(1)

Uredba (EU) št. 910/2014 zahteva, da so evropske denarnice za digitalno identiteto (v nadaljnjem besedilu: denarnice) in priglašena sredstva elektronske identifikacije na voljo kot možnost za avtentikacijo za pridobitev dostopa do spletnih čezmejnih javnih storitev, ki jih zagotavljajo države članice. V takih primerih čezmejne avtentikacije so evidence z informacijami, ki se nanašajo na uporabnika denarnice ali priglašenih sredstev elektronske identifikacije, včasih že na voljo zanašajoči se stranki prek njenega lastnega registra ali zunanjega registra in pogosto v obliki uporabniškega računa. V teh primerih lahko zanašajoča se stranka ali nekdo v njenem imenu izvede ujemanje nekaterih informacij, ki se nanašajo na uporabnika in so pridobljene iz denarnic ali priglašenih sredstev elektronske identifikacije. To bi se lahko izvedlo na primer za informacije, ki jih že ima ta zanašajoča se stranka ali ki so že v registru, na katerega se zanaša zanašajoča se stranka, z uporabo centralizirane rešitve, ki jo upravlja organ javnega sektorja, kot je register prebivalstva ali podatkovna zbirka z informacijami o uporabniškem računu.

(2)

Komisija redno ocenjuje nove tehnologije, prakse, standarde in tehnične specifikacije. Za zagotovitev najvišje ravni harmonizacije med državami članicami za razvoj in certificiranje denarnic se tehnične specifikacije iz te uredbe opirajo na delo, opravljeno na podlagi Priporočila Komisije (EU) 2021/946 (2) ter zlasti arhitekturnega in referenčnega okvira, ki je del navedenega priporočila. V skladu z uvodno izjavo 75 Uredbe (EU) 2024/1183 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi morala Komisija pregledovati in po potrebi posodabljati to izvedbeno uredbo, da bi bila usklajena s svetovnim razvojem ter arhitekturnim in referenčnim okvirom ter sledila najboljšim praksam na notranjem trgu.

(3)

Za zagotovitev zanesljivega delovanja postopka ujemanja identitete v vseh državah članicah bi morale države članice, ki delujejo kot zanašajoče se stranke, izvesti začetno ujemanje identitete, kadar fizična oseba prvič zaprosi za odobritev dostopa do storitve, ki jo upravlja zanašajoča se stranka, in sicer na podlagi minimalnega podatkovnega niza iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/1501 (4) ali nabora identifikacijskih podatkov osebe iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2024/2977 (5). Čeprav se ta uredba osredotoča na države članice, ki delujejo kot zanašajoče se stranke, Uredba (EU) št. 910/2014 državam članicam prepušča odločitev, ali je sistem za ujemanje identitete na voljo tudi zasebnim zanašajočim se strankam. Kadar države članice predvidijo ujemanje identitete za zanašajoče se stranke, ki niso organi javnega sektorja, bi morale v največji možni meri uporabiti mehanizme in postopke iz te uredbe.

(4)

Za namene čezmejnega ujemanja identitete pri uporabi denarnic bi morale biti informacije, ki se uporabljajo za nedvoumno ujemanje identitete, obvezni identifikatorji podatkov iz nabora identifikacijskih podatkov osebe iz oddelka 1 Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2024/2977, skupaj z vsemi morebitnimi neobveznimi podatki, potrebnimi za zagotovitev, da je nabor identifikacijskih podatkov osebe edinstven.

(5)

Za namene čezmejnega ujemanja identitete pri uporabi priglašenih sredstev elektronske identifikacije bi morale biti informacije, ki se uporabljajo za nedvoumno ujemanje identitete, obvezne značilnosti iz minimalnega podatkovnega niza za fizično osebo iz oddelka 1 Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2015/1501. Sklicevanje na obvezne značilnosti iz minimalnega podatkovnega niza za fizično osebo bi bilo treba razumeti v okviru Izvedbene uredbe (EU) 2015/1501, ki značilnost opisuje kot sestavni del minimalnega nabora identifikacijskih podatkov osebe, kar se razlikuje od opredelitve atributov iz člena 3, točka 43, Uredbe (EU) št. 910/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2024/1183.

(6)

Zaradi odvisnosti od predhodno obstoječih informacij, ki jih zanašajoča se stranka uporablja za zagotavljanje nedvoumnega ujemanja identitete, postopek ugotavljanja identitete morda ne bo uspešen v vseh primerih. Da se zanašajočim se strankam zagotovi ustrezna mera prožnosti, lahko države članice vzpostavijo dopolnilne postopke, s katerimi dosežejo enakovredno raven zaupanja v izid postopka ujemanja identitete.

(7)

Kadar se postopek ujemanja identitete šteje za uspešnega v skladu z določbami te uredbe, bi morala zanašajoča se stranka, stranka, ki deluje v njenem imenu, register, na katerega se zanašajo zanašajoče se stranke, ali centralizirani sistem zagotoviti, da je uporabnik obveščen o uspešni registraciji, vključno s prikazom uporabnikovega imena ali psevdonima ter, kadar je primerno, informacij o razpoložljivih možnostih za shranjevanje rezultatov postopka ujemanja identitete. Te možnosti lahko vključujejo shranjevanje povezave v register, ki ga upravlja ali na katerega se zanaša zanašajoča se stranka, in/ali izdajo namenskega elektronskega potrdila o atributih, ki vsebuje povezavo, ki se lahko v prihodnosti ponovno uporabi, in/ali uporabo alternativnih možnosti, ki jih zagotovi zanašajoča se stranka ali stranka, ki deluje v njenem imenu. Kadar je ustrezno, bi moral imeti uporabnik možnost izbire med možnostmi in nadzor nad časom hrambe, da se zagotovi, da lahko uporabniki zaključene postopke ujemanja identitete v prihodnosti ponovno uporabijo.

(8)

Za večjo preglednost in nadzor uporabnikov bi moral biti uporabnik v primeru neuspešnega ujemanja jasno obveščen o razlogih, zakaj je bil postopek ujemanja neuspešen. Poleg tega bi moral biti uporabnik obveščen o morebitnih naslednjih korakih. To bi moralo vključevati informacije, ki so bile uporabljene v postopku ujemanja identitete, in vsa ugotovljena neskladja, pri čemer bi bilo treba uporabnikom zagotoviti jasna pojasnila in navodila o možnih rešitvah in dopolnilnih postopkih.

(9)

Da bi ob vsakem ujemanju identitete na voljo ustrezni pritožbeni mehanizmi, bi morale zanašajoče se stranke ali stranke, ki delujejo v njihovem imenu, ali registri, na katere se zanašajo zanašajoče se stranke, voditi ustrezne dnevnike v zvezi s postopkom ujemanja identitete, informacijami, ki se uporabljajo za ujemanje, in vso drugo podporno dokumentacijo, ki jo zagotovi fizična oseba, ter rezultatom postopka ujemanja identitete. Ti dnevniki bi se morali hraniti najmanj šest in največ 12 mesecev, da se omogočita registracija in obravnava pritožb uporabnikov. Čas hrambe bi se lahko podaljšal, če bi to zahtevalo pravo Unije ali nacionalno pravo.

(10)

Da uporabnikom denarnic ne bi bilo treba večkrat opraviti postopka ujemanja identitete, lahko države članice zahtevajo, da so sistemi za ujemanje identitete sposobni izdati elektronsko potrdilo o atributih s povezavo med uporabnikom denarnice in registrom, v katerem je ta uporabnik registriran kot znani uporabnik. Druga možnost je, da države članice povezavo hranijo kot sklic na register, ki je dostopen zanašajoči se stranki, ali uporabijo druge podporne ukrepe.

(11)

Za zagotovitev, da bodo imele denarnice, ki jih je treba zagotoviti v skladu z zahtevami iz člena 5a(1) Uredbe (EU) št. 910/2014, in priglašene sheme elektronske identifikacije koristi od operativnih sistemov za ujemanje identitete, je treba določiti daljši rok za uporabo ustreznih določb te uredbe. Kar zadeva denarnice, bi morala vsaka država članica zagotoviti najmanj eno denarnico v 24 mesecih od datuma začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz člena 5a(23) in člena 5c(6) Uredbe (EU) št. 910/2014. Zato bi morala uporaba ustreznih določb te uredbe o ujemanju identitete na podlagi denarnic sovpadati z navedenim časovnim okvirom. Kar zadeva priglašene sheme elektronske identifikacije, bi bilo treba zagotoviti dovolj časa za zamenjavo funkcionalnosti za ujemanje identitete.

(12)

Ker naj bi bila uporaba denarnice prostovoljna, bi morale države članice uporabnikom zagotoviti alternativne metode za pridobitev dostopa do storitev, ki jih zagotavljajo kot zanašajoče se stranke.

(13)

Pri poskusu avtentikacije v elektronski storitvi se lahko nova registracija uporabnika izvede neopazno in zato uporabniku vizualno in tehnično prikaže enako kot pri povratnem dostopu do elektronske storitve. Zato bi bilo treba novo registracijo uporabnika v elektronski storitvi za namene te uredbe obravnavati kot enakovredno uspešnemu postopku ujemanja identitete.

(14)

Države članice bi morale zagotoviti, da postopek ujemanja identitete deluje nemoteno ter da se uporabnik ne sooča z več spremembami sej in ponavljajočimi se koraki, tudi če postopek ujemanja identitete sprva ni uspešen in se izvajajo dopolnilni postopki.

(15)

Države članice lahko svoje uporabniške vmesnike in priglasitve oblikujejo tako, da ustrezajo njihovemu nacionalnemu kontekstu, ob upoštevanju duha zahtev iz te uredbe.

(16)

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (6) in, kadar je ustrezno, Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) se uporabljata za dejavnosti obdelave osebnih podatkov na podlagi te uredbe.

(17)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (8) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 31. januarja 2025.

(18)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 48 Uredbe (EU) št. 910/2014 –