DOO je bila v Avstriji na zvezni ravni prenesena z Bundes-Umwelthaftungsgesetz (zvezni zakon o okoljski odgovornosti, v nadaljevanju: B‑UHG). 4  –BGBl. I, št. 55/2009 z dne 19. junija 2009. V skladu s členom 4(1)(a) B‑UHG je „okoljska škoda“ „večja škoda na vodah, ki je vsaka škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial voda v smislu zakona o vodah iz leta 1959 (Wasserrechtsgesetz 1959, v nadaljevanju: WRG 5  –BGBl. št. 215/1959 z dne 16. oktobra 1959, kakor je bil naknadno spremenjen. ) […] in ki ni krita z dovoljenjem, izdanim v skladu z WRG […]“.

Člen 11 B‑UHG določa:

„(1)Fizične ali pravne osebe, katerih pravice bi lahko bile kršene zaradi nastale okoljske škode, lahko v pisni pritožbi zahtevajo od okrajnega upravnega organa, na katerega delovnem področju je prišlo do domnevne okoljske škode, da ukrepa v smislu členov 6 in 7(2). […]

(2)Pravice v smislu odstavka (1), prva poved, so […]

2.v zvezi z vodo: obstoječe pravice v smislu člena 12(2) [WRG] […]“.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se DOO uporablja za škodo, ki je nastala po datumu za prenos te direktive, ki pa izvira iz obratovanja hidroelektrarne, za katero je bilo izdano dovoljenje in ki je začela obratovati pred tem datumom.

Države članice so morale prenesti DOO v nacionalno pravo do 30. aprila 2007 (člen 19(1) DOO). V členu 17 DOO so k temu dodane tri natančnejše časovne opredelitve ali bolje izjeme. Člen 17, prva alinea, DOO, ki je upošteven za okoliščine obravnavane zadeve, določa, da se ta direktiva ne uporablja „za škodo, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil pred datumom iz člena 19(1)“.

Predložitveno sodišče opozarja, da je bilo dovoljenje za hidroelektrarno izdano leta 1998 in da obratuje od leta 2002. Oba ta datuma sta pred 30. aprilom 2007. Vendar se trdi, da je škoda nastala po tem datumu. Predložitveno sodišče sprašuje, ali se uporabi člen 17, prva alinea, DOO (ki je bil prenesen s členom 18 B‑UHG). Dvomi o tem, kaj je „dogodek“ ali „izredni dogodek“ v primeru škode, ki je nastala zaradi obratovanja hidroelektrarne. Če bi „dogodek“ ali „izredni dogodek“ pomenil začetek obratovanja hidroelektrarne, se po mnenju predložitvenega sodišča DOO ne bi uporabila.

Pritožnik navaja, da „dogodek“ ali „izredni dogodek“, ki povzroči škodo, ni začetek obratovanja elektrarne. To je ponavljajoč pojav dogodka (zaustavitev turbine), do katerega pride večkrat na leto in ki se ponavlja po 30. aprilu 2007. Avstrijska vlada navaja, da je odločilni element za razlago člena 17, prva alinea, ali je škoda nastala pred potekom roka za prenos ali po njem. Zato se DOO uporablja za vso škodo, ki še nastaja po 30. aprilu 2007 in jo povzroča obratovanje elektrarne, za katero je bilo dovoljenje izdano in ki je začela delovati pred tem datumom. Po navedbah Komisije člen 17 jasno kaže, da je „dogodek“, zaradi katerega nastane škoda, „povzročen“ z „dejavnostjo“, vendar tega dogodka ne enači z dejavnostjo.

Tako predložitveno sodišče in stranke, ki so predložile pisna stališča, predlagajo različne upoštevne časovne točke: (i) datum dovoljenja, (ii) začetek obratovanja elektrarne in (iii) posamezne (ponavljajoče se) dogodke – in sicer zaustavitev turbine, ki povzroči nihanja vodne gladine. Predložitveno sodišče želi ugotoviti, katera od teh treh časovnih točk je „dogodek“ ali „izredni dogodek“, na katerega se nanaša člen 17, prva alinea.

Kot sam razumem, skoraj ni dvoma, da je upoštevni „dogodek“ ali „izredni dogodek“ tisti iz tretje kategorije: dejanske fizične spremembe v vodni gladini reke, ki so očitno neposredni in nujni razlog za zatrjevano škodo.

To je podprto s sodno prakso Sodišča, iz katere je razvidno, da člen 17, prva in druga alinea, DOO v povezavi z njeno uvodno izjavo 30 pomeni, da se ta direktiva uporablja za škodo, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil 30. aprila 2007 ali po tem datumu, „če ta škoda izhaja iz dejavnosti, ki so potekale bodisi na ta datum ali po njem, bodisi pred tem datumom, vendar se niso končale pred njim“. 6  –Sodbi z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑378/08, EU:C:2010:126, točki 40 in 41); z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 34); sklep z dne 9. marca 2010, Buzzi Unicem in drugi (C‑478/08 in C‑479/08, neobjavljen, EU:C:2010:129, točka 32), in sodba z dne 4. marca 2015, Fipa Group in drugi (C‑534/13, EU:C:2015:140, točka 44).

Tako spadajo v okvir DOO nadaljevani dogodki in ponavljajoči se dogodki, ki so povzročili škodo po 30. aprilu 2007. Nacionalno sodišče, ki natančno pozna obravnavano zadevo, mora ugotoviti, za katero vrsto dogodkov gre v tej zadevi in ali sporna škoda torej spada v področje časovne uporabe DOO. 7  –Sodbi z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑378/08, EU:C:2010:126, točka 43), in z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 36). Iz informacij, ki so bile predstavljene pred Sodiščem, se zdi, da v obravnavani zadevi upoštevni „dogodek“ ali „izredni dogodek“ ni ne dovoljenje ne začetek obratovanja elektrarne, ampak posamični primeri, ko obratovanje elektrarne povzroči nihanje vodne gladine.

Dejstvo, da je zatrjevana škoda posledica obratovanja elektrarne, za katero je bilo izdano dovoljenje in ki je začela obratovati pred rokom, določenim z DOO, ni bistveno.

Člen 17, prva alinea, DOO zgolj izključuje dogodke ali izredne dogodke, ki so se zgodili pred datumom prenosa. Ne uporablja pa se za nove dogodke ali izredne dogodke, ki izhajajo iz dejavnosti, ki se je začela pred tem datumom, a se po njem nadaljuje. Zato se strinjam s stališčem generalne pravobranilke J. Kokott v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi ERG in drugi: DOO se mora uporabiti, če nadaljevana dejavnost, ki se je pričela pred začetkom veljavnosti Direktive, povzroči novo okoljsko škodo po 30. aprilu 2007. 8  –C‑378/08, EU:C:2009:650, točki 67 in 68.

Tudi s sistemsko razlago različnih členov DOO je potrjeno, da pojma „dogodek“ ali „izredni dogodek“ ni mogoče enačiti s pojmom „dejavnost“. Pojem „poklicna dejavnost“ je neodvisno opredeljen v členu 2(7) kot „dejavnost, ki se izvaja med neko gospodarsko dejavnostjo ali v podjetju, ne glede na to, ali je zasebnega, javnega, pridobitnega ali nepridobitnega značaja“. Člen 3 opredeljuje stvarno področje uporabe DOO s sklicevanjem na „poklicne dejavnosti“, naštete v Prilogi III, ne glede na to, kdaj so se te dejavnosti začele.

Člen 17 določa področje časovne uporabe DOO s ciljem zagotoviti pravno varnost, tako da prepoveduje retroaktivno uporabo Direktive. V drugi alinei je z njim izključena škoda, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, do katerega je prišlo po datumu za prenos, samo če se je dejavnost, iz katere izhaja, zgodila ali končala pred tem datumom. Kot opozarja Komisija, če bi začetek obratovanja hidroelektrarne – torej začetek „dejavnosti“ – izenačili z „dogodkom“ ali „dejavnostjo“, bi člen 17, druga alinea, DOO izgubil ves pomen.

Zaradi navedenega menim, da bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti: DOO se uporablja za okoljsko škodo na vodah, ki jo med nadaljevanim obratovanjem obrata povzroči dogodek ali izredni dogodek, do katerega pride po datumu iz člena 19(1) te direktive, čeprav je bilo za ta obrat izdano dovoljenje in je začel obratovati pred tem datumom.

Člen 4(1)(a) B‑UHG določa, da okoljska škoda v zvezi z vodo pomeni vsako škodo z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial v smislu WRG, „ki ni krita z dovoljenjem, izdanim v skladu z [WRG]“.

Po mnenju predložitvenega sodišča ta izključitev pomeni, da ker je hidroelektrarna obratovala v skladu z dovoljenjem, izdanim v skladu WRG, sporna škoda ne more pomeniti okoljske škode. Predložitveno sodišče sprašuje, ali je izključitev škode, krite z dovoljenjem, izdanim na podlagi nacionalnega prava, iz opredelitve okoljske škode na vodah v skladu s členom 2(1)(b) DOO.

Kot bom dalje pojasnil spodaj, menim, da taka avtomatična in vsesplošna izključitev ni dovoljena. Vendar je treba na začetku poudariti tudi, da se odgovor, ki je podan v teh sklepnih predlogih, nanaša le na konkretno vprašanje nacionalnega sodišča. Ne nanaša se na druge elemente opredelitve okoljske škode in zato nikakor ne posega vanje, kot je vprašanje, kdaj so in ali so škodljivi vplivi „večji“.

Avstrijska vlada trdi, da je člen 4(1)(a) B‑UHG v skladu s členom 2(1)(b) DOO. Zagovarja razlago te določbe DOO ob upoštevanju ODV. Trdi, da je mogoče v skladu z WRG izdati dovoljenje samo, če je zagotovljeno, da je s projektom spoštovan splošni interes, in sicer če je zagotovljeno, da projekt ne bo imel večjih škodljivih vplivov na kakovost vode ali njeno ekološko stanje. Zato po mnenju avstrijske vlade dejavnost, če je bila dovoljena, ne bi smela voditi do odgovornosti.

Stališče Komisije in pritožnika je drugačno. Navedla sta, da izključitev iz člena 4(1)(a) B‑UHG ni skladna s členom 2(1)(b) DOO. Slednji ne vsebuje izključitve glede škode, krite z dovoljenjem.

Strinjam se s pritožnikom in Komisijo. Stališču avstrijske vlade ni mogoče pritrditi.

Člen 2(1)(b) DOO ne določa, da je škoda, krita z dovoljenjem, na splošno izključena iz pojma „okoljska škoda“. S to določbo je zgolj dovoljeno, da se iz opredelitve škode na vodah izključijo škodljivi učinki, če se uporabi člen 4(7) ODV.

Splošne izključitve škode, krite z dovoljenjem, določene v členu 4(1)(a) B‑UHG, ni mogoče vključiti v izključitev v zvezi s škodljivimi vplivi, ki jih zajema člen 4(7) ODV. Področje uporabe izključitve iz avstrijskega prava je veliko širše in konceptualno precej drugačno od izključitve, določene v ODV.

Člen 4(7) ODV določa, da države članice ne bodo kršile te direktive, kadar je njihovo nedoseganje dobrega stanja podzemne vode, dobrega ekološkega stanja oziroma potenciala ali preprečevanja slabšanja stanja telesa površinske vode ali podzemne vode posledica novih preoblikovanj fizičnih značilnosti telesa površinske vode ali spremembe gladine teles podzemne vode, ali kadar je neuspešno preprečevanje poslabšanja stanja telesa površinske vode iz zelo dobrega v dobro posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja.

Da bi se lahko uporabilo to odstopanje, morajo biti izpolnjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), ODV, ki so predstavljeni v točki 7 zgoraj teh sklepnih predlogov. 9  –Glej sodbi z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija (C‑346/14, EU:C:2016:322, točki 65 in 66), in z dne 11. septembra 2012, Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi (C‑43/10, EU:C:2012:560, točka 67). Res je, da morajo države članice zavrniti dovoljenje za projekte, katerih posledica je lahko poslabšanje stanja zadevnega vodnega telesa, razen če ugotovijo, da za projekt velja odstopanje iz člena 4(7) ODV. 10  –Sodba z dne 1. julija 2015, Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, C‑461/13, EU:C:2015:433, točka 50. Vendar zgolj obstoj dovoljenja ne pomeni nujno, da so bila izpolnjena vsa merila iz člena 4(7) ODV. Ni namreč nikakršnega zagotovila, da so vsa merila iz člena 4(7) ODV vedno in avtomatično izpolnjena, če je bilo izdano dovoljenje. To velja zlasti, če so bila sporna dovoljenja izdana pred ODV. Zato splošna izključitev škode, krite z dovoljenjem, določena v členu 4(1)(a) B‑UHG, ne more spadati v izjemo iz člena 2(1)(b) DOO v povezavi s členom 4(7) ODV.

Vendar avstrijska vlada dodaja, da zgoraj navedena izključitev ne pomeni popolne izključitve odgovornosti. Prvič, glede na zakonodajno zgodovino B‑UHG se za škodo, povzročeno z nepravilnim obratovanjem (izrednim dogodkom), ne bi štelo, da je krita z dovoljenjem. Drugič, s členom 21a WRG je omogočeno, da organi po izdaji dovoljenja intervenirajo v javnem interesu in predpišejo dodatne zahteve, prilagoditve, začasne omejitve in celo prepovedi.

Menim, da zaradi teh trditev „izjema zaradi izdanega dovoljenja“ iz člena 4(1)(a) B‑UHG ne postane skladna s členom 2(1)(b) DOO.

Prvič, tudi če bi se štelo, da škoda, povzročena z izrednimi dogodki, ki jih povzroči nepravilno obratovanje, ni „krita“ z dovoljenjem, nič ne preprečuje, da iz „običajnega“ obratovanja obrata ne bi nastala škoda. Tako običajno obratovanje ima lahko posledice, ki ob izdaji dovoljenja niso bile predvidene ali pričakovane.

Drugič, dejstvo, da je mogoče v skladu z nacionalnimi določbami o vodi dovoljenja prilagoditi ali sprejeti druge popravne ukrepe, ne zagotavlja uporabe in spoštovanja mehanizmov in obveznosti iz DOO. Obstoj postopka za spremembo in spremljanje obstoječih dovoljenj iz člena 21a WRG ne spremeni dejstva, da so škode, krite z dovoljenjem – pa naj zanje ta postopek velja ali ne – izključene iz pojma škode in zato iz področja uporabe nacionalnih pravil, s katerimi je prenesena DOO. Tako ali tako pa avstrijska vlada ni navedla, da je namen zgoraj navedene določbe skladnost z zahtevami iz člena 4(7) ODV.

Poleg tega bi, če bi domnevali, da je obstoj dovoljenja avtomatično združljiv s standardi ODV, tako da se prepreči možnost za nastanek večjih škodljivih vplivov, DOO v veliki meri postala odveč. Stvarno področje uporabe DOO je določeno z njenim členom 3. Ta člen določa, da se Direktiva v zvezi s škodo na vodah in škodo, povzročeno tlom, uporablja za poklicne dejavnosti, naštete v Prilogi III, ne glede na to, ali je bilo ravnanje namerno ali iz malomarnosti. V skladu z uvodno izjavo 8 DOO so te poklicne dejavnosti, opredeljene s sklicevanjem na upoštevno zakonodajo Unije, tvegane za zdravje ljudi ali za okolje. Iz narave naštetih dejavnosti izhaja, da bodo številne dejavnosti, če ne že vse, verjetno predmet dovoljenja. Za to gre zlasti v primeru dejavnosti, ki spadajo pod točko 6 Priloge III k DOO, v kateri sta navedena „črpanje vode in zajezitev vode, za katero je potrebna predhodna odobritev na podlagi [ODV]“.

S sistemsko razlago je potrjeno, da vloga dovoljenj v okviru DOO ne more biti ta, da se škoda, ki je z njimi krita, na splošno izključi iz splošne opredelitve škode na vodah. Kot je navedla Komisija, je tak sklep podprt s členom 8(4)(a) DOO.

Člen 8(1) DOO določa, da izvajalec načeloma krije stroške preventivnih in sanacijskih ukrepov. Vendar je s členom 8(4) DOO določeno, da lahko države članice dovolijo izvajalcu, da v dveh primerih ne krije stroškov sanacijskih ukrepov, če lahko dokaže, da ni ravnal namerno ali iz malomarnosti: (a) če je bil dogodek izrecno dovoljen in (b) če dejavnost v času, ko se je izvajala, glede na tedanja znanstvena in strokovna dognanja ni veljala kot možen povzročitelj škode.

Res je s členom 8(4)(a) DOO državam članicam dana možnost, da uvedejo „obrambni mehanizem“ za izvajalce, tako da jim ni treba nositi stroškov preventivnih in sanacijskih ukrepov.

Vendar člena 4(1)(a) B‑UHG ni mogoče šteti za prenos člena 8(4)(a) DOO.

Prvič, kot je pravilno navedla Komisija, nič v dokumentaciji, predloženi Sodišču, ne kaže, da se je Avstrija v nacionalni zakonodaji odločila sprejeti to možnost.

Drugič, tudi če bi šlo za to, ima člen 4(1)(a) B‑UHG očitno precej širši obseg in uporabo kot zgolj „obrambni mehanizem“ v rokah izvajalcev, ki jim omogoča, da ne nosijo stroškov sanacijskih ukrepov. Iz pojma škode izključuje vso škodo na vodah, ki je krita z dovoljenjem na podlagi WRG, s čimer preprečuje, da bi se sploh sprožile obveznosti iz DOO, ki se nanašajo na preventivne in sanacijske ukrepe. Nasprotno člen 8(4)(a) DOO ne odpravlja obveznosti, ki se nanašajo na preventivne stroške. Poleg tega je s pravili o preventivnih in sanacijskih ukrepih iz členov 5 in 6 DOO predvideno, da se lahko pristojni organi sami odločijo ukrepati. 11  –Glej člena 5(3)(d) in (4) ter 6(2)(e) in (3) DOO. Glej sodbo z dne 9. marca 2010, ERG in drugi (C‑379/08 in C‑380/08, EU:C:2010:127, točka 88).

Tretjič, vredno je izpostaviti dva posebna elementa člena 8(4)(a) DOO: (i) dokaz, da ni šlo za namero ali malomarnost; in (ii) dejstvo, da je bila emisija ali dogodek izrecno dovoljena in popolnoma skladna s pogoji izdanega dovoljenja. Z besedilom člena 8(4)(a) DOO je jasno zahtevano, da mora izvajalec „dokazati“ oba. To nato pomeni posamično analizo vsakega primera, v okviru katere je treba presoditi krivdo izvajalca in dejstvo, da „emisija ali dogodek“ v celoti ostane v okviru dovoljenja. Zdi se, da je člen 4(1)(a) B‑UHG, ki se uporablja ne glede na to, ali gre za namero ali malomarnost, v nasprotju s temi zahtevami.

Zato predlagam, naj se na tretje vprašanje odgovori, da člen 2(1)(b) DOO nasprotuje nacionalni določbi, s katero je iz pojma okoljske škode splošno in avtomatično izključena škoda, ki ima večji škodljiv vpliv na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda, če je ta škoda krita z dovoljenjem, izdanim v skladu z nacionalnim pravom.

Če bi se razsodilo, da „izključitev“ iz člena 4(1)(a) B‑UHG ni združljiva s členom 2(1)(b) DOO (kot sem predlagal v točki 53 teh sklepnih predlogov), predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 4(7) ODV uporabiti neposredno. V tem vprašanju je implicitno vsebovano vprašanje, ali mora nacionalno sodišče, za ugotovitev, ali je prišlo do okoljske škode v smislu člena 2(1)(b) DOO, ugotoviti, ali so izpolnjena merila iz te določbe.

Moj kratek odgovor na konkretni vprašanji nacionalnega sodišča je „ne“.

Prvič, strinjam se s Komisijo, da se člen 4(7) ODV ne uporablja neposredno. Tudi če pustimo ob strani relativno izmuzljivo presojo tega, kaj je jasno in natančno, ta določba zagotovo ni brezpogojna. Njena uporaba je pogojena s številnimi nadaljnjimi izvedbenimi koraki, z vrsto vsebinskih preverjanj, v katerih države članice uživajo precejšnjo diskrecijsko pravico. Napotitev na člen 4(7) ODV, vsebovana v členu 2(1)(b) DOO, v zvezi s to presojo ne spremeni ničesar.

To, da člen 4(7) ODV – sam po sebi ali prek napotitve iz člena 2(1)(b) DOO – nima neposrednega učinka, nakazuje nikalen odgovor na drugi del četrtega vprašanja predložitvenega sodišča. Menim, da nacionalno sodišče ni dolžno opraviti neodvisne presoje meril iz člena 4(7) ODV, čeprav člen 2(1)(b) DOO napotuje na ta člen. 12  –Obstaja temeljno vprašanje v zvezi z opredelitvijo, ki ga je tu morda vredno priznati: bi bilo treba to, da se določba direktive prek napotitve vključi v opredelitveni del druge direktive in da jo nacionalno sodišče potencialno upošteva, resnično imenovati „neposredni učinek“? Ali pa gre bolj za primer razlage nedoločnih pravnih pojmov v eni direktivi z napotitvijo na določbo druge direktive? Čeprav je taka akademska razprava lahko vabljiva, pa je le omejeno upoštevna za konkretno vprašanje nacionalnega sodišča, za katerega se mi zdi, da je uporaben odgovor enak, ne glede na to, kako bi v končni fazi klasificirali ta pojav.

DOO deluje v tesni povezavi z drugimi okoljskimi instrumenti Unije. V njeni uvodni izjavi 5 je izražen cilj zagotovitve skladnosti in pravilnega sistemskega delovanja DOO glede na drugo upoštevno okoljsko zakonodajo ter poudarjena potreba po uporabi skupnih meril pri opredelitvi pojmov, ki izhajajo iz drugih instrumentov okoljskega prava Unije. Ta cilj skladnosti se odraža v členu 2(5) DOO, v skladu s katerim „vode“ pomenijo „vse vode, zajete v [ODV]“. Opredelitev škode na vodah dalje odraža to s sklicevanjem na posebne opredelitve ODV, na primer „količinsko stanje“ in „ekološko stanje“. Opredelitev „škode na vodah“ v členu 2(1)(b) DOO prav tako izključuje „[škodljive vplive], kadar se uporabljajo določbe člena 4(7) [ODV]“. Iz zakonodajne zgodovine je razvidno, da je cilj sklicevanja na to izjemo v členu 2(1)(b) DOO prav to, da se upoštevajo konkretna odstopanja, dovoljena z ODV. 13  –Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, COM(2002) 17 final, (UL 2002, C 151 E, str. 132). Če je izključena kršitev ODV s strani države članice, ker so bila izpolnjena stroga merila iz člena 4(7), je v členu 2(1)(b) DOO določeno, da se prav tako ne bi smeli sprožiti mehanizmi okoljske odgovornosti iz DOO.

Odstopanje iz člena 4(7) ODV se uporablja za nova preoblikovanja in spremembe ali nove dejavnosti trajnostnega razvoja, če je izpolnjena vrsta meril in pogojev. 14  –Glej točko 7 teh sklepnih predlogov. Skladnost s temi zahtevami je mogoče zagotoviti le s presojo različnih precej tehničnih parametrov, določenih v ODV. 15  –Glej Common Implementation Strategy for the Water Framework Directive (Skupna strategija izvajanja za okvirno direktivo o vodah) – Smernice št. 20 o izjemah od okoljskih direktiv, tehnično poročilo 2009/027. Posledica tehničnih težav, povezanih z izvedbo in uporabo člena 4(7) ODV, je bilo imenovanje ad hoc delovne skupine za pripravo osnutka navodila za izvajanje te določbe v programu dela 2016–2018 skupne strategije izvajanja za Okvirno Direktivo o vodah in Direktivo o poplavah. To med drugim vključuje tudi obstoj načrta upravljanja povodja, v katerem so posebej navedeni in razloženi razlogi za preoblikovanja ali spremembe. 16  –Člen 4(7)(b) ODV.

Z institucionalnega vidika je v členu 3(2) ODV določeno, da države članice zagotovijo ustrezne upravne ureditve za uporabo pravil Direktive na vsakem vodnem območju, ki leži na njihovem ozemlju, skupaj z določitvijo ustreznega pristojnega organa. 17  –V skladu s členom 3(8) ODV države članice Komisiji predložijo seznam pristojnih organov in zagotovijo informacije, določene v Prilogi I k tej direktivi. Z ODV niso določeni konkretni organi, zadolženi za zagotovitev skladnosti z merili iz člena 4(7). Tako je naloga nacionalnega izvedbenega pravnega okvira, da določi konkretne postopke in pristojne organe, ki jim je zaupana naloga, da zagotovijo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 4(7) ODV.

V spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, ni ničesar, kar bi kazalo, da Avstrija ni prenesla člena 4(7) ODV v notranje pravo ali da ga ni prenesla pravilno. 18  –Prav nasprotno, Komisija je navedla – pri tem pa ji ni oporekala nobena od strank – da je bila ta določba prenesena v nacionalno pravo. Očitno je, da je izvedbena določba v členu 104a(1) WRG s spremembami iz leta 2003 (BGBl. 2003 I, št. 82 z dne 29. avgusta 2003). Dodati je mogoče, da je s sodbo z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija, (C‑346/14, EU:C:2016:322, točka 81) dan primer uporabe takih pravil na podlagi avstrijskega prava. V tisti zadevi je Sodišče zaradi neizpolnitve obveznosti zavrnilo tožbo, ki jo je vložila Komisija na podlagi člena 4(1) in (7) Direktive 2000/60. Postopek zaradi kršitve obveznosti v letu 2007 je izhajal iz odločbe štajerskega deželnega vladarja, s katero je bilo izdano dovoljenje za izgradnjo hidroelektrarne v Schwarze Sulm. Sodišče je razsodilo, da so bili v odločbi upoštevani vsi pogoji iz člena 4(7) Direktive 2000/60 in da jih je bilo pravilno mogoče šteti za izpolnjene. V teh okoliščinah je z ustaljeno sodno prakso zahtevano, da če je bila direktiva prenesena, bi moral njen učinek posameznike doseči predvsem prek izvedbenih ukrepov, ki jih je sprejela ustrezna država članica. 19  –Glej na primer sodbo z dne 15. julija 1982, Felicitas Rickmers‑Linie (C‑270/81, EU:C:1982:281, točka 24).

Možnost, da se uporabi izključitev iz člena 2(1)(b) DOO, temelji na tem, da se uporabi člen 4(7) ODV. Taka uporaba pa se opravi v skladu z ustreznimi nacionalnimi izvedbenimi določbami in po postopkih, določenih z nacionalnimi določbami, s katerimi se prenaša člen 4(7) ODV. Opredelitve člena 2(1)(b) DOO z napotitvijo na člen 4(7) ODV zato ni mogoče razumeti tako, da nacionalna sodišča zavezuje, da ne upoštevajo obstoječih nacionalnih postopkovnih in institucionalnih ureditev, sprejetih zaradi zagotovitve skladnosti z obveznostmi, določenimi v ODV. To ne posega v možnost, da je mogoče odločbe, ki jih sprejmejo ti organi, sodno preizkusiti.

Zato predlagam, naj bo odgovor na četrto vprašanje tak: člen 2(1)(b) DOO je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče za to, da ugotovi obstoj „okoljske škode“, ni dolžno neposredno uporabiti meril iz člena 4(7) ODV, če jih pristojni organi niso presojali na podlagi ODV.

Drugo vprašanje predložitvenega sodišča se glasi: ali člena 12 in 13 DOO nasprotujeta nacionalni določbi, ki osebam z ribolovnimi pravicami ne omogoča, da bi začele postopek pregledovanja (v nadaljevanju: postopek pregledovanja iz člena 13) v zvezi z okoljsko škodo, kot je opredeljena v členu 2(1)(b) te direktive?

Po navedbah predložitvenega sodišča člen 11(1) B‑UHG določa, da lahko fizične ali pravne osebe, katerih pravice bi lahko bile kršene zaradi okoljske škode, vložijo okoljsko pritožbo. Člen 11(2) B‑UHG določa pravice, ki jih je mogoče uveljavljati: v zvezi z vodo so v točki 2 te določbe vključene „obstoječe pravice v smislu člena 12(2) WRG“. Vendar v členu 12(2) WRG niso omenjene pravice oseb z ribolovnimi pravicami. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je z dobesedno razlago teh določb imetnikom ribolovnih pravic onemogočena vložitev okoljske pritožbe v zvezi s škodo, ki se nanaša na njihove ribolovne pravice.

Avstrijska vlada navaja, da so sporne nacionalne določbe v skladu s členoma 12 in 13 DOO. Dejstvo, da imetniki ribolovnih pravic niso izrecno omenjeni v členu 12(2) WRG, na katerega se sklicuje člen 11(1) B‑UHG, spada v polje presoje, ki je dano državam članicam na podlagi te direktive.

Stališče pritožnika in Komisije je drugačno. Člena 12 in 13 DOO nasprotujeta nacionalni določbi, s katero je imetnikom ribolovnih pravic onemogočeno sodelovanje v postopku pregledovanja iz člena 13. Ta kategorija imetnikov pravic spada pod člen 12(1)(a), ker je „prizadeta ali bi verjetno bila prizadeta“ v smislu te določbe. Komisija podredno zatrjuje, da imetniki ribolovnih pravic spadajo pod člen 12(1)(c) DOO.

Strinjam se s pritožnikom in Komisijo. Menim, da člen 12(1) vsebuje tri neodvisne kategorije posameznikov, ki jim mora biti na podlagi nacionalnega prava priznano procesno upravičenje (1). Po mojem mnenju so imetniki ribolovnih pravic „prizadeti ali bi verjetno bili prizadeti“ v smislu člena 12(1)(a) DOO (2). Alternativno bi bilo mogoče za imetnike ribolovnih pravic šteti, da spadajo pod člen 12(1)(c) DOO, če se zatrjuje kršitev njihovih pravic (3).