Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

LAILE MEDINA,

predstavljeni 4. junija 2026(1)

Zadeva C‑229/25

GQ,

IF

proti

MVCI Management, S.L.,

MVCI Holidays, S.L.,

MVCI Playa Andaluza Holidays, S.L.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia No 2 de Marbella (sodišče prve stopnje št. 2 v Marbelli, Španija))

„ Predhodno odločanje – Pridobitev pravice do uporabe nepremičnine na podlagi časovnega zakupa – Direktiva 94/47/ES – Pogodbe o časovnem zakupu nepremičnin za turistične namene – Direktiva 2008/122/ES – Tožba za razglasitev ničnosti pogodb o časovnem zakupu ali podobnih pogodb – Tožba za vračilo zneskov, plačanih na podlagi pogodbe, ki je bila razglašena za nično – Tožba za izterjavo dela plačane pogodbene cene kot kazni zaradi kršitve prepovedi predplačil – Načelo učinkovitosti – Zastaralni rok – Začetek teka zastaralnega roka “






I.      Uvod

1.        V skladu z Direktivo 2008/122/ES(2) je pogodba o časovnem zakupu opredeljena kot pogodba, ki traja več kot eno leto in s katero potrošnik na podlagi plačila nadomestila pridobi pravico do uporabe ene ali več prenočitvenih nastanitev za več kot eno obdobje uporabe. Pogodbe o časovnem zakupu se v glavnem nanašajo na počitniške nastanitve.(3) Sprva so bile urejene z Direktivo 94/47/ES(4), ki je bila razveljavljena z Direktivo 2008/122 (v nadaljevanju skupaj: direktivi o časovnem zakupu). Z zadnjenavedeno direktivo je bilo varstvo potrošnikov razširjeno na počitniške proizvode, ki so podobni pogodbam o časovnem zakupu.

2.        Direktivi o časovnem zakupu sta namenjeni okrepitvi varstva potrošnikov na področju pogodb o časovnem zakupu (ali podobnih pogodb), za katere so po poročilu Evropske komisije o oceni Direktive 2008/122 značilne dolgoročne zaveze ali precejšnja finančna tveganja za potrošnike.(5) To zagotavljajo pravila o predpogodbenih in pogodbenih informacijah, pravici do odstopa od pogodbe in prepovedi predplačil.

3.        Obravnavana zadeva se nanaša na morebitne omejitve, ki jih načelo učinkovitosti vnaša v nacionalna pravila o zastaralnem roku, določenem z nacionalno zakonodajo za pravna sredstva v primeru kršitve pravil iz direktiv o časovnem zakupu v zvezi z zagotovitvijo informacij in prepovedjo predplačil. Sodišču se tako ponuja priložnost, da prvič preuči pravila Unije o varstvu potrošnikov na področju časovnega zakupa z vidika načela procesne avtonomije, kot je omejeno z načelom učinkovitosti.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Evropske unije

1.      Direktiva 94/47

4.        Člen 3 Direktive 94/47 je določal:

„1.      Države članice morajo v svoji zakonodaji zagotoviti, da je prodajalec dolžan dati vsaki osebi, ki zahteva informacije o nepremičnini ali nepremičninah, dokument, ki daje poleg splošnega opisa nepremičnine ali nepremičnin vsaj kratke in natančne informacije o podrobnostih, navedenih v točkah (a) do (g), (i) in (l) Priloge, in o tem, kako dobiti nadaljnje informacije.

2.      Države članice morajo v svoji zakonodaji zagotoviti, da vse informacije iz odstavka 1, ki jih je treba vključiti v dokument iz odstavka 1, tvorijo sestavni del pogodbe.

[…]“

5.        Člen 4 Direktive 94/47 določa:

„Države članice morajo v svoji zakonodaji zagotoviti:

–        da pogodba, ki mora biti pisna, vsebuje vsaj sestavine, navedene v Prilogi,

[…].“

6.        Člen 6 Direktive 94/47 je določal:

„Države članice morajo v svoji zakonodaji prepovedati vsako predplačilo kupca pred iztekom roka, v katerem sme izkoristiti pravico do odstopa od pogodbe.“

2.      Direktiva 2008/122

7.        Člen 4 Direktive 2008/122, naslovljen „Predpogodbene informacije“, v odstavku 1(a) določa:

„1. Preden pogodba ali ponudba za potrošnika postane zavezujoča, trgovec potrošniku pravočasno ter na jasen in razumljiv način zagotovi natančne in zadostne informacije:

(a) za pogodbe o časovnem zakupu: v obliki standardnega obrazca z informacijami iz Priloge I in informacije, navedene v delu 3 navedenega obrazca.“

8.        Člen 5 Direktive 2008/122, naslovljen „Pogodba o časovnem zakupu, dolgoročnem počitniškem proizvodu, nadaljnji prodaji ali zamenjavi“, v odstavku 2 določa:

„Informacije iz člena 4(1) tvorijo sestavni del pogodbe in se ne spreminjajo, razen če se stranke izrecno dogovorijo drugače […].

9.        Člen 9 te direktive, naslovljen „Predplačilo“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da se v pogodbah o časovnem zakupu, dolgoročnih počitniških proizvodih in zamenjavi prepovejo vsa predplačila, zagotavljanje jamstev, blokirani zneski na računih, izrecno priznanje dolga ali kakršna koli druga plačila nadomestila potrošnika trgovcu ali kateri koli drugi tretji stranki pred iztekom odstopnega roka v skladu s členom 6.“

B.      Špansko pravo

1.      Zakon 42/1998

10.      Člen 1(7) Ley 42/1998 sobre derechos de aprovechamiento por turno de bienes inmuebles de uso turístico y normas tributarias (zakon 42/1998 o časovnem zakupu in o davčnih predpisih na tem področju) z dne 15. decembra 1998 (BOE št. 300 z dne 16. decembra 1998, str. 42076) je določal:

„Pogodba, s katero se druga stvarna ali osebna pravica, ki se nanaša na uporabo ene ali več nepremičnin za določeno ali določljivo obdobje na leto, ustanovi ali prenese za obdobje, daljše od treh let, zunaj okvira tega zakona, je nična, kupcu ali prevzemniku pa je treba vrniti vse plačane najemnine ali protidajatve ter mu povrniti nastalo škodo.“

11.      Člen 11 navedenega zakona je določal:

„1. Prepovedano je, da kupec plača prenosniku kakršno koli predplačilo pred iztekom roka za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe ali v času, ko ima pravico do odpovedi pogodbe iz prejšnjega člena. […]

2. Če je kupec prenosniku nakazal kakršen koli znesek predplačila, ima pravico kadar koli zahtevati vračilo podvojenega zneska in se lahko odloči, ali bo v treh mesecih po sklenitvi pogodbe odstopil od pogodbe ali zahteval njeno popolno izpolnitev.“

2.      Zakon 4/2012

12.      Zakon 42/1998 je bil nadomeščen z Ley 4/2012 de contratos de aprovechamiento por turno de bienes de uso turístico, de adquisición de productos vacacionales de larga duración, de reventa y de intercambio y normas tributarias (zakon 4/2012 o pogodbah o časovnem zakupu v turistične namene, dolgoročnih počitniških proizvodih, nadaljnji prodaji in zamenjavi ter o davčnih predpisih na tem področju) z dne 6. julija 2012 (BOE št. 162 z dne 7. julija 2012, str. 49192).

13.      Člen 13 zakona 4/2012 določa:

„1. V pogodbah o časovnem zakupu, dolgoročnih počitniških proizvodih in zamenjavi so pred iztekom odstopnega roka prepovedana vsa predplačila, zagotavljanje jamstev, blokirani zneski na računih, izrecno priznanje dolga ali kakršna koli protidajatev potrošnika v korist trgovca ali tretje osebe.

[…]

3.      Dejanja, opravljena v nasprotju s to prepovedjo, so nična, potrošnik pa lahko zahteva dvakratnik zneskov, ki jih je plačal ali zagotavljal v ta namen.“

14.      Člen 23(7) zakona 4/2012 določa:

„Pogodba, s katero se druga stvarna ali osebna pravica, ki se nanaša na uporabo ene ali več nepremičnin za določeno ali določljivo obdobje na leto, v nasprotju s tem naslovom ustanovi ali prenese za obdobje, daljše od enega leta, z edino izjemo določbe iz naslednjega odstavka, je nična, kupcu ali prevzemniku pa je treba vrniti vse plačane najemnine ali protidajatve ter povrniti nastalo škodo.“

3.      Civilni zakonik

15.      Člen 1964(2) Código Civil (civilni zakonik) je določal 15-letni zastaralni rok za obligacijske tožbe, za katere ni določen poseben zastaralni rok. Ta člen se po spremembi(6) glasi:

„Obligacijske tožbe, za katere ni določen poseben rok, zastarajo po petih letih od dneva, ko se šteje, da je obveznost zapadla.“

16.      Člen 1969 civilnega zakonika poleg tega določa, da če s posebnim predpisom ni določeno drugače, začne zastaranje za vse vrste zahtevkov teči na dan, ko je bilo te zahtevke mogoče uveljavljati.

III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanja za predhodno odločanje

17.      GQ in IF, potrošnika, sta z družbami MVCI Management S.L., MVCI Holidays S.L. in MVCI Playa Andaluza Holidays S.L. (v nadaljevanju skupaj: družba MVCI Holidays) sklenila pogodbi o časovnem zakupu ali podobni pogodbi, od katerih je bila prva sklenjena 23. maja 2007, druga pa 21. marca 2016.

18.      GQ in IF sta pri predložitvenem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti teh pogodb zaradi njunega trajanja in nejasne določitve njunega predmeta. Zahtevala sta tudi plačilo zneska iz naslova vračila v višini cene vsake od pogodb, zmanjšane za znesek, ki ustreza dejanski uporabi (v nadaljevanju: tožba za vračilo), in izterjavo dela plačane pogodbene cene kot kazni zaradi kršitve prepovedi predplačil (v nadaljevanju: tožba za izterjavo predplačil).

19.      Družba MVCI Holidays je trdila, da ni razlogov za ugotovitev ničnosti in da ni bilo plačano nobeno predplačilo. Podredno je trdila, da sta v skladu s členom 1964(2) civilnega zakonika tožba za vračilo in tožba za izterjavo predplačil zastarali.

20.      Kar zadeva tožbo za vračilo, predložitveno sodišče ugotavlja, da se uporabljajo splošna pravila civilnega prava. V skladu z nacionalno zakonodajo in sodno prakso tožba za razglasitev ničnosti pogodbe ne more zastarati, medtem ko se za tožbo za vračilo plačil na podlagi neveljavne pogodbe uporabljajo pravila o zastaralnem roku za obligacijske tožbe.

21.      Kar zadeva tožbo za izterjavo predplačil, je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) odločilo, da so izvršena predplačila na podlagi časovnega zakupa ali podobne pogodbe nična, da plačilo dvakratnega zneska dela pogodbene cene s strani trgovca pomeni civilnopravno sankcijo in da je njegova izterjava neodvisna od odpovedi pogodbe ali odstopa od nje.

22.      Predložitveno sodišče navaja, da niti Sodišče niti Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ni odločilo o posebnem vprašanju začetka teka (dies a quo) zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo ali tožbe za izterjavo predplačil.

23.      Vendar so nižja nacionalna sodišča prenesla sodno prakso Sodišča o zastaranju tožb za vračilo zaradi ugotovitve neveljavnosti nepoštenih pogojev v skladu z Direktivo 93/13/EGS.(7) V skladu s to sodno prakso je to, da začne zastaralni rok za vložitev zahtevka za vračilo plačil, izvršenih na podlagi pogodbenega pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, teči na datum sklenitve pogodbe, lahko v nasprotju z načelom učinkovitosti.(8) Nasprotno, zastaralni rok, ki začne teči na datum, ko postane odločba o ugotovitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja pravnomočna, je združljiv z načelom učinkovitosti.

24.      Ta nacionalna sodišča so v skladu z navedeno sodno prakso menila, da bi moral zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo in tožbe za izterjavo predplačil začeti teči v trenutku, ko je pogodba o nakupu pravic do uporabe na podlagi časovnega zakupa ali podobna pogodba razglašena za nično.

25.      Predložitveno sodišče meni, da taka razlaga pravil o zastaranju ni pravilna glede na bistvene razlike med tožbo za vračilo v okviru razglasitve ničnosti pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) in tožbo za izterjavo predplačil na eni strani ter tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja, na drugi strani. Če je namreč pogodbeni pogoj razglašen za nepošten, je ta ugotovitev pogojena s tem, da sodišče ugotovi kršitev pravil s področja potrošniških pogodb na podlagi preizkusa nepoštenosti in preglednosti. Če pa je pogodba razglašena za nično, ker je bila sklenjena „zunaj okvira zakona“ ali ker so bila izvedena prepovedana predplačila, je kršitev zakonskih zahtev mogoče neposredno ugotoviti od trenutka sklenitve pogodbe ali izvedbe predplačil.

26.      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se ta pristop uporablja v položaju, v katerem pogodba o časovnem zakupu ali podobna pogodba kot v obravnavani zadevi presega najdaljše trajanje, ki ga dovoljuje zakon, ali kadar se zatrjuje, da taka pogodba ne vsebuje registrske označbe nepremičnine in obdobja časovnega zakupa, na katero se pridobljena pravica nanaša. Ti položaji ustrezajo okoliščinam, ki jih pogodbene stranke lahko neposredno opazijo, ne da bi jih moralo predhodno ugotoviti sodišče. Enako velja, kadar so bila izvršena prepovedana predplačila.

27.      Predložitveno sodišče v takih položajih meni, da je mogoče dies a quo za vložitev tožbe za vračilo določiti na datum sklenitve pogodbe, dies a quo za vložitev tožbe za izterjavo pa na datum izvršitve prepovedanih predplačil.

28.      Po mnenju predložitvenega sodišča je taka razlaga združljiva z načelom učinkovitosti iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Prvič, španski pravni red določa zelo dolg zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, in sicer 15 let v besedilu civilnega zakonika, ki se je uporabljal do leta 2015, pozneje pa pet let. Drugič, za pretrganje teka zastaralnega roka zadostuje že izvensodni zahtevek. Tretjič, ni tveganja, da bi zastaralni rok potekel, preden se potrošnik seznani z ničnostjo sklenjene pogodbe ali izvršenega plačila, ker je mogoče podlago za morebitno ničnost ugotoviti že ob sklenitvi pogodbe ali plačilu.

29.      Po mnenju predložitvenega sodišča taka razlaga prispeva tudi k pravni varnosti. Če bi se dies a quo določil tako, da začne zastaralni rok teči od datuma sodne razglasitve ničnosti pogodbe ali sodne ugotovitve, da oso bila izvedena prepovedana predplačila, za ustrezajoči zahtevek za vračilo ali izterjavo predplačil dejansko ne bi veljal zastaralni rok.

30.      Nazadnje, drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti. Upoštevna pravna razmerja so lahko nastala pred desetletji. Tvega se spodbujanje strateškega ravnanja potencialnih tožečih strank, ki bi tako lahko zavlačevale z vložitvijo zahtevkov s posledično pridobitvijo ekonomske koristi, ki iz tega izhaja, saj se zamudne obresti obračunajo od datuma sklenitve pogodbe ali od datuma, ko so bila izvršena predplačila.

31.      V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia No 2 de Marbella (sodišče prve stopnje št. 2 v Marbelli) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba Direktivo [94/47] in Direktivo [2008/122] ter sodno prakso Sodišča Evropske unije o načelu učinkovitosti prava Evropske unije razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu pravilu ali sodni praksi, ki določa, da začne zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo teči ob sklenitvi pogodbe o uporabi nepremičnine na podlagi časovnega zakupa ali podobne pogodbe, če absolutna ničnost pogodbe izhaja iz okoliščin, ki jih je mogoče neposredno ugotoviti od njene sklenitve, kot sta predolgo trajanje ali nedoločitev predmeta pogodbe?

2.      Ali je treba Direktivo [94/47] in Direktivo [2008/122] ter sodno prakso Sodišča v zvezi z načelom učinkovitosti prava Evropske unije razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu pravilu ali sodni praksi, ki določa, da začne zastaralni rok za vložitev tožbe za izterjavo [dela pogodbene cene, plačanega s] predplačili teči v trenutku, ko so bila izvršena plačila, ki so v okviru pogodbe o uporabi nepremičnine na podlagi časovnega zakupa ali podobne pogodbe prepovedana?“

32.      Pisna stališča so predložili GQ in IF, družba MVCI Holidays, španska vlada in Komisija.

IV.    Presoja

A.      Prvo vprašanje

33.      Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Pri tem mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu predložena. Glede na to mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izluščiti elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora.(9)

34.      Postopek v glavni stvari se nanaša na dve pogodbi o časovnem zakupu ali podobni pogodbi. Pogodba, sklenjena 23. maja 2007, spada na časovno področje uporabe Direktive 94/47, medtem ko pogodba, sklenjena 21. marca 2016, spada na časovno področje uporabe Direktive 2008/122.

35.      Iz informacij, navedenih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je jasno razvidno, da potrošnika v okviru tožbe za razglasitev ničnosti pogodb o časovnem zakupu (ali podobnih pogodb) iz postopka v glavni stvari zatrjujeta kršitev zakonskih zahtev, ker naj bi zadevni pogodbi presegli najdaljše trajanje, dovoljeno s špansko zakonodajo. Ob tem še trdita, da pogodbi ne vsebujeta registrske označbe zadevnega stanovanja in obdobja časovnega zakupa, na katero se pridobljena pravica nanaša, kar pomeni, da predmet pogodbe ni jasno določen.

36.      Trgovec mora v skladu s členom 3(1) Direktive 94/47 in členom 4 Direktive 2008/122 potrošniku pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti določene informacije.(10) Iz člena 3(2) in člena 4 Direktive 94/47 ter člena 5(2) Direktive 2008/122 izhaja, da morajo biti te informacije vključene v pogodbo, tako da tvorijo njen sestavni del.(11)

37.      Predložitveno sodišče torej s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3 in 4 Direktive 94/47 ter člena 4 in 5 Direktive 2008/122 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da v položaju, ko se lahko neveljavnost pogodbe izpelje iz okoliščin, ki jih je mogoče neposredno ugotoviti že v trenutku sklenitve – kot je predolgo trajanje ali nedoločitev predmeta pogodbe – ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi neveljavne pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), teči na datum sklenitve pogodbe.

1.      Dopustnost

38.      Komisija in španska vlada dvomita o dopustnosti prvega vprašanja. Natančneje, obe zadevni stranki ugotavljata, da direktivi o časovnem zakupu ne vsebujeta nikakršnih pravil o najdaljšem trajanju pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) in morebitni neveljavnosti pogodbe, kadar je bilo to trajanje preseženo. Pravilo o najdaljšem trajanju je torej zunaj področja uporabe teh direktiv. Komisija meni, da enako velja za identifikacijo nepremičnine v (španski) zemljiški knjigi. Španska vlada trdi, da je sicer natančen opis predmeta pogodbe delno urejen s tema direktivama, vendar da za to, da trgovec ne zagotovi takega opisa, niso določene nikakršne posebne posledice.

39.      Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti.(12)

40.      Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(13)

41.      V obravnavani zadevi je namen prvega predloženega vprašanja razjasniti obseg predpogodbenih in pogodbenih informacij, ki jih mora trgovec zagotoviti potrošniku. Navezuje se tudi na posledice, ki jih države članice določijo za primer, da trgovec ne ravna v skladu z nacionalnimi določbami, sprejetimi na podlagi direktiv o časovnem zakupu, in na presojo nacionalnih pravil o zastaralnem roku ob upoštevanju načela učinkovitosti.

42.      V teh okoliščinah menim, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

2.      Vsebinska presoja

43.      Za odgovor na prvo vprašanje je treba najprej preveriti, ali določbe nacionalnega prava, za katere GQ in IF trdita, da so bile v tej zadevi kršene, spadajo na področje uporabe direktiv o časovnem zakupu. Le če je ta pogoj izpolnjen bi morala nacionalna pravila, ki urejajo zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, ki temelji na neveljavnosti pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), izpolnjevati zahteve, ki izhajajo iz navedenih direktiv.(14)

a)      Zahteve po informacijah in področje uporabe direktiv o časovnem zakupu

44.      Na prvem mestu in kot sta navedli španska vlada in Komisija, je treba v zvezi z nacionalno zahtevo po najdaljšem trajanju pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe)(15) poudariti, da direktivi o časovnem zakupu ne vsebujeta nobene take zahteve. Navedeni direktivi določata najkrajše trajanje pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe),(16)ne pa najdaljšega trajanja.

45.      Direktiva 94/47 je direktiva o minimalni harmonizaciji.(17) Torej so države članice obdržale pristojnost za sprejetje zahteve po najdaljšem trajanju pogodbe, ki je za potrošnike ugodnejše.

46.      V Direktivi 2008/122 je uporabljen pristop največje možne harmonizacije. Kot je razvidno iz uvodne izjave 3 te direktive, države članice v svoji nacionalni zakonodaji ne smejo obdržati ali vanjo uvesti določb, ki odstopajo od določb navedene direktive. Vendar, kot je razvidno iz te uvodne izjave, bi moralo biti državam članicam, če takih harmoniziranih določb ni, dovoljeno, „da obdržijo ali uvedejo nacionalne predpise v skladu z zakonodajo [Unije]“.

47.      Kot navedeno, vidik najdaljšega trajanja pogodbe o časovnem zakupu z Direktivo 2008/122 ni harmoniziran. Torej je država članica še naprej pristojna za ohranitev ali uvedbo take zahteve, kolikor ne posega v katero koli drugo harmonizirano določbo te direktive. To pomeni, da so nacionalna pravila, ki urejajo posledice kršitve te zahteve in zastaralni rok, v katerem je mogoče vložiti tožbo za vračilo, še naprej v pristojnosti držav članic. V teh okoliščinah teh nacionalnih pravil ni treba presojati glede na načelo učinkovitosti.  (18)

48.      Na drugem mestu, kar zadeva zahtevo po določitvi predmeta pogodbe, je predložitveno sodišče natančneje napotilo na zahtevo, da se potrošniku zagotovi informacija o identifikaciji nepremičnine v zemljiški knjigi in obdobju časovnega zakupa, na katero se pridobljena pravica nanaša.(19)

49.      Poudariti je treba, da se na podlagi direktiv o časovnem zakupu zahteva, da pogodba vsebuje natančen in podroben opis nepremičnine in njene lokacije.(20) Ti direktivi ne vsebujeta nikakršnih nadaljnjih navedb glede posebnih elementov, s katerimi se izpolni ta zahteva. V zvezi s tem je treba spomniti, da iz člena 288 PDEU izhaja, da morajo države članice pri prenosu direktive zagotoviti njen polni učinek, pri čemer imajo na voljo široko diskrecijsko pravico pri izbiri načinov in sredstev za zagotovitev njenega učinkovanja.(21)

50.      Uveljavitev zahteve po natančnem in podrobnem opisu na podlagi direktiv o časovnem zakupu je prepuščena državam članicam. Država članica lahko torej kot konkretno sredstvo za zagotovitev, da je taka zahteva izpolnjena, določi identifikacijo nepremičnine v zemljiški knjigi. Za informacijo o identifikaciji nepremičnine je torej treba šteti, da je znotraj področja uporabe direktiv o časovnem zakupu.

51.      Kar zadeva obdobje časovnega zakupa, na katero se pravica nanaša, ta element spada med informacije, ki jih je treba zagotoviti potrošniku.(22)

52.      Torej je treba šteti, da nacionalna zahteva po jasni določitvi predmeta pogodbe, vsaj kar zadeva določitev trajanja pravice do časovnega zakupa,(23) spada na področje uporabe Direktive 94/47 in Direktive 2008/122.

b)      Zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo

53.      Uvodoma je treba opozoriti, da ima potrošnik, kadar mu pred sklenitvijo pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) niso bile zagotovljene upoštevne informacije, na voljo podaljšan odstopni rok.(24) V direktivah o časovnem zakupu ni predvidena posebna kazen, zlasti za primer, da trgovec ob preteku odstopnega roka ni izpolnil zahtev po informacijah iz teh direktiv. V takem položaju – in poleg pravice do odstopa od pogodbe – morajo države članice določiti ustrezne kazni.(25) Te kazni morajo biti v skladu s členom 15(2) Direktive 2008/122 učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

54.      Iz predložitvene odločbe izhaja, da v španski zakonodaji kršitev zahtev po predpogodbenih in pogodbenih informacijah privede do neveljavnosti pogodbe, zaradi česar nastane pravica do vračila kakršnega koli izvršenega plačila.(26) Ta pravica do vračila je bila v nacionalni sodni praksi razložena tako, da se nanaša na plačane denarne zneske, sorazmerno s preostalim pogodbenim obdobjem, da se tako upošteva že izkoriščena uporaba nepremičnine.(27)

55.      Iz predložitvene odločbe je prav tako razvidno, da sta zastaralna roka za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) in tožbe za vračilo urejena s splošnimi civilnopravnimi pravili o zastaranju. V skladu s temi splošnimi pravili ni za tožbo za razglasitev ničnosti pogodbe določen nikakršen zastaralni rok. Nasprotno, za tožbo za vračilo plačil, izvršenih na podlagi neveljavne pogodbe, se uporablja splošni zastaralni rok za obligacijske tožbe. Če s posebnim predpisom ni določeno drugače, je dies a quo za vložitev tožbe za vračilo trenutek, ko je bilo ta zahtevek mogoče uveljavljati.(28) Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba v primeru pogodb o časovnem zakupu (ali podobnih pogodb) kot tak trenutek obravnavati sklenitev pogodbe.

56.      Predložitvenemu sodišču se porajajo dvomi o tem, ali se v zvezi s pogodbami o časovnem zakupu (ali podobnimi pogodbami), ki so bile razglašene za nične, uporabljajo splošna pravila o zastaranju ali pa bi moralo na take pogodbe prenesti sodno prakso Sodišča v zvezi z nepoštenimi pogoji.(29) Če bi se uporabljala ta sodna praksa, bi moral zastaralni rok namesto tega začeti teči v trenutku pravnomočnosti sodbe, s katero se razglasi ničnost pogodbe.

57.      V zvezi s tem je treba poudariti, da direktivi o časovnem zakupu ne določata posebnih pravil o zastaralnem roku za vložitev nacionalnih pravnih sredstev, ki so na voljo, če trgovec ne izpolni zahtev glede zagotavljanja informacij.

58.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba ob neobstoju pravil Unije na zadevnem področju na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti postopkovna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti).(30)

59.      Načelo učinkovitosti se odraža tudi v členu 13 Direktive 2008/122, ki določa splošno pravilo o pravnih sredstvih v sodnih in upravnih postopkih in v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti, da so v interesu potrošnikov na voljo ustrezna in učinkovita sredstva, s katerimi se zagotovi, da trgovci izpolnjujejo zahteve te direktive.

60.      Kar zadeva to načelo, ki je edino predmet tega postopka, je treba navesti, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno postopkovno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka.(31)

61.      Kar zadeva analizo značilnosti zastaralnega roka iz postopka v glavni stvari, se mora ta analiza nanašati na trajanje takega roka in podrobna pravila njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka tega roka.(32)

62.      Prvič, v zvezi s trajanjem zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo na podlagi pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), ki je razglašena za nično, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da razumni prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev v interesu pravne varnosti dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije, če taki roki dejansko zadostujejo, da potrošniku omogočijo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva.(33)

63.      Sodišče je namreč priznalo, da varstvo potrošnika ni absolutno in da je določitev razumnih prekluzivnih rokov za vložitev pravnih sredstev v interesu pravne varnosti združljiva s pravom Unije.(34)

64.      V obravnavani zadevi je bil nekoč zastaralni rok za vložitev zahtevka za vračilo 15 let, nato pa je bil skrajšan na 5 let. Ti roki so, če so določeni in vnaprej znani, načeloma zadostni, da zadevnemu potrošniku omogočajo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva.(35) To velja še toliko bolj, ker, kot je pojasnilo predložitveno sodišče, nacionalna pravila omogočajo pretrganje teka zastaralnega roka že zgolj z izvensodnim zahtevkom.(36)

65.      Drugič, glede začetka teka zastaralnega roka je Sodišče v okviru Direktive 93/13 razsodilo, da datum, ko je bila sklenjena pogodba, ki vsebuje nepošten pogoj, kot tak ne more pomeniti začetka teka zastaralnega roka.(37)

66.      Ta ugotovitev Sodišča temelji na nekaterih pomembnih preudarkih, ki se v bistvu nanašajo na položaj podrejenosti, v katerem je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika, na dejstvo, da potrošniki morda ne vedo za nepoštene pogoje ali se ne zavedajo obsega svojih pravic, ter, kjer je to primerno, dolgotrajnosti pogodbe, ki vključuje nepošten pogoj.(38)

67.      Sodišče je v tem okviru presodilo, da lahko uporaba zastaralnega roka, ki začne teči od sklenitve pogodbe – če ta uporaba pomeni, da lahko potrošnik zahteva vračilo plačil, izvršenih na podlagi pogodbenega pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, le v določenem roku po podpisu te pogodbe, ne glede na to, ali je vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja – čezmerno oteži uresničevanje pravic tega potrošnika, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13, in s tem krši načelo učinkovitosti v povezavi z načelom pravne varnosti.(39)

68.      Nasprotno pa je treba šteti, da je na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja in o njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, potrošnik načeloma v celoti seznanjen z nezakonitostjo tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13.(40) 

69.      Vendar je Sodišče pojasnilo, da Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost pogoja pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.(41)

70.      V zvezi s tem je treba navesti, da tako kot Direktiva 93/13 in druge direktive Unije na področju varstva potrošnikov sistem varstva, ki ga vzpostavljata direktivi o časovnem zakupu, temelji na preudarku, da je potrošnik v razmerju do trgovca v podrejenem položaju tako glede pogajalske moči kot tudi ravni obveščenosti, zaradi česar sprejme pogoje, ki jih je predhodno sestavil trgovec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.(42)

71.      Pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) so po naravi pogosto čezmejne, kadar so sklenjene v državi, ki ni potrošnikova domača država, zadevne nepremičnine pa so v tuji državi.(43) Kot je bilo poleg tega že poudarjeno, se te pogodbe sklenejo za dolgo obdobje, pri čemer so zanje značilne dolgoročne zaveze in precejšnja finančna tveganja za potrošnike.(44)

72.      Za potrošnika so informacije v zvezi s pogodbenimi pogoji in posledicami sklenitve pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), ki se zagotovijo pred sklenitvijo in ob sklenitvi pogodbe, bistvenega pomena. Potrošnik se namreč zlasti na podlagi teh informacij odloči, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil trgovec.(45)

73.      Zahteva po zagotavljanju informacij je zato potrebna, da se lahko potrošnik seznani s svojimi obveznostmi. Za ustrezno izpolnitev pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) in zlasti za uveljavljanje pravic potrošnika je potrebno, da potrošnik pozna in dobro razume elemente, ki jih mora ta pogodba obvezno vsebovati.(46)

74.      Ker so zahteve po informacijah in potrošnikova seznanjenost s svojimi pravicami temeljnega pomena, je treba preučiti, ali obstaja tveganje, da bo pravica do uveljavljanja vračila zaradi neveljavnosti pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) ugasnila, še preden bi lahko potrošniki ugotovili, da informacija manjka.

75.      Kar zadeva nekatere informacije, ki so bolj opisne, kot so identiteta trgovca, opis nepremičnine ali informacije o opremi in storitvah, se na prvi pogled zdi, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in pazljiv, oceni, da take informacije manjkajo, takoj ko se seznani z nepremičnino.

76.      Vendar je končna presoja, ali je potrošnik dejansko lahko seznanjen z upoštevnimi manjkajočimi informacijami, odvisna od točnega besedila in okoliščin pogodbe. Čeprav se zdi, da je manjkajoče informacije o nepremičnini lažje ugotoviti, kadar se pravice do časovnega zakupa nanašajo na eno samo konkretno nepremičninsko enoto, to morda ne drži, kadar se te pravice nanašajo na različne mogoče nastanitvene enote.(47)

77.      Tveganje neseznanjenosti je večje v zvezi z informacijami, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic na podlagi pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe). To so zlasti informacije, ki vplivajo na potrošnikovo dolgoročno finančno zavezo, saj je verjetno, da se bo ta zavedel, da jih pogodba ne vsebuje, šele med njenim izpolnjevanjem, ki zajema dolgo časovno obdobje.

78.      To še posebej dobro ponazarjajo informacije o stroških, pravici do odstopa od pogodbe in pravici do nadaljnje prodaje pogodbenih pravic.(48) Potrošnik bo to, da manjkajo informacije o metodi izračuna mogočih povišanj stroškov in vzdrževalnin, verjetno ugotovil v trenutku, ko mu bo trgovec želel te stroške naložiti. Enako velja na primer v zvezi z informacijami o odstopu od pogodbe ali možnostjo pridružitve programu za nadaljnjo prodajo pogodbenih pravic. Potrošnik se lahko prav tako ne zaveda morebitnih omejitev in stroškov v zvezi s pravico do odstopa od pogodbe ali nadaljnje prodaje pogodbenih pravic, dokler teh pravic ne želi uveljavljati.(49)

79.      Upoštevati je treba tudi, da je v členu 4(1) Direktive 2008/122 jasno navedeno, da je treba „na jasen in razumljiv način zagotovi[ti] natančne in zadostne informacije“. Nejasnost ali nepopolnost informacij lahko vpliva na potrošnikovo zmožnost, da presodi obseg svojih pravic in obveznosti, ter ga prikrajša za možnost uveljavljanja svojih pravic.(50)

80.      V vseh teh položajih bi v primeru, da bi lahko potrošnik vračilo plačil, izvršenih na podlagi neveljavne pogodbe, uveljavljal le prvih pet let (v skladu s trenutno veljavnim civilnopravnim zastaralnim rokom) po podpisu pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), obstajalo tveganje, da bi se zastaralni rok iztekel še pred iztekom pogodbe o časovnem zakupu, čeprav se pomen manjkajoče informacije pokaže šele v poznejši fazi izpolnjevanja pogodbe.

81.      Zaradi take ureditve zastaralnega roka je lahko potrošnik sistematično prikrajšan za možnost uveljavljanja vračila izvršenih plačil na podlagi neveljavnosti pogodbe, ki je z nacionalnim pravom določena kot posledica kršitve zahtev po predpogodbenih informacijah.

82.      Prav tako sta lahko zaradi nje omajani učinkovitost in odvračilnost neveljavnosti pogodbe kot posledice kršitve zahtev po informacijah. Če bi imeli potrošniki pravico zahtevati razglasitev ničnosti pogodbe, ne pa tudi pravice do vračila izvršenih plačil, bi tvegali položaj, v katerem bi ena od strank pridobila neupravičeno prednost v škodo druge. Kot sta v bistvu trdila GQ in IF, bi lahko trgovec po pridobitvi polne pravice do uporabe nepremičnine to znova dal na trg časovnega zakupa (ali najemni/nepremičninski trg), medtem ko bi potrošnik izgubil pravico do prihodnje uporabe nepremičnine in denarne zneske, ki jih je že plačal za tako uporabo.

83.      Zato v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka iz postopka v glavni stvari obstaja nezanemarljivo tveganje, da bi bilo ob upoštevanju načina določitve tega roka potrošniku v praksi onemogočeno ali pretirano oteženo uveljavljanje njegovih pravic v primeru kršitve zahtev po informacijah.

84.      Nasprotno, v trenutku pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je pogodba nična, bo potrošnik načeloma v celoti seznanjen s svojimi pravicami in bo v položaju, v katerem lahko začne postopek za vračilo.

85.      Nazadnje, glede vprašanja predložitvenega sodišča, ali bi bila lahko določitev začetka teka zastaralnega roka na datum, poznejši od sklenitve pogodbe, v nasprotju z načelom pravne varnosti in bi lahko potrošnike spodbujala k strateškim pravnim sporom, je treba poudariti, da trgovec z nezagotovitvijo obveznih informacij v predpogodbeni/pogodbeni fazi in s tem, da takih informacij ne zagotovi niti v nobeni poznejši fazi izpolnjevanja pogodbe, sam ustvari položaj, ki je z direktivama o časovnem zakupu prepovedan.(51) Kot je poleg tega pojasnilo nacionalno sodišče, se tožba za vračilo ne nanaša na vse plačane zneske, saj se obdobje, v katerem se je nepremičnina uporabljala (ali je bila vsaj na voljo za uporabo) izključi.

86.      Vendar z načelom učinkovitosti trgovcu ni odvzeta pravica, da dokaže, da je potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za kršitev zahtev glede zagotavljanja informacij, še pred izrekom sodbe, s katero se ugotovi, da je pogodba nična (zaradi te kršitve). V takem položaju začne zastaralni rok teči od tega trenutka seznanitve .(52)

87.      Glede na navedeno menim, da je treba člena 3 in 4 Direktive 97/47 ter člena 4 in 5 Direktive 2008/122 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za tožbo za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi neveljavne pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), teči na dan sklenitve pogodbe, ne glede na to, ali je bil potrošnik seznanjen ali bi bil lahko seznanjen z informacijami, ki jih trgovec ni zagotovil ali jih je zagotovil na nejasen način. Potrošnik je načeloma v celoti seznanjen s svojimi pravicami v trenutku pravnomočnosti odločbe, s katero je bila pogodba razglašena za nično. Vendar načelo učinkovitosti ne nasprotuje temu, da ima trgovec možnost dokazati, da je potrošnik pred tem datumom vedel oziroma bi lahko razumno vedel za elemente, ki povzročijo neveljavnost pogodbe.

B.      Drugo vprašanje

88.      Člen 6 Direktive 94/47 in člen 9 Direktive 2008/122 prepovedujeta predplačilo potrošnika pred iztekom roka, v katerem lahko uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe.

89.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 33 teh sklepnih predlogov, člen 6 Direktive 94/47 in člen 9 Direktive 2008/122 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za vložitev tožbe za izterjavo (dela pogodbene cene, plačane s predplačili teči na datum, ko so bila ta plačila izvršena na podlagi pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe).

90.      Iz uvodnih izjav 11 in 12 Direktive 94/47 ter uvodne izjave 11 Direktive 2008/122 je razvidno, da je namen prepovedi predplačil okrepiti varstvo potrošnikov, ki ga zagotavlja pravica do odstopa od pogodbe. Namen pravice do odstopa od pogodbe je potrošnikom zagotoviti možnost, da v celoti razumejo svoje pravice in obveznosti na podlagi pogodbe. Če bi trgovec v obdobju, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati pravico do odstopa od pogodbe, lahko zahteval predplačila, bi to lahko potrošnika odvrnilo od uveljavljanja navedene pravice.

91.      Iz člena 10 Direktive 94/47 in člena 15 Direktive 2008/122 še izhaja, da je uveljavitev sistema kazni za kršitev prepovedi predplačil v pristojnosti držav članic.

92.      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so v skladu s špansko zakonodajo predplačila prepovedana in da mora trgovec v primeru kršitve te prepovedi plačniku plačati dvakratnik zneskov, ki so bili prejeti kot predplačilo.

93.      Vprašanje, ki se postavlja, je, ali načelo učinkovitosti(53) nasprotuje temu, da začne zastaralni rok za vložitev tožbe za izterjavo predplačil teči na datum, ko so bila ta plačila izvršena (v skladu s splošnimi civilnopravnimi pravili). Podobno kot v primeru prvega vprašanja se predložitvenemu sodišču porajajo dvomi predvsem o tem, ali je treba na direktivi o časovnem zakupu prenesti sodno prakso, ki jo je Sodišče izoblikovalo v zvezi z nepoštenimi pogoji.

94.      Kot je bilo že navedeno zgoraj,(54) je treba upoštevati, da sodna praksa Sodišča o nacionalnih pravilih v zvezi z zastaralnim rokom za izterjavo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenih pogojev, temelji na več preudarkih, med njimi na podrejenem položaju potrošnika in dejstvu, da ta lahko ni seznanjen z nepoštenostjo pogoja, vključenega v pogodbo, ali ne zna presoditi obsega svojih pravic.

95.      Kot je bilo prav tako že navedeno,(55) je v okviru pogodb o časovnem zakupu potrošnik v odnosu do trgovca v podrejenem položaju. Prav zato zakonodajalec EU prepoveduje predplačila, s čimer se zagotovi, da potrošnik ni odvrnjen od uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe.

96.      Vendar – v nasprotju z nepoštenimi pogoji na podlagi Direktive 93/13 in zahtevami po informacijah na podlagi direktiv o časovnem zakupu – izpostavljenost potrošnikov tveganju, da se bo zastaralni rok iztekel, preden se bodo seznanili s svojimi pravicami, v primeru prepovedi predplačil ni na enaki ravni.

97.      V primeru pogodb, sklenjenih za dolgo obdobje, se lahko potrošnik z nepoštenostjo pogoja seznani pozneje, ko ta pogoj vpliva na njegovo pogodbeno zavezo ali se uveljavi zoper njega. Podobno se lahko iz razlogov, ki sem jih že pojasnila,(56) potrošnik s tem, da nekatere informacije manjkajo ali so nejasne (kar bi lahko vplivalo na njegovo zmožnost presoje obsega svojih pravic), seznani šele v poznejši fazi izpolnjevanja pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe). Učinki tega, da trgovec krši svoje obveznosti, se bodo verjetno pokazali šele med pogodbenim razmerjem. Dokler trgovec ne zagotovi informacij, je kršitev upoštevnih zakonskih zahtev trajna.

98.      Nasprotno se prepoved predplačil nanaša na enkratno kršitev, katere učinki se bodo verjetno pokazali v zgodnejši fazi pogodbenega razmerja. Ne obstaja resnično tveganje, da se bo potrošnik s prepovedjo seznanil šele leta po izvršitvi plačila, na primer ko mu bo naložen določen strošek ali ko bo želel uveljavljati določene pravice.

99.      Opozoriti je treba tudi, da je varovalni namen prepovedi predplačil močan na začetku pogodbenega razmerja. Prepoved je določena, tako da potrošnik ni odvrnjen od odstopa od pogodbe. Vendar ta namen med izpolnjevanjem pogodbe z leti slabi. To še toliko bolj velja za položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem potrošnik ne le, da ni odstopil od pogodbe, ampak je devet let po sklenitvi prve pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) sklenil novo.

100. Kot je poleg tega v bistvu trdila Komisija, dejanska možnost potrošnika, da uveljavlja svoje pravice, v primeru nepoštenega pogoja ni enaka kot v primeru zakonske prepovedi predplačil. Čeprav se za nepošten pogoj šteje, da ni nikoli obstajal, je za ugotovitev nepoštenosti načeloma potrebna sodna presoja pogodbenega pogoja, za katero ni mogoče pričakovati, da jo bo opravil potrošnik. Vprašanje skladnosti zahtev po informacijah na podlagi direktiv o časovnem zakupu lahko prav tako zahteva sodno razlago.

101. Nasprotno pa v zvezi s prepovedjo predplačil ni potrebna nikakršna razlaga. Taka plačila so prepovedana, kar je jasno določeno v direktivah o časovnem zakupu in nacionalnih pravilih o njunem prenosu. Prepoved lahko preveri povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Dovolj je že, da potrošnik izračuna, ali so bila predplačila izvršena znotraj (razširjenega) odstopnega roka.

102. Menim, da drugačnega sklepa ni mogoče izpeljati iz sodne prakse Sodišča, v skladu s katero ni mogoče pričakovati, da bo potrošnik storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja.(57) Ta sodna praksa se je nanašala na položaj, v katerem ni bilo mogoče domnevati, da je bil potrošnik lahko razumno seznanjen z dejstvom, da ima pogoj v njegovi pogodbi enak obseg kot standardizirani pogoj, katerega nepoštenost je ugotovilo nacionalno vrhovno sodišče države članice. To se jasno razlikuje od položaja, v katerem zakonodajalec določi prepoved.

103. Z določitvijo razumnega zastaralnega roka po izvršitvi plačil se v položaju, ki vključuje jasno prepoved, zagotovi tudi pravna varnost. V primeru zahtevka za denarno kazen zaradi predplačila, izvršenega pred dolgo časa, se lahko pojavijo težave pri dokazovanju in so omajane pravice nasprotne stranke do obrambe.(58) Kot je poleg tega pojasnilo predložitveno sodišče, se v tem primeru tvega, da bo stranka, ki vloži zahtevek za naložitev kazni, to storila čim pozneje, da bo lahko hkrati zahtevala obresti na izterjani znesek, čeprav so okoliščine prepovedi jasne vse od začetka pogodbenega razmerja.

104. V primeru postopka v glavni stvari zastaralni rok, v katerem lahko potrošnik vloži tožbo za izterjavo predplačil, v skladu s splošnimi civilnopravnimi pravili znaša 5 let (15 let v skladu s predhodno različico civilnega zakonika) od trenutka, ko so bila ta plačila izvršena. Ta rok se zdi dovolj dolg, da potrošnik lahko zahteva kazen. To še toliko bolj drži, ker za pretrganje teka tega roka – kot je navedlo predložitveno sodišče – zadostuje že izvensodni zahtevek.

105. Zato menim, da načelo učinkovitosti ne nasprotuje nacionalnemu pravilu o zastaralnem roku za vložitev tožbe za izterjavo pogodbene cene v primeru kršitve prepovedi predplačil, ki temelji na splošnem civilnem pravu.

106. Glede na navedeno menim, da je treba člen 6 Direktive 94/47 in člen 9 Direktive 2008/122 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za tožbo za izterjavo dela pogodbene cene, plačane s predplačili, teči na dan, ko so bila izvršena plačila, ki so v okviru pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) prepovedana.

V.      Predlog

107. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Juzgado de Primera Instancia n° 2 de Marbella (sodišče prve stopnje št. 2 v Marbelli, Španija), odgovori:

1.      Člena 3 in 4 Direktive 94/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa ter člena 4 in 5 Direktive 2008/122/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. januarja 2009 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb časovnega zakupa, dolgoročnih počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave v povezavi z načelom učinkovitosti

je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za tožbo za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi neveljavne pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe), teči na dan sklenitve pogodbe, ne glede na to, ali je bil potrošnik seznanjen ali bi bil lahko seznanjen z informacijami, ki jih trgovec ni zagotovil ali jih je zagotovil na nejasen način. Potrošnik je načeloma v celoti seznanjen s svojimi pravicami v trenutku pravnomočnosti odločbe, s katero je bila pogodba razglašena za nično. Vendar načelo učinkovitosti ne nasprotuje temu, da ima trgovec možnost dokazati, da je potrošnik pred tem datumom vedel oziroma bi lahko razumno vedel za elemente, ki povzročijo neveljavnost pogodbe.

2.      Člen 6 Direktive 94/47 in člen 9 Direktive 2008/122 v povezavi z načelom učinkovitosti

je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali sodni praksi, v skladu s katero začne zastaralni rok za tožbo za izterjavo dela pogodbene cene, plačane s predplačili, teči na dan, ko so bila izvršena plačila, ki so v okviru pogodbe o časovnem zakupu (ali podobne pogodbe) prepovedana.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. januarja 2009 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb časovnega zakupa, dolgoročnih počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave (UL 2009, L 33, str. 10).


3      Staudinger, A., ‘TimeshareContracts’ v Max-Planck EncyclopaediaofEuropeanPrivateLaw, Max-EuP, 2012. Glede začetkov industrije časovnega zakupa glej Edmonds, J., InternationalTimesharing, 3, izdaja., Longman, London, 1991, str. 1.


4      Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 1994 o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega zakupa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 13, str. 315).


5      Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, Poročilo o oceni Direktive [2008/122], COM(2015) 644 final z dne 16. decembra 2015 (v nadaljevanju: poročilo Komisije o oceni Direktive 2008/122).


6      Ta sprememba je bila uvedena z Ley 42/2015 de reforma de la Ley 1/2000, de 7 de enero, de Enjuiciamiento Civil (zakon 42/2015 o spremembi zakona 1/2000 z dne 7. januarja o civilnem postopku) z dne 5. oktobra 2015 (BOE št. 239 z dne 6. oktobra 2015, str. 90240).


7      Direktiva Sveta z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).


8      Sodba z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 34).


9      Sodba z dne 16. aprila 2026, Nitrogénművek (C‑519/24, EU:C:2026:297, točki 19 in 20 ter navedena sodna praksa).


10      Informacije se zagotovijo z dokumentom, ki je bil v Direktivi 2008/122 poimenovan „stndardni obrazec z informacijami“. Glej točki 4 in 7 teh sklepnih predlogov.


11      Glej točki 5 in 8 teh sklepnih predlogov.


12      Sodba z dne 2. decembra 2025, StichtingRight to Consumer Justice in StichtingAppStoresClaims (C‑34/24, EU:C:2025:936, točka 39 in navedena sodna praksa).


13      Prav tam.


14      Glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Sogefinancement (C‑50/22, EU:C:2023:177, točka 26).


15      V predložitveni odločbi niso navedene nacionalne določbe, s katerimi je bila določena zahteva po najdaljšem trajanju. Vendar iz navedb španske vlade in Komisije izhaja, da je taka zahteva določena v členu 3 zakona 42/1998 in členu 24 zakona 4/2012.


16      V skladu s členom 2, prva alinea, Direktive 94/47 se pogodba o časovnem zakupu sklene „za vsaj tri leta“. V skladu z opredelitvijo „pogodbe o časovnem zakupu“ iz člena 2(1)(a) Direktive 2008/122 je bilo to obdobje skrajšano na trajanje več kot enega leta.


17      V skladu s členom 11 Direktive 94/47 so lahko države članice sprejele ali obdržale določbe, ki so bile ugodnejše glede varstva kupcev.


18      Glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Sogefinancement (C‑50/22, EU:C:2023:177, točka 32 in navedena sodna praksa).


19      V predložitveni odločbi niso navedene nacionalne določbe, s katerimi so bile določene te zahteve. Vendar iz navedb španske vlade in Komisije izhaja, da so te zahteve določene v točki 1 člena 9(1) zakona 42/1998 in točki 3 člena 30(1) zakona 4/2012.


20      Glej točko (c) Priloge k Direktivi 94/47 in del 3, točka 2, prva alinea, Priloge I k Direktivi 2008/122.


21      Sodba z dne 11. junija 2020, Prezident Slovenskejrepubliky (C‑378/19, EU:C:2020:462, točka 37 in navedena sodna praksa).


22      Priloga k Direktivi 94/47 se v točki (b) splošneje sklicuje na „pogoje, s katerimi se ureja izvrševanje“ pravice, ki je predmet pogodbe. Obdobje, v katerem je mogoče izvrševati pravico, se lahko šteje za del teh pogojev. V delu 1 Priloge I k Direktivi 2008/122 sta med informacijami za pogodbe o časovnem zakupu navedena „[n]atančno določeno obdobje, v katerem se lahko uveljavlja pravica, ki je predmet pogodbe, in po potrebi trajanje tega obdobja“.


23      Ta pridržek dodajam za primer, da bi Sodišče menilo, da je zahteva po predložitvi registrske označbe zunaj področja uporabe direktiv o časovnem zakupu.


24      V tem primeru bi se odstopni rok iztekel po izteku obdobja, določenega v tretji alinei člena 5(1) Direktive 94/47 in v členu 6(3)(b) Direktive 2008/122.


25      Nacionalna odgovornost za določitev kazni izhaja iz člena 10 Direktive 94/47 in člena 15 Direktive 2008/122. V skladu s členom 6(3), drugi pododstavek, Direktive 2008/122 države članice poleg pravice do odstopa od pogodbe določijo ustrezne kazni v skladu s členom 15, zlasti za primer, da trgovec ob preteku odstopnega roka ni izpolnil zahtev po informacijah iz te direktive.


26      Glej točki 10 in 14 teh sklepnih predlogov. Do neveljavnosti pogodbe privede kršitev katere koli zahteve iz upoštevne nacionalne zakonodaje, vključno z zahtevo po določitvi predmeta pogodbe.


27      GQ in IF v zvezi s tem navajata sodbo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) št. 192/2016 z dne 29. marca 2016 (ES:TS:2016:1298).


28      Glej točki 15 in 16 teh sklepnih predlogov.


29      Glej točko 23 teh sklepnih predlogov.


30      Sodba z dne 19. marca 2026, UniCredit Bank in MomentumCredit (C‑679/24, EU:C:2026:223, točka 62 in navedena sodna praksa).


31      Prav tam (točka 63 in navedena sodna praksa).


32      Glej po analogiji sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance (od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 30).


33      Sodba z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD GroupeSocieté Générale (C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točka 62 in navedena sodna praksa).


34      Sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance (od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 32).


35      Sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance (od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 41).


36      Glej točko 28 teh sklepnih predlogov.


37      Sodba z dne 19. marca 2026, UniCredit Bank in MomentumCredit (C‑679/24, EU:C:2026:223, točka 69 in navedena sodna praksa).


38      Glej podrobno razlogovanje Sodišča v sodbi z dne 19. marca 2026, UniCredit Bank in MomentumCredit (C‑679/24, EU:C:2026:223, točki 70 in 71 ter navedena sodna praksa).


39      Sodba z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 34 in navedena sodna praksa).


40      Sodba z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 35).


41      Sodba z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 38).


42      Glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi (C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točka 259).


43      Glej uvodno izjavo 11 Direktive 94/47 in poročilo Komisije o oceni Direktive 2008/122, opomba 5, op. cit., str. 2.


44      Glej točko 2 teh sklepnih predlogov.


45      Glej po analogiji sodbo z dne 30. oktobra 2025, Mercedes-Benz Bank in Volkswagen Bank (C‑143/23, EU:C:2025:837, točka 66 in navedena sodna praksa).


46      Glej po analogiji sodbo z dne 30. oktobra 2025, Mercedes-Benz Bank in Volkswagen Bank (C‑143/23, EU:C:2025:837, točka 68 in navedena sodna praksa).


47      Kadar so te nastanitvene enote na voljo na primer v različnih hotelih, ki pripadajo isti skupini.


48      Glej upoštevne informacije v točkah (j), (k) in (l) Priloge k Direktivi 94/47 ter v točkah od 4 do 6 dela 3 Priloge I k Direktivi 2008/122.


49      Iz poročila Komisije o oceni Direktive 2008/122, v opombi 5, op. cit., str. 7 in naslednje, je razvidno, da se vprašanja v zvezi z varstvom potrošnikov pojavljajo zlasti v zvezi z vzdrževalninami ali nadomestili za storitve, kadar se povišajo brez kakršnega koli objektivnega razloga, ter v zvezi s postopki in pogoji za prekinitev pogodbe ter zamenjavo pravic na podlagi časovnega zakupa. Glej tudi Conway, L., Timeshares: Commonproblemsfacedby UK owners – Researchbriefing, HouseofCommonsLibrary, 25. julij 2025, kjer so med običajnimi težavami lastništva na podlagi pogodbe o časovnem zakupu navedeni prevelika povišanja letnih nadomestil, težave pri nadaljnji prodaji, težave pri izstopu in določbe o neomejenem trajanju (zaradi katerih potrošnik zelo težko odstopi od pogodbe).


50      Če je pogoj, ki vsebuje informacijo, nepošten in nepregleden, bi imel potrošnik na voljo dodatna sredstva za varstvo potrošnikov na podlagi Direktive 93/13. Če so bile za podpis pogodbe uporabljene tehnike pritiska, se potrošnik lahko sklicuje tudi na Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22). Glej poročilo Komisije o oceni Direktive 2008/122, opomba 5, op. cit., str. 10; Downes, N., „More abouttimeshare: A reviseddirectiveor a regulation? Incidence ofotherinstrumentsofconsumerprotection“, zvezek 16, št. 4, 2008, EuropeanReviewofPrivateLaw, str. od 607 do 625.


51      Glej po analogiji sodbo z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 40).


52      Tako bi bilo na primer, če bi obstajal dokaz o predhodni komunikaciji med trgovcem in potrošnikom, v okviru katere trgovec potrošniku zagotovi manjkajočo informacijo. V takem položaju začne zastaralni rok teči v trenutku, ko je potrošniku taka informacija zagotovljena.


53      Glej sodno prakso, navedeno v točki 58 teh sklepnih predlogov.


54      Glej točko 66 teh sklepnih predlogov.


55      Glej točko 70 teh sklepnih predlogov.


56      Točki 75 in 76 teh sklepnih predlogov.


57      Sodba z dne 25. aprila 2024, BancoSantander (Začetek teka zastaralnega roka) (C‑561/21, EU:C:2024:362, točka 49 in navedena sodna praksa).


58      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je med strankami sporno, ali so bila prepovedana predplačila izvršena. To kaže na težave, s katerimi se srečajo sodišča, kadar morajo presoditi o morebitni naložitvi kazni več kot 15 let po izvršitvi teh plačil (kot v primeru prve pogodbe o časovnem zakupu iz postopka v glavni stvari, ki je bila sklenjena leta 2007).