1

P. Vergamini, druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, je 25. maja 2010 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) vložila prijavo znamke Skupnosti.

2

Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je ta figurativni znak:

3

Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 5, 18, 25, 29, 30, 31, 32 in 43 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:

4

Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 127/2010 z dne 13. julija 2010.

5

Tožeča stranka, Government of Malaysia, je 13. oktobra 2010 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke v celoti.

6

Razlogi, navedeni v utemeljitev ugovora, so bili razlogi iz člena 8(1)(a) in (b) ter (4) Uredbe št. 207/2009.

7

Ugovor je temeljil na figurativnem znaku, predstavljenem v nadaljevanju, ki je za namene člena 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 po mnenju tožeče stranke znan v smislu člena 8(2)(c) navedene uredbe v povezavi s členom 6a Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, kakor je bila revidirana in spremenjena, in je za namene člena 8(4) te uredbe znamka, ki ni registrirana v Združenem kraljestvu, za katero tožeča stranka uveljavlja uporabo za paleto proizvodov in storitev, med njimi za hrano:

8

Oddelek za ugovore je 16. decembra 2011 ugovor v celoti zavrnil. Prvič, menil je, da poznanost prejšnjega znaka v smislu člena 8(2)(c) Uredbe št. 207/2009 ni bila dokazana v nobeni državi članici Evropske unije. Drugič, pri presoji meril za uporabo člena 8(4) navedene uredbe je menil, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne zadostujejo za ugotovitev, da je neregistrirana znamka tožeče stranke na dan vložitve prijavljene znamke pridobila dobro ime (moč privabljanja strank), ki se zahteva v Združenem kraljestvu.

9

Tožeča stranka je 14. februarja 2012 pri UUNT zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009.

10

Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 27. junija 2013 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil.

11

V zvezi z razlogom za ugovor iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 je odbor za pritožbe najprej menil, da ni bilo dokazano, da se delikt zlorabe znaka v Združenem kraljestvu uporablja za znake, ki imajo funkcijo oznak. Vendar je navedel, da se je ob upoštevanju „širše“ oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje, ki jo priznava nacionalna sodna praksa in s katero je več gospodarskim subjektom omogočeno, da imajo pravice iz enega znaka, ki je znan na trgu, na navedeni delikt mogoče sklicevati glede pridobljenega dobrega imena v zvezi z znakom, ki ima funkcijo oznake. Dalje, menil je, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, v okoliščinah obravnavanega primera niso brez nevarnosti za napako omogočali sklepa, da so dejavnosti trženja ustvarjale dobro ime, ki se zahteva pri upoštevni javnosti. Nazadnje je sklenil, da brez dokaza navedenega dobrega imena, ki je eden od kumulativnih pogojev za ta delikt, ugovoru, ki temelji na navedeni določbi, ni mogoče ugoditi.

12

V zvezi z razlogoma za ugovor iz člena 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 je odbor za pritožbe v bistvu menil, da tožeča stranka ni dokazala poznanosti prejšnjega znaka v Uniji in še zlasti da z nobenim od predloženih dokazov ni bilo mogoče zadostno dokazati, da je upoštevna javnost ta znak priznavala na upoštevni dan, to je 25. maj 2010.

13

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

14

UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

15

Tožeča stranka v repliki trdi, da nove točke, ki jih je UUNT navedel v odgovoru na tožbo, ob upoštevanju člena 135(4) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 in sodne prakse niso dopustne. Napotuje zlasti na te trditve:

16

V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen tožb pred Splošnim sodiščem nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe UUNT v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009. Poleg tega člen 135(4) Poslovnika z dne 2. maja 1991 določa, da s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta postopka pred odborom za pritožbe.

17

V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi zgolj ugotovil, da prejšnji znak dobrega imena, ki se v pravu Združenega kraljestva zahteva glede tožbe zoper zavajajoče označevanje, ni pridobil pred dnem vložitve prijave znamke Skupnosti, in ni preučil drugih pogojev, določenih v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009. Ker odbor za pritožbe vprašanja, ali se je prejšnji znak uporabljal v gospodarskem prometu, ki ni imel le lokalnega pomena, ni vsebinsko preučil, ga Splošno sodišče ne more prvič preizkusiti v okviru nadzora zakonitosti izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2011, Völkl/UUNT – Marker Völkl (VÖLKL), T‑504/09, ZOdl., EU:T:2011:739, točka 63 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da ta trditev ni dopustna.

18

Glede preostalih trditev UUNT, ki se nanašajo na pogoje za tožbo zoper zavajajoče označevanje v Združenem kraljestvu, je treba ugotoviti, da je njihov namen dopolnitev vprašanj, ki jih je preučil odbor za pritožbe, in jih je torej treba razglasiti za dopustne.

19

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe kot edini razlog navaja kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

20

V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009 lahko imetnik znaka nasprotuje registraciji znamke Skupnosti, če ta znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje. Uveljavljani znak mora biti uporabljen v gospodarskem prometu; imeti mora več kot zgolj lokalni pomen, pravica do tega znaka mora biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal, pridobljena pred dnem vložitve prijave znamke Skupnosti in, nazadnje, pravica do tega znaka imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti štirje pogoji omejujejo izbiro znakov, ki niso znamke in na katere se je mogoče sklicevati za preprečitev registracije znamke Skupnosti, ki velja na celotnem ozemlju Unije v skladu s členom 1(2) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2009, Moreira da Fonseca/UUNT – General Óptica (GENERAL OPTICA), od T‑318/06 do T‑321/06, ZOdl., EU:T:2009:77, točka 32). Ti pogoji so kumulativni, tako da če znak ne izpolnjuje enega od teh pogojev, ugovor na podlagi obstoja neregistrirane znamke ali drugih znakov, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, ne more biti utemeljen (sodba z dne 30. junija 2009, Danjaq/UUNT – Mission Productions (Dr. No), T‑435/05, ZOdl., EU:T:2009:226, točka 35).

21

Prva dva, torej v zvezi z uporabo, in ne zgolj lokalnim pomenom prejšnjega znaka izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Uredba št. 207/2009 tako postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba (zgoraj v točki 20 navedena sodba GENERAL OPTICA, EU:T:2009:77, točka 33).

22

Nasprotno, iz dela stavka „če v skladu […] [s] pravom države članice, ki ta znak ureja“ je razvidno, da druga pogoja, navedena dalje v členu 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena z navedeno uredbo, ki se drugače kot predhodna presojata ob upoštevanju meril, določenih s pravom, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, je vsekakor upravičena, glede na to, da Uredba št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Skupnosti, uveljavljajo proti znamki Skupnosti. Torej le pravo države članice, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Skupnosti in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke (zgoraj v točki 20 navedena sodba GENERAL OPTICA, EU:T:2009:77, točka 34).

23

Oseba, ki ugovarja registraciji, mora dokazati, da zadevni znak spada na področje uporabe prava države članice, na katero se sklicuje, in da ji omogoča prepoved uporabe poznejše znamke (glej po analogiji sodbo z dne 12. junija 2007, Budějovický Budvar/UUNT – Anheuser-Busch (BUDWEISER), od T‑53/04 do T‑56/04, T‑58/04 in T‑59/04, EU:T:2007:167, točka 74).

24

Ta prvi del zajema tri očitke.

25

V zvezi s prvim očitkom, v skladu s katerim je odbor za pritožbe napačno razlagal in uporabil pogoje za delikt zlorabe znaka v Združenem kraljestvu s tem, da ni priznal, da je prejšnja znamka spadala pod „klasično“ obliko navedenega delikta, tožeča stranka trdi, prvič, da odbor za pritožbe ni priznal, da je dokazala, da se je ta delikt uporabljal za znake, ki imajo funkcijo oznak, in drugič, da je ugovor presojal ob upoštevanju primera, da je ta ugovor temeljil na istem deliktu v svoji „širši“ obliki, kar je imelo negativne učinke na presojo dejstev in dokazov v obravnavanem primeru.

26

Tožeča stranka poleg tega pojasnjuje, da v „klasični“ obliki delikta zlorabe znaka v Združenem kraljestvu ugled in dobro ime v zvezi z zadevno znamko pripadata izključno prijavitelju. V „širši“ obliki navedenega delikta pa ugleda in dobrega imena v zvezi z zadevno znamko nima izključno prijavitelj, ampak si ju deli več neodvisnih gospodarskih subjektov v sektorju, pri čemer ima vsak od njih pravico, da v celoti uveljavlja svoje pravice proti tretjim osebam.

27

Tožeča stranka dodaja, da je ugovor temeljil na „klasični“ obliki delikta zlorabe znaka v Združenem kraljestvu, saj so bili trije sestavni deli navedenega delikta v tej obliki, to so pridobljeno dobro ime, zavajajoče označevanje in škoda, povzročena pri dobrem imenu, izpolnjeni. Poleg tega naj ne bi bilo nobenega dvoma, da se ta delikt uporabi za oznake.

28

UUNT nasprotuje tej argumentaciji.

29

Najprej je treba navesti, da je tožeča stranka na obravnavi izjavila, da je medtem registrirala in sporočila svojo oznako na podlagi člena 6b Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine.

30

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da ker UUNT ni mogel upoštevati dejstev, ki mu jih stranke niso predložile, zakonitosti njegove odločitve ni mogoče izpodbijati na podlagi takih dejstev. Torej tudi Splošno sodišče ne more upoštevati dokazov, ki skušajo dokazati ta dejstva (sodba z dne 18. julija 2006 Rossi/UUNT, C‑214/05 P, ZOdl., EU:C:2006:494, točka 52). Navesti je treba, drugič, da je v skladu z besedilom člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 ta člen mogoče uporabiti ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena.

31

V obravnavani zadevi je pravo države članice, ki se uporablja za neregistrirano prejšnjo znamko, Trade Marks Act 1994 (zakon Združenega kraljestva o znamkah), katerega člen 5(4) določa:

„Znamke ni mogoče registrirati, če bi bilo njeno uporabo v Združenem kraljestvu mogoče preprečiti:

32

Iz člena 5(4) trade Marks Act 1994, kot so ga razlagala nacionalna sodišča, je razvidno, da mora tožeča stranka v skladu s pravnimi pravili, ki v pravu Združenega kraljestva veljajo za tožbo zoper zavajajoče označevanje, dokazati, da so izpolnjeni trije pogoji, in sicer pridobljeno dobro ime, zavajajoče označevanje in škoda, povzročena pri dobrem imenu (sodba z dne 18. januarja 2012, Tilda Riceland Private/UUNT – Siam Grains (BASmALI), T‑304/09, ZOdl., EU:T:2012:13, točka 19).

33

V obravnavanem primeru je torej treba preučiti, najprej, ali je prejšnji znak, ki ga tožeča stranka predstavlja kot oznako, ki naj bi proizvode, katerih skladnost je potrjena, razlikovala od proizvodov, katerih skladnost ni potrjena, lahko podlaga za tožbo zoper zavajajoče označevanje v Združenem kraljestvu. Po mnenju odbora za pritožbe tožeča stranka ni dokazala, da se delikt zavajajočega označevanja v Združenem kraljestvu uporablja za znake, ki imajo funkcijo oznak, kot bi morala.

34

V zvezi s tem je Splošno sodišče že ugotovilo, da je iz nacionalne sodne prakse razvidno, da znak, ki je namenjen označitvi proizvodov ali storitev, lahko pridobi ugled na trgu v smislu prava, ki se uporablja za tožbo zoper zavajajoče označevanje (sodba z dne 11. junija 2009, Last Minute Network/UUNT – Last Minute Tour (LAST MINUTE TOUR), T‑114/07 in T‑115/07, ZOdl., EU:T:2009:196, točka 84, in zgoraj v točki 32 navedena sodba BASmALI, EU:T:2012:13, točka 28).

35

Poleg tega je bilo že razsojeno, da je iz nacionalne sodne prakse, zlasti tiste, navedene v točki 34 zgoraj, razvidno, da lahko znak, ki je namenjen označitvi proizvodov ali storitev, pridobi ugled na trgu v smislu prava, ki se uporablja za tožbo zoper zavajajoče označevanje, čeprav ga uporablja več gospodarskih subjektov. Iz tega sledi, da „širša“ oblika te tožbe, ki je priznana v nacionalni sodni praksi, omogoča tem gospodarskim subjektom, da imajo pravice do znaka, ki je pridobil ugled na trgu (zgoraj v točki 32 navedena sodba BASmALI, EU:T:2012:13, točka 28).

36

Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da ker prejšnji znak označuje proizvode ali storitve, na katere se nanaša, lahko kot oznaka pridobi dobro ime, ki se v pravu Združenega kraljestva zahteva glede delikta zlorabe znaka.

37

Ker je tako, se postavlja še vprašanje, ali mora biti tožeča stranka kot upravitelj sistema potrjevanja skladnosti edini imetnik dobrega imena, povezanega s trženjem proizvodov in storitev, ki nosijo zadevno oznako.

38

Splošno sodišče meni, da so lahko tudi javni organi zaščiteni s tožbo zoper zavajajoče označevanje v delu, v katerem lahko njihove dejavnosti ustvarjajo dobro ime. Če namreč navedeni organi uporabijo neki znak, ki pripada izključno njim, lahko uveljavljajo dobro ime, povezano s trženjem proizvodov in storitev, na katerih je ta znak. Enako, če si ti organi delijo uporabo katerega koli znaka z drugimi gospodarskimi subjekti, bodo dobro ime lahko uporabili isti javni organi in zadevni gospodarski subjekti. Vsekakor je v obravnavanem primeru dobro ime lahko bilo ustvarjeno.

39

Če je prejšnji znak uporabljalo več gospodarskih subjektov, je lastništvo dobrega imena treba presojati ob upoštevanju okoliščin zadeve. Zato je za ugotovitev, ali je tožeča stranka edini imetnik dobrega imena, treba presoditi moč privabljanja strank, ki jo ima oznaka.

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka podrobno pojasnila delovanje njenega sistema potrjevanja, ki se nanaša na skladnost zadevnih proizvodov s šeriatskim pravom, njegovo funkcijo, ki je preučitev postopkov izdelave, ki jih razvijajo stranke, ki želijo postati pooblaščeni uporabniki njene znamke, in njegovo funkcijo nadzora nad njegovo uporabo s strani le-teh, da bi se prepričala, ali so standardi kakovosti njenega sistema spoštovani. Po njenem mnenju morajo ta pojasnila pripeljati do tega, da se šteje, da pooblastilo, ki ga da uporabnikom v zvezi z uporabo njene znamke, in njen sistem potrjevanja skladnosti s pravnega vidika ustrezata uporabniški licenci. Meni, da so bili ti uporabniki le pridobitelji licence in niso pridobili niti pravice intelektualne lastnine na znamki niti pravic do ugleda ali dobrega imena, povezanih z njo. Tožeča stranka je na obravnavi vztrajala, da se niti dobro ime niti ugled znamke ne delita.

41

Po mnenju tožeče stranke je tako odbor za pritožbe storil napako s tem, ko je ugotovil, da si dobro ime v zvezi s prejšnjo znamko delita ona in pooblaščeni uporabniki ter da bi moral ugovor temeljiti na „širši“ obliki delikta zlorabe znaka. Odbor za pritožbe naj bi pri tem storil napako pri opredelitvi pravilne dejavnosti, na katero se nanaša dobro ime.

42

Splošno sodišče meni, da je treba v obravnavanem primeru ob upoštevanju sistema potrjevanja tožeče stranke, ki se nanaša na skladnost proizvodov s šeriatskim pravom, njegove funkcije, ki je preučitev postopkov izdelave, ki jih razvijajo tretje stranke, ki želijo postati pooblaščeni uporabniki njene znamke, in ob upoštevanju njegove funkcije nadzora nad uporabo oznake s strani teh pooblaščenih uporabnikov, da bi se tožeča stranka prepričala, ali so standardi kakovosti, ki jih je določila, spoštovani, to šteti za lastnico dobrega imena.

43

Potrošniki proizvodov in uporabniki storitev so namreč takoj, ko opazijo oznako, ki jo je dodelila tožeča stranka, po sistemu nadzora, zagotovljenem v Maleziji, obveščeni o njihovi skladnosti z dieto halal. Poleg tega lahko oznaka kaže na javni profil vladnega izvora, s katerim so potrošniki obveščeni o njej, kar okrepi njeno izključno imetništvo s strani tožeče stranke, ne pa imetništvo, deljeno z drugimi gospodarskimi subjekti, celo tistimi, ki so pooblaščeni za njeno uporabo.

44

Vendar je iz točke 41 izpodbijane odločbe in iz presoje odbora za pritožbe razvidno, da obstoj dobrega imena, ki se zahteva po pravu Združenega kraljestva, kar zadeva delikt zlorabe znaka, niti v „širši“ niti v „klasični“ obliki ni dokazan.

45

V zvezi s sistemom potrjevanja skladnosti halal, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je treba poleg tega navesti, da odbor za pritožbe ni podvomil o njegovem obstoju.

46

Odbor za pritožbe je namreč vztrajal pri tem, da iz nobenega dokaza – ne samega ne v kombinaciji z drugimi – ni mogoče z gotovostjo in neposredno sklepati na zaznavanje oznake tožeče stranke s strani potrošnika, ki je določeno v Združenem kraljestvu, in zato na pridobitev dobrega imena, ki se zahteva pri upoštevni javnosti, ki je kupovala končni proizvod, katerega skladnost je potrjena.

47

Tožeča stranka pa je trdila, da je UUNT priznal, da so dokazi, predloženi pri odboru za pritožbe, potrjevali neko uporabo znaka, kar naj bi potrjevalo obstoj nekega dobrega imena.

48

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da neka uporaba znaka, kot jo je odbor za pritožbe ugotovil v točki 41 izpodbijane odločbe, ne dokazuje nujno obstoja dobrega imena, kar pomeni, da je mogoče neko uporabo določenega znaka enačiti z njegovo uporabo, vendar ne do te mere, da bi se izvajala moč privabljanja strank, ki bi v tem primeru izbirale glede na dober ugled, ki bi ga lahko pridobila tožeča stranka. Zato tožeča stranka ne glede na „klasično“ ali „širšo“ obliko delikta zlorabe znaka v obravnavanem primeru ni dokazala obstoja dobrega imena, to je moči njene oznake za privabljanje strank.

49

Noben od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč ne dokazuje, da je potrošnik res tako dobro poznal oznako tožeče stranke, da bi prevladovala nad drugimi znaki, napisanimi na proizvodih, na katerih je bila natisnjena.

50

Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala nikakršnega dobrega imena oznake, ki pomeni enega od kumulativnih pogojev delikta zlorabe znaka v Združenem kraljestvu. Zato posledica morebitne napake, ki naj bi jo storil odbor za pritožbe s tem, ko je uporabil „širšo“ namesto „klasične“ oblike navedenega delikta, nikakor ne more biti razveljavitev izpodbijane odločbe.

51

Prvi očitek je zato treba zavrniti.

52

V okviru drugega očitka tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno zahteval najmanjše „zahtevano“ ali „potrebno“ dobro ime, da bi bil izpolnjen prvi pogoj delikta zlorabe znaka v Združenem kraljestvu.

53

V zvezi s presojo obstoja dobrega imena neregistrirane prejšnje znamke in njegovo zadostnostjo tožeča stranka poudarja, da mora sodišče presoditi njegov obseg. Če se bo za ta obseg štelo, da je omejen, bi se lahko izkazalo, da bo za vložnika tožbe zoper zavajajoče označevanje težje dokazati, da sta preostala pogoja delikta zlorabe znaka izpolnjena.

54

Tožeča stranka v bistvu meni, da bi moral odbor za pritožbe, da bi preveril, ali je bil izpolnjen prvi pogoj delikta zlorabe znaka, presoditi obseg ugleda dobrega imena neregistrirane prejšnje znamke, nato pa, ali sta bila izpolnjena preostala pogoja delikta zlorabe znaka v Združenem kraljestvu.

55

UUNT tej argumentaciji nasprotuje.

56

V zvezi z zahtevo po minimalnem pragu dobrega imena je treba ugotoviti, da so sodišča v Združenem kraljestvu precej zadržana pri razsodbi, da neko podjetje lahko ima stranke, nima pa dobrega imena (sodba z dne 9. decembra 2010, Tresplain Investments/UUNT – Hoo Hing (Golden Elephant Brand), T‑303/08, ZOdl., EU:T:2010:505, točke od 110 do 115).

57

Navesti je tudi treba – drugače kot je trdila tožeča stranka – da odbor za pritožbe ni zahteval minimalnega praga dobrega imena njene oznake, ko je navedel, da je bila distribucija proizvodov s to oznako omejena in neodvisno od tega minimalnega praga ni bila primerna.

58

Odbor za pritožbe se je namreč osredotočil na to, da predloženi dokazi niso brez nevarnosti za napako omogočali sklepa, da so dejavnosti trženja tožeče stranke ustvarjale dobro ime, ki se zahteva pri upoštevni javnosti. Poleg tega je treba navesti, da se je navedeni odbor s tem, ko se je v točki 37 izpodbijane odločbe skliceval na neko stopnjo dobrega imena, to je na „zadostno dobro ime“, želel le navezati na to, da mora za ugoditev tožbi zoper zavajajoče označevanje obstajati dobro ime znaka tožeče stranke v razmerju do njenih strank.

59

Poleg tega je treba ugotoviti, da je UUNT na obravnavi navedel, da ne misli, da je pravilo de minimis upoštevno, čemur je tako sledilo enako razlogovanje, kot ga je podal odbor za pritožbe, ki je v točki 33 izpodbijane odločbe napisal „ne glede na morebitni minimalni prag“. Zato je odbor za pritožbe preprosto menil, da je bil obseg dokazanega dobrega imena precej omejen in ne glede na morebitni minimalni prag ni bil primeren za to, da bi bilo v okoliščinah obravnavanega primera brez nevarnosti za napako mogoče sklepati, da so dejavnosti trženja ustvarjale dobro ime, ki se zahteva pri upoštevni javnosti.

60

Iz zgoraj navedenega – drugače kot zatrjuje tožeča stranka – sledi, da ni odbor za pritožbe nikoli od nje zahteval, naj dokaže minimalni prag dobrega imena njene oznake. Odbor za pritožbe je namreč zahteval le dokaz obstoja dobrega imena kot prvega pogoja delikta zlorabe znaka, saj zaradi neizpolnitve tega pogoja po mnenju sodišč Združenega kraljestva ne bi bilo treba preizkusiti preostalih pogojev navedenega delikta in bi ta neizpolnitev pomenila takojšnjo zavrnitev tožbe zoper zavajajoče označevanje (zadeva Assos of Switzerland Roger Maier v Asos Asos.com (2013) EWHC 2831 (ch)).

61

Drugi očitek je zato treba zavrniti.

62

V zvezi s tretjim očitkom, ki se nanaša na domnevno napačno opredelitev upoštevne javnosti, tožeča stranka opozarja, da je treba v okviru tožbe zoper zavajajoče označevanje upoštevati ugled in dobro ime, pridobljeno pri vseh strankah, to je pri poklicnih strankah in končnih potrošnikih. Odbor za pritožbe pa naj ne bi upošteval zadevnih poklicnih strank, ki so v tej zadevi zajemale trgovce na drobno, trgovce na debelo in uvoznike s sedežem v Združenem kraljestvu, saj so ti kupovali proizvode z neregistrirano prejšnjo znamko.

63

Tožeča stranka trdi, da so promocija in oglaševanje njenega postopka potrjevanja skladnosti, nakupi proizvodov s strani trgovcev na drobno in trgovcev na debelo ter uvoz podjetij s sedežem v Združenem kraljestvu dokaz za obstoj dobrega imena njene oznake.

64

UUNT tej argumentaciji nasprotuje.

65

Spomniti je treba, da je v zvezi z upoštevno javnostjo iz nacionalne sodne prakse razvidno, da je treba v primeru delikta zlorabe znaka zavajajočo predstavitev proizvodov in storitev tožene stranke v tožbi zoper zavajajoče označevanje presojati glede na stranke vlagatelja navedene tožbe, to je glede na stranke tožeče stranke (zgoraj v točki 34 navedena sodba LAST MINUTE TOUR, EU:T:2009:196, točka 60).

66

Lastnina, ki je zaščitena s tožbo zoper zavajajoče označevanje, se namreč ne nanaša na besedo ali ime, katerega uporaba s strani tretjih oseb je omejena, ampak na same stranke, na katere vpliva sporna uporaba, saj ima ugled znamke moč privabljanja strank in pomeni merilo, na podlagi katerega je mogoče razlikovati med uveljavljenim in novim podjetjem (zgoraj v točki 34 navedena sodba LAST MINUTE TOUR, EU:T:2009:196, točka 61).

67

V obravnavanem primeru se je odbor za pritožbe v točki 33 izpodbijane odločbe skliceval na „stranke vlagatelja ugovora, ki kupujejo proizvod, katerega skladnost je potrjena [kot] halal“. Navesti je treba, da ni odbor za pritožbe nikoli trdil, da upoštevno javnost sestavljajo zgolj končni potrošniki. Ugotoviti je namreč treba, da so posredniki, torej trgovci na drobno, trgovci na debelo in uvozniki, kupovali proizvode z oznako tožeče stranke in so torej iz istega naslova kot končni potrošniki sestavljali „stranke osebe, ki ugovarja registraciji“ ter torej niso bili izključeni iz pojma upoštevne javnosti.

68

Splošno sodišče poleg tega navaja, da je odbor za pritožbe preučil dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, to je seznam malezijskih izvoznikov in evropskih uvoznikov, carinske deklaracije glede ene pošiljke, trgovski račun v zvezi z njo ter račune, naslovljene na trgovce na drobno. Iz prej navedenega – drugače kot trdi tožeča stranka – sledi, da je odbor za pritožbe upošteval tudi poklicne stranke.

69

Tretji očitek je zato treba zavrniti.

70

Tožeča stranka navaja, da odbor za pritožbe pri presoji dokazov, ki mu jih je predložila, ni upošteval niti pomembnosti, ki jo poklicne stranke in končni potrošniki – muslimani ali ne – pripisujejo njeni znamki, niti njenega obsega v Združenem kraljestvu, niti njene svetovne in mednarodne dejavnosti.

71

Po mnenju tožeče stranke odbor za pritožbe napačno ni upošteval ciljne skupine potrošnikov njene znamke in njenega programa potrjevanja skladnosti, to je muslimanskih potrošnikov, in zato nikjer v izpodbijani odločbi ni bilo dobro ime njene oznake obravnavano z vidika teh potrošnikov, za katere je značilnost halal nekega proizvoda odločilen in glavni dejavnik pri odločitvi za nakup.

72

Poleg tega naj bi odbor za pritožbe našel številne oglase v nekem dnevniku, ki so bili objavljeni pred prijavo znamke Skupnosti in od katerih je bila večina usmerjena na malezijski izvozni trg ter so bili objavljeni in razširjani v Združenem kraljestvu. Zato naj bi oglasi v tem dnevniku zagotovo ustvarjali neko obliko ugleda in dobrega imena zadevne oznake pri upoštevni javnosti in gospodarskih subjektih v Združenem kraljestvu.

73

UUNT tej argumentaciji nasprotuje.

74

Ugotoviti je treba, da – kot je odbor za pritožbe navedel v točki 29 izpodbijane odločbe – se obstoj dobrega imena načeloma dokaže s tem, da se predloži dokaz o poslovni in oglaševalski dejavnosti, o računih strank itd. Dokaz o resni poslovni dejavnosti, katere posledica sta pridobitev ugleda in širjenje poslovnih stikov, naj bi bil na splošno dovolj za dokaz dobrega imena.

75

V zvezi s tem, na prvem mestu, Splošno sodišče meni, da je primerno preučiti, kako poklicne stranke in končni potrošniki, muslimani in nemuslimani, zaznavajo oznako tožeče stranke. Na drugem mestu, treba bo preučiti dokaze, kot so oglasi, dogodki, podatki v zvezi z njeno mednarodno dejavnostjo, s katerimi se dokazuje obseg znamke v Združenem kraljestvu.

76

Na prvem mestu, glede tega, kako muslimanski potrošniki zaznavajo kateri koli znak, ki označuje, ali so neki proizvodi v skladu s šeriatskim pravom, je treba ugotoviti, da tovrstni znak lahko še posebej pritegne pozornost navedenih potrošnikov. Vendar bodo ti najprej pozorni na proizvod kot tak in na prepoznavno znamko, ki ga označuje, in šele nato se bodo prepričali, ali ta proizvod spoštuje dieto halal, s tem, da bodo iskali znak, ki to potrjuje, to je ali neregistrirano prejšnjo znamko ali drug enakovreden znak. Tako bodo ti potrošniki opazili oznako tožeče stranke, vendar šele po tem, ko bodo zaznali druge znake na proizvodu ali storitvi.

77

Poudariti je torej treba – kot je navedel odbor za pritožbe – da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo, da so muslimanski potrošniki poznali zadevno oznako in da je ta lahko vplivala na njihovo odločitev za nakup.

78

UUNT je na obravnavi trdil, da je leta 2010 trg halal v Združenem kraljestvu ustvarjal zelo visok promet zaradi zelo velike muslimanske skupnosti. Vendar malezijski proizvodi, ki imajo oznako tožeče stranke, niso edini proizvodi halal, proizvedeni na svetu, in tudi niso edini proizvodi halal, ki se tržijo v Združenem kraljestvu. Zato je obstoj dokaza, ki med drugim temelji na prometu, da so muslimanski potrošniki v Združenem kraljestvu poznali posebno oznako tožeče stranke in so jo aktivno iskali na proizvodih halal, ki so bili z njo opremljeni, nujen za ugotovitev obstoja dobrega imena navedene oznake.

79

V zvezi z zaznavanjem oznake tožeče stranke s strani nemuslimanskih potrošnikov je treba navesti, da je ta na obravnavi izjavila, da zato, ker je Združeno kraljestvo večkulturna družba, so vsi, vključno z navedenimi potrošniki, popolnoma poznali pomen besede „halal“.

80

Po mnenju tožeče stranke nemuslimanski potrošniki njeno oznako razlagajo kot simbol kakovosti, ne le kot simbol skladnosti s šeriatskim pravom. V zvezi s tem se sklicuje na oglaševalske slogane v nekem dnevniku, kot so „The mark of Quality, Hygiene & Safety“, „Peace of mind for non-Muslims too“ in „Besides the Brand, There’s One Symbol You Can Trust“. Na obravnavi je podrobno navedla, da je bil navedeni dnevnik na voljo povsod po svetu v papirni in elektronski različici in da ni bil dostopen le naročnikom, kot je odbor za pritožbe napačno navedel v točki 38 izpodbijane odločbe. Zato naj bi navedeni odbor napačno sklepal, da potrošniki, ki niso imeli diete halal, niso poznali prejšnje znamke in da je bilo zato težje dokazati njeno dobro ime. Tožeča stranka se sklicuje tudi na številne članke, objavljene v tem dnevniku, in na več internetnih strani. Nazadnje navaja, da je sodelovala na dveh dogodkih v Združenem kraljestvu, na katerih je promovirala svojo oznako.

81

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s sodno prakso člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 ne nanaša na „resno in dejansko“ uporabo znaka, navedenega v utemeljitev ugovora, in da nič v besedilu člena 42(2) in (3) navedene uredbe ne kaže na to, da se za tak znak uporablja zahteva po dokazu resne in dejanske uporabe. Vendar se mora znak, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, zato da bi oviral registracijo novega znaka na podlagi zgoraj navedenega člena, učinkovito uporabljati v gospodarskem prometu v dovolj znatnem obsegu (sodba z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, ZOdl., EU:C:2011:189, točka 159).

82

Glede tega, kdaj je treba dokazati dobro ime na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, je upoštevni datum dan vložitve prijave znamke Skupnosti, zoper katero je bil vložen ugovor (zgoraj v točki 56 navedena sodba Golden Elephant Brand, EU:T:2010:505, točka 99). Zato je upoštevni datum v obravnavanem primeru 25. maj 2010. Splošno sodišče tako ugotavlja, da več dokazov, ki jih navaja tožeča stranka, ni mogoče upoštevati v zvezi z upoštevnim obdobjem.

83

V obravnavanem primeru je vsekakor treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da tožeča stranka ni dokazala pomembne uporabe navedene oznake. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč ne dokazujejo moči njene oznake za privabljanje strank in zato ne dokazujejo dobrega imena navedene oznake. Tožeča stranka ni predložila dokaza, s katerim bi bilo mogoče razumeti, kako zadevna javnost zaznava to oznako. Dokazala je, da je zagotovila oglaševanje in razširjanje njene oznake, vendar ni predložila dokazov v zvezi s tem, kako jo zaznavajo muslimanski in nemuslimanski potrošniki.

84

Nazadnje je treba glede tega poudariti – kot je storil UUNT – da je od vseh organizacij halal, na katere se je tožeča stranka obrnila za potrditev, da jim je njena oznaka znana, odgovorila le ena organizacija, kar jasno ne zadostuje za dokaz dobrega imena navedene oznake.

85

Na drugem mestu, ugotoviti je treba, ali je odbor za pritožbe pravilno preučil dokaze, s katerimi se želi dokazati obseg neregistrirane prejšnje znamke v Združenem kraljestvu.

86

Prvič, opozoriti je treba, da je tožeča stranka glede prometa v zvezi z „Global Halal food market“ (svetovni trg za hrano halal) predložila dejanske številke, ki se nanašajo na leta 2004, 2005 in 2009, in številke, predvidene za leto 2010, ki se nanašajo med drugim na Francijo in Združeno kraljestvo.

87

Vendar kot poudarja odbor za pritožbe v točki 34 izpodbijane odločbe, imajo te številke zgolj majhno dokazno vrednost, saj iz njih ni mogoče ugotoviti, kakšen odstotek prodaje proizvodov je bil v upoštevnem obdobju izveden s proizvodi, na katerih je prejšnji znak. V zadevnem dokumentu je namreč navedeno, da je na „večini proizvodov“ prejšnja znamka, da število podjetij, ki so v Maleziji potrjena kot podjetja halal, „še naprej vsako leto narašča (…)“ in da je potencial teh podjetij, ki izvažajo v svet, zlasti v Evropo, „ogromen“. Teh številk zaradi njihove nenatančnosti torej ni mogoče upoštevati, saj v skladu s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009 uporaba znamke ne more biti dokazana z verjetnimi elementi ali domnevami (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2013, Dimian/UUNT – Bayer Design Fritz Bayer (Baby Bambolina), T‑581/11, EU:T:2013:553, točka 29).

88

Drugič, tožeča stranka je glede seznama malezijskih izvoznikov in evropskih uvoznikov v zvezi z Združenim kraljestvom omenila tri subjekte. Predložila je tudi izvozno deklaracijo 1892 embalaž živil, izdano v korist nekega uvoznika, z dne 10. maja 2008. Oznaka je bila na 1600 embalažah nekega proizvoda. Poleg tega je predložila trgovski račun, izdan v korist drugega uvoznika, z dne 5. maja 2010, ki se nanaša na 14 različnih proizvodov, od katerih je imel eden oznako na 85 njegovih embalažah.

89

Najprej je glede trgovskega računa, izdanega v korist nekega uvoznika, z dne 5. maja 2010 odbor za pritožbe v točki 35 izpodbijane odločbe pravilno menil, da se zaradi njegovega datuma postavlja vprašanje, ali so bili proizvodi, na katere se sklicuje, na voljo potrošnikom v Združenem kraljestvu pred upoštevnim obdobjem, to je pred dnem prijave znamke Skupnosti. V vsakem primeru in celo ob upoštevanju tega trgovskega računa, je treba upoštevati le 85 embalaž proizvoda, na katerem je bila oznaka tožeče stranke. Število 85 embalaž pa je količina, ki je očitno nezadostna za dokaz, da je upoštevna javnost poznala navedeno oznako.

90

Enako velja za 1600 embalaž proizvoda, ki ga je uvozila druga družba. Tožeča stranka je namreč dokazala prodajo v Združenem kraljestvu le za skupno 1685 proizvodov, ki so imeli embalažo z njeno oznako, v letih 2008 in 2010 – z negotovostjo glede datuma glede prodaje 85 proizvodov leta 2010, kot je odbor za pritožbe pravilno navedel v točki 35 izpodbijane odločbe. Taka količina je dejansko zanemarljiva in torej ne more zadoščati za dokaz, da je upoštevna javnost poznala navedeno oznako.

91

Tretjič, glede seznama trgovcev na drobno je treba opozoriti, da je tožeča stranka navedla supermarkete v Birminghamu (Združeno kraljestvo), Manchestru (Združeno kraljestvo), Londonu (Združeno kraljestvo), Croydonu (Združeno kraljestvo), Romfordu (Združeno kraljestvo), Enfieldu (Združeno kraljestvo), Surreyju (Združeno kraljestvo), velike trgovine v Londonu, Birminghamu in Manchestru ter verige supermarketov v številnih krajih v Združenem kraljestvu.

92

Glede velikih trgovin tožeča stranka omenja promocijo malezijske kuhinje, ki jo je malezijska oglaševalska agencija tam opravila med 11. in 19. septembrom 2010. V zvezi s tem citira članek z naslovom „Our food a hit at Selfridges“ (uspeh naših proizvodov pri Selfridges), objavljen v nekem dnevniku 15. septembra 2010, v katerem je izrecno navedeno, da se je navedena promocija začela v soboto, to je 11. septembra 2010. Ugotoviti je tako treba, kot poudarja odbor za pritožbe v točki 36 izpodbijane odločbe, da ta članek ne dokazuje obsega morebitne prodaje pred obdobjem, ki je upoštevno v obravnavanem primeru. Celo če bi se navedeni članek skliceval na promocijo 22.000 prehranskih proizvodov od 16 družb, na podlagi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali so bili prodajani pred ali po upoštevnem obdobju.

93

Poleg tega je glede verige supermarketov tožeča stranka omenila, da je leta 2007 obstajal teden promocijskih dogodkov v zvezi z oglaševalsko kampanjo za obisk Malezije. Vendar je treba ugotoviti, kot je odbor za pritožbe pravilno poudaril v točki 36 izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni predložila dokazov niti glede promoviranih proizvodov niti glede tega, ali so se ti nanašali na njeno oznako, kar ne omogoča ugotovitve, ali so se ti dejansko prodajali.

94

Navesti je tudi treba, da iz seznama trgovcev na drobno in slik nekaterih proizvodov, ki jih ti prodajajo in ki imajo oznako tožeče stranke, ni mogoče razbrati resničnega obsega njihove prodaje in tega, ali jih upoštevna javnost pozna. Poleg tega iz tega seznama ni mogoče razbrati datuma prodaje navedenih proizvodov.

95

Četrtič, opozoriti je treba, da je tožeča stranka glede dogodkov, omenjenih v točki 80 zgoraj, pri katerih je sodelovala, predložila le dve sliki v zvezi s prospektom „Malaysia – Your Reliable Trading Partner“ (Malezija – vaš zanesljivi poslovni partner) in njeno stojnico leta 2007. Kot je odbor za pritožbe poudaril v točki 37 izpodbijane odločbe, iz teh slik ni mogoče razbrati vpliva, ki ga je udeležba tožeče stranke na navedenih dogodkih imela na poklicne stranke in končne potrošnike v Združenem kraljestvu.

96

V okviru drugega dela edinega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti trditev, ki jih je tožeča stranka navedla za dokaz, da je odbor za pritožbe napačno presodil dokaze, predložene v dokaz ugleda in dobrega imena neregistrirane prejšnje znamke v Združenem kraljestvu.

97

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da v obravnavanem primeru ni bil dokazan obstoj dobrega imena neregistrirane prejšnje znamke v Združenem kraljestvu. Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

98

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov, ki jih je priglasil UUNT, v skladu z njegovimi predlogi.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo: