1

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. oktobra 2014, Grau Ferrer/UUNT – Rubio Ferrer (Bugui va) (T‑543/12, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2014:911), s katero je to razveljavilo odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 11. oktobra 2012 (združeni zadevi R 274/2011‑4 in R 520/2011‑4) v zvezi s postopkom z ugovorom med X. Graujem Ferrerom na eni ter J. C. Rubiom Ferrerom in A. Rubiom Ferrerom na drugi strani (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) je bila kodificirana z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1).

3

Člen 15(1) Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Uporaba znamk Evropske unije“, določa:

„Če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati blagovne znamke Evropske unije v Uniji za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za blagovno znamko Evropske unije uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo.

Uporaba v pomenu odstavka 1 pomeni:

[…]“

4

Člen 41(3) te uredbe, ki ureja vložitev ugovora zoper registracijo znamke Evropske unije, določa:

„Ugovor mora biti v pisni obliki in navajati razloge. […] V roku, ki ga določi Urad, lahko vložnik ugovora v podporo svojemu primeru predloži dejstva, dokaze in vprašanja.“

5

Člen 76(2) omenjene uredbe, naslovljen „Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti“, določa:

„Urad lahko spregleda [ne upošteva] dejstva [dejstev], na katere se stranke niso sklicevale, ali dokaze [dokazov], ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“

6

Pravilo 15(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL 2005, L 172, str. 4) (v nadaljevanju: izvedbena uredba), naslovljeno „Ugovor“, določa:

„Ugovor vsebuje:

[…]

[…]“

7

Pravilo 19 izvedbene uredbe, naslovljeno „Utemeljitev ugovora“, določa:

8

Pravilo 20(1), naslovljeno „Preizkus ugovora“, določa:

„Če stranka, ki ugovarja, ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke ali pravice, kakor tudi upravičenosti do vložitve ugovora do izteka roka iz pravila 19(1), se ugovor kot neutemeljen zavrne.“

9

Pravilo 50(1), tretji pododstavek, določa:

„Če je pritožba naperjena proti odločitvi oddelka za ugovore, odbor omeji preizkus pritožbe na dejstva in dokaze, predložene v rokih, ki jih določi ali navede oddelek za ugovore skladno z uredbo in temi pravili, razen če odbor meni, da je treba dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze upoštevati v skladu s členom 74(2) Uredbe [št. 40/94, katerega besedilo je enako besedilu člena 76(2) Uredbe št. 207/2009].“

10

Splošno sodišče je dejansko stanje povzelo, kakor sledi:

[…]

[…]

11

X. Grau Ferrer je 18. decembra 2012 na Splošno sodišče vložil tožbo za razveljavitev sporne odločbe (zadeva T‑543/12).

12

V utemeljitev tožbe je X. Grau Ferrer navedel tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev členov 75 in 76(2) Uredbe št. 207/2009 ter pravila 50 izvedbene uredbe, drugič, na resno in dejansko uporabo prejšnje figurativne znamke Evropske unije št. 2087534, ki jo je X. Grau Ferrer registriral 14. junija 2002 (v nadaljevanju: prejšnja znamka), in tretjič, na verjetnost zmede zaradi prejšnje znamke in prejšnje španske figurativne znamke na eni strani ter figurativne znamke Evropske unije, katere registracijo sta zahtevala J. C. Rubio Ferrer in A. Rubio Ferrer, na drugi strani.

13

Splošno sodišče je ugodilo tožbi za razveljavitev in je v točki 48 izpodbijane sodbe razsodilo, da je odbor za pritožbe pri EUIPO opustil izvajanje svoje diskrecijske pravice in ni utemeljil, zakaj ni upošteval prejšnje španske znamke, v točkah 86 in 87 izpodbijane sodbe pa, da se znak, naveden v dokumentih, ki so bili predloženi odboru za pritožbe, od prejšnje znamke razlikuje le v zanemarljivih elementih, tako da ti dokumenti dokazujejo resno in dejansko uporabo navedene znamke.

14

Splošno sodišče je glede ostalih tožbenih razlogov, na katere se je skliceval X. Grau Ferrer, razsodilo, da so brezpredmetni oziroma neutemeljeni.

15

Zato je Splošno sodišče sporno odločbo razveljavilo.

16

EUIPO s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

17

Nobena druga stranka v postopku ni pri Sodišču vložila odgovora na pritožbo.

18

EUIPO v podporo svoji pritožbi navaja tri pritožbene razloge, in sicer kršitev člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, pravila 50(1), tretji pododstavek, izvedbene uredbe in člena 15(1), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe 207/2009.

19

EUIPO z drugim pritožbenim razlogom, ki ga je treba najprej obravnavati, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 45 do 48 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, s tem da je presodilo, da je odbor za pritožbe imel diskrecijsko pravico, ki izhaja iz pravila 50(1), tretji pododstavek, izvedbene uredbe in člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, „neodvisno od tega, ali je [prepozen dokaz] dopolnilen ali ne“, kar posledično velja tudi glede „novih“ dokazov.

20

V točki 45 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče poudarilo, da sodna praksa Sodišča v zvezi z diskrecijsko pravico odbora za pritožbe in razlogi za upoštevanje prepozno predloženih dokazov ne razlikuje med novimi dokazi in dodatnimi dokazi, nato pa v točki 46 iste sodbe zavrnilo argument, da odbor za pritožbe ni imel pravice upoštevati dokazov, ki jih je predložil X. Grau Ferrer, ker so bili ti dokazi novi.

21

Splošno sodišče je v točki 48 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da ima odbor za pritožbe diskrecijsko pravico in dolžnost, da svojo zavrnilno odločbo obrazloži brez razlikovanja med „novimi“ in „dodatnimi“ dokazi.

22

EUIPO trdi, da se ta diskrecijska pravica in obveznost obrazložitve ne nanašata na nove dokaze. V podkrepitev te trditve izpostavlja odstopanja med različnimi jezikovnimi različicami sodb z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT (C‑120/12 P, EU:C:2013:638), z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT (C‑121/12 P, EU:C:2013:639), in z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT (C‑122/12 P, EU:C:2013:628). EUIPO meni, da je treba na podlagi člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 in pravila 20(1) izvedbene uredbe v primeru, da pred oddelkom za ugovore niso predloženi popolni dokazi, ugovor zavreči. Zato naj ne bi bilo mogoče ponovno dati možnosti vlaganja ugovorov na stopnji pred odborom za pritožbe.

23

Kar zadeva besedilo pravila 50(1), tretji pododstavek, izvedbene uredbe, velja opozoriti, da se različica te določbe v francoskem jeziku glede enega ključnega elementa razlikuje od različic v španskem, nemškem in angleškem jeziku. Medtem ko namreč slednje predvidevajo, da lahko oddelek za pritožbe upošteva samo dodatna in dopolnilna dejstva in dokaze, so v francoski različici besedila ta ista dejstva in dokazi „novi ali dodatni“.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, je zadevno določbo treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2012, Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 48, in z dne 9. aprila 2014, GSV, C‑74/13, EU:C:2014:243, točka 27).

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 76(2) Uredbe št. 207/2009, ki je pravna podlaga pravila 50 izvedbene uredbe, določa, da lahko Urad ne upošteva dejstev, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokazov, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.

26

Sodišče je razsodilo, da mora Urad ugovor zavrniti po uradni dolžnosti, če v roku, ki ga določi, ni predložen noben dokaz o uporabi zadevne znamke. Nasprotno pa je predložitev dodatnih dokazov glede takšne uporabe mogoča, če so bili dokazi predloženi v roku, ki ga je določil Urad (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, New Yorker SHK Jeans/UUNT, C‑621/11 P, EU:C:2013:484, točki 28 in 30).

27

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 55 in 57 sklepnih predlogov, je treba v zvezi z dokazom o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva znamke uporabiti enako razlago člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, saj omenjena določba vsebuje pravilo, ki ima horizontalno vlogo v sistemu te uredbe, saj se uporablja neodvisno od narave zadevnega postopka. Iz tega izhaja, da pravila 50 izvedbene uredbe ni mogoče razlagati tako, da razširja diskrecijsko pravico odborov za pritožbe na nove dokaze.

28

Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v točkah 45, 46 in 48 izpodbijane sodbe s tem, da je navedlo, da odbor za pritožbe ni izvajal svoje diskrecijske pravice, ki jo ima pri odločanju, ali naj upošteva nove dokaze, napačno uporabilo pravo.

29

Vendar je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pritožbo, če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, izrek te sodbe pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, zavrniti (glej zlasti sodbe z dne 15. decembra 1994, Finsider/Komisija, C‑320/92 P, EU:C:1994:414, točka 37; z dne 16. decembra 1999, CES/E, C‑150/98 P, EU:C:1999:616, točka 17, in z dne 13. julija 2000, Salzgitter/Komisija, C‑210/98 P, EU:C:2000:397, točka 58).

30

To velja tudi za ta primer. Splošno sodišče namreč ni navedlo samo obravnavanega razloga, temveč se je oprlo tudi na dejstvo, da je odbor za pritožbe zadevni dokaz zavrnil, ne da bi preučil, ali ga je mogoče šteti za „dopolnilnega“. S tem, da ni opravil tega preizkusa, je odbor za pritožbe dejansko kršil člen 76(2) Uredbe št. 207/2009, kot je to ugotovilo Splošno sodišče.

31

Glede na navedeno in ker ostali pritožbeni razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje pritožbe navedel EUIPO, ne morejo utemeljiti razveljavitve izpodbijane sodbe, je treba pritožbo zavrniti v celoti.

32

V skladu s členom 137 Poslovnika Sodišča, ki se v skladu s členom 184(2) istega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, končna sodba vsebuje odločbo o stroških. Ker nobena druga stranka v postopku pri Sodišču ni vložila odgovora na pritožbo, je treba odločiti, da EUIPO nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: