1.

(Nekdanji) ( 2 ) uradnik Generalnega sekretariata Sveta s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2024, AL/Komisija. ( 3 )

2.

Z izpodbijano sodbo je bila potrjena odločba Evropske komisije ( 4 ), s katero je bila naložena izterjava nekaterih plačil, ki so bila pritožniku izplačana iz naslova družinskih dodatkov.

3.

Sodišče je izoblikovalo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba zakonitost akta, ki posega v položaj in ki se izpodbija v okviru ničnostne tožbe, načeloma presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob njegovem sprejetju.

4.

Zdaj je treba ugotoviti, ali je Splošno sodišče izkrivilo dejstva s tem, da ni upoštevalo retroaktivnih učinkov pravnomočne nacionalne sodbe, ki je bila pravilno vložena v spis in izdana po sprejetju akta, ki posega v položaj, vendar pred koncem pisnega postopka v okviru ničnostne tožbe.

I.

Pravni okvir. Kadrovski predpisi ( 5 )

5.

Člen 85 določa:

II.

Dejansko stanje

6.

Dejansko stanje spora je podrobno predstavljeno v točkah od 2 do 13 izpodbijane sodbe. Navedel bom le tiste, ki so upoštevne za te sklepne predloge.

7.

AL je bil za uradnika imenovan 1. decembra 2007 in razporejen v Generalni sekretariat Sveta v Belgiji.

8.

Pristojni romunski organ je 28. julija 2010 odločil o namestitvi dveh otrok v rejništvo pri AL. ( 6 ) Izdano je bilo dovoljenje za njuno selitev v Belgijo, da bi živela pri AL in njegovi ženi.

9.

AL je na podlagi člena 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom zaprosil za dodelitev otroškega dodatka za vzdrževanega otroka, ki mu je bil dodeljen in se je izplačeval od 1. avgusta 2010 do 31. julija 2013. ( 7 ) V utemeljitev svoje prošnje je predložil konzularne dokumente, enakovredne dovoljenju staršev.

10.

Komisija za varstvo otrok je 30. januarja 2013 na podlagi skupne vloge, ki so jo 16. oktobra 2012 vložili AL in starši otrok, izdala odločbi o prenehanju rejništva. ( 8 )

11.

Iz spisa je razvidno, da ti nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013, ki sta bili izdani brez navzočnosti prosilcev, nikoli nista bili vročeni AL. ( 9 )

12.

Komisija je 22. marca 2021 na podlagi ugotovitev preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ki se je začela leta 2016, na podlagi Sklepa (EU) 2019/792 ( 10 ) v skladu s členom 85 Kadrovskih predpisov ( 11 ) odredila izterjavo (poleg drugih dodatkov) dodatkov, ki so bili AL neupravičeno izplačani za oba otroka, za obdobje od 1. avgusta 2010 do 31. julija 2013.

13.

AL se je odzval z uporabo dveh pravnih sredstev:

–

AL in starši otrok so 16. marca 2021 pri Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta, Romunija) vložili tožbo za razglasitev ničnosti nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013. ( 12 ) Trdili so, da sta v nasprotju z največjo koristjo otrok, da jim nista bili vročeni in da so bile storjene še druge formalne napake;

–

zoper odločbo z dne 22. marca 2021 je vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

14.

Rezultat teh dveh pravnih sredstev je bil naslednji:

–

Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta) je v zvezi z izpodbijanjem nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 pred romunskimi organi s sodbo z dne 16. maja 2022 ( 13 ) ugotovilo njuno absolutno ničnost z retroaktivnim učinkom. Sodba je postala pravnomočna 16. avgusta 2022; ( 14 )

–

kar zadeva upravno pritožbo pri Komisiji, ji je OI 22. oktobra 2021 delno ugodil, tako da je: (a) ponovno dodelil dodatek za obdobje od 1. avgusta 2010 do 29. januarja 2013 in (b) odredil izterjavo dodatkov, ki so bili neupravičeno izplačani po sprejetju nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013, za obdobje šestih mesecev za enega od otrok in za dva meseca v zvezi z drugim ( 15 ). Čeprav je bil OI pri Komisiji pravočasno obveščen o obstoju postopka pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta), je zavrnil njegovo upoštevnost za odločitev o pritožbi. ( 16 )

III.

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

15.

AL je 21. januarja 2022 pri Splošnem sodišču vložil tožbo za razglasitev ničnosti odločbe z dne 22. oktobra 2021.

16.

V utemeljitev tožbe je navedel pet razlogov za razglasitev ničnosti. Četrti se je nanašal na kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov in na napako pri presoji v zvezi z dodatkom, izplačanim za oba otroka za obdobje po sprejetju nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 do izteka roka, za katerega je bil dodeljen (od 1. februarja do 31. julija 2013).

17.

AL je v okviru tega razloga za razglasitev ničnosti:

–

ponovil, da ni bil seznanjen z nacionalnima odločbama z dne 30. januarja 2013 in da torej ni imel namena, da bi upravo namerno zavedel glede datuma izteka obdobja rejništva; ( 17 )

–

opozoril na obstoj postopka izpodbijanja, ki je potekal pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta); ( 18 )

–

trdil, da nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013 ne vplivata na veljavnost konzularnih dokumentov, ki po njegovem mnenju upravičujejo dodelitev otroškega dodatka za vzdrževanega otroka.

18.

AL je v poznejši repliki, vloženi 30. avgusta 2022, Splošno sodišče obvestil o izidu postopka pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta) in mu posredoval izvod sodbe z dne 16. maja 2022.

19.

Komisija je v dupliki trdila, da sodba z dne 16. maja 2022 ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, saj jo je treba presojati izključno glede na elemente, ki so obstajali ob njenem sprejetju. ( 19 )

20.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi:

–

v odgovor na četrti razlog za razglasitev ničnosti presodilo, da je uprava lahko upravičeno menila, da jo je AL namerno zavedel, ker je ni obvestil o prenehanju rejništva s 1. februarjem 2013; ( 20 )

–

ugotovilo, da „dejstvo, da pred romunskimi sodišči poteka postopek na podlagi tožbe zoper odločbo, s katero je rejništvo prenehalo, ni upoštevno za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov, saj je ta odločba dejansko imela pravne učinke od januarja 2013“; ( 21 )

–

presodilo, da OI ni storil napake pri presoji s tem, ko je na podlagi sprejetja nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 zahteval vračilo izplačanih nadomestil. Čeprav so bili ti dodatki dodeljeni in ohranjeni na podlagi konzularnih dokumentov, iz katerih je bilo razvidno, da bosta otroka živela s pritožnikom, naj bi bili stroški njunega preživljanja tisti, ki naj bi upravičevali dodelitev teh dodatkov. ( 22 )

21.

Splošno sodišče je zato četrti tožbeni razlog iz ničnostne tožbe zavrnilo kot neutemeljen.

IV.

Postopek pred Sodiščem

22.

AL v pritožbi, vloženi 19. decembra 2024, Sodišču predlaga, naj:

–

izpodbijano sodbo razveljavi;

–

za nično razglasi odločbo z dne 22. oktobra 2021 v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 22. marca 2021;

–

pritožniku dopusti, da navede nove povezane tožbene predloge, če se ugotovijo novi dejanski ali pravni elementi;

–

po uradni dolžnosti preizkusi kateri koli drug razlog v javnem interesu, za katerega meni, da je ustrezen;

–

Komisiji naloži, naj nosi svoje stroške in stroške pritožnika.

23.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

–

pritožbo zavrne;

–

pritožniku naloži plačilo stroškov.

V.

Drugi pritožbeni razlog

24.

AL v pritožbi navaja tri pritožbene razloge za razveljavitev izpodbijane sodbe, od katerih bom, kot sem že navedel, obravnaval le drugega. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

A.

Trditve AL in Komisije

25.

V prvem delu drugega pritožbenega razloga AL Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dejstva s tem, da je razsodilo (točka 100 izpodbijane sodbe), da pred romunskimi sodišči „poteka postopek na podlagi tožbe“ zoper nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013, čeprav je bil ta tožbeni postopek dejansko zaključen s sodbo z dne 16. maja 2022, ki je bila v postopek vključena v repliki.

26.

V drugem delu drugega pritožbenega razloga AL trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je po sodbi z dne 16. maja 2022 ugotovilo (točka 100 izpodbijane sodbe), da sta imeli nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013 pravne učinke od januarja 2013.

27.

V tretjem delu drugega pritožbenega razloga AL trdi, da Splošno sodišče ni spoštovalo pravila vzporednosti procesnih zahtev s tem, da je ugotovilo (točka 101 izpodbijane sodbe), da OI ni storil napake pri presoji s tem, ko je na podlagi nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 odredil povračilo izplačanih nadomestil.

28.

Komisija pritožbenemu razlogu nasprotuje in ponavlja, da mora Splošno sodišče pri presoji zakonitosti akta, ki posega v položaj, izhajati iz trenutka, ko je OI sprejel izpodbijani akt, to je 22. oktobra 2021. Na ta dan je postopek pred Tribunalul București (sodišče okrožja Bukarešta) še vedno potekal.

29.

Podobno Komisija poudarja, da 22. oktobra 2021 še ni bila razglašena ničnost ex tunc nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013.

30.

Nazadnje, Komisija zavrača tretji del drugega pritožbenega razloga, ker je nejasen in nezadostno utemeljen.

B.

Presoja

1.

Uvodne ugotovitve

31.

Prvi in drugi del drugega pritožbenega razloga sta tesno povezana. Čeprav sta vidika različna, se Splošnemu sodišču v obeh delih očita, da ni upoštevalo: (a) končanja postopka za razglasitev ničnosti pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta) in (b) posledic sodbe z dne 16. maja 2022 za pravne učinke nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013.

32.

Uvodoma naj spomnim, da je bila s (pravnomočno) sodbo z dne 16. maja 2022 razglašena ničnost nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 ab origine. Ti odločbi torej nikoli nista imeli pravnega učinka. Zlasti z njima, pravno gledano, ni bil ukinjen ukrep namestitve v rejniško družino, ki je veljal leta 2013.

33.

AL je do 31. julija 2013 prejemal otroški dodatek za vzdrževanega otroka. Zato bi bilo treba v obdobju, v katerem je prejemal ta dodatek, šteti, da je ukrep namestitve v rejniško družino, uveden s sklepom z dne 28. julija 2010, veljaven in ima pravni učinek: otroka je bilo mogoče enačiti z vzdrževanimi otroki iz člena 2(2), zadnji odstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

34.

Za namene uporabe člena 85 Kadrovskih predpisov torej niso obstajali niti zneski, ki so bili neupravičeno izplačani iz naslova otroškega dodatka za vzdrževanega otroka, ( 23 ) niti očiten namen, da se „namerno zavede upravo“ glede datuma odprave ukrepa namestitve v rejniško družino.

35.

V tem okviru ima očitek AL zoper točko 100 izpodbijane sodbe dva vidika:

–

v zvezi z ugotovitvijo, da je postopek na podlagi tožbe za razglasitev ničnosti nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 še vedno potekal, AL izrecno zatrjuje „znatno izkrivljanje dejstev“; ( 24 )

–

kar zadeva učinke nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 od njune pravnomočnosti, AL izpodbija razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi s sodbo, s katero sta bili odločbi razglašeni za nični.

2.

Prvi del drugega pritožbenega razloga

36.

Kot sem že navedel, AL Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dejstva s tem, da je ugotovilo, da postopek na podlagi tožbe za razglasitev ničnosti nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 pri romunskem sodišču še vedno poteka, čeprav je bil dejansko že končan. Poleg tega mu očita, da ni upoštevalo (pravnomočne) sodbe z dne 16. maja 2022, s katero je bila ta ničnostna tožba končana.

37.

Kar zadeva pritožbeni razlog glede „izredne narave“ izkrivljanja, ( 25 ) je treba izkrivljanje dejstev razlagati ozko. Za njegovo ugotovitev morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

–

pritožnik mora „natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju povzročile, da je to sodišče izkrivilo dokaze“; ( 26 )

–

napaka, ki jo je storilo Splošno sodišče, mora imeti za posledico vsebinsko nepravilnost njegovih ugotovitev, ki očitno izhaja iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva; ( 27 )

–

izkrivljanje dejstev, če je dokazano, mora biti tako, da vpliva na utemeljenost izpodbijane sodbe ( 28 ).

38.

V zvezi s prvim pogojem menim, da je AL izpolnil obveznost utemeljitve in dokazovanja svoje trditve: natančno je opredelil domnevno izkrivljeno dejstvo in napako pri presoji, ki izhaja iz njegovega izkrivljanja. ( 29 )

39.

V zvezi s tretjim pogojem menim, da je vpliv sodbe z dne 16. maja 2022, s katero sta bili nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013 razglašeni za nični ab origine, nesporen. Kot sem že navedel, ti po mnenju romunskega sodišča nikoli nista imeli pravnih učinkov, kar neposredno vpliva na „veljavno podlago“ izpodbijane sodbe.

40.

Presoja drugega pogoja pa je težavnejša zaradi trenutka, ko je bila razglašena sodba z dne 16. maja 2022. Ta sodba je bila izrečena po sprejetju izpodbijane odločbe, vendar pred koncem pisnega postopka v zvezi z ničnostno tožbo, ki je potekal pred Splošnim sodiščem.

41.

V zvezi s tem naj poudarim dva upoštevna vidika.

42.

Prvič, ni sporno, da je AL Splošnemu sodišču predložil sodbo z dne 16. maja 2022, ki jo je priložil svoji repliki skupaj s prevodom v jezik postopka.

43.

Prav tako ni sporno, da Splošno sodišče ni upoštevalo obstoja sodbe z dne 16. maja 2022 in njenih pravnih učinkov na nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013.

44.

Strinjam se s stališčem generalnega pravobranilca P. Mengozzija: do izkrivljanja dejstev lahko pride, če „gre […] za očitno nepravilno ugotovitev glede vsebine dokazov, ki so bili upoštevani, ali […] za neupoštevanje ali izbiro dokazov, ki ustvarja očitno varljivo in napačno podobo stvarnosti“. ( 30 )

45.

Izkrivljanje dejstev je torej podano, če pride do neupravičenega ali samovoljnega neupoštevanja ali izbire dokazov.

46.

Komisija trdi, da v obravnavani zadevi neupoštevanje ni bilo le upravičeno, ampak je bilo zahtevano v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi s trenutkom, v katerem je treba presojati zakonitost izpodbijanega akta, ob upoštevanju dejanskih in pravnih elementov, ki so obstajali ob njegovem sprejetju. ( 31 )

47.

Iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, menim, da te trditve v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti.

a)

Elementi, ki „so obstajali“ na dan sprejetja izpodbijane odločbe

48.

Ali bi moralo Splošno sodišče svojo presojo opreti le na elemente, ki so obstajali 22. oktobra 2021 ( 32 ), ko je uprava sprejela izpodbijano odločbo?

49.

Menim, da tako Komisija (v odgovoru na tožbo) kot Splošno sodišče (v izpodbijani sodbi) zagovarjata napačno stališče, ko ugotavljata, kateri dejanski in pravni elementi „so obstajali“ na ta datum. Oba se opirata na povsem materialno razumevanje upoštevnih dejavnikov, na podlagi katerega:

–

sta 22. oktobra 2021 dejansko „obstajali“ (v smislu, da sta bili sprejeti) nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013, katerih (navidezni) pravni učinki so bili prenehanje ukrepa namestitve v rejniško družino;

–

nasprotno pa 22. oktobra 2021 sodba z dne 16. maja 2022 še ni „obstajala“. Zato naj bi bilo pravilno trditi, da postopek na podlagi ničnostne tožbe pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta) še poteka.

50.

Vendar se s tem pristopom zaobide temeljna težava, ki se je pojavila v tej zadevi, in sicer preučitev retroaktivnega in zgolj ugotovitvenega učinka sodbe z dne 16. maja 2022, skupaj z njeno pravnomočnostjo.

51.

Sodba z dne 16. maja 2022 je Splošnemu sodišču preprečevala, da bi nacionalnima odločbama z dne 30. januarja 2013, ki sta neveljavni de iure, priznalo polni učinek za opredelitev dejanskega in pravnega okvira.

52.

Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo tega elementa (to pomeni ni priznalo, da 22. oktobra 2021 nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 ni bilo mogoče sprejeti kot veljavnih), ni upoštevalo retroaktivnega učinka sodbe z dne 16. maja 2022. ( 33 ) Tako je izkrivilo bistveno dejstvo spora, in sicer položaj otrok v razmerju do AL, in razumevanje romunskega prava, ki se ratione temporis uporablja za dejansko stanje.

53.

Pri ugotavljanju izkrivljanja dejstev ni pomembno, da je ničnost nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 izhajala iz pravnomočne sodbe, izdane po sprejetju izpodbijane odločbe, če – kot v obravnavani zadevi – iz besedila te sodbe izhaja, da njeni pravni učinki veljajo retroaktivno za obdobje pred tem.

54.

S sodbo z dne 16. maja 2022 je bil, ponavljam, spremenjen položaj, ki je „obstajal“ januarja 2013, s tem da je bila v njej nedvoumno razglašena absolutna ničnost nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 za nazaj. Ti odločbi sta bili radikalno (ex tunc) odstranjeni iz romunskega pravnega reda.

55.

Poleg tega sodba z dne 16. maja 2022 ni imela samostojnega konstitutivnega učinka: z njo je bila zgolj „ugotovljena“ napaka v nacionalnih odločbah z dne 30. januarja 2013 od njune izdaje. ( 34 ) Romunsko sodišče je z razglasitvijo ničnosti teh nacionalnih odločb ponovno vzpostavilo prejšnji pravni položaj, kakršen je bil pred njuno izdajo (položaj, opredeljen v sklepu z dne 28. julija 2010). ( 35 )

56.

Skratka, sodba z dne 16. maja 2022 je bila končni (in pravnomočni) odgovor romunskega sodišča na tožbo zoper veljavnost nacionalnega akta, za katerega Splošno sodišče ni pristojno. To bi moralo sprejeti presoje romunskega sodišča in priznati pravnomočnost te sodbe. ( 36 )

57.

Naj ponovim, da bi bilo treba glede na vsebino sodbe z dne 16. maja 2022 položaj, ki je obstajal 22. oktobra 2021, presojati tako, da rejništvo, ki je bilo 22. oktobra 2021 ohranjeno, z nacionalnima odločbama z dne 30. januarja 2013 de iure ni bilo spremenjeno.

58.

Za dosego praga izkrivljanja dejstev je potrebno, da je Splošno sodišče „očitno prekoračilo meje razumne presoje“ dokazov v spisu. ( 37 ) Razlaga, ki jo predlaga stranka, ki se nanjo sklicuje, mora biti edina, ki jo je mogoče dati listinam v spisu. Drugačna presoja teh dokumentov s strani Splošnega sodišča mora razkriti izkrivljanje njihove vsebine v smislu, da „je v očitnem nasprotju z njihovo vsebino“. ( 38 )

59.

Menim, da gre v obravnavani zadevi za tak primer.

60.

Besedilo sodbe z dne 16. maja 2022 ne dopušča nobene druge razlage kot je tista, ki temelji na ničnosti nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013 ab origine in ex tunc. ( 39 ) Razlaga te sodbe ne podpira rekonstrukcije dejanskega stanja iz točke 100 izpodbijane sodbe.

61.

Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva v zvezi s stanjem tožbe pred Tribunalul Bucureşti (sodišče okrožja Bukarešta) in upoštevnostjo sodbe z dne 16. maja 2022 kot ključnega dejavnika za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov.

62.

Logično je, da uprava ob sprejetju izpodbijane odločbe (22. oktobra 2021) ni vedela za obstoj sodbe z dne 16. maja 2022 in za absolutno ničnost nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013. Vendar ta nevednost, kot bom pojasnil v nadaljevanju, ne vpliva na to, kar sem pravkar navedel.

b)

Zahteva, da mora biti uprava predhodno seznanjena z elementi, ki „obstajajo“ na dan sprejetja izpodbijane odločbe

63.

Abstraktno bi bilo mogoče trditi, da morajo elementi, na katerih temelji presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ne le „obstajati“ ob njenem sprejetju, ampak morajo biti tudi „znani“ upravi, ki je akt izdala. ( 40 )

64.

Vendar menim, da predhodna seznanjenost uprave ni nujen pogoj. Sodna praksa v zvezi z nadzorom zakonitosti (ki priznava avtonomijo odločanja uprave v razmerju do Splošnega sodišča) ( 41 ) v nekaterih primerih dopušča omilitev nujnosti predhodne seznanjenosti.

65.

Zahteva, da mora biti upravi omogočeno, da se predhodno in samostojno seznani z dejanskimi in pravnimi okoliščinami, na katerih temelji nadzor zakonitosti akta, ki posega v položaj, ter jih presodi, je, odvisno od primera, nenujna ( 42 ) ali, nasprotno, nepogrešljiva ( 43 ) v okviru tega nadzora.

66.

Razlike v obravnavanju zahteve po predhodni seznanjenosti (uprave) so odvisne od: (a) strukture in ciljev upravnega postopka na različnih področjih prava Unije ter (b) različnega ravnovesja med temi cilji in (konkurenčnimi) interesi naslovnika akta, ki posega v položaj, ki ima pravico do učinkovitega sodnega varstva. ( 44 )

67.

Ravnovesje, ki je neločljivo povezano s področjem javnih uslužbencev, zahteva utemeljeno tehtanje dveh različnih elementov:

–

na eni strani ciljev pritožbe, določene na področju javnih uslužbencev, zlasti v primerih, ki se nanašajo na uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov;

–

na drugi strani pa posledic ozke razlage, ki bi lahko posegala v pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (zlasti njegovo pravico do obrambe).

68.

V zvezi s prvim elementom je Sodišče poudarilo „načelo, na katero je bilo opozorjeno v ustaljeni sodni praksi in v skladu s katerim je namen člena 91 Kadrovskih predpisov omogočiti in spodbuditi sporazumno reševanje sporov med uradniki in upravo. Da bi bila ta zahteva izpolnjena, mora imeti zadnjenavedena možnost, da se dovolj natančno seznani s pritožbami ali željami zadevne osebe“ že v fazi pritožbe. ( 45 )

69.

Natančneje, kar zadeva člen 85 Kadrovskih predpisov, je ta namenjen zaščiti finančnih interesov Unije ( 46 ): ko so izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo, mora uprava v celoti izterjati neupravičeno izplačane zneske.

70.

Vendar v okviru člena 85 Kadrovskih predpisov namen pritožbe ni toliko doseči resnično sporazumno rešitev, ki bi temeljila na vzajemnem popuščanju strank, temveč se izogniti nepotrebni uporabi sodnega postopka.

71.

S tega vidika posredovanje uradnika, ki je vložil pritožbo, upravi omogoči, da pridobi pojasnila o objektivnih in subjektivnih pogojih za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov in po potrebi popravi prejšnjo odločbo glede na novo pridobljene informacije.

72.

Zahteva, da se presoja zakonitosti ravnanja uprave omeji na elemente, ki so bili ob sprejetju izpodbijane odločbe dejansko znani, bi lahko v določenih okoliščinah omejila pritožnikovo pravico do obrambe.

73.

Zlasti bi šlo za neupravičeno omejitev, če pritožnik sodišču Unije ne bi mogel predložiti vseh elementov, ki so, tudi če so bili odkriti pozneje, upoštevni za njegovo obrambo, ker vplivajo na zakonitost akta, ki posega v položaj.

74.

Sodišče v primeru pravnomočne upravne odločbe zaradi izteka rokov za vložitev pritožbe in tožbe ( 47 ) na splošno doseže ravnotežje med tem ciljem in pravico tožeče stranke do obrambe tako, da ji omogoči, da od uprave v razumnem roku ( 48 ) zahteva ponovno preučitev njenega položaja, če se pojavi novo in „bistveno“ dejstvo ( 49 ). Pritožnik lahko pred Splošnim sodiščem izpodbija zakonitost odločbe, sprejete po tej naknadni preučitvi.

75.

Ta rešitev ohranja tako avtonomijo odločanja upravnega organa kot tudi pravico pritožnika do obrambe, s čimer se zaobide pravnomočnost predhodne odločbe.

76.

Če se ne motim, se Sodišče še ni imelo priložnosti izreči o primeru, kot je obravnavani, v katerem je novo ( 50 ) in bistveno dejstvo nastalo, ko izpodbijana odločba še ni postala pravnomočna, saj postopek s tožbo, vloženo zoper njo pri Splošnem sodišču (člen 270 PDEU), še vedno poteka.

77.

V takem primeru bi ozka razlaga sodne prakse, ki skladnost akta, ki posega v položaj, s pravom povezuje ne le z obstoječimi elementi, ampak tudi z elementi, ki so bili upravi znani:

–

Splošnemu sodišču preprečila, da bi upoštevalo dejstva, ki so nastala po sprejetju izpodbijane odločbe, ne glede na njihovo pravočasno vključitev v spis in njihov morebitni retroaktivni učinek;

–

pritožnico zavezovala, da se kot pogoj za njeno pravico, da se sklicuje na vse obstoječe razbremenilne okoliščine, ponovno obrne na upravo in navede nova in bistvena dejstva v zvezi z že pravnomočnimi odločbami.

78.

V okoliščinah obravnavane zadeve ne bi bilo niti razumno niti sorazmerno od AL zahtevati, naj pri upravi vloži novo pritožbo.

79.

Zahtevati od AL, da od uprave zahteva novo preučitev (zgolj zato, da bi se uprava, odvisno od primera, izognila sodnemu postopku v zvezi s tem novim in bistvenim dejstvom), ni upravičeno, če je sodni postopek glede vpliva tega dejstva na zakonitost izpodbijane odločbe že potekal. ( 51 )

80.

Taka zahteva bi presegala to, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja in ohranitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Poleg tega bi pomenila oviro za to, da sodišče Unije vsebinsko in hitro odloči o sporu.

81.

Menim, da bi Splošno sodišče, če bi to dejstvo opredelilo kot „novo in bistveno“, lahko o njem neposredno in neodvisno presodilo, potem ko je bilo ustrezno vloženo v spis in predloženo v kontradiktorno razpravo med strankama. Zato bi lahko prišlo do lastnih ugotovitev glede vpliva tega dejstva na zakonitost upravnega akta na zadevni datum.

82.

Poleg tega se mi zdi rešitev, ki jo priporočam, skladna s sodno prakso Sodišča glede skladnosti med pritožbo in tožbo.

83.

Pravilo o skladnosti, tako kot pravilo o nadzoru zakonitosti, načeloma omejuje možnost, da se sodišču v sodnem postopku neposredno predložijo dokazi in razlogi, ki niso bili navedeni in obravnavani v predhodni pritožbi.

84.

Vendar je Sodišče ugotovilo, da ta pritožba, čeprav je obvezna, „ni namenjena temu, da bi bil morebitni pravosodni postopek tesno in dokončno vezan nanjo, če v okviru pravnega sredstva razlog in cilj pritožbe nista spremenjena“ ( 52 ). „Splošna zasnova predhodnega upravnega postopka in sodnega spora nasprotuje dobesedni razlagi člena 91(2), v skladu s katero bi se postopek zgolj po nepotrebnem podaljšal“. ( 53 )

85.

Te preudarke je mogoče prenesti na omejitev, vzpostavljeno s sodno prakso v zvezi z nadzorom zakonitosti. Omejitev pristojnosti Splošnega sodišča za presojo ne bi smela segati tako daleč, da bi se omejila možnost upoštevanja elementov, ki jih je predložil pritožnik in ki so, ne da bi spremenili predmet ali obseg spora, povezani z že navedenimi tožbenimi razlogi in so namenjeni ugotavljanju elementov, ki so dejansko obstajali na zadevni datum.

86.

Uprava v okviru člena 85 Kadrovskih predpisov dejansko nima diskrecijske pravice. Njena vloga je omejena na preverjanje, ali so izpolnjeni objektivni (obstoj neupravičenega plačila) in subjektivni pogoji (seznanjenost z nepravilnostjo plačila ali dokazi o njej), ki upravičujejo uporabo te določbe.

87.

Zato ni tveganja za nadomestitev obrazložitve (ki se želi preprečiti s sodno prakso v zvezi z nadzorom zakonitosti) ( 54 ), če bi Splošno sodišče ugotovilo, da zgoraj navedeni objektivni ali subjektivni pogoji niso izpolnjeni.

88.

Na podlagi teh preudarkov potrjujem, da to, da uprava ni bila predhodno seznanjena z ničnostjo nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013, ni preprečevalo nadzora zakonitosti izpodbijane odločbe s strani Splošnega sodišča.

89.

Splošno sodišče bi moralo pri ugotavljanju, kateri elementi so v pravnem smislu „obstajali“ ob sprejetju izpodbijane odločbe, upoštevati retroaktivni učinek sodbe z dne 16. maja 2022. Ker tega ni storilo, je izkrivilo dejstva.

90.

Rešitev, ki jo predlagam, je v skladu s posebnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Menim, da ta pritožba ni priložnost za rešitev očitne neskladnosti med sodbama Sodišča, ki se nanašata na meje nadzora zakonitosti. ( 55 ) Če bi bilo treba dati prednost eni smeri sodne prakse v škodo drugih, menim, da bi bilo treba posplošiti sodno prakso iz sodbe Galp Energía España.

91.

Zato je treba prvemu delu drugega pritožbenega razloga ugoditi. Če bi se Sodišče s tem strinjalo, preostanka drugega pritožbenega razloga ne bi bilo treba preučiti. Vsekakor bom to storil podredno.

3.

Drugi del drugega pritožbenega razloga

92.

AL Splošnemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da sta imeli nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013 pravne učinke od januarja 2013. Ob razglasitvi izpodbijane sodbe naj bi bilo že ugotovljeno, da sta bili ti odločbi absolutno nični in torej nikoli nista imeli pravnega učinka.

93.

AL graja razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi z romunskim pravom, ki se uporablja, ne le v zvezi z veljavnostjo nacionalnih odločb z dne 30. januarja 2013, ampak tudi posredno, kar zadeva časovni učinek ukrepa namestitve v rejniško družino. ( 56 )

94.

Čeprav se AL v tem delu drugega pritožbenega razloga vsaj izrecno ne sklicuje na izkrivljanje romunskega prava, menim, da je tak očitek impliciten in logično izhaja iz prvega dela njegovega pritožbenega razloga.

95.

Obstaja tesna povezava med „dejstvom“, za katero AL trdi, da je bilo izkrivljeno (obstoj sodbe z dne 16. maja 2022), in „pravom“, ki se uporablja (pravne posledice te sodbe za nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013). ( 57 )

96.

Pretirano bi bilo zavrniti dopustnost drugega dela drugega pritožbenega razloga zgolj zato, ker AL pri njegovi ubeseditvi ni uporabil izraza „izkrivljanje“. Za presojo, ali je prišlo do izkrivljanja v zvezi z romunskim pravom, zadostuje, da se preveri, ali so izpolnjeni pogoji, opisani v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov. ( 58 )

97.

Po mnenju Sodišča gre za izkrivljanje prava, če je „Splošno sodišče prišlo do sklepov, ki so očitno v nasprotju z vsebino določb te zakonodaje, ali [če] je tem določbam pripisalo domet, ki ga očitno nimajo“. ( 59 )

98.

Natančneje, v okviru pritožbe „je Sodišče v okviru pritožbe pristojno preizkusiti najprej, ali je Splošno sodišče na podlagi dokumentov in drugih podatkov, ki so mu bili predloženi, izkrivilo besedilo zadevnih nacionalnih določb ali z njimi povezano sodno prakso ali akademske razprave, ki se nanašajo nanje, nato, ali je Splošno sodišče v zvezi s temi elementi prišlo do ugotovitev, ki so očitno v nasprotju z njihovo vsebino, in nazadnje, ali je Splošno sodišče, da bi ugotovilo vsebino zadevne nacionalne zakonodaje, pri preizkusu vseh elementov kateremu od njih pripisalo pomen, ki mu v razmerju do drugih elementov ne pripada, če je to jasno razvidno iz spisa“. ( 60 )

99.

Splošno sodišče mora torej „preizkusiti vse elemente“, ki so bili pravilno vloženi v spis, da bi vsakemu od njih pripisalo pomen, ki mu pripada „v razmerju do drugih elementov“.

100.

V tej zadevi bi moralo Splošno sodišče „na podlagi dokumentov in drugih podatkov, ki so mu bili predloženi“, določiti natančen časovni obseg ukrepa namestitve v rejniško družino. Da bi to storilo pravilno, bi moralo presoditi vse zadevne romunske odločbe, vključno s sodbo z dne 16. maja 2022, in razmerje med njimi.

101.

Iz razlogov, ki sem jih že navedel, je Splošno sodišče s tem, ko je priznalo, da sta imeli nacionalni odločbi z dne 30. januarja 2013 pravne učinke od januarja 2013, tema odločbama priznalo obseg, ki jima v skladu s pravnim redom, iz katerega izhajata, ni pripadal.

102.

Zato je prišlo do očitno napačne presoje časovnega obsega ukrepa namestitve v rejniško družino na podlagi romunskega prava. Ta presoja je neposredno in napačno vplivala na uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov. ( 61 )

103.

Zato menim, da bi bilo treba ugoditi tudi drugemu delu drugega pritožbenega razloga.

4.

Tretji del drugega pritožbenega razloga

104.

Glede na rešitev, ki jo predlagam v zvezi s prvim in drugim delom drugega pritožbenega razloga, o tretjem delu ne bi bilo treba odločati. Vendar bom to storil za primer, da bi Sodišče zavzelo drugačno stališče.

105.

V tem delu drugega pritožbenega razloga AL skoraj dobesedno povzema tožbene razloge, navedene pred Splošnim sodiščem ( 62 ), ne da bi navedel argumente, ki bi bili posebej namenjeni opredelitvi napačne uporabe prava v izpodbijani sodbi.

106.

V teh okoliščinah tretji del drugega pritožbenega razloga ne izpolnjuje zahtev iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, kot tudi členov 168(1)(d) in 169, Poslovnika Sodišča, zato ga je treba šteti za nedopustnega.

107.

Če povzamem, Sodišču predlagam, naj ugodi prvemu in drugemu delu drugega pritožbenega razloga ter razveljavi ustrezne točke sodbe Splošnega sodišča.

VI.

Tožba pred Splošnim sodiščem

108.

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča bodisi samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, bodisi vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču.

109.

Glede na to, da je moja analiza pritožbe, ki zajema le drugi pritožbeni razlog, omejena, Sodišču ne morem predlagati, naj dokončno odloči o sporu.

110.

Vendar bi to lahko storilo, če bi šlo le za ta pritožbeni razlog, namesto da bi zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, saj zgoraj navedeni preudarki brez nadaljnjega vodijo do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.

VII.

Naložitev plačila stroškov

111.

Iz istih razlogov ni treba odločiti o stroških.

VIII.

Predlog

112.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj drugemu pritožbenemu razlogu zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2024, AL/Komisija (T-50/22, EU:T:2024:220), ugodi in razveljavi del te sodbe, na katerega se nanaša.