1

JCDecaux Street Furniture Belgium SA (v nadaljevanju: družba JCDecaux) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. septembra 2022, JCDecaux Street Furniture Belgium/Komisija (T‑642/19, EU:T:2022:503, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2019/2120 z dne 24. junija 2019 o državni pomoči SA.33078 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je Belgija izvedla za JCDecaux Belgium Publicité (UL 2019, L 320, str. 119, v nadaljevanju: sporni sklep).

Dejansko stanje in sporni sklep

2

Dejansko stanje spora, kot izhaja iz točk od 2 do 12 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako.

3

Mesto Bruselj (Belgija) in družba JCDecaux sta 16. julija 1984 sklenila pogodbo (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1984) za obdobje petnajstih let o postavitvi čakalnic na avtobusnih postajališčih in opreme, imenovane „mobiliers urbains pour l’information“ (urbana oprema za informiranje, v nadaljevanju: MUPI) na ozemlju tega mesta, ki so se delno lahko uporabljale v oglaševalske namene.

4

Ta pogodba je določala, da družba JCDecaux mestu Bruselj daje na razpolago ter upravljala oglasne površine čakalnic na avtobusnih postajališčih in MUPI, katerih lastnica ostane pod temi pogoji:

–

družba JCDecaux ne plačuje najemnin, pravic za uporabo ali pristojbin za čakalnice na avtobusnih postajališčih in za MUPI, vendar mora mestu Bruselj zagotoviti nekatere ugodnosti v naravi, in sicer mora brezplačno dati na voljo koše za odpadni papir, javne sanitarije in elektronske časopise ter izdelati splošni načrt mesta, turistični in hotelirski načrt ter načrt pešpoti mesta Bruselj;

–

družba JCDecaux lahko v zameno za svoje storitve v oglaševalske namene uporablja dobavljene čakalnice na avtobusnih postajališčih in MUPI;

–

vsak pano se lahko uporablja petnajst let od datuma namestitve, potrjene z obojestranskim zapisnikom.

5

Mesto Bruselj je leta 1995 prekinilo pogodbo iz leta 1984.

6

Leta 1998 je objavilo javni razpis, katerega predmet je bila izdelava, dobava, postavitev, začetek uporabe, vzdrževanje in obnavljanje MUPI, čakalnic za potnike in oglasnih nosilcev, ki so se delno lahko uporabljali v oglaševalske namene.

7

Mesto Bruselj je, da bi spoštovalo svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe iz leta 1984 in zagotovilo preglednost javnega razpisa, v Prilogi 10 k razpisni specifikaciji tega javnega razpisa (v nadaljevanju: Priloga 10) navedlo 282 čakalnic na avtobusnih postajališč in 198 MUPI, za katere je veljala pogodba iz leta 1984 (v nadaljevanju: oglasni panoji, navedeni v Prilogi 10), glede katerih je družba JCDecaux v skladu s pogodbo iz leta 1984 ohranila pravico do upravljanja, pri čemer je za vsakega od teh panojev navedlo njegovo lokacijo in predvideni datum odstranitve.

8

Ker je družba JCDecaux uspela na tem javnem razpisu, je mesto Bruselj 14. oktobra 1999 z njo sklenilo drugo pogodbo (v nadaljevanju: pogodba iz leta 1999). Ta pogodba, prav tako sklenjena za obdobje petnajstih let, je bila sestavljena iz naročilnice, razpisne specifikacije – navedene v prejšnji točki te sodbe – in njenih prilog, vključno s Prilogo 10. Navedena pogodba, ki je nadomestila pogodbo iz leta 1984, je določala naslednje pogoje:

–

mesto Bruselj postane lastnik nameščenih MUPI proti plačilu pavšalne cene za vsak dobavljeni, popolnoma opremljeni, postavljeni in delujoči pano;

–

družba JCDecaux mora za uporabo MUPI, ki so bile predmet pogodbe, za namene oglaševanja plačevati mesečno najemnino.

9

Med izvajanjem pogodbe iz leta 1999 so bili nekateri oglasni panoji, navedeni v Prilogi 10, odstranjeni pred datumi, določenimi v tej prilogi, medtem pa je družba JCDecaux z drugimi panoji (v nadaljevanju: sporni panoji) še naprej upravljala tudi po teh datumih, ne da bi mesto Bruselj od nje zahtevalo plačilo najemnin ali davkov. Avgusta 2011 so bili odstranjeni še zadnji oglasni panoji, navedeni v Prilogi 10.

10

Družba Clear Channel Belgium (v nadaljevanju: družba CCB) je 19. aprila 2011 pri Evropski komisiji vložila pritožbo, v kateri je trdila, da je družba JCDecaux s tem, da je upravljala sporne panoje, ne da bi mestu Bruselj za to plačevala najemnine ali davke, prejela državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom.

11

Komisija je 24. marca 2015 začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

12

Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) je s sodbo z dne 29. aprila 2016 potrdilo sodbo Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija) z dne 13. decembra 2010, ki je razsodilo, da je družba JCDecaux brez dovoljenja, pravnega naslova ali pravice upravljala sporne panoje na javnih površinah mesta Bruselj.

13

Komisija je 24. junija 2019 sprejela sporni sklep.

14

Člena 1 in 2 tega sklepa določata:

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

15

Družba JCDecaux je 25. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti členov od 1 do 4 spornega sklepa.

16

S sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 22. aprila 2020 je bila družbi CCB dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.

17

Družba JCDecaux je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge, od katerih sta za to pritožbo upoštevna le prvi in tretji. Prvi tožbeni razlog je temeljil na očitni napaki pri presoji in napačni uporabi prava, ker je Komisija menila, da je izkoriščanje spornih panojev pomenilo gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Tretji tožbeni razlog, naveden podredno, je temeljil na tem, da sporni sklep ni bil obrazložen glede ocene zneska pomoči, ki jo je treba izterjati.

18

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo to tožbo v celoti zavrnilo.

Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

19

Družba JCDecaux s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–

izpodbijano sodbo razveljavi;

–

dokončno vsebinsko odloči in ugodi njenim predlogom na prvi stopnji ter člene od 1 do 4 spornega sklepa razglasi za nične in

–

Komisiji naloži plačilo stroškov.

20

Komisija Sodišču predlaga, naj:

–

pritožbo zavrne in

–

družbi JCDecaux naloži plačilo stroškov.

21

Družba JCDecaux je z dopisoma z dne 28. novembra 2022 in 14. aprila 2023 Sodišče obvestila, da ne želi vložiti predloga za zaupno obravnavanje informacij, ki jih vsebujeta njena pritožba oziroma replika. Vendar je v prvem od teh dopisov pojasnila, da se pritožba nanaša na nekatere podatke iz tožbe in prilog k njej, katerih zaupnost je Splošno sodišče priznalo s Sklepom z dne 5. marca 2021, JCDecaux Street Furniture Belgium/Komisija (T‑642/19, neobjavljen, EU:T:2021:135).

Pritožba

22

Družba JCDecaux v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na protislovno obrazložitev izpodbijane sodbe in napačno uporabo prava pri razlagi in uporabi pojma gospodarska prednost v smislu člena 107(1) PDEU, drugi pa na izkrivljanje dejstev in pravnega okvira, ki se uporablja.

Prvi pritožbeni razlog

Trditve strank

23

S prvim pritožbenim razlogom družba JCDecaux trdi, da je izpodbijana sodba protislovno obrazložena, ker naj bi Splošno sodišče v točkah 31 in 40 te sodbe zgolj na podlagi sodbe Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016 ugotovilo, da je družba JCDecaux sporne panoje upravljala brez dovoljenja, pravnega naslova ali pravice, medtem ko je v točkah 42 in 102 izpodbijane sodbe menilo, da je to nezakonito upravljanje, ki je posledica izključno ravnanja tega podjetja, bilo državna pomoč, ki ji jo je dodelilo mesto Bruselj.

24

Po mnenju družbe JCDecaux naj bi zatrjevana gospodarska prednost izhajala izključno iz dejstva, da je brez kakršne koli odločbe, dovoljenja ali posredovanja pristojnih javnih organov sporne panoje upravljala z nezakonito uporabo javnih površin. Ker pa se belgijski organi niso strinjali z ohranitvijo spornih panojev, takšno enostransko ravnanje brez očitnega protislovja ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja gospodarske prednosti, ki naj bi jo dodelili ti organi.

25

Družba JCDecaux podredno trdi, da je Splošno sodišče navedlo še eno protislovno obrazložitev. Potem ko je v točki 42 izpodbijane sodbe potrdilo, da gospodarska prednost, ki naj bi jo dodelilo mesto Bruselj, pomeni pomoč, čeprav je bila ta prednost namenjena spoštovanju gospodarskega ravnovesja v zvezi s pogodbo iz leta 1984, kot kompenzacija družbi JCDecaux, naj Splošno sodišče ne bi izpeljalo nobenih posledic, zlasti v točkah od 83 do 89 te sodbe, iz take potrditve glede pravne opredelitve navedene prednosti in glede metode izračuna zneska pomoči, ki jo je treba izterjati. Tako naj bi po eni strani izpodbijana sodba vodila k izterjavi domnevne gospodarske prednosti v celoti, ne da bi se upoštevali stroški in škoda, ki so družbi JCDecaux nastali zaradi predčasne odstranitve nekaterih oglasnih panojev, navedenih v Prilogi 10. Po drugi strani naj bi Splošno sodišče v točki 87 iste sodbe napačno potrdilo metodo, ki jo je Komisija uporabila v spornem sklepu za izračun zneska pomoči, ki jo je treba izterjati, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bila ta ugodnost namenjena kompenzaciji teh stroškov in škode.

26

Komisija izpodbija dopustnost in utemeljenost vseh navedenih trditev družbe JCDecaux.

Presoja Sodišča

–

Dopustnost

27

Komisija trdi, da prvi pritožbeni razlog ni dopusten. Na prvem mestu, s tem pritožbenim razlogom naj bi bile grajane ugotovitve Splošnega sodišča o kompenzacijskem namenu gospodarske prednosti, dodeljene družbi JCDecaux, ter o razlagi nacionalnega prava, ki se uporablja. Te ugotovitve naj zaradi svoje dejanske narave ne bi spadale v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

28

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 256 PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravlja nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz te opredelitve izpeljalo Splošno sodišče (sodba z dne 12. maja 2022 v zadevi Klein/Komisija, C‑430/20 P, EU:C:2022:377, točka 39 in navedena sodna praksa).

29

Prav tako je treba spomniti, da je Sodišče v okviru pritožbe pri preizkusu presoj, ki jih je Splošno sodišče opravilo v zvezi z nacionalnim pravom in ki na področju državnih pomoči pomenijo presoje dejstev, pristojno le za preveritev, ali je bilo to pravo izkrivljeno (sodba z dne 8. novembra 2022, Fiat Chrysler Finance Europe/Komisija, C‑885/19 P in C‑898/19 P, EU:C:2022:859, točka 82 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavani zadevi družba JCDecaux ne predlaga nove presoje dejstev v zvezi z namenom gospodarske prednosti iz spornega sklepa, temveč poziva Sodišče, naj preveri, ali je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna. Poleg tega cilj prvega pritožbenega razloga ni omajati razlago nacionalne zakonodaje s strani Splošnega sodišča, ampak izpostaviti protislovno naravo ugotovitev, ki jih je Splošno sodišče podalo v zvezi s sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna, pravno vprašanje, ki ga je mogoče navajati v okviru pritožbe (sodba z dne 16. julija 2009 v zadevi Der Grüne Punkt–Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 71 in navedena sodna praksa).

31

Iz tega izhaja, da je treba trditev Komisije, v skladu s katero je cilj prvega pritožbenega razloga izpodbijati presojo dejstev, zavrniti.

32

Na drugem mestu, Komisija v bistvu trdi, da trditev družbe JCDecaux, ki se nanaša na domnevni neobstoj akta javnih organov, pomeni nov razlog, ker ta družba pripisljivost zadevne pomoči državi prvič izpodbija v fazi pritožbe.

33

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 170(1), drugi stavek, Poslovnika Sodišča pritožba ne more spreminjati predmeta spora pred Splošnim sodiščem. Poleg tega, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, bi to, da bi se stranki dovolilo, da očitek, ki ga ni navedla pred Splošnim sodiščem, prvič navede pred Sodiščem, pomenilo, da bi se tej stranki dovolilo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži spor, ki je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča torej omejena na preizkus presoje Splošnega sodišča glede razlogov in trditev, o katerih se je razpravljalo pred njim (sodba z dne 18. januarja 2024, Jenkinson/Svet in drugi, C‑46/22 P, EU:C:2024:50, točka 68 ter navedena sodna praksa).

34

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 45 sklepnih predlogov, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, družba JCDecaux v prvem pritožbenem razlogu ne izpodbija pripisljivosti zadevne gospodarske prednosti državi, vendar trdi, da se Splošno sodišče ni moglo, ne da bi si očitno protislovno nasprotovalo, sklicevati na sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016, da bi potrdilo obstoj državne pomoči, medtem ko je v tej sodbi ugotovljeno, da ta prednost ne izhaja iz nobene odločitve javnega organa. Zato zadevne trditve ni mogoče šteti za nov razlog.

35

Iz tega izhaja, da je prvi pritožbeni razlog dopusten.

–

Utemeljenost

36

Družba JCDecaux primarno trdi, da obstaja protislovje med ugotovitvami iz točk 31 in 40 izpodbijane sodbe ter ugotovitvami, s katerimi je Splošno sodišče v točkah 42 in 102 te sodbe potrdilo obstoj državne pomoči.

37

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta trditev družbe JCDecaux temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Vsekakor je sodišče v točkah 31 in 40 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) s sodbo z dne 29. aprila 2016 odločilo, da je družba JCDecaux sporne panoje upravljala brez dovoljenja, pravnega naslova ali pravice.

38

Vendar je Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je z odstopanjem od določil pogodbe iz leta 1999 Priloga 10 določala, da lahko družba JCDecaux še naprej upravlja oglasne panoje, navedene v tej prilogi, pod pogoji, določenimi v pogodbi iz leta 1984, in sicer brez plačila najemnin ali davkov, vendar le do datumov odstranitve, določenih v navedeni prilogi. Po drugi strani pa iz točke 49 obrazložitve spornega sklepa, ki je navedena v točki 30 izpodbijane sodbe, kot tudi iz točke 41 te sodbe, v bistvu izhaja, da so belgijski organi privolili, da nadaljuje upravljanje spornih panojev po datumih odstranitve, določenih v tej isti prilogi, da se ohrani gospodarsko ravnovesje v zvezi s pogodbo iz leta 1984.

39

V teh okoliščinah, v nasprotju s tem, kar trdi družba JCDecaux, Splošno sodišče zgolj na podlagi sodbe Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) z dne 29. aprila 2016 ni ugotovilo, da se je upravljanje spornih panojev nadaljevalo po datumih odstranitve, določenih v Prilogi 10, brez soglasja belgijskih organov.

40

Iz tega sledi, da ugotovitve Splošnega sodišča v točkah 42 in 102 izpodbijane sodbe ne temeljijo na protislovni obrazložitvi.

41

Družba JCDecaux podredno trdi, da je Splošno sodišče v točki 42 izpodbijane sodbe razsodilo, da je nadaljnje upravljanje spornih panojev po datumih odstranitve iz Priloge 10 pomenilo gospodarsko prednost, čeprav je v navedeni točki 42 ugotovilo, da je bilo nadaljevanje tega upravljanja namenjeno temu, da se temu podjetju kompenzirajo stroški in škoda, povzročeni s predčasno odstranitvijo nekaterih oglasnih panojev iz Priloge 10. Pri tem je Splošno sodišče odločilo s protislovno obrazložitvijo in ni izpeljalo posledic iz te ugotovitve glede ocene zneska pomoči, ki jo je treba izterjati.

42

Družba JCDecaux Splošnemu sodišču očita, da iz te ugotovitve, zlasti v točkah od 83 do 89 izpodbijane sodbe, ni izpeljalo nobene posledice v zvezi z oceno zneska pomoči, ki jo je treba izterjati, kar naj bi napačno privedlo do izterjave zatrjevane prednosti v celoti, ne da bi se upoštevali stroški, ki so nastali družbi JCDecaux zaradi predčasne odstranitve nekaterih oglasnih panojev, navedenih v Prilogi 10, in nastala pogodbena škoda. Splošno sodišče naj bi v točki 87 izpodbijane sodbe prav tako napačno potrdilo metodo izračuna pomoči, ki jo je treba izterjati, in sicer metodo, ki jo je Komisija določila v spornem sklepu, ne da bi upoštevalo obstoj mehanizma kompenzacije.

43

Na prvem mestu je treba opozoriti, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 24 izpodbijane sodbe, da je pojem prednost, ki je neločljivo povezan z opredelitvijo ukrepa kot državne pomoči, objektiven, ne glede na obrazložitev avtorjev zadevnega ukrepa. Tako narava ciljev državnih ukrepov in razlogi zanje nikakor ne vplivajo na opredelitev teh ukrepov kot državne pomoči. Člen 107(1) PDEU namreč ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih ukrepov, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke (glej sodbo z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi, C‑638/19 P, EU:C:2022:50, točka 122 ter navedena sodna praksa).

44

V zvezi s tem je Splošno sodišče – ker je gospodarska prednost, na katero se nanaša sporni sklep, to, da je družba JCDecaux upravljanje spornih panojev nadaljevala po datumih iz Priloge 10 brez plačila najemnin ali davkov mestu Bruselj – v točki 25 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da okoliščina, da je bila ta prednost namenjena kompenzaciji za domnevno škodo, ki je temu podjetju nastala zaradi predčasne odstranitve nekaterih oglasnih panojev, navedenih v Prilogi 10, ne pomeni, da ta kompenzacija ne more biti državna pomoč.

45

Prav tako je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah od 37 do 41 izpodbijane sodbe v okviru odgovora na trditev družbe JCDecaux, da je Komisija v spornem sklepu napačno ugotovila, da mesto Bruselj ni delovalo kot tržni subjekt, pravilno opozorilo, da mora biti za ugotovitev, ali je državni ukrep pomoč, na podlagi objektivnih in preverljivih elementov jasno razvidno, da je zadevna država članica predhodno ali istočasno z dodelitvijo gospodarske prednosti z dejansko izvedenim ukrepom sprejela odločitev o kompenzaciji škode, ki naj bi sopogodbeniku nastala pri izpolnjevanju njegovih obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, EU:C:2012:318, točki 82 in 83).

46

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 38 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz nobenega elementa spisa ni razvidno, da je mesto Bruselj opravilo analizo škode, ki naj bi jo družba JCDecaux utrpela zaradi predčasne odstranitve nekaterih oglasnih panojev, navedenih v Prilogi 10, in analizo koristi, ki izhaja iz nadaljnjega upravljanja spornih panojev. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 39 te sodbe ugotovilo, da iz nobenega elementa spisa ni razvidno, da je mesto Bruselj „sledilo izvajanju mehanizma kompenzacije v zvezi s pogodbo iz leta 1984“.

47

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 41 izpodbijane sodbe v bistvu poudarilo, da v vsakem primeru želja, da se s pogodbo iz leta 1999 vzpostavi oblika kompenzacije, katere cilj je ohraniti gospodarsko ravnovesje v zvezi s pogodbo iz leta 1984, ne pomeni, da nacionalni upravi ni treba opraviti analize obstoja in obsega škode, ki naj bi družbi JCDecaux nastala zaradi predčasne odstranitve nekaterih panojev, navedenih v Prilogi 10.

48

Iz zgorajnavedenih preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče – čeprav ni izključilo možnosti, da so pogoji pogodbe iz leta 1999 lahko vsebovali mehanizem, namenjen kompenzaciji za družbo JCDecaux – vseeno tudi ugotovilo, da takšna kompenzacija ni preprečevala, da se v okviru analize obstoja državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU ugotovi obstoj gospodarske prednosti za namene uporabe te določbe. Zato je Sodišče, ne da bi za izpodbijano sodbo uporabilo protislovno obrazložitev, lahko v točki 42 navedene sodbe ugotovilo, da nadaljevanje upravljanja spornih panojev s strani družbe JCDecaux po datumih odstranitve, določenih v navedeni prilogi, pomeni gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) PDEU, čeprav je bilo nadaljevanje tega upravljanja namenjeno kompenzaciji temu podjetju zaradi predčasne odstranitve nekaterih panojev, navedenih v Prilogi 10, ki jih je navedena družba namestila v okviru izvajanja pogodbe iz leta 1984.

49

Na drugem mestu, kar zadeva metodo izračuna zneska pomoči, ki jo je treba izterjati, iz točk od 43 do 48 te sodbe izhaja, da Splošno sodišče v tej zadevi ni napačno uporabilo prava, ko je ugotovilo, da s kompenzacijskim namenom belgijskih organov ni mogoče omajati opredelitve tega kot gospodarske prednosti v smislu člena 107(1) PDEU. Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da na podlagi tega kompenzacijskega namena ni razveljavilo metode izračuna zneska pomoči, ki jo je treba izterjati, tj. metode, ki je določena v spornem sklepu.

50

Poleg tega je lahko Splošno sodišče v točki 95 navedene sodbe, ki ni grajana v okviru prvega pritožbenega razloga, zavrnilo trditev, s katero je družba JCDecaux trdila, da je kot državno pomoč mogoče opredeliti le gospodarsko prednost, ki presega kompenzacijo za zatrjevano škodo, z obrazložitvijo, da je ta trditev temeljila na zmotni predpostavki, da nadaljnje upravljanje spornih panojev ni pomenilo ekonomske prednosti.

51

Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ugotovilo, kot izhaja iz povezanega besedila točk 87 in 95 izpodbijane sodbe, da se z metodo izračuna zneska pomoči, ki jo je treba izterjati, tj. z metodo, ki jo je določila Komisija, lahko ne upošteva kompenzacijski namen mesta Bruselj.

52

Ker obrazložitev izpodbijane sodbe, ki jo graja družba JCDecaux, ni protislovna, je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti

Drugi pritožbeni razlog

Trditve strank

53

Družba JCDecaux v drugem pritožbenem razlogu trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in pravni okvir, ki se uporablja, ker je ugotovilo, da je nadaljnje upravljanje spornih panojev po datumih odstranitve, določenih v Prilogi 10, spadalo v okvir pogodbe iz leta 1999.

54

Družba JCDecaux v prvem delu drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe ugotovilo, prvič, da med strankama ni sporno, da je to podjetje po sklenitvi pogodbe iz leta 1999 lahko urbano opremo na ozemlju mesta Bruselj namestilo in upravljalo zgolj pod pogoji, določenimi v tej pogodbi, v skladu s katero je moralo plačati najemnino in davke, drugič, šele po datumih odstranitve, določenih v Prilogi 10, je bilo treba sporne panoje nadomestiti z novimi panoji, za katere velja pogodba iz leta 1999 in torej zanje velja ta obveznosti plačila, in tretjič, da naj bi nadaljnje upravljanje spornih panojev pod pogoji, določenimi s pogodbo iz leta 1984, po teh datumih navedenemu podjetju omogočilo, da „se je izognilo namestitvi in upravljanju novih panojev, ki bi spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999, ter posledično plačevanju najemnin in davkov, ki bi jih moralo plačati v skladu z zadnjenavedeno pogodbo“.

55

V zvezi s tem družba JCDecaux najprej trdi, da začetek veljavnosti pogodbe iz leta 1999 nikakor ni vplival na pravno ureditev, ki se uporablja za sporne panoje. V skladu s temeljnimi načeli belgijskega pogodbenega prava naj bi namreč za te oglasne panoje, ki so bili nameščeni na podlagi pogodbe iz leta 1984, še naprej veljala ta pogodba, dokler niso bili dejansko odstranjeni, ne glede na to, ali je bila ta odstranitev izvedena pred datumi, določenimi v Prilogi 10, ali po njih. Poudarja, da je v zameno za precejšnjo naložbo, ki je obsegala predvsem zasnovo, izdelavo, postavitev in vzdrževanje MUPI in čakalnic na avtobusnih postajališčih, ki so bili dani na voljo mestu Bruselj, dobila pravico do njihovega upravljanja v oglaševalske namene.

56

Dalje, družba JCDecaux trdi, da nobeno določilo pogodbe iz leta 1999 ne nalaga samodejne odstranitve panojev, za katere velja pogodba iz leta 1984, ali katere koli druge obstoječe urbane opreme. Nasprotno, v pogodbi iz leta 1999 naj bi bilo izrecno določeno, da panoji, postavljeni v skladu s to pogodbo, soobstajajo s panoji, navedenimi v Prilogi 10, ne da bi se spremenila pogodbena določila, ki se uporabljajo za zadnjenavedene panoje. Še več, obstajala naj ne bi nikakršna obveznost, da se vsak sporni pano na istih lokacijah posamično nadomesti z novim panojem. Poleg tega naj bi ji ohranitev teh panojev po datumih odstranitve, določenih v Prilogi 10, omogočila, da se je izognila namestitvi in upravljanju novih panojev, ki bi spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999.

57

Nazadnje, družba JCDecaux poudarja, da se pogodba iz leta 1984 in pogodba iz leta 1999 bistveno razlikujeta glede ekonomske logike, na kateri temeljita, in glede njunih pogojev. Po njenem mnenju Splošno sodišče ni moglo – tudi za namen preproste primerjave pri izračunu domnevne gospodarske prednosti – domnevati, da naj bi vsak sporni pano nujno nadomestila z enakim panojem na isti lokaciji ter mestu Bruselj plačala najemnine in davke, ki ustrezajo bistveno drugačnim storitvam, določenim s pogodbo iz leta 1999.

58

Družba JCDecaux v drugem delu drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 53, 54 in 56 izpodbijane sodbe izkrivilo pravni okvir, ki se uporablja za sporne panoje.

59

V zvezi s tem družba JCDecaux po eni strani trdi, da je Splošno sodišče v točki 56 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se davčni predpisi, ki jih je mesto Bruselj sprejelo od leta 2001 do leta 2011, uporabljajo za te panoje, z utemeljitvijo, navedeno v točki 54 te sodbe, da belgijski organi v predhodnem postopku niso izpodbijali tega elementa.

60

Pri tem naj bi Splošno sodišče prezrlo dejstvo, da naj bi mesto Bruselj, ki ima v skladu s členom 170(4) belgijske ustave davčno avtonomijo, davčne predpise o oglaševanju sprejelo šele leta 2001. Splošno sodišče naj torej ne bi upoštevalo dejstva, da so ti davčni predpisi začeli veljati po začetku veljavnosti pogodbe iz leta 1999. Splošno sodišče naj prav tako ne bi upoštevalo dveh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 4. novembra 2016, iz katerih naj bi izhajalo, da bi morali biti oglasni panoji, za katere velja pogodba iz leta 1999, oproščeni davka na oglaševanje.

61

Po drugi strani pa družba JCDecaux meni, da dejstvo, da ji ni bilo treba plačati nobenih davkov za sporne panoje, ne more pomeniti selektivne prednosti, saj v nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 53 izpodbijane sodbe selektivne narave te domnevne prednosti ni mogoče predpostavljati, in to še toliko bolj, ker je bila družba CCB prav tako deležna iste oprostitve za podobne panoje, ki jih je upravljala v drugih belgijskih občinah, kar naj bi s sodbo z dne 4. septembra 2018 potrdilo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju).

62

Komisija izpodbija dopustnost in utemeljenost vseh trditev, ki jih je navedla družba JCDecaux.

Presoja Sodišča

63

Poleg sodne prakse, navedene v točki 28 te sodbe, je treba poudariti, da presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe, in da za tako izkrivljanje gre, če se brez upoštevanja novih dokazov ugotovi, da je presoja obstoječih dokazov očitno napačna. Takšno izkrivljanje pa mora biti očitno razvidno iz listin spisa, ne da bi bilo treba dejstva in dokaze ponovno presojati. Poleg tega mora pritožnik, kadar zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (sodba z dne 23. marca 2023, PV/Komisija, C‑640/20 P, EU:C:2023:232, točki 77 in 78 ter navedena sodna praksa). Do takega izkrivljanja pride, če Splošno sodišče očitno prekorači mejo razumne presoje dokazov (sodba z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 79).

64

Dejanske ugotovitve Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi je torej mogoče izpodbijati le, če bi bilo dokazano, da je iz dokazil, ki so bila predložena Splošnemu sodišču, očitno razvidno, da te ugotovitve niso točne.

65

Družba JCDecaux v prvem delu drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in pravni okvir, ki se uporablja, ko je v točki 30 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je nadaljnje upravljanje spornih panojev po datumih odstranitve, določenih v Prilogi 10, navedeni družbi omogočilo, da „se je izognila namestitvi in upravljanju novih panojev, ki spadajo na področje uporabe pogodbe iz leta 1999, ter posledično plačevanju najemnin in davkov, ki bi jih morala plačati v skladu z zadnjenavedeno pogodbo.

66

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je družba JCDecaux po sklenitvi pogodbe iz leta 1999 na ozemlju mesta Bruselj lahko namestila in upravljala urbano opremo le pod pogoji, določenimi v tej pogodbi, v skladu s katerimi je morala plačevati najemnino in davke. Kot je navedlo Splošno sodišče, prav tako v tej točki 29, je družba JCDecaux v skladu s Prilogo 10 lahko z odstopanjem od določb pogodbe iz leta 1999 oglasne panoje iz te priloge še naprej upravljala pod pogoji, določenimi s pogodbo iz leta 1984, in sicer brez plačevanja najemnin ali davkov, vendar le do datumov odstranitve, določenih z navedeno prilogo. Po teh datumih je bilo treba te panoje nadomestiti z novimi panoji, ki so spadali na področje uporabe pogodbe iz leta 1999 in za katere je torej veljala obveznost plačevanja davkov in najemnin.

67

Obrazložitev, ki je navedena v točki 30 izpodbijane sodbe in povzeta v točki 65 te sodbe, temelji ravno na teh ugotovitvah.

68

Ugotoviti je treba, da družba JCDecaux ni dokazala, da je iz dokumentov, predloženih Splošnemu sodišču, očitno razvidno, da navedene ugotovitve niso točne. Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

69

Družba JCDecaux v drugem delu drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah 53, 54 in 56 izpodbijane sodbe izkrivilo pravni okvir, ki se uporablja za upravljanje spornih panojev.

70

Kar zadeva trditev družbe JCDecaux, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo člena 170(4) belgijske ustave in naj bi napačno ugotovilo, da se zanjo uporabljajo davčni predpisi mesta Bruselj, sprejeti od leta 2001, je treba ugotoviti, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 67 sklepnih predlogov, da ta trditev ni namenjena izpodbijanju ugotovitve Splošnega sodišča v točki 54 izpodbijane sodbe, v skladu s katero belgijski organi v okviru predhodnega postopka niso izpodbijali, da so davčni predpisi mesta Bruselj davčna ureditev, ki se uporablja v tej zadevi.

71

V zvezi s trditvijo družbe JCDecaux, da naj Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo dveh sodb Tribunal de première instance francophone de Bruxelles (prvostopenjsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 4. novembra 2016, iz katerih naj bi izhajalo, da bi morali biti oglasni panoji, za katere velja pogodba iz leta 1999, oproščeni davka na oglaševanje, je treba poudariti, da se je Splošno sodišče omejilo na zavrnitev njihove upoštevnosti za namene opredelitve za državno pomoč. Družba JCDecaux pa ni dokazala razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče s tema sodbama izpodbijati presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v tej točki 63.

72

Prav tako je treba zavrniti trditev družbe JCDecaux, v skladu s katero je pogoj glede obstoja gospodarske prednosti za namene uporabe člena 107(1) PDEU zahteval upoštevanje okoliščine, da naj bi bila tudi družba CCB upravičena do oprostitve davka na oglaševanje za upravljanje oglasnih panojev v drugih belgijskih občinah. Ta okoliščina namreč, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 69 sklepnih predlogov, ni upoštevna za ugotovitev, ali je družba JCDecaux imela takšno prednost.

73

Iz tega sledi, da je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

74

Ker nobeden od pritožbenih razlogov ni bil sprejet, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

Stroški

75

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

76

Ker je Komisija predlagala, naj se družbi JCDecaux naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenima razlogoma ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

77

Člen 184(4) Poslovnika določa, da lahko Sodišče, če intervenient na prvi stopnji ni vložil pritožbe, a je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, odloči, da ta nosi svoje stroške. V tej zadevi je družba CCB, intervenientka na prvi stopnji, ki ni vložila pritožbe, sodelovala pri ustnem delu postopka pred Sodiščem, vendar ni predlagala, naj se družbi JCDecaux naloži plačilo stroškov. V teh okoliščinah je treba odločiti, da nosi svoje stroške, nastale v pritožbenem postopku.

1.

Pritožba se zavrne.

2.

JCDecaux Street Furniture Belgium SA poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.

3.

Clear Channel Belgium SPRL nosi svoje stroške.