1.

Ta zadeva se nanaša na mednarodno pristojnost za odločanje o zahtevku za pogodbeno odškodnino v skladu z drugo alineo člena 5, točka (1)(b), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) ( 2 ) v primeru multimodalnega prevoza blaga iz ene države članice v drugo.

2.

Britanski prevoznik je v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil s finskim podjetjem, prevzel prevoz blaga s Finske v Združeno kraljestvo. Potem ko se je zadevno blago med prevozom v Združenem kraljestvu izgubilo, sta finsko podjetje in zavarovatelj blaga pri finskem sodišču vložila odškodninsko tožbo.

3.

Ta spor je prišel do Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska), ki želi razjasniti, ali imajo finska sodišča mednarodno pristojnost v skladu s členom 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I.

4.

Sodišče je v svojih sodbah Rehder ( 3 ) ter flightright in drugi ( 4 ) v zvezi z letalskim potniškim prevozom odločilo, da se lahko za pogodbeno odškodnino sodna pristojnost določa tako po kraju vkrcanja kot tudi po končnem namembnem kraju. Ker Sodišče v svoji sodni praksi še ni neposredno odločalo o pristojnosti v primeru neizpolnitve pogodbe o multimodalnem prevozu med državami članicami, mora Sodišče v obravnavani zadevi odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče pravilo, ki ga je razvilo v okviru letalskega potniškega prevoza, uporabiti v teh okoliščinah.

5.

Prišel sem do ugotovitve, da se finska sodišča lahko izrečejo za pristojna za odločanje o sporu o glavni stvari, ker je v skladu s členom 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I kraj odpreme blaga po pogodbi o prevoznih storitvah kraj, kjer je storitev opravljena v okviru pogodbe o prevozu blaga.

I.

Pravni okvir

6.

Člen 5 Uredbe Bruselj I določa:

–

[…]

–

v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;

II.

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

7.

Družba Abnormal Load Services (International) Ltd (v nadaljevanju: ALS), tožena stranka v postopku v glavni stvari, je britanski prevoznik s sedežem v Združenem kraljestvu. ( 5 )

8.

Družba ALS je julija 2008 sklenila pogodbo o prevozu blaga z družbo Metso Minerals Oy (v nadaljevanju: Metso), finskim proizvajalcem opreme za rudarsko in gradbeno industrijo. Konusni drobilec goseničar naj bi se transportiral iz Porija na Finskem v Sheffield v Združenem kraljestvu. Drobilec je zavarovala družba Zurich Insurance plc (v nadaljevanju: Zurich). Obe, družba Metso in družba Zurich, sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari.

9.

Družba ALS je s pomočjo podizvajalcev izvedla prevoz drobilca, kot je opisano v nadaljevanju. Ta je bil najprej iz Porija do Raume prepeljan na tovornjaku z nizkopodno prikolico. V Raumi je bil raztovorjen in je z lastno močjo zapeljal na ladjo. Po prevozu po morju do Združenega kraljestva je drobilec v pristanišču Hull ponovno z lastno močjo zapeljal z ladje ( 6 ), kjer je bil natovorjen na drug tovornjak. Ker prejemnik blaga ni imel dovolj ustreznega prostora za skladiščenje, je prosil podizvajalca družbe ALS, naj drobilec odpelje v svoje skladišče in ga tam začasno hrani nekaj dni. Drobilec pa je bil tam hranjen dlje ( 7 ) in pred izročitvijo prejemniku v Sheffieldu je izginil.

10.

Družba Zurich je družbi Metso izplačala odškodnino v višini vrednosti drobilca, zmanjšano za odbitno franšizo.

11.

Družbi Zurich in Metso sta 30. septembra 2009 vložili tožbo pri Satakunnan käräjäoikeus (okrožno sodišče v Satakunti, Finska), v kateri sta sodišču predlagali, naj družbi ALS naloži plačilo odškodnine v višini vrednosti drobilca.

12.

Satakunnan käräjäoikeus (okrožno sodišče v Satakunti) je s sodbo z dne 22. marca 2013 družbi ALS naložilo plačilo zneskov, zahtevanih v tožbi, potem ko je ugotovilo, da je pristojno za obravnavo zadevo, saj se je nanašala na cestni prevoz blaga, pristojnost pa temelji na finskih predpisih za izvajanje člena 31 Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (v nadaljevanju: CMR). ( 8 )

13.

V zvezi s pritožbo, ki jo je vložila družba ALS, je Vaasan Hovioikeus (pritožbeno sodišče v Vaasi, Finska) menilo, da je šlo za kombiniran prevoz, da ni mogoče šteti, da sta se stranki dogovorili o sodni pristojnosti v skladu s CMR, da te konvencije ni bilo mogoče uporabiti in da Vaasan Hovioikeus (pritožbeno sodišče v Vaasi) ni bilo pristojno v skladu s členom 5, točka 1, Uredbe Bruselj I. Zato je s sodbo z dne 30. marca 2015 pritožbo zavrglo kot nedopustno.

14.

Družbi Zurich in Metso sta v pritožbi pred Korkein oikeus (vrhovno sodišče) predlagali, naj se odločitev Vaasan Hovioikeus (pritožbeno sodišče v Vaasi) razveljavi in družbi ALS naloži plačilo odškodnine oziroma naj se zadeva vrne v ponovno razsojanje Vaasan Hovioikeus (pritožbeno sodišče v Vaasi).

15.

V teh okoliščinah je Korkein oikeus (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

16.

Tožena stranka ter finska, portugalska in švicarska vlada ter Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča. Obravnava se ni zahtevala in je ni bilo.

III.

Povzetek predloženih stališč

17.

Reševanja tega vprašanja se bom lotil tako, da bom najprej povzel glavna stališča, predložena Sodišču.

18.

Družba ALS izpodbija mednarodno pristojnost finskih sodišč, medtem ko finska, portugalska in švicarska vlada ter Komisija menijo, da so finska sodišča mednarodno pristojna.

19.

Družba ALS trdi, da je samo kraj raztovarjanja lahko kraj izpolnitve, pri čemer navaja, da je kraj izpolnitve lahko samo en kraj in da je končni namembni kraj veliko pomembnejši od kraja odpreme. Trdi, da je kraj odpreme težko pomembnejši od različnih krajev pretovarjanja. Drugače od letalskih potnikov, strank pri pogodbi o prevozu blaga ne zanimajo vrste prevoza, ki se bo uporabljal na celotni poti, ampak le to, da blago pride na končni namembni kraj. Poleg tega družba ALS navaja, da je položaj podoben položaju trgovskega zastopnika, ki opravlja dejavnost v različnih državah članicah, v zvezi s tem pa je Sodišče v zadevi Wood Floor Solutions Andreas Domberger odločilo, da se pristojnost določi po kraju, kjer ima trgovski zastopnik sedež ali stalno prebivališče. ( 9 ) Družba ALS se sklicuje tudi na odločitev Sodišča v zadevi Réunion européenne in drugi, v kateri se je v primeru kombiniranega prevoza po morju in cesti pristojnost za nepogodbeno odškodninsko odgovornost določila po kraju, kamor naj bi bilo blago odpremljeno. ( 10 ) Po mnenju družbe ALS je to v skladu z izbiro prava za prevozne pogodbe po Uredbi Rim I ( 11 ), ki daje prednost kraju dostave blaga in ki naj bi jo bilo treba razlagati glede na Uredbo Bruselj I.

20.

Finska in portugalska vlada se opirata na sodno prakso Sodišča v tem smislu, da sta kraj, kjer je prevoznik prevzel blago, in kraj dostave blaga enako tesno povezana z izpolnitvijo pogodbe, kadar gre za prevozno pogodbo. Finska vlada se sklicuje predvsem na sodbo Sodišča v zadevi Wood Floor Solutions Andreas Domberger, medtem ko portugalska vlada navaja zadeve Rehder, Nickel & Goeldner Spedition  ( 12 ) in Color Drack ( 13 ) ter se sklicuje na pojem „glavni kraj opravljanja storitev“.

21.

Komisija se sklicuje na sodbe Sodišča v zadevah Rehder, Wood Floor Solutions Andreas Domberger in Color Drack ter priznava, da je kraj prihoda vsekakor kraj izpolnitve, saj je kraj, kjer se prevoz konča. Vendar Komisija dalje trdi, da bi bilo glede na zahteve bližine, predvidljivosti in pravne varnosti primerno priznati še kraj odpreme kot kraj izpolnitve. Po mnenju Komisije bi bil obravnavani položaj potem primerljiv s položajem v zadevi Rehder. Komisija zato predlaga, da lahko v obravnavanem primeru tožeča stranka izbira med krajem odpreme po prevozni pogodbi in krajem dostave blaga, določenim v pogodbi.

22.

Švicarska vlada poudarja, da je treba pri razlagi pravila o pristojnosti upoštevati namen pravila. Med drugim trdi, da sta cilja, na katerih temelji pristojnost v pogodbenih razmerjih v skladu s členom 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I, bližina in predvidljivost. Švicarska vlada meni, da je treba oba kraja, tako kraj odpreme kot kraj dostave blaga, šteti za kraj izpolnitve. Če bi bilo blago na primer poškodovano ali izgubljeno v kraju odpreme, ne bi bilo primerno, če bi bila pristojna samo sodišča v namembni državi glede na težave, ki bi jih tam povzročilo zbiranje upoštevnih dokazov. Švicarska vlada dodaja, da se krajev pretovarjanja na celotni poti vendarle ne sme obravnavati kot krajev izpolnitve, saj jih, prvič, nobena od pogodbenih strank ne more predvideti, ker je njihova izbira glede tega kraja običajno prepuščena prevozniku, in drugič, bi moralo biti število razpoložljivih pristojnih sodišč omejeno.

IV.

Analiza

23.

Najprej je treba upoštevati, da se postopek v glavni stvari pred predložitvenim finskim sodiščem nanaša na spor o tem, ali imajo sodišča v državi članici odpreme blaga v okviru mednarodnih multimodalnih prevozov mednarodno pristojnost. Predložitvena odločba je formulirana širše, da bi potencialno zajela pristojna sodišča v namembni državi članici, pa tudi v državah članicah, v katerih je zadevno blago v tranzitu. Za rešitev vprašanja, kakor je bilo oblikovano, pa se za odgovor predložitvenemu sodišču na te elemente ni treba sklicevati. Kljub temu so ti elementi z zgoraj navedenega vidika omejenega števila razpoložljivih pristojnih sodišč posrednega pomena, tako da jih bom občasno obravnaval v tem kontekstu.

A.

Uvod

24.

Sodišče je mednarodno pristojnost v primeru mednarodnega prevoza obravnavalo v več zadevah. Vendar se nobena od teh na nanaša na posebno pristojnost v primeru pogodbe o prevozu blaga v skladu s členom 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I, kar je vprašanje, ki se postavlja v obravnavanem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

25.

Glede kopenskega prevoza blaga se je v teh sodbah obravnavala pretežno CMR in področje uporabe te konvencije. Vendar je Sodišče odločilo, da morajo nacionalna sodišča odločiti, ali spor spada na področje uporabe CMR, ( 14 ) in v tem primeru je Vaasan Hovioikeus (pritožbeno sodišče v Vaasi) že odločilo, da CMR ni bilo mogoče uporabiti ratione materiae, ker gre v obravnavanem primeru za kombiniran prevoz.

26.

Iz tega razloga je Korkein oikeus (vrhovno sodišče) predložilo vprašanje v predhodno odločanje, in sicer glede razlage člena 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I, kar je storilo, ker CMR ni mogoče uporabiti. ( 15 )

27.

Člen 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I določa „posebno pristojnost“ kot alternativo „splošni pristojnosti“. Za toženo stranko v postopku v glavni stvari so v skladu s členom 2(1) Uredbe Bruselj I v povezavi s členom 60(1) te uredbe na splošno pristojna sodišča Združenega kraljestva, kjer ima družba ALS svoj sedež. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari se torej lahko odločita, da bosta tožili pri finskih sodiščih, samo če Finska izpolnjuje pogoje iz člena 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I, in sicer, da je bila „kraj izpolnitve obveznosti“ v smislu tega člena.

28.

Vprašanje mednarodne pristojnosti se je v postopku v glavni stvari postavilo zato, ker je zadeva povezana ne samo s Finsko, ampak tudi z drugimi državami: Finska je država odpreme blaga in sedeža pošiljatelja, medtem ko je namembni kraj prevoza blaga in sedež prevoznika v Združenem kraljestvu, kjer je bilo blago tudi na koncu izgubljeno. Nazadnje, da bi drobilec prepeljali s Finske v Združeno kraljestvo, ga je bilo treba v tem primeru prepeljati prek voda drugih držav članic oziroma prek voda, ki niso pod suverenostjo nobene države. V vsakdanjem jeziku so vsa ta ozemlja in vode kraji, kjer se izvaja prevozna pogodba.

29.

Ker je v členu 5, točka (1)(b), Uredbe Bruselj I za določitev mednarodne pristojnosti za pogodbo o opravljanju storitev navedeno, da je kraj izpolnitve obveznosti iz pogodbe „kraj, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene“, se postavlja vprašanje, ali so pristojne vse države, v katerih je bil izpolnjen del obveznosti, ali pa samo ena oziroma nekatere od njih.

30.

Glede na njuno besedilo je v točkah (a) in (b) člena 5, točke (1) Uredbe Bruselj I naveden „kraj izpolnitve“, v točki (b) pa poleg tega še „kraj v državi članici“. ( 16 ) Glede na uporabo ednine se zdi, da je pri določanju posebne pristojnosti v zadevah, ki se nanašajo na pogodbena razmerja, mogoče upoštevati samo en kraj. Vendar se to ne odraža v sodni praksi.

31.

Sodišče je odločilo, da če ni mogoče določiti glavnega kraja izpolnitve, je vsak kraj izpolnitve v dovolj tesni zvezi z dejstvi spora in potemtakem v pomembni zvezi s sodno pristojnostjo. V sporu, ki se je nanašal na prodajo blaga, je Sodišče odločilo, da lahko tožeča stranka v takem primeru toži toženo stranko v enem od krajev izpolnitve, ki ga izbere, na podlagi člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe Bruselj I. ( 17 )

32.

To je skladno s sodno prakso v zvezi s pristojnostjo na področju nepogodbene odškodninske odgovornosti, v kateri je Sodišče prav tako odločilo, da bi bilo treba upoštevati več kot en kraj, če kraj, v katerem je škoda nastala, ni isti kot kraj, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. ( 18 )

33.

Sodišče je v zadevi Réunion européenne in drugi ( 19 ) pri odločanju o prevozu blaga po morju in nato po kopnem ( 20 ) štelo, da gre za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti, in zato ni odločilo o pristojnosti v zvezi s pogodbenimi razmerji.

34.

V zvezi z zračnim prevozom potnikov je Sodišče izdalo dve sodbi, v katerih je pojasnilo pogoje za pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji v skladu z drugo alineo člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I, ki ju bom zdaj podrobno preučil.

B.

Sodna praksa v zvezi z letalskim prevozom potnikov

1.

Rehder

35.

V zadevi Rehder ( 21 ) je bilo Sodišče pozvano, naj odloči o mednarodni pristojnosti za zahtevke na podlagi Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah letalskih potnikov. ( 22 ) Tožeča stranka v navedeni zadevi je pri nemškem sodišču zahtevala odškodnino za škodo zaradi odpovedanega leta iz Münchna (Nemčija) v Vilno (Litva), čeprav je bil sedež zadevne letalske družbe v Rigi (Latvija). Sodišče je razsodilo, da so pristojna sodišča držav članic kraja odhoda in kraja prihoda letala. Dokončno izbiro med tema možnostma opravi tožeča stranka.

36.

Sodišče je sklenilo, da sta glede na naravo storitev, ki se opravljajo za potnike na letu, oba kraja dovolj tesno povezana z dejanskimi elementi spora. Hkrati je Sodišče razsodilo, da kraji vmesnih pristankov niso imeli „zadostne vezi z bistvenim delom storitev, ki izhajajo iz [upoštevne] pogodbe“. ( 23 )

37.

Sodišče je v sodbi Rehder ob razmišljanju o pomenu kraja odhoda in kraja prihoda direktnega leta ta primer ločilo od primera prodajnih pogodb z „dostav[o] blaga v različnih krajih, ki pomeni ločene in količinsko določljive posle za potrebe določanja kraja glavne dostave, ki mora biti določen na podlagi ekonomskih meril“. Sodišče je poudarilo, da so „letalski prevozi zaradi svoje narave storitve, ki se opravljajo neločljivo in enotno od kraja odhoda do kraja prihoda letala, tako da v takih primerih na podlagi ekonomskega merila ni mogoče opredeliti dela storitve, ki bi bila glavna storitev, opravljena v točno določenem kraju“. ( 24 )

38.

Dalje, Sodišče je opomnilo, da je njegov sklep skladen s cilji bližine, predvidljivosti in pravne varnosti. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da izbira med dvema sodiščema obema strankama omogoča, da brez težav prepoznata sodišča, pri katerih se lahko začne postopek, pa tudi, da ocenita s tem povezano tveganje.

2.

flightright in drugi

39.

Zgornja načela so se potrdila v sodbi flightright in drugi, ( 25 ) v kateri je sodišče obravnavalo tri združene zadeve, ki so se nanašale na letalski prevoz z več leti, kjer je poleg tega vsak let izvajal drug letalski prevoznik.

40.

V prvi od teh zadev sta dva potnika svoja zahtevka zaradi zamude letov prenesla na družbo flightright GmbH, drugi pa so vložili tožbe pri nemških sodiščih proti družbi Air Nostrum. Odstopnika sta pri letalski družbi Air Berlin rezervirala let z eno samo rezervacijo, z Ibize (Španija) v Düsseldorf (Nemčija) skozi Palmo de Mallorco (Španija). Prvi polet, ki ga je opravila letalska družba Air Nostrum, je imel zamudo in potnika sta zamudila let iz Palme de Mallorce v Düsseldorf. Vprašanje je bilo, ali je bilo nemško sodišče, ki ga je izbrala družba flightright GmbH, pristojno.

41.

Sodišče je odločilo, da je treba drugo alineo člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I ( 26 ) razlagati tako, da je v primeru povezovalnega leta „kraj izpolnitve“ takega leta v smislu teh določb kraj prihoda drugega leta. Sodišče je to ugotovilo v primeru, v katerem sta prevoz potnikov z dvema povezovalnima letoma opravila dva različna letalska prevoznika in je bila odškodninska tožba zaradi velike zamude tega povezovalnega leta na podlagi Uredbe št. 261/2004 utemeljena z motnjo na prvem od teh letov, ki ga je opravil letalski prevoznik, ki ni bil pogodbena stranka zadevnih potnikov (Air Nostrum). ( 27 )

42.

Sodišče je poudarilo, da pojem „kraj izpolnitve“, oblikovan v sodbi Rehder, čeprav se nanaša na direkten let, ki ga opravi pogodbena stranka zadevnega potnika, smiselno velja tudi za primere, ki so se obravnavali v zadevi flightright, v katerih, prvič, je bil prizadet samo povezovalni in, drugič, dejanski letalski prevoznik zadevnega leta z zadevnimi potniki ni neposredno sklenil pogodbe. ( 28 )

43.

Ker je bil kraj prihoda drugega leta dovolj tesno povezan z dejanskimi elementi spora in je zato zagotavljal tesno zvezo med pogodbo o letalskem prevozu in pristojnim sodiščem, ki se zahteva s pravili o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I, je bil v primeru tega kraja izpolnjen cilj bližine. ( 29 ) Ta rešitev je bila tudi v skladu z načelom predvidljivosti, ki se uresničuje s temi pravili, ker je tako tožeči kot toženi stranki omogočala, da kot sodišče, ki bo odločalo o zadevi, določita sodišče kraja prihoda drugega leta, kot je to zapisano v navedeni pogodbi o letalskem prevozu. ( 30 )

3.

Povzetek

44.

Če povzamem, v zvezi z zamudami letov ali zavrnitvijo vkrcanja in odškodninami, ki jih je treba plačati za neizpolnitev tovrstne prevozne pogodbe, je Sodišče odločilo, da sta po pogodbi tako kraj odhoda kot končni namembni kraj enako pomembna in je tako vzpostavilo zadostno ozemeljsko povezavo med tema krajema ter postopkom, ki izhaja iz pogodbenega razmerja.

45.

Sodišče torej oba ta kraja opredeljuje kot „kraja izpolnitve“ v smislu druge alinee člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I, saj imata zadostno vez z dejstvi spora o pogodbenih obveznostih, kakršna je obveznost plačila odškodnine.

46.

Sodišče to opredelitev utemeljuje s sklicevanjem na drugi načeli ustaljene sodne prakse v zvezi s posebnimi pristojnostmi, in sicer načeli predvidljivosti in ocene tveganja.

47.

Poleg teh dveh glavnih krajev izpolnitve je Sodišče opredelilo še en kraj, ki bi prav tako lahko bil pomemben za izpolnitev prevozne pogodbe. To je kraj, kjer se konča prvi let pri prevozu, sestavljenem iz dveh letov. V skladu z odločitvama Sodišča v zadevi flightright in drugi pa pri tem kraju ni izpolnjen cilj bližine.

C.

Možnost uporabe za multimodalni prevoz blaga

48.

Menim, da je te ugotovitve mogoče prenesti na primere multimodalnega prevoza blaga, kakršen je v obravnavani zadevi.

49.

Ta položaj se od položaja v zadevah, ki se nanašajo na letalske družbe, razlikuje po predmetu prevoza in prevoznih sredstvih. Ti razliki bom obravnaval eno za drugo in pojasnil, zakaj je po mojem mnenju mogoče kljub temu uporabiti zadevi Rehder ter flightright in drugi.

1.

Blago proti potnikom

50.

Dejstvo, da je šlo v obravnavani zadevi za prevoz blaga, ne spremeni bistveno položaja glede kraja odhoda. Ta lokacija je še vedno pomembna za izpolnitev pogodbe in ima dovolj tesno vez, tudi v primerjavi s kraji, ki se s tovornjakom in ladjo prečkajo med potjo od Finske do Združenega kraljestva.

51.

Kot je Sodišče poudarilo v zadevi Rehder, se pri vkrcanju na letalo opravijo upoštevne storitve v skladu s pogodbo o zračnem prevozu potnikov, in sicer „prijava in vkrcanje potnikov ter njihov sprejem v letalo v kraju vzleta, ki je dogovorjen v zadevni prevozni pogodbi, odhod letala ob predvidenem času, prevoz potnikov in njihove prtljage od kraja odhoda do kraja prihoda [in] oskrba potnikov med letom“. V teh premislekih niso bili vključeni kraji vmesnih pristankov kot kraji morebitno pristojnih sodišč, ker ne izkazujejo „zadostne vezi z bistvenim delom storitev, ki izhajajo iz [upoštevne] pogodbe“. ( 31 )

52.

V primeru blaga, ki ga mora odpremiti oseba, bodisi pošiljatelj bodisi njegovi zastopniki, je položaj na kraju odhoda podobno odločilen za uspešen prevoz tega blaga.

53.

Zato je odločitve v zvezi z letalskim prevozom oseb mogoče prenesti na obravnavani primer. V primeru prevoza blaga pošiljatelj želi, da blago prispe na namembni kraj pravočasno in ne da bi se izgubilo ali poškodovalo. V ta namen mora pošiljatelj sprejeti varnostne ukrepe v kraju odhoda, to pomeni, da ga preda ob pravem času na pravem mestu, ga ustrezno zapakira, zavije in zavaruje, tako da med prevozom ne pride do poškodbe. Prav tako mora druga pogodbena stranka, prevoznik, opraviti pomemben del dogovorjene storitve v namembnem kraju, in sicer blago sprejeti in ustrezno skladiščiti ter ga zaščititi pred poškodbo.

54.

Čeprav CMR ni upoštevna v postopku v glavni stvari, je treba poleg tega opozoriti, kot sta navedli švicarska vlada in Komisija, da se prav tako opira na dejavnik dovolj tesne zveze med prevozom blaga in državo morebitno pristojnega sodišča. V skladu s členom 31(1)(b) CMR sta tako kraj odhoda kot kraj prihoda neodvisni navezni okoliščini, ( 32 ) ki sta podlaga za mednarodno pristojnost. Primerljivo pravilo o pristojnosti je mogoče najti v členu 21(1)(c) Konvencije Združenih narodov o prevozu blaga po morju. ( 33 )

55.

Uredba Rim I, na katero se sklicuje družba ALS, ni neposredno upoštevna za vprašanje za predhodno odločanje, ker se nanaša na izbiro prava. Vendar tudi pravila mednarodnega zasebnega prava temeljijo na tesni zvezi. Da bi se določilo pravo, ki se uporabi za pogodbe o prevozu blaga, člen 5(1) Uredbe Rim I uporablja kombinacijo običajnega prebivališča prevoznika, „kraj prevzema blaga“ in „kraj dostave blaga“ ter običajno prebivališče pošiljatelja. To govori v prid stališču, da so vsi ti kraji odločilni za ugotovitev, ali gre za tesno zvezo v primerih prevoza blaga, pri čemer je eden od teh krajev kraj odpreme („kraj prevzema blaga“).

2.

Multimodalni prevoz po cesti/morju proti letalskemu prevozu

56.

Sodišče je v odločitvi v zadevi flightright in drugi obravnavalo vidik, ki je tipičen element multimodalnega prevoza, in sicer dejstvo, da je prevoz blaga opravljen v več delih.

57.

Za to je šlo v zadevi flightright in drugi, v kateri je Sodišče ugotovilo, da narava takega prevoza ne spremeni prevladujočega položaja kraja odhoda in namembnega kraja, čeprav sta v navedeni zadevi tako kot v obravnavani zadevi letalski prevoznik in prevoznik uporabila podizvajalce.

58.

Tako pri multimodalnem prevozu kot pri letalskem prevozu, razdeljenem na več letov, sta kraja, kjer se storitve pretežno opravljajo, povezana z vstopnimi kuponi v primeru letalskega prevoza oziroma s pogodbami med pošiljateljem in prevoznikom v primeru multimodalnega prevoza. Namen pogodbe, in sicer prenos predmeta z ene opredeljene lokacije na drugo opredeljeno lokacijo, to je prevoz iz A v B, pomeni, da sta ta kraja dva konca iste premice, čeprav je med njima določena razdalja in določen čas. Namen pogodbe je zgolj pokriti to razdaljo. Oba kraja – kraj odhoda in namembni kraj – sta bistvena za prevozno pogodbo in zgolj skupaj tvorita njeni bistveni in značilni sestavini.

59.

V obravnavanem položaju, kjer se prevozna sredstva menjajo na poti, zlasti v pristaniščih, je tudi razdeljenost na več delov neizogibna značilnost tega prevoza. Vendar menim, da tudi raztovarjanje težkega in velikega proizvoda, kot je zadevni drobilec, in njegov prevoz po kopnem z lastno močjo ter nevarnosti v smislu izgube ali poškodbe v tovrstnem postopku (vključno z možnostjo kraje) ne spremenijo položaja tako, da bi se krajem natovarjanja ali pretovarjanja pripisal enak pomen kot kraju odpreme. Zato se s priznanjem zadnjenavedenega kraja, skupaj z namembnim krajem, kot enega od dveh „krajev izpolnitve“, ne poveča število razpoložljivih sodišč, tako da bi to bil razlog za zaskrbljenost glede forum shoppinga.

60.

Poleg tega je običajna praksa, da se v pogodbah, kakršne se obravnavajo v sporu v postopku v glavni stvari, ne omenjajo kraji natovarjanja ali pretovarjanja. ( 34 ) Element predvidljivosti, ki ga je Sodišče poudarilo v zadevah Rehder ter flightright in drugi ter nujna omejitev forum shoppinga, pripelje do izključitve krajev pretovarjanja iz pojma „kraj izpolnitve“ iz druge alinee člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba kraj izpolnitve, kolikor je to mogoče, opredeliti na podlagi določil same pogodbe. ( 35 )

61.

Zaradi pomembne vloge, ki jo ima pogodba pri določanju pristojnosti, postane dejstvo, da se je drobilec izgubil v Združenem kraljestvu, ne pa na Finskem, manj pomembno. Ko sta stranki sklenili pogodbo, ni bilo mogoče predvideti, kje bi se lahko pojavile težave pri njenem izpolnjevanju. Čeprav je torej enostavnost izvedbe dokazov prav tako cilj člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I, jo prekosi predvidljivost, ki je eden od stebrov ( 36 ) splošnih pravil o pristojnosti.

3.

Vmesni predlog

62.

Zato menim, da razliki med položajema, ki ju je tu treba primerjati – letalski prevoz oseb na eni strani in multimodalni prevoz blaga na drugi strani – nista tako pomembni, da bi upravičili, da se v postopku v glavni stvari uporabi drugačen pristop kot v zadevah Rehder ter flightright in drugi. V teh zadevah je Sodišče pristojnost določilo na podlagi „krajev, v katerih je bila opravljena glavna storitev“ ( 37 ), ker so bili ti v dovolj tesni zvezi z dejanskimi elementi tistega spora. ( 38 ) V primerih cestnega in ladijskega prevoza to tesno vez potrjujejo drugi pravni predpisi, kot so CMR in hamburška pravila.

63.

Kraj odpreme in namembni kraj sta zato oba „glavna kraja izpolnitve“ v skladu z drugo alineo člena 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I, medtem ko kraji natovarjanja na splošno to niso.

V.

Predlog

64.

Na podlagi zgoraj navedenih premislekov predlagam, da se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska), odgovori tako: