SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 29. februarja 2024 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Zračni promet – Uredba (ES) št. 261/2004 – Člen 5(1) in (3) – Člen 7(1) – Plačilo odškodnine letalskim potnikom v primeru odpovedi leta – Narava in podlaga pravice do odškodnine – Prenos terjatve potnikov do letalskega prevoznika na gospodarsko družbo – Pogodbena klavzula, ki tak prenos prepoveduje – Člen 15 – Izključitev odpovedi obveznostim“

V zadevi C‑11/23,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil n.o 1 de Palma de Mallorca (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Palmi de Mallorci, Španija) z odločbo z dne 31. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 12. januarja 2023, v postopku

Eventmedia Soluciones SL

proti

Air Europa Líneas Aéreas SAU,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča, v funkciji sodnika tretjega senata, N. Piçarra, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–

za Eventmedia Soluciones SL R. M. Jiménez Varela, procuradora, in A. M. Martínez Cuadros, abogada,

–

za Air Europa Líneas Aéreas SAU N. de Dorremochea Guiot, procurador, in E. Olea Ballesteros, abogado,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za litovsko vlado S. Grigonis in V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, agenta,

–

za Evropsko komisijo J. L. Buendía Sierra, N. Ruiz García in G. Wilms, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(1)(c) in (3), člena 7(1) in člena 15 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10) ter člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Eventmedia Soluciones SL (v nadaljevanju: Eventmedia), prevzemnico terjatev šestih letalskih potnikov, in družbo Air Europa Líneas Aéreas SAU (v nadaljevanju: Air Europa) zaradi odškodnine zaradi odpovedi leta.

Pravo Unije

Uredba (ES) št. 44/2001

3

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) je v členu 5, točka 1(a), določala:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

1) a)

v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti […].“

Uredba št. 261/2004

4

V uvodnih izjavah 1, 7 in 20 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

„(1)

Ukrepanje Skupnosti na področju zračnega prevoza mora med drugim zagotavljati visoko raven varstva potnikov. Poleg tega je treba na splošno v celoti upoštevati zahteve o varstvu potrošnikov.

[…]

(7)

Za zagotovitev učinkovite uporabe te uredbe mora iz nje izhajajoče obveznosti prevzeti dejanski letalski prevoznik, ki opravlja ali ima namen opraviti let, ne glede na to, ali je lastnik zrakoplova ali let opravlja na podlagi zakupa samega zrakoplova ali zakupa zrakoplova s posadko ali v okviru kakšne druge ureditve.

[…]

(20)

V primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov morajo biti potniki celovito obveščeni o svojih pravicah, da jih lahko učinkovito uveljavljajo.“

5

Člen 1(1)(b) te uredbe določa:

„Ta uredba pod določenimi pogoji, ki so opredeljeni v nadaljnjem besedilu, uvaja minimalne pravice potnikov ob:

[…]

b)

odpovedi njihovega leta […].“

6

Člen 2(b) te uredbe opredeljuje „dejanskega letalskega prevoznika“ kot „letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo“.

7

Člen 3 iste uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 5 določa:

„Ta uredba se uporablja za vse letalske prevoznike, ki opravljajo prevoze potnikov, zajetih v odstavkih 1 in 2. Kadar obveznosti iz te uredbe izvaja dejanski letalski prevoznik, ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom.“

8

Člen 5 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Odpoved leta“, določa:

„1)   V primeru odpovedi leta:

[…]

c)

imajo zadevni potniki pravico do odškodnine, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 7, razen če:

[…]

3.   Dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.

[…]“

9

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Pravica do odškodnine“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:

a)

250 [EUR] za lete do vključno 1500 kilometrov;

b)

400 [EUR] za vse lete znotraj Skupnosti nad 1500 kilometrov in za vse druge lete med 1500 in 3500 kilometri;

c)

600 [EUR] za lete, ki niso zajeti v točkah (a) ali (b).“

10

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Izključitev odpovedi obveznostim“, določa:

„1.   Obveznosti do potnikov na podlagi te uredbe ni mogoče omejiti ali se jim odpovedati z odstopanjem ali z restriktivno klavzulo v pogodbi o prevozu.

2.   Če se takšno odstopanje ali restriktivna klavzula vseeno uporabi za potnika, ali če potnik ni pravilno obveščen o svojih pravicah in zaradi tega sprejme odškodnino, ki je nižja od predvidene s to uredbo, ima ta potnik pravico sprožiti potrebne postopke pri pristojnih sodiščih ali organih za pridobitev dodatne odškodnine.“

Direktiva 93/13

11

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

12

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13

Šest letalskih potnikov, na katere se nanaša odpoved leta z letališča Viru Viru de Santa Cruz (Bolivija) v Madrid (Španija), načrtovanega za 24. marec 2022, je preneslo svoje odškodninske terjatve do družbe Air Europa na Eventmedio, gospodarsko družbo.

14

Družba Eventmedia je nato na podlagi Uredbe št. 261/2004 pri Juzgado de lo Mercantil n.o 1 de Palma de Mallorca (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Palmi de Mallorci, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo proti družbi Air Europa za pridobitev odškodnine v višini 600 EUR za vsakega od teh potnikov.

15

Družba Air Europa pred tem sodiščem izpodbija procesno upravičenje družbe Eventmedia. Po njenem mnenju odstop terjatve ni bil pravno veljaven, ker je bila kršena prepoved prenosa pravic, ki jih ima potnik, in je določena v klavzuli 15.1 njegovih splošnih prevoznih pogojev (v nadaljevanju: zadevna klavzula). V skladu s to klavzulo sta „odgovornost družbe Air Europa in katerega koli prevoznika v skladu s členom 1 [določena] s prevoznimi pogoji prevoznika, ki je izdal vozovnico, če ni določeno drugače. Pravice, ki pripadajo potniku, so zelo osebne narave in prenos teh pravic ni dovoljen.“

16

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko letalski potnik v skladu s španskim pravom sodno uveljavlja svojo pravico do odškodnine proti dejanskemu letalskemu prevozniku, določenemu z Uredbo št. 261/2004, v okviru tako imenovanega „poenostavljenega“ postopka, ne da bi ga moral zastopati odvetnik. V praksi naj bi letalski potniki to možnost redko izkoristili zaradi obrambe s strani večine letalskih prevoznikov in zapletenosti postopkovnih pravil. Poleg tega naj bi letalski potnik pooblaščencu lahko podelil pooblastilo za zastopanje, da bi se ta spustil v postopek pred sodiščem v njegovem imenu in za njegov račun.

17

Nazadnje, letalski potnik bi lahko v skladu s španskim pravom odstopil svojo terjatev do letalskega prevoznika, zlasti subjektu, ki je specializiran za zahtevke, vložene na podlagi Uredbe št. 261/2004. V takem primeru bi se ta subjekt spustil v postopek v svojem imenu in za svoj račun, tako da bi branil svoj interes kot prevzemnik terjatve.

18

Predložitveno sodišče pa ugotavlja, da zadevna klavzula to možnost letalskih potnikov, da prenesejo svoje pravice, omejuje. Zato se sprašuje o združljivosti takšne klavzule s pravom Unije.

19

Najprej, to sodišče meni, da je treba ugotoviti, ali klavzula iz splošnih pogojev pogodbe o prevozu, ki prepoveduje prenos pravic letalskega potnika, pomeni omejitev obveznosti do letalskih potnikov, ki spada na področje uporabe člena 15 Uredbe. Če bi bilo tako, bi bila zadevna klavzula nična po samem zakonu, ker bi bila v nasprotju z zavezujočim pravilom ali prepovedjo v smislu španskega prava.

20

Dalje, navedeno sodišče meni, da je v okviru različnih pristopov španskih sodišč nujno, da se določi narava pravice do odškodnine, ki je določena v členu 5 in členu 7(1) Uredbe št. 261/2004. V zvezi s tem bi bilo mogoče iz sodb z dne 7. marca 2018, flightright in drugi (C‑274/16, C‑447/16 in C‑448/16, EU:C:2018:160, točka 63), in z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia (C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 49), sklepati, da gre za pogodbeno pravico. Nasprotno pa naj bi bilo na podlagi okoliščine – da člen 5 Uredbe št. 261/2004 v povezavi z uvodno izjavo 7 in členom 2(b) te uredbe določa odgovornost dejanskega letalskega prevoznika, tudi če ni sklenil pogodbe z letalskim potnikom – mogoče sklepati, da ima letalski potnik pravico do odškodnine neposredno na podlagi te uredbe.

21

Podredno, če člen 15 Uredbe št. 261/2004 ne nasprotuje klavzuli o prepovedi prenosa pravic letalskih potnikov ali če ima pravica do odškodnine, ki je določena s to uredbo, pogodbeno podlago, se nacionalno sodišče nazadnje sprašuje o razlagi Direktive 93/13. V zvezi s tem sprašuje, ali in – odvisno od primera – pod katerimi pogoji lahko v postopku med dvema prodajalcema ali ponudnikoma po uradni dolžnosti ugotovi, da je pogoj iz pogodbe, sklenjene med enim od teh prodajalcev ali ponudnikov in potrošnikom, ki je svoje pravice prenesel na drugega prodajalca ali ponudnika, nepošten.

22

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil n.o 1 de Palma de Mallorca (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Palmi de Mallorci) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1)

Ali je mogoče vključitev klavzule, kakršna je [zadevna klavzula], v pogodbo o letalskem prevozu šteti za nedopustno odstopanje v smislu člena 15 [Uredbe št. 261/2004], ker naj bi omejevala obveznosti prevoznika s tem, da omejuje možnost potnikov, da se njihova pravica do odškodnine zaradi odpovedi leta uresniči s prenosom terjatve?

2)

Ali je mogoče člen 7(1) v povezavi s členom 5(1)(c) in (3) [Uredbe št. 261/2004] razlagati tako, da bi plačilo odškodnine zaradi odpovedi leta, ki je naložena dejanskemu letalskemu prevozniku, pomenilo obveznost, ki jo določa ta uredba, ne glede na obstoj pogodbe o prevozu, sklenjeno s potnikom in krivdno neizpolnitev pogodbenih obveznosti letalskega prevoznika?

[…]

3)

[Podredno, v primeru, da se šteje, da navedena klavzula ne pomeni nedopustnega odstopanja v skladu s členom 15 Uredbe št. 261/2004, ali da se ugotovi, da je pravica do odškodnine pogodbene narave,] ali je treba člena 6(1) in 7(1) Direktive [93/13], razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi v zvezi z zahtevkom glede pravice do odškodnine zaradi odpovedi leta, določenim v členu 7(1) [Uredbe št. 261/2004], po uradni dolžnosti opraviti nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogoja, vključenega v pogodbo o prevozu, ki potniku ne dovoljuje prenosa njegovih pravic, če zahtevek vloži prevzemnik, ki za razliko od prenositelja nima statusa potrošnika in uporabnika?

4)

Če je primerno opraviti nadzor po uradni dolžnosti, ali je mogoče dolžnost obveščanja potrošnika in ugotavljanja, ali uveljavlja nepoštenost pogoja ali pa z njim soglaša, opustiti ob upoštevanju konkludentnega ravnanja, da je svojo terjatev prenesel v nasprotju z morebitno nepoštenim pogojem, ki ne dopušča prenosa terjatve?“

Vprašanja za predhodno odločanje

Drugo vprašanje

23

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba določbe člena 5(1)(c) in (3) v povezavi s členom 7(1) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da pravica letalskih potnikov do odškodnine v primeru odpovedi leta, kot izhaja iz teh določb, ki jo mora plačati dejanski letalski prevoznik, in s tem povezana obveznost tega prevoznika, da to odškodnino plača, izhajata iz te uredbe, oziroma tako, da ta pravica in ta obveznost temeljita na pogodbi, ki bi bila, glede na okoliščine primera, sklenjena med tem prevoznikom in zadevnim letalskim potnikom, ali celo na tem, da navedeni prevoznik krivdno ne izpolni take pogodbe.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le izraze iz te določbe glede na njihov običajen pomen v vsakdanjem jeziku, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 11. maja 2017, Krijgsman,C‑302/16, EU:C:2017:359, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 29. septembra 2022, LOT (Odškodnina, ki jo naloži upravni organ), C‑597/20, EU:C:2022:735, točka 21).

25

Člen 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 določa, da imajo zadevni potniki v primeru odpovedi leta pravico do odškodnine, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 7 te uredbe, razen če niso o odpovedi leta obveščeni pod pogoji, določenimi v tej prvi določbi (sodba z dne 21. decembra 2021, Airhelp,C‑263/20, EU:C:2021:1039, točka 49). V odstavku 3 tega člena so določeni pogoji, pod katerimi dejanskemu letalskemu prevozniku ni treba plačati te odškodnine, če so za odpoved leta krive izredne razmere (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin-Hermann,C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 20).

26

V členu 7(1) te uredbe je pavšalno določen znesek odškodnine, do katere je letalski potnik upravičen, kadar je v navedeni uredbi napoteno na to določbo.

27

Glede na besedilo teh določb in v skladu s sodno prakso Sodišča je pravica do standardizirane in pavšalno izračunane odškodnine, ki jo mora plačati dejanski letalski prevoznik, med bistvenimi pravicami, ki jih Uredba št. 261/2004 podeljuje letalskim potnikom (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 37).

28

Iz tega sledi, da v primeru odpovedi leta pravica letalskih potnikov do odškodnine iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 in s tem povezana obveznost dejanskega letalskega prevoznika, da plača odškodnino, določeno v členu 7(1) te uredbe, izhajata neposredno iz tega člena. Za to pravico in to obveznost zato ni mogoče šteti, da temeljita na pogodbi, ki bi bila glede na okoliščine primera sklenjena med zadevnim letalskim potnikom in zadevnim dejanskim letalskim prevoznikom, niti a fortiori na tem, da je zadnjenavedeni napačno izpolnil tako pogodbo.

29

To razlago potrjujeta sobesedilo člena 5(1)(c) in (3) in člena 7(1) Uredbe št. 261/2004 ter cilj te uredbe.

30

Na prvem mestu, v zvezi s tem okvirom je treba, na eni strani, poudariti, da Uredba št. 261/2004 v skladu s svojim členom 1(1)(b) „uvaja“ minimalne pravice letalskih potnikov v primeru odpovedi njihovega leta pod pogoji, ki jih določa.

31

Na drugi strani, iz povezane razlage določb člena 2(b) in člena 3(5) Uredbe št. 261/2004 izhaja, da se lahko potnik, katerega let je odpovedan ali ima zamudo, sklicuje na to uredbo proti dejanskemu letalskemu prevozniku, tudi če ta potnik in ta prevoznik med seboj nista sklenila pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točke od 27 do 29).

32

Te določbe tako potrjujejo razlago, v skladu s katero pravica do odškodnine, ki jo imajo letalski potniki v primeru odpovedi njihovega leta in je določena v členih 5 in 7 Uredbe št. 261/2004, izhaja neposredno iz te uredbe.

33

Na drugem mestu, cilj Uredbe št. 261/2004 je, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 1, zagotavljanje visoke ravni varstva letalskih potnikov, tako da je treba pravice, ki so jim priznane, razlagati široko (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2012, Rodríguez Cachafeiro in Martínez-Reboredo Varela-Villamor, C‑321/11, EU:C:2012:609, točka 25, in z dne 30. aprila 2020, Blue Air – Airline Management Solutions, C‑584/18, EU:C:2020:324, točka 93).

34

Razlaga določb člena 5(1)(c) v povezavi s členom 7(1) Uredbe št. 261/2004, navedena v točki 28 te sodbe, pa je v skladu s tem ciljem, ker zagotavlja, da ima vsak letalski potnik, ki ga zadeva odpoved leta, pravico do odškodnine pod pogoji, določenimi v teh določbah, ne glede na to, ali je z dejanskim letalskim prevoznikom sklenil pogodbo o prevozu ali ne.

35

Navedena razlaga poleg tega nikakor ni nezdružljiva s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero tožbe v zvezi s pravico do odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004 spadajo med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 2018, flightright in drugi, C‑274/16, C‑447/16 in C‑448/16, EU:C:2018:160, točke od 63 do 65, in z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točka 49). Sodišče je namreč s to sodno prakso, ki se nanaša na sodno pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah, želelo zagotoviti enotno uporabo pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe s tem, da je razsodilo, da za to, da bi bila zajeta s tem pojmom, ni pomembno, da letalski potnik pogodbe o prevozu ni sklenil neposredno z zadevnim dejanskim letalskim prevoznikom, temveč z drugim ponudnikom storitev, kot je potovalna agencija. Kot sta trdili španska vlada in Evropska komisija, namen navedene sodne prakse ni vplivati na samo podlago pravice do odškodnine iz Uredbe št. 261/2004.

36

V zvezi s tem je treba poudariti, da se s tožbo, katere podlaga je pogodbena, lahko zahteva uveljavljanje zahtevka na podlagi določb zadevne pogodbe kot take ali pravnih pravil, ki se uporabljajo na podlagi te pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Wikingerhof,C‑59/19, EU:C:2020:950, točka 32 in navedena sodna praksa). V zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, je predmet odškodninske tožbe letalskega potnika ali družbe pridobiteljice terjatve do nadomestila potnika, proti dejanskemu letalskemu prevozniku, sicer nujno obstoj pogodbe, bodisi s tem letalskim prevoznikom bodisi z drugim ponudnikom (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Primera Air Scandinavia,C‑215/18, EU:C:2020:235, točke od 50 do 52), vendar pravica do odškodnine, ki jo lahko ta potnik ali ta družba pridobiteljica uveljavlja v okviru te tožbe, zlasti v primeru odpovedi leta, izhaja neposredno iz določb člena 5(1)(c) v povezavi s členom 7(1) Uredbe št. 261/2004, kot je razvidno iz točk 28 in 32 te sodbe.

37

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba določbe člena 5(1)(c) in (3) v povezavi s členom 7(1) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da v primeru odpovedi leta pravica letalskih potnikov do odškodnine, določene v teh določbah, ki jo mora plačati dejanski letalski prevoznik, in s tem povezana obveznost slednjega do plačila te odškodnine, izhajata neposredno iz te uredbe.

Prvo vprašanje

38

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v pogodbo o prevozu vključi pogoj o prepovedi prenosa pravic, ki jih ima letalski potnik v razmerju do dejanskega letalskega prevoznika na podlagi določb te uredbe.

39

Člen 15 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Izključitev odpovedi obveznostim“, v odstavku 1 določa, da obveznosti do potnikov na podlagi te uredbe ni mogoče omejiti ali se jim odpovedati zlasti z odstopanjem ali z restriktivno klavzulo v pogodbi o prevozu.

40

V skladu s to določbo, in ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje, obveznosti dejanskega letalskega prevoznika, da plača odškodnino iz člena 7(1) te uredbe v primeru odpovedi leta, ni mogoče pogodbeno omejiti ali se ji odpovedati.

41

V zvezi s tem je treba dodati, da je glede na cilj visoke ravni varstva letalskih potnikov, na katerem temelji zlasti člen 15 Uredbe št. 261/2004, in široko razlago, ki jo je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 33 te sodbe, uporabiti za pravice, podeljene tem potnikom, treba to določbo v delu, v katerem določa nedopustnost odstopanj od teh pravic, prav tako razlagati široko (glej po analogiji sodbo z dne 30. aprila 2020, Blue Air – Airline Management Solutions, C‑584/18, EU:C:2020:324, točka 102).

42

Tako je treba ob upoštevanju uporabe prislova „zlasti“ v navedeni določbi in glede na ta cilj za nedopustne šteti ne le odstopanja, ki jih vsebuje pogodba o prevozu, to je vzajemni akt, ki ga je sklenil letalski potnik, ampak tudi – in a fortiori – odstopanja, ki naj bi bila vsebovana v drugih dokumentih, ki jih enostransko sestavi dejanski letalski prevoznik in na katere bi se ta nameraval sklicevati v zvezi z zadevnimi letalskimi potniki (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2020, Blue Air – Airline Management Solutions, C‑584/18, EU:C:2020:324, točka 102). Isto določbo je tako mogoče uporabiti za odstopanja, ki so navedena v splošnih pogojih prevoza.

43

Poleg tega je treba glede na navedeni cilj – in da bi se zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravice letalskih potnikov do odškodnine – za nedopustne v smislu člena 15 Uredbe št. 261/2004 šteti ne le odstopanja ali omejitve, ki se neposredno nanašajo na to pravico kot tako, ampak tudi tista odstopanja ali omejitve, ki v škodo teh potnikov omejujejo podrobna pravila za izvajanje navedene pravice glede na veljavne zakonske določbe.

44

Za zagotovitev visoke ravni varstva letalskih potnikov in za to, da se slednjim omogoči učinkovito uveljavljanje njihovih pravic v skladu s ciljem, navedenim v uvodni izjavi 20 Uredbe št. 261/2004, je treba potniku, na katerega se nanaša odpoved leta, zagotoviti svobodo izbire najučinkovitejšega načina za obrambo njegove pravice, zlasti tako, da se lahko odloči, da se bo neposredno obrnil na dejanskega letalskega prevoznika, vložil tožbo pri pristojnih sodiščih ali, če je to določeno v upoštevnem nacionalnem pravu, odstopil svojo terjatev tretji osebi, da bi si prihranil težave in stroške, ki bi ga lahko odvrnili od tega, da bi zoper tega prevoznika – zaradi omejene finančne koristi – osebno vložil tožbo.

45

Iz tega sledi, da pogoj iz splošnih pogojev pogodbe o prevozu, ki prepoveduje odstop pravic letalskega potnika v razmerju do dejanskega letalskega prevoznika, pomeni nedopustno odstopanje v smislu člena 15 Uredbe št. 261/2004.

46

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v pogodbo o prevozu vključi pogoj o prepovedi prenosa pravic, ki jih ima letalski potnik v razmerju do dejanskega letalskega prevoznika v skladu z določbami te uredbe.

Tretje in četrto vprašanje

47

Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

48

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

 

1.

Določbe člena 5(1)(c) in (3) ter člena 7(1) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91

je treba razlagati tako, da

v primeru odpovedi leta pravica letalskih potnikov do odškodnine, določene v teh določbah, ki jo mora plačati dejanski letalski prevoznik, in s tem povezana obveznost slednjega do plačila te odškodnine, izhajata neposredno iz te uredbe.

 

2.

Člen 15 Uredbe št. 261/2004

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da se v pogodbo o prevozu vključi pogoj o prepovedi prenosa pravic, ki jih ima letalski potnik v razmerju do dejanskega letalskega prevoznika v skladu z določbami te uredbe.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: španščina.