Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

DEANA SPIELMANNA,

predstavljeni 8. septembra 2026(1)

Zadeve C‑529/24 P, C‑536/24 P, C‑537/24 P in C‑585/24 P

Svet Evropske unije

proti

Hypo Vorarlberg Bank AG,

Enotnemu odboru za reševanje (C‑529/24 P)

in

Enotni odbor za reševanje

proti

Hypo Vorarlberg Bank AG (C‑536/24 P)

in

Enotni odbor za reševanje

proti

Volkskreditbank AG (C‑537/24 P)

ter

Svet Evropske unije

proti

Volkskreditbank AG,

Enotnemu odboru za reševanje (C‑585/24 P)

„ Pritožba – Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Enotni sklad za reševanje – Sklep o izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022 – Člen 291(2) PDEU – Izvedbena pooblastila Sveta – Utemeljitev podelitve pooblastil – Člen 70(7) Uredbe (EU) št. 806/2014 – Člen 8(1) Izvedbene uredbe (EU) 2015/81 – Omejitve izvedbenih pooblastil – Člen 69 Uredbe št. 806/2014 – Obveznost dosega ciljne ravni – Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 – Zgornja meja 12,5 % ciljne ravni – Člen 264, drugi odstavek, PDEU – Časovna omejitev učinkov razglasitve ničnosti “






Kazalo


I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Medvladni sporazum

B. Direktiva 2014/59/EU (BRRD)

C. Delegirana uredba (EU) 2015/63

D. Uredba EMR

E. Izvedbena uredba (EU) 2015/81

III. Uvodne ugotovitve

IV. Dejansko stanje

V. Sklep EOR iz leta 2022

VI. Postopka pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi

VII. Postopka pred Sodiščem in predlogi strank

VIII. Pritožbe

A. Prvi pritožbeni razlog

1. Trditve EOR in institucij Unije

2. Trditve kreditnih institucij

3. Presoja

B. Drugi pritožbeni razlog

1. Trditve EOR in institucij Unije

2. Trditve kreditnih institucij

3. Presoja

a) Preizkus kumulativnih pogojev

b) Spoštovanje prepovedi dopolnjevanja ali spreminjanja vsebine Uredbe EMR s členom 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81

C. Tretji pritožbeni razlog

1. Trditve EOR in institucij Unije

2. Trditve kreditnih institucij

3. Presoja

IX. Ohranitev časovnih učinkov

A. Trditve strank

B. Presoja

X. Stroški

Predlog


I.      Uvod

1.        Ti sklepni predlogi se nanašajo na pritožbe, ki sta jih Svet Evropske unije in Enotni odbor za reševanje (v nadaljevanju: EOR) vložila za razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. maja 2024, Hypo Vorarlberg Bank/EOR (Predhodni prispevki za leto 2022) (T‑395/22, EU:T:2024:333), in z dne 3. julija 2024, Volkskreditbank/EOR (Predhodni prispevki za leto 2022) (T‑406/22, EU:T:2024:439) (v nadaljevanju: izpodbijani sodbi).

2.        Splošno sodišče je s tema sodbama razglasilo ničnost Sklepa SRB/ES/2022/18 EOR z dne 11. aprila 2022 o izračunu predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: ESR) za leto 2022 (v nadaljevanju: sklep EOR iz leta 2022) v delu, v katerem se nanaša na banki Hypo Vorarlberg Bank AG in Volkskreditbank AG, ter ohranilo učinke tega sklepa do sprejetja ukrepov, potrebnih za izvršitev teh sodb, in to v razumnem roku, ki ne sme presegati 12 mesecev od dneva, ko ti sodbi postaneta pravnomočni.

3.        V obravnavanih zadevah mora Sodišče ugotoviti, prvič, ali je bila podelitev izvedbenih pooblastil Svetu ustrezno utemeljena, drugič, ali Svet ni prekoračil podeljenih izvedbenih pooblastil, tretjič, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi dveh določb Uredbe (EU) št. 806/2014,(2) ki določata višino prispevkov, ki jih morajo plačati kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje, v okviru bančne unije, in četrtič, ali je Splošno sodišče lahko veljavno začasno odložilo učinke izpodbijanih sodb.

II.    Pravni okvir

A.      Medvladni sporazum

4.        Člen 5(1)(a) medvladnega sporazuma(3) med drugim določa, da se v primeru odločitve o uporabi ESR v prvem letu prehodnega obdobja uporabijo vsa finančna sredstva, ki so na razpolago v razdelku, ki ustreza pogodbenim strankam, v katerih ima kreditna institucija ali skupina, v zvezi s katero teče postopek reševanja, sedež ali ji je bilo izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti. V drugem letu tega obdobja se uporabi 60 % teh sredstev, v tretjem letu do 40 % navedenih sredstev, v naslednjih letih prehodnega obdobja pa se razpoložljivost finančnih sredstev v razdelkih, ki ustrezajo zadevnim pogodbenim strankam, letno zmanjša za 62/3 odstotne točke.

B.      Direktiva 2014/59/EU (BRRD)

5.        Člen 103(7) Direktive 2014/59/EU(4) določa, da se na Evropsko komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, da opredeli pojem „prilagajanja prispevkov sorazmerno s profilom tveganja institucij“, „ob upoštevanju vsega naslednjega:

[…]

(c)      finančnega stanja institucije;

[…]

(g)      pomembnosti institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva oziroma ene ali več držav članic oziroma Unije

[…]“

C.      Delegirana uredba (EU) 2015/63

6.        Člen 4 Delegirane uredbe (EU) 2015/63(5) določa:

„1.      Organi za reševanje določijo letne prispevke, ki jih morajo plačati posamezne institucije, sorazmerno glede na njihov profil tveganja na podlagi informacij, ki jih zagotovi institucija v skladu s členom 14, ter z uporabo metodologije, določene v tem oddelku.

2.      Organ za reševanje določi letni prispevek iz odstavka 1 na podlagi letne ciljne ravni sheme za financiranje reševanja, pri čemer upošteva ciljno raven, ki mora biti dosežena do 31. decembra 2024 v skladu z odstavkom 1 člena 102 [BRRD] ter na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, vseh institucij z dovoljenjem na njegovem ozemlju.“

D.      Uredba EMR

7.        Člen 70 Uredbe EMR, naslovljen „Predhodni prispevki“, določa:

„1.      Posamezni prispevek vsake institucije se zbere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (kapital ni vključen) brez kritih vlog, glede na celotno obveznost (kapital ni vključen) brez kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic.

2.      […]

Izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na:

(a)      pavšalnem prispevku, ki se izračuna sorazmerno z zneskom obveznosti institucije, brez kapitala in kritih vlog, glede na skupne obveznosti, brez kapitala in kritih vlog, vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju sodelujočih držav članic, ter

(b)      prispevku, ki je prilagojen tveganju in se izračuna na podlagi meril iz člena 103(7) [BRRD], pri čemer se upošteva načelo sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic.

[…]

6.      Uporabijo se delegirani akti, v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 103(7) [BRRD].

7.      Svet na predlog Komisije v okviru delegiranih aktov iz odstavka 6 sprejme izvedbene akte za določitev pogojev izvajanja odstavkov 1, 2 in 3 ter zlasti, kar zadeva:

(a)      uporabo metodologije za izračun posameznih prispevkov;

(b)      konkretne ureditve, na podlagi katerih se institucijam dodelijo dejavniki tveganja, opredeljeni v delegiranem aktu.“

E.      Izvedbena uredba (EU) 2015/81

8.        Člen 4 Izvedbene uredbe (EU) 2015/81(6) določa:

„Odbor po posvetovanju z [Evropsko centralno banko (ECB)] ali nacionalnimi pristojnimi organi ter v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje za vsako prispevno obdobje izračuna letni prispevek, ki ga mora plačati vsaka institucija na podlagi letne ciljne ravni sklada. Letna ciljna raven se določi ob sklicevanju na ciljno raven sklada iz člena 69(1) in člena 70 Uredbe [EMR] ter v skladu z metodologijo iz Delegirane uredbe [2015/63].“

9.        V skladu s členom 8(1) te uredbe se z odstopanjem od člena 4 navedene uredbe v prvotnem obdobju iz člena 69(1) Uredbe EMR letni prispevki institucij izračunajo v skladu z naslednjo prilagojeno metodologijo (v nadaljevanju: prilagojena metoda izračuna):

„(a)      v prvem letu prvotnega obdobja navedene institucije prispevajo 60 % svojih letnih prispevkov, izračunanih v skladu s členom 103 [BRRD] in členom 4 Delegirane uredbe [2015/63], ter 40 % svojih letnih prispevkov, izračunanih v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe [EMR] in členom 4 te uredbe;

[…]

(g)      v sedmem letu prvotnega obdobja navedene institucije prispevajo 6,67 % svojih letnih prispevkov, izračunanih v skladu s členom 103 [BRRD] in členom 4 Delegirane uredbe [2015/63], ter 93,33 % svojih letnih prispevkov, izračunanih v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe [EMR] in členom 4 te uredbe;

[…]“

III. Uvodne ugotovitve

10.      Med finančno krizo leta 2008 se je pokazalo, da v Uniji ni ustreznih instrumentov za učinkovito preprečevanje ali vsaj za zmanjšanje negativnih posledic insolventnosti kreditnih institucij in investicijskih družb (v nadaljevanju: institucije). Da bi se preprečilo, da bi morale države članice nestabilne ali propadajoče institucije v prihodnosti reševati z denarjem davkoplačevalcev, je zakonodajalec Unije sprejel več instrumentov, katerih namen je bil v bistvu zagotoviti, da propad institucije ne vpliva na stabilnost finančnih trgov v različnih državah članicah.(7)

11.      Med temi instrumenti je cilj BRRD uskladiti zakonodajo in predpise vseh držav članic, ki se nanašajo na sanacijo in reševanje institucij z dovoljenjem na ozemlju Unije. Med drugim od vsake države članice zahteva, da imenuje enega ali več organov, pooblaščenih za uporabo instrumentov za reševanje iz te direktive, med katerimi je vzpostavitev nacionalne sheme financiranja prek skladov, ki jih nadzirajo nacionalni organi za reševanje.(8) V ta namen so morala razpoložljiva finančna sredstva iz te sheme, pridobljena s prispevki, ki se vsako leto zberejo od vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vsake države članice, ob koncu desetletnega obdobja, ki je trajalo od 1. januarja 2015 do 31. decembra 2024, doseči vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh teh institucij.(9) Poleg tega so države članice lahko določile ciljne ravni, ki presegajo ta znesek.(10) V skladu z BRRD se letni prispevek posamezne institucije izračuna sorazmerno z deležem njenih obveznosti (brez kapitala), od katerega se odštejejo krite vloge (v nadaljevanju: neto obveznosti), glede na skupne obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge (v nadaljevanju: skupne neto obveznosti) vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju države članice.(11) Ta prispevek je bilo treba prilagoditi sorazmerno glede na profil tveganja vsake zadevne institucije, ki je bil v skladu z metodologijo iz Izvedbene uredbe 2015/63 določen ob upoštevanju nekaterih natančno določenih kazalcev tveganja.(12)

12.      Za dodatno poenotenje okvira za reševanje so bila z Uredbo EMR, katere predlog(13) je pretežno temeljil na sistemu, vzpostavljenem z BRRD, določena enotna pravila in postopki za reševanje institucij v državah članicah euroobmočja in v državah članicah, katerih valuta ni euro, vendar so z ECB vzpostavile tesno sodelovanje (v nadaljevanju: sodelujoče države članice).(14) V ta namen je bil s to uredbo vzpostavljen enotni mehanizem za reševanje, v okviru katerega je EOR pristojen za izvajanje pravil in postopkov,(15) navedena uredba pa med drugim določa vzpostavitev ESR za zagotovitev učinkovite uporabe instrumentov za reševanje.(16) V ta namen so morala razpoložljiva finančna sredstva ESR ob koncu osemletnega obdobja od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2023 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) doseči vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah (v nadaljevanju: ciljna raven).(17) V skladu z navedeno uredbo se ta finančna sredstva zberejo s posameznimi prispevki, ki se letno poberejo od vsake institucije in ki se izračunajo sorazmerno z zneskom njenih neto obveznosti glede na skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.(18) Izračun teh prispevkov poleg tega temelji na pavšalnem prispevku in prispevku, ki je prilagojen tveganju ter za katerega se uporabijo kazalci tveganja iz BRRD(19) in Delegirana uredba 2015/63 kot instrument, v katerem je podrobno pojasnjena „prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja“.(20) Uredba EMR poleg tega določa, da EOR vsako leto izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni (v nadaljevanju: zgornja meja 12,5 %).(21)

13.      Čeprav so sodelujoče države članice zavezane tako z BRRD kot z Uredbo EMR, zadnjenavedena določa, da kadar EOR opravlja naloge in izvaja pooblastila, ki jih mora v skladu z BRRD opravljati ali izvajati nacionalni organ za reševanje, se EOR šteje za zadevni nacionalni organ za reševanje.(22) Kljub temu so sodelujoče države članice, ki zbirajo prispevke institucij, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, v skladu BRRD in navedeno uredbo še naprej pristojne za prenos navedenih prispevkov v ESR. S tega vidika medvladni sporazum določa obveznost prenosa prispevkov, ki so bili do začetka uporabe te uredbe zbrani na nacionalni ravni, v ESR.(23) Poleg tega so se pogodbene stranke, da bi okrepile finančno zmogljivost ESR že ob njegovi vzpostavitvi, zavezale, da bodo prispevke, zbrane v skladu z BRRD, v celoti prenesle v ESR.(24) Ta sporazum določa tudi, da se v prehodnem obdobju(25) prispevki, zbrani na nacionalni ravni, dodelijo različnim razdelkom, ki ustrezajo posameznim sodelujočim državam, in da se uporaba teh razdelkov postopoma združi, tako da bodo do konca prehodnega obdobja odpravljeni.(26)

14.      Nazadnje, Svet je na podlagi člena 70(7) Uredbe EMR sprejel Izvedbeno uredbo 2015/81. V njej je določil prilagojeno metodo izračuna posameznih prispevkov, da bi izračun posameznih prispevkov uskladil s hitrostjo združevanja finančnih sredstev v primeru uporabe ESR v prvotnem obdobju. V ta namen izračun prispevkov, ki se dodelijo združenemu delu nacionalnih razdelkov v ESR, temelji na merilih iz Uredbe EMR, izračun prispevkov, dodeljenih nezdruženemu delu razdelkov, pa temelji na merilih iz BRRD.(27)

IV.    Dejansko stanje

15.      Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 2 do 4 izpodbijanih sodb. Povzeti ga je mogoče, kot sledi.

16.      Banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank sta kreditni instituciji s sedežem v Avstriji. EOR je s sklepom EOR iz leta 2022 ob upoštevanju člena 70(2) Uredbe EMR določil predhodne prispevke v ESR (v nadaljevanju: predhodni prispevki) za leto 2022 (v nadaljevanju: prispevno obdobje 2022) za institucije, za katere se uporabljajo določbe člena 2 v povezavi s členom 67(4) te uredbe, med katerimi sta banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank.

17.      Finanzmarktaufsichtsbehörde (organ za nadzor finančnih trgov, Avstrija) je kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, navedene uredbe z odločbo o plačilu z dne 22. aprila 2022 bankama Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank naložil plačilo njunega predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2022, kot ga je določil EOR.

V.      Sklep EOR iz leta 2022

18.      EOR je v sklepu opisal postopek določanja predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022. EOR je po tem, ko je ugotovil, da so se krite vloge v prvotnem obdobju stalno povečevale, pri čemer je to rast od leta 2019 dodatno okrepila vrsta pomembnih enkratnih dogodkov, zlasti pandemija covida-19 ter vojna med Ukrajino in Rusijo, določil, da bi morala ciljna raven ESR ob koncu prvotnega obdobja doseči 79,98 milijarde EUR.(28) Ob upoštevanju razpoložljivih finančnih sredstev v višini približno 52 milijard EUR in da bi v preostalih letih pred koncem prvotnega obdobja dosegli vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah, je sklenil, da bi moral v ciklih za leti 2022 in 2023 zbrati 28 milijard EUR.(29)

19.      Ker je bil cikel za leto 2022 predzadnji v prvotnem obdobju, je EOR menil, da ima omejen manevrski prostor, da v preostalem času zapolni načrtovano vrzel v višini 28 milijard EUR med finančnimi sredstvi, ki so trenutno na razpolago v ESR, in ciljno ravnjo v višini približno 80 milijard EUR, predvideno za konec prvotnega obdobja. Zato je skupni znesek prispevkov v ESR za prispevno obdobje 2022 določil na približno 14 milijard EUR.(30)

20.      EOR je nato predstavil metodologijo, po kateri so bili izračunani predhodni prispevki za prispevno obdobje 2022. Med drugim je pojasnil, da je bilo za to sedmo leto prvotnega obdobja 6,67 % predhodnih prispevkov izračunanih na „nacionalni podlagi“, to je na podlagi podatkov, ki so jih sporočile institucije z dovoljenjem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice (v nadaljevanju: nacionalna podlaga) v skladu s členom 103 BRRD in členom 4 Delegirane uredbe 2015/63. Dodal je, da so bili preostali predhodni prispevki, to je 93,33 %, izračunani na „podlagi bančne unije“, to je na podlagi podatkov, ki so jih sporočile vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic (v nadaljevanju: podlaga Unije) v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe EMR in členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81.(31)

VI.    Postopka pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi

21.      Banka Hypo Vorarlberg Bank in banka Volkskreditbank sta 27. junija 2022 oziroma 1. julija 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, s katero sta predlagali, naj Splošno sodišče na podlagi člena 263(4) PDEU sklep EOR iz leta 2022 razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanju. Banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank sta v utemeljitev tožbe navedli osem razlogov.

22.      Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama ugodilo tožbi bank Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank.(32)

23.      V ta namen je, na prvem mestu, ugodilo ugovoru nezakonitosti, vloženemu na podlagi člena 277 PDEU, in razglasilo, da se člen 70(7) Uredbe EMR ne uporablja, ker ta določba v nasprotju s členom 291(2) PDEU Svetu podeljuje izvedbena pooblastila, ne da bi bila ta podelitev ustrezno utemeljena.(33)

24.      Na drugem mestu, Splošno sodišče je ugovoru nezakonitosti člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 ugodilo, ker je menilo, da je Svet s sprejetjem te določbe prekoračil izvedbena pooblastila, ki so mu bila podeljena na podlagi člena 70(7) Uredbe EMR, s tem, da je spremenil metodologijo za izračun predhodnih prispevkov, uvedeno s to uredbo.(34)

25.      Na tretjem mestu, Splošno sodišče je menilo, da je bil s sklepom EOR iz leta 2022 kršen člen 70(2) Uredbe EMR, ker je znesek predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022 presegel 12,5 % končne ciljne ravni, ki je bila v navedenem letu ocenjena na približno 80 milijard EUR.(35)

26.      Na četrtem mestu, Splošno sodišče je ob upoštevanju dejstva, da se je eden od razlogov za razglasitev ničnosti sklepa EOR iz leta 2022 nanašal na nezakonitost člena 70(7) navedene uredbe in Izvedbene uredbe 2015/81, ugodilo predlogu EOR, naj se učinki tega sklepa v delu, v katerem se nanaša na banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, ohranijo do sprejetja potrebnih ukrepov za izvršitev izpodbijanih sodb, in to v razumnem roku, ki ne sme presegati 12 mesecev od dneva, ko navedeni sodbi postaneta pravnomočni.(36)

VII. Postopka pred Sodiščem in predlogi strank

27.      Svet in EOR, s pritožbami, vloženimi pri Sodišču, pri čemer njune predloge podpirata Evropski parlament kot intervenient na prvi stopnji in Evropska komisija kot intervenientka v pritožbenem postopku, Sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijani sodbi razveljavi;

–        tožbo zavrne ali, podredno, zadeve vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

–        bankama Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank naloži plačilo stroškov;

–        še bolj podredno, ohrani učinke sklepa EOR iz leta 2022 za obdobje 30 mesecev od datuma, ko bosta sodbi Sodišča postali pravnomočni.

28.      Banka Hypo Vorarlberg Bank, katere predloge podpira Österreichischer Sparkassenverband, intervenientka v pritožbenem postopku, in banka Volkskreditbank predlagata, naj se pritožbe zavrnejo in naj se pritožnikoma naloži plačilo stroškov.

29.      Bundesverband deutscher Banken eV in Fédération bancaire française je bila s sklepoma predsednika Sodišča z dne 30. junija 2025 na obravnavi dovoljena intervencija v podporo predlogom bank Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank.

30.      Stranke so na skupni obravnavi za zadeve C‑454/24 P, C‑529/24 P, C‑536/24 P, C‑537/24 P, C‑585/24 P, C‑671/24 P in C‑705/24 P z dne 17. marca 2026 podale navedbe.

VIII. Pritožbe

31.      Pritožnika v utemeljitev pritožb v bistvu navajata tri razloge, ki se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, prvič, da v Uredbi EMR podelitev izvedbenih pooblastil Svetu s členom 70(7) te uredbe ni nikakor utemeljena, in drugič, da je Svet s sprejetjem člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 prekoračil te tako podeljene pristojnosti. Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo in kršilo člen 69(1) in člen 70(2) Uredbe EMR s tem, da je razsodilo, da je treba zgornjo mejo 12,5 % spoštovati v vseh okoliščinah, in to v škodo ciljne ravni, ki jo je treba doseči ob koncu prvotnega obdobja.

A.      Prvi pritožbeni razlog

1.      Trditve EOR in institucij Unije

32.      Pritožnika trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 32 do 43 izpodbijanih sodb napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da podelitev izvedbenih pooblastil Svetu s členom 70(7) Uredbe EMR (v nadaljevanju: zadevno izvedbeno pooblastilo) ni bila ustrezno utemeljena v skladu s členom 291(2) PDEU.

33.      V zvezi s tem trdita, da je zakonodajalec Unije spoštoval sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba zahtevo po podrobni navedbi razlogov, iz katerih je Svetu zaupano sprejetje izvedbenih ukrepov za pravno zavezujoč akt Unije, presojati glede na naravo in vsebino temeljnega akta, ki se izvaja ali spreminja, ter glede na kontekst, v katerem je bil ta akt sprejet, ter da je splošna in jedrnata obrazložitev lahko zadostna.(37)

34.      V uvodni izjavi 114 Uredbe EMR naj sicer res ne bi bili izrecno navedeni razlogi, iz katerih je bilo zadevno izvedbeno pooblastilo podeljeno Svetu, in ne Komisiji. Vendar naj bi bili v njem navedeni vsebinski razlogi za podelitev izvedbenih pooblastil Svetu, v skladu s katerimi je zakonodajalec Unije menil, da je „potrebno“ sprejeti izvedbene ukrepe za določitev uporabe metodologije za izračun posameznih prispevkov v ESR ter tehnične rešitve za izračun pavšalnega prispevka in tveganju prilagojenega prispevka. Navedel naj bi tudi, da je „treba“ podeliti izvedbena pooblastila Svetu, da bi se med drugim „upoštevalo načelo sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic“, kar naj bi bilo potrjeno v členu 70(2)(b) te uredbe.

35.      Ta utemeljitev iz uvodne izjave 114 navedene uredbe naj bi bila poleg tega pojasnjena z zgodovinskim okvirom, v katerem je bila ta uredba sprejeta. Tako naj bi bil namen Uredbe EMR poglobiti vključitev okvira za reševanje v bančno unijo, kar naj bi pomenilo tveganje izkrivljanja med sodelujočimi in nesodelujočimi državami članicami. Zadevno izvedbeno pooblastilo naj bi torej spadalo na občutljivo področje v vseh državah članicah, in sicer zaradi neposrednega in takojšnjega vpliva, ki ga ima metodologija za izračun posameznih prispevkov na znesek prispevkov, zbranih v vsaki sodelujoči državi članici, morebitnih izkrivljanj med strukturami bančnega sektorja, ki bi jih lahko povzročili izvedbeni ukrepi, ter morebitnega znatnega vpliva teh ukrepov na proračunsko suverenost držav članic in na finančno stabilnost držav članic in Unije kot celote. Podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu naj bi bila torej utemeljena tudi glede na vlogo Sveta v Uniji na splošno in natančneje enotnega mehanizma za reševanje, ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic s posebnim strokovnim znanjem v zvezi s svojim nacionalnim bančnim sektorjem.

36.      Poleg tega bi bilo treba upoštevati širši sistemski okvir, v katerega spadata člen 70(7) in uvodna izjava 114 Uredbe EMR. V uvodnih izjavah 12, 19 in 20 te uredbe naj bi bili tako predstavljeni tudi temeljni preudarki v zvezi s financiranjem ESR in izračunom prispevkov ter posebna občutljivost teh vidikov za vse države članice in potreba po tem, da se ne posega v proračunsko suverenost držav članic. V uvodni izjavi 24 iste uredbe naj bi bila ponazorjena izvedbena pooblastila Sveta v zvezi s sprejemanjem odločitev, ki lahko pomembno vplivajo na finančno stabilnost držav članic in Unije. Člen 70(6) Uredbe EMR naj bi s sklicevanjem na člen 103(7)(g) BRRD izražal pomen predhodnih prispevkov za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva držav članic in Unije, člen 70(2), drugi pododstavek, točka (b), te uredbe pa naj bi izrecno poudarjal pomen preprečevanja izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic in potrebo po upoštevanju načela sorazmernosti pri sprejemanju izvedbenih aktov, ki urejajo uporabo metodologije za izračun.

37.      Nazadnje naj bi se s sklicevanjem na medvladni sporazum, zlasti v uvodnih izjavah 19 in 20 navedene uredbe ter v členu 1, tretji odstavek, ter členih 67 in 77 iste uredbe, vzpostavila tesna povezava med tema instrumentoma ter potrebo po zagotavljanju skladnosti med metodologijo za izračun posameznih prispevkov, ki se bodo pobirali v vsaki sodelujoči državi članici, in postopnim združevanjem prispevkov držav članic v ESR, kot to določa ta sporazum, kar naj bi bilo poleg tega izrecno navedeno v uvodnih izjavah 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81. Navedeni sporazum bi bil tako sestavni del pravnega okvira, ki ureja financiranje in uporabo ESR. Z njim naj bi se potrdil znaten vpliv, ki bi ga lahko na države članice in njihov proračun imeli izvedbeni ukrepi, za katere je bilo Svetu podeljeno zadevno izvedbeno pooblastilo.

38.      Pritožnika na podlagi tega sklepata, da je Splošno sodišče v točki 38 izpodbijanih sodb napačno ugotovilo, da ni „nobenega elementa obrazložitve“, iz katerega bi bilo razvidno, da je bila podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu utemeljena s posebno vlogo, v točkah 39 in 40 teh sodb pa je navedlo, da ta sporazum v zvezi s tem ni upošteven kontekstualni element.

39.      Parlament v bistvu navaja nekatere enake trditve kot pritožnika, da bi utemeljil, da je iz upoštevnih določb Uredbe EMR in njenega normativnega okvira dovolj razumljivo razvidna utemeljitev podelitve zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu, Komisija pa meni, da Splošno sodišče ni ustrezno upoštevalo celotnega sklopa pravil, ki se uporabljajo pri presoji kontekstualne obrazložitve te podelitve pristojnosti.

2.      Trditve kreditnih institucij

40.      Banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, ki ju je na obravnavi podprlo združenje Bundesverband deutscher Banken, menita, da podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu ne izpolnjuje zahtev iz člena 291(2) PDEU v povezavi s členom 296, drugi odstavek, PDEU. Vprašanje, ali je bil prenos izvedbenih pooblastil na Svet „potreben“ ali „primeren“, naj ne bi bilo pomembno.

41.      V zvezi s tem v bistvu trdita, da čeprav je v uvodnih izjavah Uredbe EMR, na katere se sklicujeta pritožnika, sicer omenjena potreba po preprečevanju izkrivljanj med strukturami bančnega sektorja v posameznih državah članicah in ohranjanju finančne stabilnosti, pa naj bi bili v njih pojasnjeni le razlogi, iz katerih je bilo treba sprejeti izvedbeno uredbo o metodologiji za izračun prispevkov, ne pa tudi vloga Sveta pri tem izračunu. V zvezi z medvladnim sporazumom trdita, da se nanj ni mogoče sklicevati v utemeljitev podelitve izvedbenih pooblastil Svetu, saj se ta sporazum ne nanaša na izračun prispevkov, ki ga od leta 2016 dalje izvaja EOR, ampak na prenos prispevkov, ki so bili prej zbrani na nacionalni ravni. Poleg tega naj bi obveznost utemeljitve podelitve takih pooblastil zavezovala avtorja temeljnega akta, ki ga je treba izvesti.

42.      Na obravnavi sta banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, ki ju je podprlo združenje Bundesverband deutscher Banken, dodali, da tudi zgodovina nastanka Uredbe EMR ne podpira stališča, da je bila podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu ustrezno utemeljena, saj iz odločitve, da se pooblastilo, ki je bilo prvotno podeljeno Komisiji, nadomesti z izvedbenim pooblastilom v korist Sveta, ni razvidna nikakršna jasna in enotna utemeljitev.

3.      Presoja

43.      V zvezi s podelitvijo izvedbenega pooblastila opozarjam, da člen 291(1) PDEU določa, da države članice sprejmejo vse ukrepe notranjega prava, ki so potrebni za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije. Če pa so, kot določa odstavek 2 tega člena, potrebni enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije, se s temi akti na Komisijo – ali v ustrezno utemeljenih posebnih primerih ter v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) – na Svet prenesejo izvedbena pooblastila.

44.      Pred sprejetjem člena 291(2) PDEU je člen 145 EGS, ki je postal člen 202 ES, kakor je bil spremenjen z Enotnim evropskim aktom, določal, da si je lahko Svet „v posebnih primerih pridrž[al] pravico, da sam neposredno izvaja to pristojnost“.(38) Čeprav v besedilu zadnjih dveh določb ni bila izrecno pojasnjena obveznost Sveta, da tako pridržanje izvajanja pooblastil obrazloži, je Sodišče že leta 1989 razsodilo, da si lahko Svet pridrži izvedbena pooblastila le izjemoma, če za to poda podrobno obrazložitev.(39)

45.      Sodišče je tako navedlo, da se člen 145, tretja alinea, EGS, ki ustreza členu 291(2) PDEU, razlaga tako, da mora Svet, kadar deluje kot zakonodajalec, podrobno obrazložiti odločitev, s katero si pridržuje pravico do izvajanja izvedbenih pooblastil.(40)

46.      Sodišče je razlago člena 202, tretja alinea, ES, ki je nadomestil člen 145, tretja alinea, EGS, podalo tudi v sodbah Komisija/Svet(41) in z dne 6. maja 2008, Parlament/Svet,(42) v katerih je pojasnilo, da mora Svet glede na naravo in vsebino temeljnega akta, ki ga je treba izvesti ali spremeniti,(43)ustrezno utemeljiti izjemo od pravila, v skladu s katerim je v okviru navedene pogodbe, kadar je treba na ravni Unije sprejeti izvedbene ukrepe za temeljni akt, to običajno v pristojnosti Komisije. Ta zahteva izhaja iz člena 253 ES, ki je postal člen 296, drugi odstavek, PDEU, ki določa splošno obveznost obrazložitve vseh aktov, ki so jih sprejele institucije.(44)

47.      Člen 291(2) PDEU – drugače kot člen 145, tretja alinea, ES in člen 202, tretja alinea, ES – izrecno določa, da morajo avtorji temeljnega akta, ki se odločijo Svetu podeliti izvedbena pooblastila, razen v primerih, ki se nanašajo na SZVP, to izbiro ustrezno utemeljiti.(45) Glede na to, da je ta zahteva po obrazložitvi v sedanjem besedilu Pogodbe izrecno določena, je Sodišče v zvezi s tem potrdilo svojo sodno prakso.(46)

48.      V obravnavanem primeru mora Sodišče preučiti, ali Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v bistvu menilo, da iz člena 70(7) Uredbe EMR v povezavi z različnimi kontekstualnimi elementi, na katere se sklicujeta pritožnika, ne izhaja, da je bila podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu ustrezno utemeljena v smislu člena 291(2) PDEU.

49.      Kot je navedeno v točkah od 32 do 39 teh sklepnih predlogov, se pritožnika ob podpori Parlamenta in Komisije izrecno sklicujeta na uvodno izjavo 114 Uredbe EMR, v kateri naj bi bili navedeni vsebinski razlogi za podelitev izvedbenega pooblastila Svetu; na zgodovinski okvir, v katerem naj bi bila ta uredba sprejeta, in sicer v zvezi z vključitvijo okvira za reševanje v bančno unijo ter tveganjem izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja, ter na vlogo Sveta, sestavljenega iz predstavnikov vseh držav članic s posebnim strokovnim znanjem o svojem nacionalnem bančnem sektorju, na tem občutljivem področju, ki zadeva finančno stabilnost držav članic in Unije. Taki kontekstualni elementi naj bi v bistvu izhajali iz uvodnih izjav 12, 19, 20 in 24 te uredbe, člena 70(6) navedene uredbe, ki se sklicuje na člen 103(7)(g) BRRD, in člena 70(2), drugi pododstavek, točka (b), te uredbe. Pritožnika se poleg tega sklicujeta na uvodni izjavi 19 in 20 navedene uredbe, člen 1, tretji odstavek, člena 67 in 77 te uredbe ter uvodni izjavi 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81, da bi dokazala povezavo med Uredbo EMR in medvladnim sporazumom.

50.      Priznati moram, da ne morem prezreti pojasnil, ki sta jih pritožnika podala v svojih pisnih vlogah pred Sodiščem in na obravnavi, da bi utemeljila posredovanje Sveta zaradi povezave med sestavo Sveta in strokovnim znanjem njegovih članov ter vlogo te institucije, med drugim glede na vpliv, ki ga lahko ima izračun prispevkov na finančno stabilnost in gospodarski položaj institucij v sodelujočih državah članicah.

51.      Vendar sem še vedno prepričan, da takšna pojasnila ne izhajajo jasno niti iz uvodnih izjav Uredbe EMR niti iz členov te uredbe niti iz drugih določb, na katere se sklicujeta pritožnika.

52.      Najprej je namreč treba ugotoviti, da razlogi, iz katerih je bilo zadevno izvedbeno pooblastilo podeljeno Svetu, iz besedila člena 70(7) te uredbe ali druge določbe te uredbe niso izrecno razvidni.(47)

53.      Dalje, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 32 izpodbijanih sodb, sta v uvodni izjavi 114 Uredbe EMR navedena cilj in vsebina izvedbenih aktov, ki jih je treba sprejeti, ter odločitev, da se Svetu podeli pooblastilo za njihovo sprejetje, ne da bi bili v njej navedeni razlogi, zaradi katerih bi bilo treba to izvedbeno pooblastilo pridržati Svetu. V tej uvodni izjavi 114 je sicer res navedeno, da je zakonodajalec menil, da je treba sprejeti izvedbene ukrepe, „s katerimi bi določil uporabo metodologije za izračun posameznih prispevkov v [ESR], pa tudi tehnične rešitve za izračun pavšalnega prispevka in tveganju prilagojenega prispevka“. Dodaja, da bi se moralo s to metodologijo „zagotoviti“, da se v formuli za izračun posameznih prispevkov upoštevajo nekateri elementi in „načelo sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic“. Vendar pa v njej nikakor niso navedeni razlogi, iz katerih bi bilo treba to izvedbeno pooblastilo podeliti Svetu.

54.      Enako velja za druge določbe Uredbe EMR, na katere se sklicujeta pritožnika.

55.      V uvodni izjavi 12 navedene uredbe sta navedena bistveni pomen vzpostavitve enotnega mehanizma za reševanje zaradi tesne medsebojne povezanosti bančnih sistemov na notranjem trgu in zaščita, ki jo bo ta mehanizem zagotavljal za stabilnost bank držav članic.

56.      V uvodni izjavi 19 te uredbe je navedeno, da je treba oslabiti obstoječo povezavo med državami in bančnim sektorjem ter preprečiti, da bi nacionalne prakse izkrivljale konkurenco na notranjem trgu. V ta namen bi se moral ESR kot bistven element za pravilno delovanje enotnega mehanizma za reševanje financirati iz prispevkov bank, zbranih na nacionalni ravni, in bi moral biti zbran v Uniji v skladu z medvladnim sporazumom. Dodaja, da za to, da bi se še dodatno prispevalo k odpravi te povezanosti, odločitve, sprejete v okviru enotnega mehanizma za reševanje, ne bi smele vplivati na proračunsko suverenost in fiskalne obveznosti držav članic.

57.      V uvodni izjavi 20 Uredbe EMR je pojasnjeno, da so v tej uredbi v povezavi z BRRD določeni pogoji za uporabo ESR in splošna merila za opredelitev določanja in izračunavanja predhodnih in naknadnih prispevkov. Poleg tega je v njej navedeno pravilo, uvedeno z medvladnim sporazumom, v skladu s katerim bodo v prehodnem obdobju prispevki, zbrani na nacionalni ravni v skladu z BRRD in navedeno uredbo, dodeljeni različnim nacionalnim skladom, ki se bodo postopno združevali.

58.      V uvodni izjavi 24 te uredbe so navedeni znatni vplivi odločitev o reševanju na finančno stabilnost držav članic in Unije ter na proračunsko suverenost držav članic. Poleg tega je v njej navedeno, da bo Svet kot institucija, ki lahko izvaja izvedbena pooblastila, izvajal dejanski nadzor nad oceno EOR o tem, ali obstaja javni interes, in ocenil vse bistvene spremembe zneska iz ESR, ki se uporabi pri posameznem ukrepu za reševanje.(48)

59.      V teh uvodnih izjavah pa ni nikjer omenjena kakršna koli utemeljitev izvedbenega pooblastila Sveta, ki bi se nanašala na določitev metodologije za izračun posameznih prispevkov.

60.      Poleg tega je sicer res, da sta v členu 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe EMR izrecno poudarjena pomen preprečevanja izkrivljanj med strukturami bančnega sektorja držav članic ter potreba po upoštevanju načela sorazmernosti in da je člen 70(6) te uredbe, ki napotuje na člen 103(7) BRRD, mogoče razumeti tako, da je v njem med drugim ponazorjen pomen predhodnih prispevkov za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstvo ene ali več držav članic ali Unije. Vendar v teh določbah ni obrazložitve v zvezi z razlogi, iz katerih bi naj bil Svet tisti, ki v okviru izvedbenega pooblastila natančneje določi izračun prispevkov.

61.      Poleg tega se sklicevanja na medvladni sporazum iz uvodnih izjav 19 in 20 Uredbe EMR in člena 1, tretji odstavek, člena 67 in 77 iste uredbe, nanašajo izključno na prenos sredstev, zbranih na nacionalni ravni, na razdelitev ESR na nacionalne razdelke in postopno združevanje sredstev, zbranih na nacionalni ravni in dodeljenih tem razdelkom. Tudi če bi se štelo, da je ta sporazum sestavni del pravnega okvira, ki ureja financiranje in uporabo ESR, in da je z njim potrjen potencialno pomemben vpliv, ki ga lahko imajo izvedbeni ukrepi na države članice in njihove proračune, v njem niso navedeni nobeni razlogi, iz katerih bi bilo treba Svetu podeliti zadevno izvedbeno pooblastilo.

62.      Iz navedenega izhaja, da določbe, na katere se sklicujeta pritožnika, sicer res ponazarjajo pomen predhodnih prispevkov za stabilnost finančnega sistema, potencialno pomemben vpliv, ki ga lahko imajo izvedbeni ukrepi na države članice in njihove proračune ter na finančno stabilnost Unije, proračunsko suverenost držav članic, pomen preprečevanja izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic in tudi potrebo po upoštevanju načela sorazmernosti pri sprejemanju izvedbenih aktov, ki urejajo uporabo metodologije za izračun. Vendar po mojem mnenju z njimi ni mogoče nadomestiti ali ublažiti neobstoja razlogov, ki bi izkazovali potrebo po tem, da se Svetu podeli izvedbeno pooblastilo, ki se nanaša posebej na uporabo metodologije za izračun posameznih prispevkov in na konkretne ureditve, na podlagi katerih se institucijam dodelijo dejavniki tveganja, opredeljeni v delegiranem aktu, kot je določeno v členu 70(7) Uredbe EMR.

63.      Občutljivost teh vprašanj prav tako ni zadosten razlog, da se Svetu na tem področju podelijo izvedbena pooblastila, saj je lahko tudi Komisija pooblaščena za sprejemanje izvedbenih ukrepov v „posebej občutljivih sektorjih“.(49)

64.      Nazadnje, čeprav so v uvodnih izjavah 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81 pojasnjene posebne finančne okoliščine, v katerih se izračunavajo prispevki, in potreba po vzpostavitvi prilagojene metodologije za izračun predhodnih prispevkov, ki upošteva te okoliščine, menim, tako kot Splošno sodišče v točki 39 izpodbijanih sodb, da obveznost obrazložitve podelitve izvedbenega pooblastila Svetu zavezuje avtorja temeljnega zakonodajnega akta. Svet torej v izvedbenem aktu ne more a posteriori utemeljiti podelitve takega pooblastila.

65.      Sodna praksa Sodišča, na katero se sklicujeta pritožnika, po mojem mnenju ne more pripeljati do drugačnega sklepa.

66.      Sodišče je sicer v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe Komisija/Svet, National Iranian Oil Company/Svet in Fenix International, upoštevalo okoliščine, v katerih je bil sprejet temeljni akt, s katerim je bilo Svetu podeljeno izvedbeno pooblastilo, vendar se je sistematično oprlo na obrazložitev, ki je bila izrecno navedena v besedilu, bodisi v samem temeljnem aktu, čeprav na splošno in jedrnato, bodisi v drugih uredbah, za katere je štelo, da so del skladne celote. Na podlagi besedila zadevnih uvodnih izjav in določb v sodbah Komisija/Svet in Fenix International je bilo namreč mogoče ugotoviti, da obstaja izrecna, čeprav včasih kratka obrazložitev, iz katere je bila jasno razvidna utemeljitev pridržanja izvedbenega pooblastila v korist Sveta.(50) Kar zadeva sodbo National Iranian Oil Company/Svet, je bila – glede na to, da je bilo z zadevno uredbo Svetu podeljeno enako izvedbeno pooblastilo, kot mu je bilo že podeljeno v prejšnjih uredbah, ki so bile del iste vsebinske kontinuitete – z obrazložitvijo, s katero so bile te prejšnje uredbe izrecno utemeljene, lahko implicitno, vendar zadostno utemeljena tudi zadevna uredba.(51)

67.      Po mojem mnenju v obravnavanem primeru ni tako. Kot je navedeno v točki 62 teh sklepnih predlogov, se želita z določbami, na katere se sklicujeta pritožnika, orisati splošni kontekst, v katerem je bila sprejeta Uredba EMR, ter občutljivo področje, na katerega je umeščena ustanovitev ESR, ne pa utemeljiti podelitev izvedbenega pooblastila, kot je navedeno v členu 70(7) te uredbe, ki ima za Svet poseben značaj. V uvodni izjavi 114 navedene uredbe je zgolj navedeno, da „bi moral“ Svet imeti pooblastilo, da natančneje določi metodologijo za izračun predhodnih prispevkov, ne da bi bilo to utemeljeno. Kontekst, v katerega je umeščena ta uredba, ne zadošča za odpravo popolne neobrazložitve. Pojasnil, ki sta jih pritožnika podala v svojih pisnih vlogah in predstavila na obravnavi – ne glede na to, kako podrobna in umeščena v kontekst so – v besedilu Uredbe EMR ni, tega popolnega neobstoja utemeljitve v obravnavanem primeru pa ni mogoče nadomestiti z obstojem utemeljitve v drugih uredbah, aktih ali sporazumih.

68.      Čeprav bi bilo mogoče trditi, da je Sodišče doslej pri uporabi obveznosti ustrezne obrazložitve podelitve izvedbenega pooblastila izkazovalo določeno prizanesljivost, ker ni zahtevalo podrobne obrazložitve razlogov,(52) nisem prepričan, da je želelo dopustiti nekakšen avtomatizem, po katerem bi v zvezi s tem zadoščala že zgolj navedba, da je treba izvedbeno pooblastilo podeliti Svetu, ali navedba, da se „bi moralo“ ravnati tako. Pravo Unije določa obveznost podrobne obrazložitve, v skladu s katero mora avtor temeljnega akta v aktu, s katerim se izvedbena pooblastila pridržijo Svetu, podati obrazložitev.(53)

69.      Ali je treba šteti, da je tako stališče pretirano formalistično, in to še toliko bolj v obravnavanem primeru, glede na to, da se institucije Unije strinjajo o vlogi Sveta na zadevnem področju?(54) O tem nisem prepričan.

70.      Na eni strani se mi namreč zdi tako stališče potrebno za zagotovitev spoštovanja pravil, ki urejajo podeljevanje pooblastil na institucionalni ravni. V zvezi s tem se strinjam z navedbami generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Komisija/Svet, da bi vsako pridržanje pooblastil s strani Sveta, ki ne bi izpolnjevalo zahteve po podrobni obrazložitvi, ogrozilo institucionalno ravnovesje v okviru podeljevanja in izvajanja izvedbenih pooblastil, kot izhaja iz Pogodbe. Sodišče mora s svojim nadzorom zagotoviti, da načelo podelitve izvedbenih pooblastil Komisiji ne ostane brez svoje vsebine in namena.(55)

71.      Na drugi strani, tudi če bi se štelo, da regulativni okvir, katerega del je Izvedbena uredba 2015/81, pomeni celoto, katere celovitost bi bilo treba ohraniti, ni mogoče izključiti, da bi imelo nasprotno stališče, ki bi temeljilo na posebej prožni razlagi zahteve po podrobni obrazložitvi podelitve izvedbenih pooblastil Svetu, učinke, ki bi presegali okoliščine obravnavane zadeve, in bi se uporabilo tudi v primeru, v katerem bi se institucija Unije sklicevala na pomanjkanje utemeljitve podelitve izvedbenega pooblastila Svetu in na kršitev institucionalnih pristojnosti Komisije in Parlamenta.

72.      Dodajam, da to, da so bile vse institucije Unije, ki so sodelovale v zakonodajnem postopku Uredbe EMR, na tak ali drugačen način seznanjene z razlogi za podelitev zadevnih izvedbenih pooblastil, ni dovolj, da bi lahko sklepali, da je navedena podelitev utemeljena. V nasprotju s tem, na kar je na obravnavi nakazoval Svet, iz zakonodajnega postopka nikakor ne izhaja, da je bilo že od začetka predvideno, da se pooblastilo za podrobnejšo določitev metodologije za izračun posameznih prispevkov podeli Svetu. Člen 66(3)(a) predloga uredbe EMR, ki ga je predložila Komisija, je namreč določal, da se predhodni prispevki, ki jih je treba plačati za financiranje ESR, izračunajo v skladu z metodologijo, ki jo je Komisija oblikovala v delegiranih aktih.

73.      Zato menim, da Splošno sodišče s tem, da je v točkah 38, 42 in 43 izpodbijanih sodb v bistvu razsodilo, da podelitev zadevnega izvedbenega pooblastila Svetu ni ustrezno utemeljena v smislu člena 291(2) PDEU, ni napačno uporabilo prava.

74.      Menim, da iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

75.      V primeru, da Sodišče ne bi sledilo temu predlogu, in v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti je treba zdaj preučiti trditve pritožnikov, ki se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je Svet prekoračil meje zadevnega izvedbenega pooblastila, napačno uporabilo pravo.

B.      Drugi pritožbeni razlog

1.      Trditve EOR in institucij Unije

76.      Pritožnika v bistvu menita, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je Svet s sprejetjem člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 prekoračil meje izvedbenih pooblastil, ki so mu podeljena s členom 70(7) Uredbe EMR.

77.      Na prvem mestu, Svet trdi, da je Sodišče v sodbah z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija(56) in Fenix International, določilo tri pogoje, ki urejajo preučitev meja izvedbenih pooblastil, ki izhajajo iz člena 291(2) PDEU, in sicer, da sprejeti izvedbeni ukrepi spoštujejo bistvene splošne cilje temeljnega zakonodajnega akta, da so potrebni ali koristni za olajšanje enotnega izvajanja tega akta in da navedenega akta nikakor ne spreminjajo ali dopolnjujejo. Vprašanje, ali člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 zgolj pojasnjuje normativno vsebino Uredbe EMR, naj bi torej zahtevalo strukturiran preizkus teh treh kumulativnih pogojev, Splošno sodišče pa naj bi v točkah od 52 do 54 izpodbijanih sodb svoj preizkus napačno omejilo na tretjega od navedenih pogojev.

78.      Na drugem mestu, pritožnika trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 63 do 67, 71, 72 in 85 teh sodb napačno ugotovilo, da člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 „dopolnjuje“ odstavka 1 in 2 člena 70 Uredbe EMR, na katerega napotuje odstavek 7 te določbe, kar naj bi izhajalo iz preizkusa vseh treh zgoraj navedenih pogojev. V nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče navedlo v točkah 78 in 79 navedenih sodb, naj podelitev izvedbenih pooblastil Svetu, če se ta podelitev razlaga v njenem kontekstu, ne bi zgolj omogočala sprejetja prilagojene metodologije za izračun iz člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81, temveč naj bi sprejetje te metodologije za enotno izvajanje Uredbe EMR celo zahtevala, ne da bi se ta uredba s tem dopolnjevala ali spreminjala.

79.      V zvezi s tem se pritožnika na eni strani sklicujeta na potrebo, ki je izrecno navedena v členu 70(2)(b) Uredbe EMR, da se prispevek glede na profil tveganja določi na podlagi meril iz člena 103(7) BRRD, zlasti meril iz točk (c) in (g) te določbe, in sicer „finančnega stanja institucije“ in pomembnosti vsake institucije „za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva oziroma ene ali več držav članic oziroma Unij“, ter ob upoštevanju načela sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic. Po mnenju pritožnikov bi glede na posledice, ki bi jih lahko imela metodologija za izračun prispevkov na nacionalne bančne sektorje, take zahteve pomenile, da se v prehodnem obdobju profil tveganja institucij določi tako glede na državo članico, v kateri ima institucija sedež, kot glede na bančno unijo kot celoto.

80.      V nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče razsodilo v točkah 75 in 76 izpodbijanih sodb, naj bi soodvisnost med členom 70 navedene uredbe in členom 103 BRRD še toliko bolj upravičevala uvedbo prilagojene metodologije za izračun. Pravila za izračun predhodnih prispevkov, ki jih te določbe določajo s podobnimi izrazi, ter napotilo prve od teh določb na drugo naj bi namreč pomenili, da je izračun predhodnih prispevkov v skladu s to uredbo tesno povezan z izračunom predhodnih prispevkov, kot ga določa BRRD. To naj bi še toliko bolj veljalo, ker člen 70(7) Uredbe EMR v bistvu določa, da je treba izvedbeno pooblastilo Sveta izvajati v okviru Delegirane uredbe 2015/63. V zadnjenavedenem členu pa naj bi bilo napotilo na odstavka 1 in 2 člena 103 BRRD in torej na metodologijo za izračun posameznih prispevkov, ki zahteva upoštevanje podatkov institucij z dovoljenjem na nacionalni podlagi.

81.      Na drugi strani naj bi bil postopni prehod z metodologije za izračun, uvedene z BRRD, na metodologijo za izračun, uvedeno z Uredbo EMR, kot je predpisan s prilagojeno metodologijo za izračun, potreben ali koristen za lažje enotno izvajanje izračuna prispevkov v ESR v prvotnem obdobju, zaznamovanem s prehodom s sistema financiranja, ki izhaja iz BRRD, na postopno uporabo te uredbe. Ta potreba po prehodu naj ne bi izhajala le iz uvodnih izjav 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81, predloga Komisije za izvedbeno uredbo(57) in mnenja pravne službe Sveta(58), ampak tudi iz medvladnega sporazuma. V nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče razsodilo v točkah od 80 do 82 izpodbijanih sodb, naj bi bil namreč cilj Uredbe EMR, kot je razvidno iz členov 67 in 77 te uredbe, zagotoviti skladnost med prihodki ESR v obliki letnih prispevkov in nacionalnimi razdelki, opredeljenimi v tem sporazumu. S prilagojeno metodologijo za izračun pa naj bi se zagotovilo, da je izračun prispevkov skladen s hitrostjo združevanja sredstev iz nacionalnih razdelkov ESR v prvotnem obdobju.

82.      Pritožnika sta na obravnavi pojasnila, da je prilagojena metodologija za izračun omogočila, da so bili dejavniki tveganja za izračun prispevkov povezani z uporabo teh prispevkov v primeru reševanja. Ker so nacionalni razdelki v okviru ESR na začetku prvotnega obdobja na razpolago prednostno, naj bi ta metodologija namreč pomenila, da bi bila dejanska zmogljivost financiranja reševanja povezana z zadevnim nacionalnim razdelkom, katerega velikost in finančna zmogljivost se med sodelujočimi državami članicami lahko znatno razlikujeta. Brez te prilagoditve naj bi institucije prispevale v ESR, kot da bi bila vzajemnost že v celoti vzpostavljena, medtem ko bi bil dostop do sredstev v primeru reševanja še vedno v veliki meri odvisen od velikosti njihovih zadevnih nacionalnih razdelkov.

83.      Zato naj člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 ne bi niti dopolnjeval niti spreminjal Uredbe EMR, ampak naj bi zgolj zagotavljal dodatna pojasnila o izvajanju metodologije za izračun predhodnih prispevkov, določene v členu 70(1) in (2) Uredbe EMR.

84.      EOR nazadnje dodaja, da je Splošno sodišče napačno spregledalo prehodni značaj prilagojene metodologije za izračun, ki se je uporabljala le v obdobju med letoma 2016 in 2022. Splošno sodišče pa naj bi v sodbi z dne 20. decembra 2023, Landesbank Baden-Württemberg/EOR,(59) v zvezi z delegiranim aktom Komisije potrdilo, da se s prehodnimi določbami temeljni akt ne spreminja, ampak je z njimi določen način, na katerega je treba ta akt uporabiti. Ta načela naj bi se uporabljala v obravnavanem primeru.

85.      Parlament trdi, da iz preizkusa prvih dveh pogojev, ki se nanašata na spoštovanje meja izvedbenih pooblastil, navedenih v sodbi Fenix International, izhaja, da je izpolnjen tudi tretji od teh pogojev. V zvezi s tem navaja trditve, ki so podobne trditvam Sveta.

86.      Komisija meni, da iz Uredbe EMR izhaja, da ta poleg lastnih določb določa tudi uporabo določb BRRD, in poudarja temeljni pomen medvladnega sporazuma. Namen člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 naj bi bil pojasniti povezavo in medsebojno delovanje med nacionalno komponento predhodnih prispevkov, katere izračun je določen v BRRD, in vzajemno komponento teh prispevkov, katere izračun je določen v Uredbi EMR. V njem naj bi se upoštevala postopna odprava komponente prispevkov, izračunanih na nacionalni ravni, v skladu s tem sporazumom, in posledično postopno povečanje komponente prispevkov, izračunanih v bančni uniji, pri čemer naj bi se uporabila ista tveganju prilagojena metodologija, in sicer metodologija iz Delegirane uredbe 2015/63.

2.      Trditve kreditnih institucij

87.      Banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank trdita, da so očitki Sveta, s katerimi ta Splošnemu sodišču očita, da ni preizkusilo prvih dveh pogojev, ki se nanašata na spoštovanje meja izvedbenih pooblastil, navedenih v sodbi Fenix International, brezpredmetni. Ker so vsi trije pogoji kumulativni, naj bi zadostovalo zatrjevanje neizpolnitve enega od njih, za kar naj bi šlo v tem primeru, saj je bil v ničnostni tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, naveden le pogoj, ali sprejeti izvedbeni ukrepi spreminjajo ali dopolnjujejo Uredbo EMR.

88.      Iz tega sledi, da naj trditve pritožnikov, v katerih sta pojasnila, zakaj je bila prilagojena metodologija za izračun potrebna in v skladu s ključnimi splošnimi cilji te uredbe, ne bi bile odločilne. V zvezi s tem banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank sicer priznavata, da je lahko naloga Sveta sprejetje določb za preprečevanje izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja, vendar menita, da iz trditev pritožnikov ni jasno razvidno, katera izkrivljanja naj bi se s prilagojeno metodologijo za izračun preprečila, in da Svet za ta namen ne bi smel nikakor prekoračiti svojih izvedbenih pooblastil.

89.      Banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank v zvezi z zatrjevano soodvisnostjo med členom 70 Uredbe EMR in členom 103 BRRD trdita, da je v členu 70 te uredbe naveden le odstavek 7 navedene določbe BRRD. Zakonodajalec Unije naj bi torej nekatere elemente BRRD izrecno vključil v Uredbo EMR, in sicer obveznost, da se pri izračunu prispevkov upoštevajo kazalniki tveganja, opredeljeni v BRRD. Vendar pa naj ne bi predvidel uporabe celotne metodologije za izračun iz BRRD in tudi ne postopnega prehoda z izračuna na podlagi BRRD na izračun na podlagi te uredbe.

90.      Poleg tega naj bi obstajala razlika med, na eni strani, združevanjem nacionalnih razdelkov ESR in pravili glede uporabe tega sklada, kot so določena v medvladnem sporazumu ter členih 67 in 77 Uredbe EMR, in na drugi strani, prilagoditvijo metodologije za izračun prispevkov, da bi bila ta v skladu s hitrostjo združevanja nacionalnih razdelkov ESR v prvotnem obdobju, pri čemer naj se zakonodajalec Unije na to razliko ne bi nikoli skliceval. Niti v določbah, ki jih mora izvajati Svet, in sicer člen 70, od (1) do (3), te uredbe, niti v določbi, s katero so mu podeljena izvedbena pooblastila, in sicer člen 70(7) navedene uredbe, pa naj ne bi bilo napotila na ta sporazum. Iz navedenega sporazuma prav tako ne izhaja, da bi bilo treba prenesene prispevke izračunati po kombinirani metodologiji za izračun na podlagi BRRD in te uredbe.

91.      Nazadnje, banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank izpodbijata upoštevnost sodbe z dne 20. decembra 2023, Landesbank Baden‑Württemberg/EOR(60), saj naj se v njej ne bi obravnavala izvedbena uredba, ampak delegirana uredba, v okviru katere ima Komisija v skladu s členom 290(1) PDEU pooblastilo za dopolnjevanje ali spreminjanje nekaterih nebistvenih elementov temeljnega zakonodajnega akta.

92.      Na obravnavi je združenje Bundesverband deutscher Banken zlasti trdilo, da prilagojena metodologija za izračun ni združljiva s splošnimi cilji Uredbe EMR in tudi ne potrebna za izračun prispevkov institucij glede na njihov profil tveganja v skladu z načelom sorazmernosti. V bistvu je dodalo, da iz političnega cilja, ki se uresničuje z uvedbo take metodologije za izračun, jasno izhaja, da je Svet prekoračil meje iz člena 70(7) te uredbe.

3.      Presoja

93.      Uvodoma ugotavljam, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 53 izpodbijanih sodb, da čeprav so v členu 70(7) Uredbe EMR, s katerim je Svetu podeljeno izvedbeno pooblastilo, navedeni pogoji za izvajanje odstavkov od 1 do 3 te določbe, namen člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 ni opredeliti pogoje za izvajanje člena 70(3) Uredbe EMR o nepreklicnih zavezah za plačilo. Ta odstavek 3 torej v obravnavanem primeru ni upošteven, zato se bom v okviru te preučitve osredotočil na zadevno izvedbeno pooblastilo, ki je Svetu podeljeno s členom 70(7) te uredbe, pri čemer ta napotuje na odstavka 1 in 2 tega člena.

94.      V okviru te analize bom, prvič, obravnaval očitke pritožnikov, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker naj ne bi strukturirano preučilo, ali sta bila prva dva pogoja v zvezi z mejami izvedbenih pooblastil, ki sta se oblikovala v sodni praksi Sodišča, v obravnavani zadevi izpolnjena. Drugič, obravnaval bom očitke, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je menilo, da člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 spreminja metodologijo za izračun prispevkov, kot izhaja iz člena 70(1) in (2) Uredbe EMR.

a)      Preizkus kumulativnih pogojev

95.      Poudariti je treba, da mora Svet v skladu s sodno prakso Sodišča, na katero je Splošno sodišče v bistvu opozorilo v točki 49 izpodbijanih sodb, kadar so mu podeljena izvedbena pooblastila na podlagi člena 291(2) PDEU, pojasniti vsebino zadevnega zakonodajnega akta, da bi zagotovil njegovo izvajanje pod enotnimi pogoji v vseh državah članicah. Tako morajo biti določbe izvedbenega akta, ki ga sprejme Svet, na eni strani v skladu z bistvenimi splošnimi cilji zakonodajnega akta, ki naj bi bil s temi določbami pojasnjen, in na drugi strani potrebne ali koristne za njegovo enotno izvajanje, ne da bi ga dopolnjevale ali spreminjale, niti v njegovih nebistvenih elementih.(61) Spoštovanje meja izvedbenih pooblastil je torej pogojeno z izpolnitvijo treh kumulativnih pogojev.

96.      V obravnavanem primeru je Splošno sodišče, potem ko je spomnilo na zahteve, ki izhajajo iz sodbe Fenix International, v točkah 52 izpodbijanih sodb svoj preizkus omejilo na vprašanje, ali člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 izpolnjuje pogoj, da Uredbe EMR niti ne dopolnjuje niti ne spreminja.

97.      Po mojem mnenju v tej analizi pravo ni bilo napačno uporabljeno.

98.      Čeprav je namreč Sodišče v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija(62) in Fenix International, preizkusilo, ali zadevne določbe izpolnjujejo tri pogoje v zvezi z mejami izvedbenih pooblastil, je treba ugotoviti, da je bil namen strukturirane analize, ki jo je opravilo, zavrniti trditve, da temu ni bilo tako, tako da Svet ni prekoračil podeljenih izvedbenih pooblastil. Na podlagi te sodne prakse Sodišča pa ni mogoče sklepati, da morajo sodišča Unije te tri pogoje obravnavati v določenem vrstnem redu, in tudi ne, da je treba preizkusiti vse pogoje, če eden od njih ni izpolnjen. Ker morajo biti namreč navedeni trije pogoji kumulativno izpolnjeni, česar stranke ne izpodbijajo, dejstvo, da eden od njih ni izpolnjen, zadošča za ugotovitev, da je Svet prekoračil izvedbena pooblastila, ki so mu bila podeljena na podlagi člena 291(2) PDEU.(63)

99.      Poleg tega ni mogoče trditi, da spoštovanje prvih dveh pogojev samodejno povzroči spoštovanje tretjega, kar je Svet na obravnavi priznal. Tako tudi če bi se štelo, da je člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 potreben ali koristen za izvajanje Uredbe EMR ali da celo spoštuje bistvene splošne cilje te uredbe, še vedno velja, da meje izvedbenih pooblastil niso spoštovane, če pogoj v zvezi s prepovedjo dopolnjevanja ali spreminjanja vsebine Uredbe EMR ni izpolnjen.

100. Zato menim, da se je Splošno sodišče – ne da bi storilo napako – lahko omejilo na preizkus pogoja, v skladu s katerim člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 ne sme dopolnjevati ali spreminjati Uredbe EMR, ne da bi predhodno preučilo trditve institucij Unije, s katerimi so želele dokazati, da ta določba spoštuje bistvene splošne cilje te uredbe in da je potrebna ali koristna za olajšanje njenega enotnega izvajanja.

101. Ker je Splošno sodišče na podlagi tega preizkusa ugotovilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen, mu ni bilo treba obravnavati drugih dveh pogojev v zvezi z mejami izvedbenih pooblastil, zato je treba trditve Sveta v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljene.

b)      Spoštovanje prepovedi dopolnjevanja ali spreminjanja vsebine Uredbe EMR s členom 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81

102. V nasprotju z delegiranim pooblastilom, ki ga zakonodajalec Unije na podlagi člena 290(1) PDEU v zakonodajnem aktu lahko podeli Komisiji, da bi ji omogočil sprejetje pravil, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nebistvene elemente akta,(64) izvedbena pooblastila, ki so Komisiji ali Svetu podeljena na podlagi člena 291(2) PDEU, v bistvu vključujejo pooblastilo za sprejetje ukrepov, ki so potrebni ali koristni za enotno izvajanje določb zakonodajnega akta, na podlagi katerega so bili sprejeti, in ki zgolj pojasnjujejo njegovo vsebino ob spoštovanju bistvenih splošnih ciljev, ki jim sledi ta akt, ne da bi ga v njegovih bistvenih ali nebistvenih elementih spreminjali ali dopolnjevali,(65) in če tako sprejeti izvedbeni ukrepi niso v nasprotju z navedenim zakonodajnim aktom.(66)

103. Natančneje, Sodišče je ugotovilo, da se določbe zadevnega zakonodajnega akta z izvedbenim ukrepom zgolj pojasnjujejo, če se z njim – na splošno ali za nekatere posebne primere – zgolj razjasni obseg teh določb ali določijo podrobna pravila za njihovo uporabo, vendar pod pogojem, da se ta ukrep pri tem izogne vsakršnemu protislovju, kar zadeva cilje navedenih določb, in nikakor ne spreminja normativne vsebine tega akta ali njegovega področja uporabe.(67)

104. Naj v obravnavani zadevi opozorim, da sta Parlament in Svet v skladu s členom 70(7) Uredbe EMR na Svet prenesla pooblastilo, da v okviru delegiranih aktov iz odstavka 6 te določbe sprejme izvedbene akte za določitev pogojev za izvajanje odstavkov 1 in 2 navedene določbe, zlasti kar zadeva uporabo metodologije za izračun posameznih prispevkov in konkretne ureditve, na podlagi katerih se institucijam dodelijo dejavniki tveganja, opredeljeni v delegiranem aktu. Svet je na podlagi tega izvedbenega pooblastila sprejel Izvedbeno uredbo 2015/81, katere člen 8(1) je predmet te razprave.

105. Ugotoviti je treba, da člen 70(1) Uredbe EMR določa, da se posamezni prispevek vsake institucije zbere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih neto obveznosti glede na skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. Odstavek 2, drugi pododstavek, točki (a) in (b), te določbe pa določa, da izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na, prvič, pavšalnem prispevku, ki se izračuna sorazmerno z zneskom neto obveznosti institucije glede na skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju sodelujočih držav članic, in drugič, prispevku, ki je prilagojen tveganju in se izračuna na podlagi meril iz člena 103(7) BRRD, pri čemer se upošteva načelo sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic.

106. Koristno je pojasniti, da se pavšalni prispevek in tveganju prilagojeni prispevek sicer lahko zdita kot ločena elementa za izračun letnih prispevkov, vendar sta tesno povezana. Za institucije, kot sta ti iz obravnavanih zadev, se namreč tveganju prilagojen prispevek izračuna tako, da se upošteva znesek pavšalnega prispevka vsake institucije in se ta znesek prilagodi glede na profil tveganja te institucije.(68) Ta prilagoditev prispevka glede na profil tveganja institucije temelji na primerjavi izpostavljenosti te institucije upoštevnim dejavnikom tveganja z izpostavljenostjo drugih zadevnih institucij.(69)

107. Tako iz besedila člena 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe EMR izhaja, da se pavšalni prispevek, ki se uporablja za določitev zneska tveganju prilagojenega prispevka, vsako leto izračuna sorazmerno z zneskom neto obveznosti zadevne institucije glede na skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na „ozemlju sodelujočih držav članic“. Prav tako se odstavek 1 te določbe za izračun posameznih prispevkov sklicuje na skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem „na ozemljih vseh sodelujočih držav članic“.

108. Zato, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točkah 61 in 62 izpodbijanih sodb, v skladu z besedilom člena 70(1) in (2) te uredbe skupne neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic pomenijo ustrezno podatkovno osnovo, ki jo je treba upoštevati pri določitvi zneska pavšalnega prispevka, ta pa je podlaga za izračun tveganju prilagojenega prispevka. Poleg tega te določbe ne razlikujejo med metodologijo za izračun, ki bi se uporabljala v prvotnem obdobju ali po njem.

109. Člen 70(1) in (2) navedene uredbe torej ne vsebuje nobene izrecne navedbe, da bi bilo treba v prvotnem obdobju pri izračunu padajočega odstotka prispevkov upoštevati podatke o bančnih institucijah, zbrane na nacionalni ravni v skladu s členom 103(2) BRRD. Iz tega sklepam, da iz ničesar v besedilu te določbe ni mogoče izrecno sklepati, da je mogoče metodologijo za izračun predhodnih prispevkov iz te določbe razlagati tako, da delno in začasno vključuje podatkovno osnovo, ki ni osnova Unije.

110. Kljub temu je treba ugotoviti, da je prilagojena metodologija za izračun določala, da se del predhodnih prispevkov izračuna na nacionalni osnovi, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah od 58 do 60 in od 63 do 65 izpodbijanih sodb. Tako člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 določa, da se v vsakem letu prvotnega obdobja izračuna padajoči del letnih prispevkov v skladu s členom 103 BRRD in členom 4 Delegirane uredbe 2015/63, in sicer ob upoštevanju skupnih neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice (torej nacionalne podatkovne osnove), medtem ko se naraščajoči del prispevkov izračuna v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe EMR ter členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81, in sicer ob upoštevanju skupnih neto obveznosti vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic (torej podatkovne osnove Unije). Prilagojena metodologija za izračun torej določa, da se podatki, ki se upoštevajo pri izračunu dela prispevkov, zbirajo na nacionalni ravni, medtem ko se za drugi del zbirajo na ravni Unije. Svet se je s tem bistveno oddaljil od konkretnega besedila člena 70(1) in (2) Uredbe EMR.

111. Pritožnika kljub temu v bistvu menita, da upoštevanje podatkov, zbranih na nacionalni ravni, v padajočem deležu, kot je navedeno v členu 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81, veljavno temelji na Uredbi EMR, ker naj bi obstajala soodvisnost med členom 70 te uredbe in členom 103 BRRD ter Delegirano uredbo 2015/63. Natančneje, na profil tveganja institucij, zlasti na kazalnika tveganja, ki sta „finančno stanje institucije“ in „pomembnost institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva ene ali več držav članic oziroma Unije“ iz člena 103(7)(c) in (g) BRRD, naj bi lahko vplivalo postopno združevanje nacionalnih razdelkov v primeru uporabe ESR, kot je določeno v medvladnem sporazumu. Ta kontekst naj bi bilo treba ustrezno upoštevati, da bi se spoštovalo načelo sorazmernosti in da ne bi prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic, kot je določeno v členu 70(2)(b) Uredbe EMR. Prilagojena metodologija za izračun naj bi ustrezala vsem tem ciljem, kar naj bi bilo izrecno razvidno iz uvodnih izjav 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81.

112. Če je treba te trditve razumeti tako, da je bila prilagojena metodologija za izračun potrebna za izvajanje Uredbe EMR in da je bila v skladu z bistvenimi splošnimi cilji te uredbe, opozarjam, da, kot izhaja iz točke 99 teh sklepnih predlogov, taka ugotovitev Svetu ne more dati pravice, da ne upošteva prepovedi dopolnjevanja ali spreminjanja vsebine navedene uredbe.

113. Če pa je namen teh trditev pokazati, da napotilo iz člena 70 te uredbe EMR na kazalnike tveganja iz člena 103(7) BRRD in Delegirane uredbe 2015/63 ter sklicevanje na načelo sorazmernosti in izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja, ki se jim je treba izogniti, omogočata upoštevanje podatkov, zbranih na nacionalni ravni, za izračun predhodnih prispevkov, menim, da bi moralo biti to vsaj jasno razvidno iz besedila Uredbe EMR, ki je temeljni zakonodajni akt.(70)

114. V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da člen 70(2)(b) te uredbe določa, da tveganju prilagojen prispevek temelji na merilih iz člena 103(7) BRRD. Prav tako člen 70(7) navedene uredbe z napotilom na odstavek 6 te določbe, ki določa, da se uporabijo „delegirani akti, v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija“, vzpostavlja izrecno povezavo s členom 103(7) BRRD in Delegirano uredbo 2015/63. Torej obstajajo nekatere podobnosti med metodologijo za izračun posameznih prispevkov, uvedeno z Uredbo EMR, in tisto, uvedeno z BRRD.

115. Vsaka od teh metodologij za izračun namreč kot izhodišče upošteva neto obveznosti zadevne institucije in zahteva prilagoditev pavšalnega prispevka v smislu Uredbe EMR(71) ali osnovnega letnega prispevka v smislu BRRD(72)profilu tveganja te institucije. V ta namen je treba upoštevati kazalnike tveganja iz člena 103(7) BRRD in uporabiti ustrezno metodo prilagoditve, kot je natančneje določena v Delegirani uredbi 2015/63.

116. Tako člen 103(7) BRRD določa osem elementov, ki jih mora Komisija upoštevati pri sprejemanju delegiranega akta za opredelitev pojma „prilagajanja prispevkov sorazmerno s profilom tveganja institucij“, Delegirana uredba 2015/63 pa konkretno določa in izvaja načela, ki jih je treba uporabiti v okviru te prilagoditve. Zadnjenavedena uredba uvaja natančno metodologijo za izračun, ki se konkretno uporablja za določitev zneska predhodnih prispevkov institucij glede na prilagoditev njihovemu profilu tveganja, podrobno opisuje različne faze te metodologije za izračun in določa matematične formule, ki jih morajo uporabiti EOR ali nacionalni organi za reševanje.(73) Namen navedene delegirane uredbe je torej zagotoviti enotno razlago meril iz člena 103(7) BRRD, tako da se določitev kazalnikov tveganja institucij za izračun njihovih posameznih prispevkov izvede podobno v vsej Uniji, in sicer tako v okviru sistema, vzpostavljenega z BRRD, kot v okviru sistema, vzpostavljenega z Uredbo EMR.(74)

117. Nasprotno pa se obe metodologiji za izračun razlikujeta glede podatkovne osnove, ki jo je treba upoštevati pri določitvi letnih prispevkov. V nasprotju s podatkovno osnovo, ki je podlaga za metodologijo za izračun iz BRRD, ki jo sestavljajo izključno podatki o bančnih institucijah, zbrani na nacionalni ravni, je v členu 70(1) in (2) Uredbe EMR izrecno navedena le podatkovna osnova Unije.

118. Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 75 izpodbijanih sodb, v členu 103(7) BRRD – ki je edina določba te direktive, ki je izrecno navedena v členu 70 navedene uredbe – ni nikjer omenjena nacionalna podatkovna osnova, ki je podlaga za metodologijo za izračuna prispevkov, določeno v členu 103(2) navedene direktive. Prav tako iz Delegirane uredbe 2015/63 ne izhaja, da se mora EOR, kadar deluje kot organ za reševanje v okviru Uredbe EMR, pri izračunu spremenljivega odstotka predhodnih prispevkov opreti na tako nacionalno podatkovno osnovo. Poleg tega, čeprav je v uvodni izjavi 109 te uredbe pojasnjeno, da bi bilo treba „[z]a zagotovitev poštenega izračuna prispevkov in spodbujanje poslovanja po modelu, ki pomeni manj tveganja, pri prispevkih v [ESR] upoštevati stopnjo tveganja kreditne institucije v skladu z [BRRD] in z delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi“,(75) pa ta ne določa potrebe po izračunu padajočega dela prispevkov ob upoštevanju podatkov, zbranih na nacionalni ravni.

119. Še toliko bolj sem zadržan do trditve, da naj bi napotilo iz člena 70 Uredbe EMR na člen 103(7) Direktive BRRD in Delegirano uredbo 2015/63 Svetu podelila pooblastilo za sprejetje prilagojene metodologije za izračun, ker se s tako trditvijo členu 70 Uredbe EMR pripisuje dvojni pomen, ki se mi zdi protisloven.

120. Po eni strani bi bilo namreč treba člen 70 te uredbe po mnenju pritožnikov razumeti tako, da se implicitno nanaša na upoštevanje naraščajočega odstotka podatkov, zbranih na ravni Unije, in padajočega odstotka podatkov, zbranih na nacionalni ravni. Po drugi strani pa se ta člen v skladu s samim besedilom Izvedbene uredbe 2015/81 razume tako, da napotuje na metodologijo za izračun, pri kateri se upoštevajo le podatki, zbrani na ravni Unije. Tako člen 8(1), od (a) do (h), te izvedbene uredbe določa, da se naraščajoči odstotek letnih prispevkov izračuna „v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe [EMR] in členom 4 [navedene izvedbene uredbe]“ ter da „v osmem letu prvotnega obdobja navedene institucije prispevajo 100 % svojih letnih prispevkov, izračunanih v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe [EMR] in členom 4 [te izvedbene uredbe]“. V skladu s tem členom 4 pa mora biti metodologija za izračun v skladu s členom 70 Uredbe EMR in „metodologijo iz Delegirane uredbe [2015/63]“.(76) Vse stranke so te določbe razlagale tako, da so pri naraščajočem deležu v prvotnem obdobju, dokler ta delež v zadnjem letu tega obdobja ne doseže 100 %, podlaga za izračun letnih prispevkov samo podatki, zbrani na ravni Unije. Iz tega torej izhaja, prvič, da zgolj napotila na Delegirano uredbo 2015/63 ni mogoče razumeti tako, da implicitno vključuje napotilo na metodologijo za izračun iz BRRD in uporabo podatkov, zbranih na nacionalni ravni, in drugič, da metodologija za izračun iz člena 70 Uredbe EMR določa le uporabo podatkov institucij z dovoljenjem, zbranih na ravni Unije.

121. Po mojem mnenju enako velja za trditev pritožnikov, da naj bi upoštevanje kazalnikov tveganja iz člena 103(7)(c) in (g) BRRD pomenilo, da se prispevki institucij izračunajo po metodologiji, ki podatke institucij z dovoljenjem, zbrane na nacionalni ravni, upošteva padajoče. Ker se ti kazalniki tveganja upoštevajo tudi pri določitvi profila tveganja institucij in njihovega prispevka glede na profil tveganja v okviru izračuna, ki v celoti temelji na podatkovni osnovi Unije, iz Uredbe EMR ne izhaja, da bi napotilo na to določbo BRRD pomenilo postopni prehod z metodologije za izračun, ki temelji na podatkih, zbranih na nacionalni ravni, na metodologijo za izračun, ki temelji na podatkih, zbranih na ravni Unije.

122. Drugič, v zvezi s trditvijo pritožnikov, da je cilj Uredbe EMR zagotoviti skladnost med prihodki ESR v obliki letnih prispevkov in postopnim združevanjem nacionalnih razdelkov v primeru uporabe ESR, kot je določeno v medvladnem sporazumu, menim, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 79 izpodbijanih sodb, da ta sporazum nikakor ne obravnava vprašanja metodologije za izračun, ki jo je treba uporabiti za zbiranje posameznih prispevkov.(77) Enako velja za Uredbo EMR, v kateri ni nobene izrecne navedbe v zvezi s tem, da bi moralo zbiranje posameznih prispevkov slediti ritmu združevanja nacionalnih razdelkov ESR, če se uporabi ESR. Člen 67(1) in (4) ter člen 77 Uredbe EMR napotujeta le na pravila navedenega sporazuma v zvezi s prenosom sredstev oziroma uporabo ESR v okviru postopka reševanja.(78) Povezava, ki naj bi obstajala med izračunom prispevkov v prvotnem obdobju in postopnim združevanjem razdelkov v ESR, torej iz te uredbe ni dovolj razvidna.

123. Poleg tega ugotavljam, da ritem postopnega povečevanja prispevkov, izračunanih na podlagi podatkovne osnove Unije, skupaj s postopno odpravo prispevkov, izračunanih na podlagi nacionalne podatkovne osnove, kot je določeno s prilagojeno metodologijo za izračun, ne sledi natančno ritmu združevanja nacionalnih razdelkov ESR, ki ga določa medvladni sporazum. Kot je namreč na obravnavi potrdil Svet, odstotek prispevkov, izračunanih na podlagi nacionalne podatkovne osnove, ne ustreza natančno odstotkom nezdruženih sredstev v nacionalnih razdelkih, ki jih je dovoljeno uporabiti v okviru postopka reševanja.(79) Ta razkorak se odraža v vseh letih prvotnega obdobja in po mojem mnenju spodkopava trditev, da prilagojena metodologija za izračun zagotavlja, da je dejanska zmogljivost financiranja reševanja iz nacionalnih razdelkov povezana s prispevki, zbranimi ob upoštevanju nacionalne podatkovne osnove.

124. Iz navedenega izhaja, da prav tako ni mogoče trditi, da potreba po upoštevanju načela sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic, navedena v členu 70(2)(b) Uredbe EMR, implicitno zajema metodologijo za izračun, ki temelji na postopnem uvajanju prispevkov, izračunanih na podlagi podatkovne osnove Unije, skupaj s postopnim opuščanjem prispevkov, izračunanih na podlagi nacionalne podatkovne osnove. Po mojem mnenju namreč pojmu „sorazmernost“ ali potrebi, da se ne ustvarjajo izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja, ni mogoče pripisati obsega, ki bi presegal preudarke, ki izhajajo iz samega besedila te uredbe.

125. Naj dodam, da v nasprotju s tem, kar je Svet trdil v svojih pisnih vlogah pred Sodiščem, iz mnenja njegove pravne službe ne izhaja, da je ta menila, da je člen 7(1) predloga izvedbene uredbe, ki je postal člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81, popolnoma v skladu s podelitvijo pooblastil, določeno v Uredbi EMR. Pravna služba je po preučitvi utemeljitev iz uvodnih izjav 13 in 14 predloga izvedbene uredbe, ki se nanašajo na potrebo po preprečevanju izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja, ugotovila, da na podlagi besedila predloga izvedbene uredbe ni mogoče sklepati, da je prilagojena metodologija za izračun v skladu s splošnimi pravili in načeli iz člena 70(1) in (2) Uredbe EMR, ter da je treba zagotoviti dovolj trdno razlago, da se vzpostavi dejanska povezava med to metodologijo in dejavniki tveganja. Poleg tega namen mnenja pravne službe Sveta ni bil izreči se o verjetnosti take utemeljitve.(80)

126. Predlog izvedbene uredbe je bil pozneje sicer res spremenjen, vključno z uvodnima izjavama 13 in 14, na kateri se nanaša mnenje pravne službe Sveta. Vendar pa vsekakor še vedno velja, da podrobnejša pojasnila v uvodnih izjavah 13, 14 in 15 Izvedbene uredbe 2015/81, ki se nanašajo na spoštovanje načela sorazmernosti, potrebo po izogibanju izkrivljanjem med strukturami bančnega sektorja ter koristnost zagotavljanja, da je tveganju prilagojeni prispevek sorazmeren s pričakovano uporabo nezdruženih finančnih sredstev nacionalnih sredstev, nimajo jasne podlage v Uredbi EMR, ki je temeljni zakonodajni akt, kot je razvidno iz točk od 114 do 123 teh sklepnih predlogov.

127. Če je bil namen prilagojene metodologije za izračun zagotoviti, da prispevki, ki jih morajo nekatere institucije plačati v okviru enotnega mehanizma za reševanje, ne bi v nesorazmernem obsegu presegli zneska prispevkov, ki bi jih te institucije morale plačati v okviru mehanizma, vzpostavljenega z BRRD,(81) to iz te uredbe ni jasno razvidno. Poleg tega je prav tako mogoče, kot sta trdili banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, da so se drugim institucijam zaradi prilagojene metodologije za izračun povišali zneski prispevkov v primerjavi s tistimi, ki bi jih plačale na podlagi metodologije za izračun, pri kateri se upošteva izključno podatkovna osnova Unije.

128. Zato Svet, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 71 in 72 ter 78 in 79 izpodbijanih sodb, na podlagi izvedbenih pooblastil, ki so mu bila podeljena z Uredbo EMR, ni imel pravice odstopiti od metodologije za izračun, ki je izrecno določena v členu 70(1) in (2) te uredbe in ki določa le vzpostavitev razmerja med podatki vsake posamezne institucije in podatki, zbranimi na ravni Unije, in spremeniti same podlage te metodologije za izračun.

129. Res je, kot je navedel generalni pravobranilec A. Rantos v sklepnih predlogih v zadevi Fenix International, da razlikovanje med „dopolnjevanjem ali spreminjanjem“ in „natančnejšo določitvijo“ zakonodajnega akta ni vedno očitno.(82) Poleg tega je mogoče trditi, da izvedbeni ukrepi, kakršni koli že so, k temeljnemu zakonodajnemu aktu vedno nekaj „dodajo“, zlasti ker že sama natančnejša opredelitev enotnih pogojev za njegovo izvajanje doda en ali drug element k pooblastilni določbi iz tega zakonodajnega akta.(83)

130. Vendar, kot je navedel generalni pravobranilec N. Jääskinen v sklepnih predlogih v zadevi Združeno kraljestvo/Parlament in Svet z navajanjem filozofa Stefana Körnera, „obstoj mejnih primerov ne pomeni, da ne obstajajo jasni pozitivni ali negativni primeri“.(84) Menim namreč, da mora biti ureditev, sprejeta v okviru izvedbenih pooblastil, vsaj v skladu z nedvoumnim besedilom splošnega pravila, določenega s temeljnim zakonodajnim aktom.

131. Prehodnost prilagojene metodologije za izračun te ugotovitve ne more omajati.(85)

132. Zato menim, da Splošno sodišče v točki 85 izpodbijanih sodb ni storilo napake s tem, da je ugotovilo, da se s prilagojeno metodologijo za izračun, uvedeno s členom 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81, spreminja normativna vsebina Uredbe EMR, tako da je Svet prekoračil izvedbena pooblastila, ki so mu bila podeljena s členom 70(7) te uredbe.(86)

133. Na podlagi vsega navedenega Sodišču predlagam, naj drugi pritožbeni razlog v celoti zavrne kot neutemeljen.

C.      Tretji pritožbeni razlog

1.      Trditve EOR in institucij Unije

134. Pritožnika v bistvu trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 114 do 122 izpodbijanih sodb večkrat napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je treba zgornjo mejo 12,5 % uporabiti v vseh okoliščinah v celotnem prvotnem obdobju na račun cilja doseganja ciljne ravni, in ker je od EOR zahtevalo, naj to ciljno raven namerno in znatno preceni. Razlaga, ki jo je podalo Splošno sodišče glede razmerja med členom 69(1) in členom 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe EMR, naj bi bila v nasprotju z besedilom, kontekstom in ciljem teh določb, z načeli dobrega upravljanja, pravne varnosti in sorazmernosti ter z omejitvami prenosa pooblastil, določenimi v sodni praksi Meroni/Visoka oblast(87). Poleg tega naj bi bila v obrazložitvi Splošnega sodišča v zvezi s tem številna protislovja.

135. Najprej, iz besedila člena 69(1) te uredbe naj bi izhajalo, da je ciljna raven, ki ustreza „vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah“, stroga minimalna zahteva. Ta določba naj bi določala glavni cilj, ki ga je treba doseči ob koncu prvotnega obdobja, kar naj bi Sodišče že priznalo.(88)

136. Poleg tega naj – v nasprotju z ugotovitvami Splošnega sodišča v točkah 118 in 119 izpodbijanih sodb – pomen člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, navedene uredbe iz njegovega besedila ne bi bil nedvoumno razviden. Splošno sodišče naj bi bilo poleg tega protislovno, ker je to določbo razlagalo na način, ki je v nasprotju s tem besedilom. V skladu z besedilom navedene določbe v povezavi s členom 3(1), točka 35, te uredbe naj bi bila „ciljna raven“, na katero se sklicuje, „končna ciljna raven“, ki je lahko z gotovostjo znana šele na koncu začetnega obdobja. Zato naj bi se v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točkah 115 teh sodb, pravilo o zgornji meji 12,5 %, uporabljalo za to končno ciljno raven in ne za „napovedano“ ciljno raven v vsakem letu prvotnega obdobja. Spoštovanje tega pravila naj bi bilo mogoče preveriti le na podlagi povprečja, in sicer ob upoštevanju vseh prispevkov, zbranih ob koncu tega obdobja, za kar naj bi šlo v obravnavanem primeru.(89)

137. Zato naj bi bilo treba za člen 69(1) ter člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe EMR uporabiti sistematično in namensko razlago, da bi se ti določbi uskladili in bi se jima zagotovil polni učinek.

138. Glavni cilj člena 69(1) te uredbe, ki naj bi izhajal zlasti iz obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe EMR, naj bi bil namreč zagotoviti, da finančni sektor prispeva zadostna finančna sredstva, da lahko enotni mehanizem za reševanje izpolnjuje svoje naloge, da se ohrani finančna stabilnost sistema ter da so prispevki finančnih institucij sorazmerni in predvidljivi.

139. Poleg tega naj bi indikativnost zgornje meje 12,5 % izhajala iz konteksta in namena člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe EMR. Tako je bilo v besedilu obrazložitvenega memoranduma k predlogu uredbe o EMR navedeno, da bo letni prispevek bančnega sektorja v prvotnem obdobju, ki je bilo takrat določeno na deset let, predstavljal „približno“ desetino ciljne ravni.(90) Zato naj bi bila zgornja meja 12,5 % v zakonodajnem postopku določena le za prvotno obdobje osmih let in naj bi jo bilo treba uskladiti z načelom, da se prispevki čim bolj enakomerno porazdelijo, kot je določeno v členu 69(2) in (5) te uredbe ter členu 3(1) Delegirane uredbe (EU) 2017/747.(91)

140. Na podlagi člena 69(3) in (4) Uredbe EMR, ki naj bi se poleg tega nanašal na posebne okoliščine, v katerih bi EOR lahko bil primoran podaljšati prvotno obdobje ali pobirati nove prispevke po tem obdobju, naj prav tako ne bi bilo mogoče šteti, da je treba zgornjo mejo 12,5 % uporabljati strogo vsako leto navedenega obdobja niti da naj bi sistem dopuščal, da ciljna raven ob koncu prvotnega obdobja ne bo dosežena.

141. S kontekstualnega vidika EOR dodaja, da mu zakonodajalec Unije ni nameraval omogočiti, da zbere več prispevkov, kot je potrebno, v nasprotju s sistemom, vzpostavljenim v okviru BRRD, v katerem so bile države članice izrecno pooblaščene, da določijo ciljne ravni, ki presegajo „vsaj 1 % zneska kritih vlog“.(92) V nasprotju s tem, kar naj bi zahtevalo Splošno sodišče v točkah od 125 do 127 izpodbijanih sodb, naj zgolj zaradi spoštovanja zgornje meje 12,5 % ne bi smel namerno določiti ciljne ravni na raven, ki bi bila umetno višja od ravni, ki bi izhajala iz natančnega prikaza dejstev in ekonomskih ocen, razpoložljivih v času napovedi.

142. Taka zahteva po precenitvi ciljne ravni naj bi poleg tega kršila načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načeli pravne varnosti in sorazmernosti. Prav tako naj bi bila v nasprotju z omejitvami prenosa pooblastil na agencijo Unije, kot so določena v sodbi Meroni/Visoka oblast(93). Če bi se namreč EOR dovolilo, da ciljno raven prosto določi na odstotek, ki presega 1 % zneska kritih vlog, bi se s tem poseglo v pristojnost zakonodajalca, da določi znesek, ki je potreben in sorazmeren za zagotovitev učinkovitega in zadostnega financiranja ESR, odgovornost za določitev ustrezne končne ciljne ravni pa bi se v bistvu prenesla na EOR, s čimer bi se mu podelila resnična politična diskrecijska pravica.

143. Nazadnje, razlogovanje Splošnega sodišča naj bi bilo protislovno, ker naj bi v točkah 114 izpodbijanih sodb na eni strani navedlo, da mora EOR „kar najbolj natančno oceniti končno ciljno raven glede na podatke, ki so na voljo v času te ocene“, v točkah 125 in 126 teh sodb, na drugi strani pa, da mora EOR „na podlagi konservativnih napovedi oceniti gibanje zneska kritih vlog tako, da je navedena ciljna raven dosežena, pri čemer je upoštevana zgornja meja 12,5 %“, kar naj bi pomenilo precenjevanje ciljne ravni, ne da bi bilo to utemeljeno z razpoložljivimi podatki.

144. EOR nazadnje trdi, da bi bilo mogoče pravično ravnotežje med členom 69(1) in (2) ter členom 70(2) Uredbe EMR ohraniti le, če se ugotovi, da zgornja meja 12,5 % ni absolutni prag, temveč jo je treba uporabiti v skladu s pravilom o čim bolj enotni porazdelitvi prispevkov v prvotnem obdobju in z glavnim ciljem, da se do konca tega obdobja doseže končna ciljna raven. Tega cilja pa naj dejansko ne bi bilo mogoče doseči, če bi bil EOR zavezan k strogi uporabi te zgornje meje. Splošno sodišče naj bi torej v točkah od 123 do 126 navedenih sodb prav tako napačno ugotovilo, da je to mogoče storiti. Takšna analiza naj bi temeljila na napačnih merilih nadzora in naj ne bi upoštevala dejanskih in pravnih okoliščin, ki so obstajale v času sprejetja sklepa EOR iz leta 2022, to je v prispevnem obdobju 2022.

145. Parlament meni, da čeprav je Splošno sodišče v točki 123 teh sodb pravilno razsodilo, da ni nemogoče uskladiti cilja doseganja ciljne ravni s pravilom zgornje meje 12,5 % in zahtevo po čim bolj enakomerni porazdelitvi letnih prispevkov, kot je razvidno iz jezikovne razlage členov 69 in 70 Uredbe EMR, pa naj bi Splošno sodišče v točkah od 114 do 116 izpodbijanih sodb vseeno odstopilo od take razlage, ker je menilo, da se zgornja meja nanaša na napovedano končno ciljno raven in ne na končno ciljno raven, znano ob koncu prvotnega obdobja. Zaradi te napake naj bi od EOR zahtevalo, naj preceni znesek ciljne ravni, kar naj ne bi izhajalo niti iz besedila niti iz cilja te uredbe in naj ne bi omogočalo spoštovanja zahteve po enakomerni porazdelitvi letnih prispevkov. V preostalem se trditve Parlamenta v bistvu ujemajo s trditvami EOR in Sveta. Enako velja za Komisijo, ki meni, da je v skladu z razlogovanjem Splošnega sodišča letna ciljna raven odločilni element v škodo končne ciljne ravni, znane ob koncu prvotnega obdobja, s čimer se obrača vrstni red finančnih ciljev, ki jih je treba doseči.

2.      Trditve kreditnih institucij 

146. Banka Hypo Vorarlberg Bank, ki jo podpira združenje Österreichischer Sparkassenverband, in banka Volkskreditbank na eni strani trdita, da je tako iz besedila člena 70(2) Uredbe EMR kot iz zakonodajnega postopka jasno razvidno, da je treba zgornjo mejo 12,5 %, ki je dvakrat določena kot zavezujoča, spoštovati v vseh okoliščinah v prvotnem obdobju, saj je bila ta zgornja meja določena, da bi se finančne institucije zaščitile pred previsokimi prispevki in da se ne bi neupravičeno oviralo gospodarsko delovanje bančnega sektorja. Na drugi strani naj ne bi bilo dopustno sklepati, da ima ciljna raven, določena v členu 69(1) te uredbe, obvezno prednost, saj ima ta določba enako veljavo kot člen 70 navedene uredbe. Dodajata, da pritožbeni razlog, s katerim se zatrjuje, da je Splošno sodišče od EOR zahtevalo, naj namerno preceni ciljno raven, temelji na napačni razlagi izpodbijanih sodb, saj je Splošno sodišče navedlo le, da je bil EOR dolžan pripraviti konservativne napovedi razvoja kritih vlog. Take zahteve naj ne bi bile protislovne in naj bi izključevale vsakršno precenitev.

3.      Presoja 

147. V izogib ponavljanju napotujem na točke od 45 do 106 sklepnih predlogov, ki sem jih danes predstavil v zadevah C‑454/24 P, EOR/Dexia in C‑705/24 P, EOR/BAWAG P.S.K., saj so točke od 95 do 133 izpodbijanih sodb enake točkam od 27 do 65 sodbe z dne 10. aprila 2024, Dexia/EOR (Predhodni prispevki za leto 2022) (T‑411/22, EU:T:2024:216), trditve pritožnikov pa so v bistvu v vseh teh zadevah, v katerih Sodišču predlagam, naj jih zavrne kot neutemeljene, enake.

148. Nobeden od pritožbenih razlogov, ki sta jih pritožnika navedla v utemeljitev svojih pritožb, ni bil sprejet, zato je treba te pritožbe v celoti zavrniti.

IX.    Ohranitev časovnih učinkov

A.      Trditve strank

149. Podredno, v delu, v katerem se ugovor nezakonitosti nanaša na člen 70(7) Uredbe EMR ter vpliva tako na Izvedbeno uredbo 2015/81 kot na sklep EOR iz leta 2022, pritožnika trdita, da so za odpravo zatrjevanih kršitev potrebni trije zaporedni postopki, in zato Sodišču predlagata, naj učinke razglasitve ničnosti tega sklepa odloži za najmanj 30 mesecev od datuma, ko sodbi, izdani v obravnavanih sporih, postaneta pravnomočni.

150. Banka Hypo Vorarlberg Bank trdi, da nobena od strank v postopku na prvi stopnji ni predlagala, naj se v primeru razglasitve ničnosti sklepa EOR iz leta 2022 učinki tega sklepa ohranijo za obdobje 30 mesecev. Ker je poleg tega EOR Splošno sodišče zaprosil, naj ohrani učinke tega sklepa za obdobje šestih mesecev od dneva, ko bo sodba Splošnega sodišča postala pravnomočna, naj bi Splošno sodišče neupravičeno odobrilo takšno ohranitev za obdobje 12 mesecev. Dodaja, da je v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU običajni učinek razglasitve ničnosti ex tunc sicer mogoče omejiti, vendar gre za izjemo, ki jo je treba razlagati ozko.

151. Vendar naj na eni strani sklep EOR iz leta 2022 ne bi bil razglašen za ničen zaradi kršitve bistvenih formalnih zahtev, temveč zaradi vsebinske kršitve določbe Uredbe EMR. Na drugi strani naj pritožnika ne bi izpostavila tveganja za finančno stabilnost ali resnih negativnih posledic, ki bi bile povezane s takojšnjo razglasitvijo ničnosti navedenega sklepa ali z ohranitvijo njegovih učinkov za obdobje, daljše od 12 mesecev. S tako ohranitvijo bi, nasprotno, nastale resne negativne posledice za banke, ki ne bi prejele niti povračila nezakonito prejetih zneskov niti obresti kot pavšalnega nadomestila.

152. Banka Hypo Vorarlberg Bank podredno trdi, da bi bilo kvečjemu mogoče predvideti le delno ohranitev, tako da bi bilo mogoče del zbranih prispevkov, ki presegajo znesek končne ciljne ravni, znane ob koncu prvotnega obdobja, vrniti.

B.      Presoja

153. Ugotoviti je treba, da se bo Sodišče o tem pritožbenem razlogu moralo izreči le, če bo, kot predlagam, pritožbi zavrnilo in potrdilo razglasitev ničnosti sklepa EOR iz leta 2022.

154. V izogib ponavljanju napotujem na točke od 23 do 30 sklepnih predlogov, ki sem jih danes predstavil v zadevi C‑671/24 P, BAWAG P.S.K./EOR, saj so v sklepu EOR iz leta 2022 enake nezakonitosti kot v sklepu EOR, obravnavanem v tem primeru.

155. Zato Sodišču predlagam, naj učinke sklepa EOR iz leta 2022 v delu, v katerem se nanaša na banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, ohrani za razumno obdobje, ki ne sme presegati 30 mesecev od datuma razglasitve sodb, ki bodo izdane v zadevah C‑454/24 P, C‑529/24 P, C‑536/24 P, C‑537/24 P, C‑585/24 P, C‑671/24 P in C‑705/24 P, do začetka veljavnosti novega sklepa EOR o določitvi predhodnih prispevkov teh institucij v ESR.

X.      Stroški

156. Iz vsega navedenega izhaja, da je treba pritožbe v celoti zavrniti. Zato Sodišče o stroških odloči v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča.

157. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika uporablja v pritožbenem postopku, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, se jima v skladu s predlogi bank Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank naloži, da poleg svojih stroškov nosita tudi stroške navedenih bank.

158. V skladu s členom 140(1) in (3) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, Sodišče pa lahko intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena 140, naloži, da nosi svoje stroške. Poleg tega lahko Sodišče v skladu s členom 184(4) Poslovnika v zvezi z intervenientom na prvi stopnji, ki ni vložil pritožbe, je pa sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, odloči, da nosi svoje stroške. Zato Parlament in Komisija nosita svoje stroške.

159. Na podlagi teh določb je treba tudi odločiti, da EOR in Svet nosita svoje stroške v zadevah C‑529/24 P in C‑585/24 P ter C‑536/24 P in C‑537/24 P ter da združenji Bundesverband deutscher Banken in Fédération bancaire française v navedenih zadevah nosita vsako svoje stroške.

 Predlog

160. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj odloči:

1.      Pritožbe se zavrnejo.

2.      Učinki Sklepa SRB/ES/2022/18 Enotnega odbora za reševanje se v delu, v katerem se ta sklep nanaša na banki Hypo Vorarlberg Bank AG in Volkskreditbank AG, ohranijo do začetka veljavnosti novega akta, ki ga bo nadomestil, vendar najpozneje do izteka 30-mesečnega roka od dneva razglasitve sodb, ki bodo izdane v zadevah C‑454/24 P, C‑529/24 P, C‑536/24 P, C‑537/24 P, C‑585/24 P, C‑671/24 P in C‑705/24 P.

3.      Svet Evropske unije nosi poleg svojih stroškov tudi stroške bank Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank v zadevah C‑529/24 P in C‑585/24 P.

4.      Enotnemu odboru za reševanje se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške bank Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank v zadevah C‑536/24 P in C‑537/24 P.

5.      Svet Evropske unije nosi svoje stroške v zadevah C‑536/24 P in C‑537/24 P.

6.      Enotni odbor za reševanje nosi svoje stroške v zadevah C‑529/24 P in C‑585/24 P.

7.      Evropski parlament in Evropska komisija ter združenji Bundesverband deutscher Banken eV in Fédération bancaire française nosijo vsak svoje stroške.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1, in popravek v UL 2019, L 154, str. 48, v nadaljevanju: Uredba EMR). ). „EMR“ je okrajšava za „enotni mehanizem za reševanje“.


3      Medvladni sporazum o prenosu in vzajemnosti prispevkov v ESR, podpisan 21. maja 2014 v Bruslju (v nadaljevanju: medvladni sporazum).


4      Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190, in popravek v UL 2023, L 92, str. 32, v nadaljevanju: BRRD). „BRRD“ je okrajšava za Bank Recovery and Resolution Directive.


5      Delegirana uredba Komisije z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44).


6      Izvedbena uredba Sveta z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v enotni sklad za reševanje (UL 2015, L 15, str. 1).


7      Glej uvodne izjave od 1 do 6 BRRD. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi State Street Bank International (C‑255/18, EU:C:2019:539, točke od 33 do 51).


8      Glej uvodne izjave 15, 104 in 131 ter člen 3 BRRD.


9      Glej uvodne izjave od 105 do 107 ter člene 102, 103 in 130 Direktive BRRD.


10      Glej člen 102(1), drugi stavek, BRRD.


11      Glej člen 103(2) BRRD.


12      Glej člen 103(2), drugi pododstavek, in člen 103(7) BRRD ter člen 4 in naslednje člene Delegirane uredbe 2015/63.


13      Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. julija 2013 o ustanovitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje bank ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2013) 520 final) (v nadaljevanju: predlog uredbe EMR).


14      Glej člen 4(1) Uredbe EMR.


15      Glej uvodni izjavi 10 in 11 ter člen 1 Uredbe EMR.


16      Glej člen 76(1) Uredbe EMR.


17      Glej člen 69(1) Uredbe EMR. V členu 3(1), točka 35, je ciljna raven opredeljena kot „znesek razpoložljivih finančnih sredstev, ki jih je treba zbrati v skladu s členom 69(1)“.


18      Glej člen 70(1) Uredbe EMR.


19      Glej člen 70(2) Uredbe EMR.


20      Glej člen 70(6) Uredbe EMR.


21      Glej člen 70(2) Uredbe EMR. Navesti je treba, da ta mehanizem za reševanje pretežno temelji na mehanizmu, ki ga morajo nacionalni organi za reševanje vzpostaviti v skladu z BRRD, čeprav z zadnjenavedenim mehanizmom ni določena zgornja meja 12,5 %.


22      Glej člen 5 Uredbe EMR.


23      Glej uvodno izjavo 20 Uredbe EMR, pa tudi uvodni izjavi 7 in 12, člen 1(1)(a) ter člen 3 medvladnega sporazuma.


24      Glej uvodno izjavo 12, člen 1 in člen 3(3) medvladnega sporazuma.


25      Obdobje, ki traja od 1. januarja 2016 do dneva, ko ESR doseže ciljno raven, vendar ne dlje kot osem let od datuma začetka uporabe navedenega medvladnega sporazuma (glej člen 1(1)(b) tega sporazuma).


26      Glej uvodno izjavo 20 in člen 1 Uredbe EMR ter uvodno izjavo 9, člen 1(1)(b) ter člena 4 in 5 medvladnega sporazuma.


27      Glej uvodne izjave od 13 do 15 ter člen 4 in člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81.


28      79.987.450.580,00 EUR (glej izpodbijani sodbi (točki 129)).


29      Glej uvodni izjavi 60 in 61 sklepa EOR iz leta 2022.


30      14.253.573.821,46 EUR (glej uvodno izjavo 62 sklepa EOR iz leta 2022).


31      Glej razdelek 6 sklepa EOR iz leta 2022.


32      Izpodbijani sodbi (točke od 134 do 136).


33      Izpodbijani sodbi (točke od 23 do 42).


34      Izpodbijani sodbi (točke od 45 do 86).


35      Izpodbijani sodbi (točke od 95 do 133).


36      Izpodbijani sodbi (točke od 141 do 146).


37      Pritožnika se sklicujeta na sodbe z dne 18. januarja 2005, Komisija/Svet (C‑257/01, EU:C:2005:25, točka 53, v nadaljevanju: sodba Komisija/Svet); z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet (C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa in točka 64, v nadaljevanju: sodba National Iranian Oil Company/Svet), in z dne 28. februarja 2023, Fenix International (C‑695/20, EU:C:2023:127, točka 37, v nadaljevanju: sodba Fenix International).


38      Člen 10 Enotnega evropskega akta je tako določal, da se člen 145 EGS dopolni z naslednjimi določbami:


      „– v pravnih aktih, ki jih sprejema, prenese pristojnost za izvajanje svojih predpisov na Komisijo. Glede izvajanja te pristojnosti lahko Svet postavi nekatere zahteve. Poleg tega si lahko Svet v posebnih primerih pridrži pravico, da sam neposredno izvaja to pristojnost. Zgoraj navedeni postopki morajo biti skladni z načeli in pravili, ki jih je Svet predhodno soglasno sprejel na predlog Komisije in po pridobitvi mnenja Evropskega parlamenta“ (moj poudarek).


39      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Komisija/Svet (C‑257/01, EU:C:2004:226, točka 52).


40      Glej sodbe z dne 24. oktobra 1989, Komisija/Svet (16/88, EU:C:1989:397, točka 10); National Iranian Oil Company/Svet (točka 49), in z dne 22. septembra 2016, NIOC in drugi/Svet (C‑595/15 P, EU:C:2016:721, točka 55, v nadaljevanju: sodba NIOC in drugi/Svet).


41      Točka 51. V zvezi s tem je generalni pravobranilec P. Léger v sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Svet (C‑257/01, EU:C:2004:226, točka 54) menil, da je treba za zadostitev obveznosti podrobne obrazložitve navesti ne le dejanske in pravne razloge, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da izvedbena pooblastila pridrži Svet, ampak tudi, zakaj je pomembno, da ta pooblastila izjemoma izvaja Svet, in ne Komisija.


42      C‑133/06, EU:C:2008:257, točka 47.


43      Pred začetkom veljave Lizbonske pogodbe je izraz „pristojnost za izvajanje“ iz člena 202, tretja alineja, ES zajemal dve vrsti pristojnosti, in sicer, prvič, pristojnost za izvajanje zakonodajnega akta Unije ali nekaterih njenih določb v Uniji, in drugič, v nekaterih posebnih primerih pristojnost za sprejemanje normativnih aktov, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nebistvene elemente zakonodajnega akta. Z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu, je bilo predlagano razlikovanje med tema vrstama pristojnosti, ki je bilo nazadnje vključeno v Lizbonsko pogodbo, s katero je bilo v členih 290 in 291 PDEU uvedeno razlikovanje med prenesenim in izvedbenim pooblastilom (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2014, Komisija/Parlament in Svet (C‑427/12, EU:C:2014:170, točka 36)).


44      Glej v tem smislu sodbe Komisija/Svet (točka 59); National Iranian Oil Company/Svet (točka 60 in navedena sodna praksa) in NIOC in drugi/Svet (točka 66 in navedena sodna praksa).


45      Glej Blumann, C., „Un nouveau départ pour la comitologie. Le règlement n o 182/2011 du 16 février 2011“, Cahiers de droit européen, št. 1, 2011, str. 26–52, ki je to spremembo besedila Pogodbe razlagal tako, da pomeni, da bo podelitev izvedbenih pooblastil Svetu težja kot v času veljavnosti Pogodbe EGS in Pogodbe ES, vsaj teoretično, ob upoštevanju prizadevanja, da se ta institucija razbremeni izvršilne funkcije in se njeno delovanje osredotoči na njene druge naloge.


46      Glej sodbe National Iranian Oil Company/Svet (točki 50 in 60 in navedena sodna praksa); NIOC in drugi/Svet (točka 56 in navedena sodna praksa), in Fenix International (točka 37 in navedena sodna praksa).


47      Zdi se, da je bilo na obravnavi v zvezi s tem doseženo soglasje.


48      V zvezi s tem ugotavljam, da sta tako Splošno sodišče v točkah 35 izpodbijanih sodb kot tudi EOR v svojih pisnih vlogah pred Sodiščem dokazala povezavo med uvodno izjavo 24 in členom 18(7) Uredbe EMR.


49      Glej Chamon, M., „The Sui Generis Framework for Implementing the Law of EMU: A Constitutional Assessment“, European Papers, zv. 6, št. 3, 2021, str. 1463–1484, zlasti str. 1480–1482, ki med drugim primeroma navaja uvodno izjavo 14 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL 2011, L 55, str. 13).


50      Glej sodbi Komisija/Svet (točke 33 in 34, 38, od 53 do 56 in 59) in Fenix International (točki 39 in 40). Glej tudi sodbo z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C‑156/21, EU:C:2022:97, točki 188 in 189), v kateri je Sodišče menilo, da navedbe iz zadevne uredbe, v katerih je pojasnjeno, da so izvedbena pooblastila Svetu podeljena zato, da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe, ob upoštevanju pomena finančnih posledic takih ukrepov, zadoščajo za ugotovitev, da je bila podelitev teh pooblastil na Svet ustrezno utemeljena.


51      Glej sodbo National Iranian Oil Company/Svet (točke od 60 do 65). Glej v tem smislu tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi National Iranian Oil Company/Svet (C‑440/14 P, EU:C:2015:545, točke od 93 do 97).


52      Glej Chamon, M., „Only Fans of the Council’s implementing powers in Luxembourg: Fenix International“, Common Market Law Review, št. 6, zv. 60, 2023, str. 1683–1704, zlasti str. 1693.


53      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Komisija/Svet (C‑257/01, EU:C:2004:226, točka 54).


54      Svet je na obravnavi v bistvu trdil, da je treba upoštevno sodno prakso Sodišča analizirati ob upoštevanju dejstva, da je v obravnavanem primeru redni zakonodajni postopek zaznamovala zavestna odločitev Sveta in Parlamenta, s katero je soglašala Komisija, da Svetu podelita izvedbeno pooblastilo.


55      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Komisija/Svet (C‑257/01, EU:C:2004:226, točki 55 in 59). V zvezi s tveganjem „širjenja pristojnosti“ (competence creep) glej tudi Dougan, M., „EU Competences in an Age of Complexity and Crisis: Challenges and Tensions in the System of Attributed Powers“, Common Market Law Review, št. 1, zv. 61, 2024, str. 93–138, zlasti str. 120–124.


56      C‑65/13, EU:C:2014:2289.


57      Glej predlog izvedbene uredbe Sveta z dne 24. novembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za izvajanje Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v Enotni sklad za reševanje (COM(2014) 710 final) (v nadaljevanju: predlog izvedbene uredbe).


58      Glej mnenje pravne službe Sveta z dne 13. novembra 2014 o združljivosti člena 7 predloga o prehodnih določbah z Uredbo EMR (dokument 15506/14) (v nadaljevanju: mnenje pravne službe Sveta). Člen 7(1) tega predloga je postal člen 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81.


59      T‑389/21, EU:T:2023:827, točke od 231 do 236.


60      T‑389/21, EU:T:2023:827.


61      Glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija (C‑65/13, EU:C:2014:2289, točke od 43 do 46), in Fenix International (točke od 44 do 49).


62      C‑65/13, EU:C:2014:2289.


63      Glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2007, Parlament/Komisija (C‑403/05, EU:C:2007:624, točke od 49 do 70), v kateri je Sodišče odločbo Komisije razglasilo za nično, potem ko je ugotovilo, da se z njo uresničuje cilj, ki presega okvir politike, ki mu sledi uredba, na podlagi katere je Svet Komisiji podelil izvedbeno pooblastilo, ne da bi nadaljevalo s preizkusom.


64      Glej med drugim sodbi z dne 18. marca 2014, Komisija/Parlament in Svet (C‑427/12, EU:C:2014:170, točka 38), in z dne 17. marca 2016, Parlament/Komisija (C‑286/14, EU:C:2016:183, točka 30 in navedena sodna praksa).


65      Glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija (C‑65/13, EU:C:2014:2289, točka 45), in Fenix International (točki 48 in 49). Glej za več podrobnosti o razmejitvi med delegiranim in izvedbenim aktom med drugim sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Komisija/Parlament in Svet (C‑427/12, EU:C:2013:871, točke od 21 do 79); Blumann, C., „Un nouveau départ pour la comitologie. Le règlement n o 182/2011 du 16 février 2011“, nav. delo, str. 23–52; Salomia, O.-M., „Delegated Acts and Implementing acts – New Legal Acts of the European Union“, Challenges of the Knowledge Society. Public Law, zv. 7, maj 2017, str. 551–556; Chamon, M., „The Sui Generis Framework for Implementing the Law of EMU: A Constitutional Assessment“, nav. delo, str. 1463–1484; Craig, P., „Comitology, Rulemaking, and the Lisbon Settlement: Tensions and Strains“, v Rulemaking by the European Commission: The New System for Delegation of Powers, Carl Fredrik Bergström, C. F., in Ritleng, D., (ur.), Oxford University Press, 2016, str. 173–202.


66      Glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2014, Parlament/Komisija (C‑65/13 P, EU:C:2021:2289, točka 44 in navedena sodna praksa).


67      Glej sodbo Fenix International (točka 50).


68      Kot je EOR pojasnil na obravnavi, „je prispevek v celoti odvisen od profila tveganja“. Glej tudi obrazložitveni memorandum in uvodno izjavo 6 predloga izvedbene uredbe.


69      Sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 131).


70      Glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2007, Parlament/Komisija (C‑403/05, EU:C:2007:624, točke od 52 do 59), v kateri je Sodišče presodilo, da v uredbi, s katero je bilo Komisiji podeljeno izvedbeno pooblastilo in ki se je nanašala na upravljanje finančne in tehnične pomoči ter gospodarsko sodelovanje z državami v razvoju v Latinski Ameriki in Aziji, ni bilo nobene izrecne navedbe v zvezi z bojem proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu, ki je bilo področje, na katero se je nanašal sklep EOR iz leta 2022, ki ga je Komisija sprejela pri izvajanju te uredbe.


71      Glej člen 70(2)(a) BRRD.


72      Glej člen 103(2), drugi pododstavek, BRRD in uvodno izjavo 5 Delegirane uredbe 2015/63.


73      Glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 128 in 130).


74      Glej uvodno izjavo 21 Delegirane uredbe 2015/63.


75      Moj poudarek.


76      EOR je na obravnavi potrdil, da se to napotilo nanaša na celotno besedilo in metodologijo za izračun, opredeljeno v Delegirani uredbi 2015/63.


77      Glej med drugim uvodni izjavi 7 in 9 medvladnega sporazuma, iz katerih izhaja, da BRRD in Uredba EMR opredeljujeta splošna merila, na podlagi katerih se določijo in izračunajo prispevki, ta sporazum pa določa obveznost sodelujočih držav članic, da v skladu z enotnimi merili, pravili in pogoji v ESR prenesejo prispevke, zbrane na nacionalni ravni, zlasti tako, da se ti prispevki v prehodnem obdobju razporedijo v različne razdelke, ki ustrezajo posameznim pogodbenim strankam, ter da se uporaba teh razdelkov postopoma združi tako, da ti ob koncu prehodnega obdobja prenehajo obstajati.


78      Ugotavljam, da je EOR na obravnavi priznal, da bi bilo prispevke v ESR tehnično mogoče postopno združiti brez prilagajanja metodologije za izračun v prehodnem obdobju.


79      Tako člen 8(1)(a) Izvedbene uredbe 2015/81 določa, da v prvem letu prvotnega obdobja institucije prispevajo 60 % svojih letnih prispevkov, izračunanih po metodologiji iz BRRD. V skladu s členom 5(1)(a) medvladnega sporazuma pa se v prvem letu prehodnega obdobja najprej uporabijo vsa finančna sredstva, ki so na razpolago v razdelkih, ki ustrezajo pogodbenim strankam, v katerih ima zadevna institucija ali skupina, ki je v postopku reševanja, sedež ali dovoljenje.


80      Glej točko 1, opomba 2, ter točke 14, od 18 do 24 in 39 mnenja pravne službe Sveta.


81      Prilagojena metodologija za izračun iz člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 je bila očitno rezultat pogajanj, ki jih je med drugim spodbudila Francoska republika, ki je želela delno nevtralizirati izkrivljanja, povezana s posebnostmi svojega bančnega sektorja, ker je prispevek francoskih institucij s prehodom na enotni mehanizem za reševanje postal višji od prispevka, ki ga je treba plačati v povsem nacionalnem sistemu reševanja. Glej francoski senat, redno zasedanje v obdobju 2014–2015, poročilo št. 307 o predlogu zakona o odobritvi ratifikacije sporazuma o prenosu in združevanju prispevkov v okviru enotnega sklada za reševanje (pospešeni postopek), ki ga je v imenu odbora za finance pripravil Albéric de Montgolfier, vloženo 4. marca 2015, zlasti str. 19 in 20, dostopno na naslovu: https://www.senat.fr/rap/l14-307/l14-3071.pdf.


82      C‑695/20, EU:C:2022:685, točka 42. Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi Združeno kraljestvo/Parlament in Svet (C‑270/12, EU:C:2013:562, točka 78), v katerih je navedel, da „ni vedno preprosto določiti meje med dopolnitvijo zakonodajnega akta z nebistvenimi elementi in zagotavljanjem podrobnejših izvedbenih pravil“.


83      Glej Craig, P. „Comitology, Rulemaking, and the Lisbon Settlement: Tensions and Strains“, nav. delo, str. 173–202, zlasti str. 177 in 178; Chamon, M., „Only Fans of the Council’s implementing powers in Luxembourg: Fenix International“, nav. delo, str. 1683–1704, zlasti str. 1698 in 1699.


84      C‑270/12, EU:C:2013:562, točka 78 in opomba 103.


85      Ugotavljam, da je Splošno sodišče, kot pravilno trdita banki Hypo Vorarlberg Bank in Volkskreditbank, v sodbi z dne 20. decembra 2023, Landesbank Baden-Württemberg/EOR (T‑389/21, EU:T:2023:827, točke od 228 do 237), obravnavalo pooblastila, ki jih ima Komisija v okviru prenesenega pooblastila v zvezi z izvajanjem člena 103(7) BRRD. V tem okviru je Splošno sodišče v bistvu menilo, da lahko široka diskrecijska pravica, ki je Komisiji podeljena pri izvajanju zadevne določbe BRRD, pomeni tudi, da je treba določiti prehodna obdobja, v katerih se nekateri kazalniki tveganja, našteti v tej določbi, ne bodo uporabljali, zlasti zaradi nerazpoložljivosti podatkov, potrebnih za njihov izračun.


86      Na tem mestu se ne opredeljujem glede bolj specifičnega vprašanja, ali je prilagojeno metodologijo za izračun ali, natančneje, odločitev za prilagoditev podatkovne osnove, ki je podlaga za izračun prispevkov, mogoče opredeliti kot „bistveni element“ temeljnega zakonodajnega akta, sprejetje katerega je odvisno od političnih odločitev, ki spadajo v izključno pristojnost zakonodajalca Unije, tako da ga ne bi bilo mogoče niti prenesti niti vključiti v izvedbene akte (v zvezi s tem glej v tem smislu in po analogiji sodbo, Fenix International (točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa)), oziroma ali bi se lahko tak vidik po potrebi prenesel na Komisijo, kot je bilo predvideno med zakonodajnim postopkom (glej člen 66 predloga uredbe EMR, ki ga je predložila Komisija).


      To vprašanje po mojem mnenju presega okvir tega pritožbenega postopka, zato naj spomnim le, da ima zakonodajalec Unije sicer diskrecijsko pravico, kadar se odloči podeliti delegirana pooblastila na podlagi člena 290(1) PDEU ali izvedbena pooblastila na podlagi člena 291(2) PDEU (glej sodbo z dne 18. marca 2014, Komisija/Parlament in Svet (C‑427/12, EU:C:2014:170, točka 40)), vendar jo mora izvajati v skladu z zahtevami, določenimi v členih 290 in 291 PDEU (glej sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Parlament in Svet (C‑88/14, EU:C:2015:499, točka 28)).


87      Sodba z dne 13. junija 1958 (9/56, EU:C:1958:7, str. 43 in 44), v kateri je Sodišče v bistvu razsodilo, da se s prenosom diskrecijske pravice, ki vključuje široko polje proste presoje in ki lahko prek načina njenega izvrševanja odraža resnično ekonomsko politiko, nadomeščajo odločitve organa, na katerega se prenesejo pooblastila, z odločitvami organa, ki je prenesel pooblastila, s čimer se dejansko prenaša odgovornost. Tak prenos pooblastil naj bi posegal v temeljno jamstvo zavor in ravnovesij, ki je značilno za institucionalno strukturo Unije.


88      Pritožnika se sklicujeta zlasti na sodbi z dne 14. novembra 2019, State Street Bank International (C‑255/18, EU:C:2019:967, točke od 41 do 44), in z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).


89      V zvezi s tem EOR pojasnjuje, da če bi bilo treba spoštovanje zgornje meje 12,5 % preverjati glede na končno ciljno raven, znano ob koncu začetnega obdobja, določenega na 31. december 2023, bi v povprečju vsako leto zbral 12,15 % te ciljne ravni.


90      Glej točko 4.3.2. obrazložitvenega memoranduma k predlogu uredbe EMR.


91      Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/747 z dne 17. decembra 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z določitvijo meril za izračun predhodnih prispevkov ter okoliščinami in pogoji, v katerih se plačilo izrednih naknadnih prispevkov lahko deloma ali v celoti odloži (UL 2017, L 113, str. 2).


92      Glej natančneje člen 102(1) BRRD.


93      Sodba z dne 13. junija 1958 (9/56, EU:C:1958:7).