1.

Leta 1992 se je zakonodajalec Skupnosti odločil, da bo združil do takrat razpršene določbe carinskega prava v eno samo besedilo. Rezultat je bila Uredba (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS). ( 2 )

2.

CZS je bil naknadno večkrat spremenjen, dokler ni bil razveljavljen z Uredbo (EU) št. 952/2013, ( 3 ) s katero je bil sprejeti „carinski zakonik Unije“ (v nadaljevanju: CZU).

3.

V skladu s členom 288 CZU se nekatere njegove določbe uporabljajo od 30. oktobra 2013, medtem ko se druge uporabljajo šele od 1. maja 2016. ( 4 ) Med temi zadnjimi sta člena 103 in 124 CZU v zvezi z zadržanjem teka roka za obvestilo o carinskem dolgu oziroma o ugasnitvi tega dolga.

4.

Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi to razložilo člena 103(3)(b) in 124(1)(a) CZU.

5.

S svojima vprašanjema želi predložitveno sodišče skratka izvedeti, ali lahko določba CZU zadrži tek zastaralnega roka carinskega dolga, čeprav je ta rok še vedno tekel, s čimer bi se dan, ko so carinski organi lahko dolžnika obvestili o tem dolgu (in ga izterjali), zamaknil na datum, ki bi bil po datumu, ko bi ta dolg v skladu s CZS zastaral.

I.

Pravo Unije

A.

Carinski zakonik Skupnosti (CZS)

6.

Člen 221(1), (3) in (4) določa:

B.

Carinski zakonik Unije (CZU)

7.

Člen 22(6) določa:

8.

Člen 29 določa:

9.

Člen 103(1) in (3), začetek in točka (b), določa:

10.

Člen 124(1), začetek in točka (a), določa:

11.

Člen 288 določa:

C.

Delegirana uredba (EU) št. 2015/2446 ( 5 )

12.

Člen 8(1) določa:

II.

Dejansko stanje, spor in vprašanji za predhodno odločanje

13.

Družba Jumbocarry Trading GmbH (v nadaljevanju: Jumbocarry) je družba s sedežem v Nemčiji. 4. julija 2013 je na Nizozemskem deklarirala pošiljko izdelkov iz porcelana za sprostitev v prosti promet. Pri tem je kot državo porekla izdelkov navedla Bangladeš, zaradi česar je uporabila ničodstotno preferencialno carinsko stopnjo.

14.

Inspecteur van de Belastingdienst (inšpektor davčne uprave, v nadaljevanju: Inspecteur) je menil, da je bilo potrdilo o poreklu napačno, in je družbo Jumbocarry Trading 1. junija 2016 pisno obvestil, da namerava carine naknadno izterjati po 12‑odstotni običajni stopnji. V istem obvestilu ji je sporočil, da ima možnost izraziti svoje stališče v roku 30 dni.

15.

Uprava je 18. julija 2016 družbi Jumbocarry vročila plačilni nalog za plačilo carinskega dolga.

16.

Družba Jumbocarry je to odločitev izpodbijala pred rechtbank Noord‑Holland (sodišče prve stopnje Severne Holandije, Nizozemska), ki je odločilo njej v prid, saj je menilo, da je carinski dolg že zastaral, ker so pretekla tri leta od njegovega nastanka (4. julija 2013).

17.

Inspecteur je sodbo prve stopnje izpodbijal pred gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki je njegovo pritožbo zavrnilo s sodbo z dne 27. februarja 2018.

18.

Staatssecretaris van Financië (državni sekretar za finance, Nizozemska) je vložil kasacijsko pritožbo pri Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske), ki je, ker je dvomilo glede časovnih učinkov nekaterih določb CZU, Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

III.

Postopek pred Sodiščem

19.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil na Sodišču vložen 27. januarja 2020.

20.

Družba Jumbocarry, nizozemska vlada, Komisija, Svet in Parlament so predložili pisna stališča.

21.

Sodišče je strankam in intervenientom v postopku predhodnega odločanja postavilo nekatera vprašanja, na katera je bilo treba odgovoriti pisno, ( 6 ) v zvezi z naslednjim:

–

V zvezi z morebitnim vplivom ugotovitev, ki izhajajo iz sodbe Sodišča z dne 5. decembra 2017, M. A. S. in M. B., zlasti v točki 42, ( 7 ) na ta spor.

–

V zvezi s tem, da se za sporni carinski dolg šteje, da je posledica dejanja, ki je v trenutku, ko se je zgodilo, lahko pripeljalo do kazenskih postopkov, s sklicevanjem na sodbo z dne 19. oktobra 2017, A ( 8 ) (točke od 54 do 62).

–

V zvezi s podobnostjo med obvestilom, določenim v členu 22(6) v povezavi s členom 29 CZU, in obvestilom v členu 221(3) CZS, ki pretrga triletni zastaralni rok v skladu s sodbo z dne 10. julija 2019, CEVA Freight Holland ( 9 ) (točke 43, 45, 46 in 48).

IV.

Analiza

A.

Uvodne ugotovitve

22.

Preden se lotim odgovora Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske), bom najprej pojasnil vprašanja, ki jih je Sodišče postavilo strankam in intervenientom v postopku predhodnega odločanja.

23.

S temi vprašanji Sodišča se ne dvomi o dejanskem stanju, opisanem v predložitveni odločbi. ( 10 ) Nasprotno, s tem ko se sprejme, se omogoči, da se predložitvenemu sodišču predstavi vidik prava Unije, ki se ne ujema ravno s tistim, ki ga predložitveno sodišče obravnava.

24.

Nič Sodišču ne preprečuje, da bi nacionalnemu sodišču podalo smernice – ki temeljijo na navedbah iz spisa in predloženih stališčih – o zadevah, ki se v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne obravnavajo, če meni, da je to lahko koristno za izboljšanje sodelovanja s predložitvenim sodiščem.

1.

Opredelitev dejanja, katerega posledica je carinski dolg, in posledice za zastaralni rok

25.

V skladu s členom 221(4) CZS, „[č]e je carinski dolg posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, zavezano sprožitvi kazenskega postopka na sodišču, se lahko znesek, opredeljen z veljavnimi določbami, sporoči dolžniku po izteku triletnega roka […] [od nastanka dolga]“.

26.

Čeprav ta določba ali drugi odstavki člena 221 CZS niso uporabljali izraza zastaranje, je Sodišče štelo, da je triletni rok, na katerega se sklicujejo te določbe, pravzaprav rok za zastaranje carinskega dolga. ( 11 )

27.

Tako „v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 221(3), prvi stavek, [CZS] določa pravilo o zastaranju, v skladu s katerim sporočila o znesku dolgovanih uvoznih ali izvoznih carin ni več mogoče posredovati po poteku roka treh let od dneva nastanka carinskega dolga“. ( 12 )

28.

V skladu z omenjenim členom 221(4) CZS se torej zastaralni rok za carinski dolg, ki ga je določil ta zakonik, ni omejil na tri leta, če je bil dolg „posledica dejanja, ki je bilo […] zavezano sprožitvi kazenskega postopka“.

29.

Tako je presodilo Sodišče v zadevi, v kateri je bilo blago sproščeno v prosti promet nezakonito na podlagi carinske deklaracije, ki je temeljila na napačnih podatkih. ( 13 )

30.

Čeprav je sprostitev v prosti promet eden od razlogov za nastanek carinskega dolga ob uvozu, naštetih v členu 201 CZS, „ta ugotovitev ne more pomeniti, da ta dolg ni ‚posledica‘ – v smislu člena 221(4) carinskega zakonika – dejanj, kot so ta iz postopka v glavni stvari“. ( 14 )

31.

Zato je bil lahko rok, določen v členu 221(3) CZS, daljši od treh let, če je bilo dejanja, katerih posledica je bil carinski dolg, mogoče sodno preganjati. ( 15 )

32.

Isto pravilo z manjšimi spremembami je v členu 103(2) CZU. ( 16 ) V skladu s tem členom se rok za obvestilo, kadar carinski dolg nastane zaradi dejanja, zaradi katerega se lahko začne kazenski postopek, podaljša na najmanj pet let in največ deset let.

33.

Predložitveno sodišče bi torej lahko, če mu poslovnik to dopušča, ( 17 ) ugotovilo, ali je v tej zadevi položaj podoben položaju, obravnavanem v sodbi A.

34.

Vse kaže na to, da je glede na predložitveno odločbo torej tako, saj je Inspecteur v obvestilu družbi Jumbocarry 1. junija 2016 izrazil dvome glede dejanskega porekla deklariranega blaga in zatrjeval napačnost ( 18 ) potrdila o poreklu.

35.

Če predložitveno sodišče potrdi, da je bilo dejanje, katerega posledica je bil carinski dolg družbe Jumbocarry, mogoče sodno preganjati, ta dolg, ki je nastal 4. julija 2013, še ni ugasnil zaradi zastaranja niti 1. junija 2016 (datum obvestila Inspecteur) niti 18. julija 2016 (datum plačilnega naloga).

36.

V teh okoliščinah se ne bi bilo treba lotiti analize vpliva, ki naj bi jih glede na CZS ali CZU imela dejanja, ki so leta 2016 zadržala tek triletnega zastaralnega roka za carinski dolg. Naj ponovim, tega triletnega roka naj ne bi bilo mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

2.

Obvestilo dolžniku v CZS

37.

V skladu s členom 221(1) in (3) CZS je bilo treba znesek carine, ki so ga izračunali carinski organi takoj, ko so imeli na voljo potrebne podatke, ( 19 ) „z ustreznimi postopki“ sporočiti dolžniku v največ treh letih od nastanka tega dolga.

38.

Sodišče se je izreklo o tem obvestilu in je v zvezi z njegovo obliko in vsebino navedlo, da „so pristojni državni organi dolžni zagotoviti obvestilo, ki omogoča carinskemu dolžniku, da se točno seznani s svojimi obveznostmi“. ( 20 ) Nasprotno pa ni bilo nujno, da se upoštevajo določena postopkovna pravila. ( 21 )

39.

Glede njegovih učinkov je Sodišče odločilo, da obvestilo dolžnika „v skladu s členom 221(3) [CZS] povzroči prekinitev [pretrganje] zastaralnega roka“, katerega iztek pomeni ugasnitev carinskega dolga. ( 22 )

40.

„Obvestili“, omenjeni, na eni strani, v členu 221(1) in (3) CZS in, na drugi strani, v členih 22(6), in 103(3)(b) CZU, imata pomembne stične točke. Ne ujemata se v vseh elementih, ( 23 ) lahko pa se v določenih okoliščinah štejeta za upravna akta z enakovredno vsebino, če se sprejme pristop, ki ga je uporabilo Sodišče pri razlagi prvega od teh členov.

41.

CZS ni izrecno obravnaval, da mora biti dolžnik o upravnih odločitvah, ki bodo negativno vplivale na njegove interese, obveščen pred njihovim sprejetjem. Kot sem že pojasnil, je določal zgolj, da mora uprava z ustreznimi postopki obvestiti dolžnika o znesku dajatev, preden se izteče rok treh let od nastanka carinskega dolga.

42.

Vendar je Sodišče menilo, da je bilo predhodno obvestilo v okviru CZS obvezno, ( 24 ) saj je dolžniku dalo možnost, da se izjavi in po potrebi pristojnemu organu omogočilo, „da učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov“. ( 25 ) To obvestilo, kot sem že spomnil, „je prekinilo [pretrgalo]“ zastaralni rok, ki velja za carinski dolg. ( 26 )

43.

Ker CZS ni izrecno določil obveznosti predhodnega obvestila dolžnika, ni obravnaval niti drugih vidikov, povezanih s tem, kot so načini za predložitev stališč ali rok za njihovo predložitev. Te zadeve so bile stvar nacionalnega prava ob upoštevanju načel učinkovitosti in enakovrednosti.

44.

CZU pa že izrecno ureja obveščanje dolžnika, zato da lahko izrazi svoje stališče v obrambo svojih interesov. ( 27 ) V skladu s sodno prasko Sodišča glede CZS (in v določenem smislu kot protiutež priznanju pravice do obrambe) ( 28 ) člen 103(3)(b) CZU podeli temu dejanju uprave možnost zadržanja triletnega roka za obvestilo o dolgu, katerega dies a quo se ujema s trenutkom njegovega nastanka. Zadržanje traja do konca obdobja, v katerem ima dolžnik možnost izraziti stališče, ( 29 ) nato pa začne rok teči naprej.

45.

Drugače povedano, zadržanje, določeno v členu 103(3)(b) CZU, doda trideset dni k trem letom, ki označujejo časovno omejitev za obvestilo o carinskem dolgu in se računajo od nastanka carinskega dolga. Tako dejansko pride do podaljšanja (časovno zelo omejenega) zastaralnega roka, po koncu katerega pravica uprave, da obračuna carinski dolg, ugasne. ( 30 )

46.

V tej zadevi je glede na navedbe predložitvenega sodišča Inspecteur 1. junija 2016 naslovil obvestilo na družbo Jumbocarry, da bi jo seznanil s tem, da namerava izterjati carinski dolg a posteriori in ga obračunati po 12‑odstotni stopnji, ter ji je dal trideset dni, da izrazi svoje stališče.

47.

Če je bilo zaporedje dogodkov tako, bi lahko zaradi uporabe zgoraj navedene sodne prakse predložitveno sodišče presojalo dva dejavnika, pomembna za spor:

–

Prvi dejavnik je, da je bilo obvestilo s tako vsebino lahko primerno, da se dolžniku zagotovijo ustrezne informacije in se mu omogoči, da si polno obveščen zagotovi obrambo svojih pravic v smislu, kakor se je člen 221(3) CZS razlagal v sodbi Molenbergnatie. ( 31 )

–

Drugi dejavnik je, da naj bi to obvestilo prav tako na podlagi člena 221(3) CZS, kakor ga razlaga Sodišče, ( 32 ) sprožilo pretrganje (ali zadržanje) triletnega zastaralnega roka, ki začne teči od nastanka carinskega dolga.

48.

Triletni zastaralni rok bi bil torej zadržan (oziroma morebiti pretrgan) ne glede na to, kateri carinski zakonik bi se uporabil (CZS ali CZU), zaradi obvestila, ki ga je Inspecteur naslovil na družbo Jumbocarry 1. junija 2016, torej preden so se iztekla tri leta, računano od 4. julija 2013, torej dneva, ko je navedeni dolg nastal.

49.

Ker je bil rok zadržan do konca obdobja, v katerem je dolžnik lahko izrazil svoje stališče, je v istem smislu verjetno, ( 33 ) da se niti na podlagi CZS na dan (18. julija 2016), ko je bil plačilni nalog vročen družbi Jumbocarry, niso iztekla tri leta (plus čas zadržanja) zastaralnega roka, po koncu katerega carinski dolg ugasne.

B.

Podredno: vprašanji za predhodno odločanje

50.

Vsekakor predlagam, da se na vprašanji za predhodno odločanje odgovori, če bi po analizi dveh zgoraj omenjenih elementov presoje, ( 34 ) predložitveno sodišče menilo, da še naprej potrebuje razlago pravil prava Unije, na katera se ti vprašanji nanašata.

1.

Prvo vprašanje

51.

Predložitveno sodišče izraža svoje dvome glede učinkov ratione temporis dveh pravil CZU, ki se v skladu s členom 288(2) CZU uporabljata od 1. maja 2016.

–

Prvo pravilo se nanaša na zastaranje carinskega dolga (člen 103(3)(b) CZU).

–

Drugo se nanaša na ugasnitev istega dolga (člen 124(1)(a) CZU), če dolžnika ni več mogoče obvestiti v skladu s členom 103 CZU.

52.

Obrazložitev predložitvenega sodišča ter trditve strank in intervenientov v postopku predhodnega odločanja se vrtijo okrog opredelitve zadevnih določb kot postopkovnih pravil ali pravil materialnega prava. Nič nimam proti temu, da svojo analizo začnem s tega vidika.

a)

Procesnopravna ali materialnopravna narava pravil, ki se uporabijo, in učinki te narave na ta spor

53.

Stranki in intervenienti v sporu se sklicujejo na klasično sodno prakso Sodišča, ki pri odločanju o časovnem učinku novih pravil bodisi na obstoječe položaje bodisi na dokončne položaje razlikuje glede na to, ali gre za postopkovna pravila ali pravila materialnega prava.

54.

V skladu s to sodno prakso se „postopkovna pravila običajno uporabljajo za vse spore, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati, drugače kot pri pravilih materialnega prava, ki se običajno razlagajo tako, da se načeloma ne nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti“. ( 35 )

55.

Sodišče je v zvezi s časovno veljavnostjo pravil materialnega prava svojo sodno prakso podrobneje razdelalo tako, da se: „[…] novo pravno pravilo uporablja od uveljavitve akta, v katerem je vsebovano, in da čeprav se ne uporablja za pravne položaje, ki so nastali in se v celoti končali pred to uveljavitvijo, pa se uporablja neposredno za prihodnje učinke položaja, ki je nastal v času veljave prejšnjega zakona, in za nove pravne položaje. Drugače – in ob upoštevanju načela prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov – je le, če so novemu pravilu dodane posebne določbe, ki izrecno določajo njegovo časovno veljavnost“. ( 36 )

56.

Ta sodna praksa ( 37 ) dopušča določene odtenke glede na okoliščine. In sicer:

–

Postopkovna pravila se na splošno uporabljajo od dneva, ko začnejo veljati.

–

Pravila materialnega prava pa ne vplivajo na pravne položaje, ki so se v celoti končali, preden so začela veljati, razen če iz njihovega besedila, cilja ali sistematike ne izhaja, da jim je treba priznati tak učinek. ( 38 )

–

Kot izjemo od tega pravila je mogoče sprejeti primer, v katerem „je predpis Unije, ki se je nanašal na vzpostavitev celote predpisov za naknadno izterjavo carinskih dajatev, obsegal tako postopkovna pravila kot pravila materialnega prava, ki tvorijo neločljivo celoto in katerih posameznih določb glede njihovih časovnih učinkov ni mogoče obravnavati ločeno“. ( 39 )

57.

Če bi se sprejel pristop iz predložitvene odločbe ter stališč strank in intervenientov v postopku predhodnega odločanja, bi bilo treba analizirati (postopkovno ali materialno) naravo členov CZU, na katere se nanaša prvo vprašanje.

58.

Rezultat te analize bi bil naklonjen ugotovitvi materialne narave teh določb, če se upošteva to, kar je Sodišče odločilo v sodbi Molenbergnatie. V skladu s to sodbo je treba za člen 221(3) CZS šteti, „da gre za določbo materialnega prava“. ( 40 )

59.

Da bi opredelilo ta člen kot pravilo materialnega prava, in ne kot postopkovno pravilo, je Sodišče upoštevalo učinke tega, da v roku treh let ni bilo obvestila (organov) glede zneska dolga, v povezavi z razlogi za ugasnitev tega dolga, naštetimi v členu 233 CZS: iz tega je sklepalo, da je, če so podane okoliščine, predvidene v obeh določbah, carinski dolg „zastaral in posledično ugasnil“. ( 41 )

60.

Ne glede na to, kakšno je mnenje (v teoriji), ki bi se lahko izrazilo glede teh trditev, ( 42 ) ni sporno, da se je Sodišče odločilo, da člen 221(3) v povezavi s členom 233 CZS opredeli kot pravilo materialnega prava.

61.

To opredelitev je mogoče brez večjih težav prenesti na enakovredno določbo CZU: člen 103(3)(b) v povezavi s členom 124(1)(a) tega zakonika, ki ima enako vsebino kot člen 221(3) CZS.

62.

Uporaba sodne prakse Molenbergnatie bi zato pomenila, da so določbe CZU, katerih razlaga se zahteva, določbe materialnega prava, zato se ne smejo uporabiti za carinske dolgove, nastale pred začetkom veljavnosti tega zakonika.

63.

Vendar prepoved uporabe novih določb materialnega prava za dejanja, opravljena pred njihovim začetkom veljavnosti, velja, če gre za „pravne položaje, ki so nastali in se v celoti končali pred to uveljavitvijo“. ( 43 ) Vendar v obravnavanem primeru, v katerem je zastaralni rok še tekel, ne gre za to.

64.

Kot pravilno poudarja predložitveno sodišče, je bil položaj dolžnika v zadevi, ki se je obravnavala v sodbi Molenbergnatie, dokončen. Carinski dolg družbe Jumbocarry Trading pa „1. maja 2016 še ni zastaral“. ( 44 ) Zato doda, da „se položaj zadevne osebe razlikuje od položaja, ki se preučuje v točki 41 sodbe Molenbergnatie“. ( 45 )

65.

Iz podatkov v spisu je namreč mogoče sklepati:

–

Da je dolg družbe Jumbocarry nastal 4. julija 2013.

–

Da se v trenutku, ki je drugačen od trenutka začetka veljavnosti, ko sta se začela uporabljati člena 103 in 124 CZU (torej 1. maja 2016), ( 46 ) triletni zastaralni rok za ta carinski dolg še ni iztekel. Do izteka roka bi prišlo 4. julija 2016, če ne bi prišlo, kot se je dejansko zgodilo, do zadržanja tega roka zaradi obvestila Inspecteur (1. julija 2016).

66.

Skratka pravni položaj družbe Jumbocarry glede zastaranja njenega dolga ni bil dokončen, ko je nizozemska uprava zadržala triletni rok, ko je 1. junija 2016 (v skladu s členom 22(6) in 103(3), začetek in točka (b), CZU) sporočila razloge, iz katerih ga namerava obvestiti o carinskem dolgu.

67.

V teh okoliščinah menim, da ni mogoče nasprotovati uporabi členov 103(3)(b) in 124(1)(a) CZU. Odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje mora biti torej pritrdilen.

68.

Isto rešitev potrjujejo podobna merila, ki izhajajo iz sodb Taricco I in Taricco II. Na prvo od teh sodb se je skliceval Parlament v svojem pisnem stališču, stranki postopka in drugi intervenienti v postopku predhodnega odločanja pa so lahko na predlog Sodišča podali navedbe v zvezi z učinki obeh.

b)

Vpliv sodb Taricco I in Taricco II na to zadevo

69.

V kazenski dogmatiki je ena od težav, o kateri se tradicionalno razpravlja, težava, ki izvira iz tega, da se z novim zakonom podaljšajo zastaralni roki za kazniva ravnanja, preden so se iztekli tisti, ki so veljali v trenutku storitve tega ravnanja. ( 47 )

70.

To podaljšanje povzroči težave pri njegovi analizi ob upoštevanju splošnega načela prepovedi retroaktivnosti in peius kazenskih zakonov. Taka prepoved je določena v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

71.

Tezi, ki si stojita nasproti v zvezi s to zadevo, z nasprotnih stališč zagovarjata: (a) da za zastaranje, ki je začelo teči pred začetkom veljavnosti novega zakona, velja prejšnji zakon (tempus regit actum); in (b) da nič ne preprečuje zakonodajalcu, da podaljša zastaralni rok, vendar se nov rok (ki je daljši od prejšnjega) uporabi samo za kazniva dejanja, ki še niso zastarala v skladu s prejšnjim zakonom. ( 48 )

72.

Pri odgovoru na eno od vprašanj za predhodno odločanje v zadevi Taricco I se je Sodišče oprlo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 7 Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, v katerem so določene pravice, ki ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 49 Listine.

73.

V skladu s to sodno prakso je Sodišče odločilo, da „podaljšanje zastaralnega roka in njegova takojšnja uporaba ne posegata v pravice, ki jih zagotavlja člen 7 navedene konvencije, saj te določbe ni mogoče razlagati tako, da preprečuje podaljšanje zastaralnih rokov, če očitana dejanja nikoli niso zastarala“. ( 49 )

74.

Generalna pravobranilka J. Kokott se je v svojih sklepnih predlogih v zadevi Taricco I tudi izrekla v tem smislu: „obdobje, v katerem se lahko izvaja pregon zaradi kaznivega dejanja, se lahko, dokler ne nastopi zastaranje, spremeni še tudi po storitvi kaznivega dejanja“. ( 50 )

75.

Sodba Taricco II je to izjavo potrdila, saj je štela za dopustno, da nacionalni zakonodajalec „podaljša zastaralni rok s takojšnjim učinkom, kar velja tudi za očitana dejanja, ki še niso zastarala“. Sodišče je še dodalo, da tako podaljšanje „načeloma ne posega v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (glej v tem smislu sodbo Taricco [I], točka 57, in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, navedeno v tej točki)“. ( 51 )

76.

Res je, da se nacionalna zakonodaja, na katero sta se nanašali sodbi Taricco I in Taricco II, razlikuje od zakonodaje, ki je tu predmet spora. Tam ni šlo zares za novo podaljšanje zastaralnega roka za kazniva dejanja, temveč za skrajšanje najdaljšega obdobja, v katerem se je ta rok lahko pretrgal, ( 52 ) kar je povzročilo, da se „izniči časovni učinek razloga za pretrganje zastaranja“. ( 53 )

77.

Prav tako je res, da se je Sodišče na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) v zadevi Taricco II, lotilo sporne zakonodaje z drugega vidika kot v primeru sodbe Taricco I:

–

V sodbi Taricco I je analiziralo obveznost italijanskega sodnika, da v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj v zvezi s pobiranjem davka na dodano vrednosti ne uporabi nekaterih nacionalnih določb v zvezi s pretrganjem zastaranja kaznivih dejanj, ki so v povezavi z običajnim trajanjem postopkov v tej državi članici v praksi pomenile nekaznovanost storilcev teh kaznivih dejanj na škodo finančnih interesov Unije.

–

V sodbi Taricco II je pojasnilo trditve iz sodbe Taricco I, ( 54 ) ko je analiziralo obveznost neuporabe nacionalnih določb o zastaranju (ki imajo po navedbah Corte costituzionale (ustavno sodišče) v Italiji materialnopravno naravo) ( 55 ) v povezavi z načelom zakonitosti v kazenskem pravu. ( 56 ) Prav tako je pojasnilo naloge zakonodajalca in kazenskega sodišča, da odpravita položaj, v katerem nacionalni pravni red ne upošteva zahtev, ki izhajajo iz varstva finančnih interesov Unije, da bi se naložile učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije.

78.

Vendar se razlike, ki jih je mogoče zaznati med obema sodbama, ne odražajo v tem, kar je tu predmet razprave: veljavnost takojšnje uporabe novega zastaralnega roka, ki je daljši od prejšnjega, za dejanja, ki še niso zastarala.

79.

Glede tega konkretnega področja se sodbi ujemata: točka 42 sodbe Taricco II brez zadržkov sprejema pojasnilo iz točke 57 sodbe Taricco I in hkrati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, navedeno v sodbi Taricco I.

80.

Če je torej mogoče, da novo pravilo podaljša zastaralni rok s takojšnjim učinkom za kazniva ravnanja, ki še niso zastarala, je še toliko bolj mogoče uporabiti to merilo, če gre za časovno omejeno zadržanje zastaralnega roka za carinski dolg (ki nima kaznovalne narave), preden se iztečejo tri leta, ki so v skladu s prejšnjo zakonodajo potrebna za to, da se šteje za zastaranega. ( 57 )

2.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje

81.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje je napisano zelo jedrnato. Predložitveno sodišče želi vedeti, ali je „v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje […]“ uporaba členov 103(3)(b) in 124(1)(a) CZU združljiva z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

82.

Parlament je interveniral v tem postopku, ker je menil, da se „zdi“, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem dvomi o veljavnosti dveh členov CZU, na katera se nanaša prvo vprašanje, čeprav ne izrecno. ( 58 )

83.

Vendar menim, da na podlagi besedila predložitvene odločbe drugega vprašanja ni mogoče opredeliti, kot da izpostavlja dvom glede veljavnosti teh določb prava Unije. Predložitveno sodišče se ne sprašuje o veljavnosti teh določb na splošno, temveč o tem, kako se s časovnega vidika uporabita za dani primer. Ni sporno, da na koncu odločbe namiguje na neuporabo člena 103(3) CZU, vendar to stori bolj v okviru posebnih okoliščin spora.

84.

Predložitvena odločba utemeljuje sklicevanje na načeli pravne varnosti in varstva legitimnih interesov, saj „bi se lahko trdilo“, da na datum nastanka carinskega dolga (4. julija 2013) „ni bilo jasno niti zadevna oseba ni mogla predvideti, da se bo carinska zakonodaja spremenila na področju izterjave in zastaranja […]“. ( 59 )

85.

Predložitveno sodišče pa prizna, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem členov 22(6) in 29 CZU okrepil pravni položaj dolžnika, saj mu je podelil pravico, na podlagi katere ima na voljo obdobje, da izrazi svoje stališče. ( 60 ) Povezava teh določb z zadržanjem zastaralnega roka v času, ko lahko izrazi stališče, ne pomeni tako poslabšanje položaja dolžnika, da bi moralo pripeljati do neuporabe člena 103(3) CZU. ( 61 )

86.

V skladu z ustaljeno sodno prakso „načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in imajo predvidljive učinke, da se lahko zadevne osebe znajdejo v položajih in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije“. ( 62 )

87.

Glede pravice uveljavljanja varstva legitimnih pričakovanj je Sodišče pojasnilo, da „ima pravico do sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj, ki izhaja iz načela pravne varnosti, […] vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da mu je uprava Unije vzbudila utemeljena pričakovanja. Zagotovila, ki lahko [..] vzbudijo taka pričakovanja, so natančne, brezpogojne in usklajene informacije pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava“. ( 63 )

88.

Torej, prvič, nobeno od teh načel ne pomeni obveznosti, da se pravni red s časom ne spreminja. Pričakovanje, da zakonodaja ne bo deležna sprememb, bi bilo poleg tega še posebej neutemeljeno na področju, kot je carinsko, ki zahteva stalno prilagajanje. ( 64 ) Dober dokaz so zaporedne spremembe CZS od njegovega sprejetja leta 1992 do njegove razveljavitve z Uredbo št. 952/2013. Sprejetje CZU je bilo utemeljeno s potrebo po tem, da se „upošteva razvoj prava Unije“. ( 65 )

89.

Drugič, glede zgoraj opisanega varstva legitimnih pričakovanj v spisu ni nobenega podatka, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je nizozemska uprava dala družbi Jumbocarry takšna ali drugačna „natančna zagotovila“ v zvezi s pobiranjem carinskega dolga.

90.

Tretjič, načelo pravne varnosti ne izključuje, da je treba določbe razlagati, če njihova vsebina kaže hermenevtične težave, ki subjektom, na katere vplivajo ali ki jih morajo uporabiti, vzbujajo dvome: ravno zato, da se razrešijo ti dvomi, je bil uveden mehanizem pravosodnega sodelovanja, določen v členu 267 PDEU.

91.

Četrtič, uvedba novega člena 103(3)(b) CZU dejansko ne prinaša spremembe v zvezi s prejšnjim normativnim položajem. Bolj gre za odgovor na potrebo, da postane obveznost upravnih organov, ki je v skladu s sodno prakso Sodišča ( 66 ) že obstajala v CZU in katere normativno izvajanje je padlo na ramena nacionalnega zakonodajalca, ker ji zakonodajalec ni posvetil posebne pozornosti, gotova.

92.

V tej zadevi ni mogoče govoriti o pravici dolžnika, da carinski dolg ugasne avtomatično in neizogibno po treh letih po njegovem nastanku, temveč o pričakovanju, da bo do tega prišlo, tudi pod pravili CZS, ki so veljala, ko je ta dolg nastal.

93.

Naj ponovim, da take pravice ni bilo, temveč je bilo pričakovanje zastaranja, potem ko se je triletni rok iztekel, če ni bilo zadržanja tega roka, do česar je lahko prišlo bodisi zaradi pritožbe bodisi zaradi upravnega dejanja, s katerim je bil dolžnik obveščen o nameri izterjave carinskega dolga, preden je bila odločba o tem sprejeta.

94.

Kot je trdila nizozemska vlada, ( 67 ) trenutka ugasnitve carinskega dolga ne bi bilo mogoče določiti vnaprej s popolno gotovostjo, ker je veljal CZS, čeprav je člen 221(3) CZS določal možnost zadržanja triletnega roka, če se je vložila pritožba v smislu člena 243. ( 68 )

95.

Na podlagi razlage Sodišča v zvezi s tem členom 221(3) bi bilo mogoče sklepati, da je tudi med veljavnostjo CZS obvestilo uprave pretrgalo (z ustreznim učinkom na zastaranje) triletni rok, v katerem je bilo treba dolžnika obvestiti o carinskem dolgu. ( 69 )

96.

Petič, kot tehtno poudarja predložitveno sodišče, podaljšanje zastaralnega roka z zadržanjem, ki je neločljivo povezano z obvestilom iz člena 103(3)(b) CZU, je neposredno vezano na možnost, ki se daje dolžniku, in sicer, da izrazi svoje stališče, preden carinski organ sprejme odločbo, ki bo negativno vplivala na njegove interese.

97.

To pravilo poskrbi za ravnotežje med pravico dolžnika, da izrazi svoje stališče, in finančnim interesom Unije. Nujnost tega ravnotežja prav tako ni novost CZU, logika, da upravno obvestilo zadrži zastaralni rok, pa je obstajala že prej.

98.

Šestič, čeprav bi bilo mogoče podaljšanje zastaralnega roka zaradi suspenzivnih učinkov obvestila, vročenega dolžniku, šteti za „novost“ z vidika ureditve v CZS, ki je veljala 4. julija 2013 (ko je nastal dolg družbe Jumbocarry), takojšnja uporaba člena 103(3)(b) CZU od 1. maja 2016 prav tako ni zmanjšala pravne varnosti z vidika gotovosti glede veljavne zakonodaje.

99.

Vsak skrben carinski subjekt je lahko poznal razlago Sodišča glede časovne veljavnosti postopkovnih določb in določb materialnega prava v zvezi z bodočimi učinki pravnih položajev, ki še niso dokončni. Ta sodna praksa je ustaljena in sega na carinskem področju tja do leta 1981. ( 70 )

100.

Takojšnja uporaba člena 103(3)(b) CZU nazadnje omogoča enako obravnavanje vsakega uvoznika, katerega dolg ni ugasnil zaradi zastaranja na datum, ko je CZU začel veljati v celoti, in sicer, če je nastal pred ali pa po tem. Od 1. maja 2016 imajo vsi pravico, da izrazijo stališče v primeru, obravnavanem v členu 22(6) CZU, v istem roku, izračunanem na isti način.

V.

Predlog

101.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) odgovori tako: