Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 15. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Privilegiji in imunitete Evropske unije – Člen 343 PDEU – Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije – Uradniki in drugi uslužbenci Unije – Člen 12 – Neobdavčitev z nacionalnimi davki – Davek na darila – Člen 13, prvi odstavek – Obdavčitev s tem davkom v državi članici prebivališča uradnika, ki ni niti država izvora niti država, v kateri ta uradnik opravlja svoje dolžnosti – Davčni domicil uradnikov in drugih uslužbencev Unije “
V zadevi C‑275/25, [Kolwager](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 20. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 9. aprila 2025, v postopku
Finanzamt B
proti
A,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, S. Gervasoni (poročevalec), A. Kumin, sodnika, I. Ziemele, sodnica, in M. Bošnjak, sodnik,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A D. Salm, Rechtsanwalt,
– za nemško vlado J. Möller in P.-L. Krüger, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Heller in L. Hohenecker, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. aprila 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (UL 2012, C 326, str. 266) (v nadaljevanju: Protokol št. 7).
2 Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med A, uslužbencem Evropske investicijske banke (EIB), in Finanzamt B (davčna uprava, Nemčija) glede plačila davka na darila v Nemčiji.
Pravni okvir
Pravo Unije
Pogodba DEU
3 Člen 343 PDEU določa:
„Na ozemljih držav članic uživa Unija v skladu s pogoji iz Protokola o privilegijih in imunitetah z dne 8. aprila 1965 privilegije in imunitete, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog. Enako velja za Evropsko centralno banko in Evropsko investicijsko banko.“
Protokol št. 7
4 Protokol št. 7 vsebuje eno samo uvodno izjavo, v kateri je navedeno:
„ob upoštevanju, da skladno s členom 343 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členom 191 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (ESAE), Evropska unija in ESAE na ozemljih držav članic uživata privilegije in imunitete, ki jih potrebujeta za opravljanje svojih nalog“.
5 Člen 12 tega protokola določa:
„Uradniki in drugi uslužbenci Unije so dolžni plačevati davek v korist Unije od plač, mezd in prejemkov, ki jih prejemajo od Unije, v skladu s pogoji in postopki, ki jih določita Evropski parlament in Svet [Evropske unije] z uredbami po rednem zakonodajnem postopku in po posvetovanju z zadevnimi institucijami.
Oproščeni so nacionalnih davkov od plač, mezd in prejemkov, ki jih plačuje Unija.“
6 Člen 13 navedenega protokola določa:
„Pri izvajanju davka od dohodka, od premoženja in od dediščin ter pri uporabi konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjenih med državami članicami Unije, se za uradnike in druge uslužbence Unije, ki imajo izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije prebivališče na ozemlju države članice, ki ni država njihovega davčnega domicila v času, ko nastopijo službo pri Uniji, šteje tako v državi njihovega dejanskega prebivališča kot v državi njihovega davčnega domicila, da so obdržali domicil v slednji državi, če je ta država članica Unije. Ta določba se uporablja tudi za zakonca, kolikor ta sam ne opravlja pridobitne dejavnosti in za vzdrževane otroke, za katere skrbijo osebe iz tega člena.
Premičnine oseb iz prejšnjega odstavka, ki so na ozemlju države bivanja, so v tej državi oproščene davka od dediščin; pri odmeri tega davka se ob upoštevanju pravic tretjih držav in ob morebitni uporabi določb mednarodnih konvencij o dvojnem obdavčevanju šteje, da so take premičnine na ozemlju države davčnega domicila.
Pri uporabi določb tega člena se ne upošteva domicil, pridobljen izključno zaradi opravljanja dolžnosti v službi drugih mednarodnih organizacij.“
7 Člen 17 tega protokola določa:
„Uradnikom in drugim uslužbencem Unije se priznajo privilegiji, imunitete in olajšave izključno v interesu Unije.
[…]“
8 Člen 21, prvi odstavek, Protokola št. 7 določa:
„Ta protokol se uporablja tudi za Evropsko investicijsko banko, za člane njenih organov, njene zaposlene in za predstavnike držav članic, ki sodelujejo pri njenem delu […].“
Nemško pravo
Zakon o davku na dediščine in darila
9 Erbschaft- und Schenkungsteuergesetz (zakon o davku na dediščine in darila), kakor je bil objavljen 27. februarja 1997 (BGBl I, 1997, str. 378), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v členu 1, naslovljenem „Obdavčljive transakcije“, določa:
„(1) Z davkom na dediščine (ali darila) se obdavčijo:
1. pridobitve premoženja zaradi smrti;
2. darila med živimi;
[…]
(2) Če ni določeno drugače, določbe tega zakona, ki se nanašajo na pridobitev premoženja zaradi smrti, veljajo tudi za darila in namenska naklonila [...].“
10 Člen 2 tega zakona, naslovljen „Osebna davčna obveznost“, določa:
„(1) Davčna obveznost nastane:
1. v primerih, naštetih v členu 1, prvi odstavek, točke od 1 do 3, glede celotnega pridobljenega premoženja (neomejena davčna obveznost), če je bil pokojnik na dan svoje smrti, darovalec na dan obdaritve ali pridobitelj na dan nastanka davčne obveznosti (člen 9) rezident [(Inländer)]. Za rezidente se štejejo:
(a) fizične osebe, ki imajo stalno ali običajno prebivališče na nacionalnem ozemlju […]“
11 Člen 7 navedenega zakona, naslovljen „Darila med živimi“, določa:
„(1) Za darila med živimi se štejejo:
1. vsako neodplačno naklonilo med živimi, če na strani obdarjenca na račun darovalca pride do obogatitve;
[…]“
12 Člen 9 istega zakona, naslovljen „Obdavčljivi dogodek“, določa:
„(1) Obveznost plačila davka nastane:
1. pri pridobitvi premoženja zaradi smrti ob smrti zapustnika […];
2. pri darilih med živimi v trenutku izvršitve naklonila;
[…]“
Davčni zakonik
13 Abgabenordnung (davčni zakonik), kakor je bil objavljen 1. oktobra 2002 (BGBl I, 2002, str. 3866, popravljen z BGBl I, 2003, str. 61), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v členu 8, naslovljenem „Prebivališče“, določa:
„Oseba ima prebivališče tam, kjer ima stanovanje v okoliščinah, ki potrjujejo, da bo stanovanje obdržala in uporabljala.“
14 Člen 9 tega zakonika, naslovljen „Običajno prebivališče“, določa:
„Oseba ima običajno prebivališče tam, kjer prebiva v okoliščinah, iz katerih je razvidno, da v tem kraju ali na tem območju ne prebiva zgolj začasno. V okviru uporabe tega zakona se za običajno prebivališče vedno in od začetka šteje neprekinjeno bivanje, daljše od šestih mesecev; kratkotrajne prekinitve se ne upoštevajo. Drugi stavek se ne uporablja, kadar je bivanje namenjeno izključno obiskom, oddihu, zdravljenju ali podobnim zasebnim namenom in ne traja dlje kot eno leto.“
Spor v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
15 A je pri EIB zaposlen od leta 1995, ko je prebivališče iz Avstrije premaknil v Luksemburg, da bi se zaposlil pri tem organu. Po sklenitvi zakonske zveze leta 2010 se je znova preselil in z ženo začel živeti v Nemčiji. Kljub temu pa je še naprej uporabljal svoje stanovanje v Luksemburgu.
16 Leta 2013 je od brata, ki prebiva v Avstriji, prejel darilo v vrednosti 300.000 EUR.
17 Nemška davčna uprava je z odločbo z dne 13. aprila 2017 znesek davka, ki ga mora A plačati v zvezi s tem darilom, določila na 56.000 EUR.
18 Ugovor, ki ga je A vložil zoper to odločbo in v katerem se je skliceval na člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 ter trdil, da je treba šteti, da je njegov davčni domicil izključno v Avstriji, je bil z odločbo z dne 1. avgusta 2019 zavrnjen. Ta uprava je menila, da je A vzporedno z davčnim domicilom v Avstriji vzpostavil dodaten davčni domicil v Nemčiji, da je bil prvonavedeni davčni domicil fiktiven in da je bil A torej neomejeno zavezan za plačilo davka na darila v Nemčiji.
19 Finanzgericht Rheinland-Pfalz (finančno sodišče v Porenju ‑ Pfalški, Nemčija) je s sodbo z dne 16. septembra 2021 ugodilo tožbi, ki jo je vložil A, in sicer z obrazložitvijo, da je treba merilo iz člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 v zvezi z vzpostavitvijo prebivališča v državi, ki ni država davčnega domicila, presojati na dan, ko je A nastopil službo pri Uniji. Po mnenju tega sodišča poznejše spremembe, posebej selitev iz osebnih razlogov, niso upoštevne, dokler uslužbenec ostane zaposlen pri Uniji in je njegovo dejansko prebivališče geografsko povezano s krajem opravljanja njegovih dolžnosti.
20 Nemška davčna uprava je vložila revizijo pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer se je sklicevala na kršitev člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7. Ta uprava trdi, da se ta določba ne uporablja za davek na darila in da nikakor ni upoštevna v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem uslužbenec Unije po začetku dela iz osebnih razlogov vzpostavi dodatno prebivališče v drugi državi članici.
21 Predložitveno sodišče meni, da je mogoče, da davek na darila spada na področje uporabe člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, pri čemer pa ima v zvezi s tem nekatere dvome.
22 To sodišče meni, da bi bilo, če bi se ta določba uporabljala za davek na darila, mogoče šteti, da A za namene tega davka nima davčnega domicila v Nemčiji. Tako bi bilo, če bi bilo treba to določbo razlagati v smislu, da razen davčnega domicila v državi članici izvora, v obravnavanem primeru v Avstriji, uradnik ali drug uslužbenec Unije ne more imeti nobenega drugega davčnega domicila. Navedeno sodišče pa ima zadržke pri sprejetju take razlage v primeru, ko uradnik ali drug uslužbenec Unije v času zaposlitve vzpostavi prebivališče v državi članici, v tem primeru v Nemčiji, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti, v tem primeru v Luksemburgu, pri čemer pa obdrži dejansko prebivališče v zadnjenavedeni državi članici.
23 Zato predložitveno sodišče meni, da je treba na prvem mestu pojasniti, ali se člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 uporablja za davek na darila.
24 To sodišče ugotavlja, da davek na darila v nasprotju z davki od dohodkov, premoženja in dediščin v tej določbi ni izrecno naveden. Navaja tudi, da se v nemškem pravu davek na darila šteje za samostojen davek, ki se poleg tega od davkov od dohodkov, premoženja in dediščin razlikuje na način, ki nasprotuje njegovi vključitvi v stvarno področje uporabe člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7.
25 Kljub temu predložitveno sodišče priznava, da bi bilo mogoče davek na darila izenačiti z davkom od dohodkov iz člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, saj se z njim obdavči povečanje premoženja obdarjenca. Po mnenju tega sodišča nekatere države članice, kot so Kraljevina Danska, Republika Estonija, Republika Litva in Češka republika, darila obdavčujejo z davkom od dohodka.
26 Predložitveno sodišče meni, da bi bilo mogoče davek na darila izenačiti tudi z davkom na dediščine v smislu člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7. Prvonavedeni davek naj bi bil namreč nujen dodatek k davku na dediščine, saj naj bi bilo mogoče davek na dediščine z darilom zlahka obiti. V nemškem pravu naj bi se v skladu z idejo „predhodnega dedovanja“ davek na darila pobiral na podlagi pravnih pravil, ki so v bistvu enaka pravnim pravilom, ki urejajo davek na dediščine. Druge države članice, kot so Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika in Republika Poljska, naj bi ravnale enako.
27 Če bi se člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 uporabljal za davek na darila, se predložitveno sodišče na drugem mestu sprašuje, ali ta določba nasprotuje temu, da ima uradnik Unije, ki je zgolj zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije vzpostavil prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država članica izvora, davčni domicil za namen plačevanja tega davka v državi članici, ki ni država članica, v kateri opravlja svoje dolžnosti.
28 V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo ti vprašanji:
„1. Ali se člen 13(1), prvi stavek, Protokola št. 7 uporablja za pobiranje davka na darila?
2. Če je na prvo vprašanje treba odgovoriti pritrdilno: ali ta določba izključuje možnost, da uradnik ali drug uslužbenec Unije, ki ima izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država članica izvora, vzpostavi dodaten davčni domicil v drugi državi članici, ki ni država zaposlitve, če hkrati obdrži dejansko prebivališče v državi zaposlitve?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
29 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagati tako, da se uporablja za davek na darila.
30 Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati njeno besedilo, kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 91).
31 Na prvem mestu, treba je ugotoviti, da člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 določa, da se „pri izvajanju davka od dohodka, od premoženja in od dediščin ter pri uporabi konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjenih med državami članicami Unije, […] za uradnike in druge uslužbence Unije, ki imajo izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije prebivališče na ozemlju države članice, ki ni država njihovega davčnega domicila v času, ko nastopijo službo pri Uniji, šteje tako v državi njihovega dejanskega prebivališča kot v državi njihovega davčnega domicila, da so obdržali domicil v slednji državi, če je ta država članica Unije“.
32 Iz besedila te določbe je razvidno, da se s to določbo razlikuje med davčnim domicilom uradnikov in drugih uslužbencev Unije, za katerega se šteje, da so ga ti uradniki oziroma uslužbenci ohranili v državi članici, v kateri so imeli ta domicil v času, ko so nastopili službo pri Uniji (v nadaljevanju: država izvora), in dejanskim prebivališčem, ki so ga ti uradniki oziroma drugi uslužbenci na ozemlju države članice, ki ni njihova država izvora (v nadaljevanju: država prebivališča), ustvarili zgolj zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije.
33 Navedena določba tako določa, da uradniki in drugi uslužbenci Unije, ki so prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njihova država izvora, vzpostavili izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije, kljub temu da so vzpostavili prebivališče v državi članici, ki ni njihova država izvora, pri izvajanju davkov od dohodkov, od premoženja in od dediščin ohranijo davčni domicil v svoji državi izvora.
34 Ugotoviti je treba, da davek na darila ni naveden v členu 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, ki se izrecno nanaša le na tri vrste davkov, in sicer na davke od dohodkov, od premoženja in od dediščin, ne da bi bile te vrste davkov v tej določbi podrobneje opredeljene.
35 V zvezi s tem nemška vlada trdi, da je treba pojme davek od dohodkov, davek od premoženja in davek od dediščin razlagati glede na nacionalno pravo.
36 Res je, da je Sodišče razsodilo, da je treba dohodnino, ki jo je bil uradnik dolžan plačati v državi izvora iz naslova pripisane tržne vrednosti najemnine za stanovanje, katerega lastnik je bil v državi prebivališča, določiti v skladu z merili nacionalnega prava države izvora (glej v tem smislu sodbo z dne 25. maja 1993, Kristoffersen, C‑263/91, EU:C:1993:207, točke od 11 do 13). Vendar dejstvo, da člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 določa pravilo, ki določa davčni domicil uradnikov in drugih uslužbencev Unije za namene uporabe nacionalnih davkov, ne pomeni, da vrste davkov, za katere se to pravilo uporablja, ustrezajo opredelitvam iz zakonodaj držav članic.
37 Taka razlaga namreč ne bi bila združljiva z nujnostjo zagotovitve enotne uporabe davčne ureditve za uradnike in druge uslužbence Unije, uvedene s Protokolom št. 7 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 1993, X, C‑88/92, EU:C:1993:246, točka 14).
38 Po eni strani bi to privedlo do tega, da bi bilo področje uporabe člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 odvisno od opredelitve različnih vrst davkov v nacionalnem pravu. Tako v odvisnosti od tega, ali pojem davka od dohodkov, pojem davka od premoženja in pojem davka od dediščin v skladu z nacionalnim pravom vključujejo davek na darila ali ne, davčni domicil uradnikov in drugih uslužbencev Unije za namene pobiranja zadnjenavedenega davka ne bi bil več odvisen od te določbe Protokola št. 7, temveč od izbire držav članic.
39 Po drugi strani bi taka razlaga povzročila negotovost pri uporabi člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, ki bi lahko povzročila spore glede davčnih pristojnosti, saj se ne bi odgovorilo na vprašanje, ali je treba pojem davka od dohodkov, pojem davka od premoženja in pojem davka od dediščin razlagati v skladu z nacionalnim pravom države izvora ali države prebivališča. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 32 sklepnih predlogov, če bi bil v pravnem sistemu ene od teh dveh držav davek na darila opredeljen kot vrsta davka od dohodkov, medtem ko bi se v pravnem redu druge države štel za davek, ki je popolnoma ločen od vrst davkov, navedenih v členu 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, bi se ta določba uporabljala ali pa ne, odvisno od tega, na katero nacionalno pravo bi se sklicevali.
40 Iz navedenega izhaja, da so pojem davka od dohodkov, pojem davka od premoženja in pojem davka od dediščin v smislu člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 samostojni pojmi prava Unije, ki jih je treba razlagati enotno, ne glede na opredelitve, ki se uporabljajo v državah članicah (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2021, Finanzamt Saarbrücken, C‑288/19, EU:C:2021:32, točka 39).
41 Res je, kot je bilo že navedeno v točki 34 te sodbe, da besedilo člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 ne vsebuje nobene opredelitve teh pojmov. Vendar je iz sistematike te določbe – in kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov – razvidno, da si davek na darila nekatere bistvene značilnosti deli tako z davkom od dediščin kot z davkom od premoženja, ki sta izrecno navedena v tem besedilu, ker se nanaša na brezplačen prenos premoženja ali na obogatitev, ki je posledica takega prenosa. Glede na te skupne značilnosti so darila v večini pravnih redov držav članic zajeta bodisi z davkom na dediščine bodisi z davkom od dohodkov.
42 Na drugem mestu, kar zadeva kontekst te določbe in cilje, ki se uresničujejo s Protokolom št. 7, je, prvič, iz člena 343 PDEU, na katerega je opozorjeno v edini uvodni izjavi tega protokola, razvidno, da navedeni protokol Uniji podeljuje „privilegije in imunitete, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog“.
43 Iz tega sledi, da je treba privilegije, imunitete in olajšave uradnikov in drugih uslužbencev Unije razlagati tako, da najbolj pripomorejo k temu, da lahko Unija izpolnjuje svoje naloge.
44 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v interesu Unije – za zagotovitev privlačnosti zaposlitve uradnikov in drugih uslužbencev v njenih službah – da se z jasnimi pravili odpravijo upravne težave, ki so neločljivo povezane z mobilnostjo med državami članicami, ki je najpogosteje posledica zaposlitve v instituciji Unije. S tega vidika ohranitev obstoječega davčnega domicila na podlagi člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 uradnikom in drugim uslužbencem Unije omogoča, da se izognejo negotovostim in upravnim opravilom, ki bi bili, če tega pravila ne bi bilo, povezani s prestavitvijo njihovega davčnega domicila v drugo državo članico.
45 Izključitev davka na darila s področja uporabe člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 bi povzročila, da bi imeli uradniki in drugi uslužbenci Unije, ki so zaradi zaposlitve pri Uniji zapustili svojo državo izvora, dva davčna domicila: prvega v zadnjenavedeni državi, in sicer za davke od dohodkov, od premoženja in od dediščin, drugega pa v državi članici, v kateri ima uradnik ali drug uslužbenec Unije dejansko prebivališče, in sicer zgolj za namene obdavčitve z davkom na darila.
46 Poleg tega bi se lahko določitev tega drugega davčnega domicila izkazala za še bolj zapleteno. V skladu s členom 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 namreč ohranitev davčnega domicila uradnika ali drugega uslužbenca Unije v njegovi državi izvora ne velja le pri izvajanju davkov, navedenih v tem členu, ampak tudi „pri uporabi konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjenih med državami članicami Unije“. Če bi se torej dvostranska davčna konvencija med državo izvora in državo prebivališča razlagala tako, da se uporablja za obdavčitev daril, bi se postavljalo vprašanje, ali je davčni domicil za namene uporabe davka na darila določen s členom 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 in torej ostaja znotraj države izvora.
47 Razlaga člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, katere rezultat bi bil tako zapleten in negotov ter ki poleg tega ni podprta s sistematiko te določbe, bi bila v nasprotju s ciljem, ki se v interesu Unije uresničuje s to določbo, to je omogočiti preprosto in predvidljivo določitev davčnega položaja uradnikov in drugih uslužbencev Unije v zvezi z davki, za katere se ta določba uporablja, da bi se povečala privlačnost institucij, organov, uradov in agencij Unije.
48 Drugič, člen 17 Protokola št. 7 določa, da se „[u]radnikom in drugim uslužbencem Unije […] priznajo privilegiji, imunitete in olajšave izključno v interesu Unije“.
49 Iz tega člena izhaja, da je treba privilegije, imunitete in olajšave, določene s tem protokolom, ki niso dodeljeni niti v interesu uradnikov in drugih uslužbencev Unije niti v interesu držav članic, razlagati tako, da so nevtralni glede na interese prvih in drugih.
50 Zato pravno pravilo iz člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov, ne podeljuje davčne ugodnosti niti uradnikom in drugim uslužbencem Unije niti državam članicam, v katerih ti vzpostavijo prebivališče, da bi lahko opravljali svoje naloge, saj ti uradniki in drugi uslužbenci za namene uporabe davkov iz te določbe davčni domicil ohranijo v svoji državi izvora. Hkrati pa zagotavlja tudi, da država izvora ni neupravičeno prikrajšana za svoje pristojnosti za obdavčitev posameznikov, ki bi sicer ostali njeni davčni rezidenti.
51 Nasprotno pa bi bila razlaga člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, v skladu s katero bi bil davek na darila izključen iz vrst davkov, za katere ta člen določa ohranitev davčnega domicila v državi izvora, v nasprotju s ciljem nevtralnosti, omenjenim v točki 49 te sodbe.
52 Po eni strani bi bil namreč prenos davčnega domicila za namene pobiranja davka na darila v državo prebivališča za nekatere uradnike in druge uslužbence Unije z davčnega vidika ugoden, za druge pa neugoden, odvisno od sistemov obdavčitve daril, ki se uporabljata v državi izvora in v državi prebivališča. Po drugi strani bi bil ta prenos davčno ugodnejši za države članice, v katerih imajo institucije Unije sedež in v katerih je zato običajno kraj zaposlitve uradnikov in drugih uslužbencev Unije, druge države članice pa bi bile v slabšem položaju.
53 Tretjič, polni učinek člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 bi bil delno ogrožen, če bi se ta določba razlagala tako, da se ne uporablja za davek na darila. V skladu s to razlago bi imeli namreč uradniki in drugi uslužbenci Unije, ki so na dan zaposlitve svoje prebivališče zaradi opravljanja svojih nalog prenesli v drugo državo članico, davčni domicil za namene davka na dediščine in za namene davka na darila v različnih državah članicah in bi tako zanje, kar zadeva ta dva davka, veljali različni nacionalni davčni ureditvi.
54 V teh okoliščinah bi obstajalo tveganje, da bi se z darilom obšel davek na dediščine, če bi bili davki na darila v državi prebivališča ugodnejši od davka od dediščin, ki se plačuje v državi izvora.
55 Ta možnost bi ogrozila polni učinek člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 v delu, v katerem ta določba ohranja davčni domicil za namene pobiranja davka na dediščine v državi izvora.
56 Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 45 sklepnih predlogov, če se člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlaga tako, da se davčni domicil uradnikov in drugih uslužbencev Unije tudi za namene plačevanja davka na darila ohranja v državi izvora, pa to omogoča, da se za darila in dediščine, do katerih so ti uradniki in drugi uslužbenci upravičeni, uporablja skladen davčni sistem, pri čemer se upoštevajo podobnosti med tema vrstama prenosov, kot na splošno velja v davčnem pravu držav članic.
57 Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagati tako, da se uporablja za davek na darila.
Drugo vprašanje
58 Za primer, če je na prvo vprašanje treba odgovoriti pritrdilno, predložitveno sodišče s svojim drugim vprašanjem sprašuje, ali člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 izključuje možnost, da „uradnik ali drug uslužbenec Unije, ki ima izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država izvora, vzpostavi dodaten davčni domicil v drugi državi članici, ki ni država zaposlitve, če hkrati obdrži dejansko prebivališče v državi zaposlitve“.
59 V skladu z ustaljeno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 16. julija 2026, AEDT in État du Grand-Duché de Luxembourg, C‑158/25, EU:C:2026:591, točka 21 in navedena sodna praksa).
60 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v drugem vprašanju omenja možnost, da ima lahko uradnik ali drug uslužbenec Unije, ki spada na področje uporabe člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, poleg davčnega domicila v državi izvora tudi „drug davčni domicil“ v državi članici, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti.
61 Vendar, kot je razvidno iz besedila člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, v katerem je pojem davčni domicil dvakrat uporabljen v ednini, se za uradnike in druge uslužbence Unije, ki zaradi opravljanja svojih dolžnosti zapustijo državo izvora in vzpostavijo prebivališče na ozemlju druge države, šteje, da ohranijo samo en davčni domicil, in to v svoji državi izvora. To razlago potrjuje cilj navedene določbe, naveden v točki 47 te sodbe, ki je omogočiti preprosto in predvidljivo določitev davčnega položaja uradnikov in drugih uslužbencev Unije, kar zadeva davke, za katere se ta določba uporablja.
62 Iz tega sledi, da v skladu s členom 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 ni mogoče šteti, da ima A poleg davčnega domicila, ki ga ima v državi izvora, dodaten davčni domicil v državi prebivališča, v tem primeru v Nemčiji.
63 Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da je v skladu s členom 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 uporaba te določbe za uradnika ali drugega uslužbenca Unije pogojena s tem, da je ta uradnik ali drug uslužbenec Unije vzpostavil prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država izvora, „izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije“. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče dvomi, da je ta pogoj izpolnjen, ker je A, ki je zaposlen pri EIB in razporejen na sedež tega organa, ki je v Luksemburgu, iz osebnih razlogov premaknil svoje prebivališče v Nemčijo, čeprav je stanovanje, ki ga uporablja, ohranil tudi v Luksemburgu, kjer naj bi imel dejansko prebivališče.
64 Glede na zgornje ugotovitve je treba drugo vprašanje preoblikovati, da bi se predložitvenemu sodišču dal koristen odgovor.
65 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagati tako, da uradnik ali drug uslužbenec Unije, ki zaradi opravljanja svojih dolžnosti vzpostavi prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država izvora, vendar nato iz osebnih razlogov svoje prebivališče premakne v državo članico, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti, ohrani davčni domicil v svoji državi izvora.
66 Na prvem mestu, treba je ugotoviti, da jasnega in nedvoumnega odgovora na drugo vprašanje ni mogoče izpeljati zgolj iz besedila člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7. Čeprav ta določba izrecno določa, da mora biti edini razlog za vzpostavitev prebivališča v državi članici, ki ni država članica izvora, opravljanje dolžnosti v službi Evropske unije, je mogoče njeno besedilo razlagati na dva različna načina.
67 V skladu s prvo razlago bi bilo mogoče člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagati tako, da se za uradnike in druge uslužbence Unije uporablja pod pogojem, da vzpostavijo prebivališče samo v državi članici, v kateri opravljajo svoje dolžnosti. Taka razlaga bi lahko izhajala iz navedbe, da ima uradnik ali drug uslužbenec prebivališče v državi članici, ki ni njegova država izvora, „izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije“. Ta razlog za vzpostavitev prebivališča bi se lahko razlagal tudi nekoliko drugače, kot je generalni pravobranilec predlagal v točkah 77 in 78 sklepnih predlogov, tako da bi moralo biti prebivališče v drugi državi članici z opravljanjem dolžnosti v službi Unije povezano ne izključno, ampak odločilno. Če bi se člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagal tako, se ta določba ne bi uporabljala, če bi uradnik ali drug uslužbenec prebivališče na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti, vzpostavil iz osebnih razlogov.
68 V skladu z drugo razlago bi se razlog za vzpostavitev prebivališča v državi članici, ki ni država izvora, naveden v členu 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, nanašal le na odločitev uradnika ali drugega uslužbenca o premiku njegovega prebivališča v državo članico, ki ni njegova država izvora, da bi lahko opravljal svoje dolžnosti v službi Unije, ne da bi se pri taki razlagi zahtevalo, da je država prebivališča nujno država opravljanja dolžnosti. Če bi se ta določba razlagala tako, sama po sebi ne bi izključevala možnosti, da lahko zadevna oseba ohrani davčni domicil v svoji državi izvora, čeprav iz osebnih razlogov vzpostavi prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri opravlja svoje dolžnosti.
69 Ker zgolj iz besedila člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 ni razvidno, katera razlaga je pravilna, je treba, na drugem mestu, preučiti kontekst, v katerega je ta določba umeščena.
70 V zvezi s tem je po eni strani iz člena 17 Protokola št. 7 razvidno, da so pravila tega protokola določena v izključnem interesu Unije. Na drugi strani člena 12 in 13 Protokola št. 7 določata razdelitev davčnih pristojnosti med Unijo, državo, v kateri je imel uradnik davčni domicil, preden je nastopil službo pri Uniji, in državo, v kateri je ta uradnik vzpostavil prebivališče zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije. Sodišče je iz teh določb sklepalo, da je treba člen 13 Protokola št. 7 razlagati tako, da določitev davčnega domicila uradnika ali drugega uslužbenca Unije ne more biti odvisna od volje zadevne osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 1993, X, C‑88/92, EU:C:1993:246, točke 10, 11 in 13).
71 Tako pa bi bilo, če bi lahko uradnik ali drug uslužbenec iz osebnih razlogov svoje prebivališče preselil v državo članico, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti v službi Unije, in tam vzpostavil davčni domicil, s čimer bi izbral drug davčni domicil od tistega v svoji državi izvora, čeprav te dolžnosti ne bi prenehale.
72 Zato je na podlagi konteksta, v katerega je umeščen člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, kot ga razlaga Sodišče, mogoče šteti, da se razlog za vzpostavitev prebivališča v državi članici, ki ni država izvora, naveden v tej določbi, ne sme razlagati tako, da bi se uradnik ali drug uslužbenec, dokler je zaposlen pri Uniji, lahko izognil uporabi te določbe, če bi svoje prebivališče premaknil v državo članico, ki ni država članica, v kateri opravlja svoje dolžnosti.
73 Na tretjem mestu, to razlago potrjuje cilj člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, na katerega je opozorjeno v točki 47 te sodbe, ki je omogočiti preprosto in predvidljivo določitev davčnega položaja uradnikov in drugih uslužbencev Unije, kar zadeva davke, za katere se ta določba uporablja, za zagotavljanje privlačnosti institucij, organov, uradov in agencij Unije.
74 Bilo bi v nasprotju s tem ciljem, če bi se razlog za vzpostavitev prebivališča v državi članici, ki ni država izvora, ki se nanaša na opravljanje dolžnosti v službi Unije, iz člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagal tako, da so s področja uporabe te določbe izključeni uradniki in drugi uslužbenci Unije, ki imajo prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri opravljajo svoje dolžnosti.
75 Izbira prebivališča je namreč na splošno odvisna od več preudarkov, ki niso le poklicni, ampak tudi ekonomski, osebni in družinski, ter odražajo sklop preferenc in omejitev.
76 Čeprav uradniki ali drugi uslužbenci, ko zaradi zaposlitve pri Uniji zapustijo državo izvora, najpogosteje prebivajo v državi članici, v kateri opravljajo svoje dolžnosti, pa so lahko tudi primorani – ali pa se za to odločijo – da središče svojih družinskih interesov vzpostavijo v državi članici, ki ni tista, v kateri opravljajo svoje dolžnosti, ali ga tja premaknejo.
77 Tudi če bi se štelo, da besedilo člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 omogoča nekoliko drugačno razlago, navedeno v točki 67 te sodbe, tako da bi bilo opravljanje dolžnosti v službi Unije le odločilno, in ne izključno merilo za izbiro prebivališča, bi bila zaradi take razlage uporaba te določbe negotova, ker bi bila odvisna od presoje subjektivnih razlogov, ki so pri tej izbiri vodili uradnike in druge uslužbence Unije.
78 Nasprotno pa razlaga člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7, v skladu s katero se ta določba uporablja za uradnike in druge uslužbence Unije, ki svoje prebivališče premaknejo v državo članico, ki ni njihova država izvora, izključno zaradi opravljanja svojih dolžnosti v službi Unije, tudi če prebivajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri opravljajo svoje dolžnosti, posledično pa ti uradniki in drugi uslužbenci Unije ohranijo davčni domicil v svoji državi izvora, omogoča jasno in predvidljivo določitev davčnega domicila uradnikov in drugih uslužbencev Unije, ne da bi povzročala težave pri uporabi.
79 V skladu s to razlago uradniki in drugi uslužbenci Unije obdržijo davčni domicil v svoji državi izvora, ne glede na njihovo morebitno izbiro, da pozneje vzpostavijo prebivališče v državi članici, ki ni država, v kateri opravljajo svoje dolžnosti, ali ga tja premaknejo. Taka izbira torej ne spreminja davčnega domicila, kot je določen z uporabo člena 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7.
80 Vendar je treba za vsak primer opozoriti, da je izbira prebivališča uradnikov in drugih uslužbencev Unije urejena tudi s členom 20 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ki uradniku Unije nalaga, da „stanuje v kraju zaposlitve ali v taki oddaljenosti od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela“. Prav tako Kadrovski predpisi EIB, ki jih je 20. aprila 1960 sprejel svet direktorjev EIB, v različici, ki se uporablja za A, v členu 10 določajo, da „morajo člani osebja prebivati v kraju svoje zaposlitve oziroma v bližini, razen če imajo posebno dovoljenje“.
81 Glede na zgornje ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola št. 7 razlagati tako, da uradnik ali drug uslužbenec Unije, ki zaradi opravljanja svojih dolžnosti vzpostavi prebivališče na ozemlju države članice, ki ni država njegovega izvora, vendar nato iz osebnih razlogov svoje prebivališče premakne v državo članico, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti, ohrani davčni domicil v svoji državi izvora.
Stroški
82 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije je treba razlagati tako, da se uporablja za davek na darila.
2. Člen 13, prvi odstavek, prvi stavek, Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije je treba razlagati tako, da uradnik ali drug uslužbenec Evropske unije, ki zaradi opravljanja svojih dolžnosti vzpostavi prebivališče na ozemlju države članice, ki ni njegova država članica izvora, vendar nato iz osebnih razlogov svoje prebivališče premakne v državo članico, ki ni država, v kateri opravlja svoje dolžnosti, ohrani davčni domicil v svoji državi izvora.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.