I.

Uvod

1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) na podlagi člena 267 PDEU, se nanaša na razlago člena 2(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1430/79 z dne 2. julija 1979 o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev, ( 2 ) kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 3069/86 z dne 7. oktobra 1986 ( 3 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 1430/79), in člena 236(2), tretji pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti ( 4 ) (v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med YX in Logística i Gestió Caves Andorranes i Vidal SA, nekdanjo Caves Andorranes SA (v nadaljevanju: Caves Andorranes), družbo andorskega prava, ter ministre de l’Économie, des Finances et de la Relance (minister za gospodarstvo, finance in oživitev gospodarstva, Francija) in directeur général des douanes et droits indirects (generalni direktor za carine in posredne davke, Francija) v zvezi s povračilom neupravičeno pobranih carinskih dajatev po uradni dolžnosti. Zadevne carinske dajatve so bile naložene zaradi nepravilne uporabe carinskih pravil, ki je bila odkrita in popravljena šele več let pozneje. Francoski organi v zvezi s tem v bistvu trdijo, da niso mogli sami opredeliti podjetij, ki jih zadeva ta upravna praksa, in določiti zneskov, ki jih je bilo treba povrniti. Poleg tega menijo, da za pravico zahtevati povračilo veljajo roki, določeni v carinskih predpisih. Družba Caves Andorranes s tožbo zoper zavrnitev povračila zadevnih carinskih dajatev izpodbija te trditve.

3.

Stranke v sporu o glavni stvari so torej izrazile različna stališča tako v zvezi z obsegom obveznosti glede izvedbe preiskave, ki jih imajo carinski organi, kot v zvezi z zastaralnim rokom treh let, ki ga pravo Unije določa za upravni postopek povračila. Ta zadeva je za Sodišče priložnost, da odloči o nujnosti vzpostavitve stanja, skladnega s pravom Unije, v korist podjetja, ki mu je nastala škoda, tudi če je od upravnega prekrška minilo že veliko časa. Sodišče bo moralo v sodbi pojasniti, kako je ta cilj mogoče uskladiti z interesi pravne varnosti in pravilnega delovanja carinske uprave.

II.

Pravni okvir

A.

Uredba (ES) št. 1430/79

4.

V deveti uvodni izjavi Uredbe št. 1430/79 je bilo navedeno:

5.

Člen 1 te uredbe je določal:

6.

Člen 2 navedene uredbe je določal:

7.

Člen 15, prvi odstavek, te uredbe je določal:

8.

Člen 16, drugi odstavek, Uredbe št. 1430/79 je določal:

9.

Ta uredba je bila razveljavljena s členom 251 carinskega zakonika Skupnosti.

B.

Carinski zakonik Skupnosti

10.

Člen 236 carinskega zakonika Skupnosti je določal:

11.

Ta zakonik se je v skladu s svojim členom 253, drugi odstavek, uporabljal od 1. januarja 1994.

12.

Navedeni zakonik je bil razveljavljen s členom 186 Uredbe (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) (UL 2008, L 145, str. 1), ki je bila razveljavljena s členom 286 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, in popravek v UL 2016, L 267, str. 2, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).

C.

Carinski zakonik Unije

13.

Člen 116 carinskega zakonika Unije določa:

14.

Člen 117(1) tega zakonika določa:

15.

Člen 121 navedenega zakonika, naslovljen „Postopek pri povračilu in odpustu“, v odstavku 1 določa:

16.

Določbe carinskega zakonika Unije iz prejšnjih treh točk teh sklepnih predlogov se v skladu z njegovim členom 288(2) uporabljajo od 1. maja 2016.

III.

Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

17.

Andorski uvozniki so med letoma 1988 in 1991 prek družbe Ysal, ki je carinski zastopnik s sedežem v Franciji, v Andoro uvozili blago, med drugim iz tretjih držav. Za ta uvoz je bilo treba v Franciji plačati carinske dajatve. Francoski carinski organi so namreč takrat zahtevali, da se blago iz tretjih držav, namenjeno v Andoro, sprosti v prosti promet, ko prečka francosko ozemlje.

18.

Evropska komisija je 23. januarja 1991 objavila obrazloženo mnenje COM(90) 2042 final, v katerem je na eni strani ugotovila, da Francoska republika s tem, da je določila tako zahtevo po sprostitvi v prosti promet, ( 5 ) ni izpolnila obveznosti na podlagi nekaterih določb (tedanjega) prava Skupnosti, in na drugi strani to državo članico pozvala, naj se s tem obrazloženim mnenjem uskladi v roku 30 dni.

19.

Iz spisa, ki ga ima Sodišče, je razvidno, da je ministère de l’Économie, des Finances et du Budget (ministrstvo za gospodarstvo, finance in proračun, Francija) 6. junija 1991 v Journal officiel de la République française (uradni list Francoske republike) objavilo obvestilo izvoznikom, s katerim je odpravilo to zahtevo po sprostitvi v prosti promet.

20.

Družba Ysal je 20. maja 2008 pri tribunal d’instance (okrajno sodišče) vložila tožbo proti francoski carinski upravi, da bi dosegla povračilo carinskih dajatev, ki naj bi jih ta uprava neupravičeno pobrala iz naslova deklaracij o uvozu v Andoro, vloženih med letoma 1988 in 1991.

21.

To sodišče je s sodbo z dne 15. junija 2010 tožbo družbe Ysal razglasilo za nedopustno zaradi neobstoja procesnega upravičenja in pravnega interesa. Cour d’appel (višje sodišče) je s sodbo z dne 13. decembra 2011 to sodbo potrdilo. Cour de cassation (kasacijsko sodišče) je s sodbo z dne 21. januarja 2014 zavrnilo kasacijsko pritožbo, ki jo je vložila družba Ysal.

22.

Navedeni andorski uvozniki, v pravice katerih sta vstopili družba Caves Andorranes in oseba YX, so na neopredeljen datum družbi Ysal povrnili carinske dajatve, ki jih je ta plačala v njihovem imenu.

23.

Družba Caves Andorranes in oseba YX sta 16. julija 2015 pri tribunal de grande instance de Toulouse (okrožno sodišče v Toulousu, Francija) proti francoski carinski upravi vložili tožbo za plačilo zneska, ki ustreza carinskim dajatvam, ki jih je ta uprava neupravičeno pobrala. To sodišče je s sodbo z dne 4. julija 2017 zavrnilo zahtevke družbe Caves Andorranes in osebe YX.

24.

Cour d’appel de Toulouse (višje sodišče v Toulousu, Francija) je s sodbo z dne 10. februarja 2020 to sodbo potrdilo. V zvezi s tem je ugotovilo, da mora imeti carinska uprava, da bi izvedla povračilo po uradni dolžnosti, določeno v členu 2(2) Uredbe št. 1430/79 in členu 236(2), tretji pododstavek, carinskega zakonika Skupnosti, na voljo podatke, potrebne za določitev zneska dajatev, ki jih je treba povrniti, in identiteto vsakega zavezanca, ne da bi ji bilo treba opraviti nesorazmerne poizvedbe.

25.

Družba Caves Andorranes in oseba YX sta pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki je predložitveno sodišče, zoper to sodbo vložili kasacijsko pritožbo, v utemeljitev katere v bistvu trdita, da je Cour d’appel de Toulouse (višje sodišče v Toulousu) s sodbo z dne 10. februarja 2020 kršilo člen 2(2) Uredbe št. 1430/79. Obveznost povračila po uradni dolžnosti, določena v tem členu, naj bi bila odvisna le od spoštovanja roka treh let od datuma pošiljanja sporočila o carinskih dajatvah dolžniku. Nasprotno pa naj navedeni člen ne bi določal, da morajo carinski organi imeti na voljo te podatke o znesku teh dajatev in identiteti vsakega zavezanca. Cour d’appel de Toulouse (višje sodišče v Toulousu) naj bi torej tej določbi dodalo pogoj, ki ga ta ne vsebuje.

26.

Predložitveno sodišče navaja, da francoska carinska uprava trdi, da lahko po uradni dolžnosti povrne uvozne ali izvozne dajatve le, če ima na voljo vse podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi, da so bile te neupravičeno pobrane in da jih je treba povrniti. Od nje naj ne bi bilo mogoče zahtevati, naj opravi poglobljene poizvedbe za določitev zneska dajatev, ki jih je treba povrniti vsakemu od zadevnih gospodarskih subjektov.

27.

To sodišče se tako sprašuje, ali je treba določbe člena 2(2) Uredbe št. 1430/79 in člena 236(2) carinskega zakonika Skupnosti razlagati tako, da je pristojni organ dolžan po uradni dolžnosti povrniti carinske dajatve, ki niso zakonsko dolgovane, le če ima za to na voljo vse potrebne podatke oziroma če mu, kadar takih podatkov nima, ni treba opraviti nesorazmernih poizvedb.

28.

Po mnenju predložitvenega sodišča se postavlja tudi predhodno vprašanje, ali lahko carinski organ po uradni dolžnosti povrne znesek po izteku treh let od datuma pošiljanja sporočila o dajatvah dolžniku. Ob upoštevanju sodbe z dne 14. junija 2012, CIVAD (C-533/10, EU:C:2012:347, točka 21), v kateri je Sodišče razsodilo, da člen 236(2), prvi pododstavek, carinskega zakonika Skupnosti določa triletni rok za povračilo carinskih dajatev, ki niso zakonsko dolgovane, se to sodišče sprašuje, ali je treba člen 2(2) Uredbe št. 1430/79 razlagati tako, da pristojni organi po izteku tega roka ne bi več mogli povrniti dajatev po uradni dolžnosti, tudi če se ugotovi, da so v tem roku ugotovili, da dajatve niso bile zakonsko dolgovane.

29.

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

IV.

Postopek pred Sodiščem

30.

Predložitvena odločba z dne 13. marca 2024 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 17. marca 2024.

31.

Francoska vlada in Komisija sta predložili pisni stališči v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

32.

Sodišče je na upravni seji 5. novembra 2024 odločilo, da se obravnava ne opravi.

V.

Pravna presoja

A.

Uvodna pojasnila

33.

Oblikovanje carinske unije na podlagi člena 28 PDEU poleg uvedbe skupne carinske tarife zahteva tudi poenotenje splošnih carinskih pravil in ustreznih carinskih postopkov za pobiranje, odlog ali oprostitev uvoznih dajatev. Brez tega bi razlike med nacionalnimi carinskimi ureditvami lahko ovirale pretok blaga na enotnem trgu. Prvotni cilj je bila torej harmonizacija carinskih zakonodaj držav članic. Vendar je harmonizacija carinske zakonodaje prek številnih posameznih ureditev različnih področij privedla do pravne razdrobljenosti. ( 6 ) Šele 1. januarja 1994 se je s carinskim zakonikom Skupnosti zakonodaja o enotnem carinskem postopku začela uporabljati na nadnacionalni ravni. Carinski zakonik Unije, ki velja od 9. oktobra 2013, se uporablja od 1. maja 2016. ( 7 ) Nacionalna zakonodaja pa ureja organizacijo carinske uprave, ki je odgovorna za upravno izvajanje carinske zakonodaje Unije.

34.

Opozoriti je treba, da ima Evropska unija v skladu s členom 3(1)(a) PDEU izključno pristojnost v zvezi s carinsko unijo in da se mora carinski zakonik Unije v skladu z njegovim členom 1(1) uporabljati enotno na celotnem carinskem območju Unije. Tako se za pobiranje carinskih dajatev s strani držav članic v imenu Unije za blago, uvoženo na carinsko območje Unije, v skladu z načelom primarnosti prava Unije uporablja le evropska zakonodaja, ( 8 ) kar pomeni, da v obravnavani zadevi zadevna država članica, in sicer Francija, uporablja upoštevne določbe prava Unije, natančneje tiste o tranzitu in povračilu neupravičeno pobranih carinskih dajatev, namesto vseh določb nacionalne zakonodaje, ki bi lahko odstopale od carinskega zakonika Unije.

35.

Navesti je treba, da je dejansko stanje v sporu o glavni stvari nastalo pred več kot 30 leti in da so francoska sodišča obravnavala več zadev. Zato se predložitveno sodišče v svojih vprašanjih sklicuje tako na člen 2(2) Uredbe št. 1430/79 kot na člen 236(2), tretji pododstavek, carinskega zakonika Skupnosti. Ti določbi, ki sta zdaj prevzeti v člen 116(4) v povezavi s členom 121(1) carinskega zakonika Unije, sta se uporabljali ratione temporis v obdobjih, ki jih predložitveno sodišče šteje za upoštevna. V zvezi s tem bi rad poudaril, da se navedene določbe razlikujejo le po ubeseditvi, medtem ko se njihova normativna vsebina ni spremenila. Zato se bom zaradi lažjega razumevanja teh sklepnih predlogov raje skliceval na skupne elemente ureditve o postopku povračila. Tak pristop se mi zdi toliko bolj primeren, ker se razlaga, ki jo priporočam, uporablja tudi za podobne primere, za katere se uporabljajo določbe zdaj veljavnega carinskega zakonika Unije. ( 9 )

36.

Zaradi izčrpnosti naj spomnim, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso postopkovna pravila na splošno uporabljajo za vse spore, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati, drugače kot pri pravilih materialnega prava, ki se običajno razlagajo tako, da se ne nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti. ( 10 ) Za namene te analize je treba kot materialno pravilo šteti določbo, ki določa pogoje, ki urejajo podlago in nastanek pravice do povračila, medtem ko postopkovna pravila vključujejo določbe, ki urejajo pogoje uresničevanja te pravice ter zlasti rok za vložitev zahtevka za povračilo in rok, v katerem organi ugotovijo obstoj ene od okoliščin, ki upravičujejo povračilo.

37.

V obravnavani zadevi se postavlja več pravnih vprašanj, ki so neločljivo povezana. Na splošno jih je mogoče združiti v tri ločene tematske sklope: (i) obseg obveznosti carinskega organa, da po uradni dolžnosti povrne nedolgovane carinske dajatve; (ii) postopek, ki ga je treba uporabiti, kadar obveznost povračila izhaja iz ugotovitve, da ni pravne podlage za zahtevek za plačilo nedolgovanih carinskih dajatev; (iii) zakonodajni namen triletnega roka, določenega v carinskih predpisih. Zaradi jasnosti in racionalnosti predlagam, da se vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, obravnavata skupaj. Obravnaval ju bom v okviru predstavitve teh tematskih sklopov.

B.

Dopustnost

38.

Menim, da je treba pred vsebinsko preučitvijo vprašanj na kratko obravnavati vprašanje dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Tudi če nobena od zainteresiranih strani ne podaja tega ugovora nedopustnosti, se lahko vprašamo, ali je odgovor na vprašanji predložitvenega sodišča potreben za rešitev spora o glavni stvari. Ker carinski predpisi določajo rok treh let za uveljavljanje zahtevkov za povračilo neupravičeno pobranih carinskih dajatev in ker so se dogodki, ki so vzrok za ta spor, zgodili pred več kot 30 leti, se mi ti vprašanji na prvi pogled ne zdita upoštevni.

39.

V skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 11 )

40.

Menim, da vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, nista hipotetični, saj je po mojem mnenju razlaga določb o obveznostih carinskih organov v postopku povračila lahko koristna tudi za razjasnitev vprašanja, ali ima družba Caves Andorranes pravico do odškodnine zaradi kršitve prava Unije v skladu z načeli, določenimi v sodni praksi Sodišča. Nekateri indici kažejo, da bi družba Caves Andorranes lahko sledila temu cilju, vsaj podredno. ( 12 ) Zato bi bili elementi razlage vsakega vprašanja o povračilu neupravičeno pobranih carinskih dajatev po uradni dolžnosti, ki bi izhajali iz prihodnje sodbe Sodišča, lahko koristi za rešitev spora, če bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari uveljavljala odgovornost francoske carinske uprave za morebitno kršitev prava Unije ( 13 ).

41.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, je treba izhajati iz predpostavke, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

C.

Vsebinska presoja

1.

Obveznost carinskega organa, da po uradni dolžnosti povrne nedolgovane carinske dajatve

42.

Carinski predpisi Unije določajo dva različna postopka za povračilo nedolgovanih uvoznih dajatev. Prvi od teh postopkov zahteva, da se v ta namen pri zadevnem carinskem uradu pred iztekom roka treh let od vknjižbe nedolgovanih carinskih dajatev vloži predhodni zahtevek, medtem ko drugi izhaja iz spontanega ukrepanja carinske uprave, ki mora po uradni dolžnosti povrniti te dajatve, kadar v istem roku ugotovi obstoj enega od položajev, ki to upravičujejo.

43.

Obravnavana zadeva se nanaša na drugi postopek. V zvezi s tem je treba najprej navesti, da carinski predpisi določajo splošno obveznost povračila, kadar so izpolnjeni nekateri pogoji, ki jih obravnavam v nadaljevanju. Natančneje, tako iz člena 2(1) Uredbe št. 1430/79 kot iz člena 236(1) carinskega zakonika Skupnosti je razvidno, da „se [dajatve] povrnejo“, medtem ko člen 116(1) carinskega zakonika Unije določa, da se zneski uvoznih dajatev „povrnejo“ iz enega od razlogov, ki so določeni v predpisih.

44.

Med pogoji, ki dajejo pravico do povračila in se ob upoštevanju presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, lahko uporabijo v obravnavani zadevi, je dejstvo, da „carinski dolg ni nastal“, iz člena 2(1) Uredbe št. 1430/79 ali dejstvo, da v trenutku plačila „znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan“, v skladu s členom 236(1) carinskega zakonika Skupnosti. Člen 116(1)(a) carinskega zakonika Unije pa določa povračilo „previsoko obračunanih zneskov uvozne […] dajatve“. Tem določbam je kljub nekoliko različni ubeseditvi skupno, da se nanašajo predvsem na položaj, v katerem je uprava pobrala carinsko dajatev brez zakonske utemeljitve. Ker te določbe določajo pogoje, ki urejajo podlago in nastanek pravice do povračila, so materialna pravila.

45.

Ta materialna pravila je treba razlikovati od postopkovnih pravil, ki imajo odločilno vlogo v tej zadevi. Gre za določbe, navedene v točki 35 teh sklepnih predlogov, katerih normativna vsebina se, kot sem že navedel, ni spremenila, saj v bistvu določajo, da „carinski organi po službeni dolžnosti povrnejo dajatve, če v tem roku sami ugotovijo, [da so pogoji za tako pobudo izpolnjeni]“. Za razlago teh predpisov moram navesti nekaj pripomb. Zato bom uporabil metode razlage, priznane v sodni praksi Sodišča. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je. Tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago. ( 14 )

46.

Na podlagi teh preudarkov se mi zdi, da sámo besedilo teh določb („po uradni dolžnosti“) potrjuje, prvič, da mora carinska uprava ravnati na lastno pobudo in, drugič, da se je moral dogodek, ki jo je opozoril, da so bile carinske dajatve neupravičeno pobrane, zgoditi znotraj roka treh let („v tem roku“). Po mojem mnenju je očitno, da se ti predpisi ne smejo razumeti tako, da mora biti sámo povračilo izvedeno v tem roku.

47.

S kontekstualnega vidika se mi zdi, da to razlago o povračilu po uradni dolžnosti potrjuje branje določb o prvem postopku povračila nedolgovanih uvoznih dajatev, to je postopku na podlagi zahtevka. V skladu s to ureditvijo se „[p]ovračilo […] odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka treh let“ ( 15 ), šteto od dneva, ki je glede na uporabljeno različico dan, „ko je organ, pristojen za pobiranje, vknjižil navedene dajatve“, dan „posredovanja sporočila teh dajatev dolžniku“ ali dan „obvestila o carinskem dolgu“. Ta rok se izjemoma podaljša, če udeleženi dokaže, da zahtevka v navedenem roku ni mogel vložiti zaradi nepredvidljivega dogodka ali višje sile.

48.

Če se zanemarijo razlike, povezane z ubeseditvijo zadevnih določb, je očitno, da je zakonodajalec Unije z ureditvijo tega postopka povračila prav tako želel določiti triletni rok, v katerem morajo organi ugotoviti, da so bile carinske dajatve pobrane nepravilno. Povedano drugače, v okviru tega postopka je zahtevek, ki ga vloži dolžnik, sredstvo, na podlagi katerega se organi seznanijo z okoliščinami, v katerih nastane pravica do povračila in zaradi katerih morajo ukrepati. Nasprotno pa branje navedenih določb kaže, da ta postopek ne določa natančnega roka za izvedbo povračila. Logika, na kateri temelji ureditev obeh postopkov, predstavljenih v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, je torej zelo podobna.

49.

Zato bi uprava, če bi bil tak zahtevek vložen tik pred iztekom triletnega roka, lahko seveda naknadno, se pravi po izteku tega roka, izvedla povračilo, ne da bi kršila carinske predpise Unije. Sodna praksa Sodišča potrjuje to razlago, saj je Sodišče v sodbi C & J Clark International odločilo, da iz člena 236 carinskega zakonika Skupnosti izhaja, da se „načeloma in razen v primeru nepredvidljivega dogodka ali višje sile […] povračilo dajatev, ki niso bile zakonito dolgovane ob njihovem plačilu, po izteku roka treh let od pošiljanja sporočila o znesku teh dajatev dolžniku lahko izvede le, če je dolžnik v tem roku veljavno vložil zahtevek v tem smislu pri nacionalnih carinskih organih“. ( 16 )

50.

Poleg tega je Sodišče v starejši sodbi CIVAD, ki se je nanašala na položaj, v katerem je bil zahtevek za povračilo vložen po izteku navedenega roka, to je prepozno, odločilo, da „gospodarski subjekt […] načeloma ne more več zahtevati povračila protidampinških dajatev, ki jih je plačal […] in za katere je triletni rok iz člena 236(2) carinskega zakonika že potekel“. ( 17 ) Glede na ta pojasnila je očitno, da zadevni predpisi predpostavljajo, da se morajo organi v tem roku seznaniti z neobstojem pravne podlage za pobiranje uvoznih dajatev, kar velja tako za povračilo po uradni dolžnosti kot za povračilo na podlagi zahtevka. Nasprotna razlaga, v skladu s katero bi moralo biti sámo povračilo omejeno s triletnim rokom, bi povzročila ugasnitev pravice do povračila glede na hitrost, s katero ukrepajo upravni organi, kar bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo.

51.

V obravnavani zadevi ni sporno, da v triletnem roku ni bil vložen noben zahtevek za povračilo. Ob tem se postavlja vprašanje, katere pravne zahteve morajo biti izpolnjene za ukrepanje carinskih organov. Med drugim je treba pojasniti, kakšno stopnjo gotovosti morajo imeti glede pravice državljana do povračila neupravičeno pobranih carinskih dajatev. To vprašanje bom podrobneje obravnaval po tem, ko bom na kratko pojasnil namen triletnega obdobja iz zadevnih predpisov.

2.

Namen triletnega zastaralnega roka

52.

Kot je Sodišče navedlo v sodbi CIVAD, je zgoraj navedeno triletno obdobje zastaralni rok, to je zakonsko določen rok, v katerem lahko upnik uveljavlja pravico do povračila. Iztek tega roka načeloma povzroči izgubo te pravice. Po mnenju Sodišča je tak triletni zastaralni rok razumen, saj v praksi ne onemogoči ali čezmerno oteži uresničevanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. ( 18 )

53.

Sodišče je menilo, da je tak zastaralni rok v interesu pravne varnosti, ki hkrati varuje stranko in zadevni organ ter tako stranki ne onemogoča uresničevanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. Nazadnje je Sodišče ugotovilo, da carinski predpisi sicer določajo nekatere izjeme od triletnega roka, na primer v primeru višje sile, vendar je pri tem opozorilo, da se povračilo plačanih uvoznih ali izvoznih dajatev odobri le pod določenimi pogoji in v posebej določenih primerih. Ker je tako povračilo izjema od običajne ureditve uvoza in izvoza, je zato treba določbe o njem razlagati ozko. ( 19 )

54.

Sodna praksa, navedena v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, se nanaša na določbe, ki urejajo povračilo carinskih dajatev na podlagi zahtevka, ki ga vloži gospodarski subjekt. Vendar se mi zdi, da se isto razlogovanje, ki temelji na pravni varnosti, lahko uporabi za triletni rok za postopek povračila po uradni dolžnosti, zaradi česar se po analogiji uporabljajo vsa načela razlage, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodne prakse.

3.

Stopnja gotovosti, ki jo morajo imeti carinski organi, in postopek, ki se uporabi za povračilo

55.

Predpisi, navedeni v točki 35 teh sklepnih predlogov, ki urejajo postopkovne vidike povračila neupravičeno pobranih carinskih dajatev, določajo, da „carinski organi po službeni dolžnosti povrnejo dajatve, če sami ugotovijo, da gre za enega od položajev[, ki dajejo tako pravico]“ ( 20 ), pri čemer se postavlja vprašanje, na kaj točno se nanaša ta „ugotovitev“ in kakšna stopnja gotovosti je zahtevana glede obstoja pravice do povračila.

56.

Po mojem mnenju besedilo upoštevnih materialnih določb, navedenih v točki 44 teh sklepnih predlogov, ne pušča nobenega dvoma o tem, da mora seznanjenost carinskih organov zajemati okoliščine, ki dajejo pravico do povračila. To konkretno vključuje seznanjenost z bistvenimi podatki, in sicer izvedenimi carinskimi transakcijami, identiteto podjetij, na katera se nanašajo te transakcije, nakazanimi zneski in seveda neobstojem carinskega dolga. ( 21 )

57.

Ko imajo te podatke, so carinski organi dolžni izvesti povračilo in nimajo nobene diskrecijske pravice. V zvezi s tem in v nasprotju s tem, kar predlaga Komisija, ni mogoče jasno razlikovati med dejansko ugotovitvijo, da so pogoji za povračilo izpolnjeni, in obveznostjo ugotovitve, razen če bi se pri tem pojmu „povračilo po uradni dolžnosti“ odvzel vsakršen lasten pomen. Kadar je carinska uprava seznanjena s podatki, navedenimi v prejšnji točki teh sklepnih predlogov, je treba ugotoviti, da ima obveznost, da po uradni dolžnosti ugotovi in povrne dajatve. Pogoj za ugotovitev v ožjem pomenu besede po mojem mnenju sovpada z obveznostjo ugotovitve pod nekaterimi pogoji. Nasprotna razlaga, ki bi temeljila na neobstoju kakršne koli obveznosti carinskega organa, da po uradni dolžnosti ugotovi, da se lahko nek znesek povrne, bi privedla do izključitve vsakršnega sodnega nadzora in posledično vsakršne obsodbe za kršitev te obveznosti, ker je kršitev neobstoječe obveznosti po definiciji nemogoča. Ta rezultat bi bil v nasprotju s ciljem povračila po uradni dolžnosti, ki temelji na splošni obveznosti povračila dajatev, pobranih v nasprotju s pravili prava Unije.

58.

Vendar je bistveno vprašanje, kako morajo carinski organi pridobiti za to potrebne informacije, zlasti ali zadostuje, da jim te informacije pošljejo na primer zadevna podjetja ali pa morajo biti ti organi bolj proaktivni in opraviti poizvedbe, da bi zadeve bolj razjasnili. Očitno je, da to, da carinski organi po uradni dolžnosti ugotovijo, da so pogoji za povračilo izpolnjeni, gotovo ni rezultat naključja in od njih vedno zahteva določeno aktivno ravnanje. Podrobna pravila delovanja carinskih organov in to, koliko morajo biti proaktivni, bom analiziral v nadaljevanju. V tej fazi lahko z gotovostjo trdim, da bremena zagotavljanja, da se uprava seznani z neobstojem carinskega dolga, ne bi smelo nositi le zadevno podjetje, saj bi to od njega zahtevalo, da v vseh primerih vloži zahtevek za povračilo. Povedano drugače, de facto bi obstajal en sam postopek povračila neupravičeno pobranih carinskih dajatev, čeprav carinski predpisi jasno določajo dva ločena postopka.

59.

Da predpisi o povračilu po uradni dolžnosti ne bi ostali brez vsebine, se mi zdi razumno carinskim organom naložiti obveznost, da sami opravijo poizvedbe za ugotovitev obstoja zgoraj navedenih bistvenih podatkov, da bi se omogočilo povračilo. Ta razlaga temelji tudi na analizi različnih jezikovnih različic izraza „carinski organi sami ugotovijo“, ( 22 ) uporabljenega v zadevnih predpisih, ki nakazujejo na pobudo uprave, se pravi na preiskovalni ukrep za pridobitev informacij. V angleški in španski različici lahko celo izrecno najdemo glagol „odkriti“.

60.

Nacionalni organi imajo pristojnost za izvajanje carinskih kontrol na podlagi carinskih predpisov. ( 23 ) Po tem pojasnilu je treba navesti, da bi morala biti obveznost ugotavljanja dejstev in posledičnega ukrepanja odvisna od zadevnega položaja. Strinjam se s stališčem francoske vlade in Komisije, da carinski organi načeloma ne bi smeli biti dolžni sprejeti nesorazmernih ukrepov, da bi ugotovili identiteto gospodarskih subjektov in zneskov, ki jih je treba povrniti. Vendar želim poudariti, da je moje stališče drugačno, kar zadeva sklepe, ki jih je treba izpeljati iz te ugotovitve. Zahteva po sorazmernosti se nanaša na obstoj razumnega razmerja med, na eni strani, ciljem povračila neupravičeno pobranih carinskih dajatev in, na drugi strani, prizadevanjem, ki ga mora carinska uprava vložiti v dosego tega cilja. Sorazmernost ukrepov carinskega organa se ne sme presojati in abstracto, temveč ob upoštevanju konkretnega položaja, v katerega se umešča povračilo po uradni dolžnosti. Tako bi težji položaj, v katerega bi bilo vpletenih več gospodarskih subjektov, lahko od carinskega organa zahteval temeljitejše ukrepe, ne da bi bili nujno videti nesorazmerni.

61.

V običajnem položaju, ki vključuje samo enega uvoznika, je preverjanje njegove identitete in zneska, ki ga je treba povrniti, za izvedbo povračila po uradni dolžnosti razumen in sorazmeren ukrep. Zakaj ne bi moglo biti tako v posebnem položaju, ki vključuje več gospodarskih subjektov, ki jih je prizadela napačna uporaba carinskih predpisov s strani uprave? V tem zadnjem primeru je to, da ugotovitev, da so pogoji za povračilo izpolnjeni, od carinske uprave zahteva dodaten trud in sredstva, naravna posledica resnosti položaja, ki bi ga ta uprava morala odpraviti, in se tega dejstva samo iz tega razloga ne bi smelo šteti za nesorazmeren ukrep.

62.

Razlogi, ki so privedli do pobiranja previsoko obračunanih zneskov, bi tudi lahko bili med dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri presoji sorazmernosti dodatnih poizvedb, ki jih mora opraviti carinska uprava. Dejstvo, da je z napačno uporabo carinskih predpisov prispevala k preplačanemu znesku, od te uprave torej zahteva bolj proaktiven pristop, da gospodarskemu subjektu povrne preplačane zneske, namesto da čaka in preplačani znesek povrne le, če da pobudo za to ta subjekt. Poleg tega bi rad poudaril, da v nasprotju s tem, kar predlaga francoska vlada, neobstoja povračila po uradni dolžnosti ni mogoče vedno nadomestiti z možnostjo, da gospodarski subjekt uveljavlja pravico do povračila. Ta subjekt se namreč ne zaveda nujno okoliščin, ki povzročijo povračilo, in ne bo vedno mogel vložiti zahtevka v tem smislu.

63.

Ob upoštevanju vseh teh elementov in čeprav je v vsakdanjih upravnih postopkih primerno običajno skrbno ravnanje, tako da upravi ni mogoče očitati, da ni izpolnila dolžnosti skrbnega ravnanja, če se napake pri uporabi carinske zakonodaje odkrijejo le v okviru rednih pregledov, ( 24 ) menim, da resnejše kršitve zahtevajo dodatne ukrepe uprave za ugotovitev točnega obsega obveznosti povračila. Povedano drugače, ukrepi, ki jih mora sprejeti carinska uprava, morajo biti sorazmerni z resnostjo položaja.

64.

Čeprav je za oceno sorazmernosti ukrepov, sprejetih in concreto, pristojno predložitveno sodišče, pa mu Sodišče lahko zagotovi smernice, da mu omogoči izpolnitev te naloge. Glede obravnavane zadeve v nasprotju z zainteresiranimi strankami menim, da francoski organi niso storili vsega, kar je bilo potrebno za dobro uporabo carinskih predpisov. Menim, da je dejstvo, da so slednje več zaporednih let ( 25 ) uporabljali napačno, kar je imelo finančne posledice za veliko število podjetij, okoliščina, ki bi morala francoske organe prisiliti k sprejetju dodatnih ukrepov, da bi po uradni dolžnosti povrnili neupravičeno pobrane carinske dajatve. Svoje stališče bom podrobneje predstavil v nadaljevanju.

65.

Najprej je treba navesti, da je Komisija 23. januarja 1991 objavila obrazloženo mnenje COM(90) 2042 final, v katerem je, na eni strani, ugotovila, da Francoska republika s tem, da je določila zahtevo po sprostitvi v prosti promet za blago iz tretjih držav, namenjeno v Andoro, kadar je prečkalo francosko ozemlje, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi nekaterih določb prava Skupnosti, in, na drugi strani, pozvala francoske organe, naj se s tem obrazloženim mnenjem uskladi v 30 dneh. Poleg tega je iz spisa, ki ga ima Sodišče, razvidno, da je ministère de l’Économie, des Finances et du Budget (ministrstvo za gospodarstvo, finance in proračun) 6. junija 1991 v uradnem listu Francoske republike objavilo obvestilo uvoznikom in izvoznikom, s katerim je odpravilo to zahtevo po sprostitvi v prosti promet. Po mojem mnenju je treba ta odziv francoskih organov razumeti kot dejansko priznanje kršitve carinskih predpisov in željo po uskladitvi z zahtevami iz prava Skupnosti.

66.

Obrazloženo mnenje Komisije ne pušča nobenega dvoma. Dajatve, pobrane na podlagi režima sprostitve v prosti promet, so bile v nasprotju z veljavnimi predpisi in torej niso bile zakonito dolgovane. Zato se lahko ugotovi, da so bili carinski organi o tem na splošno obveščeni oziroma so se tega vsaj zavedali. Podobno je mogoče domnevati, da so se carinski organi spraševali o morebitnem povračilu neupravičeno pobranih carinskih dajatev po uradni dolžnosti ali na podlagi zahtevka, zlasti ker so carinski predpisi določali splošno obveznost povračila, kadar so izpolnjeni pogoji, kot sem že navedel v teh sklepnih predlogih ( 26 ).

67.

Iz uradnega sporočila francoskih organov o spremembi njihove upravne prakse je razvidno, da so se zavedali potrebe po zaščiti interesov zadevnih gospodarskih subjektov, saj so jih o tem izrecno obvestili. V tem okviru je treba opozoriti na dejstvo, da za carinske organe velja obveznost komuniciranja, saj v skladu s členom 14(2) carinskega zakonika Unije „vzdržujejo reden dialog z gospodarskimi subjekti in drugimi organi, vključenimi v mednarodno blagovno menjavo“ ( 27 ). V tej določbi je tudi navedeno, da carinski organi „[s]podbujajo preglednost, tako da dajo carinsko zakonodajo, splošne upravne odločitve in obrazce za zahtevke prosto na razpolago, in sicer – kadar je to izvedljivo – brezplačno in z objavo na spletnih straneh“. Ta določba odraža zahtevi po preglednosti in objavi, s katerima se zagotavlja dobro upravljanje. Navesti je treba, da sta ti zahtevi na ravni gospodarskega mednarodnega prava veljali že v času dejanskega stanja v zadevi v glavni stvari. ( 28 ) Tako je mogoče trditi, da so carinski organi s tem uradnim sporočilom izpolnili svojo minimalno obveznost zagotavljanja informacij o veljavnih predpisih.

68.

Vendar tak pristop gotovo ni bil dovolj, da bi se odpravila nezakonitost položaja, ki je trajal več let, se pravi, da bi se zagotovilo, da podjetja, ki jih je prizadela kršitev prava Unije, za katero so odgovorni francoski organi, lahko dobijo povračilo. Navesti je namreč treba, da so francoski organi v objavljenem mnenju zgolj napovedali odpravo zahteve po sprostitvi v prosti promet v prihodnje, niso pa nič navedli o obravnavi morebitnih pritožb podjetij, ki so v preteklosti utrpela finančno škodo. ( 29 ) To mnenje prav tako ne vsebuje ničesar o možnosti teh podjetij, da neposredno od carinskih organov zahtevajo informacije o obsegu kršitve, ki so jo storili ti organi, ter o možnosti, da prispevajo k razjasnitvi dejstev, povezanih s carinskimi transakcijami, ki se nanašajo nanje, ali po potrebi vložijo zahtevek za povračilo.

69.

V tem uradnem sporočilu ni pojasnjeno, da je do te spremembe upravne prakse carinskih organov v resnici prišlo zaradi posredovanja Komisije, ki jih je opozorila na obstoj kršitve prava Skupnosti. Gospodarski subjekti, ki o teh dogodkih niso bili obveščeni, torej ne bi mogli ugotoviti vzroka za to spremembo upravne prakse. Take informacije pa bi bile nujne, da bi se zadevnim podjetjem omogočilo, da dejansko uveljavljajo svoje pravice. Brez dodatnih ukrepov je obstajalo tveganje, da nekatera podjetja ne vedo za priložnosti, ki se jim ponujajo.

4.

Zahteve, ki izhajajo iz splošnega načela dobrega upravljanja

70.

Tak pristop se mi zdi nezdružljiv z zahtevami, ki izhajajo iz splošnega načela dobrega upravljanja in jih morajo carinski organi spoštovati pri izvajanju prava Unije. ( 30 ) Zlasti menim, da francoski organi niso upoštevali dveh bistvenih obveznosti, katerih spoštovanje je značilno za dobro upravljanje, in sicer, na eni strani, obveznosti obrazložitve upravnih odločb in, na drugi strani, obveznosti pravične obravnave subjektov. ( 31 )

71.

Kot je Sodišče poudarilo v sodni praksi, je obveznost obrazložitve odločb, ki jih sprejmejo nacionalni organi, še posebej pomembna, saj lahko zaradi te obveznosti naslovnik teh odločb brani svoje pravice v najboljših možnih okoliščinah in se lahko ob popolnem poznavanju upoštevnih okoliščin odloči, ali je zoper te odločbe smiselno vložiti pravno sredstvo. Potrebna je tudi za to, da se sodiščem omogoči opravljanje nadzora nad zakonitostjo teh odločb. ( 32 ) Po mojem mnenju ta obveznost obrazložitve velja tudi v primeru, kot je obravnavani, v katerem odločitev uprave, da spremeni svojo upravno prakso, s čimer implicitno priznava kršitev prava Unije, odpira pot zahtevkom za povračilo neupravičeno pobranih carinskih dajatev. Spoštovanje te zahteve po obrazložitvi je še toliko pomembnejše, ker morajo carinski organi izvesti tako povračilo in ker se uporablja triletni rok. ( 33 )

72.

Zdi se mi namreč, da če dovolj natančne in podrobne obrazložitve ne zagotovi sama uprava, ki je seznanjena z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki, povezanimi s to kršitvijo, bo subjekt težko ali celo ne bo mogel uveljavljati nekaterih pravic, podeljenih s pravom Unije, kot je pravica do povračila. Poleg tega je treba v zvezi s tem opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar pravo Unije podeljuje pravice posameznikom, zagotoviti, da se upravičenci lahko seznanijo z vsemi svojimi pravicami in se nanje, če je to potrebno, sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. ( 34 ) Ta zahteva je še posebej upoštevna v razmerju med državljanom in upravo, ki je predmet te zadeve. ( 35 ) Uresničitev takega cilja pa bi bila resno ogrožena, če uprava ne bi navedla bistvenih informacij, kot je nastop dogodka, ki daje pravico do povračila.

73.

Poleg tega je treba opozoriti, da načelo dobrega upravljanja vključuje tudi obveznost pravičnega ravnanja. Načelo pravičnosti je nujno za vzpostavitev vzdušja zaupanja in predvidljivosti v razmerjih med posamezniki in upravo. ( 36 ) To med drugim vključuje zaupanje v zakonitost aktov uprave. ( 37 ) To načelo se šteje za zelo širok pojem, ki je osnova za druga načela upravnega prava Unije, kot so načela nepristranskosti, zakonitosti, varstva legitimnih pričakovanj, prepovedi diskriminacije ter enakega obravnavanja in sorazmernosti. ( 38 )

74.

V zvezi z obravnavanim primerom je očitno, da ker je uprava opustila pomembne informacije o možnosti vložitve zahtevka za povračilo, so bila podjetja, ki so morala neupravičeno plačati carinske dajatve pred spremembo prakse carinske uprave, v slabšem položaju glede na druga podjetja. Če pa bi francoski organi javno objavili razloge, iz katerih je bila taka sprememba upravne prakse potrebna, bi bila vsa podjetja obravnavana enakopravno. Zato menim, da v obravnavani zadevi ni bilo spoštovano načelo pravičnosti.

75.

S tega vidika se mi zdi, da ni bilo nesorazmerno od carinskih organov zahtevati, da zagotovijo dodatne informacije in uvedejo ustrezne postopke, ki omogočajo povračilo neupravičeno pobranih carinskih dajatev. Tak pristop se zdi potreben ob upoštevanju resnosti kršitve carinskih predpisov tako z vidika trajanja kot z vidika obsega. Iz spisa je namreč razvidno, da je kršitev trajala več let in da je, kot se zdi, prizadela celotno trgovino med Andoro in tretjimi državami.

5.

Status pravice do povračila v pravnem redu Unije

76.

Taka zahteva je toliko bolj nujna, če se upošteva status pravice do povračila v pravnem redu Unije. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so carinske določbe o povračilu neupravičeno pobranih dajatev le izraz temeljnega načela prava Unije, in sicer splošnega načela vračila neupravičeno plačanih zneskov. ( 39 ) V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč „pravica do vračila dajatev, ki so bile v državi članici odmerjene s kršitvijo pravil prava [Unije], posledica in dopolnitev pravic, ki jih posameznikom podeljujejo določbe [Unije], kot jih je razlagalo Sodišče. Država članica je torej načeloma dolžna povrniti dajatve, ki so bile odmerjene s kršitvijo prava [Unije].“ ( 40 )

77.

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da „ima vsak subjekt, ki mu je nacionalni organ naložil plačilo pristojbine, dajatve, davka ali drugega odtegljaja v nasprotju s pravom Unije, na podlagi tega prava pravico od zadevne države članice pridobiti povračilo ustreznega denarnega zneska“. Po mnenju Sodišča „ima tak subjekt prav tako na podlagi prava Unije pravico, da od te države članice pridobi ne le vračilo neupravičeno pobranega denarnega zneska, ampak tudi plačilo obresti kot nadomestilo za nerazpoložljivost slednjega“. Sodišče je navedlo tudi, da „je predmet take kršitve lahko vsako pravilo prava Unije, ne glede na to, ali gre za določbo primarnega prava ali sekundarne zakonodaje […] ali pa za splošno načelo prava Unije“. Nazadnje, Sodišče je razsodilo, da se je na pravici do vračila neupravičenega plačila in do plačila obresti „mogoče sklicevati […] v primeru, […] da je [bilo] plačilo pristojbine nalož[eno] „z napačno uporabo […] akta Unije“. ( 41 )

78.

Te sodne prakse ne omaje druga sodna praksa Sodišča, v skladu s katero je treba določbe o povračilu razlagati ozko, ker je tako povračilo izjema od običajne ureditve uvoza in izvoza. ( 42 ) Poleg tega, da je treba to sodno prakso razumeti v njenem pravem pomenu, in sicer kot opozorilo na načelo zakonitosti, v skladu s katerim je upravi dovoljeno ukrepati le v primerih, ki so posebej opredeljeni v pravu Unije, zlasti kadar bi uporaba nekaterih carinskih pravil povzročila izgubo lastnih sredstev v škodo proračuna Unije, ( 43 ) naslednje trditve govorijo proti razlagi te sodne prakse, ki izključuje pravico do povračila.

79.

Prvič, pojasniti je treba, da razlaga, ki jo podpiram v teh sklepnih predlogih, ne ustvarja dodatnega razloga za povračilo, ki bi se uporabljal v vseh primerih. Bolj gre za določitev, kakšen je obseg obveznosti carinskih organov v okviru drugega postopka, določenega v carinskih predpisih, to je, kadar po uradni dolžnosti povrnejo dajatve, potem ko sami ugotovijo, da carinski dolg ni nastal.

80.

Drugič, kot sem že navedel v teh sklepnih predlogih, obstaja načelna obveznost za upravo, da povrne neupravičeno pobrane carinske dajatve. Ozke razlage pravil o povračilu neupravičeno pobranih carinskih dajatev torej ni mogoče uporabiti kot argument za zavrnitev takega povračila v primerih, v katerih so pravni pogoji izpolnjeni. Namesto tega je treba posebne določbe carinske zakonodaje razlagati skladno z zgoraj navedenim splošnim načelom vračila neupravičeno plačanih zneskov.

6.

Vmesni predlog

81.

V teh sklepnih predlogih sem preučil več pravnih vidikov, povezanih s pravico do povračila iz carinske zakonodaje, ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve. Na podlagi te analize je treba izpeljati nekaj vmesnih predlogov, da bi se odgovorilo predložitvenemu sodišču.

82.

Prvič, ugotovljeno je bilo, da povračilo neupravičeno pobranih carinskih dajatev zahteva, (i) da se vloži zahtevek v triletnem roku iz carinskih predpisov ali (ii) da organi sami v tem roku ugotovijo, da te dajatve niso bile zakonito dolgovane. Vendar ni treba, da se to povračilo izvede v navedenem roku. Če je eden od zgornjih pogojev pravočasno izpolnjen, se navedeno povračilo lahko izvede po izteku tega roka. ( 44 )

83.

Drugič, ugotovljeno je bilo, da morajo carinski organi, da lahko izvedejo povračila, med drugim ugotoviti identiteto zadevnih podjetij in zneske, ki jih je treba vrniti. Vendar carinski organi ne smejo ostati nedejavni, temveč morajo sami prevzeti pobudo v primeru resnih kršitev carinskih predpisov ali nepravilnosti. Zato bi morali carinski organi sprejeti vse ukrepe, ki so primerni glede na položaj, vključno s preiskavami, in v dobri veri sodelovati z zadevnimi podjetji, da bi se zagotovilo uveljavljanje njihovih pravic. ( 45 )

84.

Tretjič, če bi predložitveno sodišče presodilo, da povračilo neupravičeno pobranih carinskih dajatev ni več mogoče, na primer zaradi izteka triletnega roka iz carinskih predpisov, bi to sodišče lahko na predlog tožeče stranke v postopku v glavni stvari preučilo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za dodelitev odškodnine zaradi kršitve prava Unije.

VI.

Predlog

85.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), odgovori: