Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 15. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva (EU) 2015/2366 – Neodobrene plačilne transakcije – Člen 73 – Odgovornost ponudnika plačilnih storitev – Člen 74 – Odgovornost plačnika – Obveznost takojšnjega povračila, ki jo ima ponudnik plačilnih storitev – Obseg – Porazdelitev odgovornosti med ponudnikom plačilnih storitev in plačnikom – Člen 69 – Obveznosti uporabnika plačilnih storitev – Huda malomarnost – Zavrnitev ponudnika plačilnih storitev, da plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene transakcije, ker naj bi ta plačnik omogočil to transakcijo iz hude malomarnosti “
V zadevi C‑70/25, [Tukowiecka](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Koszalinie (okrajno sodišče v Koszalinu, Poljska) z odločbo z dne 23. januarja 2025, ki je na Sodišče prispela 3. februarja 2025, v postopku
N. O.
proti
PKO BP S.A.,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, S. Gervasoni, A. Kumin, sodnika, I. Ziemele, sodnica, in M. Bošnjak (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za PKO BP S.A. M. Trepka in M. Wurm, radcowie prawni, ter Ł. Hejmej in A. Szczęśniak, adwokaci,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za češko vlado J. Očková, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z G. Iappelli, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo G. Goddin in J. Szczodrowski, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. marca 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 73(1) in člena 74(1) Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL 2015, L 337, str. 35, in popravek v UL 2018, L 102, str. 97) (v nadaljevanju: Direktiva 2015/2366).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med N. O., fizično osebo, in PKO BP S.A., banko, ker je zadnjenavedena zavrnila povračilo zneska plačilne transakcije, ki je oseba N. O. ni odobrila.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2007/64/ES
3 Člen 60 Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1), naslovljen „Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije“, je v odstavku 1 določal:
„Države članice brez poseganja v člen 58 zagotovijo, da v primeru neodobrenih plačilnih transakcij plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje bremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.“
Direktiva 2015/2366
4 V uvodnih izjavah 6 in 71 Direktive 2015/2366 je navedeno:
„(6) Treba bi bilo vzpostaviti nova pravila za zapolnitev regulativnih vrzeli, ob hkratnem zagotavljanju večje pravne jasnosti in dosledne uporabe zakonodajnega okvira po vsej [Evropski u]niji. Obstoječim in novim udeležencem na trgu bi bilo treba zagotoviti enakovredne pogoje poslovanja, s katerimi bi omogočili, da novi načini plačevanja dosežejo širši trg, ter zagotovili visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji. To bi moralo zagotoviti učinkovitost v celotnem plačilnem sistemu ter omogočiti večjo izbiro in preglednost plačilnih storitev, obenem pa okrepiti zaupanje potrošnikov v harmonizirani trg plačil.
[…]
(71) V primeru neodobrene plačilne transakcije bi moral ponudnik plačilnih storitev plačniku nemudoma povrniti znesek navedene transakcije. A če obstaja pomemben sum, da gre za neodobreno transakcijo kot posledico goljufivega ravnanja uporabnika plačilnih storitev, in kadar ta sum temelji na objektivnih razlogih, o katerih je obveščen zadevni nacionalni organ, bi moral imeti ponudnik plačilnih storitev možnost, da v razumnem času opravi preiskavo, preden plačniku vrne navedeni znesek. Za zaščito plačnika pred morebitnimi negativnimi posledicami, datum valute knjiženja povračila v dobro ne sme biti poznejši od datuma obremenitve z zneskom. Da bi uporabnike plačilnih storitev spodbudili, naj ponudnika plačilnih storitev nemudoma obvestijo o kraji ali izgubi plačilnega instrumenta in tako zmanjšajo tveganje neodobrenih plačilnih transakcij, bi moral biti uporabnik odgovoren le za zelo omejeni znesek, razen če je ravnal goljufivo ali hudo malomarno. V zvezi s tem se zdi 50 EUR primerno visok znesek, da se zagotovi usklajena [harmonizirana] in visoka raven zaščite uporabnikov v Uniji. Če plačnik ni seznanjen z izgubo, krajo ali zlorabo plačilnega instrumenta, za to ne bi smel biti odgovoren. Poleg tega se od uporabnikov plačilnih storitev potem, ko ponudnika plačilne storitve obvestijo, da bi bil lahko njihov plačilni instrument zlorabljen, ne bi smelo zahtevati, da krijejo kakršne koli nadaljnje izgube, ki so posledica nedovoljene uporabe navedenega instrumenta. Ta direktiva ne bi smela posegati v odgovornost ponudnikov plačilnih storitev za tehnično varnost njihovih proizvodov.“
5 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, v odstavku 2(b) določa:
„Ta direktiva določa tudi pravila glede:
[…]
(b) pravic in obveznosti uporabnikov plačilnih storitev ter ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev kot redne zaposlitve ali poslovne dejavnosti.“
6 Člen 69 navedene direktive, naslovljen „Obveznosti uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnimi instrumenti in osebnimi varnostnimi elementi“, določa:
„1. Uporabnik plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument:
(a) uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta, ki morajo biti objektivni, nediskriminatorni in sorazmerni;
(b) brez nepotrebnega odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali subjekt, ki ga določi slednji, če ugotovi, da je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden, zlorabljen ali uporabljen brez dovoljenja.
2. Za namene točke (a) odstavka 1 uporabnik plačilnih storitev, zlasti takoj po prejemu plačilnega instrumenta, sprejme vse razumne ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente.“
7 Člen 71 iste direktive, naslovljen „Obveščanje o neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah in njihov popravek“, v odstavku 1 določa:
„Ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev zagotovi popravek neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije samo, če ta ponudnika plačilnih storitev obvesti takoj, ko ugotovi, da je prišlo do takšnih transakcij, ki so vzrok za terjatev, tudi terjatev v skladu s členom 89, in najpozneje 13 mesecev po datumu obremenitve.
[…]“
8 Člen 72 Direktive 2015/2366, naslovljen „Breme dokazovanja pristnosti in izvršitve plačilne transakcije“, v odstavku 2 določa:
„Kadar uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s ponudnikom storitev odreditve plačil, če je ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 69. Ponudnik plačilnih storitev, vključno, kadar je ustrezno, s ponudnikom storitev odreditve plačil priskrbi dokaze, da je uporabnik plačilne storitve goljufal ali ravnal hudo malomarno.“
9 Člen 73 te direktive, naslovljen „Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo da, brez poseganja v člen 71, v primeru neodobrene plačilne transakcije plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, potem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za goljufijo, in o razlogih za sum pisno obvesti zadevni nacionalni organ. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, kadar je ustrezno, na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Tako je zagotovljeno tudi, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.“
10 Člen 74 navedene direktive, naslovljen „Odgovornost plačnika za neodobrene plačilne transakcije“, v odstavku 1 določa:
„Z odstopanjem od člena 73 je plačnik lahko obvezan, da krije izgubo v zvezi s kakršno koli neodobreno plačilno transakcijo, ki je posledica uporabe izgubljenega ali ukradenega plačilnega instrumenta ali zlorabe plačilnega instrumenta, v višini do največ 50 EUR.
Prvi pododstavek se ne uporablja, če:
(a) izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta ni bilo mogoče odkriti pred izvedbo plačila, razen če je plačnik sam ravnal goljufivo; ali
(b) izguba je posledica dejanj ali neukrepanja zaposlenih, zastopnikov ali podružnic ponudnika plačilnih storitev ali zunanjih izvajalcev.
Plačnik krije vse izgube v zvezi z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, če nastanejo, ker je plačnik ravnal goljufivo ali ker naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 69. V takih primerih se najvišji znesek iz prvega pododstavka ne uporablja.
Kadar plačnik ni goljufal in ni naklepno opustil svojih obveznosti iz člena 69, lahko države članice zmanjšajo odgovornost iz tega odstavka, zlasti ob upoštevanju značilnosti osebnih varnostnih elementov in posebnih okoliščin, v katerih je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden ali zlorabljen.“
11 Člen 102 iste direktive, naslovljen „Postopki ARS [(alternativno reševanje sporov)]“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da se v skladu z […] zakonodajo Unije […] in ob uporabi obstoječih pristojnih organov, kadar je primerno, vzpostavijo ustrezni, neodvisni, nepristranski, pregledni in učinkoviti postopki ARS med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz naslovov III in IV te direktive. Države članice zagotovijo, da se taki postopki uporabljajo za ponudnike plačilnih storitev.“
12 Člen 107 Direktive 2015/2366, naslovljen „Popolna harmonizacija“, v odstavku 1 določa:
„1. Brez poseganja v člen 2, člen 8(3), člen 32, člen 38(2), člen 42(2), člen 55(6), člen 57(3), člen 58(3), člen 61(2) in (3), člen 62(5), člen 63(2) in (3), četrti pododstavek člena 74(1) in člen 86, če ta direktiva vsebuje harmonizirane določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“
Poljsko pravo
13 Člen 46 ustawa o usługach płatniczych (zakon o plačilnih storitvah) z dne 19. avgusta 2011 (Dz. U. št. 199, pozicija 1175), kakor je bil spremenjen (Dz. U. iz leta 2024, pozicija 30), s katerim sta bila v poljski pravni red prenesena člena 73 in 74 Direktive 2015/2366, v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Ob upoštevanju člena 44(2) plačnikov ponudnik [plačilnih storitev] v primeru neodobrene plačilne transakcije plačniku nemudoma, najpozneje pa do konca delovnega dne po dnevu, ko je bilo ugotovljeno, da je bila neodobrena transakcija knjižena v breme plačnikovega računa, ali po dnevu prejema ustreznega obvestila, povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, razen če ima utemeljene in ustrezno dokazane razloge za sum goljufije in o tem pisno obvesti organe kazenskega pregona. Če plačnik uporablja plačilni račun, plačnikov ponudnik [plačilnih storitev] na obremenjenem plačilnem računu vzpostavi takšno stanje, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme. […]
3. Plačnik za neodobrene plačilne transakcije odgovarja v polnem obsegu, če jih je povzročil naklepno ali če je do njih prišlo zaradi kršitve ene ali več obveznosti iz člena 42, ki je bila naklepna ali posledica hude malomarnosti.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je s PKO BP, banko s sedežem na Poljskem, sklenila pogodbo o vodenju tekočega računa.
15 Bila je žrtev spletnega zvabljanja (phishing), ki ga je neidentificirani storilec storil tako, da ji je pod pretvezo, da je zainteresiran za nakup predmeta, ki ga je ta oseba dala na prodaj na portalu za spletno dražbo, poslal povezavo, ki je bila taka, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari verjela, da prihaja iz tega portala in da je bila namenjena potrditvi prodaje. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je po tem, ko je tej povezavi sledila, dostopila do spletnega mesta, ki je ponazarjalo videz spletnega mesta njene banke, in na tem spletnem mestu vnesla svoje podatke za prijavo v storitev spletnega bančništva. Tako pridobljeni podatki so temu storilcu omogočili, da je z računa tožeče stranke na svoj račun prenesel znesek 3000 poljskih zlotov (PLN) (približno 705 EUR). To plačilno transakcijo je storilec goljufije odobril s potrditveno kodo, ki je bila posredovana s sporočilom SMS in ki jo je od tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pridobil zaradi te prevare.
16 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je naslednji dan ugotovila, da je prišlo do goljufije, in o neodobreni plačilni transakciji nemudoma obvestila banko PKO BP in policijo. Storilec te goljufije ni bil identificiran.
17 Banka PKO BP je tožeči stranki iz postopka v glavni stvari zavrnila povračilo zneska neodobrene plačilne transakcije, in sicer zlasti iz razloga, da je škoda, ki jo je ta utrpela, izhajala iz tega, da iz hude malomarnosti ni izpolnila svoje obveznosti, da zadevni plačilni instrument hrani z ustrezno skrbnostjo in ga ne daje na voljo nepooblaščenim osebam.
18 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je nato pri Sąd Rejonowy w Koszalinie (okrajno sodišče v Koszalinu, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložila zahtevek, naj se banki PKO BP naloži plačilo zneska 3000 PLN (približno 705 EUR).
19 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v utemeljitev svojega zahtevka navaja, da ji mora banka PKO BP kot ponudnica plačilnih storitev nemudoma povrniti znesek neodobrene plačilne transakcije, razen če bi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je plačnik storil goljufijo.
20 Banka PKO BP trdi, da je to, da plačnik iz hude malomarnosti ne izpolni svojih obveznosti, prav tako razlog, iz katerega je ponudnik plačilnih storitev oproščen obveznosti povračila zneska neodobrene plačilne transakcije. V zvezi s tem trdi, da lahko neodvisno presodi vse pogoje za svojo odgovornost za tako transakcijo in da je te obveznosti vračila oproščena, če ugotovi obstoj take malomarnosti plačnika.
21 Predložitveno sodišče meni, da Direktiva 2015/2366 in nacionalne določbe, ki zagotavljajo njen prenos v poljski pravni red, določajo splošno načelo, v skladu s katerim ponudnik plačilnih storitev v celoti nosi tveganje, povezano z neodobrenimi plačilnimi transakcijami. Po njegovem mnenju mora ta ponudnik kot specializirani strokovnjak zagotoviti varnost transakcij pred tveganji goljufij in zaščito sredstev, ki so mu zaupana.
22 Navedeno sodišče poleg tega poudarja, da je s to direktivo in z nacionalnimi določbami plačniku podeljena pravica do povračila zneska neodobrenih transakcij, pri kateri gre za pravico, da tako izgubljena sredstva nemudoma prejme nazaj. Ta pravica naj bi bila omejena le, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je plačnik storil goljufijo, in se ta goljufija sporoči pristojnim nacionalnim organom.
23 Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da pri poljskih sodiščih niso bile vložene tožbe bank, s katerimi bi te predlagale, naj se potrošniku naloži vračilo zneska neodobrenih plačilnih transakcij iz razloga, da je bila pri njem podana huda malomarnost. Pri njih pa naj bi bile vložene številne tožbe potrošnikov proti bančnim ustanovam, ker so te zavrnile povračilo zneska takih transakcij.
24 Po mnenju predložitvenega sodišča ta položaj dokazuje, da je za ponudnike plačilnih storitev uporaba izjem od pravice do povračila postala pravilo, kar zadeva neodobrene plačilne transakcije. Ti naj po navadi ne bi povrnili zneska takih transakcij, tako da naj bi bili plačniki, zlasti potrošniki, tisti, ki morajo svojo pravico do povračila uveljavljati pred nacionalnimi sodišči.
25 V tem okviru navedeno sodišče meni, da z razlago Direktive 2015/2366, ki jo zagovarja banka PKO BP, ne bi bilo mogoče doseči cilja varstva plačnika, ki se uresničuje z obveznostjo takojšnjega povračila zneska neodobrenih plačilnih transakcij, ki je vsebovana v določbah te direktive. Zato meni, da je treba te določbe razlagati tako, da nasprotujejo možnosti ponudnika plačilnih storitev, da zavrne takojšnje povračilo zneska neodobrene plačilne transakcije iz razloga, da je mogoče škodo, ki jo je plačnik utrpel zaradi te transakcije, pripisati hudi malomarnosti tega plačnika.
26 Predložitveno sodišče meni, da bi bila posledica take razlage, da bi bil ponudnik plačilnih storitev, ki je strokovnjak, in ne plačnik, ki je pogosto potrošnik, tisti, ki bi nosil breme v zvezi z izpodbijanjem svoje odgovornosti, zlasti kar zadeva sprožitev postopka, sodne stroške, izvedbo dokazov in pripravo procesnih aktov.
27 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy w Koszalinie (okrajno sodišče v Koszalinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba določbe člena 73(1) v povezavi s členom 74(1) Direktive [2015/2366] razumeti tako, da lahko ponudnik plačilnih storitev zavrne takojšnje povračilo zneska neodobrene plačilne transakcije plačniku, če je plačniku v zvezi z neodobreno plačilno transakcijo, pri kateri iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti iz člena 69 [te direktive], nastala izguba?“
Vprašanje za predhodno odločanje
28 Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 73(1) in člen 74(1) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da lahko ponudnik plačilnih storitev plačniku zavrne takojšnje povračilo zneska neodobrene plačilne transakcije iz razloga, da naj bi ta plačnik to transakcijo omogočil iz hude malomarnosti, s kršitvijo obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive.
29 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 1. avgusta 2025, Veracash, C‑665/23, EU:C:2025:598, točka 34). Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (sodba z dne 2. septembra 2021, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 31).
30 Na prvem mestu, kar zadeva jezikovno razlago, je treba navesti, da člena 73 in 74 Direktive 2015/2366 urejata odgovornost ponudnika plačilnih storitev oziroma odgovornost plačnika v primeru neodobrenih plačilnih transakcij.
31 Tako je, prvič, iz besedila člena 73(1) te direktive razvidno, da plačnikov ponudnik plačilnih storitev načeloma plačniku povrne znesek neodobrene plačilne transakcije takoj po seznanitvi s transakcijo ali po tem, ko je bil o njej obveščen, vsekakor pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne.
32 Ta obveznost povračila se uporablja „brez poseganja v člen 71“ navedene direktive, katerega odstavek 1 določa, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev zagotovi popravek neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije samo, če ta o tem brez nepotrebnega odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev.
33 Poleg tega je treba poudariti, da besedilo člena 73(1) iste direktive določa le eno izjemo od obveznosti takojšnjega povračila, in sicer primer, v katerem ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za goljufijo, in o razlogih za sum pisno obvesti zadevni nacionalni organ.
34 Iz tega sledi, da člen 73(1) Direktive 2015/2366 ne določa nobene izjeme od obveznosti takojšnjega povračila v primeru suma, da je plačnik neodobreno plačilno transakcijo omogočil iz hude malomarnosti, s kršitvijo obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive.
35 Drugič, kar zadeva člen 74(1) Direktive 2015/2366, njegova prva dva pododstavka državam članicam dovoljujeta, kot odstopanje, da plačniku naložijo kritje izgub v zvezi s katero koli neodobreno transakcijo, ki je posledica izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta, do višine 50 EUR, razen če plačnik teh ravnanj ni mogel odkriti pred plačilom. V tretjem pododstavku tega člena je določeno, da plačnik krije vse izgube v zvezi z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, če te nastanejo, ker je plačnik ravnal goljufivo ali ker naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 69 te direktive. Med temi obveznostmi je med drugim obveznost iz odstavka 2 tega člena 69, da se sprejmejo vsi razumni ukrepi za zavarovanje osebnih varnostnih elementov.
36 Poleg tega je s četrtim pododstavkom člena 74(1) Direktive 2015/2366 državam članicam dovoljeno, da omejijo odgovornost plačnika, kadar ta ni ravnal goljufivo in ni naklepno opustil svojih obveznosti iz člena 69 te direktive. Vendar na podlagi nobenega elementa iz predložitvene odločbe niti iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, ni mogoče ugotoviti, da je Republika Poljska to možnost uporabila.
37 Člena 73 in 74 navedene direktive tako z opredelitvijo pravic in obveznosti ponudnika plačilnih storitev oziroma plačnika določata porazdelitev tveganja med njiju.
38 Kar zadeva razmerje med obveznostmi iz členov 73 oziroma 74 Direktive 2015/2366, je treba ugotoviti, da na podlagi besedila člena 74(1) te direktive ni mogoče nedvoumno določiti obsega odstopanja, ki je v njem določeno. V skladu s prvo razlago to odstopanje vpliva na obveznost takojšnjega povračila, ki je določena v členu 73(1) navedene direktive, kadar plačnik iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive. V skladu z drugo razlago se to odstopanje nanaša le na dokončnost povračila, tako da mora ponudnik plačilnih storitev najprej izvesti to takojšnje povračilo, nato pa lahko glede na okoliščine primera od plačnika zahteva vračilo izgub, povezanih z neodobrenimi transakcijami, z uporabo za to določenih pravnih poti.
39 Na drugem mestu, kar zadeva kontekst, v katerega sta umeščena člena 73 in 74 Direktive 2015/2366, je treba na eni strani poudariti, da se uvodna izjava 71 te direktive nanaša na primer, v katerem ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da je uporabnik plačilnih storitev storil goljufijo, in pristojnemu nacionalnemu organu pisno sporoči objektivne razloge, na katerih ta sum temelji. Zdi se, da ta uvodna izjava potrjuje razlago, v skladu s katero je edina izjema od obveznosti takojšnjega povračila tista, ki je izrecno določena v členu 73(1) te direktive.
40 Na drugi strani je treba opozoriti, da v okviru porazdelitve dokaznega bremena člen 72(2) navedene direktive ponudniku plačilnih storitev nalaga, da dokaže hudo malomarnost plačnika. Ta porazdelitev dokaznega bremena odraža splošno sistematiko ureditve, uvedene s členoma 73 in 74 iste direktive, s katero se krepi varstvo plačnika v primeru neodobrenih plačilnih transakcij.
41 Tako pravilo namreč potrjuje, da je zakonodajalec Unije nameraval zagotoviti koherentnost med ureditvijo, uvedeno s členom 73(1) Direktive 2015/2366, in postopkovnimi pravili, katerih namen je zagotoviti njeno učinkovito izvajanje.
42 Iz preudarkov, navedenih v točkah od 39 do 41 te sodbe, tako izhaja, da preučitev konteksta, v katerega sta umeščena člena 73 in 74 te direktive, potrjuje razlago, v skladu s katero ta člena 73 in 74 urejata različne vidike postopka povračila zneska neodobrenih plačilnih transakcij, v smislu, da člen 73 navedene direktive ponudniku plačilnih storitev nalaga obveznost takojšnjega povračila tega zneska, medtem ko njen člen 74 ureja porazdelitev odgovornosti med tem ponudnikom in plačnikom v poznejši fazi, kot to izhaja iz mehanizma, opisanega v točki 38 te sodbe.
43 Na tretjem mestu, kar zadeva cilje, ki jim sledi Direktiva 2015/2366, je treba opozoriti, da je namen te direktive, kot je razvidno iz njenega člena 1(2)(b), med drugim določiti pravice in obveznosti uporabnikov plačilnih storitev oziroma ponudnikov plačilnih storitev v okviru opravljanja takih storitev kot redne zaposlitve ali poslovne dejavnosti.
44 Tako je namen te direktive, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 6, zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 2020, DenizBank, C‑287/19, EU:C:2020:897, točka 102, ter z dne 11. julija 2024, Eurobank Bulgaria, C‑409/22, EU:C:2024:600, točka 79 in navedena sodna praksa).
45 Razlaga člena 74(1) Direktive 2015/2366, po kateri je ponudnik plačilnih storitev oproščen obveznosti takojšnjega povračila, kot je določena v členu 73(1) te direktive, kadar plačnik iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive, pa ne bi le odvzela polnega učinka obveznosti takojšnjega povračila plačniku, ampak bi tudi primorala uporabnika, da prevzame pobudo za uveljavljanje svoje pravice, po potrebi pred pristojnimi sodišči, in nosi nevšečnosti, ki iz tega izhajajo, zlasti morebitne stroške postopka. Taka porazdelitev odgovornosti in tveganj v škodo plačnika pa je težko združljiva s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov, na katerega je opozorjeno v prejšnji točki te sodbe.
46 Razlaga člena 74(1) Direktive 2015/2366, po kateri s tem členom ponudnik plačilnih storitev ni oproščen obveznosti takojšnjega povračila, je, nasprotno, v skladu s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov. Ta razlaga ne preprečuje, da ponudnik plačilnih storitev pozneje od plačnika pod pogoji, določenimi v členu 74(1) te direktive, zahteva povračilo izgub, povezanih z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, kadar so te posledica tega, da zaradi hude malomarnosti plačnika niso bile izpolnjene obveznosti, ki jih ima plačnik na podlagi člena 69 navedene direktive.
47 Iz tega sledi, da cilji, ki se jim sledi z Direktivo 2015/2366, potrjujejo razlago, po kateri okoliščina, da ponudnik plačilnih storitev meni, da plačnik iz hude malomarnosti ni izpolnil obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive, ne more povzročiti, da je ta ponudnik oproščen obveznosti takojšnjega povračila iz člena 73(1) navedene direktive.
48 Na četrtem mestu, v zvezi z zgodovino nastanka Direktive 2015/2366 je treba poudariti, da se ureditev, uvedena s členom 73(1) te direktive, bistveno razlikuje od ureditve, ki je bila predhodno uvedena z Direktivo 2007/64, kar zadeva izjeme od obveznosti takojšnjega povračila.
49 Člen 60 Direktive 2007/64, ki je urejal odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije, namreč ni določal nobene izrecne izjeme od te obveznosti. Enako je veljalo tudi za prvotni predlog Evropske komisije, ki je bil izhodišče zakonodajnega postopka, ki je pripeljal do sprejetja Direktive 2015/2366 (COM(2013) 547 final). Zakonodajalec Unije je šele med tem postopkom uvedel posebno izjemo od obveznosti takojšnjega povračila, kadar bi ponudnik plačilnih storitev utemeljeno posumil na obstoj goljufije, ne da bi državam članicam dovolil, da ohranijo ali uvedejo določbe, ki se razlikujejo od določb iz Direktive 2015/2366, kot to izhaja iz člena 107(1) te direktive.
50 Nazadnje, pojasniti je treba, da v nasprotju s tem, kar trdita češka in italijanska vlada v pisnih stališčih, razlaga iz točke 47 te sodbe ne povzroči obida mehanizma alternativnega reševanja sporov iz člena 102(1) Direktive 2015/2366.
51 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 51 sklepnih predlogov, da se ta mehanizem ne uporablja samo za reševanje sporov, ki se nanašajo na takojšnje povračilo iz člena 73 te direktive, ampak tudi za vse vrste sporov, ki spadajo pod njena naslova III in IV. Iz tega sledi, da obstoja takega mehanizma ni mogoče razumeti kot nujno dopolnitev izvajanja ene same določbe navedene direktive, in sicer njenega člena 73, niti ni, posledično, tega mehanizma mogoče razumeti kot enakovrednega mehanizmu obveznega preverjanja spoštovanja obveznosti iz člena 69 navedene direktive.
52 Glede na vse zgornje preudarke je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 73(1) in člen 74(1) Direktive 2015/2366 razlagati tako, da ponudnik plačilnih storitev plačniku ne more zavrniti takojšnjega povračila zneska neodobrene plačilne transakcije iz razloga, da naj bi ta plačnik omogočil to transakcijo iz hude malomarnosti, s kršitvijo obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 te direktive.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 73(1) in člen 74(1) Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES
je treba razlagati tako, da
ponudnik plačilnih storitev plačniku ne more zavrniti takojšnjega povračila zneska neodobrene plačilne transakcije iz razloga, da naj bi ta plačnik omogočil to transakcijo iz hude malomarnosti, s kršitvijo obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 69 Direktive 2015/2366.
Podpisi
* Jezik postopka: poljščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.