1.

„Nihče ne bi oporekal, da mora zakonodajalec največjo pozornost usmeriti k izobraževanju mladine […], toda treba je upoštevati vprašanje, kaj predstavlja izobraževanje […]“. ( 2 )

2.

Res je, da je evropski zakonodajalec sprejel zakonodajo v zvezi s tem, ki med drugim priznava pravico do izobraževanja kot temeljne pravice. ( 3 ) Vendar pa ni opredelil pojma „izobraževanje“. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se od Sodišča zaproša odgovor na to vprašanje iz obdobja antike, ki se zdaj postavlja v okviru prava Unije in natančneje v okviru Direktive Sveta 2000/43/ES. ( 4 ) Kaj je izobraževanje?

Pravni okvir

Direktiva 2000/43

3.

Namen te direktive je določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi se v državah članicah uveljavilo načelo enakega obravnavanja. ( 5 )

4.

Člen 2(1) prepoveduje tako neposredno kot posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti. Člen 2(2) določa, da do neposredne diskriminacije prihaja, „če se ena oseba obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali pa bi se obravnavala druga oseba v primerljivem položaju na podlagi rase ali narodnosti“, do posredne diskriminacija pa, „če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna“.

5.

Člen 3(1) določa področje uporabe direktive, in sicer se uporablja „v okviru pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi: […] (g) z izobraževanjem […]“.

Nacionalna zakonodaja

6.

Direktiva 2000/43 je bila v Nemčiji prenesena z Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju (v nadaljevanju: AGG)).

7.

Člen 1 AGG prepoveduje vso diskriminacijo, med drugim na podlagi rase ali narodnosti. Člen 2(1)(7) za prenos člena 3(1)(g) Direktive 2000/43 določa področje uporabe prepovedi, ki vključuje diskriminacijo, med drugim v zvezi z izobraževanjem. Člen 3(1) in 3(2) določata, da zakon prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo.

Dejansko stanje, postopek in predloženi vprašanji

8.

H. J. Maniero je italijanski državljan, ki je rojen in prebiva v Nemčiji. Leta 2013 je na eni od univerz v Armeniji pridobil akademski naziv „Bachelor of Laws“.

9.

H. J. Maniero je 11. decembra 2013 stopil v stik s Studienstiftung des deutschen Volkes e.V. (nemška fundacija za akademske štipendije; v nadaljevanju: fundacija), registriranim združenjem za podeljevanje štipendij, da bi se potegoval za štipendijo programa „Bucerius Jura“ za raziskovanje in študij pravnih znanosti v tujini. ( 6 )

10.

Fundacija je odgovorila 17. januarja 2014 in navedla, da morajo imeti prosilci opravljen prvi pravniški državni izpit. H. J. Maniero se je odzval z navedbo, da je „petletna stopnja izobrazbe“, ki jo je dosegel v Armeniji, primerljiva z drugim pravniškim državnim izpitom, saj imetniku v tisti državi omogoča opravljanje sodniške in odvetniške funkcije. Opozoril je, da bi lahko bil pogoj fundacije kot diskriminacija na podlagi narodnosti ali socialnega izvora v nasprotju z AGG.

11.

H. J. Maniero za štipendijo ni zaprosil. V nadaljnji korespondenci s fundacijo je zatrjeval, da ga je od tega odvrnil negativen odnos fundacije.

12.

H. J. Maniero je zoper fundacijo pri Landgericht (deželno sodišče, Nemčija) vložil tožbo za odpravo in opustitev diskriminacije zaradi njegove starosti ali narodnosti ter v njej predlagal, naj se ji naloži plačilo 18.734,60 EUR odškodnine in nadomestilo za potne stroške. Ta tožba, kakor tudi pritožba, ki je sledila, sta bili zavrnjeni.

13.

H. J. Maniero je nato vložil predlog za revizijo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče; v nadaljevanju: predložitveno sodišče).

14.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je lahko pritožba uspešna, le če podeljevanje štipendij spada pod pojem izobraževanja iz člena 2(1)(7) AGG, s katerim je prenesen člen 3(1)(g) Direktive 2000/43. Če je to tako, se zastavlja naslednje vprašanje, in sicer, ali pogoj opravljenega prvega pravniškega državnega izpita pomeni posredno diskriminacijo, ki jo prepoveduje člen 3(2) AGG, s katerim je prenesen člen 2(2)(b) Direktive 2000/43. V teh okoliščinah predložitveno sodišče Sodišču postavlja ti vprašanji:

15.

Pisna stališča so predložile fundacija, nemška vlada in Evropska komisija. H. J. Maniero, fundacija in Komisija so na obravnavi 30. maja 2018 predložili ustna stališča.

16.

Kot je napotilo Sodišče, se bom v teh sklepnih predlogih omejila na preučitev prvega vprašanja.

Presoja

17.

Predložitveno sodišče sprašuje, ali podeljevanje štipendij za raziskovanje ali študij v tujini, ki ga izvaja registrirano društvo, spada pod pojem „izobraževanje“ v smislu člena 3(1)(g) Direktive 2000/43. Uvodoma opozarjam, da se ta zadeva nanaša na pojem „izobraževanje“ v okviru Direktive 2000/43 in ne na morebitne posledice priznavanja diplom ali prostega pretoka oseb.

18.

Fundacija in nemška vlada trdita, da je treba pojem izobraževanja razlagati tako, da ne vključuje podeljevanja štipendij. Svoje argumente opirata zlasti na zakonodajno zgodovino in sistematiko direktive.

19.

Po drugi strani Komisija zatrjuje, da bi bilo treba Direktivo 2000/43 razlagati široko, s čimer se H. J. Maniero strinja. Zato bi bilo treba dodeljevanje štipendij vključiti na področje uporabe besede „izobraževanje“ v členu 3(1)(g).

20.

V skladu z ustaljeno sodno prakso iz načela enotne uporabe prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba za določitev pomena in obsega pojmov v določbah prava Unije, ki se nikjer izrecno ne nanaša na pravo držav članic, te pojme v vsej Uniji običajno razlagati neodvisno in enotno. Čeprav besedilo Direktive 2000/43 ne vsebuje posebnih napotkov glede načina razumevanja pojma „izobraževanje“, pa se glede pomena tega pojma tudi ne sklicuje na nacionalne zakone. Iz tega je razvidno, da je treba „izobraževanje“, da bi se lahko uporabila navedena direktiva, obravnavati, kot da označuje avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enotno. ( 7 )

21.

Kot je Sodišče dosledno odločalo, je treba opredelitev pomena in obsega pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, določiti v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so. ( 8 )

22.

Izobraževanje se po navadi šteje za „dejanje ali proces pridobivanja znanja, zlasti sistematično v otroštvu in adolescenci“. ( 9 ) Ne manjka niti nazornih opredelitev „izobraževanja“; ( 10 ) tako cilji Mednarodne standardne klasifikacije izobraževanja (2011) določajo: „procesi, s katerimi družbe namenoma prenašajo svoje nakopičene informacije, znanje, razumevanje, odnos, vrednote, spretnosti, kompetence in vedenje skozi generacije. Vključuje komunikacijo, katere namen je uresničevanje učenja.“ ( 11 ) Iz tega sledi, da je izobraževanje intelektualen proces. Izobraževanje je tako sestavljeno iz dveh vidikov, vsebinskega (ker je „intelektualno“) in funkcionalnega (ker je „proces“). Po navadi, ne pa vedno, izobraževanje poteka v šoli ali na univerzi. V pojem bi vključila raziskovanje, kadar poteka v izobraževalni ustanovi, saj je cilj takega raziskovanja pridobivati in prenašati znanje, ne pa toliko spodbujati tržne cilje. Čeprav bi se lahko ob omenjanju izobraževanja pomislilo predvsem na mlade, je pomembno poudariti, da izobraževanje zadeva vse starosti. Vseživljenjsko učenje ima danes pomembno vlogo v poklicnem in osebnem razvoju posameznikov. ( 12 ) Tako se lahko najdejo pobude, kot je „univerza za tretje življenjsko obdobje“, ki omogoča osebam, ki so se upokojile in niso več del dejavnega gospodarskega življenja, da širijo svoje znanje.

23.

Iz običajnega pomena besede „izobraževanje“, ki ga dojemam zelo široko, ni očitno, da njeno področje uporabe nujno vključuje podeljevanje štipendij.

24.

Zato se bom lotila okvira in ciljev, ki jim sledi ureditev, katerih del so.

25.

Namen Direktive 2000/43 je določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi se v državah članicah uveljavilo načelo enakega obravnavanja. ( 13 ) Na njenem področju uporabe je še posebej izraženo načelo prepovedi diskriminacije na podlagi rasne ali narodnostne pripadnosti, ki je določeno v členu 21 Listine. ( 14 ) V preambuli direktive je zaščita pred diskriminacijo opisana kot univerzalna pravica in se v tem smislu nanaša na številne mednarodne sporazume, ki jo priznavajo. ( 15 )

26.

Poleg tega, kakor je razvidno iz uvodnih izjav 9, 12 in 13, je želel zakonodajalec Unije poudariti, da: (i) lahko diskriminacija, ki temelji na rasi ali narodnosti, oslabi doseganje ciljev Pogodbe, zlasti doseganje visoke ravni zaposlovanja in socialnega varstva, porast življenjskega standarda in kakovosti življenja, gospodarske in socialne kohezije ter solidarnosti ter razvoja Unije kot območja svobode, varnosti in pravice, in (ii) da je namen prepovedi vsake diskriminacije te vrste zlasti zagotovitev razvoja demokratičnih in strpnih družb, ki omogočajo sodelovanje vseh oseb ne glede na njihovo raso ali narodnost. ( 16 )

27.

Področje uporabe Direktive 2000/43 je široko. Ratione personae vključuje vse fizične osebe in jih ščiti pred diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti. ( 17 ) Ta zaščita velja za javni in tudi zasebni sektor, vključno z javnimi organi. ( 18 ) Ratione materiae presega dostop do dejavnosti zaposlenih in samozaposlenih oseb ter vključuje vsa področja, ki so podrobno našteta v členu 3(1). ( 19 )

28.

Kot je Sodišče dosledno odločalo, ob upoštevanju namena Direktive 2000/43 in narave pravic, ki jih ta ščiti, njenega področja uporabe ni mogoče opredeliti ozko. ( 20 ) Ta zaključek velja za pojme direktive, ki opredeljujejo njeno vsebinsko področje uporabe, kot so zaposlovanje, poklicno svetovanje in usposabljanje, delovni pogoji, socialno varstvo in prednosti ter seveda izobraževanje. ( 21 )

29.

Ali ta široka razlaga pojma „izobraževanje“ vključuje tudi dodeljevanje štipendij?

30.

Dodeljevanje štipendij ne ustreza intelektualnemu procesu, ki ga predstavlja izobraževanje. Zadeva dostop do izobraževanja.

31.

Toda po mojem mnenju je dostop do izobraževanja bistven element same izobrazbe, zlasti v kontekstu pravnega instrumenta za boj proti diskriminaciji.

32.

Kaj bi za namen boja proti diskriminaciji namreč še ostalo od pojma „izobraževanje“, če bi bil izpuščen dostop do njega? V učilnici (klasičen pogled na izobraževanje) lahko vsakdo sedi v prvi vrsti in postavlja vprašanja. Danes več ne bi bilo predstavljivo, da bi morala določena etnična skupina sedeti v zadnji klopi in učitelju ne bi smela postavljati vprašanj. Podobno samoumevno bi bili vsi študenti ocenjeni po istih merilih v skladu s svojimi dosežki in ne na podlagi rase ali narodnosti; in vsi študenti bi morali po uspešno zaključenem obiskovanju predavanj pridobiti enako diplomo. ( 22 ) Toda možnost za sprejem pod enakimi pogoji na vse šole in obiskovanja vsakovrstnega pouka ustreza dostopu do izobraževanja. Brez tega dostopa ne more biti nobenega izobraževanja. Da pojasnim, beseda izobraževanje nujno vključuje besedi „dostop do“ izobraževanja; izraza soobstajata in sta soodvisna, in če bi ju bilo treba ločiti, bi se direktivi s tem odvzel njen namen boja proti diskriminaciji, povezani z izobraževanjem.

33.

Seveda izobraževanje sestavlja veliko elementov. To bi bil lahko fizični dostop do stavbe, vzpostavitev sistema kvot za nadzor nad številom študentov, možnost izposoje ali nakupa knjig, možnost plačila življenjskih stroškov (med mnogimi drugimi). V skladu s tem šole, univerze in druge ustanove pogosto podeljujejo štipendije za pokritje šolnin izobraževalnih programov, potnih stroškov, ki nastanejo zaradi študija v tujini ali vzdrževanja (bodisi v denarju bodisi drugače, kot zagotavljanje ali brezplačno nudenje nastanitve ali prehrane).

34.

Financiranje je bistven vidik dostopa do izobraževanja. Izključevanje določenih etničnih skupin iz tega financiranja zlasti za izobraževalne programe, katerih šolnine so zelo drage, pomeni izključevanje te skupine iz izobraževanja. S tem se spodbuja vsaka obstoječa diskriminacija zadevne skupine. Kakor je navedla Komisija v svojem predlogu direktive, je visokokakovostno izobraževanje prvi pogoj za uspešno vključevanje v družbo, enako obravnavanje v izbirnih postopkih (to pomeni dostop do izobraževanja) pa ne bi smelo biti zanemarjeno. ( 23 ) Teleološka razlaga pojma „izobraževanje“ jasno zagovarja vključevanje vidikov dostopa do izobraževanja na področje uporab direktive.

35.

Analiza pojma „izobraževanje“ v splošnejšem kontekstu prava Unije nakazuje na enak zaključek. Pravica do izobraževanja (in dostop do poklicnega usposabljanja) in tudi zaščita pred diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti sta temeljni pravici, priznani v členih 14 in 21 Listine. Pri odločanju o načinu razlage pojma „izobraževanje“ v okviru Direktive 2000/43 je pomembno ohraniti pred očmi, da je vprašanje umeščeno na križišču dveh temeljnih pravic.

36.

V sodni praksi Sodišča je pojem izobraževanja v zadevah v zvezi z enakim obravnavanjem že široko razložen, in sicer tako, da so vključeni vidiki dostopa do izobraževanja. Tako je v postopku, ki sta ga začela nemška študenta, ki jima je Nizozemska zavrnila financiranje študija na enak način kot nizozemskim študentom, Sodišče odločilo, da se načelo enakega obravnavanja za vključitev otrok delavcev migrantov iz člena 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68 ( 24 ) v izobraževalne tečaje ne nanaša le na pravila, ki zadevajo sam sprejem, temveč tudi na splošna merila, namenjena omogočanju udeležbe v izobraževanju. ( 25 )

37.

Podobno je Sodišče pri razlagi člena 7 Pogodbe EGS (postal člen 21(2) PDEU) odločilo, da se enako obravnavanje v zvezi s pogoji dostopa do poklicnega usposabljanja ne uporablja le za zahteve, ki jih določi zadevna izobraževalna ustanova – kakršna je vpisnina – temveč tudi za vsak ukrep, ki lahko prepreči uveljavljanje te pravice, kot je pravica do prebivanja v državi članici, v kateri poteka tečaj. ( 26 )

38.

V zadevi Bidar je Sodišče pojasnilo, da po uvedbi koncepta državljanstva Unije v Pogodbo ES skupaj s poglavjem, ki je med drugim posvečeno izobraževanju in poklicnemu usposabljanju, položaj državljana Unije, ki zakonito prebiva v drugi državi članici, spada na področje uporabe prepovedi diskriminacije na podlagi narodnosti za namene pridobivanja pomoči študentom, ki je namenjena kritju stroškov vzdrževanja bodisi v obliki subvencioniranega posojila bodisi štipendije. Sodišče tu ni razlikovalo med različnimi vidiki dostopa do izobraževanja, ki ga krije financiranje. ( 27 )

39.

Poleg tega, kot je na obravnavi trdila Komisija, čeprav v členu 165 PDEU, ki ureja pristojnost Unije na področju izobraževanja, ni izrecno omenjeno financiranje študija, se je ta člen uporabljal kot pravna podlaga za vzpostavitev programa Erasmus+, ki med drugim vključuje financiranje učne mobilnosti posameznikov. ( 28 ) To po mojem mnenju odraža pomen, ki ga je zakonodajalec Unije pripisal dostopu do izobraževanja kot bistvenemu vidiku izobraževanja.

40.

Toda za odločitev o tem, ali je podeljevanje štipendij ali pomoči za usposabljanje vključeno na področje uporabe člena 3(1)(g) Direktive 2000/43, ne bi iskala napotkov v členu 11(1)(b) Direktive Sveta 2003/109/ES (zamisel, ki se je preučevala na obravnavi). ( 29 ) Ta določba zadeva enako obravnavanje rezidentov za daljši čas kot državljanov države gostiteljice v zvezi z „izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem, vključno s štipendijami za študij skladno z nacionalno zakonodajo“. Iz sklicevanja na „nacionalno zakonodajo“ je razvidno, da te določbe, če se nanaša na „štipendije za študij“, ne gre razlagati v skladu z načeli, ki se uporabljajo za samostojne pojme prava Unije (glej točki 20 in 21 zgoraj). V teh okoliščinah ter glede na različno osebno in stvarno področje uporabe obeh direktiv menim, da se pri razlagi pojma „izobraževanje“ v okviru Direktive 2000/43 ni primerno opirati na Direktivo 2003/109.

41.

Kar zadeva zakonodajno zgodovino Direktive 2000/43, bi bilo treba člen 3(1)(g) predloga Komisije, s katerim je bilo pojasnjeno področje uporabe pojma „izobraževanje“, obravnavati „vključno s pomočmi za usposabljanje in štipendijami, pri čemer se v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihova kulturna in jezikovna raznolikost“. ( 30 ) Vendar so bila ta pojasnila odstranjena iz končnega besedila direktive, ki jo je sprejel Svet. Po mnenju fundacije in nemške vlade to kaže, da je zakonodaja Unije namenoma izključila pomoči za usposabljanje in štipendije s področja uporabe te določbe.

42.

S to razlago se ne strinjam.

43.

Stavek, ki je bil odstranjen iz končne različice besedila, je vključeval tudi upoštevanje odgovornosti držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov. Ta stavek dobesedno navaja člen 165(1) PDEU, ki določa pristojnost Unije na področju izobraževanja. Čeprav slednje ni vključeno v pravno podlago Direktive 2000/43, je stvarno področje uporabe te direktive seveda omejeno na pristojnosti, dodeljene Uniji. ( 31 ) Tako zakonodajalec – ko je iz člena 3(1)(g) Direktive 2000/43 odstranil stavek „pri čemer se v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihova kulturna in jezikovna raznolikost“ – ni mogel imeti namena spremeniti področja uporabe te določbe. In čeprav ni gotovo, kakšen je bil namen zakonodajalca, ko je izbrisal to besedilo, je odstranitev tavtološkega besedila zagotovo sprejemljivo pojasnilo. Izbris poenostavlja besedilo določbe, ne da bi s tem spreminjal njeno področje uporabe, čeprav poudarja avtonomno naravo uporabljenih pojmov z odstranitvijo sklicevanja na pristojnosti držav članic. Logično velja enak zaključek za prvi del odstranjenega stavka, in sicer „vključno s pomočmi za usposabljanje in štipendijami“. Fundacija in nemška vlada trdita, da so bile te besede izbrisane za oženje opredelitve. Toda drži lahko tudi obratno: in sicer, da je bil namen izbrisa zagotoviti široko opredelitev.

44.

Tega zaključka ne spreminja dejstvo, da so drugi pojmi, ki opredeljujejo področje uporabe direktive (v točkah od (a) do (e) in v točki (h) člena 3(1)), podrobneje pojasnjeni s stavkom, ki se začne z „vključno“. Niti me ne prepriča argument, da dejstvo, da sta poklicno svetovanje in usposabljanje v členu 3(1)(b) omenjena ločeno, kaže namero oženja obsega uporabe pojma izobraževanja.

45.

Poklicno svetovanje in usposabljanje sta tesno povezana z dostopom do zaposlovanja ter tako omenjena neposredno po tem vidiku. V času, ko je bilo poklicno usposabljanje edini pojem, povezan z izobraževanjem v Pogodbi EGS, je Sodišče ugotovilo, da je univerzitetni študij praviloma „poklicno usposabljanje“ v smislu člena 128 EGS in zato je dodatna vpisnina, zaračunana študentom, ki so državljani drugih držav članic, pomenila diskriminacijo na podlagi narodnosti v nasprotju s členom 7 Pogodbe EGS. Jasno je, da je v tem primeru Sodišče široko in namenoma razlagalo pojem „poklicno usposabljanje“ tako, da prepoveduje diskriminacijo na podlagi narodnosti na področju akademskega izobraževanja. Zato tu obstaja analogija z obravnavano zadevo, če bi bilo treba enake metode razlage uporabljati zato, da bi se prišlo do širše uporabe zadevne ureditve. ( 32 )

46.

Komisija je na obravnavi trdila, da lahko podeljevanje štipendij ureja tudi člen 3(1)(f) Direktive 2000/43 (socialne ugodnosti). To vprašanje utegne biti pomembno, če bi Sodišče ugotovilo, da podeljevanje štipendij ne spada na področje uporabe pojma izobraževanja.

47.

V predlogu Komisije je navedeno, da so socialne ugodnosti ekonomske ali kulturne narave, kot so prevozi z javnimi prevoznimi sredstvi s popustom ali subvencionirani obroki v šolah za otroke iz družin z nizkimi dohodki. ( 33 ) Sodišče je že odločilo, da predstavlja pomoč, dodeljena za vzdrževanje in študij za pridobitev dokazil o poklicnih kvalifikacijah, socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68. ( 34 ) Po mojem mnenju to zajema financiranje študija, ki je „horizontalno“ – torej dodeljeno vsakomur v skladu z merili, povezanimi denimo z dohodki ali zaposlitvenim položajem študentov ali njihovih staršev. Menim, da so taki primeri povezani z dostopom do „izobraževanja“ in tudi z ustvarjanjem „socialnih ugodnosti“. To pomeni, da prekrivanja na področju uporabe dveh določb ni mogoče izključiti. Toda če je financiranje dodeljeno omejenemu številu študentov v skladu z merili, povezanimi z njihovimi akademskimi ali drugimi dosežki (kakor se zdi v primeru postopka v glavni stvari), je treba po mojem mnenju to financiranje obravnavati tako, da spada na področje uporabe pojma „izobraževanje“.

48.

Glede na vse zgoraj navedeno je treba pojem „izobraževanje“ v okviru Direktive 2000/43 razlagati široko in tako, da vključuje vidike, povezane z dostopom do izobraževanja, kot je financiranje s štipendijami. Kljub temu pa mora obstajati resnična povezava med financiranjem in izobraževanjem. Štipendija ima tako povezavo, če na primer zajema vpisnine ali šolnine, potne stroške, povezane s tečaji, ki potekajo v drugi državi, ali stroške vzdrževanja, če je cilj dovoliti študentom, da obiskujejo tečaje. ( 35 ) Te vidike mora preveriti nacionalno sodišče.

49.

Zato ugotavljam, da pojem „izobraževanje“ v smislu člena 3(1)(g) Direktive 2000/43 vključuje podeljevanje štipendij, namenjenih spodbujanju raziskovalnih projektov in študija v tujini. Obstoj resnične povezave med zagotovljenim financiranjem in „izobraževanjem“ mora preveriti nacionalno sodišče.

Predlog

50.

Glede na zgornje ugotovitve menim, da bi moralo Sodišče na vprašanje, ki ga je predložilo Bundesgerichtshof (zvezno sodišče, Nemčija), odgovoriti: