Pravo

24

Tožeča stranka v utemeljitev navaja en sam tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na kršitev člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001, ker je po njenem mnenju odbor za pritožbe napačno ugotovil, da sta bili sporni znamki prijavljeni v slabi veri. V podporo temu tožbenemu razlogu navaja tri očitke, ki se nanašajo na napake pri presoji obstoja podobnosti med nasprotujočimi si znaki, ki povzroča verjetnost zmede, ter seznanjenosti imetnika izpodbijanih znamk z obstojem enake ali podobne znamke, namena imetnika izpodbijanih znamk ob njuni prijavi, dokazne vrednosti elementov, ki jih je intervenientka predložila v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti, in dokaznega bremena.

25

Intervenientka trdi, da tožeča stranka z navajanjem teh očitkov ne upošteva določb člena 72(2) Uredbe 2017/1001, ker se ne sklicuje na nobeno napačno uporabo prava ali procesno napako odbora za pritožbe, temveč samo izpodbija njegovo presojo in ugotovitve.

26

V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da se v skladu s členom 72(2) Uredbe 2017/1001 tožba zoper odločbe odborov za pritožbe med drugim vloži zaradi kršitve te uredbe.

27

Kot pa je navedeno v točki 24 zgoraj, ta tožba temelji na enem samem tožbenem razlogu, ki se v bistvu nanaša na kršitev določbe Uredbe 2017/1001, in sicer njenega člena 59(1)(b).

28

Po drugi strani iz sodne prakse izhaja, da lahko Splošno sodišče v okviru člena 72(2) Uredbe 2017/1001 opravi popoln nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe pri EUIPO, po potrebi tudi tako, da razišče, ali so ti odbori pravilno pravno opredelili dejansko stanje spora oziroma ali je bila presoja dejanskih elementov, ki so bili predloženi navedenim odborom, pravilna (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2008, Les Éditions Albert René/UUNT, C‑16/06 P, EU:C:2008:739, točka 39).

29

Tožeča stranka ima torej pravico, da v okviru svojega edinega tožbenega razloga Splošnemu sodišču predlaga, naj opravi nadzor nad pravilnostjo presoje pravnih in tudi dejanskih elementov, na katerih temeljita izpodbijani odločbi.

30

Natančneje, v nasprotju s tem, kar je intervenientka trdila na obravnavi, ima tožeča stranka pravico, da Splošnemu sodišču predlaga, naj v okviru svojega popolnega nadzora nad zakonitostjo izpodbijanih odločb preuči dokazne elemente, ki sta jih stranki predložili EUIPO, in preveri, ali jih je odbor za pritožbe zadostno upošteval, ali je pravilno presodil njihovo upoštevnost in posamezno dokazno vrednost ter ali je na tej podlagi pravilno sklepal, da sta bili sporni znamki prijavljeni v slabi veri.

31

Čeprav pojem slabe vere ni opredeljen v zakonodaji Unije, je v zvezi s tem mogoče iz njegovega običajnega pomena ter iz okvira in ciljev člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 razbrati, da se, kot je generalna pravobranilka E. Sharpston navedla v točki 60 sklepnih predlogov v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:148), nanaša na subjektivne vzgibe prijavitelja zadevne znamke, in sicer na nepošten namen oziroma drug zlovešč vzgib, in pomeni ravnanje, ki odstopa od sprejetih načel etičnega vedenja ali dobrih poslovnih običajev v industrijskih ali trgovinskih zadevah (sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:148, točka 60, in sodba z dne 7. julija 2016, Copernicus-Trademarks/EUIPO – Maquet (LUCEO), T‑82/14, EU:T:2016:396, točka 28).

32

Ta pojem se torej ne uporablja, če se lahko za zahtevo za registracijo šteje, da ustreza legitimnemu cilju, in če namen prijavitelja ni v nasprotju z bistveno funkcijo znamke, kar pomeni, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve s tem, da mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor (glej v tem smislu sodbi z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točke od 44 do 49, in z dne 7. julija 2016, LUCEO, T‑82/14, EU:T:2016:396, točka 29).

33

Tako člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 ustreza cilju v splošnem interesu, ki je preprečiti nepoštene registracije znamk ali take, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 3. junija 2010, Internetportal und Marketing, C‑569/08, EU:C:2010:311, točki 36 in 37). Take registracije so namreč v nasprotju z načelom, v skladu s katerim uporabe prava Unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala nepoštene prakse gospodarskih subjektov, ki ne omogočajo uresničitve cilja zadevne zakonodaje (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 14. decembra 2000, Emsland-Stärke, C‑110/99, EU:C:2000:695, točki 51 in 52, in z dne 7. julija 2016, LUCEO, T‑82/14, EU:T:2016:396, točka 52).

34

Vložnik zahteve za ugotovitev ničnosti, ki se namerava opreti na člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001, mora dokazati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bila zahteva za registracijo znamke Evropske unije vložena v slabi veri, pri čemer se dobra vera prijavitelja domneva, dokler se ne dokaže nasprotno (sodba z dne 8. marca 2017, Biernacka-Hoba/EUIPO – Formata Bogusław Hoba (Formata), T‑23/16, neobjavljena, EU:T:2017:149, točka 45).

35

Čeprav je v zvezi s tem pojem slabe vere v smislu člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 subjektivni element, ker opredeljuje namen prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo znamke Evropske unije, ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine posamezne zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 42).

36

Kadar torej EUIPO ugotovi, da bi bila lahko zaradi objektivnih okoliščin obravnavane zadeve, na katere se sklicuje vložnik zahteve za ugotovitev ničnosti, domneva dobre vere pri zahtevi za registracijo izpodbijane znamke ovržena, mora njen imetnik zagotoviti prepričljiva pojasnila v zvezi s cilji in poslovno logiko zahteve za registracijo navedene znamke.

37

Imetnik znamke je namreč najprimernejši za to, da EUIPO pojasni namene, ki so ga spodbudili k zahtevi za registracijo te znamke, in mu zagotovi elemente, s katerimi ga prepriča, da je bil njegov namen kljub obstoju objektivnih okoliščin, kot so te iz točke 36 zgoraj, legitimen (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 9. novembra 2016, Birkenstock Sales/EUIPO (Upodobitev vzorca medsebojno prepletenih valovitih črt), T‑579/14, EU:T:2016:650, točka 136, in z dne 5. maja 2017, PayPal/EUIPO – Hub Culture (VENMO), T‑132/16, neobjavljena, EU:T:2017:316, točke od 51 do 59).

38

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti različne očitke tožeče stranke.

Prvi očitek: napačna presoja odbora za pritožbe glede obstoja podobnosti med nasprotujočimi si znaki, ki povzroča verjetnost zmede, in seznanjenosti imetnika izpodbijanih znamk z obstojem podobne znamke

39

Tožeča stranka trdi, da sta obstoj podobnosti med nasprotujočimi si znaki, ki povzroča verjetnost zmede, in seznanjenost imetnika izpodbijanih znamk z obstojem podobne znamke nujna pogoja za ugotovitev slabe vere navedenega imetnika.

40

Ta očitek je sestavljen iz dveh delov, pri čemer se eden nanaša na napako pri uporabi prvega od teh pogojev, drugi pa na napako pri uporabi drugega od njiju.

41

Tožeča stranka v okviru prvega dela trdi, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je menil, da med nasprotujočimi si znaki obstaja podobnost, ki povzroča zmedo, čeprav zajeti proizvodi niso enaki ali podobni. Trdi namreč, da iz prakse EUIPO izhaja, da so oblačila in ročne ure različni izdelki, tako da potrošnik ne bo vzpostavil povezave med zadevnima znamkama. Poleg tega meni, da intervenientka ni pravno zadostno dokazala ugleda prejšnje znamke.

42

Tožeča stranka v okviru drugega dela trdi, da v obravnavani zadevi ob prijavi izpodbijanih znamk ni vedela za obstoj enake ali podobne znamke, ki bi lahko povzročala zmedo, torej za registracijo prejšnje znamke, ki vsebuje besedna elementa „ann taylor“, za proizvode iz razreda 14. Poleg tega meni, da bi bila ta okoliščina, tudi če bi vedela za obstoj take znamke, prijavljene za oblačila, brezpredmetna.

43

EUIPO in intervenientka to utemeljitev izpodbijata.

44

Oba dela tega očitka je treba preučiti zaporedoma.

Prvi del: napačna presoja odbora za pritožbe glede obstoja podobnosti med nasprotujočimi si znaki, ki povzroča verjetnost zmede

45

Najprej je treba navesti, da ta del temelji na treh premisah.

46

Na prvem mestu, kot je tožeča stranka potrdila na obravnavi, trdi, da bi morala intervenientka glede na merila, opredeljena s sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361), pri dokazovanju slabe vere dokazati, da v Uniji za enak proizvod obstaja znak, ki je enak ali podoben znaku, prijavljenem za registracijo, kar povzroča verjetnost zmede.

47

Na drugem mestu, tožeča stranka implicitno, a nujno izhaja iz predpostavke, da je odbor za pritožbe v obravnavani zadevi ugotovil, da v Uniji za enak ali podoben proizvod obstaja tak enak ali podoben znak, kar povzroča verjetnost zmede.

48

Na tretjem mestu, tožeča stranka meni, da bi morala intervenientka za dokaz slabe vere dokazati ugled prejšnje znamke v Uniji.

49

Vendar so te tri premise napačne.

50

V zvezi s tem je treba, najprej glede prve od teh premis, opozoriti, da se mora v skladu s sodno prakso obstoj slabe vere prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v obravnavani zadevi (sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točki 35 in 37).

51

Sodišče je razsodilo, da lahko med take upoštevne dejavnike med drugim spadajo dejstvo, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici uporablja enak ali podoben znak za enak ali podoben proizvod, ki bi se lahko zamenjeval s prijavljenim znakom, namen prijavitelja preprečiti tej tretji osebi, da bi še naprej uporabljala tak znak, in stopnja pravne zaščite, ki jo uživata znak tretje osebe in znak, za katerega se zahteva registracija (sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 53).

52

Kljub temu iz obrazložitve sodbe z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361), izhaja, da so trije dejavniki, našteti v točki 51 zgoraj, samo primeri elementov, ki se lahko upoštevajo, da je mogoče odločiti o obstoju slabe vere prijavitelja znamke ob vložitvi prijave (sodba z dne 14. februarja 2012, Peeters Landbouwmachines/UUNT – Fors MW (BIGAB), T‑33/11, EU:T:2012:77, točka 20). Sodišče je namreč v tej sodbi samo odgovorilo na vprašanja nacionalnega sodišča, ki so se v bistvu nanašala na vprašanje, ali so taki dejavniki upoštevni (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točki 22 in 38). Tako neobstoj enega ali drugega od teh dejavnikov glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve ne nasprotuje nujno temu, da se ugotovi slaba vera prijavitelja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2016, LUCEO, T‑82/14, EU:T:2016:396, točka 147).

53

V zvezi s tem je treba poudariti, da, kot je generalna pravobranilka E. Sharpston navedla v točki 60 sklepnih predlogov v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:148), pojem slabe vere v smislu člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 ne more biti zajet z omejeno kategorijo posebnih okoliščin. Cilj v splošnem interesu teh določb, ki je preprečiti nepoštene registracije znamk ali take, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah, poudarjen v točki 33 zgoraj, bi bil namreč ogrožen, če bi bilo mogoče slabo vero dokazati zgolj z okoliščinami, ki so taksativno naštete v sodbi z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361) (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 3. junija 2010, Internetportal und Marketing, C‑569/08, EU:C:2010:311, točka 37).

54

Tako se v skladu z ustaljeno sodno prakso pri celoviti presoji obstoja slabe vere prijavitelja lahko upoštevajo tudi izvor izpodbijanega znaka in njegova uporaba od njegovega nastanka ter poslovna logika, katere del je vložitev zahteve za registracijo tega znaka kot znamke Evropske unije, in časovno zaporedje dogodkov, ki je značilno za navedeno vložitev (glej sodbo z dne 26. februarja 2015, Pangyrus/UUNT – RSVP Design (COLOURBLIND), T‑257/11, neobjavljena, EU:T:2015:115, točka 68 in navedena sodna praksa).

55

Poleg tega je treba navesti, da se v nasprotju s členom 60 Uredbe 2017/1001, v katerem so našteti relativni razlogi za ničnost znamke Evropske unije in s katerim se torej varujejo zasebni interesi imetnikov nekaterih prejšnjih pravic, ki so v nasprotju z zadevno znamko, s členom 59(1) iste uredbe, ki med drugim določa, da je ravnanje prijavitelja ob vložitvi prijave znamke v slabi veri absolutni razlog za ničnost, varuje interes vseh. Posledično ni nujno, da je mogoče presoje, upoštevne za ugotovitev obstoja enega od zgoraj navedenih relativnih razlogov za ničnost, uporabiti tudi za ugotovitev obstoja slabe vere (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. oktobra 2015, BGW, C‑20/14, EU:C:2015:714, točke od 23 do 34).

56

Natančneje, od vložnika zahteve za ugotovitev ničnosti, ki se sklicuje na slabo vero, ni mogoče sistematično zahtevati, naj dokaže obstoj verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 glede na prejšnjo znamko, katere imetnik je, in izpodbijano znamko. Kot sta namreč EUIPO in intervenientka navedla na obravnavi, bi se s tem po eni strani določbam člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 večinoma odvzel polni učinek. Po drugi strani se lahko na te določbe, s katerimi se varuje splošni interes, sklicuje vsaka fizična ali pravna oseba, ne le imetniki prejšnjih pravic.

57

V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da se je intervenientka pri dokazovanju slabe vere tožeče stranke ob prijavi izpodbijanih znamk pred EUIPO sklicevala na okoliščine prijave in uporabe znamk, enakih izpodbijanima znamkama, s strani prve od teh dveh družb v Mehiki, pri čemer naj bi te okoliščine po njenem mnenju izražale namero navedene družbe, da si na nepošten način prisvoji njeno podobno znamko, ki je v Združenih državah prijavljena za oblačila. Očitno pa je, da pogoji iz člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 ne morejo biti ustrezna merila za presojo upoštevnosti teh okoliščin.

58

Dalje, v zvezi z drugo premiso iz tega dela zadostuje navesti, da je v obravnavani zadevi odbor za pritožbe samo ugotovil enakost ali podobnost izpodbijanih znamk in znakov intervenientke ter obstoj povezave med ročnimi urami iz razreda 14, na katere se nanašata navedeni znamki, in proizvodi iz sektorja oblačil iz razreda 25, za katere so se uporabljali zgoraj navedeni znaki. Kot pa je tožeča stranka sama navedla, je odbor za pritožbe v točki 26 izpodbijanih odločb izrecno navedel, da teh proizvodov ni mogoče šteti za podobne v smislu sodbe z dne 29. septembra 1998, Canon (C‑39/97, EU:C:1998:442), ki se je nanašala na vprašanje, pod katerimi pogoji lahko podobnost proizvodov ali storitev povzroči verjetnost zmede. Odboru za pritožbe torej ni mogoče očitati, da je izpodbijani odločbi oprl na napačne dejanske ugotovitve, ker naj bi v obravnavani zadevi napačno ugotovil verjetnost zmede.

59

Nazadnje, v zvezi s tretjo premiso iz tega dela je treba navesti, da je ugled prejšnje znamke med drugim pogoj za uporabo člena 8(5) in člena 60(1)(a) Uredbe 2017/1001, na katero se je mogoče sklicevati, kadar obstaja tveganje, da se z uporabo prijavljene znamke nepošteno izkorišča razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke ali da se jima škoduje. V skladu z ustaljeno sodno prakso so kršitve, na katere se nanašata ti določbi, posledica določene stopnje podobnosti med prejšnjo znamko in prijavljeno znamko, zaradi česar ju zadevna javnost povezuje, kar pomeni, da vzpostavi zvezo med njima, čeprav ju ne nujno zamenjuje (glej sodbo z dne 11. decembra 2014, Coca-Cola/UUNT – Mitico (Master), T‑480/12, EU:T:2014:1062, točka 26 in navedena sodna praksa).

60

Vendar iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah 55 in 56 zgoraj, čeprav je lahko ugled prejšnjega znaka v Uniji glede na okoliščine zadeve upošteven element za presojo slabe vere, ni mogoče od vložnika zahteve za ugotovitev ničnosti, ki se nanjo sklicuje, zahtevati, naj sistematično dokaže tak ugled, kot se to zahteva od vložnika zahteve za ugotovitev ničnosti, ki se sklicuje na pogoje iz člena 60(1)(a) in člena 8(5) Uredbe 2017/1001. Natančneje, kot je bilo opozorjeno v točki 35 zgoraj, slaba vera opredeljuje namen prijavitelja ob prijavi izpodbijane znamke. Kot pa je intervenientka navedla na obravnavi, morebitni učinki uporabe te znamke na ugled prejšnje znamke niso nujno upoštevni.

61

Kakor koli že, tudi če bi bil ugled znamk intervenientke v obravnavani zadevi upošteven, bi bilo treba glede na okoliščine, na katere se sklicuje intervenientka, upoštevati ugled, ki bi ga lahko imeli v Združenih državah in Mehiki, ne pa njun ugled v Uniji. Kot pa potrjujejo pripombe tožeče stranke na obravnavi, se ta sklicuje izključno na neobstoj ugleda znamk intervenientke na ozemlju Unije.

62

Iz navedenega izhaja, da odbor za pritožbe v obravnavani zadevi ni napačno uporabil prava ali storil napake pri presoji zaradi neobstoja enakega ali podobnega znaka za enak ali podoben proizvod, ki bi povzročal zmedo glede znakov, prijavljenih za registracijo, ali zaradi neobstoja ugleda prejšnjih znakov intervenientke v Uniji.

63

Vendar je kljub napačnosti premis tega dela treba preučiti njegovo utemeljenost v delu, v katerem se nanaša na napako, ki naj bi jo storil odbor za pritožbe, ker je menil, da obstaja povezava med proizvodi, na katere se nanašata izpodbijani znamki, in proizvodi, zajetimi z znaki, ki jih uporablja intervenientka, ter da je ta povezava upoštevna za ugotovitev slabe vere prijavitelja ob prijavi teh znamk.

64

V zvezi s tem je treba, prvič, navesti, da je lahko obstoj enakih ali podobnih znakov, ki se uporabljajo za proizvode iz tržnega segmenta, sosednjega tržnemu segmentu proizvodov, za katerega je bila izpodbijana znamka registrirana, upošteven pri dokazovanju slabe vere prijavitelja.

65

Tudi če so v takem primeru proizvodi, označeni z enakimi ali podobnimi znaki, različni, lahko namreč prijavitelj izpodbijane znamke, če je tak njegov namen, zaradi bližine zadevnih tržnih segmentov uvede strategije uporabe te znamke, ki so v nasprotju z etičnim ravnanjem ali dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah. Uporabi jo na primer lahko za to, da pri trgovcih iz sektorja ali javnosti namerno ustvari povezavo s podjetjem, ki ima v lasti ali uporablja enake ali podobne znake, ali da prepreči širitev dejavnosti tega podjetja v tržnem segmentu, za katerega je njegova znamka registrirana, čeprav bi lahko ta širitev dejavnosti za navedeno podjetje pomenila legitimno poslovno strategijo širitve.

66

Drugič, navesti je treba, da presoja odbora za pritožbe, glede po eni strani uporabe znaka ANN TAYLOR (ali zelo podobnega znaka ANNTAYLOR) s strani intervenientke in po drugi strani enakosti ali podobnosti izpodbijanih znamk in teh znakov ni napačna.

67

V zvezi s tem po eni strani zadostuje ugotovitev, da je odbor za pritožbe glede na dokaze, ki jih je intervenientka predložila v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, lahko ugotovil, da ta družba znamko ANN TAYLOR vsaj v Združenih državah uporablja od leta 1954, med drugim za oblačila, in da je bilo v skoraj 90 državah registriranih več enakih ali podobnih znamk, katerih imetnica je, zlasti za enake proizvode. Predvsem je treba navesti, da je intervenientka vložila prijave znamk pri EUIPO in pri organih nekaterih držav članic za znak ANN TAYLOR ali za zelo podobne znake pred prijavo izpodbijanih znamk.

68

Po drugi strani je treba ugotoviti enakost izpodbijane besedne znamke in besedne znamke ANN TAYLOR, katere imetnica je intervenientka, ter njeno podobnost z eno od njenih drugih besednih znamk, ANNTAYLOR, pri čemer je edina razlika v tem zadnjem primeru presledek med elementom „ann“ in elementom „taylor“. Poleg tega drži, da se, kot izhaja iz presoje oddelka za izbris, ki jo je potrdil odbor za pritožbe, splošni vtis, ki ga ustvarja izpodbijana figurativna znamka, ne razlikuje bistveno od vtisa, ki ga dajeta zgoraj navedeni znamki intervenientke, in sicer zaradi vključitve elementa z velikimi tiskanimi črkami „ANN TAYLOR“ v navedeno figurativno znamko ter njegovega samostojnega razlikovalnega in prevladujočega položaja znotraj te znamke.

69

Tretjič, iz sodne prakse izhaja, da ne glede na to, ali so proizvodi iz razreda 14, kot so ročne ure, in proizvodi iz razreda 25, kot so proizvodi iz sektorja oblačil, podobni v smislu člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001, ti proizvodi pripadajo bližnjima tržnima segmentoma. Zlasti na področju luksuznih izdelkov se namreč ti proizvodi prodajajo pod znanimi znamkami uglednih oblikovalcev in proizvajalcev, zato se proizvajalci oblačil obračajo na trg proizvodov iz razreda 14, vključno s trgom ročnih ur (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2015, Compagnie des montres Longines, Francillon/UUNT – Cheng (B), T‑505/12, EU:T:2015:95, točke od 47 do 49 in navedena sodna praksa).

70

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da tudi če ni mogoče ugotoviti medsebojnega dopolnjevanja med ročnimi urami in oblačili, da bi se ugotovilo, ali so ti proizvodi podobni, še vedno velja, da je tem proizvodom skupno to, da vplivajo na zunanji videz osebe, tako da lahko na njihov nakup vsaj deloma vpliva podoba, ki jo bodo dajali o njej, ali iskanje določenega „estetskega dopolnjevanja“ (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 9. julija 2015, CMT/UUNT – Camomilla (Camomilla), T‑98/13 in T‑99/13, neobjavljena, EU:T:2015:480, točka 75, in z dne 28. septembra 2016, The Art Company B & S/EUIPO – G-Star Raw (THE ART OF RAW), T‑593/15, neobjavljena, EU:T:2016:572, točka 42).

71

Odbor za pritožbe torej ni storil napake, ko je ugotovil povezavo med proizvodi, na katere se nanašata izpodbijani znamki, in proizvodi iz sektorja oblačil, za katere sta bili uporabljeni ali prijavljeni znamki intervenientke. Poleg tega je lahko odbor za pritožbe upravičeno ugotovil, da je praksa modnih oblikovalcev, ki svojo ponudbo razširjajo na proizvode iz tržnih segmentov, sosednjih segmentu oblačil, v obravnavani zadevi ponazorjena s širitvijo palete proizvodov z znamkami intervenientke še na druge proizvode, ki niso oblačila, kot so čevlji, nakit, sončna očala, parfumi in ročne ure.

72

Posledično je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je dejstvo, da se znamki, ki sta enaki ali zelo podobni izpodbijanima znamkama, od leta 1954 uporabljata in sta zaščiteni za proizvode iz sosednjega tržnega segmenta, v obravnavani zadevi upošteven dejavnik za presojo obstoja slabe vere prijavitelja ob prijavi izpodbijanih znamk.

73

S trditvami tožeče stranke in elementi, predloženimi v utemeljitev teh trditev, te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.

74

Čeprav je po eni strani res, da mora EUIPO – ob spoštovanju načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja – upoštevati odločbe, ki jih je že sprejel o podobnih zahtevah, in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu, mora biti uporaba teh načel kljub temu v skladu z načelom zakonitosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. junija 2018, EUIPO/Puma, C‑564/16 P, EU:C:2018:509, točka 61 in navedena sodna praksa).

75

Tožeča stranka se v obravnavani zadevi, prvič, pred Splošnim sodiščem sklicuje na odločbi, sprejeti po izpodbijanih odločbah. Posledično odboru za pritožbe ni mogoče očitati, da ju ni upošteval. Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen tožbe, vložene pri Splošnem sodišču in določene s členom 65 Uredbe 2017/1001, nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe, v ničnostnem sporu pa je treba zakonitost izpodbijanega akta presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju akta. Tako ni naloga Splošnega sodišča, da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi šele pred njim (glej sodbo z dne 21. marca 2012, Feng Shen Technology/UUNT – Majtczak (FS), T‑227/09, EU:T:2012:138, točka 25, potrjeno s sklepom z dne 7. februarja 2013, Majtczak/Feng Shen Technology in UUNT, C‑266/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:73, točka 45).

76

Drugič, glede odločb EUIPO, na katere se je tožeča stranka sklicevala v okviru postopka za ugotovitev ničnosti, ta navaja samo, da je bilo teh odločb več kot 50 in da je bil v vseh ugotovljen obstoj razlike med ročnimi urami in oblačili, ne da bi se podrobno sklicevala prav na katero od njih. Seveda ti preudarki ne morejo zadostovati kot dokaz, da je moral odbor za pritožbe upoštevati te odločbe. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki jih mora vsebovati sama tožba. Tako v okviru tožbe zoper odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO Splošno sodišče ni dolžno v spisu postopka pred EUIPO iskati in preučiti trditve, na katere bi se tožeča stranka lahko sklicevala (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 2008, El Corte Inglés/UUNT – Abril Sánchez in Ricote Saugar (BoomerangTV), T‑420/03, EU:T:2008:203, točki 92 in 93 ter navedena sodna praksa).

77

Tretjič, navesti je treba, da so v odločbah, na kateri se je tožeča stranka sklicevala pred EUIPO in pred Splošnim sodiščem, preudarki v zvezi z razliko med ročnimi urami in oblačili navedeni v okviru uporabe člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 ali člena 8(5) iste uredbe. Posledično ti odločbi iz razlogov, navedenih v točkah od 55 do 61 zgoraj, nista upoštevni.

78

Po drugi strani je treba zavrniti preudarke tožeče stranke v zvezi z neobstojem povezave med izpodbijanima znamkama in prejšnjima znamkama intervenientke, ker so sestavljene iz pogostega ženskega imena in priimka. Kot je namreč odbor za pritožbe pravilno ugotovil v točki 25 izpodbijanih odločb, dejstvo, da sta ime Ann in priimek Taylor pogosta v angleško govorečih državah, ne pomeni nujno, da je pogosta tudi njuna kombinacija. Poleg tega, kot je še ugotovil, se ne zatrjuje, da tretje osebe na trgu uporabljajo še druge znamke, ki vključujejo to kombinacijo. To ne izhaja niti iz listin v spisu postopka za ugotovitev ničnosti pri EUIPO. Posledično povezava med izpodbijanima znamkama in znamkama intervenientke, ki so enake ali zelo podobne, ni oslabljena zaradi stopnje svojstvenega razlikovalnega učinka teh znamk ali njihove uporabe.

79

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega očitka zavrniti.

Drugi del prvega očitka: napačna presoja odbora za pritožbe glede seznanjenosti tožeče stranke z enakima ali podobnima znamkama intervenientke ob prijavi izpodbijanih znamk

83

Odbor za pritožbe je v obravnavani zadevi menil, da je seznanjenost tožeče stranke s pravicami intervenientke v zvezi z znaki, enakimi ali podobnimi izpodbijanima znamkama, za oblačila dokazana na podlagi okoliščin, povzetih v nadaljevanju.

84

Na prvem mestu, odbor za pritožbe je v točkah od 33 do 37 izpodbijanih odločb na podlagi pisnih izjav, ki so jih pod prisego dali odvetniki intervenientke, in elektronskega dopisa odvetnika tožeče stranke, naslovljenega na enega od navedenih zastopnikov intervenientke, navedel, da je dokazano, da je direktor tožeče stranke, g. Holzer, poskušal navezati stik z odgovornimi osebami intervenientke, da bi si v začetku tega tisočletja zagotovil globalni licenčni sporazum. Odbor za pritožbe je ugotovil, da se je to zgodilo, preden je bila leta 2003 v Mehiki prijavljena znamka ANN TAYLOR, to je prva znamka tožeče stranke, ki je bila registrirana v tej državi in je vsebovala besedna elementa „ann taylor“, s katero utemeljuje svojo poslovno strategijo širitve v Unijo. Odbor za pritožbe je ocenil, da je tožeča stranka kljub svojim trditvam priznala obstoj takega poskusa.

91

Poleg tega tožeča stranka izpodbija veljavnost na eni strani pisnih izjav, ki so jih pod prisego dali odvetniki intervenientke, ker naj bi bili ti odvetniki zaposleni pri zadnji, in na drugi strani elektronskega dopisa enega od njenih odvetnikov, ker navedeni odvetnik ni bil neposredno seznanjen z vsebino in namenom ravnanja g. Holzerja in ker EUIPO tega elektronskega dopisa zaradi zaupnosti ni mogel upoštevati.

92

V obravnavani zadevi je treba po eni strani navesti, da na podlagi nobenega elementa iz spisa ni mogoče sklepati, da so odvetniki, ki so dali navedene izjave in ki zastopajo interese intervenientke, zaposleni pri zadnji ali da so z njo kako drugače povezani.

93

Nasprotno, iz prilog k zahtevi za ugotovitev ničnosti, ki vsebujejo te izjave, izhaja, da sta dva od teh odvetnikov partnerja v odvetniški pisarni F., Z., L. in Z. s sedežem v New Yorku, New York (Združene države), ter da sta preostala dva partnerja v dveh odvetniških pisarnah s sedežem v Mehiki, prvi v odvetniški pisarni A. & L., drugi pa v odvetniški pisarni O. & Cia.

94

Na podlagi tega je torej treba sklepati, da so ti odvetniki neodvisni in da se v razmerju do intervenientke štejejo za tretje osebe.

95

Poleg tega odvetnike zavezuje poklicna etika, ki jim med drugim nalaga, da ravnajo pošteno, sicer se zoper njih uvede disciplinski postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točki 42 in 45).

96

Posledično je dokazna vrednost zadevnih izjav pod prisego nujno večja kot dokazna vrednost izjav zaposlenih pri intervenientki ali oseb, ki so z njo tako ali drugače povezane (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2012, Süd‑Chemie/UUNT – Byk-Cera (CERATIX), T‑312/11, neobjavljena, EU:T:2012:296, točka 30).

102

Poleg tega je treba opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso zaupnost komunikacije med odvetniki in strankami varovana na ravni Unije, ker je izmenjava z odvetnikom povezana z obrambo stranke in je navedeni odvetnik neodvisen (glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa). Na področju konkurence to varstvo pomeni, da je ta komunikacija zaščitena pred preiskovalnimi pooblastili Komisije, in nasprotuje temu, da bi se na njeni podlagi naložila globa za kršitev konkurenčnega prava (sodba z dne 29. februarja 2016, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, T‑267/12, neobjavljena, EU:T:2016:110, točka 49).

103

Tudi če se ta sodna praksa uporablja za dokazne elemente, uporabljene v okviru postopkov pri EUIPO, pa je elektronski dopis odvetnika tožeče stranke iz točke 84 zgoraj naslovljen na enega od odvetnikov intervenientke. Ne gre torej za komunikacijo med odvetniki in strankami v smislu sodne prakse, navedene v točki 102 zgoraj. V elektronskem dopisu so sicer res navedeni elementi, s katerimi je tožeča stranka seznanila svojega odvetnika, vendar je treba ugotoviti, da ta ne trdi, da ni dovolila razkritja teh elementov zastopnikom intervenientke niti sami intervenientki, kar poleg tega nikakor ne izhaja iz navedenega elektronskega dopisa. Opozorilo na dnu strani tega elektronskega dopisa, ki je običajno vključeno v poslovno korespondenco, nasprotuje samo razkritju tega dopisa tretjim osebam ali njegovi objavi, samo po sebi pa ne more preprečevati njegove uporabe v okviru spornega postopka za ugotovitev ničnosti, ki zadeva tožečo stranko in intervenientko.

104

Kakor koli že, navesti je treba, da so bili elementi v zvezi z namenom posredovanja g. Holzerja pri intervenientki, posredovani v tem elektronskem dopisu, vključeni tudi v izjave, ki so jih pod prisego dali odvetniki intervenientke, in jih je tožeča stranka deloma sama povzela v svojih izjavah pred EUIPO, kot je bilo navedeno že v točki 87 zgoraj. Ti elementi torej kot taki niso bili zaupni.

105

Posledično je lahko odbor za pritožbe upravičeno menil, da so pisne izjave, ki so jih pod prisego dali odvetniki intervenientke, in elektronski dopis enega od njenih odvetnikov veljavni in prepričljivi elementi za opredelitev namena posredovanja g. Holzerja pri intervenientki pred registracijo znamke ANN TAYLOR v Mehiki.

106

Poleg tega je treba navesti, da čeprav tožeča stranka zanika, da je bilo to posredovanje namenjeno sklenitvi sporazuma za trženje ročnih ur pod znamko ANN TAYLOR, ni predložila nobenih pojasnil v zvezi s ciljem in vsebino tega posredovanja, katerega obstoj vendarle priznava. Vendar je bila prav ona najprimernejša za to, da bi odboru za pritožbe pojasnila namene tega posredovanja in ga kljub zgoraj navedenim dokaznim elementom prepričala, da navedeno posredovanje ni bilo povezano s komercialno uporabo znamke ANN TAYLOR.

Drugi očitek: napačna presoja odbora za pritožbe glede namena tožeče stranke ob prijavi izpodbijanih znamk

111

Drugi očitek je sestavljen iz dveh delov.

112

Po eni strani tožeča stranka trdi, da okoliščin, na podlagi katerih je odbor za pritožbe menil, da je imetnik izpodbijanih znamk namerno želel ustvariti povezavo med tema znamkama in znamkama intervenientke, ni mogoče upoštevati, ker jih ni mogoče pripisati neposredno njej in niso pod njenim nadzorom ali vplivom.

113

Po drugi strani tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ni upošteval drugih okoliščin, ki bi lahko pojasnjevale njeno ravnanje in dokazovale njeno dobro vero. V zvezi s tem, prvič, trdi, da ji ni mogoče očitati, da je zlorabila ugled znamke intervenientke, in sicer zaradi neobstoja takega ugleda, zaradi razlike med proizvodi, varovanimi z nasprotujočimi si znaki, ter zaradi resne in dejanske neprekinjene uporabe obeh izpodbijanih znamk. Drugič, zatrjuje, da ne obstaja noben element, ki bi dokazoval, da je bil cilj registracije izpodbijanih znamk, ki je bila logična faza njene poslovne strategije, tretji osebi preprečiti vstop na trg. Tretjič, trdi, da ni bilo mogoče dokazati predhodnih odnosov z intervenientko in da sta izpodbijani znamki neodvisna stvaritev.

114

EUIPO in intervenientka to utemeljitev izpodbijata.

Prvi del drugega očitka: napačno upoštevanje okoliščin, ki jih ni mogoče pripisati tožeči stranki

124

Na prvem mestu je treba navesti, da je lahko odbor za pritožbe, kot izhaja iz točk od 87 do 105 zgoraj, ne da bi storil napako, menil, da je pravno zadostno dokazano, da je tožeča stranka pred prijavo prve mehiške znamke ANN TAYLOR poskušala pridobiti pravico za trženje ročnih ur pod enako znamko, katere lastnica je bila intervenientka, in da je ta to zavrnila.

125

Posledično je odbor za pritožbe lahko ugotovil, da so te okoliščine prvi indic slabe vere tožeče stranke. Sosledje dejanj, značilno za te okoliščine, namreč kaže, da je tožeča stranka uporabljala znamko ANN TAYLOR z namenom, da bi si ta znak prilastila za trženje ročnih ur in ustvarila povezavo s prejšnjima enakima ali podobnima znamkama intervenientke brez njenega soglasja, saj tega ni pridobila, in čeprav je ta izrecno nasprotovala taki uporabi navedene znamke.

126

Na drugem mestu je treba navesti, da je lahko, kot je bilo opozorjeno v točki 54 zgoraj, uporaba izpodbijanega znaka element, ki ga je treba upoštevati za opredelitev namena zahteve za registracijo tega znaka, vključno z uporabo po datumu te zahteve. Posledično je odbor za pritožbe pravilno menil, da lahko okoliščine, na katere se intervenientka sklicuje v zvezi z uporabo mehiških znamk tožeče stranke, čeprav so nastale po prijavi izpodbijanih znamk, razjasnijo njene namene ob navedeni prijavi in jih je zato treba upoštevati (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 16. maja 2017, Airhole Facemasks/EUIPO – sindustrysurf (AIR HOLE FACE MASKS YOU IDIOT), T‑107/16, EU:T:2017:335, točka 41).

Drugi del drugega očitka: neupoštevanje okoliščin, na katere se je tožeča stranka sklicevala, da bi dokazala svojo dobro vero, s strani odbora za pritožbe

157

Tožeča stranka izhaja iz domnevnega neobstoja okoliščin v obravnavani zadevi, ki so se v predhodni sodni praksi upoštevale kot dokaz slabe vere, kot so poskus obešanja na ugled ali izkoriščanja slovesa prejšnje znamke (sodba z dne 8. maja 2014, Simca Europe/UUNT – PSA Peugeot Citroën (Simca), T‑327/12, EU:T:2014:240, točka 56), dejstvo, da se zahteva registracija znamke z izključnim ciljem preprečiti tretji osebi vstop na trg in uporabo lastne znamke (sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 44), dejstvo, da se zahteva finančno nadomestilo (sodba z dne 8. maja 2014, Simca, T‑327/12, EU:T:2014:240, točka 72), ter okoliščine, v katerih je izpodbijani znak nastal, njegova uporaba, odkar je nastal, poslovna logika, na kateri temelji prijava registracije znaka kot znamke Evropske unije, in časovno zaporedje dogodkov, ki so privedli do te prijave.

158

V zvezi s tem, na prvem mestu, iz sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj, izhaja, da neobstoj dejavnika, ki ga je Splošno sodišče ali Sodišče v posebnih okoliščinah spora ali vprašanja, o katerem je takrat odločalo, štelo kot upošteven za dokaz slabe vere prijavitelja, ne nasprotuje nujno temu, da se v drugačnih okoliščinah ugotovi slaba vera prijavitelja znamke. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 53 zgoraj, pojem slabe vere v smislu člena 59(1)(b) Uredbe 2017/1001 ne more biti zajet z omejeno kategorijo posebnih okoliščin.

159

Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, tako okoliščine, v katerih je izpodbijani znak nastal, kot tudi njegova uporaba, poslovna logika, na kateri temelji prijava izpodbijanih znamk, in časovno zaporedje dogodkov, ki so privedli do te prijave, v obravnavani zadevi pomenijo upoštevne elemente, ki bi lahko dokazovali njeno slabo vero.

160

Ker je namreč namen izpodbijanih znamk, kot tožeča stranka navaja sama, razširiti varstvo enakih znamk, prvič prijavljenih v Mehiki, je odbor za pritožbe upravičeno upošteval okoliščine, v katerih sta ti znamki nastali, njuno uporabo, poslovno logiko, na kateri je ta uporaba temeljila, in časovno zaporedje dogodkov, ki so privedli do njune prijave. Kot izhaja iz točk od 124 do 155 zgoraj, je lahko odbor za pritožbe po eni strani iz sosledja dogodkov, značilnega za nastanek prve mehiške znamke ANN TAYLOR tožeče stranke, sklepal, da izraža njen namen, da uporabi enako znamko intervenientke brez njenega soglasja, tako da ustvari povezavo z njo, po drugi strani pa je iz uporabe navedene mehiške znamke razbral izvajanje poslovne strategije, s katero naj bi bila taka povezava ustvarjena.

161

Dejstvo, da se te okoliščine ne nanašajo neposredno na prijavo izpodbijanih znamk in na njuno uporabo v Uniji, je brezpredmetno, ker tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, ki bi kazal, da sta navedena prijava in navedena uporaba sledili drugačnim ciljem kot prijava in uporaba znamk, ki ju je registrirala v Mehiki. Nasprotno, glede na izjave same tožeče stranke prijava izpodbijanih znamk spada v okvir poslovne strategije, namenjene širitvi varstva njenih prejšnjih mehiških znamk.

162

Na tretjem mestu, razlogovanja tožeče stranke, da ji ni mogoče očitati, da se je poskušala obesiti na ugled znamke ANN TAYLOR intervenientke, ker ni imela takega ugleda, ni mogoče sprejeti.

163

Po eni strani namreč dokazni elementi, na katere se je oprl odbor za pritožbe, kažejo, ne da bi obstajalo drugo prepričljivo pojasnilo, da uporaba povezave med ameriško znamko ANN TAYLOR intervenientke in enako mehiško znamko tožeče stranke spada v okvir poslovne strategije zadnjenavedene. Posledično mora iz tega nujno izhajati, da je tožeča stranka menila, da ima interes za tako uporabo, ne glede na to, ali je bil ugled znamke intervenientke izkazan.

164

Po drugi strani je treba opozoriti, da je intervenientka vložila prijave znamk pri EUIPO in pri organih držav članic za znak ANN TAYLOR ali za podobne znake pred prijavo izpodbijanih znamk. Dodati je treba, da je intervenientka predložila elemente, iz katerih je razvidno, da je njena znamka poznana med nekaterimi modnimi strokovnjaki v Združenem kraljestvu in da potrošniki v Uniji kupujejo proizvode, ki se tržijo pod to znamko. Ti elementi kažejo, da je intervenientka razvila poslovno strategijo, namenjeno potrošnikom v Uniji, od katere bi lahko glede na svojo strategijo imela korist tožeča stranka. Tako s temi elementi ni mogoče ovreči razlogovanja odbora za pritožbe, da prijava izpodbijanih znamk spada v okvir iste poslovne strategije povezovanja z znamko ANN TAYLOR intervenientke, na kateri temeljita prijava in uporaba mehiških znamk tožeče stranke, katerih varstvo naj bi razširili.

166

Na petem mestu, niti okoliščina, da tožeča stranka ni zahtevala finančnega nadomestila od intervenientke, niti dejstvo, če se šteje za dokazano, da je šlo za resno in dejansko neprekinjeno uporabo izpodbijanih znamk vse od njune prijave, glede na okoliščine obravnavane zadeve nista elementa, ki bi dokazovala, da je navedena prijava ustrezala legitimnim namenom. Ravnanje v slabi veri, ki ga je tožeči stranki pripisal odbor za pritožbe, namreč ni povezano niti s poskusom, da intervenientko prisili k izplačilu finančnega nadomestila, niti s prijavo popolnoma špekulativne znamke, temveč z namenom, da si prisvoji znak ANN TAYLOR brez soglasja intervenientke in namerno ustvari povezavo z njenima prejšnjima enakima ali podobnima znamkama.

173

Posledično je odbor za pritožbe upravičeno ugotovil, da ukrepanje tožeče stranke, navedeno v točkah 169 in 170 zgoraj, izraža njen namen, da intervenientki prepreči širitev uporabe njene znamke ANN TAYLOR v sektor ročnih ur v Uniji, ta širitev pa je lahko z njene strani, če je bil tak njen namen, ustrezala legitimni poslovni strategiji. Ker pa je bilo dokazano, da je bila prijava izpodbijanih znamk del strategije v slabi veri, namenjena prilastitvi znaka ANN TAYLOR brez soglasja intervenientke in ustvarjanju povezave z njenima enakima ali podobnima znamkama, ni mogoče šteti, da poskus oviranja s strani tožeče stranke ustreza legitimnemu cilju varstva navedenih izpodbijanih znamk pred nepošteno uporabo enakega ali podobnega znaka s strani tretje osebe, ki je nedavno vstopila na trg (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točke od 46 do 49).

174

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi del drugega očitka in posledično drugi očitek v celoti zavrniti.

Tretji očitek: napačna presoja odbora za pritožbe glede dokazne vrednosti elementov, ki jih je intervenientka predložila v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti, in glede dokaznega bremena

175

Tožeča stranka trdi, da ugotovitve odbora za pritožbe temeljijo na postranskih, šibkih in dvomljivih dokaznih elementih ter da ji ta nalaga obveznost, da dokaže neobstoj dogodkov, kar je probatio diabolica.

176

EUIPO in intervenientka to utemeljitev izpodbijata.

177

V zvezi s tem zadostuje navesti, da, kot dokazuje analiza, izvedena v okviru preučitve prvih dveh očitkov, dokaznih elementov, na katerih temeljijo ugotovitve odbora za pritožbe, ni mogoče šteti za šibke, postranske ali dvomljive.

178

Po eni strani iz točk od 91 do 103 zgoraj izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da dokazni elementi, ki jih je intervenientka zbrala za dokaz obstoja poskusa g. Holzerja, da bi od nje dobil licenčni sporazum, niso bili prepričljivi ali da jih odbor za pritožbe ne bi smel upoštevati.

179

Po drugi strani, kot izhaja iz točk od 126 do 152 zgoraj, je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je mogoče dokazne elemente, ki jih je intervenientka predložila v zvezi s komercialno uporabo mehiške znamke ANN TAYLOR tožeče stranke, pripisati tej. Prav tako iz točk od 153 do 155 in od 169 do 173 zgoraj izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da te dokazne elemente potrjujejo elementi, ki so se po eni strani nanašali na dejstvo, da je tožeča stranka prijavila znamki, enaki uglednima prejšnjima znamkama, brez soglasja imetnice teh znamk, in po drugi strani na njeno ravnanje, da bi nasprotovala uporabi znamke ANN TAYLOR s strani intervenientke za ročne ure v Uniji.

180

Zato tožeča stranka ne more trditi, da je odbor za pritožbe v njeno škodo obrnil dokazno breme in ji naložil obveznost, da predloži dokaze, ki jih ni mogoče zagotoviti.

181

Kot namreč opozarja tožeča stranka, mora sicer seveda vložnik zahteve za ugotovitev ničnosti dokazati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti slabo vero vložnika ob prijavi izpodbijane znamke. Kot pa je bilo navedeno v točki 36 zgoraj, mora zadnjenavedeni, ki je v zvezi s tem najprimernejši za to, zagotoviti prepričljiva pojasnila, s katerimi lahko EUIPO prepriča, da so bili njegovi nameni legitimni kljub obstoju objektivnih okoliščin, zaradi katerih se lahko ovrže domneva dobre vere, povezana s tako prijavo. V obravnavani zadevi so take objektivne okoliščine obstajale in tožeča stranka ni zagotovila nobenih prepričljivih pojasnil, na podlagi katerih bi lahko odbor za pritožbe ugotovil, da je prijava izpodbijanih znamk kljub tem okoliščinam ustrezala legitimnim namenom.

182

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji očitek in posledično tudi tožbi v celoti zavrniti.

1.

Tožbi se zavrneta.

2.

Družba Holzer y Cia, SA de CV nosi svoje stroške ter stroške, ki sta jih priglasila Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in družba Annco, Inc.