati na dejansko odsvojitev zadevnih delov premoženja.


1      Jezik izvirnika: nemščina.


i      Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.


2      Sodba z dne 11. marca 2004 (C‑9/02, EU:C:2004:138).


3      Glej zlasti sodbo z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 46).


4      Dz. U. 2024, točka 226, s spremembami.


5      Dz. U. 2023, točka 902, s spremembami.


6      Norveška vlada svoje navedbe omejuje na tretje vprašanje za predhodno odločanje.


7      Norveška vlada to utemeljuje s tem, da v Sporazumu EGP, ki je upošteven za Norveško, ni določbe, ki bi ustrezala členu 21 PDEU.


8      Ta sodna praksa izhaja iz sodbe z dne 26. novembra 2002 v zadevi Oteiza Olazabal (C‑100/01, EU:C:2002:712, točka 26); glej tudi, iz novejšega obdobja, sodbo z dne 21. decembra 2023, Chief Appeals Officer in drugi (C‑488/21, EU:C:2023:1013, točka 46), ter, kar zadeva obdavčitev z davkom od nerealiziranih dobičkov, sodbi z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točki 22 in 23), in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točki 35 in 36).


9      Nasprotno pa je v sodbi z dne 9. novembra 2006 v zadevi Turpeinen (C‑520/04, EU:C:2006:703) šlo za osebo, ki med svojo poklicno dejavnostjo ni nikoli uresničevala temeljnih svoboščin evropskega notranjega trga, temveč se je v tujino preselila šele po koncu svoje poklicne kariere, tako da je lahko v tej zadevi upoštevno le prosto gibanje državljanov Unije (zdaj člen 21 PDEU).


10      Glej tudi sodbo z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 93).


11      Na ravni Unije zaenkrat obstaja sekundarna pravna ureditev glede obdavčitve z davkom od nerealiziranih dobičkov le v zvezi s podjetji, ki so zavezana plačilu davka od dohodkov pravnih oseb, in sicer v obliki člena 5 Direktive Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (UL 2016, L 193, str. 1); ta direktiva je splošno znana tudi pod angleško kratico „ATAD“ (Anti‑Tax Avoidance Directive).


12      Tako nazadnje sodba z dne 12. marca 2026, Chefquet (C‑119/24, EU:C:2026:189, točka 29); glej temeljni sodbi z dne 11. avgusta 1995, Wielockx (C‑80/94, EU:C:1995:271, točka 16), in z dne 14. februarja 1995, Schumacker (C‑279/93, EU:C:1995:31, točka 21), ter – posebej v zvezi z obdavčitvijo z davkom od nerealiziranih dobičkov – sodbi z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točka 44), in z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 47).


13      Sodbe z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točke od 39 do 48); z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točke od 33 do 39); z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točke od 35 do 41), in z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točke od 41 do 48).


14      Sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točke od 37 do 47).


15      Sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 37); z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točka 40); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točki 44 in 45), in z dne 16. februarja 2023, Gallaher (C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 91); v istem smislu, v zvezi s Sporazumom s Švicarsko konfederacijo o prostem gibanju oseb, sodba z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točki 57 in 68).


16      Sodbe z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točka 46); z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točka 35); z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 37); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točke od 43 do 45), in z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točke od 45 do 47).


17      Sodbe z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točka 46); z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točka 35); z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točke od 37 do 40); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točke od 43 do 46), in z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točke od 45 do 49).


18      Sodba z dne 12. julija 2012 (C‑269/09, EU:C:2012:439, točke od 57 do 60).


19      Sodbe z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točka 49); z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 42), in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 48); glej v zvezi z utemeljitvijo omejitev prostega gibanja delavcev v okviru neposrednega obdavčenja tudi sodbo z dne 12. marca 2026, Chefquet (C‑119/24, EU:C:2026:189, točka 60).


20      Sodbe z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točke od 40 do 47); z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 46); z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 78); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 51); z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točka 51), in z dne 16. februarja 2023, Gallaher (C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 86). O razlogu za utemeljitev enakomerne porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami se je prvič razpravljalo v sodbi z dne 13. decembra 2005 v zadevi Marks & Spencer (C‑446/03, EU:C:2005:763, točke od 43 do 46), vendar takrat ne v zvezi z davkom od nerealiziranih dobičkov.


21      Sodbe z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 64); z dne 21. maja 2015, Verder LabTec (C‑657/13, EU:C:2015:331, točka 42), in z dne 23. novembra 2017, A (C‑292/16, EU:C:2017:888, točka 30); v istem smislu že sodba z dne 12. maja 1998, Gilly (C‑336/96, EU:C:1998:221, točki 24 in 30).


22      Sodbe z dne 21. septembra 1999, Compagnie de Saint-Gobain (C‑307/97, EU:C:1999:438, točka 58); z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation (C‑374/04, EU:C:2006:773, točka 54), in z dne 25. februarja 2021, Société Générale (C‑403/19, EU:C:2021:136, točka 30).


23      Sodbe z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 78); z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točka 49), in z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točka 52), ter – z v bistvu enakim besedilom – sodba z dne 22. marca 2018, Jacob in Lassus (C‑327/16 in C‑421/16, EU:C:2018:210, točka 65); v istem smislu že sodbi z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točka 46), in z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točke 46, 48 in 60), vsakič na podlagi mojih sklepnih predlogov v zadnjih dveh navedenih zadevah (sklepni predlogi v zadevi N, C‑470/04, EU:C:2006:217, in v zadevi National Grid Indus, C‑371/10, EU:C:2011:563).


24      Sodba z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 48, predzadnji stavek).


25      Sodba z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 48, zadnji stavek). Nasprotno pa državi članici ni treba upoštevati morebitnih kapitalskih izgub, nastalih po odhodu v drugo državo članico: glej sodbo z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točka 58).


26      Sodba z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 65, moj poudarek).


27      Sodbi z dne 25. aprila 2013, Komisija/Španija (C‑64/11, EU:C:2013:264, točka 31), in z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 65, podobno točki 69 in 70).


28      Sodba z dne 21. maja 2015, Verder LabTec (C‑657/13, EU:C:2015:331, točka 44); v istem smislu sodbi z dne 16. februarja 2023, Gallaher (C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 91), in z dne 23. novembra 2017, A (C‑292/16, EU:C:2017:888, točka 32).


29      Uvodna izjava 10 Direktive 2016/1164 („ATAD“); moj poudarek.


30      V zvezi z obdavčitvijo dividend je Sodišče večkrat poudarilo, da se nobena država članica ni dolžna odpovedati pravici do obdavčitve dohodka, ustvarjenega z gospodarsko dejavnostjo, ki se opravlja na njenem ozemlju (glej temeljno sodbo z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation, C‑374/04, EU:C:2006:773, točka 59 na koncu; glej tudi moje nedavne sklepne predloge z dne 10. septembra 2026 v zadevi Finanzamt für Großbetriebe (C‑475/25, EU:C:2026:744, zlasti točka 47 in navedena sodna praksa).


31      Glej v zvezi s tem že moje sklepne predloge z dne 30. marca 2006 v zadevi N (C‑470/04, EU:C:2006:217, točka 93).


32      Sodbe z dne 6. junija 2000, Verkooijen (C‑35/98, EU:C:2000:294, točka 59); z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točka 60), z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 78) in z dne 16. decembra 2021, Prefettura di Massa Carrara (C‑274/20, EU:C:2021:1022, točka 39).


33      Sodbe z dne 11. julija 1989, Schräder HS Kraftfutter (265/87, EU:C:1989:303, točka 21 na koncu); z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 86); z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich (C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 50), in z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 340).


34      Če rast tečaja delnice od njene pridobitve s strani davčnega zavezanca znaša 1000 EUR in tri države članice zaporedoma poberejo davek od nerealiziranih dobičkov v višini 30 %, se morebitni dobiček od odsvojitve, ki bi ga davčni zavezanec nazadnje lahko realiziral, z ekonomskega vidika zmanjša na 100 EUR, saj je moral postopoma zaporedno plačati davke v skupnem znesku 900 EUR iz naslova davka od nerealiziranih dobičkov (razen če zanj ugodnejši položaj na primer izhaja iz konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja).


35      Sodbe z dne 29. aprila 2004, Weigel (C‑387/01, EU:C:2004:256, točka 55); z dne 12. februarja 2009, Block (C‑67/08, EU:C:2009:92, točka 35); z dne 12. julija 2005, Schempp (C‑403/03, EU:C:2005:446, točka 45), in z dne 16. januarja 2025, E P (Štipendija Erasmus+) (C‑277/23, EU:C:2025:18, točka 43); podobno sodba z dne 30. oktobra 2025, Attal et Associés (C‑321/24, EU:C:2025:836, točka 40).


36      Sodbe z dne 14. novembra 2006, Kerckhaert in Morres (C‑513/04, EU:C:2006:713, točka 22); z dne 12. februarja 2009, Block (C‑67/08, EU:C:2009:92, točka 30), in z dne 15. aprila 2010, CIBA (C‑96/08, EU:C:2010:185, točka 27).


37      Sodbe z dne 12. februarja 2009, Block (C‑67/08, EU:C:2009:92, točka 31); z dne 15. aprila 2010, CIBA (C‑96/08, EU:C:2010:185, točka 28), in z dne 26. februarja 2020, Stanleyparma in Stanleybet Malta (C‑788/18, EU:C:2020:110, točka 23); v istem smislu že sodba z dne 6. decembra 2007, Columbus Container Services (C‑298/05, EU:C:2007:754, točka 51).


38      Glej zlasti predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru 28. režima – „EU Inc.“ [COM(2026) 321 final], ki ga je Komisija predložila 18. marca 2026 in v katerem med drugim opredeljuje olajšanje udeležbe zaposlenih, na primer prek programov delniških opcij, kot zaželeno ter se sklicuje tudi na dela Evropskega sveta.


39      Glej točke od 40 do 46 teh sklepnih predlogov.


40      Ustaljena sodna praksa; zlasti glede prostega gibanja delavcev glej sodbe z dne 13. julija 2016, Pöpperl (C‑187/15, EU:C:2016:550, točka 33); z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club (C‑680/21, EU:C:2023:1010, točki 141 in 150), in z dne 4. oktobra 2024, FIFA (C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 95); poleg tega so temeljnega pomena sodbe z dne 10. marca 2009, Hartlauer (C‑169/07, EU:C:2009:141, točka 55); z dne 17. novembra 2009, Presidente del Consiglio dei Ministri (C‑169/08, EU:C:2009:709, točka 42) – slednja se nanaša na nacionalno davčno ureditev – in z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti) (od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 367).


41      Sodišče vedno znova poudarja primerljivost situacij v različnih kontekstih: glej sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 38); z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439, točka 60); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 46), in z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 60).


42      V tem smislu sodbi z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525, točka 54), in z dne 22. marca 2018, Jacob in Lassus (C‑327/16 in C‑421/16, EU:C:2018:210, točka 84).


43      V tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2013, Komisija/Nizozemska (C‑301/11, neobjavljena, EU:C:2013:47, točka 16) in z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točka 58) podobno že v sodbi z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točke 56, 58 in 61).


.


44      Sodbe z dne 13. decembra 2005, Marks & Spencer (C‑446/03, EU:C:2005:763, točka 47); z dne 4. julija 2018, NN (C‑28/17, EU:C:2018:526, točka 42), in z dne 19. decembra 2024, Credit Suisse Securities (Evropa) (C‑601/23, EU:C:2024:1048, točka 72).


45      V tem smislu sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 61); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 55), in z dne 27. februarja 2020, AURES Holdings (C‑405/18, EU:C:2020:127, točka 41, prvi del stavka, in točka 52).


46      Sodba z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 61).


47      V tem smislu sodba z dne 27. februarja 2020, AURES Holdings (C‑405/18, EU:C:2020:127, točka 52).


48      Glej v zvezi s to simetrijo – zlasti v zvezi z davkom od nerealiziranih dobičkov – sodbo z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 58), ter – v različnih drugih kontekstih – sodbe z dne 15. maja 2008, Lidl Belgium (C‑414/06, EU:C:2008:278, točka 33); z dne 7. novembra 2013, K (C‑322/11, EU:C:2013:716, točka 51), in z dne 21. decembra 2023, Cofidis (C‑340/22, EU:C:2023:1019, točka 60).


49      Sodba z dne 26. februarja 2019 (C‑581/17, EU:C:2019:138).


50      Za več podrobnosti glej moje navedbe v zvezi s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje (zlasti točke od 37 do 39 in točko 74 teh sklepnih predlogov).


51      Glej v zvezi s tem zgoraj moje navedbe, zlasti glede prvega vprašanja za predhodno odločanje (točka 47 teh sklepnih predlogov).


52      Sodba z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 64); v istem smislu že sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točke od 68 do 73); z dne 6. septembra 2012, Komisija/Portugalska (C‑38/10, EU:C:2012:521, točke od 31 do 33), in z dne 23. novembra 2017, A (C‑292/16, EU:C:2017:888, točki 35 in 36).


53      Sodba z dne 26. februarja 2019 (C‑581/17, EU:C:2019:138, točke od 63 do 66).


54      Glej sodbo z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 66, v kateri Sodišče načeloma priznava, da je „takojšnja izterjava zadevnega davka ob prenosu stalnega prebivališča obdavčenca lahko načeloma utemeljena z nujnostjo zagotovitve učinkovite izterjave davčnih dolgov“).


55      Glej sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točki 73 in 74); z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točki 65 in 69), in z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 66).


56      Sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 78); z dne 25. aprila 2013, Komisija/Španija (C‑64/11, EU:C:2013:264, točka 38), in z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 65).


57      Glej sodbo z dne 26. februarja 2019 (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 66).


58      V tem smislu že sodba z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 70), ter dopolnilno moji sklepni predlogi z dne 8. septembra 2011 v navedeni zadevi (EU:C:2011:563, točke od 69 do 71).


59      Sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 74); z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točka 62); z dne 21. maja 2015, Verder LabTec (C‑657/13, EU:C:2015:331, točka 50); z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 59, zadnji stavek), in z dne 16. februarja 2023, Gallaher (C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 91, zadnji del stavka).


60      Sodba z dne 18. julija 2013, Komisija/Danska (C‑261/11, EU:C:2013:480, točke od 35 do 37); podobno sodbi z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 49), in z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točke od 51 do 53).


61      Glej sodbo z dne 26. februarja 2019 (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 68).


62      Glej v zvezi s tem že moje uvodne navedbe v točki 2 teh sklepnih predlogov.


63      Sodba z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, zlasti točka 68).


64      Sodbe z dne 29. novembra 2011, National Grid Indus (C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 85); z dne 6. septembra 2012, Komisija/Portugalska (C‑38/10, EU:C:2012:521, točka 31); z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 67); z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682, točka 59), in z dne 16. februarja 2023, Gallaher (C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 90).


65      V tem smislu sodbe z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točka 61); z dne 6. septembra 2012, Komisija/Portugalska (C‑38/10, EU:C:2012:521, točka 32), in z dne 16. aprila 2015, Komisija/Nemčija (C‑591/13, EU:C:2015:230, točka 73).


66      V tem smislu sodbe z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138, točki 47 in 56); z dne 25. aprila 2013, Komisija/Španija (C‑64/11, EU:C:2013:264, točka 37), in z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138, točka 68), pri čemer se zadnja sodba nanaša na Sporazum s Švicarsko konfederacijo o prostem gibanju oseb.


67      Sodbi z dne 23. januarja 2014, DMC (C‑164/12, EU:C:2014:20, točki 62 in 64), in z dne 21. maja 2015, Verder LabTec (C‑657/13, EU:C:2015:331, točka 52).


68      Člen 5(2) Direktive 2016/1164 („ATAD“).


69      Tako v sodbah z dne 11. marca 2004, de Lasteyrie du Saillant (C‑9/02, EU:C:2004:138); z dne 7. septembra 2006, N (C‑470/04, EU:C:2006:525), in z dne 26. februarja 2019, Wächtler (C‑581/17, EU:C:2019:138). Nasprotno pa skrbniki, navedeni v sodbi z dne 14. septembra 2017, Trustees of the P Panayi Accumulation & Maintenance Settlements (C‑646/15, EU:C:2017:682), sami, kot fizične osebe, niso bili obdavčeni z davkom od nerealiziranih dobičkov.


70      Sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/Portugalska (C‑503/14, EU:C:2016:979, točka 56, kar zadeva utemeljitev, ki se nanaša na uravnoteženo porazdelitev davčne pristojnosti med državami članicami). Tudi sodba z dne 12. julija 2012, Komisija/Španija (C‑269/09, EU:C:2012:439), se nanaša na fizične osebe.