Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 20. novembra 2025(1)
Zadeva C-522/24
BG
proti
Ministero della Difesa,
ob udeležbi:
Presidenza del Consiglio dei Ministri
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija))
„ Predhodno odločanje – Direktiva 2000/78/ES – Pojem ,prepričanje‘ na podlagi člena 1 Direktive 2000/78 – Osebno stališče o cepljenju proti covidu-19 – Zahteva glede cepljenja, ki se je nanašala na vojaško osebje, zaradi pandemije covida-19 – Zavrnitev cepljenja proti covidu-19, posledica česar je bil suspenz z dela brez plačila “
I. Uvod
1. Minili sta dve leti, odkar je bilo uradno razglašeno, da pandemija covida-19 ne pomeni več globalnega tveganja.(2) Kljub temu pa Sodišče še naprej prejema predloge za razlago v zvezi s pravnimi vprašanji, ki so se pojavila med to pandemijo.
2. Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe je eden takih primerov. Pritožnik v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: pritožnik) se ni strinjal s tem, da bi prejel cepivo proti covidu-19, ki ga je italijanska zakonodaja nalagala vojaškemu osebju. Zato je bil suspendiran z dela pri Ministero della Difesa (ministrstvo za obrambo, Italija), ki je nasprotna stranka v pritožbenem postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ministrstvo za obrambo ali nasprotna stranka), ne da bi prejemal plačo za obdobje približno dveh mesecev, ko je bila zahteva po cepljenju umaknjena in se je vrnil na delo.
3. Pritožnik pred Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče, trdi, da je bil njegov suspenz diskriminatoren, saj naj bi temeljil le na njegovem osebnem stališču o cepivu proti covidu-19, in meni, da to pomeni kršitev določb Direktive Sveta 2000/78/ES.(3)
II. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
4. V odziv na pandemijo covida-19 je ministrstvo za obrambo uvedlo zahtevo glede cepljenja proti covidu-19 za vojaško osebje. Navedena zahteva je temeljila na Decreto-legge n. 44/21 (uredba-zakon št. 44/21).(4)
5. Po tistem, ko je bilo cepljenje proti covidu-19 opredeljeno kot bistvena delovna zahteva za nekatere kategorije poklicev, je bilo v členu 4b uredbe-zakona št. 44/21 izrecno določeno, da morajo delodajalci preverjati, ali so vsi člani vojaškega osebja cepljeni (poleg ostalih kategorij delavcev, ki so bili navedeni v zadevnem členu(5)). Če delavec ni bil cepljen, je bil takoj suspendiran z dela. Za takega delavca niso bile predvidene nobene disciplinske posledice, prav tako se je ohranilo delovno razmerje. V navedenem predpisu je bilo določeno tudi, da delavec v času suspenza ni upravičen do plačila ali drugih izplačil. Nadalje je bilo določeno, da suspenz traja tako dolgo, dokler zadevna oseba ne obvesti svojega delodajalca, da je začela oziroma zaključila primarni cikel cepljenja oziroma dokler ni prejela poživitvenega odmerka. Vendar pa suspenz ne sme trajati dlje od roka šestih mesecev, ki je začel teči 15. decembra 2021.
6. Pritožnik je pripadnik obrambnih sil, zaposlen pri ministrstvu za obrambo kot inženir, delo opravlja večinoma v pisarni, v kateri je sam, vendar se pogosto udeležuje sestankov z drugimi člani vojaškega in civilnega osebja v okviru ministrstva ter s predstavniki zunanjih izvajalcev.
7. Zavrnil je cepljenje proti covidu-19, vendar je navedel, da se je pripravljen vsakih 48 ur testirati na prisotnost virusa SARS-CoV-2.
8. Nasprotna stranka je s sklepom z dne 10. januarja 2022 pritožnika suspendirala brez plačila. Nasprotna stranka zoper pritožnika ni uvedla nobenega disciplinskega postopka in pritožnik je ohranil svoje delovno mesto.
9. Pritožnik je zoper navedeni sklep vložil izredno pravno sredstvo pri predsedniku Italijanske republike.
10. Consiglio di Stato (državni svet), predložitveno sodišče, je bil v svoji vlogi svetovalca pozvan, naj predloži zavezujoče stališče ministrstvu za obrambo, ki je pristojno za preiskavo pravnega sredstva in ki mora predsedniku Italijanske republike predložiti končno odločitev.
11. Pritožnik je pred predložitvenim sodiščem trdil, da je zahteva glede cepljenja diskriminatorna in v nasprotju s členom 2(2) Direktive 2000/78 iz šestih razlogov.
12. Prvič, pritožnik je trdil, da je bil žrtev neposredne diskriminacije v primerjavi s civilnim osebjem s podobnimi delovnimi nalogami pri nasprotni stranki, saj zahteva glede cepljenja zanje ni veljala. Trdil je tudi, da mu je bila zahteva glede cepljenja naložena na njegovo odgovornost, v nasprotju s členom 206a zakonske uredbe št. 66/10,(6) v skladu s katerim lahko organ javne uprave, ki prevzame odgovornost za cepljenje osebja, določi, da je cepljenje vojaškega osebja z določenimi cepivi nujno za opravljanje vojaške službe pod določenimi delovnimi pogoji.
13. Drugič, trdil je, da je utrpel posredno diskriminacijo v primerjavi s cepljenim vojaškim osebjem zgolj zato, ker je zavrnil cepljenje na podlagi svojega osebnega stališča, da cepiva niso veljavno znanstveno utemeljena. Čeprav se je pritožnik strinjal, da vsakih 48 ur opravi testiranje na prisotnost virusa SARS-CoV-2, mu to ni bilo omogočeno, kar je po njegovem mnenju v nasprotju s členom 2(2)(b) Direktive 2000/78.
14. Tretjič, ker je bil pritožnik suspendiran z dela brez plačila, mu je bilo po njegovih navedbah v času trajanja suspenza onemogočeno preživljati sebe in svojo družino, vključno z dvema mladoletnima hčerkama. Pritožnik trdi, da je to pomenilo kršitev členov 1 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
15. Četrtič, pritožnik je prvotno trdil, da mu ni bilo omogočeno koriščenje plačanega letnega dopusta. V postopku pred predložitvenim sodiščem pa je pritožnik opustil navedeni pritožbeni razlog, saj je bila zahteva glede cepljenja opuščena z dnem 25. marca 2022.(7)
16. Petič, pritožnik je trdil, da ni bil deležen učinkovitega pravnega varstva, kar je kršitev člena 19 PEU.
17. Šestič, pritožnik je zahteval odškodnino zaradi diskriminacije, ki jo je utrpel na podlagi svarilne in odvračilne sankcije v smislu člena 17 Direktive 2000/78.
18. Nadalje, pritožnik je zahteval, naj predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predloži šest vprašanj, po eno v zvezi z vsakim pritožbenim razlogom.
19. Nasprotna stranka je trdila, da bi moralo predložitveno sodišče zavrniti pritožbo. Trdila je, da je bila izpodbijana zahteva glede cepljenja zakonito določena kot specifična pravna zahteva s členom 4b uredbe-zakona št. 44/21.
20. Predložitveno sodišče je zavrnilo peti in šesti pritožbeni razlog in ustrezni vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predlagal pritožnik, ter upoštevalo, da je pritožnik opustil četrti pritožbeni razlog. Kljub temu pa se je navedeno sodišče odločilo prekiniti postopek in preostala vprašanja, ki jih je predlagal pritožnik, predložiti v postopek predhodnega odločanja.
21. Predložitveno sodišče je uvodoma navedlo, da so vprašanja pritožnika neutemeljena, saj je Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) v sodbah št. 14/2023, 15/2023 in 185/2023 že preverilo in potrdilo zakonitost nacionalnega ukrepa, na podlagi katerega se je moralo zdravstveno osebje cepiti proti covidu-19 in ki je bil prav tako uveden z uredbo-zakonom št. 44/21. Po navedbah predložitvenega sodišča se načela iz navedenih sodb, ki so podobna tistim iz določb prava Unije, na katera se v svoji pritožbi sklicuje pritožnik, uporabljajo tudi za zahtevo glede cepljenja vojaškega osebja, ki je predmet postopka v glavni stvari.
22. V zvezi s prvim pritožbenim razlogom je predložitveno sodišče navedlo, da Direktiva 2000/78 določa pravila o enakem obravnavanju na delovnem mestu, ki se uporabljajo v običajnih razmerah. Vendar pa, kot je navedeno v členu 2(5) navedene direktive, navedena pravila ne vplivajo na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti in za zaščito zdravja. Nadalje je navedlo, da je bila zahteva glede cepljenja določena zaradi izrednih okoliščin in da so bila cepiva proti covidu-19 potrjena kot varna. Odločitev zakonodajalca, da zahtevo glede cepljenja predpiše za vojaško osebje, ki je lahko v primerjavi s civilnim osebjem vpoklicano, da v primeru izrednih razmer zagotovi javno varnost, pri čemer imajo pripadniki oboroženih sil stike s člani skupnosti, je bila v zadevnem času razumen in ustrezen ukrep za zaščito zdravja vojaškega osebja in splošne javnosti. Po mnenju predložitvenega sodišča torej položaja vojaškega in civilnega osebja ni mogoče primerjati, zato ni mogoče trditi, da gre za diskriminacijo, kot trdi pritožnik.
23. V zvezi z drugim pritožbenim razlogom je predložitveno sodišče navedlo, da zahteva glede cepljenja ni bila nesorazmerna, saj v zadevnem času ni obstajal drug ustrezen ukrep. Metoda testiranja kot alternativa zahtevi glede cepljenja se je uporabljala v splošnejših okoliščinah za dostop posameznikov, ki ne spadajo v kategorije subjektov, za katere je veljala zahteva glede cepljenja, do javnih prostorov. Vendar pa bi tako testiranje, ki ga je bilo treba ponavljati na dva ali tri dni, povzročilo izjemno visoke stroške in nevzdržen pritisk na zdravstveni sistem. Poleg tega pa lahko rezultat testiranja, ki ni na voljo neposredno po odvzemu brisa, v vmesnem času postane brezpredmeten, saj bi se lahko zadevna oseba okužila takoj po testiranju.
24. V zvezi s tretjim pritožbenim razlogom pa je predložitveno sodišče navedlo, da se je s suspendiranjem necepljenega delavca izpolnila obveznost glede varnosti, ki jo mora zagotoviti delodajalec, in da ustavno priznana pravica do dela ne zajema nujno pravice do opravljanja poklicne dejavnosti, če ta pomeni dejavnik tveganja za varovanje javnega zdravja in če se delavec prostovoljno odloči, da ne bo ravnal v skladu z določbami o varnosti pri delu, ki v obravnavani zadevi vključujejo tudi zahtevo glede cepljenja proti covidu-19. Velja torej, da čeprav je bila zahteva glede cepljenja v nasprotju z osebnimi stališči pritožnika, je bila kljub temu razumen in sorazmeren ukrep v korist javnega zdravja, pritožnikova namerna kršitev navedene zahteve pa torej upravičuje njegov suspenz z dela brez plačila.
25. V navedenih okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil naslednja vprašanja:
„1. Ali Direktiva [2000/78] v primeru, v katerem je organ javne uprave menil, da za vojaške osebe, ki opravljajo posebne naloge, ni treba predpisati obveznega cepljenja v smislu člena 206a decreto legislativo n. 66/10 (zakonska uredba št. 66/10), s čimer je prevzel odgovornost za posledice cepljenja, nasprotuje nacionalni zakonodaji, sprejeti zaradi prenosa te direktive, kakršna je decreto-legge n. 172/21 (uredba-zakon št. 172/21), ki v delu, v katerem se z uvedbo [člena 4b(1)(b)] spreminja oziroma dopolnjuje decreto-legge n. 44/21 (uredba-zakon št. 44/21), vojaškim osebam nalaga obvezno cepljenje, ki je v nasprotju z njihovim osebnim stališčem, in od njih zahteva, naj prostovoljno in na lastno odgovornost sodelujejo v taki, zaenkrat še poskusni, zdravstveni obravnavi, pri čemer gre za dodaten pogoj, ki ga morajo izpolniti, če želijo delati v delovnem okolju, v katerem delo opravljajo tudi civilne osebe, ki pa se jim ni treba cepiti, čeprav opravljajo naloge, ki so z vidika možnosti okužbe in prenosa okužbe podobne tistim, ki jih opravljajo vojaške osebe?
2. Ali člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] v primeru, v katerem se v skladu z italijansko zakonodajo, ki ureja dostop do delovnega mesta, tudi v prostorih, za katere je značilna gneča, kakršni so sredstva javnega prevoza, stadioni in restavracije, v zvezi z delavci, ki v uredbi-zakonu št. 172/21 niso izrecno navedeni, šteje, da je potrdilo o cepljenju enakovredno dokazilu o negativnem rezultatu testa, ki ni starejši od 48 ur, nasprotuje ukrepu, kakršen je uredba-zakon št. 172/21, ki v delu, v katerem se z uvedbo člena 4b(1)(b) spreminja oziroma dopolnjuje uredba-zakon št. 44/21, vojaškim osebam nalaga obvezno cepljenje, ki je v nasprotju z njihovim osebnim prepričanjem, pri čemer gre za pogoj, ki ga morajo izpolniti, če želijo delati v delovnem okolju, v katerem delo opravljajo tudi vojaške osebe, ki se jim je na podlagi osebnih prepričanj kljub neobveznemu cepljenju zdelo primerno, da se cepijo, čeprav morajo biti necepljene vojaške osebe pripravljene in so v vsakem primeru dolžne predložiti dokazilo o negativnem rezultatu testa na covid-19, ki ga morajo opraviti v presledkih, krajših od 48 ur?
3. Ali je ukrep iz uredbe-zakona št. 172/21 o dopolnitvi uredbe-zakona št. 44/21, ki v členu 4b(3) določa, da delavec, ki je bil zaradi kršitve obveznosti cepljenja suspendiran, ne more zakonito preživljati svoje družine ter omogočiti potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev dobrobiti mladoletnih otrok, v nasprotju s členoma 1 in 24 [Listine] v smislu člena 24 te listine?“
26. Pisna stališča so Sodišču predložili pritožnik v postopku v glavni stvari, francoska in italijanska vlada in Evropska komisija.
27. Obravnava je potekala 10. julija 2025, na kateri so svoja stališča ustno predstavili pritožnik v postopku v glavni stvari, italijanska vlada in Komisija.
III. Analiza
28. Prvi dve vprašanji predložitvenega sodišča bi bilo treba obravnavati skupaj. Z navedenima vprašanjema zadevno sodišče v bistvu sprašuje, ali je italijanska zakonodaja, s katero je bila določena zahteva glede cepljenja proti covidu-19 za vojaško osebje, v nasprotju z Direktivo 2000/78, saj naj bi pomenila diskriminatorno obravnavo, ki jo navedena direktiva prepoveduje.
29. Za opredelitev odgovora na navedeni vprašanji je najprej treba presoditi, ali se Direktiva 2000/78 uporablja za zakonodajo, ki jo navaja predložitveno sodišče (A).
30. Če se ugotovi, da se navedena direktiva uporablja, je nato treba presoditi, ali zadevna nacionalna zakonodaja pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo, in če gre za slednjo, ali je taka diskriminacija lahko upravičena (B).
A. Predlog odgovora: Direktiva 2000/78 se ne uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve
1. Neenako obravnavanje na podlagi poklicnih kategorij
31. Direktiva 2000/78 prepoveduje diskriminacijo v okviru zaposlovanja in dela na podlagi naslednjih razlogov: vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti.(8)
32. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da so razlogi v členu 1 Direktive 2000/78 našteti izčrpno in namen navedene direktive ni diskriminacija na podlagi poklicne kategorije ali delovnega mesta.(9)
33. Iz okvira nacionalne zakonodaje jasno izhaja, da je bila določba, s katero se je uvedlo obvezno cepljenje proti covidu-19 in ki se je prvotno nanašala na strokovnjake v okviru zdravstvenega varstva in delavce v javnem zdravstvu, nato razširjena tako, da je vključevala tudi delavce v nastanitvenih ustanovah socialne pomoči in zdravstvenih nastanitvenih ustanovah, nazadnje pa tudi osebje na področju obrambe, varnosti in služb za ukrepanje v nujnih primerih, vključno z vojaškim osebjem, zaposlenim pri ministrstvu za obrambo.
34. Vendar se navedena obveznost ni uporabljala za civilno osebje, zaposleno pri ministrstvu za obrambo, zato se jim ni bilo treba cepiti proti covidu-19 kot pogoj za nadaljevanje dela.
35. Zahteva glede cepljenja iz člena 4b uredbe-zakona št. 44/21 torej pomeni razlikovanje v obravnavi med vojaškim in civilnim osebjem, zaposlenim pri ministrstvu za obrambo. Navedena razlika temelji na nalogah, ki jih navedeni skupini osebja opravljata. Vendar pa ta razlika ni eden od prepovedanih razlogov za diskriminacijo v smislu Direktive 200/78.
36. Kot trdita francoska republika in Komisija, razlika v obravnavi med vojaškim in civilnim osebjem v zvezi z zahtevo glede cepljenja proti covidu-19 torej ne spada na področje uporabe Direktive 2000/78.
37. Pritožnik se posledično ne more sklicevati na navedeno direktivo in trditi, da je zadevna italijanska zakonodaja prepovedana, ker pomeni razlikovanje v obravnavi med vojaškim in civilnim osebjem, zaposlenim pri ministrstvu za obrambo.
2. Prepričanje kot razlog, ki je prepovedan na podlagi Direktive 2000/78
38. Eden od razlogov za diskriminacijo, ki je prepovedan na podlagi Direktive 2000/78, je „vera ali prepričanje“. Navedena direktiva bi se torej uporabljala, če bi zadevna zakonodaja dejansko pomenila neposredno ali posredno razlikovanje v obravnavi na podlagi osebnega prepričanja pritožnika.
39. Postavlja se torej vprašanje, ali se osebno stališče pritožnika, zaradi katerega se ni želel cepiti, lahko šteje za „prepričanje“ v smislu člena 1 Direktive 2000/78.
40. V Direktivi 2000/78 ni opredeljeno, kaj se šteje za prepričanje za namene uporabe navedene direktive.(10)
41. Ne glede na to pa sodna praksa Sodišča ponuja nekaj smernic za razlago pomena navedenega pojma.
42. Sodišče je ugotovilo, da ker se člen 1 Direktive 2000/78 nanaša na pojma „vera“ in „prepričanje“ skupaj, je treba za presojo uporabe navedene direktive navedena pojma analizirati kot dve plati enega in istega razloga za diskriminacijo, kar vključuje tako verska prepričanja kot tudi filozofska ali duhovna prepričanja.(11)
43. Nadalje, Sodišče je ugotovilo, da je treba razlog za diskriminacijo na podlagi „vere ali prepričanja“ razlikovati od razloga, ki se nanaša na „politično ali drugo mnenje“.(12)
44. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da Direktiva 2000/78 „ne zajema niti političnega ali sindikalnega prepričanja niti umetniškega, športnega, estetskega ali drugega prepričanja oziroma želje“.(13)
45. Poleg tega je Sodišče opozorilo, da je pravica do svobode vesti in vere, kot je določena v členu 10(1) Listine, sestavni del upoštevnega okvira za razlago Direktive 2000/78.(14) Navedena pravica iz Listine ustreza pravici iz člena 9 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki določa „svobodo mišljenja, vesti in vere“. Zato je razlaga pojma „prepričanje“ na podlagi EKČP prav tako upoštevna za razlago navedenega pojma v okviru prava Unije.
46. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v zadevi Vavřička ugotovilo, da zahteva glede cepljenja ne pomeni kršitve EKČP, saj osebno nasprotovanje cepljenju ne spada v okvir pojma prepričanje, ki je zaščiteno s členom 9 navedene konvencije. Navedeno sodišče je zlasti ugotovilo, da je treba tako osebno nasprotovanje šteti za kritično mnenje in ne za prepričanje, ki uživa zaščito na podlagi EKČP.(15) V navedeni zadevi je ESČP ugotovilo, da ni podlage, na kateri bi lahko njegovo nasprotovanje obveznemu cepljenju opredelilo kot filozofsko prepričanje, saj je gospod Vavřička pred nacionalnim sodiščem izjavil, da njegovo nasprotovanje cepljenju temelji na njegovem stališču, da cepljenje škodi predvsem njegovemu zdravju in zdravju njegovih otrok. Navedeno sodišče je torej ugotovilo, da „kritično mnenje o cepljenju ne pomeni dovolj prepričljivega, resnega, skladnega in pomembnega prepričanja, da bi bilo varovano s členom 9“.(16)
47. Iz navedenega izhaja, da se osebno mnenje glede nasprotovanja cepljenju – kot je tako, ki temelji na pomislekih glede zdravja – ne more šteti za filozofsko prepričanje in načeloma ne uživa zaščite Direktive 2000/78.
48. Če zaključim, Direktiva 2000/78 načeloma ne prepoveduje nacionalne zakonodaje, s katero se uvede obvezno cepljenje pripadnikov obrambnih sil, ki je v nasprotju z osebnimi stališči takih pripadnikov.
3. Uporaba v okoliščinah obravnavane zadeve
49. Iz navedenega sledi, da se pritožnik ne more sklicevati na svoja osebna stališča v zvezi z zahtevo glede cepljenja vojaškega osebja zoper svojega delodajalca, ki je izvajal nacionalno zakonodajo, s katero je bilo uvedeno obvezno cepljenje za vojaško osebje.
50. Pritožnik je pred Sodiščem trdil, da je moral na podlagi zahteve glede cepljenja, ki mu je bilo naloženo s členom 4b uredbe-zakona št. 44/21, podpisati obrazec privolitve po predhodni seznanitvi, v katerem je bilo izrecno navedeno, da dolgoročni stranski učinki cepiv proti covidu-19, vključno s tveganjem smrti, niso znani. Po mnenju pritožnika je bila njegova negotovost glede tveganj, povezanih s cepivi, pozneje potrjena z dejstvom, da je več posameznikov, ki so prejeli cepivo, za tem zbolelo ali celo umrlo zaradi covida-19. Na podlagi navedenega in kljub temu, da so bila cepiva uradno opisana kot varna, je pritožnik menil, da program cepljenja proti covidu-19 primarno poganjajo gospodarski interesi farmacevtskih družb, zato ogroža vojaško osebje, ki se je moralo cepiti, ne glede na domnevno učinkovitost in varnost cepiv. Nadalje je trdil, da ne želi tvegati svojega življenja z izpostavljanjem morebitnim stranskim učinkom, da bi prispeval k pridobivanju dobička farmacevtskih družb.
51. Pritožnikovo nasprotovanje zahtevi glede cepljenja je dodatno potrdilo tudi dejstvo, da vlada, ki je uvedla obveznost na podlagi člena 4b uredbe-zakona št. 44/21, ni prevzela nobene odgovornosti za morebitne škodljive posledice, ki bi izhajale iz cepiva. Nadalje je trdil, da ne bi nasprotoval zahtevi glede cepljenja, če bi bila uvedena na podlagi člena 206a zakonske uredbe št. 66/10.
52. Kot jasno izhaja iz predložitvene odločbe in trditev pritožnika na obravnavi, menim, da pritožnik ni predložil nobenih dokazov, da njegovo nasprotovanje zahtevi glede cepljenja proti covidu-19 izhaja iz filozofskega prepričanja. Zdi se, torej, da mu nasprotuje iz dveh razlogov. Prvič, temelji na njegovem kritičnem mnenju v zvezi z vprašanji zdravja, da cepiva niso varna, med drugim ker naj bi bilo njihovo razširjanje večinoma posledica gospodarskih interesov farmacevtske industrije. Drugič, pritožnik je bil kritičen do odnosa vlade, ki ni želela prevzeti nobene odgovornosti za morebitne stranske učinke cepiva in zato cepljenja vojaškega osebja ni uvedla kot obveznost.
53. Kot je na obravnavi opozorila Komisija, se lahko mnenje pritožnika spremeni na podlagi novih znanstvenih podatkov, kar pomeni, da mnenje ni enakovredno celoviti viziji o življenju, ki bi imelo filozofski ali duhovni temelj. Zdi se, da je njegovo prepričanje omejeno samo na cepivo proti covidu-19, temelji pa na domnevnih tveganjih navedenega cepiva za zdravje, ki so bila po mnenju pritožnika nezadostno preverjena glede na medicinske znanstvene dokaze, ki so bili na voljo ob uvedbi zahteve glede cepljenja. Njegovo nasprotovanje cepivu je tudi izraz njegovega nestrinjanja z vladno politiko, ki se nanaša na zahtevo glede cepljenja.
54. V tem smislu se zdi, da se pritožnik ne sklicuje na pristno filozofsko prepričanje.
55. Na podlagi vsega zgoraj navedenega menim, da pritožnikovo kritično mnenje o zahtevi glede cepljenja ne pomeni prepričanja, ki bi bilo zaščiteno na podlagi člena 1 Direktive 2000/78.
56. Posledično se pritožnik ne more sklicevati na Direktivo 2000/78 pri izpodbijanju uporabe uredbe-zakona št. 44/21 zoper svojega delodajalca.
57. Če povzamem, predlagam, naj Sodišče na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da se Direktiva 2000/78 ne uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve, saj domnevna diskriminacija ne spada na področje uporabe nobenega od razlogov za diskriminacijo, ki jih navedena direktiva prepoveduje.
58. Direktiva 2000/78 med drugim prepoveduje diskriminacijo na podlagi „prepričanja“. Vendar pa osebna mnenja, ki temeljijo na pomislekih glede zdravja ali nestrinjanju z vladno politiko glede cepljenja, ne pomenijo „prepričanja“ v smislu Direktive 2000/78.
B. Podredno
59. Če pa bi Sodišče ugotovilo, da se osebno mnenje v zvezi s cepljenjem, ki temelji na pomislekih glede zdravja ali nestrinjanju z javno politiko glede cepljenja, šteje za „prepričanje“ v smislu Direktive 2000/78, je treba presoditi, ali se obravnava pritožnika lahko šteje za neposredno ali posredno diskriminacijo in, če je tako, ali je tako različno obravnavanje lahko upravičeno.
60. Neposredna diskriminacija, ki je prepovedana na podlagi člena 2(2)(a) Direktive 2000/78, obstaja, kadar razlika v obravnavanju temelji neposredno na enem od prepovedanih razlogov iz navedene direktive. Zadevna italijanska zakonodaja ne temelji na osebnem mnenju člana vojaškega osebja v zvezi s cepljenjem proti covidu-19. Zato se navedena zakonodaja ne more šteti za neposredno diskriminacijo.
61. Posredna diskriminacija na podlagi prepričanja, ki je prepovedana na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, bi obstajala, če bi na videz nevtralno pravilo ali praksa postavljala osebo z določenim prepričanjem v slabši položaj.(17)
62. Če se osebno mnenje pritožnika, ki nasprotuje zahtevi glede cepljenja, šteje za „prepričanje“ v smislu Direktive 2000/78, se lahko šteje, da pravilo, uvedeno z italijansko zakonodajo, ki določa suspenz brez plačila za necepljenega člana vojaškega osebja, navedene člane vojaškega osebja postavlja v slabši položaj v primerjavi z drugim vojaškim osebjem, ki so se prostovoljno cepili.
63. Vendar pa je posredno diskriminacijo mogoče upravičiti z legitimnim ciljem, če je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen.(18)
64. V zvezi s pogojem, ki se nanaša na obstoj legitimnega cilja, italijanska vlada pojasnjuje, da je bila zahteva glede cepljenja proti covidu-19 uvedena kot organizacijski ukrep, ki se nanaša na dejavnosti in naloge vojaškega osebja med pandemijo covida-19. Tak ukrep je imel dvojni cilj: na eni strani zaščititi člane vojaškega osebja pred okužbo z virusom SARS-CoV-2 med opravljanjem svojih dolžnosti v času pandemije covida-19; na drugi strani pa zaščititi javno zdravje z zagotavljanjem ustreznega izvajanja navedenih nalog.
65. Sodišče je v zadevi Nordic Info pandemijo covida-19 opredelilo kot resno grožnjo javnemu zdravju, ki lahko povzroči smrt znotraj različnih kategorij prebivalstva in preobremenjenost ali celo prezasedenost nacionalnega zdravstvenega sistema.(19)
66. Nadalje, varovanje javnega zdravja je očitno legitimen cilj, kot je bilo potrjeno tudi v sodni praksi Sodišča. V zadevi Memoria in Dall’Antonia je zato Sodišče ugotovilo, da „je varovanje javnega zdravja med nujnimi razlogi v splošnem interesu, ki jih priznava pravo Unije, in da imajo države članice na tem področju široko diskrecijsko pravico“.(20)
67. V podobnih okoliščinah je ESČP v zadevi Pasquinelli in drugi proti San Marinu ugotovilo, da je imela zahteva glede cepljenja, ki jo je država določila za nekatere zdravstvene delavce v času pandemije covida-19, v izrednih razmerah na področju javnega zdravja, ki so pomenile resno tveganje za celotno prebivalstvo, legitimen cilj varovanja javnega zdravja ter pravic in svoboščin drugih. Nadalje, navedeno sodišče je ugotovilo, da je treba pri odločanju o sorazmernosti uvedenega omejevalnega ukrepa upoštevati njihovo začasno naravo, omejeno intenzivnost in izredne okoliščine.(21)
68. Pritožnik je pojasnil, da je pripravljen vsakih 48 ur predložiti dokazilo o negativnem testu na covid-19, vendar mu je bila ta možnost zavrnjena in je bil suspendiran z dela zaradi svoje zavrnitve cepljenja. Nadalje, pritožnik trdi, da je – kljub temu da je bil zaposlen kot član oboroženih sil – opravljal pisarniško delo, podobno delu civilnega osebja, za katere zahteva glede cepljenja ni veljala in so lahko še naprej opravljali delo za istega delodajalca.
69. Z navedenimi trditvami pritožnik izpodbija ustreznost in nujnost italijanske zakonodaje.
70. Italijanska vlada je ob upoštevanju svobode mišljenja vojaškega osebja uvedla zahtevo po cepljenju proti covidu-19 in dala vojaškemu osebju možnost izbire, ali bodo sprejeli ali zavrnili cepivo. Če so ga zavrnili, je bila posledica – ne glede na njihovo poklicno vlogo in naloge, ki so jih opravljali – začasen suspenz delovnega razmerja pri nasprotni stranki.
71. Kljub trditvi pritožnika, da je kot član vojaškega osebja opravljal pisarniško delo, pri katerem so bili stiki z drugimi osebami omejeni, taka zahteva glede cepljenja ne bi mogla biti uvedena na podlagi presoje vsakega posameznega primera. Veljala je enako za vse vojaško osebje, zaposleno pri nasprotni stranki, ne glede na to, ali so ti menili, da so navedena cepiva učinkovita in varna, ali ne.
72. V zvezi s pogojem ustreznosti in nujnosti se strinjam s stališčem italijanske vlade, ki je pojasnila, da ni bilo na voljo nobenih drugih ustreznih in manj omejujočih ukrepov v zvezi s ciljem navedenega nacionalnega pravila. Tudi če bi se testiranje na SARS-CoV-2 štelo za manj omejujoče, ne bi zagotavljalo enake ravni preprečevanja okužbe kot cepljenje. Posledično navedena rešitev ne bi bila niti ustrezna niti učinkovita pri preprečevanju okužbe vojaškega osebja s covidom-19 in njenega razširjanja, kar bi pomenilo tveganje spodkopavanja legitimnih prizadevanj navedene vlade na področju javnega zdravja omiliti posledice pandemije. Nadalje, pogosta testiranja vojaškega osebja na covid-19 vsakih 48 ur bi zahtevala nerazumen trud in stroške, kar bi zdravstveni sistem, ki je bil že tako in tako preobremenjen zaradi pandemije, težko zmogel zagotoviti.
73. Namen zahteve glede cepljenja proti covidu-19 je bil torej zmanjšati tveganje, da vojaško osebje zboli, in zmanjšati verjetnost, da nato prenesejo SARS-CoV-2 na druge. Poleg tega je v zadevnem času veljalo, da več kot je bilo cepljenih oseb med prebivalstvom, počasneje bi se virus prenašal, kar bi prispevalo k razvoju čredne imunosti.
74. Na podlagi navedenega menim, da nacionalno pravilo izpolnjuje vsako od meril iz člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78, saj ima legitimen cilj varovanja javnega zdravja s preprečevanjem širjenja covida-19 na načine, ki so bili nujni in sorazmerni.
75. Posledično torej meni, da tudi če Sodišče ugotovi, da uredba-zakon št. 44/21 lahko pomeni posredno diskriminacijo na podlagi „prepričanja“ v smislu Direktive 2000/78, predlagam, naj Sodišče odgovori, da je taka zakonodaja lahko kljub temu upravičena na podlagi člena 2(2)(b)(i) navedene direktive, saj je imela legitimen cilj, torej varovanje javnega zdravja, vključno z zdravjem vojaškega osebja, zaposlenega pri ministrstvu za obrambo. Poleg tega velja, da v času, ko je italijanski zakonodajalec sprejel zadevno pravilo, niso obstajali nobeni alternativni ukrepi, ki bi bili hkrati ustrezni in manj omejujoči pri doseganju navedenega cilja.
Tretje vprašanje za predhodno odločanje
76. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali se suspenz člana vojaškega osebja, ki zavrne cepljenje proti covidu-19, brez plačila lahko šteje za kršitev členov 1 in 24 Listine.
77. Kot sem navedla v teh sklepnih predlogih, osebna stališča v zvezi z zahtevo glede cepljenja, kot so ta, na katera se sklicuje pritožnik, ne spadajo v okvir pojma prepričanje, ki je zaščiteno na podlagi člena 1 Direktive 2000/78. Tudi če bi se navedena stališča štela za prepričanje v smislu navedene direktive, bi bilo mogoče posledično posredno diskriminacijo upravičiti z razlogi v splošnem interesu. Posledic uporabe zadevne zakonodaje torej ni mogoče šteti za kršitev človekovega dostojanstva ali pravic otroka, ki sta zaščitena na podlagi členov 1 in 24 Listine.
IV. Predlog
78. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavil Consiglio di Stato (državni svet, Italija), odgovori:
Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne prepoveduje zahteve glede cepljenja, ki jo nacionalno pravo naloži članu vojaškega osebja v nasprotju z njegovim osebnim stališčem.
Navedena direktiva med drugim prepoveduje diskriminacijo na podlagi „prepričanja“. Vendar pa osebna mnenja, ki temeljijo na pomislekih glede zdravja ali nestrinjanju z vladno politiko glede cepljenja, niso „prepričanje“ v smislu Direktive 2000/78.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
2 Glej v zvezi s tem izjavo generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije z dne 5. maja 2023, na voljo na: https://www.who.int/news-room/speeches/item/who-director-general-s-opening-remarks-at-the-media-briefing---5-may-2023.
3 Z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79; v nadaljevanju: Direktiva 2000/78).
4 Decreto-legge 1 aprile 2021, n. 44 – Misure urgenti per il contenimento dell’epidemia da COVID-19, in materia di vaccinazioni anti SARS-CoV-2, di giustizia e di concorsi pubblici (uredba-zakon št. 44 z dne 1. aprila 2021 o nujnih ukrepih za spoprijemanje s pandemijo covida-19, cepljenju proti SARS-CoV-2, pravičnosti in javni pomoči), preoblikovana z Legge 28 maggio 2021, n. 76 (zakon št. 76 z dne 28. maja 2021), kakor je bila spremenjena z decreto legge 26 novembre 2021, n. 172 – Misure urgenti per il contenimento dell’epidemia da COVID-19 e per lo svolgimento in sicurezza delle attività economiche e sociali (uredba-zakon št. 172 z dne 26. novembra 2021 o nujnih ukrepih za spoprijemanje s pandemijo covida-19 ter za varnost ekonomskih in družbenih dejavnosti), preoblikovana s spremembami z Legge 21 gennaio 2022, n. 3 (zakon št. 3 z dne 21. januarja 2022).
5 Zahteva glede cepljenja proti covidu-19 je bila prvotno uvedena za zdravstvene delavce in delavce na področju javnega zdravja, nato za delavce, zaposlene v nastanitvenih ustanovah socialne pomoči in zdravstvenih nastanitvenih ustanovah, nazadnje pa, med drugim, tudi za osebje na področju obrambe, varnosti in služb za ukrepanje v nujnih primerih.
6 Decreto legislativo 15 marzo 2010, n. 66 del 2010 – Codice dell’ordinamento militare (zakonska uredba št. 66 z dne 15. marca 2010 o zakoniku vojaškega prava).
7 Člen 4b(1)(b) uredbe-zakona št. 44/21 je bil razveljavljen s členom 8 decreto-legge 24 marzo 2022, n. 24 – Disposizioni urgenti per il superamento delle misure di contrasto alla diffusione dell’epidemia da COVID-19, in conseguenza della cessazione dello stato di emergenza (uredba-zakon št. 24 z dne 24. marca 2022 o uvedbi nujnih ukrepov, ki presegajo obstoječe ukrepe, za boj proti širjenju pandemije covida-19 po koncu izrednih razmer; v nadaljevanju: uredba-zakon št. 24/22).
8 Člen 1 Direktive 2000/78.
9 Glej sodbo z dne 17. oktobra 2024, Zetschek (C-349/23, EU:C:2024:889, točka 25 in navedena sodna praksa).
10 Opredelitev pojma „prepričanje“ ne vsebuje niti zakonodaja držav članic, prav tako pa navedeni pojem ni opredeljen na mednarodni ravni. Vendar pa so nekatere države članice zagotovile obrazložitvene dokumente, kot spremne dokumente k zakonodaji, v katerih ponujajo smernice za opredelitev pojma prepričanje. Na Nizozemskem je bilo na primer sprejeto, da je mogoče pojem „prepričanje“ pojasniti tudi s pojmom „življenjska filozofija“ (torej široko pojmovanje filozofije, kot je humanizem, ki pa se ne nanaša na vse vidike družbe). V Italiji so nacionalna sodišča v več primerih ugotovila, da pojem „prepričanje“ kot zaščiteni razlog na primer vključuje pripadnost sindikatu, pa tudi osebno prepričanje o zavračanju nošenja orožja v primeru ugovora vesti. Glej v zvezi s tem European Commission – Directorate-General for Justice and Consumers, Chopin, I. in Germaine, C., „A Comparative Analysis of Non-discrimination Law in Europe 2024 – The 27 EU Member States compared – Prepared by Isabelle Chopin and Catharina Germaine for the European network of legal experts in gender equality and non-discrimination, Urad za publikacije Evropske unije, 2024, str. 18 in 19.
11 Glej sodbe z dne 15. julija 2021, WABE in MH Müller Handel (C-804/18 in C-341/19, EU:C:2021:594, točka 47); z dne 13. oktobra 2022, SCRL (Verska oblačila) (C-344/20, EU:C:2022:774, točka 26; v nadaljevanju: sodba v zadevi SCRL (Verska oblačila)), in z dne 28. novembra 2023, Commune d'Ans (C-148/22, EU:C:2023:924, točka 22).
12 Glej SCRL (Verska oblačila), točka 27 in navedena sodna praksa.
13 Glej SCRL (Verska oblačila), točka 28 (moj poudarek).
14 Glej SCRL (Verska oblačila), točka 35 in navedena sodna praksa.
15 Glej sodbo ESČP z dne 8. aprila 2021, Vavřička in drugi proti Češki republiki (CE:ECHR:2021:0408JUD004762113, točki 335 in 337; v nadaljevanju: sodba v zadevi Vavřička). V navedeni zadevi je šest pritožnikov izpodbijalo zakonsko dolžnost cepljenja otrok proti več nalezljivim boleznim, ki jo je določila Češka republika. Enemu od pritožnikov je bila izrečena globa, ker ni dal cepiti svojih otrok, preostali pa so bili starši otrok, ki jim je bil zaradi neizpolnitve zahteve glede cepljenja zavrnjen sprejem v vrtec. Vsi pritožniki so se sklicevali na člen 8 EKČP, trije od njih pa na člen 9 EKČP. ESČP je zahtevke na podlagi člena 9 EKČP zavrnilo kot nedopustne.
16 Glej sodbo v zadevi Vavřička, točka 335 (moj poudarek). Navedeno merilo – „dovolj prepričljivo, resno, skladno in pomembno prepričanje“ – je bilo uvedeno v zadevi Campbell in Cosans proti Združenemu kraljestvu. V navedeni sodbi je ESČP ugotovilo, da „izraz ‚prepričanje‘ v svojem običajnem pomenu in sam po sebi ni sinonim za ‚mišljenje‘ ali ‚ideje‘, kot sta uporabljena v členu 10 [EKČP], ki zagotavlja svobodo izražanja; bližje je pojmu ‚prepričanje‘ (v francoski različici: convictions) iz člena 9 [EKČP] – ki zagotavlja svobodo mišljenja, vesti in vere – označuje pa stališča, ki dosegajo določeno raven prepričljivosti, resnosti, skladnosti in pomembnosti“. Glej sodbo ESČP z dne 25. februarja 1982, (CE:ECHR:1982:0225JUD000751176, točka 36).
17 Glej sodbo SCRL (Verska oblačila), točka 37 in navedena sodna praksa.
18 Glej člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78.
19 Glej sodbo z dne 5. decembra 2023, Nordic Info (C-128/22, EU:C:2023:951, točka 120; v nadaljevanju: sodba v zadevi Nordic Info).
20 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 14. novembra 2018, Memoria in Dall’Antonia (C-342/17, EU:C:2018:906, točka 54 in navedena sodna praksa).
21 Glej sodbo ESČP z dne 29. avgusta 2024, Pasquinelli in drugi proti San Marinu (CE:ECHR:2024:0829JUD002462222, točke od 94 do 96 in 128). Leta 2021 je San Marino sprejel zakon, ki je določal, da morajo biti vsi socialni in zdravstveni delavci, ki imajo neposreden stik s pacienti, cepljeni proti covidu-19. Čeprav cepljenje ni bilo obvezno, pa je zakon določal hierarhijo alternativnih ukrepov za vsakogar, ki bi zavrnil cepljenje, vključno s predodelitvijo delovnih nalog ali premestitev na prosto delovno mesto v javni upravi, kjer je bil stik s pacienti omejen, ter uporabo razpoložljivega dopusta ali obvezno antigensko testiranje vsakih 48 ur. Le v okoliščinah, v katerih bi bile navedene možnosti neizvedljive, je bil predviden plačan suspenz z dela, ob pogoju izvajanja družbeno koristnih dejavnosti. Zakonodajalec San Marina je shemo upravičeval z navedbo, da so navedeni delavci izpostavljeni večjemu tveganju okužbe in da je cepljenje ključnega pomena za zaščito ranljivih pacientov in vzdrževanje socialno-zdravstvenega sistema. Za skupino delavcev, ki je cepljenje zavrnila, so bili uporabljeni zgoraj navedeni ukrepi, zato so shemo izpodbijali pred ESČP in trdili, da krši člen 8 EKČP ter da gre za nezakonito diskriminacijo na podlagi člena 14 navedene konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožniki so trdili, da razlikovanje pri obravnavanju cepljenih in necepljenih delavcev ni upravičeno na podlagi EKČP.