I.

Uvod

1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu), se nanaša na razlago člena 124(a) in (d) ter člena 128 Uredbe 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije ( 2 ).

2.

Ta predlog je bil predložen v okviru spora med KP ter TV in Gemeinde Bodman-Ludwigshafen (občina Bodman - Ludwigshafen) zaradi tožbe zaradi kršitve besedne znamke Evropske unije in nasprotne tožbe za ugotovitev ničnosti te znamke.

3.

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali je sodišče za blagovne znamke EU pristojno za nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti znamke, če je imetnik znamke umaknil prvotno tožbo zaradi kršitve.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

4.

V uvodnih izjavah 31, 32 in 33 Uredbe 2017/1001 je navedeno:

5.

Člen 1(2) te uredbe določa:

6.

V skladu s členom 6 navedene uredbe se znamka Evropske unije pridobi z registracijo.

7.

Člen 59(1)(a) te uredbe določa:

8.

V oddelku 5 te uredbe, naslovljenem „Postopki urada v zvezi z razveljavitvijo ali ničnostjo“, člen 63(3) določa:

9.

Člen 123(1) Uredbe 2017/1001 določa:

10.

Člen 124(a) in (d) Uredbe št. 2017/1001 določa:

11.

Člen 127(1) navedene uredbe določa:

12.

Člen 128 Uredbe 2017/1001 določa:

13.

Člen 129 Uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

14.

Člen 132 te uredbe določa:

B.

Nemško pravo

15.

Člen 33(1) Zivilprozessordnung (zakonik o civilnem postopku; v nadaljevanju: ZPO) določa, da se lahko nasprotna tožba vloži pri sodišču, ki obravnava tožbo, če obstaja pravna povezava med predmetom nasprotne tožbe in predmetom prvotne tožbe ali če so zoper prvotno tožbo vložena sredstva obrambe.

16.

Člen 261 ZPO, naslovljen „Litispendenca“, v odstavku 3(2) določa, da na pristojnost sodišča, ki vodi postopek, ne vpliva sprememba okoliščin, na katerih je bila pristojnost utemeljena.

III.

Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

17.

KP je imetnik besedne znamke Evropske unije APFELZÜGE, registrirane 19. oktobra 2017 za storitve iz razredov 35, 41 in 43 ( 4 ) Nicejskega aranžmaja iz leta 1957 o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju: Nicejski aranžma) ( 5 ). Ni sporno, da pojem „Apfelzügle“ pomeni vprego več prikolic, ki jih vleče traktor, pri trgatvi jabolk.

18.

TV in občina Bodman - Ludwigshafen sta 26. septembra 2018 na svojih Facebook straneh objavila oglas za trgatev in pokušino svežih jabolk z vožnjo v traktorski vpregi (Apfelzügle).

19.

KP je zato pri Landgericht München (deželno sodišče v Münchnu, Nemčija) vložila tožbo zaradi kršitve pravic iz znamke ter predlagala, naj se TV in občini Bodman - Ludwigshafen prepove uporaba izraza „Apfelzügle“ za storitve, ki jih zajema navedena znamka. Toženi stranki sta pri navedenem sodišču vložili nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti znamke v lasti KP.

20.

Na obravnavi pred Landgericht München (deželno sodišče v Münchnu) je KP umaknila svojo tožbo zaradi kršitve pravic. TV in občina Bodman - Ludwigshafen sta ne glede na umik tožbe vztrajali s svojima nasprotnima tožbama.

21.

Landgericht München (deželno sodišče v Münchnu) je menilo, da sta nasprotni tožbi dopustni, in s sodbo z dne 10. marca 2020 ugotovilo ničnost izpodbijane znamke Unije za storitve iz razreda 41, druge zahtevke toženih strank pa je zavrnilo.

22.

Zoper to sodbo je občina Bodman - Ludwigshafen vložila pritožbo pri Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu), s katero je vztrajala, naj se nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti ugodi tudi za storitve iz razreda 35 in 43 Nicejskega aranžmaja.

23.

Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) v predložitveni odločbi trdi, da je treba predhodno preučiti dopustnost nasprotnih tožb, ki sta jih vložili toženi stranki, potem ko je tožeča stranka umaknila prvotno tožbo, in poudarja, da ga glede tega ne zavezuje odločitev prvostopenjskega sodišča.

24.

Predložitveno sodišče glede tega ugotavlja, da v Nemčiji prevladuje stališče, da zadeva, kakršna je obravnavana, ni urejena z Uredbo 2017/1001, ampak na podlagi sklica iz člena 129(3) te uredbe s procesnimi pravili, ki urejajo nemški civilni postopek. Natančneje, uporabljal naj bi se člen 261(3), točka 2, ZPO, po katerem pristojnost sodišča za znamke za nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti ni odvisna od izida tožbe zaradi kršitve pravic in se torej ne more prenehati, če tožeča stranka umakne tožbo.

25.

Predložitveno sodišče, ki dvomi glede te rešitve, ugotavlja:

26.

Ob upoštevanju navedenega Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) meni, da sodišče za znamke EU ne more odločati o nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti znamke EU v skladu s členom 128 Uredbe 2017/1001, če je tožeča stranka odstopila od tožbe zaradi kršitve pravic znamke, na podlagi katere je bila vložena nasprotna tožba, ker v tem primeru ni več potrebe, da bi bil tak instrument obrambe tožene stranke dopusten. Poleg tega naj bi šlo za zaključek, ki izhaja iz Uredbe 2017/1001, tako da sklicevanje na nacionalno zakonodajo ni upoštevno.

27.

Predložitveno sodišče meni, da je taka razlaga pravno utemeljena s sodbo z dne 19. oktobra 2017, Raimund ( 6 ) (v nadaljevanju: sodba Raimund), po kateri je treba nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti obravnavati pred tožbo zaradi kršitve pravic. Taka razlaga tudi ne bi pretirano in nesorazmerno bremenila tožene stranke, ki vlaga nasprotno tožbo, ker bi imela še vedno možnost, da se obrne na Urad v skladu s členom 63 Uredbe 2017/1001.

28.

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

IV.

Postopek pred Sodiščem in povzetek stališč strank

29.

V tem postopku sta pisna stališča v skladu s členom 23 Statuta Sodišča predložili občina Bodman - Ludwigshafen in Evropska komisija.

30.

Občina Bodman - Ludwigshafen meni, da je treba nasprotno tožbo obravnavati kot samostojno tožbo glede na tožbo zaradi kršitve pravic in da je treba ob odsotnosti posebnih določb uredb, ki urejajo obravnavano zadevo, uporabljati nemški zakonik o civilnem postopku, po katerem na pristojnost sodišča, ki obravnava zadevo, ne vpliva sprememba okoliščin, na katerih je utemeljena ta pristojnost. Zato občina Bodman - Ludwigshafen predlaga, naj se na zastavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovori pritrdilno.

31.

Nasprotno pa Komisija izključuje možnost, da bi bilo nacionalno sodišče pristojno za odločanje o nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti znamke EU po veljavnem umiku prvotne tožbe zaradi kršitve pravic. Ta zaključek utemeljuje zlasti s tem, da je nasprotna tožba za ugotovitev ničnosti znamke akcesorna; gre za obrambo tožene stranke, ki se lahko uveljavlja samo v okviru tožbe zaradi kršitve pravic in je odvisna od te tožbe, zato se ne more obravnavati neodvisno.

V.

Pravna presoja

32.

Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) z vprašanjem za predhodno odločanje predlaga Sodišču, naj določi, ali je na podlagi Uredbe 2017/1001 sodišče za znamke EU še naprej pristojno za odločanje o ničnosti znamke EU, ki se uveljavlja v nasprotni tožbi tožene stranke v postopku zaradi kršitve pravic, tudi po tem, ko je bila ta tožba veljavno umaknjena.

A.

Nasprotna tožba za ugotovitev ničnosti v sistemu Uredbe 2017/1001

33.

Pred obravnavo vprašanja pristojnosti, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, je treba razložiti pojem nasprotne tožbe ter presoditi, ali je ta samostojna ali dopolnjuje prvotno tožbo.

34.

Če se namreč šteje, kot predlaga Komisija, da nasprotna tožba le dopolnjuje prvotno tožbo, se mora zaradi te svoje narave končati enako kot prvotna tožba. Tako bi se v obravnavani zadevi uporabilo načelo simul stabunt simul cadent. Če pa bi šteli, da je nasprotna tožba samostojna, nanjo morebiten umik prvotne tožbe ne bi vplival.

35.

Čeprav je izraz „nasprotna tožba“ naveden v več določbah Uredbe 2017/1001, v teh določbah ni opredelitve pomena tega izraza, niti ni nobenega napotila na nacionalno pravo držav članic glede pomena in obsega uporabe. Zato menim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „nasprotna tožba“, zlasti v skladu s členom 128 Uredbe 2017/1001, šteti za samostojen pojem prava Unije in ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno, ob upoštevanju besedila navedene določbe ter njenega sobesedila in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je. ( 7 )

36.

Po mojem mnenju je treba šteti, da je uporaba opredelitev, ki se uporabljajo v nacionalnih procesnih ureditvah, izključena, in to kljub temu, da se te ureditve v skladu s členom 129(3) Uredbe 2017/1001 uporabljajo, če v tem členu ni določeno drugače. Kot bomo bolje videli v nadaljevanju, razlaga obsega uporabe pojma nasprotne tožbe v skladu z Uredbo 2017/1001 dejansko vpliva na opredelitev področij pristojnosti Urada in sodišč za znamke. V teh okoliščinah je primerno, da se v okviru te Uredbe ta pojem uporablja objektivno, ne glede na nacionalne ureditve.

37.

Kot je pravilno ugotovil generalni pravobranilec M. Campos Sánchez‑Bordona v sklepnih predlogih v zadevi Raimund, se izraz „nasprotna tožba“ na splošno razume kot zahtevek, ki ga vloži tožena stranka v postopku, ki ga je proti njej začela tožeča stranka pred istim sodiščem, da bi dosegla drugačno korist kot samo zavrnitev zahtevka tožeče stranke. Ekonomičnost postopka in preprečitev tveganja, da se izrečejo nasprotujoče si sodbe, sta običajno priznana kot cilja nasprotne tožbe. ( 8 )

38.

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Uredba 2017/1001, katere namen v skladu z uvodno izjavo 4 je predvideti ureditev Unije za znamke, „pri kateri lahko podjetja z enim postopkom pridobijo […] znamke EU, ki uživajo enotno varstvo in ki učinkujejo na vsem območju Unije“ ( 9 ), določa zapleten sistem nadzora veljavnosti znamk EU, ki določa vlogo Urada in sodišč za znamke. ( 10 )

39.

Zakonodajalec EU je za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke Unije predvidel neposreden in centraliziran postopek upravnega spora pri Uradu, pod nadzorom sodišča Unije. V skladu s členom 63 Uredbe 2017/1001 je namreč Urad pristojen za obravnavanje zahtev za ugotovitev ničnosti znamke Unije, zoper njegove odločbe pa se lahko vloži pritožba pri odborih za pritožbe pri istem Uradu, zoper te pa se lahko vloži pritožba pri Splošnem sodišču. ( 11 )

40.

„Izključna“ pristojnost sodišč za znamko pa je v členu 124(d) Uredbe 2017/1001 predvidena, ko se v postopku zaradi kršitve pravic, ki ga obravnava, vloži nasprotna tožba za ugotovitev ničnosti znamke. ( 12 )

41.

Dodelitev te pristojnosti sodiščem za znamke v skladu z odločitvijo zakonodajalca Unije, da bodo za obravnavo sporov na področju kršitev znamk EU pristojna specializirana nacionalna sodišča, ima dvojni namen. Po eni strani toženi stranki omogoča, da v postopku uveljavlja ugovor, ki je vsebinsko razširjen na izpodbijanje veljavnosti znamke, čeprav je na tem področju načeloma pristojen Urad. Po drugi strani je posebna sodna pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki strankam omogoča, da lahko o vseh njihovih vzajemnih zahtevkih odloči isto sodišče v istem postopku. Podlaga zanjo so torej tudi potrebe, ki izhajajo iz uvodnih izjav 32 in 33 Uredbe 2017/1001, da se zagotovi zaščita znamk Unije in preprečijo nasprotujoče si odločitve ter da se zavaruje enotnost znamke EU.

42.

Poudariti je tudi treba, da člen 127(1) Uredbe 2017/1001 za postopke pred sodišči za znamke določa domnevno veljavnost znamke EU, ki se lahko izpodbija samo, če tožena stranka vloži nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti. ( 13 ) Drugače povedano, tožena stranka se ne more sklicevati na neveljavnost znamke EU samo z ugovorom, zato da bi izpodbijala utemeljenost zahtevka tožeče stranke, ( 14 ) ampak samo tako, da se sodišču za znamke EU hkrati izrecno predlaga, naj razglasi ničnost te znamke. ( 15 )

43.

Kot je ugotovil generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona v sklepnih predlogih v zadevi Raimund ( 16 ), je ta odločitev skladna z enotno naravo znamke, ker podpira izrek o veljavnosti, ki razlaga njeno veljavnost na celotnem ozemlju Unije. Sodbe, v katerih se ugotovi ničnost znamke, ker se ugodi nasprotni tožbi, namreč učinkujejo erga omnes, Urad pa jih mora v skladu s členom 128(6) Uredbe 2017/1001 vnesti v register in sprejeti potrebne ukrepe, da izvrši sodbo sodišča. ( 17 )

44.

Iz zgoraj navedenega nedvomno izhaja, da obstaja povezava med prvotno tožbo zaradi kršitve pravic in nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti znamke. Slednja je namreč „postranska“ v okviru postopka za ugotovitev kršitve, njen namen pa je – vsaj deloma – obramba, ker lahko, če se ji ugodi, odloči o zavrnitvi prvotne tožbe.

45.

Vendar pa to ni edini namen nasprotne tožbe: povzroči lahko tudi razveljavitev pravice industrijske lastnine, ki ima učinke erga omnes in torej presega postopek in samo potrebo tožene stranke po obrambi, tožena stranka, kot je očitno tudi v obravnavani zadevi, pa ima še naprej interes, da se ji ugodi, tudi če tožeča stranka umakne tožbo zaradi kršitve.

46.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega menim, v nasprotju z mnenjem Komisije, da nasprotna tožba za ugotovitev ničnosti znamke iz člena 128 Uredbe 2017/1001 ni samo akcesorna prvotni tožbi zaradi kršitve, ampak ima naravo (če ne popolnoma samostojno, vsaj hibridno), ki ji omogoča odpornost pred umikom tožbe zaradi kršitve pravic.

47.

Trditve, ki jih je predložila Komisija v svojih pisnih stališčih, po mojem mnenju ne morejo izpodbijati takega zaključka. Po eni strani sta postranskost nasprotne tožbe iz člena 127(1) Uredbe 2017/1001 – v okviru postopka, ki že teče ( 18 ) – in možnost, da jo vloži samo tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic, procesni predpostavki za njeno vložitev, in ne omogočata sprejetja zaključkov o njeni naravi. Po drugi strani, kot sem že imel priložnost navesti, določbe členov 127 in 128 Uredbe 2017/1001 omogočajo toženi stranki v postopku zaradi kršitve pravic, da se vsebinsko brani tako, da ovrže domnevno veljavnost znamke EU, in ji priznavajo možnost, da postransko predlaga in pridobi sodbo o razglasitvi ničnosti te znamke, ki velja erga omnes, pri tem pa pravnomočna sodba omogoča izbris registracije iz registra blagovnih znamk EU. ( 19 )

48.

Nazadnje, v nasprotju s tem, kar sta predlagala Komisija in predložitveno sodišče, menim, da iz sodbe Raimund ni mogoče izpeljati trditev, ki bi podpirale razlago, po kateri nasprotna tožba sledi dejstvom, s katerimi se zaključi postopek, v katerega spada. Ta sodba se dejansko omejuje na trditev, da ugoditev nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti vpliva na zavrnitev tožbe zaradi kršitve, če so bili isti razlogi za ničnost navedeni zgolj kot ugovor. Vendar pa ta sodba ne govori o učinkih umika tožbe zaradi kršitve na postopek, v katerega spada nasprotna tožba.

49.

Zaključek iz točke 46 teh sklepnih predlogov glede narave nasprotne tožbe iz člena 128 Uredbe 2017/1001 je skladen z razlago Sodišča za ta institut procesnega prava v okviru sistema, vzpostavljenega z Bruseljsko konvencijo ( 20 ), ki je bilo najprej sprejeto v Uredbo št. 44/2001 ( 21 ), nato pa v zdaj veljavno Uredbo 1215/2012.

50.

Glede tega je treba ugotoviti, da različne zaporedne uredbe o znamki Skupnosti in Unije vedno vsebujejo izrecne sklice na navedeno zakonodajo s področja pristojnosti sodišč ter priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, ki določajo, da se ta zakonodaja uporablja v zakonodajnih sistemih, ki jih te uredbe ustvarjajo. Tako je bil v Uredbi št. 40/1994 o znamki Skupnosti in Uredbi št. 207/2009 – ki sta predhodnici Uredbe št. 2017/1001 – naveden sklic na Bruseljsko konvencijo oziroma Uredbo št. 44/2001, s čimer je bila njuna uporaba razširjena na področje urejanja znamk EU za razdelitev pristojnosti med različne države članice za tožbe v zvezi z znamkami Unije. ( 22 ) Trenutno Uredba 2017/1001 v členu 122 določa, da se ti predpisi uporabljajo „za postopke, povezane z […] znamkami EU, pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi […] znamk EU in nacionalnih […] znamk“, če ni drugače določeno v sami Uredbi, pri čemer je v odstavku 2 izrecno navedena najnovejša ureditev s tega področja, in sicer ta iz Uredbe št. 1215/2012.

51.

Glede na zgoraj navedeno se mi torej zdi, da je treba pojem nasprotne tožbe razlagati skladno z zgoraj navedenimi uredbami o sodni pristojnosti in s sodno prakso, ki jih je obravnavala. ( 23 )

52.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotavljam, da že iz sodbe z dne 13. julija 1995, Danværn Production ( 24 ), v kateri je Sodišče odločalo, ali je treba zahtevek za odškodnino, ki ga je vložila tožena stranka, šteti za „nasprotno tožbo“ v skladu s členom 6(3) Bruseljske konvencije ( 25 ), izhaja jasno ločevanje med nasprotno tožbo, katere predmet je zahtevek, ki se razlikuje od zahtevka tožeče stranke in s katerim se želi doseči obsodba tožeče stranke, ter samim ugovorom, ki je instrument obrambe in ni samostojen glede na prvotno tožbo, ampak je namenjen samo temu, da ustavi slednjo tožbo. ( 26 ) To vprašanje je podrobno obravnaval tudi generalni pravobranilec P. Léger v zadevi, v kateri je bila sprejeta zgoraj navedena sodba. V svojih sklepnih predlogih je zlasti poudaril, da je nasprotna tožba „nov zahtevek, ki ga med postopkom vloži tožena stranka, s čimer postane tudi sama tožeča stranka […]“, da je njen „namen doseči ločeno obsodbo, ki ni omejena za zavrnitev zahtevkov prvotne tožeče stranke“, ter da poteka in se zaključi „neodvisno od zahtevka v glavni stvari“, zato se ne prekine, če tožeča stranka umakne tožbo. ( 27 )

53.

Nazadnje je Sodišče obravnavalo pojem nasprotne tožbe v sodbi z dne 12. oktobra 2016, Kostanjevec ( 28 ), ki se je med drugim nanašala na razlago člena 6(3) Uredbe št. 44/2001. Ob tej priložnosti je navedlo, da pojem nasprotne tožbe „v bistvu velja za zahtevek za ločeno sodno odločitev zoper tožečo stranko, s katerim se lahko po potrebi zahteva tudi višji znesek od tistega, ki ga zahteva tožeča stranka, in pri katerem se lahko vztraja, tudi če je tožba tožeče stranke zavrnjena“. ( 29 )

54.

V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso je torej potrjeno, da je nasprotna tožba pravno sredstvo tožene stranke, ki na podlagi tožbe, ki jo je zoper njo vložila tožeča stranka, v istem postopku razširi thema decidendum in vloži samostojno tožbo, ki ni zgolj predlog za zavrnitev tožbe tožeče stranke in se pri njej lahko vztraja tudi po umiku te tožbe.

B.

Uporaba načela perpetuatio fori

55.

Čeprav je tako dokazano, da nasprotna tožba ni zgolj akcesorna, ne moremo reči, da je podan odgovor na vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče. V tej fazi je namreč treba preveriti, ali se po umiku tožbe zaradi kršitve pristojnost za obravnavo nasprotne tožbe lahko določi na podlagi določb, ki urejajo tožbo v glavni stvari za ugotovitev ničnosti, iz člena 63 Uredbe 2017/1001 – in se dodeli Uradu – oziroma ali je na podlagi drugih načel zanjo pristojno sodišče za znamke, pri katerem je bila tožba vložena.

56.

Predložitveno sodišče in Komisija menita, da je treba pristojnost dodeliti Uradu zaradi izrednega značaja pristojnosti sodišča za znamke, ki izhaja iz tega, da ta sodišča, ki so nacionalna sodišča, lahko samo izjemoma razglasijo ničnost aktov Unije, kakršen je akt o registraciji znamke EU.

57.

Poleg tega je Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) v podporo svoji domnevi navedlo, da Uredba 2017/1001 daje prednost presoji veljavnosti s strani Urada. Ta prednost naj bi izhajala iz člena 128(7) Uredbe, ki določa, da lahko sodišče za znamke na predlog imetnika znamke določi, da o zahtevi za ugotovitev ničnosti odloča Urad.

58.

Menim, da ta dva razloga nista odločilna.

59.

Zdi se mi zlasti, da razdelitev pristojnosti na področju veljavnosti znamk EU med Uradom in sodišči za znamke ne pomeni razmerja (ki je pravilo ali izjema) med pristojnostjo prvega ali drugega, ampak se dopolnjujeta za doseganje cilja zakonodaje, ki je, kot smo že ugotovili, zagotoviti varstvo znamk in preprečiti, da bi sodišča in Urad sprejemali nasprotujoče si odločitve, ter s tem zavarovati enotni značaj znamke EU.

60.

Kot je poudaril generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona v sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba Raimund, je namreč za razliko od postopka za registracijo znamk EU, ki se je „oblikoval kot izključna naloga EUIPO, na katero odločitve nacionalnega sodišča ne morejo vplivati“, se je pristojnost za ugotovitev ničnosti znamke EU „razdelila“ med sodišča za znamke in Urad. ( 30 )

61.

Vendar pa, četudi bi to priznali, menim, da izredni značaj pristojnosti sodišča za znamke za nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti ne more vplivati na odgovor na zastavljeno vprašanje. Ni namreč dvoma, da je bilo ob vložitvi nasprotne tožbe za obravnavano zadevo pristojno sodišče za znamke. Z „dinamičnega“ vidika bi k temu dodal, da je to, da je tožba nasprotna, kar sem obširno obravnaval zgoraj, izvirno in ontološko povezano z okoliščinami ob vložitvi tožbe in ni odvisno od nadaljnjega razvoja postopka. Drugače povedano, nasprotna tožba ne postane tožba v glavni stvari zato, ker je bila umaknjena tožba, ki je bila prvotno glavna tožba, s katero se je začel postopek.

62.

Četudi bi torej priznali, da je pristojnost sodišč za znamke izredna, menim, da položaj, kakršen je v postopku v glavni stvari, v katerem je glavna tožba umaknjena, vseeno spada v to pristojnost. Ne gre torej za uporabo pristojnosti nacionalnih pravosodnih organov po analogiji, ki je kot taka prepovedana zaradi izrednega značaja te pristojnosti, ampak za redno uporabo te pristojnosti za obravnavano zadevo, ki je izrecno določena s predpisi.

63.

Če pogledamo člen 128(7) Uredbe 2017/1001, ne moremo reči, da ne izraža namena zakonodajalca Unije, da se veljavnost znamke presoja enotno in ne glede na dogodke, ki so vplivali na prenehanje te pravice pri Uradu. Poudarjam tudi, da enako določa tudi člen 132(2), po katerem se tudi v primeru, ko je prvotna tožba vložena pri sodišču za znamke, na zahtevo stranke ustavi postopek pred tem sodiščem v pričakovanju odločitve Urada, pri katerem je bil pozneje začet postopek z istim predmetom.

64.

Vendar pa ti predpisi ne podpirajo trditve, da sodišče za znamke ni več pristojno po umiku tožbe zaradi kršitve, ampak bolj podpirajo njeno zavrnitev. Kot izhaja iz samega besedila, ti predpisi priznavajo diskrecijsko pravico sodišču za znamke (uporaba izraza „lahko“ glede tega ne pušča dvomov), ki lahko v primeru zahteve imetnika znamke, da se vprašanje veljavnosti dodeli Uradu, vseeno odloči, da po zaslišanju strank samo odloči o nasprotni tožbi.

65.

Torej bi bilo v nasprotju s sistematiko uredbe, ki izrecno določa diskrecijsko pravico sodišča v primeru zahtevka imetnika, da se vprašanje glede veljavnosti odstopi Uradu, če bi priznali, da lahko imetnik znamke s tem, da odstopi od tožbe zaradi kršitve pravic, odloči o tem, da sodišče ni več pristojno, ne glede na njegovo presojo.

66.

Nazadnje menim, da trditve predložitvenega sodišča niso odločilne. Menim, nasprotno, da je treba na vprašanje odgovoriti na podlagi splošnega načela perpetuatio fori, in sicer na podlagi prava Unije, pri tem pa v skladu z napotilom iz člena 129(3) Uredbe 2017/1001 ni treba uporabiti določb nacionalnega procesnega prava, ki določajo to načelo. ( 31 )

67.

V skladu s tem načelom pristojno sodišče, ki mu je zadeva predložena, načeloma ostane pristojno, čeprav se navezne okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena njegova pristojnost, med sodnim postopkom spremenijo. ( 32 ) Namen tega načela je preprečiti škodo, ki bi jo utrpele stranke v postopku, če bi se med postopkom spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena njegova pristojnost, in sodišče, pred katerim se je začel postopek, ne bi bilo več pristojno.

68.

Ni dvoma, da pravo Unije pozna to načelo. Glede tega je treba navesti sodbo z dne 11. oktobra 2007, Freeport ( 33 ), v kateri je izrecno upoštevan trenutek vložitve tožbe kot referenčna točka za presojo obstoja medsebojne povezanosti zahtevkov za določitev pristojnosti sodišča v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 44/2001.

69.

Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena, predstavljene 11. decembra 2014 ( 34 ) v zadevi CDC Hydrogen Peroxide, in sodbo z dne 21. maja 2015, ki jo je izreklo Sodišče v isti zadevi, ki se je prav tako nanašala na Uredbo št. 44/2001. V navedenem primeru je bilo z uporabo načela perpetuatio fori določeno, da pristojnost sodišča, pri katerem se je začel postopek, ki je bila določena na podlagi stalnega prebivališča ene izmed toženih oseb, ne preneha v primeru umika tožbe zoper toženo stranko, na podlagi katere je bila ugotovljena pristojnost. ( 35 )

70.

Na načelu perpetuatio fori je nato temeljila sodba z dne 17. januarja 2006, Staubitz-Schreiber ( 36 ), v kateri je Sodišče razložilo Uredbo št. 1346/2000 ( 37 ), in sicer, da sodišče države članice, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov takrat, ko ta vloži predlog za uvedbo postopka zaradi insolventnosti, ostane pristojno za uvedbo tega postopka, tudi kadar navedeni dolžnik po vložitvi predloga za uvedbo postopka, vendar pred izdajo odločbe o uvedbi postopka, prenese središče svojih glavnih interesov na ozemlje druge države članice.

71.

Načelo perpetuatio fori navaja tudi generalni pravobranilec M. Szpunar v stališču z dne 24. septembra 2014 v zadevi Carl Gendreau ( 38 ) ter v sklepnih predlogih z dne 27. marca 2019 v zadevi A ( 39 ) in sklepnih predlogih z dne 30. aprila 2020 v zadevi Novo Banco ( 40 ).

72.

Poleg tega je to načelo obravnavano v Praktičnem vodniku za uporabo Uredbe Bruselj IIa ( 41 ), potrdil pa ga je tudi Inštitut za mednarodno pravo na seji v Dijonu leta 1981 ( 42 ). Načelo perpetuatio fori je nenazadnje predvideno v številnih pravnih sistemih. Med drugim je določeno v nemškem, italijanskem, francoskem in španskem pravu.

73.

Ugotoviti je treba tudi, da je bilo to načelo dejansko uporabljeno tudi v okviru razdelitve pristojnosti Sodišča in Splošnega sodišča. V zadevi, v kateri je bil sprejet sklep IAMA Consulting, je Splošno sodišče, ki je obravnavalo arbitražno klavzulo v pogodbi, sklenjeni s Skupnostjo, Sodišču posredovalo nasprotno tožbo Komisije, potem ko je zahteve, ki jih je vložila tožeča družba, razglasilo za nedopustne. ( 43 ) Splošno sodišče je menilo, da mora biti za obravnavo te tožbe pristojno Sodišče v skladu s členom 225(1) ES v povezavi s členom 51 takrat veljavnega Statuta Sodišča Evropske unije, na podlagi katerega je za tožbe, ki jih vložijo institucije Skupnosti, pristojno Sodišče. Slednje je najprej opozorilo, da pravosodni sistem Skupnosti zahteva natančno razmejitev pristojnosti Sodišča in Splošnega sodišča, ki je bila takrat odvisna od tožeče stranke, tako da je pristojnost enega od teh dveh sodišč za odločanje o zadevi nujno izključevala pristojnost drugega. ( 44 ) V nadaljevanju je Sodišče pojasnilo, da „v sistemu pravnih sredstev Skupnosti pristojnost za odločanje o tožbi v glavni stvari zajema pristojnost za odločanje o kakršni koli nasprotni tožbi, vloženi v istem postopku, ki izhaja iz istega akta ali istih dejstev, ki so predmet tožbe“, in da ta pristojnost temelji zlasti na interesu ekonomičnosti postopka. ( 45 ) Sodišče je nazadnje ugotovilo, da je bilo Splošno sodišče pristojno za obravnavo postopka, čeprav je bila tožba zavrnjena in je zato nasprotna tožba izgubila postransko naravo. ( 46 )

74.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega menim, da se mora tudi v obravnavani zadevi uporabljati načelo perpetuatio fori. Glede tega menim, da je upošteven sklic iz člena 122 Uredbe 2017/1001 na zakonodajo s področja sodne pristojnosti ter priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, v zvezi s katero je zgoraj navedena sodna praksa štela, da se uporablja načelo perpetuatio fori. Če namreč ni mogoče razpravljati o uporabi tega načela za razdelitev pristojnosti med različne države članice za tožbe, ki se nanašajo na znamke Unije, ni razloga, zakaj bi bil drugačen zaključek sprejet v obravnavani zadevi, v kateri se dejansko tudi odloča o razdelitvi pristojnosti sodnih ali kvazisodnih organov.

75.

Načelo perpetuatio fori, ki nenazadnje utemelji pristojnost ob vložitvi nasprotne tožbe, zagotavlja pravno varnost in preprečuje škodljive posledice, ki so po mojem mnenju precejšnje, za ekonomičnost postopka in pravico do obrambe tožene stranke, ki bi nastale, če bi bil umik tožbe v glavni stvari upošteven.

76.

Pomislimo na primer, če bi po postopku, v katerem je bila opravljena zapletena in draga preiskava, ali celo v postopku s pritožbo tožeča stranka umaknila tožbo zaradi kršitve, ker bi se zavedela, da bo najverjetneje zavrnjena. Ker bi v tem primeru postalo sodišče nepristojno za nasprotno tožbo, bi morala tožena stranka ponovno začeti postopek pri Uradu.

77.

Menim, da je nesporno, da bi izničenje opravljene dejavnosti in porabljenega časa v postopku na prvi stopnji ogrozilo načelo ekonomičnosti postopka, ki se mora upoštevati ne samo v pravosodju, ampak tudi v upravni dejavnosti Urada, saj bi sicer prišlo do podvajanja prekrivajočih se dejavnosti, ki v skladu z Uredbo 2017/1001 vodijo do podobnih rezultatov. Tožena stranka bi poleg tega morala nositi dodatne stroške za začetek postopka pri Uradu. Ugotoviti je treba, da bi te negativne posledice samodejno izhajale iz odločitve – o umiku tožbe v glavni stvari – nasprotne stranke v postopku z nasprotno tožbo.

78.

Podana razlaga ni v nasprotju s posebnim ciljem ureditve iz Uredbe 2017/1001.

79.

Kot smo že ugotovili, iz uvodne izjave 32 Uredbe 2017/1001 jasno izhaja, da je v skladu z obravnavano ureditvijo bistveno, „da odločitve o veljavnosti in kršitvi znamk EU učinkujejo in pokrivajo celotno področje Unije, saj je to edini način preprečevanja nedoslednih odločitev sodišč in Urada ter zagotavljanja, da enotni značaj znamk EU ni razvrednoten“.

80.

Na namen obravnavane zakonodaje, ki je tudi podlaga za pristojnost sodišča za znamke za nasprotne tožbe za ugotovitev ničnosti, ne vpliva umik tožbe zaradi kršitve v postopku v glavni stvari. Zaradi tega namreč ne nastane več postopkov, ker je za postopek še naprej pristojen en organ, in ti postopki ne vplivajo na veljavnost sklepa nacionalnega sodišča o veljavnosti znamke erga omnes. Ohranjene so torej potrebe po ekonomičnosti postopka in po enotnosti znamke v vsej Uniji. Poleg tega se ne pojavlja tveganje nasprotujočih si odločitev, ker zadevo obravnava en sam organ.

81.

Na podlagi vseh zgoraj navedenih razlogov na koncu menim, da je sodišče za znamke pristojno za odločanje o ničnosti znamke Unije, ki se uveljavlja z nasprotno tožbo v smislu člena 128 zgoraj navedene uredbe, tudi še po tem, ko je bila prvotna tožba zaradi kršitve pravic veljavno umaknjena.

VI.

Predlog

82.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija), odgovori tako: