1

Tožeča stranka, CQ, s tožbo predlaga, prvič, na podlagi člena 263 PDEU razglasitev ničnosti sklepa Evropskega računskega sodišča z dne 11. aprila 2019 o ugotovitvi terjatve in izterjave v zvezi z njo, s katerim je to opredelilo znesek 153.407,58 EUR kot neupravičeno prejet znesek iz naslova stroškov službenih poti in dnevnic, stroškov za reprezentanco in uporabe storitev voznikov ter odredilo izterjavo tega zneska (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), in drugič, na podlagi člena 268 PDEU povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

I.

Pravni okvir

A.

Pogodba DEU

2

Člen 285 PDEU določa:

3

Člen 286(3) in (6) PDEU določa:

B.

Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013

4

Člen 1(1) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1) določa:

5

Člen 4(1) in (2) Uredbe št. 883/2013 določa:

6

Člen 5, od (1) do (3), Uredbe št. 883/2013 določa:

7

Člen 7(2) Uredbe št. 883/2013 določa:

8

Člen 9(4) Uredbe št. 883/2013 določa:

9

Člen 11(4) Uredbe št. 883/2013 določa:

C.

Notranja pravila, ki jih je sprejelo Računsko sodišče

1.

Sklep št. 1‑2003 o stroških službenih poti članov Računskega sodišča

10

Člen 1 Sklepa Računskega sodišča št. 1‑2003 z dne 16. januarja 2003 o stroških službenih poti članov Računskega sodišča, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe (v nadaljevanju: Sklep št. 1‑2003), je določal:

11

Člen 3 Sklepa št. 1‑2003 je določal:

12

Člen 5 Sklepa št. 1‑2003 je določal:

13

Člen 6 Sklepa št. 1‑2003 je določal:

2.

Sklep št. 7‑2004 o stroških za reprezentanco in razvedrilo članov Računskega sodišča

14

Člen 2 Sklepa Računskega sodišča št. 7‑2004 z dne 22. aprila 2004 o stroških za reprezentanco in razvedrilo članov, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe (v nadaljevanju: Sklep št. 7‑2004), je določal:

15

Člen 6 Sklepa št. 7‑2004 je določal:

16

Sklepu št. 7‑2004 je bilo priloženo obvestilo članom Računskega sodišča z dne 22. aprila 2004, ki je vsebovalo „predloge v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo“ (v nadaljevanju: obvestilo z dne 22. aprila 2004). V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno:

17

V Prilogi 1 k obvestilu z dne 22. aprila 2004 je bilo določeno, da „se morajo reprezentanca/sprejemi zunaj Računskega sodišča na splošno nanašati na osebe, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v Uniji […], državah članicah ali drugih državah“, ter da odhodki v zvezi s stroški za reprezentanco/sprejem v zasebnem bivališču člana „ne smejo presegati nujnega v ta namen, vključno s cvetličnimi aranžmaji“.

18

V tej prilogi je bilo še določeno, da je treba, „kadar seznam povabljencev poleg oseb, ki ne delajo v instituciji, vključuje uslužbence Računskega sodišča, […] ohraniti ustrezno ravnovesje med obema kategorijama“ ter da morajo „osebni prijatelji in družinski člani (razen zakoncev/partnerjev) […] prejeti zasebna vabila na stroške člana“.

3.

Sklep št. 33‑2004 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča

19

Člen 1 Sklepa Računskega sodišča št. 33‑2004 z dne 15. junija 2004 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja iz te tožbe do začetka veljavnosti Sklepa št. 19‑2009 Računskega sodišča z dne 20. aprila 2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča (v nadaljevanju: Sklep št. 33‑2004), je določal:

20

Člen 4 Sklepa št. 33‑2004 je določal:

–

potovanja na podlagi potnega naloga,

–

druga potovanja, povezana z opravljanjem nalog, ki se pavšalno ocenijo na 15.000 km/leto.“

21

Člen 5 Sklepa št. 33‑2004 je določal:

22

Člen 6 Sklepa št. 33‑2004 je določal:

23

Sklepu št. 33‑2004 je bil priložen dokument, naslovljen „Komentarji k Sklepu št. 33‑2004 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča“ (v nadaljevanju: Komentarji k Sklepu št. 33‑2004).

24

V Komentarjih k Sklepu št. 33‑2004 v zvezi s členom 4 tega sklepa je bilo navedeno:

–

potovanja med domom (v kraju, kamor je oseba razporejena)/delovnim mestom,

–

potovanja med krajem, kamor je oseba razporejena/bivališčem in letališčem,

–

protokolarne obveznosti, ki potekajo znotraj omejenega obsega in zanje ni bil izdan potni nalog,

–

primeri višje sile (bolezen, zdravniški pregledi, nezmožnost za vožnjo itd.).“

4.

Sklep št. 19‑2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča

25

Z besedilom členov 1 in od 4 do 6 Sklepa Računskega sodišča št. 19‑2009 z dne 20. aprila 2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča je bilo povzeto besedilo ustreznih členov Sklepa št. 33‑2004.

26

Člen 7 Sklepa št. 19‑2009 je določal:

27

Sklepu št. 19‑2009 je bil priložen dokument, naslovljen „Komentarji k Sklepu št. 19‑2009 o upravljanju in uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča“ (v nadaljevanju: Komentarji k Sklepu št. 19‑2009).

28

Z besedilom Komentarjev k Sklepu št. 19‑2009 v zvezi s členom 4 tega sklepa je bil povzet komentar k členu 4 Sklepa št. 33‑2004 iz Komentarjev k zadnjenavedenemu sklepu.

5.

Etični kodeks za člane Računskega sodišča iz leta 2012

29

Člen 2 Etičnega kodeksa za člane Računskega sodišča, ki ga je to sprejelo 8. februarja 2012 (v nadaljevanju: Etični kodeks iz leta 2012), je v odstavkih 1, 2 in 4 določal:

30

Člen 4 Etičnega kodeksa iz leta 2012 je določal:

II.

Dejansko stanje

31

Tožeča stranka je bila član Računskega sodišča od 1. marca 2006 do 30. aprila 2018, ko sta se njena mandata iztekla. Preden je bila imenovana na Računsko sodišče, je zasedala različne politične funkcije v Kraljevini Belgiji od 80. let prejšnjega stoletja. Do leta 2002 je bila član ene politične stranke, nato je od leta 2002 pripadala drugi politični stranki (v nadaljevanju: zadevna politična stranka).

32

Med svojima mandatoma je bila imenovana v senat Računskega sodišča, ki je pristojen za revizijo odhodkov Evropske unije na področju zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči. Tožeča stranka je približno sedem let opravljala funkcijo doajena tega senata.

33

Tožeči stranki je bilo s sklepom z dne 30. aprila 2015 po pozitivnem mnenju odbora, pristojnega za presojo zunanjih dejavnosti članov Računskega sodišča, dovoljeno, da predseduje okoljevarstveni fundaciji iz regije, iz katere sama izhaja.

34

Kot članu Računskega sodišča so bili tožeči stranki povrnjeni stroški za reprezentanco in razvedrilo ter različni stroški, nastali na službenih poteh, ki jih je na njeno prošnjo odobril predsednik Računskega sodišča, in izplačane dnevnice za te službene poti.

35

Tožeča stranka je imela na voljo službeno vozilo. Računsko sodišče ji je med letom 2006 in marcem 2014 dalo na voljo voznika. Od aprila 2014 je lahko zaprosila za dodelitev voznika iz „nabora voznikov“, za katerega je bil pristojen direktor za finance Računskega sodišča.

A.

Predhodni ukrepi, ki jih je sprejelo Računsko sodišče

36

Računsko sodišče je leta 2016 prejelo informacije o več hudih nepravilnostih, ki so se pripisovale tožeči stranki. Njegov generalni sekretar je 18. julija 2016 tožečo stranko ustno obvestil o ovadbi zoper njo.

37

Službe Računskega sodišča so poleti 2016 zaradi ugotavljanja morebitnih nepravilnosti opravile analizo službenih poti tožeče stranke in voznikov Računskega sodišča, za katere je pripravila potne naloge. Nato so si tožeča stranka in te službe izmenjale več dopisov v zvezi z zatrjevano nepravilnostjo, kar se tiče nekaterih njenih službenih poti ali službenih poti teh voznikov, in v zvezi z zahtevo Računskega sodišča, da tožeča stranka vrne zahtevane zneske. Tožeča stranka je menila, da očitana nepravilnost ni utemeljena, in zavrnila vračilo zneskov, ki jih je zahtevalo Računsko sodišče.

38

Poleg tega je bilo Računsko sodišče 26. julija 2016 obveščeno o očitkih v zvezi s tem, da je tožeča stranka leta 2011 po nesreči, v kateri sta bila udeležena njeno službeno vozilo in njen zasebni avtomobil, zagrešila zavarovalniško goljufijo. Generalni sekretar Računskega sodišča je 1. septembra 2016 o teh očitkih ustno obvestil tožečo stranko. Ta je v dopisu z istega dne trdila, da je do zadevne nesreče prišlo zaradi trčenja med njenim službenim vozilom, ki ga je vozil voznik, dodeljen njenemu kabinetu, in njenim zasebnim avtomobilom, ki ga je vozil njen sin.

B.

Preiskava urada OLAF

39

Generalni sekretar Računskega sodišča je 14. oktobra 2016 po navodilih predsednika Računskega sodišča Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) posredoval dokumentacijo v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke, zaradi katerih naj bi prišlo do morebitnih neupravičenih odhodkov v breme proračuna Unije. OLAF je 15. novembra 2016 sprejel sklep o začetku preiskave v zvezi s tem.

40

Generalni direktor urada OLAF je 31. marca 2017 predsednika Računskega sodišča uradno obvestil o začetku preiskave domnevnih nepravilnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, v katere naj bi bila vpletena tožeča stranka ter ki naj bi nastale v okviru uporabe sredstev Računskega sodišča in službenih poti, ki jih je ta opravila ali odobrila v nasprotju z veljavnimi pravili.

41

OLAF je 22. septembra 2017 tožečo stranko seznanil z začetkom te preiskave in z dejstvom, da ima v okviru tega postopka status „preiskovanca“.

42

OLAF je 20. novembra 2017 v prostorih kabineta tožeče stranke opravil inšpekcijo in ob tej priložnosti pridobil različne listine. Po prvi analizi teh dokumentov je tožečo stranko 15. decembra 2017 obvestil, da je bil predmet preiskave razširjen na morebitna navzkrižja interesov in druge kršitve členov 285 in 286 PDEU ter določb Etičnega kodeksa iz leta 2012.

43

Preiskovalci urada OLAF so tožečo stranko 22. decembra 2017 ustno zaslišali. Potem ko ji je OLAF predložil povzetek dejstev, ugotovljenih po koncu preiskave, je tožeča stranka 15. maja 2018 temu uradu predložila pisne pripombe.

44

Računsko sodišče je 2. julija 2018 prejelo končno poročilo urada OLAF, s katerim je bila preiskava končana (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF). V tem poročilu so bili v zvezi s tožečo stranko ugotovljeni zloraba sredstev Računskega sodišča v okviru dejavnosti, nepovezanih z njenimi nalogami, zloraba kartic za gorivo, zloraba pogodbe o avtomobilskem zavarovanju njenega službenega vozila, neupravičene odsotnosti, neprijava zunanjih dejavnosti, posredovanje zaupnih informacij in obstoj navzkrižja interesov.

45

OLAF je ob upoštevanju ugotovitev iz svojega poročila Računskemu sodišču priporočil, naj zoper tožečo stranko uvede disciplinski postopek, sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev izterjave zneska v višini 472.869,09 EUR, ki ustreza stroškom, ki jih je neupravičeno krilo Računsko sodišče, in razmisli o izterjavi zneska v višini 97.954,52 EUR, ki ustreza plači, izplačani tožeči stranki v obdobjih njene neupravičene odsotnosti.

46

Ker je OLAF poleg tega menil, da bi lahko nekatera dejstva, ki jih je razkrila preiskava, pomenila kazniva dejanja, je informacije in svoja priporočila posredoval tudi pravosodnim organom Velikega vojvodstva Luksemburg.

C.

Kazenski postopek, ki so ga uvedli organi Velikega vojvodstva Luksemburg

47

Državni tožilec pri Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg) je na podlagi informacij, ki jih je posredoval OLAF, z dopisom z dne 1. oktobra 2018 zahteval, naj Računsko sodišče tožeči stranki odvzame imuniteto pred sodnimi postopki. Ta institucija je 15. novembra 2018 navedeni zahtevi ugodila.

D.

Uvedba postopka znotraj Računskega sodišča

48

Predsednik Računskega sodišča je 3. julija 2018 članom Računskega sodišča poslal kopijo poročila urada OLAF in priporočila tega organa.

49

Predsednik Računskega sodišča je predhodno poročilo članom Računskega sodišča poslal 5. oktobra 2018. To poročilo je vsebovalo priporočilo, naj se Sodišču predlaga, naj „preuči dejstva, kot so bila ugotovljena, in presodi, ali je tožeča stranka kršila obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja“. Tožeči stranki sta bili navedeno poročilo in poročilo urada OLAF vročeni istega dne. Poleg tega so ji bile 17. oktobra 2018 poslane še priloge k poročilu urada OLAF.

50

Tožeča stranka je Računskemu sodišču 19. novembra 2018 poslala pisne pripombe. Člani Računskega sodišča so jo 26. novembra 2018 zaslišali na zaprtem zasedanju.

51

Računsko sodišče je 29. novembra 2018 na zaprtem zasedanju odločilo, da bo zadevo v zvezi s tožečo stranko na podlagi člena 286(6) PDEU predložilo Sodišču Evropske unije.

E.

Postopek pred Sodiščem Evropske unije

52

Računsko sodišče je s tožbo, vloženo 15. februarja 2019, Sodišču Evropske unije predlagalo, naj ugotovi, da tožeča stranka ne izpolnjuje več obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja, in naj zato izreče sankcijo iz člena 286(6) PDEU.

53

Sodišče je s sodbo z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), razsodilo, da je tožeča stranka kršila obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja na Računskem sodišču, in ji izreklo sankcijo odvzema dveh tretjin pravice do pokojnine od datuma izreka navedene sodbe.

F.

Izterjava odhodkov, ki so se šteli za neupravičene, s strani Računskega sodišča

54

Generalni sekretar Računskega sodišča je z dopisom z dne 14. decembra 2018 in dopisom, ki je vseboval spremembo, z dne 23. januarja 2019 tožečo stranko obvestil, da namerava opraviti izterjavo zneska 160.839,89 v korist Unije. Tema dopisoma je bila priložena preglednica odhodkov, ki so se šteli za neupravičene (v nadaljevanju: preglednica za izterjavo). Tožeča stranka je 4. februarja 2019 odgovorila na ta dopisa s predložitvijo pripomb.

55

Generalni sekretar Računskega sodišča je 11. aprila 2019 sprejel izpodbijani sklep. Odločil je:

–

da je bil tožeči stranki neupravičeno izplačan znesek 33.172,91 EUR iz naslova stroškov službenih poti in dnevnic,

–

da je bil tožeči stranki neupravičeno izplačan znesek 49.138,25 EUR iz naslova stroškov za reprezentanco,

–

da je tožeča stranka zaradi zlorabe storitev voznikov Računskega sodišča proračunu Unije neupravičeno naprtila skupni znesek 71.096,42 EUR (30.501,27 EUR plač ter 40.595,15 EUR stroškov službenih poti in dnevnic),

–

da bo v sodelovanju z glavno računovodjo Računskega sodišča 31. maja 2019 opravljena izterjava skupnega zneska 153.407,58 EUR.

56

Potem ko je glavna računovodja za 31. maj 2019 ugotovila, da skupni znesek 153.407,58 EUR ni bil plačan, je z dopisom z dne 4. junija 2019 zahtevala plačilo neupravičeno porabljene vsote, povečane za zamudne obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri, in sicer 153.584,10 EUR.

57

Glavna računovodja Računskega sodišča je z dopisom z dne 7. junija 2019 ugotovila, da je bil znesek 153.584,10 plačan z bančnim nakazilom. Ob upoštevanju datuma tega plačila je znesek dolgovanih obresti zmanjšala z vračilom zneska 88,26 EUR, ker je na ta datum terjatev do tožeče stranke znašala 153,495,84 EUR.

III.

Predlogi strank

58

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–

po potrebi razglasi ničnost dveh sklepov glavne računovodje Računskega sodišča z dne 4. in 7. junija 2019;

–

Računskemu sodišču naloži vračilo zneska 153.495,84 EUR (153.407,58 EUR, povečanih za 88,26 EUR iz naslova zamudnih obresti, ki so ji bile obračunane), povečanega za zamudne obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri do celotnega plačila;

–

Računskemu sodišču naloži povrnitev nastale nepremoženjske škode;

–

Računskemu sodišču naloži plačilo stroškov.

59

Računsko sodišče Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

tožbo delno zavrže kot nedopustno in delno zavrne kot neutemeljeno;

–

odškodninski zahtevek zavrže kot nedopusten;

–

tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

IV.

Pravo

A.

Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa

60

Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navaja šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvi na nepravilnost preiskave urada OLAF in njegovega poročila, drugi na to, da Računsko sodišče ni uporabilo svoje diskrecijske pravice, zlasti kot odredbodajalec, na kršitev njegove obveznosti, da dokaže obtožbo, in na kršitev njegove obveznosti obrazložitve, tretji na kršitev razumnega roka, četrti na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj ter na obstoj „očitnih napak“, peti na kršitev rekla, v skladu s katerim kazenski postopek zavira upravni postopek, šesti pa na kršitev obveznosti obrazložitve glede uporabe storitev voznikov in kršitev člena 75 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) ali člena 94 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1).

1.

Prvi tožbeni razlog: nepravilnost preiskave urada OLAF in njegovega poročila

61

Tožeča stranka trdi, da sta preiskava urada OLAF in njegovo poročilo nepravilna iz treh razlogov, in sicer, ker je OLAF nezakonito razširil področje svoje preiskave, kršil njeno pravico do zasebnega življenja in ni spoštoval njene pravice do obrambe.

62

Računsko sodišče izpodbija trditve tožeče stranke.

63

Ugotoviti je treba, da se trditve tožeče stranke v zvezi z nepravilnostjo preiskave urada OLAF in njegovega poročila za obravnavano zadevo v bistvu prekrivajo s trditvami, ki jih je predstavila v postopku, določenem v členu 286(6) PDEU (točke od 126 do 134 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782)), in jih je Sodišče zavrnilo v točkah od 140 do 175 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

64

Sodišče je namreč najprej priznalo, da se je OLAF odločil predmet preiskave – ki je bila prvotno uvedena v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v škodo finančnih interesov Unije, v katere naj bi bila vpletena tožeča stranka ter ki naj bi nastale v okviru uporabe sredstev Računskega sodišča in službenih poti, ki jih je ta opravila ali odobrila v nasprotju z veljavnimi pravili – razširiti na morebitna navzkrižja interesov ter druge kršitve členov 285 in 286 PDEU in določb Etičnega kodeksa iz leta 2012. Vendar je Sodišče v točki 157 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da okoliščina, da je taka razširitev temeljila na elementih, odkritih med inšpekcijo, izpeljano 20. novembra 2017, ne more pomeniti, da ta odločitev ni zakonita.

65

Dalje, v točki 166 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je Sodišče odločilo, da s trditvami tožeče stranke za postopek iz člena 286(6) PDEU ni mogoče dokazati, da je OLAF nezakonito posegel v njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja.

66

Nazadnje, v točki 174 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je Sodišče prišlo do sklepne ugotovitve, da s trditvami tožeče stranke za postopek iz člena 286(6) PDEU ni mogoče dokazati, da je bila kršena njena pravica do obrambe.

67

Očitno je, da po razglasitvi sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tožeča stranka izpodbija le upoštevnost sklepne ugotovitve, do katere je Sodišče prišlo v točki 174 navedene sodbe, za obravnavano zadevo.

68

Kot opozarja tožeča stranka, je Sodišče presodilo, da morata sicer tako OLAF kot tudi Računsko sodišče izpolniti vsak svoje obveznosti, vendar je treba za namene postopka iz člena 286(6) PDEU o spoštovanju pravice zadevnega člana ali nekdanjega člana Računskega sodišča do izjave presojati celostno (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 170).

69

Sodišče se je v podporo tej presoji oprlo tudi na načelo, da ni mogoče izključiti, da je Računsko sodišče temu članu ali nekdanjemu članu lahko dalo zadostno možnost, da se izjasni o elementih, na katere pred sprejetjem poročila urada OLAF ni mogel učinkovito podati pripomb (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 170). V zvezi s tem, prvič, je Sodišče ugotovilo, da ni sporno, da je OLAF tožečo stranko ustno zaslišal 22. decembra 2017, da je bilo opravljenih več pisnih izmenjav med tem uradom in svetovalcem tožeče stranke ter da je zadnjenavedena po predložitvi povzetka dejstev, ugotovljenih po koncu preiskave, uradu OLAF lahko predložila pisni dokument, katerega namen je bil zavrniti trditve iz tega povzetka (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 171). Drugič, Sodišče je navedlo, da je tožeča stranka 5. oktobra 2018 prejela poročilo urada OLAF in predhodno poročilo, ki ga je predsednik Računskega sodišča poslal članom Računskega sodišča, ter da je v zvezi s tema poročiloma lahko zavzela stališče s predložitvijo pisnih pripomb in na zaslišanju pred Računskim sodiščem (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 172). Tretjič, Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve v dokaz, da se pred Računskim sodiščem ni mogla dovolj izreči o nekaterih elementih, uporabljenih zoper njo pred sprejetjem poročila urada OLAF (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 172).

70

Sklepno ugotovitev iz točke 174 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je mogoče prenesti na obravnavano zadevo, ker enako kot v postopku iz člena 286(6) PDEU ni mogoče izključiti, da je v obravnavanem primeru Računsko sodišče tožeči stranki lahko dalo zadostno možnost, da se izjasni o elementih, na katere pred sprejetjem poročila urada OLAF ni mogla podati pripomb.

71

V tokratnem postopku tožeča stranka ne navaja nobenega novega in konkretnega elementa v dokaz, da se pred Računskim sodiščem ni mogla zadostno izjasniti o elementih, na katere pred sprejetjem poročila urada OLAF ni mogla učinkovito podati pripomb. V pisnem delu tega postopka pa je ohranila možnost, da navede take elemente, zlasti v stališču glede posledic, ki jih je za obravnavano zadevo treba izpeljati iz sodbe 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

72

Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

2.

Drugi tožbeni razlog: neuporaba diskrecijske pravice Računskega sodišča, zlasti kot odredbodajalca, kršitev njegove obveznosti, da dokaže obtožbo, in kršitev njegove obveznosti obrazložitve

73

V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da je Računsko sodišče zgolj napotilo na poročilo urada OLAF, ne da bi ga analiziralo, in da zlasti ni natančno navedlo, v čem naj bi bila nepravilnost vsakega od izpodbijanih odhodkov. Sklicuje se na člene 98, 100 in 101 Uredbe 2018/1046, iz katerih naj bi bilo razvidno, da mora odredbodajalec presoditi obstoj terjatve in nato odločiti o njeni izterjavi. Tako naj bi moralo Računsko sodišče natančno navesti, zakaj je vsak od izpodbijanih odhodkov nepravilen, kar naj bi bilo potrebno tudi za to, da se zadosti obveznosti obrazložitve.

74

Računsko sodišče izpodbija trditve tožeče stranke.

75

Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v tem postopku po sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ne ohranja svojega očitka v zvezi s tem, da Računsko sodišče ni uporabilo svoje diskrecijske pravice. Zato o tem ni več treba odločiti.

76

Kar zadeva očitka, ki se nanašata na kršitev obveznosti Računskega sodišča, da dokaže obtožbo, in kršitev njegove obveznosti obrazložitve ter ki se jima tožeča stranka v tem postopku ne odpoveduje, ju je treba preučiti skupaj, ker se prekrivata. Poleg tega je iz spisa razvidno, da tožeča stranka dejansko zatrjuje le neobstoj obrazložitve neupravičenosti različnih zneskov, ki jih je upoštevalo Računsko sodišče, zlasti glede na preglednico za izterjavo.

77

Pravica do dobrega upravljanja, potrjena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), določa za institucije, organe, urade in agencije Unije obveznost, da svoje odločitve obrazložijo. Ta obveznost ima enak obseg kot tista, ki izhaja iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ki določa, da se pravni akti obrazložijo. Namen obveznosti obrazložitve je na eni strani omogočiti zadevnim osebam, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, in na drugi strani sodišču Unije, da opravi nadzor nad zakonitostjo odločbe (glej sodbo z dne 14. julija 2021, BG/Parlament, T‑253/19, neobjavljena, EU:T:2021:459, točka 44 in navedena sodna praksa). Opozoriti je treba, da obveznost obrazložitve pomeni bistveno postopkovno zahtevo, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta (glej sodbo z dne 22, maja 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑300/10, EU:T:2012:247, točka 180 in navedena sodna praksa). Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Ta obrazložitev je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge (glej sklep z dne 12. julija 2012, Dover/Parlament, C‑278/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:457, točka 36 in navedena sodna praksa).

78

Poleg tega se ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev akta zadostna, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodba z dne 14. julija 2021, BG/Parlament, T‑253/19, neobjavljena, EU:T:2021:459, točka 45).

79

V obravnavanem primeru izpodbijani sklep vsebuje tri dele: spremni dopis, s katerim je bil vročen izpodbijani sklep, prilogo k temu dopisu (Priloga 1), ki vsebuje navedeni sklep, in zaznamek s povzetkom nastanka terjatve (Priloga 2).

80

Potem ko je Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu spomnilo na določbe o stroških službenih poti in dnevnicah, stroških za reprezentanco ter uporabi avtomobilskega parka Računskega sodišča in stroških službenih poti voznikov, ki jih uporabljajo člani, ki naj bi jih tožeča stranka kršila, je opredelilo neupravičeno izplačane zneske, katerih vračilo je bilo zahtevano od tožeče stranke.

81

V zvezi s tem je Računsko sodišče navedlo, da je bilo z analizo poročila urada OLAF in prilog k njemu ter dokumentov, s katerimi razpolagajo njegove upravne službe, mogoče ugotoviti, da je tožeča stranka neupravičeno dobila povrnjene stroške za dejavnosti, ki so bile zasebne ali nepovezane z njenimi nalogami oziroma nezdružljive z njimi, čeprav je vedela ali bi morala vedeti, da za te odhodke ni mogoče uporabiti sredstev Računskega sodišča. Natančneje, sklep o ugotovitvi terjatve in izterjave vsebuje preglednico za izterjavo, v kateri so za vsako od dejavnosti, ki so bile neupravičeno naprtene proračunu Unije, navedeni zlasti razlog, ki ga je tožeča stranka zatrjevala v svojih potnih nalogih ali potnih nalogih voznika ali v svojih zahtevkih za povračilo stroškov za reprezentanco, resnična narava dejavnosti, sklic na dokaze, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti to resnično naravo, datum in kraj dejavnosti, zaradi katere so odhodki nastali, in strošek, ki ga je nosilo Računsko sodišče.

82

Iz tega sledi, da izpodbijani sklep vsebuje obrazložitev, ki je v skladu z zahtevami iz člena 41 Listine, ker ta obrazložitev omogoča tožeči stranki, da razume razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in Splošnemu sodišču, da opravi nadzor v zvezi s tem, brez poseganja v preučitev njene utemeljenosti, ki bo izvedena v okviru četrtega tožbenega razloga.

83

Kar zadeva trditev tožeče stranke, da Računsko sodišče v odgovoru na tožbo v zvezi s četrtim tožbenim razlogom podaja novo obrazložitev ali nove razloge, bo ta preučena od primera do primera v okviru navedenega tožbenega razloga.

84

Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev razumnega roka

85

Tožeča stranka trdi, da je Računsko sodišče kršilo načelo spoštovanja razumnega roka iz člena 41(1) Listine, ker je izpodbijalo upravičenost zahtevkov za povračilo, ki jih je vložila od leta 2006, čeprav je imelo Računsko sodišče že ob vložitvi teh zahtevkov na voljo vse koristne informacije za to, da bi se lahko prepričalo o njihovi upravičenosti ali da bi se odločilo za pridobitev pojasnil. Po njenem mnenju bi moralo biti preveritveno delovanje Računskega sodišča omejeno na retroaktivnost, ki je omejena na tri leta ali vsaj na pet let pred 5. oktobrom 2018, to je datumom njegovega predhodnega poročila. Tožeča stranka zato meni, da so vnosi v preglednici za izterjavo, ki se nanašajo na čas pred 4. oktobrom 2013, to so vrstice št. 1–261, zastarali, kar nanese 85.924,75 EUR, tako da skupni znesek, ki ga je mogoče opredeliti kot terjatev, ki naj bi jo Računsko sodišče imelo do nje, znaša 67.482,83 EUR.

86

V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL 2006, L 390, str. 1), s katere členom 73a naj bi bilo uvedeno načelo zastaranja terjatev Unije do tretjih oseb v zastaralnem roku petih let. Glede roka, v katerem mora biti zaznamek o nastanku terjatve poslan dolžniku, tožeča stranka opozarja, da niti „finančna uredba“ niti podrobna pravila za njeno izvajanje ne določajo takega roka. Vendar opozarja, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti zaznamek o nastanku terjatve poslan v razumnem roku in da Sodišče meni, da ni bil poslan v razumnem roku, kadar do tega pride po več kot petih letih od trenutka, ko je bila zadevna institucija običajno sposobna uveljaviti svojo terjatev. Tožeča stranka v repliki napotuje tudi na člen 98(2) Uredbe 2018/1046.

87

V stališču glede posledic, ki jih je treba za obravnavano zadevo izpeljati iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tožeča stranka meni, da se Sodišče ni izreklo o tem tožbenem razlogu, ker je zavrnilo drug očitek v zvezi s kršitvijo razumnega roka, ki se je nanašal na disciplinski postopek Računskega sodišča.

88

Računsko sodišče izpodbija trditve tožeče stranke, pri čemer v bistvu meni, da je bilo njegovo terjatev šele na datum poročila urada OLAF mogoče šteti za terjatev, ki je nedvoumna, v fiksnem znesku in zapadla, kot naj bi zahtevala člen 78(2) Uredbe št. 966/2012 in člen 81(b) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1). Zato se naj na datum izpodbijanega sklepa petletni rok še ne bi iztekel. V zvezi s tem Računsko sodišče opozarja na besedilo člena 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), v skladu s katerim je treba izterjavo neupravičenih plačil zahtevati najkasneje pet let po datumu, ko je bil znesek plačan. Poudarja tudi, da zahtevek za izterjavo po preteku tega roka ne zapade, če se lahko dokaže, da je prejemnik namerno zavedel upravo z namenom, da pridobi zadevni znesek, kar je splošno načelo prava Unije.

a)

Zastaralni rok

89

Tožeča stranka se s tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev razumnega roka, sklicuje na načelo zastaranja terjatev Unije do tretjih oseb v zastaralnem roku petih let. V zvezi s tem, prvič, navaja zlasti člen 73a Uredbe št. 1605/2002, kakor je bila spremenjena in ki je veljala do 31. decembra 2013, ter člena 78 in 85b Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1605/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 478/2007 z dne 23. aprila 2007 (UL 2007, L 111, str. 13) in ki je veljala do 31. decembra 2012. Drugič, tožeča stranka v repliki omenja tudi člen 98(2) Uredbe 2018/1046. Na obravnavi je tožeča stranka v odgovor na poziv Splošnega sodišča, naj opredeli pravno podlago za uporabo načela zastaranja terjatev Unije do tretjih oseb v zastaralnem roku petih let v obravnavanem primeru, navedla, da se je treba, kot je to storila v repliki, opreti na člen 98(2) Uredbe 2018/1046, ne da bi ji Računsko sodišče v zvezi s tem oporekalo. Tako se je treba sklicevati na to določbo, ki se je uporabljala na datum sprejetja izpodbijanega sklepa.

90

Tožeča stranka v bistvu navaja, da ji Računsko sodišče ni moglo poslati zaznamka o nastanku terjatve, da bi uveljavilo svojo domnevno terjatev za zahtevke za plačilo, opredeljene kot nepravilne, ki izhajajo iz časa pred več kot petimi leti. S tako trditvijo tožeča stranka v bistvu meni, da se zastaralni rok iz člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046 uporablja brez izjeme.

91

Člen 98(1) in (2) Uredbe 2018/1046 določa:

92

V zvezi s tem je treba uvodoma navesti, da mora biti ureditev zastaranja oblikovana tako, da se vzpostavi ravnotežje med ciljema pravne varnosti in obravnave zadev v razumnem roku kot splošnih načel prava Unije na eni strani ter dejanskim in učinkovitim izvajanjem načela dobrega finančnega poslovodenja na drugi strani (glej po analogiji sodbo z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točka 49). Načelo razumnega roka nastopa v tem posebnem okviru, in ne zgolj zaradi uporabe člena 41 Listine, kot trdi tožeča stranka.

93

Natančneje, člen 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046 določa ureditev zastaranja za pošiljanje zaznamka o nastanku terjatve v interesu pravne varnosti, ki hkrati varuje zadevnega dolžnika in institucijo Unije, ki pošilja zaznamek o nastanku terjatve. Za dolžnika namreč načelo pravne varnosti preprečuje, da bi institucija Unije delovala brez časovnih omejitev, s čimer bi se lahko med drugim ogrozila stabilnost že pridobljenih pravnih položajev. Institucija Unije pa mora v okviru svoje naloge izterjave terjatev Unije do tretjih oseb, da bi zadostila načelu dobrega finančnega poslovodenja, spoštovati razumni rok, ki je vidik načela dobrega upravljanja in izhaja iz temeljne zahteve po pravni varnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 13. novembra 2014, Nencini/Parlament, C‑447/13 P, EU:C:2014:2372, točka 45; z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 101, in z dne 5. oktobra 2004, Sanders in drugi/Komisija, T‑45/01, EU:T:2004:289, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).

94

Določitev zastaralnih rokov na področju ugotavljanja terjatev mora biti tudi v skladu z načelom učinkovitosti in ne sme v praksi onemogočati ali pretirano oteževati izvajanja prava Unije (glej po analogiji sodbi z dne 17. novembra 2016, Stadt Wiener Neustadt, C‑348/15, EU:C:2016:882, točka 41, in z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točki 48 in 65).

95

Resda je glede na člen 98(1) in (2) Uredbe 2018/1046 institucija Unije običajno sposobna uveljavljati terjatev od datuma, ko razpolaga z dokazili, na podlagi katerih lahko dano terjatev opredeli kot nedvoumno, v fiksnem znesku in zapadlo, ali ko bi s takšnimi dokazili lahko razpolagala, če bi ravnala z zadostno skrbnostjo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 103).

96

Vendar je táko ugotavljanje lahko v praksi onemogočeno v primerih, v katerih kljub skrbnosti, ki jo je izkazala, institucija Unije ni mogla opredeliti terjatve zaradi ravnanja dolžnika, zlasti zaradi njegovega zavlačevanja ali slabe vere.

97

Taka razlaga izhaja iz načela, da bi lahko ureditev strogega zastaranja, ki iz razlogov, ki so lastni tej ureditvi, sistematično ovira zaščito finančnih interesov Unije, v praksi onemogočila ali pretirano otežila uporabo pravil prava Unije (glej po analogiji sodbo z dne 21. januarja 2021, Whiteland Import Export, C‑308/19, EU:C:2021:47, točka 53 in navedena sodna praksa).

98

Razlago člena 98 Uredbe 2018/1046 v delu, v katerem določa izjeme od začetka teka roka za ugotovitev terjatev, po analogiji potrjujejo pretrganja zastaralnega roka, določenega v členu 105 te uredbe za izterjavo terjatev.

99

Za terjatve Unije do tretjih oseb Uredba 2018/1046 sicer res ne določa nobenega zadržanja ali pretrganja zastaralnega roka z aktom, katerega avtor je med drugim OLAF in ki se nanaša na preiskavo, v nasprotju s tem, kar določa člen 139(2), drugi pododstavek, te uredbe, ki se uporablja za odločitev o izključitvi oseb ali subjektov iz njenega člena 135(2) iz udeležbe v postopku dodeljevanja, ki ga ureja navedena uredba, ali iz izbora za izvrševanje sredstev Unije. Vendar se tak neobstoj določb v zakonodajnem aktu ne sme razlagati preozko in pri njem je treba upoštevati posebno vlogo in podeljena pooblastila, ki so z določbami prava Unije dani uradu OLAF. Nasprotna ugotovitev bi v praksi onemogočila ali pretirano otežila uporabo pravil prava Unije in omajala načelo učinkovitosti prava Unije.

100

Iz tega izhaja, da začetek teka roka za ugotovitev terjatev na podlagi člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046, to je trenutek, ko lahko zadevna institucija običajno uveljavi svojo terjatev, ne ustreza nujno trenutku, ko oseba, kot je tožeča stranka, od institucije zahteva plačilo denarnega zneska. V nekaterih okoliščinah lahko ustreza trenutku, ko OLAF tej instituciji predloži poročilo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 107).

101

Ob upoštevanju navedenega trditev tožeče stranke, da se zastaralni rok, ki ga določa člen 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046, uporablja brez izjeme, ni pravno podprta.

102

Zato je treba od primera do primera preučiti, v katerem trenutku je lahko Računsko sodišče v običajnih razmerah uveljavilo svojo terjatev v smislu člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046.

b)

Zahtevki tožeče stranke za povračilo, ki ustrezajo vrsticam št. 1–261 preglednice za izterjavo

103

Tožeča stranka trdi, da Računsko sodišče zaradi zastaranja ni moglo ugotoviti in izterjati terjatve, kar zadeva njene zahtevke za povračilo, vložene v obdobju med letom 2006 in 4. oktobrom 2013, ki ustrezajo vrsticam št. 1–261 preglednice za izterjavo.

104

V obravnavanem primeru ni sporno, da je Računsko sodišče zaznamek o nastanku terjatve tožeči stranki poslalo šele 11. aprila 2019, potem ko je 2. julija 2018 prejelo poročilo urada OLAF, na podlagi katerega je 5. oktobra 2018 pripravilo svoje predhodno poročilo. Iz poročila urada OLAF je razvidno, da je ta v prostorih kabineta tožeče stranke opravil inšpekcijo in ob tej priložnosti pridobil različne listine, da bi bile te digitalno analizirane, ter da je zaslišal tožečo stranko sámo in druge zadevne osebe (glej tudi točke od 39 do 46 zgoraj). Po izvedbi preiskave je OLAF ugotovil, da informacije, ki jih je tožeča stranka predložila Računskemu sodišču v svojih potnih nalogih in prijavah stroškov za reprezentanco, niso zadostne, da bi predsednik Računskega sodišča lahko ob poznavanju vseh dejstev preveril, ali je zadevna dejavnost v interesu Računskega sodišča.

105

V zvezo s tem je, prvič, iz člena 11(1) in (2) Uredbe št. 883/2013 v povezavi z uvodnima izjavama 28 in 29 te uredbe razvidno, da se je preiskava, ki jo je izvedel OLAF, končala s pripravo končnega poročila o preiskavi, ki se v upravnih ali sodnih postopkih šteje za dopusten dokaz ter v katerem so med drugim predstavljeni sklepne ugotovitve preiskave in priporočila njegovega generalnega direktorja glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti na podlagi preiskave. V skladu s členom 11(4) navedene uredbe OLAF pošlje to poročilo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji, ki mora začeti ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne, ki jih narekujejo rezultati preiskave, in o tem poročati uradu OLAF v roku, določenem v priporočilih, ki spremljajo poročilo, poleg tega pa tudi na zahtevo urada OLAF. V obravnavanem primeru je Računsko sodišče prav v teh okoliščinah 5. oktobra 2018 pripravilo svoje predhodno poročilo o poročilu urada OLAF.

106

Drugič, opozoriti je treba, da v skladu s členom 1(4) Uredbe št. 883/2013 OLAF v institucijah, organih, uradih in agencijah, ustanovljenih s Pogodbami ali na podlagi Pogodb, izvaja upravne preiskave zaradi boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, imenovane „notranje preiskave“. Iz te uredbe je razvidno, da ima OLAF v okviru takih preiskav pravico do takojšnega in nenapovedanega dostopa do vseh pomembnih informacij, vključno z informacijami iz podatkovnih zbirk institucij, organov, uradov in agencij, ter do njihovih prostorov. Pridobi lahko kopijo in izvlečke vsakega dokumenta ali vsebine vsakega nosilca podatkov, s katerimi razpolagajo institucije, organi, uradi in agencije. OLAF lahko poleg tega od drugih članov osebja zahteva ustne informacije, med drugim z intervjuji, in pisne informacije. V prostorih gospodarskih subjektov lahko izvaja preglede in inšpekcije na kraju samem, da bi si tako zagotovil dostop do informacij, pomembnih za zadevo, ki je predmet notranje preiskave.

107

Nasprotno pa institucija Unije, kot je Računsko sodišče, nima takih preiskovalnih pooblastil, zlasti za opredelitev in ugotovitev terjatve do enega od svojih članov.

108

Ob upoštevanju uvodnih preudarkov iz točk od 89 do 107 zgoraj je treba preučiti, ali je Računsko sodišče glede zahtevkov tožeče stranke za povračilo, ki ustrezajo vrsticam št. 1–261 preglednice za izterjavo, svojo terjatev v zvezi s temi vrsticami lahko opredelilo in uveljavilo od vložitve teh zahtevkov, kot trdi tožeča stranka, ali od datuma poročila urada OLAF, kot trdi Računsko sodišče. Za to preučitev je treba te zahtevke razdeliti v tri skupine.

1)

Prva skupina zahtevkov tožeče stranke za povračilo

109

Ugotoviti je treba, da je med zahtevki tožeče stranke za povračilo, ki ustrezajo vrsticam št. 1–261 preglednice za izterjavo, več zahtevkov vsebovalo na prvi pogled verodostojne utemeljitve, ki, ko jih je tožeča stranka vložila, niso zahtevale nobenega dodatnega preverjanja s strani Računskega sodišča. V zvezi s temi zahtevki Računsko sodišče pred koncem preiskave urada OLAF ni imelo informacij, na podlagi katerih bi jim lahko ugovarjalo.

110

Prvič, med navedenimi zahtevki za povračilo so zahtevki iz vrstic št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 15, 16, 17, 19, 20, 23, 24, 29 (delno), 31, 41, 43, 54, 57 (delno), 59, 60, 61, 63 (delno), 65, 66, 68, 69, 70, 81, 84, 85, 88, 89, 92, 94, 95, 96, 97, 111, 116, 118 (delno), 120, 133, 150, 168, 169, 171, 175, 183, 184, 190, 194, 203, 204, 207, 208, 211, 215, 218, 221, 229 (delno), 236, 238, 248, 258 in 260 preglednice za izterjavo, ki se nanašajo na srečanja tožeče stranke s pristojnimi politiki ali, v nekaterih omejenih primerih, člani njihovih kabinetov ali na udeležbo tožeče stranke v dejavnostih zadevne politične stranke.

111

Opozoriti je treba, da je bilo na eni strani šele v preiskavi urada OLAF ugotovljeno, da se je tožeča stranka med svojim mandatom najmanj 188‑krat srečala s pristojnimi belgijskimi politiki, ki so bili večinoma člani zadevne politične stranke, ki ji je tudi sama pripadala. Glede na poročilo urada OLAF je ta številka ustrezala 24 % vseh srečanj ali kosil tožeče stranke, ki so bili predmet njenih zahtevkov za povračilo. Ugotoviti je treba, da se to nanaša na dejavnosti iz vrstic št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 15, 16, 19, 20, 23, 24, 29 (delno), 31, 41, 43, 54, 57 (delno), 59, 63 (delno), 65, 66, 70, 84, 88, 89, 92, 96, 97, 111, 116, 118 (delno), 133, 150, 168, 169, 171, 183, 184, 190, 194, 203, 204, 208, 211, 215, 218, 236, 238 in 248 preglednice za izterjavo.

112

Na drugi strani je prav tako OLAF tisti, ki je ugotovil povezavo med srečanji s pristojnimi belgijskimi politiki in tedenskimi sestanki upravnega sveta zadevne politične stranke. V zvezi s tem je iz poročila urada OLAF razvidno, da je med preiskavo pridobil zapisnike 44 sestankov, ki kažejo navzočnost članov upravnega sveta zadevne politične stranke v obdobju od 17. novembra 2008 do 29. aprila 2010. OLAF je ugotovil navzočnost tožeče stranke na 28 sestankih. Ugotoviti je treba, da gre pri tem za dejavnosti tožeče stranke iz vrstic št. 54, 60, 61, 68, 70, 81, 84, 85, 88 in 94 preglednice za izterjavo.

113

V zvezi z navzočnostjo tožeče stranke na drugih sestankih upravnega sveta zadevne politične stranke je OLAF navedel, da je jasno, da je mandat tožeče stranke kot člana z glasovalno pravico zahteval njeno redno navzočnost na tedenskih sestankih tega sveta do novembra 2008. Glede na poročilo urada OLAF je preučitev potnih nalogov razkrila, da je tožeča stranka med marcem 2006 in novembrom 2008 opravila 27 službenih poti ob ponedeljkih, da bi se srečala s člani zadevne politične stranke, in da so te službene poti tožeči stranki omogočile, da se je udeleževala tedenskih sestankov upravnega sveta te politične stranke. Splošno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za vrstice št. 1, 5, 7, 12, 17, 19, 23 in 24 preglednice za izterjavo. Natančneje, med temi dejavnostmi je v poročilu urada OLAF omenjen sestanek z dne 7. aprila 2008, ki se nanaša na vrstico št. 19 preglednice za izterjavo.

114

Glede navzočnosti tožeče stranke na teh sestankih po aprilu 2010 je OLAF navedel, da med preiskavo te ni bilo mogoče ugotoviti, da pa je njen status člana brez glasovalne pravice zahteval njeno navzočnost vsaj na mesečnih sestankih, ki so potekali vsak prvi ponedeljek v mesecu. V zvezi s tem je iz poročila urada OLAF razvidno, da je analiza službenih poti tožeče stranke, opravljenih med aprilom 2010 in decembrom 2017, razkrila obstoj 17 službenih poti v Bruselj (Belgija) ob prvih ponedeljkih v mesecu zaradi srečanj s pristojnimi osebami zadevne politične stranke, za katere se je zdelo, da so vključene v vodenje te stranke. Splošno sodišče ugotavlja, da temu položaju ustrezajo dejavnosti tožeče stranke iz vrstic št. 171, 203 in 238 preglednice za izterjavo.

115

Poleg tega je iz navedb v agendi tožeče stranke razvidno, da je bil namen službenih poti iz vrstic št. 120, 175 in 221 udeležba na parlamentarnih dnevih zadevne politične stranke, da sta se službena pot iz vrstice št. 207 in delno tista iz vrstice št. 229 nanašali na udeležbo na „novoletnih“ sprejemih te stranke, da se je službena pot iz vrstice št. 258 nanašala na udeležbo pri obisku mesta za člane navedene stranke ali da sta bili službeni poti iz vrstic št. 69 in 260 namenjeni udeležbi na kongresu oziroma na študijskem dnevu zadevne politične stranke (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 451).

116

Drugič, glede odnosov tožeče stranke s predstavniškimi organizacijami in združenji, ki so predmet vrstic št. 32, 48, 83, 93, 118 (delno), 131, 132, 134 in 135, 137, 143, 154, 155, 170, 174 (delno), 192, 209, 217, 219, 224, 227, 228, 242, 256 in 261 preglednice za izterjavo, je OLAF ugotovil, da se je večina teh odnosov nanašala na lokalne organizacije, kot so gospodarska in industrijska zbornica regije, iz katere izhaja tožeča stranka, industrijska skupina iz domačega kraja tožeče stranke in združenje lokalnih delodajalcev, katerega področje delovanja je bilo omejeno na regijo, iz katere izhaja tožeča stranka. S temi dejavnostmi je treba enačiti tudi dejavnosti iz vrstic št. 39, 138 in 196 preglednice za izterjavo, ki so se navezovale na uradna vabila kluba, katerega cilj je okrepiti prisotnost flamskih podjetij v Bruslju. V preglednici za izterjavo je ob sklicevanju na poročilo urada OLAF, zlasti na strani 5, 18, 29 in 37 tega poročila, namreč navedeno, da ta klub, katerega cilj je okrepiti prisotnost flamskih podjetij v Bruslju, organizira srečanja, da bi flamskim podjetnikom omogočil srečevanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini, in da te dejavnosti niso bile povezane z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča. Navzočnost tožeče stranke je razvidna tudi iz zapisnikov sestankov odbora zadevne politične stranke na datum, ki se ujema z datumom službene poti iz vrstice št. 39.

117

Tretjič, v zvezi z zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 18, 29 (delno), 100 (delno), 114 in 239, ki so se navezovali na srečanja z osebo, ki je v potnih nalogih poimenovana zlasti kot „izvršni direktor“, „izvršni direktor [gospodarskega subjekta]“ ali „izvršni direktor, predsednik“, je OLAF ugotovil, da se je tožeča stranka med letoma 2008 in 2015 osemkrat srečala s to osebo in da je bila ta takrat predsednik upravnega odbora „holdinga“, v katerem je bila tožeča stranka delničar, v skladu z njeno prijavo interesov iz leta 2017. Poleg tega je tožeča stranka med svojim zaslišanjem med preiskavo urada OLAF pojasnila, da je zadevna oseba, s katero se je srečevala, njen dolgoletni prijatelj in „velik vir navdiha“.

118

Četrtič, kar zadeva zahtevka tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 75 in 86, ki sta se nanašala na njeni srečanji z osebo, poimenovano „izvršni direktor [gospodarskega subjekta]“, 21. decembra 2009 in 15. marca 2010, je OLAF ti srečanji izrecno omenil v svojem poročilu, pri čemer je navedel, da sta sovpadali s preiskavo Unije glede državne pomoči, ki jo je belgijska vlada dodelila temu gospodarskemu subjektu. OLAF je ugotovil tudi, da je imela tožeča stranka z osebo, s katero se je srečala, stike v zvezi s to preiskavo ter da je omogočila neposredne stike s kabinetom člana Evropske komisije in z osebo, ki je bila takrat predsednik zadevne politične stranke. Poleg tega je iz zapisnikov sestankov odbora zadevne politične stranke razvidno, da se je tožeča stranka udeležila enega od teh sestankov na datum, ki se ujema z datumom službene poti iz vrstice št. 86.

119

Petič, zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 45, 130, 199, 202, 230, 232, 253 in 257 (delno) so se navezovali na dejavnosti, za katere je OLAF ugotovil, da so bile zasebne narave. OLAF je namreč ugotovil, da so bili predmet teh zahtevkov kosilo s predsednikom belgijske organizacije za zdravstveno zavarovanje, srečanje z lovskim kolegom, srečanje s pristojno osebo revizijske družbe v zvezi s ponudbo za zaposlitev za sina tožeče stranke, udeležba tožeče stranke na poroki otroka enega od njenih prijateljev, srečanji z direktorjem gospodarskega subjekta, delodajalcem enega od otrok tožeče stranke, srečanje z enim od belgijskih pristojnih politikov v zvezi z zasebnim vprašanjem oziroma udeležba tožeče stranke na pikniku, ki ga je organiziral nekdanji član zadevne politične stranke. Iz zapisnikov sestankov odbora zadevne politične stranke je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka navzoča na enem od teh sestankov na datum, ki se ujema z datumom službene poti iz vrstice št. 45.

120

Z dejavnostmi, ki so navedene v točki 119 zgoraj, je treba enačiti zahtevke za povračilo iz vrstic št. 82, 115 in 121. Dejavnost iz vrstice št. 115 se je namreč nanašala na kosilo z direktorjem gospodarskega subjekta 10. septembra 2010. Glede dejavnosti iz vrstic št. 82 in 121, katerih predmet sta bila „G. […], izvršni direktor“ in „uradno vabilo […]“, je OLAF ugotovil, da je šlo za srečanje z nepremičninskim investitorjem v zasebne namene.

121

Šestič, poročilo urada OLAF se sklicuje tudi na dejavnosti tožeče stranke, povezane s srečanji z diplomatom Ruske federacije, članoma Komisije, generalnim direktorjem združenja evropskih lobističnih skupin in belgijskim kraljem. Te dejavnosti se navezujejo na vrstice št. 56, 57 (delno), 108, 122 in 223 preglednice za izterjavo.

122

Najprej, glede srečanja z diplomatom Ruske federacije iz vrstice št. 56 preglednice za izterjavo je OLAF ugotovil, da se je tožeča stranka s tem diplomatom srečala zaradi vprašanja, povezanega s posvojitvijo ruskega otroka v belgijsko družino. Glede na poročilo urada OLAF se je opomba v digitalnem koledarju tožeče stranke nanašala na težave, do katerih je prišlo v primeru posvojitve, zadevni diplomat pa je bil pripravljen pomagati pri formalnostih za rešitev problema. Poleg tega je OLAF navedel, da se je tožeča stranka z istim diplomatom srečala 22. junija in ponovno 6. julija 2009 ter da potna naloga vsebujeta navedbo „sestanek z [diplomatom]“, ne da bi bil omenjen resnični namen teh sestankov. Menil je, da je bilo to srečanje zasebne narave. Ta dejavnost tožeče stranke je namreč omenjena v delu poročila, naslovljenem „Vljudnostni obiski pri poslovnežih in znancih iz zasebnih razlogov“.

123

Dalje, glede srečanj tožeče stranke s članoma Komisije iz vrstic št. 57 (delno) in 108 je iz poročila urada OLAF razvidno, da je na eni strani tožeča stranka neposredno posredovala pri kabinetu člana Komisije v zvezi z vlogo za subvencijo, ki jo je neka organizacija vložila v okviru financiranja za podporo evropskim kulturnim festivalom. Na drugi strani je OLAF ugotovil, da je tožeča stranka organizirala sestanek s članom Komisije in še eno osebo ter se tega sestanka udeležila zaradi razprave o stališču združenja lobističnih skupin glede strategije Unije na področju raziskav in inovacij. Glede na poročilo urada OLAF se je ta druga oseba s tožečo stranko srečala 18. oktobra 2010 na nadaljnjem sestanku, kar je dejavnost iz vrstice št. 122 preglednice za izterjavo.

124

Nazadnje, v zvezi s srečanjem tožeče stranke z belgijskim kraljem iz vrstice št. 223 preglednice za izterjavo je OLAF na podlagi agende tožeče stranke ugotovil, da jo je belgijska kraljeva družina povabila k udeležbi na „kraljevskih lovih“ v mestu v Belgiji.

125

Sedmič, za službeno pot iz vrstice št. 63 preglednice za izterjavo (delno), ki se je nanašala na „slovesnost ob začetku študijskega leta ustanove za evropske študije“, se preglednica za izterjavo sklicuje na agendo tožeče stranke z navedbo, da se ni udeležila te slovesnosti, ker ni bila omenjena na seznamu evropskih osebnosti, navzočih na njej.

126

Osmič, za službeno pot iz vrstice št. 74 preglednice za izterjavo, ki se je nanašala na vabilo vodje zasebnega gospodarskega subjekta, je iz agende tožeče stranke razvidno, da je bil namen tega srečanja udeležba na koncertu.

127

Devetič, glede službene poti iz vrstice št. 128 preglednice za izterjavo, ki se je navezovala na udeležbo tožeče stranke na konferenci, ki jo je v Evropskem parlamentu organizirala organizacija evropskih lastnikov in upravljavcev zemljišč, je iz poročila urada OLAF razvidno, da je bila njena udeležba na dogodkih te organizacije povezana z njeno zunanjo dejavnostjo, ki je ustrezala funkciji predsednika okoljevarstvene fundacije iz regije, iz katere tožeča stranka izhaja, in ki jo je Računsko sodišče dovolilo s sklepom z dne 30. aprila 2015 (glej tudi točko 33 zgoraj). OLAF je tudi ugotovil, da sta organizaciji delovali ob tesnem sodelovanju ter si delili upravno službo in osebje.

128

Desetič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 100, ki se je nanašal na srečanje z državnim ministrom, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da je oseba, s katero se je srečala, flamski politik, ki ni več minister od leta 2003.

129

Enajstič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 173, ki se je navezoval na delovno kosilo tožeče stranke z nemškim evropskim poslancem, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke ter na strani 5, 18, 29 in 37 poročila urada OLAF navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je tožeča stranka zahtevala njegove storitve za tri dni v zvezi z enim samim kosilom.

130

Dvanajstič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 187, povezan z „uradnim vabilom [princese]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da je bilo službeno vozilo uporabljeno za zasebne namene, zaradi česar se je bil voznik primoran z vlakom vrniti v Luxembourg.

131

Trinajstič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 191, katerega predmet je navedba „Committee of Foreign Affairs – SR No 1/2011 Devolution“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da je tožeča stranka uporabila storitve voznika za zasebne namene po končani službeni poti.

132

Štirinajstič, za zahtevek za povračilo stroškov voznika iz vrstice št. 147 preglednice za izterjavo, ki se je nanašal na sejo Odbora Parlamenta za proračunski nadzor in sestanek ob kosilu, ki ga je organiziralo neko združenje, je v tej preglednici ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da gre za službeno pot „brez nadomestil stroškov“, ki se je nanašala na obisk tožeče stranke pri zdravniku in v okviru katere je moral voznik z vlakom potovati iz Luxembourga v Bruselj ter tožečo stranko s službenim vozilom spremljati nazaj v Luxembourg.

133

Petnajstič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 157, ki se je navezoval na srečanje s predsednikom vlade in pristojno osebo revizijske družbe, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da je bil sestanek, ki je potekal od 15.30 do 18.00 z zaposlenimi te družbe v klubu, katerega cilj je okrepiti prisotnost flamskih podjetij v Bruslju, in je privedel do podvojitve nadomestil stroškov službene poti tožeče stranke in voznika ter podvojitve voznikovega delovnega časa, problematičen, ker ni imel zveze z dejavnostmi Računskega sodišča. Poleg tega je v tej preglednici navedeno, da je moral voznik z vlakom oditi v Bruselj, ker je tožeča stranka obdržala službeno vozilo.

134

Šestnajstič, za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 229 (delno), ki se je nanašal na stroške službene poti za uradno vabilo na „dan evropskih institucij“ v gradu v Franciji, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da gre za razvedrilno dejavnost, in sicer udeležbo na lovu v Franciji z dvema nočitvama v hotelu na kraju samem.

135

Nazadnje, sedemnajstič, za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 13, 33, 47, 73, 76, 80, 103, 104, 161, 163, 164, 177, 210, 225, 237, 251 in 259 preglednice za izterjavo, ki so zadevali srečanja s pristojnimi osebami zasebnih gospodarskih subjektov, vključno s pristojnimi osebami mednarodnih revizijskih podjetij, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na poročilo urada OLAF, zlasti na njegove strani 5, 18, 29 in 37, oziroma v nekaterih primerih na agendo tožeče stranke navedeno: za zahtevek iz vrstice št. 13, „kosilo, na katero je bil povabljen gospodarski subjekt (‚službena pot brez nadomestila stroškov‘, za katero je pozneje [tožeča stranka] priznal[a], da je bila zasebna)“; za zahtevek iz vrstice št. 33, „sprejem v čast [izvršnega direktorja] gospodarskega subjekta […], ki je tudi član upravnega odbora [drugega gospodarskega subjekta] (katerega član je bila do 30. junija 2006 tudi tožeča stranka)“; za zahtevke iz vrstic št. 47, 103, 161 in 210, glede na opis iz vabila, da „dogodek, ki ga je organizirala [revizijska družba] v lastno korist, ni združljiv z nalogami člana Računskega sodišča“; za zahtevka iz vrstic št. 73 in 76, „srečanje z vodjo računovodske družbe iz regije, iz katere izhaja [tožeča stranka]“; za zahtevek iz vrstice št. 80, „zasebni koncert – razvedrilo“; za zahtevek iz vrstice št. 104, „srečanje z [izvršnim direktorjem] gospodarskega subjekta […]“; za zahtevek iz vrstice št. 163, „srečanje z izvršnim direktorjem [gospodarskega subjekta]“; za zahtevek iz vrstice št. 164, „srečanje z lovskim partnerjem […], vodjo [belgijske družbe]“; za zahtevek iz vrstice št. 177, „srečanje s poslovodjo flamske investicijske družbe“; za zahtevek iz vrstice št. 225, „zasebna kulturna dejavnost (opera La Traviata v La Monnaie, Bruselj), na katero je [tožečo stranko] povabil gospodarski subjekt“; za zahtevek iz vrstice št. 237, „srečanje v hotelu v Bruslju z družbenikom revizijsko-svetovalne družbe“; za zahtevek iz vrstice št. 251, „kosilo, na katero je bil povabljen [izvršni direktor] računovodske družbe, v Hasseltu (Flamska) [(Belgija)], pri čemer se je [tožeča stranka] z njim ponovno srečal[a] naslednji dan, tokrat na podlagi potnega naloga“, in za zahtevek iz vrstice št. 259, „razvedrilna dejavnost: udeležba na glasbenem festivalu Odegand neko soboto v Gentu [(Belgija)]“.

136

Zato je Računsko sodišče, kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 23, 24, 29, 31, 32, 33, 39, 41, 43, 45, 47, 48, 54, 56, 57, 59, 60, 61, 63, 65, 66, 68, 69, 70, 73, 74, 75, 76, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 88, 89, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 100, 103, 104, 108, 111, 114, 115, 116, 118 (delno), 120, 121, 122, 128, 130, 131, 132, 133, 134 in 135, 137, 138, 143, 147, 150, 154, 155, 157, 161, 163, 164, 168, 169, 170, 171, 173, 174 (delno), 175, 177, 183, 184, 187, 190, 191, 192, 194, 196, 199, 202, 203, 204, 207, 208, 209, 210, 211, 215, 217, 218, 219, 221, 223, 224, 225, 227, 228, 229, 230, 232, 236, 237, 238, 239, 242, 248, 251, 253, 256, 257 (delno), 258, 259, 260 in 261 preglednice za izterjavo, svojo terjatev v zvezi s temi vrsticami v običajnih razmerah lahko uveljavilo – v smislu člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046 – šele po preiskavi urada OLAF.

137

Ker je Računsko sodišče poročilo urada OLAF prejelo šele 2. julija 2018, medtem ko je svoje predhodno poročilo glede zahtevkov za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, navedenih v točki 136 zgoraj, pripravilo 5. oktobra 2018, je treba ob upoštevanju dejstev, predstavljenih v točki 54 zgoraj, šteti, da je lahko svojo terjatev kot nedvoumno opredelilo in ugotovilo šele od 2. julija 2018 in da je tako tožečo stranko o svoji terjatvi obvestilo ob spoštovanju predvidenega petletnega roka po ugotovitvi terjatve, v skladu s členom 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046. V teh okoliščinah zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, navedenih v točki 136 zgoraj, niso zastarali.

2)

Druga skupina zahtevkov tožeče stranke za povračilo

138

Ugotoviti je treba, da so med zahtevki tožeče stranke za povračilo, ki ustrezajo vrsticam št. 1–261 preglednice za izterjavo, nekateri zajemali informacije, ki so bile pomanjkljive ali sumljive ter so utemeljevale preverjanja urada OLAF, tako da je lahko Računsko sodišče šele po koncu preiskave urada OLAF ugotovilo svojo terjatev.

139

Na eni strani gre za zahtevke tožeče stranke za povračilo, ki so vključevali na prvi pogled pretirane zneske.

140

Namreč, prvič, zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 27, 90, 98, 152 in 257 (delno) preglednice za izterjavo, ki so se nanašali na srečanja tožeče stranke s pristojnimi politiki ali, v nekaterih omejenih primerih, člani njihovih kabinetov, so se nanašali na zneske v višini 753 EUR za večerjo s tremi osebami (vrstica št. 27), 1159 EUR za večerjo s petimi osebami (vrstica št. 90), 799 EUR za večerjo z dvema osebama (vrstica št. 98), 884 EUR za večerjo s štirimi osebami (vrstica št. 152) oziroma 802 EUR za večerjo s tremi osebami (vrstica št. 257).

141

Drugič, zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243 in 245 preglednice za izterjavo, ki so se nanašali na sprejeme, organizirane na domu tožeče stranke, so se nanašali na zneske v višini 2520,68 EUR za 18 oseb (vrstica št. 22), 1976 EUR za 12 oseb (vrstica št. 55), 2271,36 EUR za 11 oseb (vrstica št. 110), 3018,90 EUR za 16 oseb (vrstica št. 160), 2340 EUR za 10 oseb (vrstica št. 216), 1897,28 EUR za 9 oseb (vrstica št. 243) in 2069,76 EUR za 10 oseb (vrstica št. 245).

142

Tretjič, zahtevek za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstice št. 123 preglednice za izterjavo se je nanašal na večerjo z 11 osebami, med katerimi sta bila „izvršna direktorja“ gospodarskih subjektov in predsednik zadevne politične stranke, za znesek v višini 2352 EUR.

143

Nazadnje, četrtič, zahtevek za povračilo stroškov službenih poti in dnevnic iz vrstice št. 252 preglednice za izterjavo, ki se je nanašal na udeležbo tožeče stranke na poletnem forumu v Švici, je vseboval znesek v višini 3931,20 EUR.

144

Na drugi strani je Računsko sodišče odobrilo nekatere zahtevke tožeče stranke za povračilo, v katerih ni bilo bistvenih informacij o dejavnostih, na katere so se nanašali.

145

Prvič, zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 42, 44, 49, 50, 51, 139, 178, 188, 205, 234 in 235 ter 254 in 255 preglednice za izterjavo so bili namenjeni srečanju z osebo, ki je opredeljena z imenom, vendar brez kakršne koli natančnejše navedbe njenega statusa.

146

Drugič, v zahtevkih tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 21, 28, 40 in 162 preglednice za izterjavo so omenjena srečanja z osebo, ki je opredeljena zgolj kot „študijski direktor“, „generalni direktor“, „direktor“ in „grof“.

147

Tretjič, zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 46, 53, 67, 79, 99, 101, 113, 159 in 181 preglednice za izterjavo je tožeča stranka utemeljila z navedbo „uradno vabilo [kampusa]“ (vrstici št. 46 in 159), „[univerza]“ (vrstica št. 53), „uradno vabilo“ (vrstici št. 67 in 79), „uradno vabilo [univerze]“ (vrstica št. 99), „uradno vabilo [na vrtno zabavo orkestra]“ (vrstica št. 101), „[nepremičninski agent]“ (vrstica št. 113) in „predstavitev letnega poročila 2010“ (vrstica št. 181).

148

Četrtič, v zahtevkih tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 38, 62, 64, 77, 78, 107, 109, 112, 124, 126, 127, 129, 136, 140, 141, 142, 144, 145, 146, 148, 149, 156, 158, 165, 166, 172, 176, 179, 180, 182, 189, 193, 195, 197, 198, 200, 206, 212, 213, 220, 222, 226, 231, 233, 240, 241, 244, 246, 247, 249 in 250 preglednice za izterjavo se poroča o stroških voznika, katerih utemeljitve se glasijo „prihod po [tožečo stranko] v Verbier“, „prevoz [tožeče stranke]“, „vožnja z vozilom CD […] v Verbier (Švica)“, „prevzem CD […]“, „vožnja z uradnim vozilom“, „vožnja z vozilom CD […]“, „vožnja CD […]“, „prihod po [tožečo stranko]“, „dostava dokumentov“ in „dostava pomembnih dokumentov“, ki nimajo nobene utemeljitve.

149

Seveda bi lahko Računsko sodišče, če bi ravnalo z zahtevano skrbnostjo, od tožeče stranke zahtevalo, naj predloži dodatne utemeljitve glede na prvi pogled pretiranih zneskov, omenjenih v točkah od 140 do 143 zgoraj, in glede pomanjkljivih navedb v zahtevkih tožeče stranke za povračilo, navedenih v točkah od 145 do 148 zgoraj. Ta pristop bi mu omogočil, da se odzove v trenutku, ko je tožeča stranka vlagala zahtevke, ter da po potrebi opredeli in ugotovi terjatev.

150

Vendar je iz spisa razvidno, da so bila dodatna pojasnila o dejavnostih tožeče stranke, na katere so se nanašali vsi zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic, navedenih v točkah od 140 do 143 in od 145 do 148 zgoraj, ter dodatna pojasnila za analizo navedenih dejavnosti pridobljena s preiskavo urada OLAF. Ob vložitvi zahtevkov tožeče stranke ta pojasnila Računskemu sodišču niso bila znana, zaradi česar je te zahtevke izpodbijalo šele po koncu preiskave urada OLAF.

151

Kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic, omenjenih v točkah 140 in 142 zgoraj, se je treba sklicevati na točke 110, 111, 117 in 118 zgoraj, v katerih so predstavljene informacije, ki jih je OLAF v svoji preiskavi navedel glede dejavnosti tožeče stranke, ki ustrezajo navedenim zahtevkom.

152

Kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 141 zgoraj, in sicer vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243 in 245 preglednice za izterjavo, se ti zahtevki nanašajo na sprejeme, organizirane na domu tožeče stranke. OLAF je v svojem poročilu pojasnil namen in naravo takih sprejemov, pa tudi povezavo tožeče stranke s povabljenci na njih. Kot je ugotovil OLAF, je tožeča stranka med letoma 2006 in 2016 organizirala 13 zasebnih in neformalnih večerij za izbrane udeležence v svojem domačem kraju. Po navedbah tega urada so bili med povabljenci vedno eden ali dva pristojna belgijska politika in nekaj prijateljev, ki so zasedali visoke položaje v zasebnem sektorju, in ti dogodki so bili – po besedah, ki jih je tožeča stranka uporabila v enem od pisnih vabil – organizirani, da bi preživeli „prijeten, sproščen in koristen večer v izbrani flamski družbi“. OLAF je menil, da so bili vsi povabljenci tesni prijatelji, ki sta jih zavezovali diskretnost in absolutna zaupnost pogovorov. V poročilu urada OLAF je bilo tudi navedeno, da se je zasebnih večerij udeleževalo 46 oseb in da je poleg tega, da gre za prijatelje tožeče stranke, njihove povezave z njo mogoče na splošno razvrstiti tako, da spadajo v okvir dejavnosti, povezanih z belgijsko politiko, lovom, položaji izvršnih direktorjev in institucijami Unije.

153

Glede zahtevka tožeče stranke za povračilo, ki je omenjen v točki 143 zgoraj, in sicer zahtevka iz vrstice št. 252, ki se je nanašal na službeno pot tožeče stranke na „poletni forum“ v Švici, je OLAF v svoji preiskavi najprej pojasnil, da ta poletni dogodek ni imel uradnega progama in da je iz njegove predstavitve razvidno, da so povabljenci hodili na izlete v prostočasnem kontekstu. Dalje, OLAF je citiral sporočilo tožeče stranke, ki je bilo poslano predsedniku Računskega sodišča, da bi se zahtevalo povračilo s tem povezanih stroškov, in v katerem je tožeča stranka ta poletni forum predstavila kot zbiranje uglednih predstavnikov vlad, diplomatov, mednarodnih organizacij, političnih strank in parlamentov zaradi razpravljanja o aktualnih vprašanjih v mednarodni politiki. Nazadnje, OLAF je ugotovil, da je tožeča stranka, čeprav se je zavedala resnične narave tega dogodka, napačno prikazala informacije o njem tako, da ga je predsedniku Računskega sodišča prestavila kot forum za politično razpravo na visoki ravni, da bi dosegla povračilo svojih stroškov.

154

Kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo, omenjene v točkah od 145 do 148 zgoraj, gre na eni strani za zahtevke, glede katerih OLAF zagotavlja pojasnila v svojem poročilu in ki so naslednji:

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 44, naslovljen „Večerja – vabilo s strani […]“, je OLAF ugotovil, da je šlo za večerjo s poslovodjo gospodarskega subjekta in da je bila tožeča stranka dejansko član upravnega odbora tega subjekta do 30. junija 2006;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 49, naslovljen „Delovno kosilo s […]“, je OLAF to dejavnost dejansko povezal z glasbenim festivalom;

–

za zahtevka za povračilo iz vrstic št. 51 in 113, naslovljena „Srečanje z […]“ oziroma „[nepremičninski agent]“, je OLAF ugotovil, da sta bili ti dejavnosti dejansko povezani z zasebno lastnino tožeče stranke v Bruslju;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 101, naslovljen „Uradno vabilo na [vrtno zabavo orkestra]“, je OLAF dejansko ugotovil zasebno naravo te dejavnosti;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 205, naslovljen „G. […]“, je OLAF ugotovil, da je bila ta oseba dejansko arhitekt, ki je tožeči stranki svetoval v okviru nakupa stanovanja v Bruslju.

155

Na drugi strani so med zahtevki tožeče stranke za povračilo, ki so omenjeni v točkah od 145 do 148 zgoraj, zahtevki, za katere se preglednica za izterjavo sklicuje na točno določene strani poročila urada OLAF ali agende tožeče stranke, ki je del tega poročila, pri čemer ti zahtevki v tem poročilu niso konkretno navedeni, in ki so naslednji:

–

za zahtevka za povračilo iz vrstic št. 21 in 40, katerih predmet sta kosili tožeče stranke s „študijskim direktorjem“, je v preglednici za izterjavo pojasnjeno, da gre za srečanji s članom zadevne politične stranke, pri čemer so kot dokazi podane ugotovitve urada OLAF na straneh 10, 11 in 12 njegovega poročila ter, kar zadeva dejavnost iz vrstice 40, agenda tožeče stranke;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 28, naslovljen „G. […], generalni direktor“, se preglednica za izterjavo sklicuje na strani 15 in 16 poročila urada OLAF ter Prilogo 16 k njemu, pri čemer je na strani 16 tega poročila navedeno, da je oseba, s katero se je tožeča stranka srečala, generalni direktor združenja, ki zastopa interese delodajalcev zasebnih podjetij pri Uniji;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 38, naslovljen „Prihod po [tožečo stranko] v Verbier (Švica)“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na zaslišanja voznikov med preiskavo pojasnjeno, da je bil zahtevek v resnici povezan s smučarskimi počitnicami, pri katerih so bile potrebne storitve voznika, ki je prišel iskat tožečo stranko v kraj dopustovanja in jo odpeljal v njen domači kraj;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 42, 46, 50, 52 in 53, naslovljene „Kosilo z g. […]“, „Uradno vabilo [kampusa]“, „Srečanje z g. […]“, „Vabilo [pristojne osebe glasbene šole]“ in „[univerza]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da je šlo za službene poti „brez nadomestil stroškov“, povezane s stroški za reprezentanco, ki so se dejansko nanašali na srečanje z državnim tožilcem okrožja, ki je del občine, iz katere izhaja tožeča stranka (vrstica št. 42), ter s stroški voznika za prevoz do srednje šole v domačem mestu tožeče stranke zaradi večernega dogodka (vrstica št. 46), za prevoz tožeče stranke na zasebno srečanje (vrstica št. 50), za premik voznika, ki je moral spremljati tožečo stranko v njen domači kraj po razvedrilnem večeru, tam prespati v hotelu in se naslednji dan z vlakom vrniti v Luxembourg (vrstica št. 52), in za podelitev diplom hčere tožeče stranke (vrstica št. 53);

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 62, naslovljen „Prevoz [tožeče stranke]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da je morala biti na službeni poti v belgijskem mestu v torek, 4. novembra 2009, od 10.30 do 13.00 (slovesnost ob začetku študijskega leta ustanove za evropske študije), da pa je vseeno zahtevala, da jo voznik prejšnji večer pride iskat v njen domači kraj, in ne v Luxembourg, ter prenoči na kraju samem v hotelu. V isti preglednici je pojasnjeno tudi, da je moral voznik tožečo stranko na njeno zahtevo v torek, 4. novembra, ponovno odpeljati v njen domači kraj in prenočiti na kraju samem v istem hotelu, nato pa jo v sredo, 5. novembra, ponovno odpeljati v Luxembourg;

–

za zahtevka za povračilo iz vrstic št. 64 in 78, naslovljena „Prevoz [tožeče stranke]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na poročilo urada OLAF navedeno, da sta se ti dejavnosti dejansko navezovali na udeležbo tožeče stranke na sestanku odbora zadevne politične stranke;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 67, naslovljen „Uradno vabilo“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke in na stran 8 poročila urada OLAF pojasnjeno, da je bila ta dejavnost povezana z lovom, pri čemer je tožeča stranka zahtevala, da jo še drugi voznik pride iskat v mesto v Belgiji, kjer je bila na lovu, medtem ko je bila že na kraju samem z voznikom in službenim vozilom;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 77, 107, 112, 195, 198, 212, 213 in 233, naslovljene „Vožnja CD […]“, „Prevoz [tožeče stranke]“ oziroma „Prihod po [tožečo stranko]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke ali na strani 5, 18, 29 in 37 poročila urada OLAF navedeno, da so stroški voznika, povezani s premiki v domačem mestu tožeče stranke ali v Bruslju, nastali brez kakršne koli službene poti tožeče stranke;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 79, naslovljen „Formal Invitation“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke ter na strani 5, 18, 29 in 37 poročila urada OLAF navedeno, da je bila ta dejavnost povezana z „novoletnim“ sprejemom kluba, katerega cilj je okrepiti prisotnost flamskih podjetij v Bruslju, v hotelu;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 99 je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da se je službena pot, katere predmet je bilo uradno vabilo univerze, nanašala na podelitev častnih doktoratov umetnikom na univerzi v regiji, iz katere izhaja tožeča stranka, in da je tej dejavnosti sledil koncert;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 106, 151, 153, 167 in 214, naslovljene „Dr. med. […] – službena pot brez nadomestila stroškov“, „Prof. dr. med. […] [univerzitetne bolnišnice]“; „Prof. dr. […]“, „Prof. dr. […] [univerzitetne bolnišnice]“ oziroma „[…] prof. dr. […]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da je bil voznik dejansko uporabljen za zasebne namene za obiske pri zdravnikih;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 109, 126, 145, 146, 148, 156, 158, 165, 179, 180, 188, 200, 206, 220, 226, 231, 240, 241, 244 in 246, naslovljene „Prevoz [tožeče stranke]“ ali „Vožnja CD […]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene za prevoz tožeče stranke v njen domači kraj ali za to, da je imela na voljo službeno vozilo, medtem ko je voznik moral prenočiti v hotelu v domačem kraju tožeče stranke in se naslednji dan vrniti z vlakom. Poleg tega je treba tem zahtevkom dodati zahtevek iz vrstice št. 247, naslovljen „Vožnja z uradnim vozilom“, za katerega je iz preglednice za izterjavo, ki se sklicuje na agendo tožeče stranke, razvidno, da je voznik moral voziti službeno vozilo, da bi ga dal tožeči stranki na voljo v Bornemu (Belgija);

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 124, 176 in 181, od katerih sta prva dva naslovljena „Prihod po [tožečo stranko]“, tretji pa „Predstavitev letnega poročila 2010“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, in sicer po koncu službene poti, ker se je tožeča stranka vrnila v svoj domači kraj, ne pa v Luxembourg;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 127, 140, 149, 166, 182, 189, 193, 234 in 235, naslovljene „Vožnja z uradnim vozilom“ ali „Prevoz [tožeče stranke]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke omenjeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je tožeča stranka od voznika zahtevala, da jo pride iskat v njen domači kraj ali v Bruselj in jo odpelje nazaj v Luxembourg;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 129, naslovljen „Vožnja z uradnim vozilom“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke omenjeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je šel voznik iskat soprogo tožeče stranke v njen domači kraj in jo odpeljal na večerjo, ki so se je udeležili člani Računskega sodišča v Luxembourgu;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 136, naslovljen „Prevoz [tožeče stranke]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je voznik odpeljal tožečo stranko nazaj v njen domači kraj v petek pozno popoldne, ji pustil službeno vozilo in se z vlakom vrnil v Luxembourg;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 139, naslovljen „Srečanje z g. […] in g. […]“, se preglednica za izterjavo sklicuje na agendo tožeče stranke in ugotovitve urada OLAF na straneh 10, 11 in 12 njegovega poročila;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 141, naslovljen „Dostava dokumentov“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, pri čemer je pojasnjeno:

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 142, naslovljen „Vožnja z vozilom CD […] v Verbier (Švica)“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke in na zaslišanje voznika med preiskavo urada OLAF navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 144, naslovljen „Prevoz [tožeče stranke]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke ter na strani 5, 18, 29 in 37 poročila urada OLAF pojasnjeno, da je bila ta dejavnost povezana s srečanjem z vodjo flamske družbe za fotogrametrijo;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 159 je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke pojasnjeno, da je bila službena pot, katere predmet je bilo uradno vabilo kampusa, povezana s srednjo šolo v domačem mestu tožeče stranke in da je šlo za službeno pot „brez nadomestil stroškov“;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 162, naslovljen „Uradno vabilo grofa“, je v preglednici za izterjavo pojasnjeno, da se je tožeča stranka v okviru te dejavnosti udeležila pevskega tekmovanja v kapeli, pri čemer so omenjene strani 5, 18, 29 in 37 poročila urada OLAF ter agenda tožeče stranke;

–

za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 172, 222 in 249, naslovljene „Dostava pomembnih dokumentov“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene za dostavo dokumentov v domači kraj tožeče stranke, pri čemer je bil voznik primoran uporabiti drugo službeno vozilo ali prenočiti in se vrniti v Luxembourg;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 178, naslovljen „G. […]“, je v preglednici za izterjavo navedeno, da gre za srečanje z vodjo družbe za prodajo športnih oblačil, pri čemer preglednica vsebuje sklicevanje na ugotovitve urada OLAF v Prilogi 10 k njegovemu poročilu (in sicer ugotovitve v zvezi z lovskimi izleti v gradu v Franciji), ne da bi bila dejavnost iz te vrstice konkretno navedena;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 197, naslovljen „Prevzem CD […]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju zlasti na zaslišanji tožeče stranke in voznika navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je šel voznik iskat zasebno vozilo tožeče stranke v garažo v Bruslju, da bi ga pripeljal nazaj v Luxembourg;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 250, naslovljen „Vožnja CD […]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na zaslišanji tožeče stranke in voznika ter na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene, ker je šlo da dostavo šampanjca za poroko hčere tožeče stranke;

–

za zahtevek za povračilo iz vrstic št. 254 in 255, naslovljen „Vožnja CD […]“, je v preglednici za izterjavo ob sklicevanju na agendo tožeče stranke navedeno, da so bile storitve voznika uporabljene za zasebne namene za prevoz tožeče stranke na zasebno večerjo v restavraciji z Michelinovimi zvezdicami.

156

Glede na navedeno je Računsko sodišče, kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 21, 22, 27, 28, 38, 40, 42, 44, 46, 49, 50, 51, 52, 53, 55, 62, 64, 67, 77, 78, 79, 90, 98, 99, 101, 106, 107, 109, 110, 112, 113, 123, 124, 126, 127, 129, 136, 139, 140, 141, 142, 144, 145, 146, 148, 149, 151, 152, 153, 156, 158, 159, 160, 162, 165, 166, 167, 172, 176, 178, 179, 180, 181, 182, 188, 189, 193, 195, 197, 198, 200, 205, 206, 212, 213, 214, 216, 220, 222, 226, 231, 233, 234 in 235, 240, 241, 243, 244, 245, 246, 247, 249, 250, 252, 254 in 255 ter 257 (delno) preglednice za izterjavo, svojo terjatev v zvezi s temi vrsticami v običajnih razmerah lahko uveljavilo, jo ugotovilo in zaznamek o nastanku terjatve tožeči stranki poslalo – v smislu člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046 – šele po preiskavi urada OLAF.

157

Ker je Računsko sodišče poročilo urada OLAF prejelo šele 2. julija 2018, medtem ko je svoje predhodno poročilo glede zahtevkov za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, navedenih v točki 156 zgoraj, pripravilo 5. oktobra 2018, je mogoče ob upoštevanju dejstev, predstavljenih v točki 54 zgoraj, šteti, da je tožečo stranko o svoji terjatvi obvestilo v predvidenem petletnem roku po ugotovitvi terjatve, v skladu s členom 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046. V teh okoliščinah zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, navedenih v točki 156 zgoraj, niso zastarali.

3)

Tretja skupina zahtevkov tožeče stranke za povračilo

158

Ugotoviti je treba, da so med zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 1–261 preglednice za izterjavo nekateri, ki so Računskemu sodišču omogočali, da opravi vnaprejšnji nadzor in, če bi bilo po njegovi presoji to primerno, ugovarja uporabi njegovih sredstev, ki jo je načrtovala tožeča stranka – oziroma ki bi mu to omogočali, če bi ravnalo z zahtevano skrbnostjo – ker rezultati preiskave urada OLAF niso v zvezi z njimi doprinesli ničesar novega.

159

V zvezi s tem gre na eni strani za zahtevke tožeče stranke za povračilo, ki niso vsebovali zadostnih pojasnil o dejavnostih, ki so bile predmet teh zahtevkov, in na katere se preiskava urada OLAF ni nanašala:

–

prvič, zahtevek za povračilo iz vrstice št. 37 preglednice za izterjavo, ki se je nanašal na srečanje z neko osebo in za katerega je bilo navedeno le ime osebe, s katero se je tožeča stranka srečala, brez kakršne koli natančnejše navedbe njenega statusa;

–

drugič, zahtevka za povračilo iz vrstic št. 25 in 26 preglednice za izterjavo, ki ju je tožeča stranka utemeljila le z navedbo naslova „Uradna večerja“.

160

Na drugi strani je treba ugotoviti, da se preiskava urada OLAF ni nanašala na naslednje zahtevke tožeče stranke za povračilo, ki so Računskemu sodišču omogočali, da opravi nadzor nad njimi in jim po potrebi ugovarja pred to preiskavo:

–

prvič, zahtevki za povračilo iz vrstic št. 30, 35, 117 in 201 preglednice za izterjavo, ki so se navezovali na srečanja tožeče stranke z veleposlanikom, rektorjem, tremi pristojnimi belgijskimi politiki, ki so zastopali politične skupine, in državnim ministrom;

–

drugič, zahtevek za povračilo iz vrstice št. 36 preglednice za izterjavo, ki je zadeval srečanje z zasebnim gospodarskim subjektom;

–

tretjič, zahtevek za povračilo iz vrstice št. 102 preglednice za izterjavo, ki je zadeval udeležbo tožeče stranke na konferenci, ki sta jo organizirali Komisija in nevladni inštitut.

161

Zato bi Računsko sodišče, kar zadeva zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 25, 26, 30, 35, 36, 37, 102, 117 in 201 preglednice za izterjavo, svojo terjatev v zvezi s temi vrsticami v običajnih razmerah lahko uveljavilo, jo ugotovilo in zaznamek o nastanku terjatve tožeči stranki poslalo – v smislu člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046 – že ob vložitvi teh zahtevkov, če bi ravnalo z zahtevano skrbnostjo. Glede dejavnosti tožeče stranke, ki se navezujejo na navedene vrstice, Računsko sodišče ne trdi in še manj dokazuje, da je zamudo pri ukrepanju povzročilo ravnanje tožeče stranke.

162

Ker so bili zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, navedenih v točki 161 zgoraj, vloženi med 3. decembrom 2007 in 15. septembrom 2013, medtem ko je Računsko sodišče svoje predhodno poročilo pripravilo 5. oktobra 2018, Računsko sodišče ni spoštovalo petletnega roka iz člena 98(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1046, tako da je izterjava teh zahtevkov zastarala. Skupni znesek teh zahtevkov za povračilo znaša 3170,19 EUR.

c)

Sklepna ugotovitev glede tretjega tožbenega razloga

163

Glede na navedeno je treba za zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic, navedenih v točki 161 zgoraj, šteti, da so zastarali, v preostalem pa tretji tožbeni razlog zavrniti.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj ter obstoj „očitnih napak“

164

Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga v bistvu izpodbija to, kako je Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu opredelilo zneske, ki naj bi jih dolgovala v zvezi z velikim številom dejavnosti, za katere so bila sredstva Računskega sodišča po njegovem mnenju na njeno zahtevo zlorabljena, ter ki ustrezajo stroškom službenih poti in dnevnic, stroškom za reprezentanco in razvedrilo ter stroškom, nastalim z uporabo službenega vozila in storitev voznika.

165

V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na nespoštovanje zastaralnega roka, za nekatere od teh zahtevkov tožeče stranke za povračilo šteti, da je njihova izterjava zastarala, in sicer gre za zahtevke iz vrstic št. 25, 26, 30, 35, 36, 37, 102, 117 in 201 preglednice za izterjavo (glej točko 161 zgoraj). Ti zahtevki zato v okviru četrtega tožbenega razloga ne bodo več predmet preučitve, saj ni več treba preizkusiti utemeljenosti trditev, ki se v zvezi z njimi navajajo v okviru tega tožbenega razloga.

166

Ugotoviti je treba tudi, da so bile nepravilnosti, ki jih Računsko sodišče v zvezi s tožečo stranko zatrjuje v izpodbijanem sklepu, predmet tožbe, ki jo je Računsko sodišče vložilo pri Sodišču v skladu s členom 286(6) PDEU in v okviru katere je temu predlagalo, naj ugotovi, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja člana Računskega sodišča na podlagi členov 285 in 286 PDEU. Tako v navedeni kot v obravnavani tožbi so bile namreč nepravilnosti opredeljene z uporabo iste preglednice, vsebovane v prilogi in pripravljene na podlagi poročila urada OLAF (glej točko 44 zgoraj). Izmed očitkov, navedenih v utemeljitev tožbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), se je prvi med njimi nanašal na to, da je tožeča stranka zlorabila sredstva Računskega sodišča za financiranje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z njenimi nalogami člana Računskega sodišča (v nadaljevanju: prvi očitek Računskega sodišča). Sodišče se je o tem očitku v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 359 do 799), izreklo s presojo, da je tožeča stranka kršila svoje obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja člana Računskega sodišča (glej točko 53 zgoraj).

167

Ob upoštevanju teh okoliščin je treba preučiti četrti tožbeni razlog. Najprej je treba preizkusiti dopustnost očitka, ki se nanaša na obstoj „očitnih napak“.

a)

Dopustnost očitka, ki se nanaša na obstoj „očitnih napak“

168

Računsko sodišče je med obravnavo trdilo, da tožeča stranka ni opredelila napak, ki naj bi bile storjene v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa. Navedlo je, da je tožeča stranka v tožbi zgolj napotila na prilogo, v kateri naj bi pred sprejetjem izpodbijanega sklepa izpostavila 69 napak, ki jih opredeljuje kot „očitne“, kar je po mnenju Računskega sodišča v okviru tega postopka nedopustno, saj mora Splošno sodišče raziskati, katere so očitne napake, ki naj bi jih vseboval izpodbijani sklep. Tožeča stranka glede tega ni podala pripomb.

169

Navesti je treba, da tožeča stranka v zadnji točki četrtega tožbenega razloga ugotavlja, da je Računsko sodišče storilo „izrazito število napak ne le pri pravnem opredeljevanju[,] ampak že pri ugotavljanju dejstev“. Res je, da tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga omenja izraz „napaka“ zgolj v predhodni točki, ki se sklicuje na zadevno prilogo, in ugotoviti je treba, da je sklicevanje na to prilogo podano zgolj dodatno, in sicer „v preostalem“.

170

Vseeno je iz sobesedila trditev, ki jih tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga navaja tako v tožbi kot v repliki, razvidno, da kot napačne v bistvu izpodbija razloge, ki so vpisani v preglednico za izterjavo za vsakega od vnosov v njej in na podlagi katerih Računsko sodišče meni, da so bila sredstva Računskega sodišča zlorabljena, kar zadeva stroške službenih poti in dnevnic, stroške za reprezentanco in razvedrilo ter stroške, nastale z uporabo službenega vozila in storitev voznika. To ugotovitev je treba razlagati tudi v povezavi s pojasnili v tožbi, s katerimi tožeča stranka poudarja, da neobstoj komentarjev pri vseh vnosih v preglednici za izterjavo – poleg tega, kar je navedeno v tožbi in prilogah k njej – nikakor ne pomeni, da kakor koli priznava utemeljenost trditev Računskega sodišča.

171

Zato je očitek, ki se nanaša na obstoj „očitnih napak“, dovolj podprt, da je dopusten. Torej je treba zdaj preizkusiti utemeljenost očitkov, ki se nanašajo na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj ter obstoj „očitnih napak“.

b)

Utemeljenost

172

V stališču glede posledic, ki jih je treba za obravnavano zadevo izpeljati iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tožeča stranka navaja, da bo treba v zvezi s kritikami, ki se nanašajo na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, upoštevati to, kar je Sodišče navedlo v točkah od 364 do 381 navedene sodbe.

173

V točki 364 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), pa je Sodišče navedlo, da se tožeča stranka formalno sicer sklicuje na načelo pravne varnosti in načelo varstva legitimnih pričakovanj, vendar se njene trditve dejansko nanašajo izključno na drugo od teh načel.

174

V tokratnem postopku je treba ugotoviti, da v repliki, vloženi po razglasitvi sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), trditve tožeče stranke, povezane s četrtim tožbenim razlogom, ne vsebujejo več nobenega sklicevanja na načelo pravne varnosti. Zato bo treba četrti tožbeni razlog preučiti le z vidika načela varstva legitimnih pričakovanj in morebitnih „očitnih napak“.

175

Na prvem mestu, glede domnevne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj tožeča stranka trdi, da je Računsko sodišče to načelo kršilo, ker je na podlagi podeljenih odobritev in prakse Računskega sodišča več kot deset let prejemala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila iz zanesljivih virov, kar je pri njej ustvarilo legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo izvedenih plačil.

176

Na drugem mestu, kar zadeva morebitne „očitne napake“, kot je ugotovljeno v točki 170 zgoraj, tožeča stranka za napačne v bistvu šteje razloge, na katere se Splošno sodišče opira, da opredeljuje zneske kot neupravičeno plačane.

1)

Uvodne ugotovitve

i)

Obseg preučitve očitka, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

177

Glede očitkov, ki se nanašajo na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, tožeča stranka navaja, da teh očitkov ne ohranja v zvezi s sredstvi, ki jih je Računsko sodišče odobrilo iz naslova stroškov za reprezentanco in razvedrilo ter uporabe službenega vozila in storitev voznika. Jih pa ohranja v zvezi s potnimi nalogi.

178

Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 365 do 374), navedlo:

179

Zato v tem postopku ni treba preučiti domnevne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s sredstvi, ki jih je Računsko sodišče odobrilo iz naslova stroškov za reprezentanco in razvedrilo ter uporabe službenega vozila in storitev voznika.

180

Nasprotno pa je treba presoditi, ali so lahko potni nalogi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, utemeljevali njena legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo stroškov, povezanih z zadevnimi službenimi potmi.

ii)

Obseg preučitve očitkov, ki se nanašajo na legitimna pričakovanja tožeče stranke v zvezi z upravičenostjo njenih službenih poti in na obstoj „očitnih napak“

181

Po razglasitvi sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je tožeča stranka navedla, da očitek, ki se nanaša na obstoj „očitnih napak“, ohranja le v zvezi z dejavnostmi, ki jih je Sodišče v navedeni sodbi v okviru preučitve prvega očitka, ki ga je navedlo Računsko sodišče, opredelilo kot neupravičene.

182

V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da je Sodišče v okviru tega očitka za neupravičene ali očitno neupravičene štelo več dejavnosti, ki so del preglednice za izterjavo. Zato je treba ugotoviti, da se ni več treba izreči niti o zahtevkih tožeče stranke za povračilo, ki so povezani z navedenimi dejavnostmi, niti o vprašanju, ali bi lahko potni nalogi, ki so bili glede na primer izdani za te zahtevke, utemeljevali legitimna pričakovanja tožeče stranke glede njihove upravičenosti. Gre za dejavnosti, ki se navezujejo na zahtevke za povračilo iz vrstic št. 13, 15, 16, 18, 20, 21, 25, 26, 29, 32, 33, 36, 37, 39, 40, 42, 44, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 60, 61, 62, 64, 67, 68, 69, 70, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 88, 93, 94, 95, 99, 100, 101, 104, 107, 108, 109, 112, 113, 114, 115, 118 (delno), 120, 121, 122, 123, 124, 126, 127, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 139, 140, 141, 144, 145, 146, 148, 149, 152, 154, 155 (delno), 156, 158, 159, 162, 163, 164, 165, 166, 170, 172, 173, 174, 175, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 188, 189, 191, 192, 193, 195, 197, 198, 200, 201, 202, 205, 206, 207, 209, 212, 213, 217, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 239, 240, 241, 242, 244, 246, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 278, 280, 283, 285, 286, 287, 288, 289, 291, 292, 295, 296 (delno), 297, 298, 299, 300, 302, 304, 305, 306, 307, 308, 309, 310 (delno), 311, 312, 315, 316, 318, 321, 322, 324, 325, 326 (delno), 327, 328, 329, 333, 337, 340, 341, 342, 343, 344, 345, 348, 349, 351, 353, 356, 359, 360, 361, 362, 363, 364, 365, 366, 368, 369, 371, 372, 375, 376, 377, 378, 380, 383, 384, 385, 386, 387, 388, 389, 390, 392, 393, 394, 396, 397, 398, 399, 400, 401, 404, 405, 406, 409, 410, 413, 414 in 416 preglednice za izterjavo.

183

Enako je treba ugotoviti za zahtevek za povračilo iz vrstice št. 34, ker je tožeča stranka v okviru ukrepa procesnega vodstva navedla, da ne ohranja več očitka, podanega v okviru četrtega tožbenega razloga v zvezi s tem zahtevkom, glede na točko 636 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

184

Zato je treba ob upoštevanju zahtevkov za povračilo, katerih izterjava je po presoji Splošnega sodišča zastarala (glej točko 165 zgoraj), preučiti le zahtevke iz vrstic št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 17, 19, 22, 23, 24, 27, 28, 31, 38, 41, 43, 47, 55, 56, 57, 59, 63, 65, 66, 89, 90, 92, 96, 97, 98, 103, 106, 110, 111, 116, 118 (delno), 128, 137, 138, 142, 143, 147, 150, 151, 153, 155 (delno), 157, 160, 161, 167, 168, 169, 171, 176, 183, 184, 187, 190, 194, 196, 199, 203, 204, 208, 210, 211, 214, 215, 216, 218, 236, 237, 238, 243, 245, 247, 248, 257, 276, 277, 279, 281, 284, 290, 293 in 294, 296 (delno), 301, 303, 310 (delno), 313, 314, 317, 319 in 320, 323, 326 (delno), 330, 331, 334, 335, 336, 338, 339, 346, 347, 350, 352, 354, 355, 357, 358, 367, 370, 373 in 374, 379, 381, 382, 391, 395, 402, 403, 408, 411 ter 412 preglednice za izterjavo.

iii)

Obseg nadzora Splošnega sodišča

185

V okviru tožbe, ki jo je vložilo Računsko sodišče in na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je Sodišče glede prvega očitka, ki ga je navedlo Računsko sodišče, pojasnilo naslednje.

186

Prvič, Sodišče je navedlo, da se mora v okviru postopka, določenega v členu 286(6) PDEU, o tem očitku izreči na podlagi dokazov, ki so mu bili dani na voljo, in ob upoštevanju meril, izoblikovanih v členu 286(6) PDEU, da bi tako opredelilo, ali je mogoče zatrjevane nepravilnosti opredeliti kot kršitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča, v smislu te določbe (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 361).

187

Drugič, Sodišče je pojasnilo, da čeprav je Računsko sodišče na tožečo stranko naslovilo izpodbijani sklep v zvezi z nepravilnostmi, na katere se nanaša prvi očitek, ki ga je navedlo v tožbi – na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) – se njegove presoje glede tega očitka v navedeni sodbi ne nanašajo na določitev zneskov, ki bi jih lahko tožeča stranka dolgovala, zato ne vplivajo na presojo, ki bo morala biti opravljena v zvezi s tem sklepom v okviru ničnostne tožbe, s katero ga tožeča stranka izpodbija pred Splošnim sodiščem v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 362).

188

Postopek iz člena 263, četrti odstavek, PDEU pomeni procesno sredstvo za nadzor zakonitosti aktov organov, uradov ali agencij Unije, ki v skladu s členom 263, drugi odstavek, PDEU lahko privede do razglasitve ničnosti zadevnega akta zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil. Iz tega sledi, da mora v okviru tega postopka v obravnavanem primeru Splošno sodišče pri svojem nadzoru zakonitosti presoditi, ali kateri od teh razlogov utemeljuje razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

189

V okviru tega nadzora zakonitosti sodišče Unije načeloma opravi popoln nadzor materialne zakonitosti akta, to je nadzor, ki se nanaša tako na pravne in dejanske razloge za akt kot na njegovo vsebino. V tem primeru sodišče Unije preveri med drugim veljavnost dejanskih presoj, ki jih je opravil avtor akta (sodba z dne 14. julija 2021, Arnautu/Parlament, T‑740/20, neobjavljena, EU:T:2021:444, točka 87).

190

V zvezi s tem mora preveriti dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in koherentnost (glej v tem smislu sodbe z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 39; z dne 7. aprila 2016, ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Hubei Xinyegang Steel, C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2016:209, točka 36, in z dne 23. oktobra 2018, McCoy/Odbor regij, T‑567/16, EU:T:2018:708, točka 98). S tega vidika je presoja dokazne vrednosti dokumenta prav tako predmet popolnega nadzora (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2004, Valmont/Komisija, T‑274/01, EU:T:2004:266, točka 43). Tako morajo biti tudi kompleksne ali kočljive presoje, ki jih izvede uprava, podprte s prepričljivimi dokazi (glej v tem smislu sodbi z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 41, in z dne 7. aprila 2016, Akhras/Svet, C‑193/15 P, EU:C:2016:219, točka 56). Zato mora sodišče tudi v tem okviru podrobno preizkusiti dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 146).

191

Člen 264 PDEU določa, da Sodišče, če je tožba utemeljena, zadevni akt razglasi za ničen. Sodišče Unije torej nikakor ne sme nadomestiti obrazložitve avtorja izpodbijanega akta s svojo obrazložitvijo (sodbe z dne 27. januarja 2000, DIR International Film in drugi/Komisija, C‑164/98 P, EU:C:2000:48, točka 38; z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, EU:C:2008:757, točka 141, in z dne 28. februarja 2013, Portugalska/Komisija, C‑246/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:118, točka 85). Vseeno pa je avtorju izpodbijanega akta dovoljeno, da svojo obrazložitev dopolni, če se to umešča v splošno obrazložitev tega akta in v kontekst, ki je bil naslovniku tega akta ob njegovem sprejetju znan.

192

Poleg tega v skladu s sodno prakso za akte institucij načeloma velja domneva zakonitosti in imajo zato pravne učinke tako dolgo, dokler niso razglašeni za nične ali preklicani (sodba z dne 27. septembra 2006, Roquette Frères/Komisija, T‑322/01, EU:T:2006:267, točka 333).

193

Poleg tega v obravnavanem primeru glede na domnevo zakonitosti izpodbijanega sklepa, na katero je bilo opozorjeno v točki 192 zgoraj, ob obstoju dvoma glede upravičenosti zneskov, ki so bili povrnjeni tožeči stranki, ta nosi dokazno breme, da v zvezi z vsakim zahtevkom za povračilo dokaže, da so ji zadevni stroški nastali ob spoštovanju veljavnih pravil. V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka predložiti elemente, s katerimi je mogoče izpodbiti sklep o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 7. marca 2018, Le Pen/Parlament, T‑140/16, neobjavljena, EU:T:2018:122, točke od 61 do 66, in z dne 19. junija 2018, Le Pen/Parlament, T‑86/17, neobjavljena, EU:T:2018:357, točka 121 in naslednje). Na splošno mora zlasti biti sposobna predložiti dokazila o uporabi teh zneskov v skladu z veljavnimi pravili (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. decembra 2005, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlament, T‑146/04, EU:T:2005:584, točka 157).

iv)

Posledice, ki jih je treba v tem postopku izpeljati iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19), v zvezi z nepravilnostmi, ki jih Računsko sodišče upoštevalo v zvezi s tožečo stranko

194

Kot je bilo opozorjeno v točki 166 zgoraj, so bile nepravilnosti, ki jih je Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo v zvezi s tožečo stranko, predmet tožbe, ki jo je vložila ta institucija in na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). Natančneje, med očitki, ki jih je Računsko sodišče izpostavilo v utemeljitev navedene tožbe pred Sodiščem, se je prvi nanašal na to, da je tožeča stranka zlorabila sredstva Računskega sodišča za financiranje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z njenimi nalogami člana Računskega sodišča. Sodišče se je o tem očitku v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 359 do 799), izreklo s presojo, da je tožeča stranka kršila svoje obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja člana Računskega sodišča (glej točko 53 zgoraj).

195

V obravnavanem primeru tožeča stranka v zvezi s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je Sodišče to, kar navaja v okviru tega tožbenega razloga, preučilo v točkah od 359 do 363 in od 387 do 799 sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). Poleg tega naj bi Sodišče v točkah 392, od 615 do 618 in 700 iste sodbe opredelilo, kdaj bi bilo treba službeno pot ali plačilo dnevnic ter stroškov za reprezentanco in za voznikovo službeno pot, ki jih je podpisala tožeča stranka kot odredbodajalec, šteti za upravičene. Tožeča stranka meni, da čeprav je treba upoštevati napotke Sodišča, ki se izkažejo za koristne za tokratni postopek, tako da bi bilo treba vsakič presoditi to koristnost, ta postopek ne more biti primeren za prerekanje tega, kar je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), odločilo glede na spis, ki mu je bil predložen, in to, kar je ugotovilo na dejanski in pravni ravni.

196

Računsko sodišče pa trdi, da sta tožba, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in obravnavana tožba neodvisni, ker ima vsaka svoje namene, pri čemer je namen prve zagotoviti pravilno delovanje institucij Unije, kot je Sodišče navedlo v točki 86 navedene sodbe, druga pa je ničnostna tožba, vložena na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU zoper sklep Računskega sodišča o izterjavi. Po mnenju Računskega sodišča mora Splošno sodišče v okviru obravnavane tožbe presoditi dejstva, ki jih je predstavilo Računsko sodišče. Računsko sodišče tudi trdi, da Sodišče v navedeni sodbi za nobeno dejavnost ni priznalo, da je upravičena, in da je le ugotovilo, da nekatere dejavnosti niso očitno neupravičene za namene postopka iz člena 286(6) PDEU.

197

Glede na te trditve strank je treba preučiti, ali in v kolikšnem obsegu je mogoče presojo Sodišča v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), upoštevati v obravnavanem postopku.

198

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se predmet tožbe, ki je bila vložena na podlagi člena 286(6) PDEU in v okviru katere je Sodišče sprejelo svoje stališče glede tožeče stranke, razlikuje od obravnavane tožbe. Prva se namreč nanaša na ugotavljanje kršitve obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča, v smislu te določbe in na morebiten izrek sankcije. V skladu s sodno prakso Sodišča ima postopek iz člena 286(6) PDEU svoj namen, to je zagotoviti pravilno delovanje institucij Unije (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 86). Poleg tega mora Sodišče v tem postopku v okviru svoje proste presoje raziskati, ali dejanja, očitana zadevnemu članu Računskega sodišča, pomenijo neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 87).

199

Predmet obravnavane tožbe, vložene v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, nasprotno, zadeva vprašanje izterjave neupravičeno izplačanih zneskov in je povezan z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa. Kot je bilo pojasnjeno v točki 188 zgoraj, postopek iz te določbe pomeni procesno sredstvo za nadzor zakonitosti aktov organov, uradov ali agencij Unije, ki v skladu z njenim drugim odstavkom lahko privede do razglasitve ničnosti zadevnega akta zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil. Iz tega sledi, da mora v okviru tega postopka v obravnavanem primeru Splošno sodišče pri svojem nadzoru zakonitosti, kot je bilo nanj opomnjeno v točkah od 189 do 193 zgoraj, presoditi, ali kateri od teh razlogov utemeljuje razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

200

Dalje, dokazno breme v tem postopku se razlikuje od tistega, ki se je uporabljajo v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V okviru navedene tožbe Računskega sodišča je dokazno breme tega, da je tožeča stranka kršila svoje obveznosti v smislu člena 286(6) PDEU, nosilo Računsko sodišče, saj je sámo vložilo zadevno tožbo. Tako je moralo Računsko sodišče dokazati, da so upoštevane nepravilnosti dovolj resne in očitne, da pomenijo neizpolnitev obveznosti tožeče stranke, ki izhajajo iz njenega položaja člana Računskega sodišča, v smislu člena 286(6) PDEU.

201

Nasprotno pa v obravnavani tožbi, ki jo je vložila tožeča stranka na podlagi člena 263 PDEU, dokazno breme nosi tožeča stranka (glej točko 193 zgoraj).

202

Poleg tega je treba navesti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782), ko je ugotovilo, da je prvi očitek, ki ga je navedlo Računsko sodišče, delno utemeljen, pravno presodilo vsako izmed dejavnosti tožeče stranke, ki jih je Računsko sodišče štelo za neupravičene. V zvezi s tem je Sodišče delno ugotovilo njihovo upravičenost oziroma neobstoj njihove očitne neupravičenosti in delno njihovo neupravičenost oziroma njihovo očitno neupravičenost (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 359 do 798).

203

Prav tako je treba navesti, da so v okviru obravnavane tožbe nepravilnosti, ki jih je Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo v zvezi s tožečo stranko in se nanašajo na plačilo stroškov, neupravičeno naprtenih proračunu Unije, iste kot tiste, ki jih je navedlo v podporo svoji tožbi, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V obeh teh tožbah so namreč te nepravilnosti predstavljene z uporabo iste preglednice, vsebovane v prilogi k tožbama.

204

Vendar sta ob upoštevanju različnosti predmeta obravnavane tožbe v primerjavi s predmetom tožbe, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točki 198 in 199 zgoraj), različne narave dokaznega bremena (glej točko 199 zgoraj) in dejstva, da so bili v obravnavanem primeru odgovor na tožbo, replika in duplika vloženi po razglasitvi navedene sodbe, stranki v tokratnem postopku lahko predstavili nova pojasnila, trditve in dokaze za dokazovanje resničnosti teh nepravilnosti, kar zadeva Računsko sodišče, oziroma za njihovo ovrženje, kar zadeva tožečo stranko.

205

Zato se bo moralo Splošno sodišče, če so bili v tožbi, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in hkrati v obravnavani tožbi navedeni ista dejstva in dokazi, brez novih pojasnil, in ob neobstoju dvoma v obravnavani zadevi pridružiti isti presoji, kot jo je v navedeni sodbi uporabilo Sodišče.

206

Glede na navedeno bo treba v obravnavanem primeru vsako dejavnost tožeče stranke, povezano z zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, omenjenih v točki 184 zgoraj, presoditi ob upoštevanju trditev in pojasnil, ki sta jih stranki predstavili pred Splošnim sodiščem, da bi se ugotovilo, ali je treba uporabiti isto presojo, kot jo je Sodišče uporabilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

207

Ker v obravnavani zadevi sodišče Unije pri preučitvi, ali je tožeča stranka uspela dokazati upravičenost nastalih stroškov, ne sme nadomestiti obrazložitve avtorja akta s svojo obrazložitvijo, kot je bilo opozorjeno v točki 191 zgoraj, je treba upoštevati razloge, ki jih je Računsko sodišče zagotovilo v izpodbijanem sklepu in zaradi katerih je stroške, nastale tožeči stranki, štelo za neupravičeno naprtene proračunu Unije. Le z vidika teh razlogov je treba preučiti, ali jih je tožeča stranka uspela ovreči in dokazati upravičenost teh stroškov.

208

Ob upoštevanju preudarkov, ki so bili predstavljeni v točkah od 177 do 207 zgoraj, je treba preizkusiti očitka v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj in obstojem „očitnih napak“, kar zadeva dejavnosti tožeče stranke, povezane z zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so navedene v točki 184 zgoraj.

209

Ker Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu pri opredeljevanju terjatvenih zneskov razlikuje med tremi vrstami stroškov, in sicer, prvič, stroški službenih poti in dnevnic, drugič, stroški za reprezentanco, in tretjič, stroški v zvezi z uporabo službenega vozila in storitev voznika, je treba enakemu pristopu slediti pri preučitvi nepravilnosti, ki jih je upoštevalo v zvezi s tožečo stranko, omejenih na njene dejavnosti, na katere so se nanašali zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so navedene v točki 184 zgoraj.

2)

Stroški službenih poti in dnevnice

210

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), glede načela varstva legitimnih pričakovanj navedlo, da Računsko sodišče tožeči stranki ne more upravičeno očitati, da je prejela plačilo stroškov službenih poti ali dnevnic iz naslova službene poti, ki jo je odobril predsednik Računskega sodišča na podlagi prošnje, ki ni bila goljufiva, iz katere niso bile izpuščene bistvene informacije in katere neupravičenost ni bila očitna (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 380). Sodišče je ugotovilo, da je treba za odgovor na vprašanje, ali so lahko potni nalogi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, upravičevali njena legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti, opraviti presojo vsakega primera posebej, in sicer zlasti na podlagi primerjave razloga, navedenega v prošnji za odobritev, in resničnega namena službene poti, kot izhaja iz dokazov, ki so mu bili predloženi.

211

Sodišče je tudi navedlo, da je treba zahtevek za povračilo stroškov službenih poti ali plačilo dnevnic šteti za neupravičen, če se dokaže, da dejavnosti, ki se je dejansko opravljala na podlagi zadevnega potnega naloga, ni mogoče povezati z opravljanjem nalog tožeče stranke. Pojasnilo je, da bo mogoče to nepravilnost v postopku iz člena 286(6) PDEU upoštevati, bodisi če je bil potni nalog pridobljen z goljufijo ali na podlagi zahtevka, iz katerega je bila izpuščena ena od bistvenih informacij, bodisi če je nepovezanost te dejavnosti z navedenimi nalogami očitna (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 392).

212

Preudarke Sodišča, na katere je bilo opozorjeno v točkah 210 in 211 zgoraj, je treba smiselno uporabiti v tem postopku. Vendar je treba pri njihovi uporabi v obravnavani zadevi v primerjavi s postopkom, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), upoštevati nove trditve in dokaze, ki sta jih podali stranki, zlasti ob upoštevanju različnega dokaznega bremena, ki ga stranki nosita, in drugačnega predmeta obravnavane tožbe, ki se nanaša na vprašanje izterjave neupravičeno izplačanih zneskov v skladu z Uredbo 2018/1046 in je povezan z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU.

213

Opozoriti je treba tudi, da je v obravnavanem primeru potne naloge izdal predsednik Računskega sodišča na zahtevo tožeče stranke, upoštevajoč informacije, ki jih je predložila, medtem ko je bil izpodbijani sklep sprejet na podlagi poročila urada OLAF, v katerem je bilo ugotovljeno, da informacije, ki jih je tožeča stranka predložila Računskemu sodišču v svojih potnih nalogih, niso bile zadostne, da bi njegov predsednik lahko odločil, ali je dejavnost v interesu Računskega sodišča ali ne (glej točko 104 zgoraj). Zaradi neobstoja preiskovalnih pooblastil Računskega sodišča v primerjavi s tistimi, ki jih ima OLAF, kot je bilo ugotovljeno v točki 107 zgoraj, je torej treba, ko bo v tem postopku presojano, ali je lahko potni nalog, ki ga je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, utemeljeval njena legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo zadevne službene poti, upoštevati sklepne ugotovitve iz poročila urada OLAF.

214

Za to presojo bo treba glede na dokazno breme, na katero je bilo opozorjeno v točki 193 zgoraj, preučiti, ali je tožeča stranka uspela dokazati – po potrebi na podlagi novih dokazov, ki lahko omajejo ugotovitve iz poročila urada OLAF – da dani potni nalog ni bil pridobljen z goljufijo ali na podlagi zahtevka, iz katerega je bila izpuščena ena od bistvenih informacij, ali da je dejavnost, ki se je dejansko opravljala na podlagi zadevnega potnega naloga, mogoče povezati z opravljanjem njenih nalog.

i)

Službene poti, ki so se nanašale na srečanja s pristojnimi politiki in člani njihovih kabinetov

215

Med zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so omenjene v točki 184 zgoraj, se je veliko zahtevkov tožeče stranke, ki jih je Računsko sodišče odobrilo in za katere so bili povrnjeni stroški službenih poti ali plačane dnevnice, nanašalo na srečanja s pristojnimi politiki. Gre za zahtevke za povračilo iz vrstic št. 1, 7, 19, 41, 43, 59, 92, 97, 118 (delno), 169, 171, 203, 204, 208, 211, 215, 238, 248, 296 (delno), 301, 303, 313, 314, 319 in 320, 326 (delno), 330 (delno), 331 (delno), 334 (delno), 336, 339 (delno), 346, 352, 355, 373 in 374 (delno), 381, 382 (delno), 395 ter 402 preglednice za izterjavo.

216

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Računsko sodišče stroške službenih poti ali dnevnic, ki so nastali v zvezi z dejavnostmi tožeče stranke iz navedenih vrstic, prerekalo, ker jih je v bistvu štelo za nepovezane z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča ali z dejavnostmi te institucije.

217

Tožeča stranka meni, da so bila njena srečanja s pristojnimi politiki lahko povezana z opravljanjem njenih nalog člana Računskega sodišča, tako da je treba za ta srečanja šteti, da so upravičena in lahko utemeljujejo njena legitimna pričakovanja v zvezi s to upravičenostjo. V bistvu se sklicuje na presojo Sodišča v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), pri čemer zlasti navaja, da je Sodišče presodilo, da opravljanje nalog člana Računskega sodišča lahko vključuje protokolarne dejavnosti, katerih namen je zlasti seznanjanje z dejavnostmi te institucije in njihova promocija ter vzdrževanje – v interesu te institucije – odnosov z najpomembnejšimi pristojnimi osebami. Poleg tega tožeča stranka opominja, da je Sodišče pojasnilo, da se take protokolarne dejavnosti lahko pogosteje nanašajo na pristojne osebe, ki prihajajo iz iste države članice kot zadevni član Računskega sodišča. Tožeča stranka tudi meni, da ta postopek Računskemu sodišču ne more omogočiti, da bi izpodbijalo to, kar je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), odločilo glede na spis, ki mu je bil predložen, in glede na to, kar je ugotovilo na dejanski in pravni ravni.

218

V postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je Sodišče odločilo, da službenih poti, ki so bile pregledno odobrene in katerih namen je bil srečanje s pristojnimi politiki, ni mogoče na splošno obravnavati, kot da so že zaradi svojega namena očitno nezakonite (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 438). Natančneje, glede srečanj tožeče stranke s člani zadevne politične stranke je Sodišče v okviru istega postopka navedlo, da tesne vezi, ugotovljene med tožečo stranko in zadevno politično stranko, v okviru tega postopka še ne morejo zadostovati kot dokaz za predpostavko, na podlagi katere bi bilo mogoče sistematično izpeljati očitno neupravičenost službene poti, katere namen je bilo srečanje s pristojnim politikom, zgolj zato, ker je ta član navedene politične stranke (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 464). Po presoji Sodišča namreč zlasti z vidika pomembne vloge, ki jo je imela navedena politična stranka v belgijskem političnem življenju, in odnosov, ki jih je lahko tožeča stranka upravičeno imela v njej zaradi svojih dejavnosti pred nastopom funkcije, organizacije določenega števila protokolarnih službenih poti, ki so se nanašale na pristojne politike iz iste stranke, še ni mogoče šteti za neverjetno (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 465).

219

Računsko sodišče v bistvu trdi, da so bili v preiskavi urada OLAF odkriti različni izpusti, ki so omogočili prikrivanje resničnega, zasebnega namena dejavnosti tožeče stranke. Tožeči stranki očita, da je vzdrževala redne in intenzivne odnose z omejenim krogom visokih pristojnih politikov, ki so bili člani zadevne politične stranke, ki ji je tožeča stranka pripadala, preden je bila imenovana na Računsko sodišče, in jih je tožeča stranka že dolgo poznala. Po njegovem mnenju so se taki odnosi navezovali na neprijavljeno politično dejavnost oziroma nikakor niso bili povezani z opravljanjem nalog člana Računskega sodišča.

220

V delu, v katerem se trditve tožeče stranke v tem postopku v bistvu zgolj sklicujejo na presojo, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in ob upoštevanju ugotovitev Splošnega sodišča, vsebovanih v točkah od 202 do 205 zgoraj, je treba, da bi se ugotovilo, ali so potni nalogi v zvezi z zahtevki za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 215 zgoraj, lahko utemeljevali legitimna pričakovanja tožeče stranke v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti, najprej preučiti, ali Računsko sodišče tudi sámo navaja nove trditve ali pojasnila v primerjavi s tistimi, ki jih je glede navedenih zahtevkov navedlo pred Sodiščem, in v primeru pritrdilnega odgovora presoditi, ali je ob upoštevanju teh novih elementov mogoče glede zadevnih zahtevkov podati drugačno presojo njihove upravičenosti od tiste, ki jo je uporabilo Sodišče, ali pa se mora Splošno sodišče v okviru tokratnega postopka pridružiti isti presoji, kot jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točko 205 zgoraj).

221

V zvezi s tem se Računsko sodišče s trditvami, predstavljenimi pred Splošnim sodiščem, ne opira le na okoliščini, da so bili pristojni politiki, ki so predmet zadevnih potnih nalogov, člani zadevne politične stranke in da so bili znanci tožeče stranke. Računsko sodišče namreč podaja posebna dodatna pojasnila, da bi dokazalo, da je bilo srečanja tožeče stranke z zadevnimi pristojnimi politiki, člani te politične stranke, mogoče ločiti od njenih nalog člana Računskega sodišča ob upoštevanju njihove pogostnosti ter omejenega in nespremenljivega kroga oseb, s katerimi se je tožeča stranka srečevala, kot je razkrila preiskava urada OLAF.

222

Na prvem mestu, dejansko je treba ugotoviti, česar tožeča stranka ne izpodbija, da je ta med svojima mandatoma na Računskem sodišču vzdrževala pogoste odnose s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke.

223

Najprej je treba spomniti, kot je bilo ugotovljeno v točkah 111 in 112 zgoraj, da je bila ta pogostnost srečanj tožeče stranke s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, razkrita med preiskavo urada OLAF. Prvič, OLAF je ugotovil, da se je tožeča stranka med svojim mandatom najmanj 188‑krat srečala s pristojnimi belgijskimi politiki, ki so bili večinoma člani zadevne politične stranke. Glede na poročilo urada OLAF je ta številka ustrezala 24 % vseh srečanj ali kosil tožeče stranke, ki so bili predmet njenih zahtevkov za povračilo. Ugotoviti je treba, da se to nanaša na vse vrstice, navedene v točki 215 zgoraj, razen vrstic št. 314, 319 in 320 preglednice za izterjavo. Drugič, OLAF je prav tako ugotovil povezavo med srečanji s pristojnimi belgijskimi politiki in tedenskimi sestanki upravnega sveta zadevne politične stranke. V zvezi s tem je iz poročila urada OLAF razvidno, da so bili med njegovo preiskavo pridobljeni zapisniki 44 sestankov, ki kažejo navzočnost članov upravnega sveta te politične stranke v obdobju od 17. novembra 2008 do 29. aprila 2010. OLAF je ugotovil navzočnost tožeče stranke na 28 sestankih.

224

Dalje, v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je Sodišče ugotovilo, da je mogoče 42 službenih poti, ki jih je tožeča stranka predstavila, kot da je bil njihov namen srečanje s pristojnimi belgijskimi politiki, neposredno povezati z njeno politično dejavnostjo, nezdružljivo z njenimi nalogami, saj je bil njihov resnični namen tožeči stranki omogočiti udeležbo na sestanku odbora zadevne politične stranke oziroma na dejavnostih ali sprejemih, ki jih je organizirala ta politična stranka (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 442 do 457). Dodati je treba tudi deset zahtevkov za povračilo, ki so se nanašali na stroške za reprezentanco in ki jih je Sodišče obravnavalo kot neupravičene zaradi njihove neposredne povezanosti s politično dejavnostjo, ki jo je opravljala tožeča stranka (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 633 do 637).

225

Nazadnje, poleg srečanj, navedenih v točki 224 zgoraj, in izmed tistih, ki so navedena v točki 184 zgoraj, je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka udeležila 64 dodatnih srečanj s pristojnimi politiki, prav tako člani zadevne politične stranke, v okviru službene poti ali zahtevka za povračilo stroškov za reprezentanco (vrstice št. 19, 23, 24, 27, 41, 43, 57, 59, 65, 66, 89, 92, 96, 97, 111, 116, 118, 168, 169, 171, 183, 184, 190, 203, 204, 208, 211, 215, 218, 236, 238, 248, 257, 276, 281, 293 in 294, 296, 303, 313, 314, 323, 326, 330, 331, 334, 336, 338, 339, 346, 350, 352, 354, 355, 357, 358, 367, 370, 381, 382, 395, 402 in 408 preglednice za izterjavo). Tem srečanjem je treba dodati tista, katerih namen je bil srečati se s članom kabineta pristojnega politika, to so tri srečanja iz vrstic št. 1, 7 in 301 preglednice za izterjavo.

226

Na drugem mestu, elementi iz spisa kažejo, da se je tožeča stranka srečala z omejenim številom pristojnih politikov, ki so bili vsi člani zadevne politične stranke na nacionalni ravni in na ravni Unije, pri čemer je bila večina teh srečanj organizirana v regiji, iz katere izhaja tožeča stranka.

227

Šteti je treba, da pogostnost srečanj tožeče stranke z omejenim številom pristojnih belgijskih politikov, članov zadevne politične stranke, v njenih dveh mandatih na Računskem sodišču kaže na poseben kontekst teh srečanj, ki tako pomeni bistveno informacijo, ki je Računsko sodišče ni imelo, ko je odobrilo vsak zahtevek za povračilo stroškov službenih poti in dnevnic, ki ga je tožeča stranka vložila ločeno po takih srečanjih. Ta posebni kontekst je bilo mogoče razumeti šele po temeljiti preučitvi položaja, ki jo je OLAF izvedel na podlagi dodatnih informacij, pridobljenih po tem, ko je predsednik Računskega sodišča odobril te službene poti. Torej se tožeča stranka ob upoštevanju izpusta te bistvene informacije ne more sklicevati na legitimna pričakovanja v zvezi s potnimi nalogi, ki so se nanašali na srečanja s pristojnimi belgijskimi politiki ali člani njihovih kabinetov, ki so bili vsi člani zadevne politične stranke, iz vrstic št. 1, 7, 19, 41, 43, 59, 92, 97, 118 (delno), 169, 171, 203, 204, 208, 211, 215, 238, 248, 296 (delno), 301, 303, 313, 326 (delno), 330 (delno), 331 (delno), 334 (delno), 336, 339 (delno), 346, 352, 355, 373 in 374 (delno), 381, 382 (delno), 395 ter 402 preglednice za izterjavo.

228

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

229

Prvič, tožeča stranka meni, da dolgoletno poznanstvo z osebo, s katero se je srečala, očitno ne zadostuje, da bi to srečanje izgubilo upravičenost kot nepovezano z opravljanjem njenih nalog. Po mnenju tožeče stranke članu Računskega sodišča nič ne prepoveduje srečevanja z znanci. Drugič, v bistvu navaja, da sedem srečanj v 12 letih s članom kabineta vodje politične skupine Parlamenta v okviru službenih poti iz vrstic št. 1, 7 in 301 preglednice za izterjavo očitno ne more dokazovati, da je imelo vsako srečanje s to osebo izključno politične namene in zato ni bilo zajeto z opravljanjem njenih nalog člana Računskega sodišča.

230

Seveda zgolj okoliščina, da je prišlo do srečanja z osebo, ki jo tožeča stranka pozna, ne more nujno dokazovati, da tako srečanje ni bilo povezano z opravljanjem nalog tožeče stranke. Prav tako drži, da število srečanj tožeče stranke z neko osebo med njenima mandatoma na Računskem sodišču samo po sebi ne more biti zadosten dokaz, da se je vsako srečanje nanašalo na neprijavljeno politično dejavnost tožeče stranke ali da nobeno ni imelo zveze z njenimi nalogami člana Računskega sodišča.

231

Kljub temu je treba zahtevke tožeče stranke za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 227 zgoraj, presojati v njihovem posebnem kontekstu.

232

V točkah od 222 do 226 zgoraj je bilo namreč ugotovljeno, da so bila med mandatoma tožeče stranke na Računskem sodišču ta srečanja zelo pogosta in so se nanašala na omejeno število oseb. To pogostnost srečanj z omejenim številom oseb je treba razumeti v povezavi z ugotovitvijo Sodišča, da je tožeča stranka med bistvenim delom svojih dveh mandatov na Računskem sodišču opravljala aktivno politično dejavnost, ki se je kazala zlasti v neposrednem in rednem sodelovanju v vodstvenem organu ene od nacionalnih političnih strank, in ugotoviti, da taka dejavnost očitno ni bila združljiva z nalogami člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 267 in 270).

233

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da so bila ta ponavljajoča se srečanja tožeče stranke z zelo omejenim številom pristojnih politikov na nacionalni ravni, ki so bili vsi člani iste politične stranke, ki ji je tožeča stranka pripadala pred nastopom funkcije na Računskem sodišču, v interesu Računskega sodišča, da bi se zagotovili promocija njegovih dejavnosti in izmenjava stališč v zvezi z njegovimi nalogami. Tak način opravljanja nalog člana Računskega sodišča namreč ogroža spoštovanje etičnih pravil, ki veljajo zanj kot osebo na visokem položaju v instituciji Unije. Kot je generalni pravobranilec G. Hogan pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2020:1052), morajo člani Računskega sodišča spoštovati tako obveznosti glede neodvisnosti, poštenosti in diskretnosti, določene v členih 285 in 286 PDEU, kot tudi najvišje standarde nepristranskosti in nesebičnosti. To za člane Računskega sodišča, ki je „finančna vest“ Unije, nujno predpostavlja polno odgovornost za način, kako porabljajo javna sredstva, posledično pa tudi določeno mero preglednosti takšne porabe (sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2020:1052, točka 76).

234

Glede na ta kontekst je torej treba ugotoviti nepovezanost službenih poti, ki so se nanašale na srečanja s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, in so predmet vrstic, omenjenih v točki 227 zgoraj, z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča, in to ob neobstoju pojasnil ali dokazov, ki bi jih tožeča stranka predložila v dokaz o nasprotnem.

235

Nekateri očitki Računskega sodišča ali elementi, ki so jasno razvidni iz spisa, omogočajo potrditev take nepovezanosti.

236

Prvič, ugotoviti je treba, da so izmed službenih poti tožeče stranke, na katere se sklicuje točka 227 zgoraj, tiste, ki so omenjene v vrsticah št. 19, 41, 118, 171, 203, 211, 215, 238, 303, 326, 331, 334, 346, 352 in 402 preglednice za izterjavo in ki so se zgodile na ponedeljek, neposredno povezane z neprijavljeno politično dejavnostjo tožeče stranke in niso združljive z njenimi nalogami. OLAF je med preiskavo namreč ugotovil, da so tedenski sestanki upravnega sveta zadevne politične stranke potekali ob ponedeljkih. OLAF je tudi navedel, da je jasno, da je mandat tožeče stranke kot člana zadevne politične stranke z glasovalno pravico zahteval njeno redno navzočnost na teh tedenskih sestankih do novembra 2008. Poleg tega je iz poročila urada OLAF razvidno, da je status člana brez glasovalne pravice, s katerim je tožeča stranka v zadevni politični stranki delovala po aprilu 2010, zahteval njeno navzočnost vsaj na mesečnih sestankih, ki so potekali vsak prvi ponedeljek v mesecu. Tožeča stranka ni predložila elementov, ki bi dokazovali, da v okviru zadevnih službenih poti ni bila navzoča na ponedeljkovih srečanjih zadevne politične stranke.

237

Drugič, glede službenih poti iz vrstic št. 19 in 296 (delno) preglednice za izterjavo, ki sta zadevali srečanji tožeče stranke s poslancema Parlamenta, Računsko sodišče trdi, da sta bila ta poslanca člana odborov Parlamenta za razvoj oziroma za promet in turizem. Po njegovem mnenju naloge teh poslancev niso imele zveze z nalogami tožeče stranke, ki je bila med svojima mandatoma na Računskem sodišču pristojna za revizijo odhodkov Unije na področju zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči. Poleg tega Računsko sodišče v zvezi z enim od teh poslancev navaja, da je prej pripadal isti politični stranki kot tožeča stranka do leta 2002 in da je bil skupaj s tožečo stranko ustanovni član druge politične stranke kratko obdobje leta 2002.

238

Tretjič, iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za povračilo stroškov službenih poti ali dnevnic v zvezi s službenimi potmi, katerih namen je bil večkrat srečati se z isto osebo v razmeroma kratkem času. Leta 2015 so se srečanja tožeče stranke namreč okrepila, zlasti z dvema pristojnima politikoma, članoma zadevne politične stranke, pri čemer so ta srečanja predmet vrstic št. 330 (delno), 331 (delno), 334 (delno), 336, 346 in 355 preglednice za izterjavo. Ko je bila tožeča stranka na obravnavi pozvana, naj pojasni pogostnost svojih srečanj s tema osebama, ni v zvezi s tem predstavila nobenega razloga. Tako je treba ob neobstoju njenih pojasnil glede potrebe po več protokolarnih službenih poteh pri isti osebi v istem letu pripadajoče odhodke obravnavati kot očitno neupravičene in torej nepovezane z opravljanjem nalog tožeče stranke.

239

Skratka, glede na navedeno in v kontekstu, opisanem v točki 232 zgoraj, je treba službene poti, ki so se nanašale na srečanja s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, in so predmet vrstic, omenjenih v točki 227 zgoraj, šteti za nepovezane z opravljanjem nalog tožeče stranke kot člana Računskega sodišča. Iz tega sledi, da potni nalogi, povezani s temi srečanji, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, niso mogli utemeljevati njenih legitimnih pričakovanj v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Četrti tožbeni razlog je treba torej zavrniti, kar zadeva te službene poti.

240

Nasprotno pa je treba glede službenih poti tožeče stranke iz vrstic št. 314 ter 319 in 320 preglednice za izterjavo navesti, kar sledi.

241

Na prvem mestu, kar zadeva službeno pot iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, iz te preglednice, ki je del izpodbijanega sklepa, izhaja, da je tožeča stranka prejela uradno vabilo evropske politične stranke in da ni bilo nobenega dokaza o obstoju zveze z dejavnostmi Računskega sodišča.

242

Tožeča stranka meni, da ta postopek Računskemu sodišču ne more omogočiti, da bi izpodbijalo to, kar je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), odločilo glede na spis, ki mu je bil predložen, in glede na to, kar je ugotovilo na dejanski in pravni ravni (glej točko 217 zgoraj). V zvezi s tem je treba šteti, da se tožeča stranka v bistvu sklicuje na presojo Sodišča, podano v navedeni sodbi v zvezi s stroški za reprezentanco, nastalimi z večerjo iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo.

243

Navesti je treba, da se Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ni izreklo o upravičenosti stroškov za reprezentanco, povezanih s službeno potjo iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, pri kateri je šlo za večerjo s poslancem Parlamenta, ki je predstavljal evropsko politično stranko. Ugotovilo je namreč, da je treba glede na to, da Računsko sodišče ni navedlo dodatnih razlogov ali predložilo dodatnih dokazov o nepravilnosti, kot upravičene šteti zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova vabil, naslovljenih na člane Parlamenta (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 624).

244

V tokratnem postopku Računsko sodišče meni, da so bili stroški, nastali pri srečanju iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, neupravičeni. V zvezi s tem opozarja, da se je tožeča stranka odzvala na vabilo politične stranke in da je šlo pri drugem delu zadevne službene poti za rekreativno lovsko dejavnost v Belgiji, ki jo je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), štelo za neupravičeno. Torej Računsko sodišče pred Splošnim sodiščem navaja nove trditve v primerjavi s tistimi, na katerih je temeljila presoja Sodišča v navedeni sodbi, na katero je bilo opomnjeno v točki 243 zgoraj.

245

Splošno sodišče ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je bila oseba, s katero se je srečala tožeča stranka, poslanec Parlamenta in član Odbora za proračunski nadzor. Prvič, v tem postopku Računsko sodišče ne trdi, da je bila ta oseba član zadevne politične stranke ali da se je tožeča stranka odzvala na vabilo te politične stranke. Drugič, glede trditve Računskega sodišča, da je Sodišče štelo rekreativno lovsko dejavnost za neupravičeno, je treba navesti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), priznalo, da sta bili službeni poti tožeče stranke, ki sta se nanašali na vabili k udeležbi na lovih v Belgiji, iz vrstic št. 315 in 371 preglednice za izterjavo neupravičeni. Ti službeni poti pa nimata nobene zveze z večerjo tožeče stranke s poslancem Parlamenta iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo. Prvič, iz spisa je razvidno, da se je ta večerja zgodila v Bruslju istega dne kot službena pot iz vrstice št. 315, ki se je nanašala na lovsko dejavnost v Belgiji, to je 15. oktobra 2014. Vendar se je glede na spis službena pot iz vrstice št. 315 začela šele ob 23.00 ob odhodu iz Bruslja in se je tako po vsej verjetnosti lahko začela šele po zadevni večerji iz vrstice št. 314. Tako Računsko sodišče ni dokazalo obstoja rekreativne lovske dejavnosti na dan srečanja iz vrstice št. 314. Drugič, službena pot iz vrstice št. 371 se je zgodila dne 16. novembra 2015, in sicer več kot eno leto po večerji iz vrstice št. 314.

246

V teh okoliščinah navedbe Računskega sodišča, omenjene v točki 244 zgoraj, ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede službene poti iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo v tokratnem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točki 243 zgoraj. Splošno sodišče se torej strinja s to presojo v zvezi s stroški službene poti in dnevnice iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, in to čeprav se je nanašala le na stroške za reprezentanco, povezane s službeno potjo iz navedene vrstice.

247

Zato je treba v delu, v katerem je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), v bistvu presodilo, da je treba zahtevek za povračilo stroškov za reprezentanco, povezanih s službeno potjo iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, šteti za upravičen (glej točko 243 zgoraj), ugotoviti, da je potni nalog, ki ga je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča glede te službene poti, lahko utemeljeval njena legitimna pričakovanja v zvezi z njeno upravičenostjo. Torej je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva službeno pot iz vrstice št. 314 preglednice za izterjavo, za znesek 96,60 EUR.

248

Na drugem mestu, tožeča stranka se glede srečanja s članom kabineta belgijskega ministra iz vrstic št. 319 in 320 preglednice za izterjavo, da bi izpodbila neupravičenost stroškov, povezanih s to službeno potjo, v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točko 217 zgoraj).

249

Računsko sodišče za podprtje neupravičenosti tega srečanja navaja, da gre za srečanje z zveznim ministrom za mobilnost, za katero se je izkazalo, da ni imelo zveze z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča, pristojnega za revizijo odhodkov Unije na področju zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči.

250

Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da Računsko sodišče osebe, s katero se je srečala tožeča stranka, ne opisuje kot člana zadevne politične stranke in da ta institucija meni, da je treba to službeno pot zaradi njene povezave s področjem prometa povezati s politično ali zasebno dejavnostjo. Kot je presodilo Sodišče, ta element ne zadostuje kot dokaz očitne neupravičenosti navedene službene poti (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 470).

251

Ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v točki 205 zgoraj, je treba, ker so bili v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in v tokratnem postopku predstavljeni ista dejstva in dokazi, prevzeti presojo Sodišča, kar zadeva službeno pot iz vrstic št. 319 in 320 preglednice za izterjavo. Ker torej očitna neupravičenost te službene poti pred Sodiščem ni bila dokazana (glej točko 250 zgoraj) in Računsko sodišče ne trdi, da je šlo pri njej za goljufijo ali za izpust bistvene informacije, je treba šteti, da je potni nalog, ki ga je na zahtevo tožeče stranke v zvezi s tem izdal predsednik Računskega sodišča, lahko utemeljeval legitimna pričakovanja tožeče stranke v zvezi z upravičenostjo zadevne službene poti. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva službeno pot iz vrstic št. 319 in 320 preglednice za izterjavo, za znesek 96,60 EUR.

ii)

Druge službene poti

252

Med zahtevki za povračilo iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so omenjene v točki 184 zgoraj, so se drugi zahtevki, za katere so bili povrnjeni stroški službenih poti ali plačane dnevnice in glede katerih je Računsko sodišče menilo, da nimajo zveze z opravljanjem nalog tožeče stranke kot člana te institucije, navezovali na dejavnosti tožeče stranke iz vrstic št. 47, 56, 57, 63, 103, 128, 137, 138, 143, 155 (delno), 157, 161, 196, 199, 210, 237, 277, 284, 290, 293 in 294, 310 (delno), 330 (delno), 331 (delno), 334 (delno), 335, 339 (delno), 347, 373 in 374 (delno), 382, 391, 411 ter 412 preglednice za izterjavo.

253

Enako kot pri službenih poteh, ki so se nanašale na srečanja s pristojnimi politiki in člani njihovih kabinetov (glej točko 216 zgoraj), je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da Računsko sodišče prereka stroške službenih poti ali dnevnic, nastale tožeči stranki, v zvezi z njenimi zahtevki za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 252 zgoraj, ker v bistvu meni, da nimajo zveze z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

254

Tožeča stranka meni, da se njene službene poti iz vrstic, omenjenih v točki 252 zgoraj, navezujejo na njene naloge člana Računskega sodišča. V zvezi s tem se v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), pri čemer navaja, da jo je v tokratnem postopku treba upoštevati. Opozarja, da Računsko sodišče ne more v obravnavanem primeru izpodbijati tega, kar je Sodišče v navedeni sodbi odločilo glede na spis, ki mu je bil predložen, in to, kar je ugotovilo na dejanski in pravni ravni.

255

Na prvem mestu, v zvezi z – delno – službenimi potmi iz vrstic št. 330, 331 in 334 preglednice za izterjavo je treba ugotoviti, da se Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ni izreklo o upravičenosti udeležbe tožeče stranke na „novoletnem“ sprejemu flamskega združenja s političnimi cilji (vrstica št. 330, delno) in na predstavitvi dokumenta Odboru Parlamenta za proračunski nadzor (COCOBU) (vrstica št. 331, delno) ter na njenem srečanju z belgijskim veleposlanikom na Kubi (vrstica št. 334, delno).

256

Računsko sodišče v zvezi z dejavnostma iz vrstic št. 330 in 331 navaja, da je udeležbi tožeče stranke na „novoletnem“ sprejemu flamskega združenja s političnimi cilji in na predstavitvi dokumenta odboru COCOBU sledilo srečanje s članom zadevne politične stranke. Glede dejavnosti iz vrstice št. 334 Računsko sodišče navaja, da v agendi tožeče stranke ni omenjeno nobeno srečanje z belgijskim veleposlanikom na Kubi na zadevni dan in da to morebitno srečanje nikakor ni moglo biti povezano z njenimi nalogami člana Računskega sodišča, saj ta institucija ni imela načrtovanih revizijskih službenih poti na Kubo.

257

Tožeča stranka ne podaja nobenega preudarka glede teh trditev Računskega sodišča, čeprav je v tem postopku njena naloga dokazati (glej točko 193 zgoraj), da je bilo kritje stroškov zadevne službene poti iz proračuna Unije utemeljeno in da je izpodbijani sklep nezakonit, ker so bili v njem ti stroški obravnavani kot neupravičeno plačani.

258

V teh okoliščinah je treba službene poti, ki so delno predmet vrstic št. 330, 331 in 334 preglednice za izterjavo, šteti za nepovezane z opravljanjem nalog tožeče stranke kot člana Računskega sodišča. Iz tega sledi, da potni nalogi, povezani s temi službenimi potmi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, niso mogli utemeljevati njenih legitimnih pričakovanj v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Četrti tožbeni razlog je treba torej zavrniti, kar zadeva te službene poti.

259

Na drugem mestu, glede službene poti iz vrstic št. 293 in 294 preglednice za izterjavo je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da je treba očitke Računskega sodišča v zvezi s to službeno potjo zavrniti, ker je mogoče nepravilnost, ki jo tožeči stranki pripisuje Računsko sodišče, obravnavati kot opravičljivo napako, ki jo je storila. Sodišče je menilo, da Računsko sodišče sicer upravičeno trdi, da je bila ta službena pot ohranjena, čeprav je bilo srečanje, s katerim je bila utemeljena, odpovedano, da pa ob upoštevanju navedbe iz agende tožeče stranke obstoj goljufije v zvezi s tem ni dokazan, saj je ob uri, sprva določeni za izvedbo navedene službene poti, potekalo prijavljeno kosilo na Računskem sodišču (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 579).

260

V obravnavanem primeru Računsko sodišče opozarja, da je bil sestanek, povezan s službeno potjo iz vrstic št. 293 in 294 preglednice za izterjavo, odpovedan in da je tožeča stranka namesto tega na kosilo povabila tri člane zadevne politične stranke.

261

Ob upoštevanju odnosov tožeče stranke s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, ki jih Splošno sodišče šteje za nepovezane z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (glej točke od 232 do 234 in 239 zgoraj), je treba v zvezi s službeno potjo iz vrstic št. 293 in 294 preglednice za izterjavo uporabiti enako ugotovitev, kot je navedena v točki 227 zgoraj.

262

Torej je treba šteti, da kontekst odnosov tožeče stranke s člani zadevne politične stranke pomeni bistveno informacijo, ki je predsednik Računskega sodišča, ko je odobril zadevni zahtevek za povračilo stroškov službenih poti in dnevnic, ni mogel poznati. Ob upoštevanju izpusta take bistvene informacije se tožeča stranka ne more sklicevati na legitimna pričakovanja v zvezi s potnim nalogom, predvidenim za sestanek, ki je bil odpovedan in nadomeščen s kosilom s tremi člani zadevne politične stranke. Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva službeno pot iz vrstic št. 293 in 294 preglednice za izterjavo.

263

Na tretjem mestu, Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), v bistvu presodilo, da se v veliki večini primerov zahtevki za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 252 zgoraj, in sicer vrstic št. 56, 57, 63, 128, 137, 138, 143, 155 (delno), 196, 199, 277, 284, 290, 310 (delno), 335, 339 (delno), 347, 373 in 374 (delno), 382, 391, 411 ter 412 preglednice za izterjavo, ne smejo šteti za očitno neupravičene glede na naloge tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 498 do 501, 515, od 534 do 536, 558, 559, od 561 do 563, od 567 do 576 in 579).

264

V obravnavanem primeru se tožeča stranka v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), glede vprašanja, ali so potni nalogi, povezani z zahtevki za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 263 zgoraj, lahko utemeljevali njena legitimna pričakovanja v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Tako je treba uporabiti enako razlogovanje, kot je tisto, ki je navedeno v točki 220 zgoraj. Torej je treba preučiti, ali Računsko sodišče navaja nova pojasnila in trditve v primerjavi s tistimi, ki jih je glede teh zahtevkov navedlo pred Sodiščem, in v primeru pritrdilnega odgovora presoditi, ali je treba ob upoštevanju teh elementov v obravnavanem primeru glede navedenih zahtevkov podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točko 205 zgoraj).

–

Službene poti iz vrstic št. 56, 138, 196, 284 in 382 preglednice za izterjavo

265

Glede potnih nalogov, ki so se nanašali na srečanja tožeče stranke z diplomati in podjetniki iz vrstic št. 56, 138, 196, 284 in 382 preglednice za izterjavo, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da Računsko sodišče, ki je nosilo dokazno breme, ni pravno zadostno dokazalo, da so bile službene poti, pri katerih so ti stroški nastali, zasebne narave. Sodišče je navedlo, da bi bile te službene poti, ki so se navezovale na srečanja z diplomati in podjetniki, načeloma lahko povezane z nalogami člana Računskega sodišča na položaju v senatu, pristojnem za zunanje odnose Unije (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 569 do 575).

266

V zvezi s službenimi potmi iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo, katerih namen je bil flamskim podjetnikom omogočiti srečevanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da taka srečanja lahko pomenijo priložnost za izmenjavo stališč o temah, zanimivih za Računsko sodišče, ter za seznanitev z dejavnostmi te institucije in njihovo promocijo pri visokih nacionalnih predstavnikih. Kot je navedlo Sodišče, zgolj dejstvo, da navedena srečanja priredi organizacija, katere namen je promocija flamskih interesov v Bruslju, še ne zadostuje kot dokaz neupravičenosti zadevnih službenih poti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 573).

267

Kot je bilo ugotovljeno v točki 116 zgoraj, je v preglednici za izterjavo, ki je del izpodbijanega sklepa, ob sklicevanju na poročilo urada OLAF, zlasti na strani 5, 18, 29 in 37 tega poročila, navedeno, da se zahtevka za povračilo iz vrstic št. 138 in 196 preglednice za izterjavo sklicujeta na uradni vabili kluba, katerega cilj je okrepiti prisotnost flamskih podjetij v Bruslju in ki organizira srečanja, da bi flamskim podjetnikom omogočil srečevanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini, ter da ta zahtevka nista bila povezana z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča. Enaka ugotovitev je podana glede zahtevka za povračilo iz vrstice št. 382 preglednice za izterjavo.

268

V tem postopku Računsko sodišče opozarja na namen dejavnosti iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo, kot je bilo nanj opomnjeno v točki 267 zgoraj. Poleg tega trdi, da bi ugotovitev Sodišča, navedena v točki 266 zgoraj, in sicer, da bi morale take dejavnosti potencialno pomeniti priložnost za izmenjavo stališč o temah, zanimivih za Računsko sodišče, ter za seznanitev z dejavnostmi te institucije in njihovo promocijo pri visokih nacionalnih predstavnikih, veljala za katero koli srečanje člana Računskega sodišča z osebo, ki ne pripada tej instituciji.

269

V zvezi s tem ta trditev ne more zadostovati za ovrženje tega, kar je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in sicer, prvič, da ni sporno, da se na „diplomatski večerji“, ki vsako leto poteka v Bruslju, zbere veliko število belgijskih diplomatov, in drugič, da bi bila srečanja z diplomati načeloma lahko povezana z nalogami člana Računskega sodišča na položaju v senatu, pristojnem za zunanje odnose Unije (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 569 in 573).

270

Zato je treba v zvezi s službenimi potmi iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo v obravnavanem primeru prevzeti presojo, ki jo je Sodišče glede tega podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je opozorjeno v točkah 265, 266 in 269 zgoraj, ter ugotoviti, da te službene poti načeloma niso neupravičene.

271

Nasprotno pa to ne velja za službeni poti iz vrstic št. 56 in 284 preglednice za izterjavo.

272

Glede službene poti iz vrstice št. 56 preglednice za izterjavo, ki se je nanašala na delovno kosilo 6. julija 2009 z diplomatom Ruske federacije, ki je bilo po pojasnilih Računskega sodišča v preglednici za izterjavo, ki je del izpodbijanega sklepa, povezano s pomočjo tretjima osebama, ki sta želeli posvojiti otroka iz te države, je Sodišče ugotovilo, da z listinami, ki jih je predložilo Računsko sodišče in so bile sestavljene več mesecev po datumu te službene poti, v njih pa ni omenjeno niti to kosilo niti kakršen koli predhodni dogodek, ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je imela ta službena pot namen, neodvisen od nalog tožeče stranke (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 570 in 571).

273

V tokratnem postopku se Računsko sodišče sklicuje na spis, ki vsebuje izvleček iz poročila urada OLAF v zvezi s tem srečanjem z diplomatom Ruske federacije. Kot je bilo ugotovljeno v točki 122 zgoraj, je OLAF menil, da je bilo navedeno srečanje zasebne narave. Ugotovil je, da se je tožeča stranka s tem diplomatom srečala zaradi vprašanja, povezanega s posvojitvijo ruskega otroka v belgijsko družino. Glede na poročilo urada OLAF se je opomba v digitalnem koledarju tožeče stranke sklicevala na težave, do katerih je prišlo v primeru posvojitve, zadevni konzul pa je bil pripravljen pomagati pri izpolnjevanju formalnosti, potrebnih za rešitev nastalega problema. Poleg tega je OLAF navedel, da se je tožeča stranka z istim diplomatom srečala 22. junija in ponovno 6. julija 2009 ter da potna naloga vsebujeta navedbo „sestanek z [diplomatom]“, ne da bi bil omenjen resnični namen teh sestankov.

274

Računsko sodišče tudi trdi, da je bil namen tega srečanja olajšati postopek posvojitve otroka z ruskim državljanstvom za par z belgijskim državljanstvom, kar dokazuje njegovo zasebno naravo. Sklicuje se na okoliščine te službene poti, pri čemer navaja, da je nastopila po drugi službeni poti „brez nadomestil stroškov“, ki je bila dva tedna prej, 22. junija 2009, in da je tema sledil še en stik 30. novembra 2009. Po mnenju Računskega sodišča dejstvo, da tožeča stranka za ta stika ni zaprosila za potni nalog z nadomeščenimi stroški, kaže, da sta se nanašala na zasebno in družinsko življenje zadevnega para.

275

Ugotoviti je treba, da glede na pojasnila Splošnega sodišča obstaja dvom o upravičenosti te službene poti. Da bi štelo, da glede upravičenosti zadevne službene poti obstaja dvom, se Računsko sodišče opira zlasti na pogostnost srečanj med tožečo stranko in istim diplomatom Ruske federacije v zelo kratkem času, brez drugih srečanj v letih pred njimi in po njih, v kombinaciji z izmenjavami elektronskih dopisov v istem obdobju v zvezi s konkretnim postopkom posvojitve otroka v korist para prijateljev.

276

Torej ob obstoju dvoma glede upravičenosti zneskov, povrnjenih tožeči stranki, ta nosi dokazno breme tega, da so ji zadevni stroški nastali ob spoštovanju veljavnih pravil (glej točko 193 zgoraj). Vendar tožeča stranka v obravnavanem primeru ni predložila novih elementov, da bi odpravila ta dvom.

277

Kar zadeva službeno pot iz vrstice št. 284 preglednice za izterjavo, ki se je nanašala na kosilo z veleposlanikom Kraljevine Belgije v Franciji, glede na pojasnila Računskega sodišča prav tako obstaja dvom o upravičenosti te službene poti. Glede te službene poti je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da v delu, v katerem se Računsko sodišče sklicuje na prijateljski odnos med navedenim veleposlanikom in tožečo stranko ter identiteto preostalih gostov, zasebna narava tega kosila ni dokazana, saj ni bil predložen nikakršen dokaz, iz katerega bi lahko Sodišče razbralo namen navedenega kosila, zgolj obstoj takega odnosa pa vsekakor ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi lahko imelo isto kosilo tudi poslovno razsežnost (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 575).

278

V tokratnem postopku tožeča stranka ni predložila nobenega novega elementa. Računsko sodišče pa z drugimi besedami znova pojasnjuje, da je bila službena pot iz vrstice št. 284 preglednice za izterjavo zasebne narave. Navaja, da je šlo za vabilo veleposlanika Kraljevine Belgije v Franciji, naslovljeno na pet oseb, med katerimi sta bili tožeča stranka s soprogo, na degustacijo vin za konec tedna v njegovi rezidenci v Parizu. Kot omenja Računsko sodišče, je tožeča stranka v okviru te službene poti plačala kosilo in organizirala dostavo šopka rož v imenu vseh povabljencev. Poudarja, da je iz elementov razvidno, da je tožeča stranka tudi zahtevala in od Računskega sodišča dobila kravato in ruto kot uradni darili za veleposlanika in njegovo soprogo.

279

Računsko sodišče zasebno naravo službene poti iz vrstice št. 284 preglednice za izterjavo utemeljuje še s sklicevanjem na dejavnost, ki jo je tožeča stranka skupaj z istimi petimi osebami izvajala pred tem in ki jo je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), štelo za neupravičeno. Poleg tega se Računsko sodišče sklicuje na listine iz spisa, ki vsebujejo med drugim izvleček iz poročila urada OLAF, v katerem je ta dejavnost tožeče stranke povezana z „[v]ljudnostni[mi] obiski pri poslovnežih in znancih iz zasebnih razlogov“.

280

Pojasnila, ki jih navaja Računsko sodišče, so verjetna. Šlo je namreč za srečanje, do katerega je v zelo kratkem času prišlo na podlagi enakega vabila in z istimi osebami kot pri še enem srečanju, ki je predmet vrstice št. 268 preglednice za izterjavo in ga je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), štelo za neupravičeno, ker se je nanašalo na večerjo, organizirano v restavraciji ob vinogradniškem posestvu, in je bilo iz več elektronskih dopisov razvidno, da je bil namen poti tožeče stranke in njenega povabljenca v to regijo obisk navedenega vinogradniškega posestva (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 659). Na podlagi teh okoliščin je mogoče šteti, da glede upravičenosti službene poti iz vrstice št. 284 preglednice za izterjavo obstaja dvom.

281

Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni zmožna dokazati, da sta imeli službeni poti iz vrstic št. 56 in 284 preglednice za izterjavo poklicne namene, je treba ob obstoju dvoma, ki ostaja glede upravičenosti teh službenih poti, srečanji iz navedenih vrstic šteti za nepovezani z opravljanjem nalog tožeče stranke kot člana Računskega sodišča in torej za neupravičeni. Iz tega sledi, da potna naloga, povezana s tema srečanjema, ki ju je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča, nista mogla utemeljevati njenih legitimnih pričakovanj v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Posledično je treba zavrniti četrti tožbeni razlog, kar zadeva stroške službenih poti iz vrstic št. 56 in 284.

–

Službeni poti iz vrstic št. 57 in 391 preglednice za izterjavo

282

Glede potnih nalogov, ki sta se nanašala na srečanji tožeče stranke s članom Komisije iz vrstic št. 57 in 391 preglednice za izterjavo, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ne zadostujejo kot dokaz nepravilnosti, ki jo to zatrjuje v zvezi s tema službenima potema. Sodišče je ugotovilo, da ni sporno, da je mogoče tak sestanek načeloma navezati na opravljanje nalog člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 561).

283

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 57 preglednice za izterjavo je Sodišče navedlo, da utemeljenost trditve Računskega sodišča, da je bila ta službena pot dejansko povezana z organizacijo glasbenega festivala, za katerega se je tožeča stranka zanimala zasebno, ni dokazana. Kot je pojasnilo Sodišče, je ta službena pot potekala 13. julija 2009, medtem ko se elektronski dopisi v zvezi s tem festivalom, ki jih je predložilo Računsko sodišče, nanašajo na subvencijo za leto 2011, napisani pa so bili septembra in oktobra 2011. Poleg tega je Sodišče navedlo, da je zveza med navedeno službeno potjo in to subvencijo še toliko manj verjetna, ker je bil zadevni član Komisije za kulturo pristojen šele od 10. februarja 2010 (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 562 in 563).

284

V tokratnem postopku se Računsko sodišče sklicuje na listine iz spisa, ki vsebuje med drugim izvleček iz poročila urada OLAF, iz katerega je razvidno, da je bilo srečanje s članom Komisije iz vrstice št. 57 preglednice za izterjavo povezano z evropskim glasbenim festivalom za mlade. Po mnenju Računskega sodišča je ta povezava tožeči stranki dve leti pozneje omogočila, da je osebno posredovala za pridobitev subvencije združenju, dejavnemu v občini, ki se je leta 2019 združila z občino, iz katere izhaja tožeča stranka in katere župan je bila, to je v občini, ki je organizirala evropski glasbeni festival za mlade. Te elemente je Sodišče že preučilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), kot kaže točka 283 zgoraj.

285

Poleg tega Računsko sodišče trdi, da je službena pot iz vrstice št. 57 preglednice za izterjavo neupravičena, ker med revizijskimi nalogami, ki jih je opravljala tožeča stranka, in nalogami zadevnega člana Komisije, ki je imel v času dejanskega stanja zdravstveni resor, ni zveze.

286

Vendar tudi če bi se lahko štelo, da področij zunanjih odnosov, širitve in humanitarne pomoči, za katera je bila tožeča stranka med svojima mandatoma neposredno pristojna (glej točko 32 zgoraj), ni mogoče povezati s področjem zdravja, dejstvo ostaja, da zgolj ta okoliščina – ob upoštevanju časovnega razhajanja med zadevnimi dejstvi in neobstoja konkretnih dokazov – ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče glede službene poti iz vrstice št. 57 preglednice za izterjavo v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točkah 282 in 283 zgoraj, tako da je treba šteti, da službena pot iz vrstice št. 57 preglednice za izterjavo ni neupravičena.

287

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 391 preglednice za izterjavo je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da Računsko sodišče ni predložilo nobene posebne listine v podporo trditvi, da se je ta službena pot nanašala na „zasebno kosilo“. Kot je navedlo Sodišče, zgolj z okoliščino – ki poleg tega ni niti dokazana – da naj bi bil zadevni član Komisije lovski partner tožeče stranke, še ni mogoče dokazati zasebne narave navedenega kosila. Poleg tega po presoji Sodišča utemeljenosti stališča Računskega sodišča ni bilo mogoče dokazati niti s tem, da naj bi se tega kosila udeležila tudi ena od pristojnih oseb organizacije evropskih lastnikov in upravljavcev zemljišč, in sicer še toliko manj, ker ni bilo sporno, da seznama gostov na tem kosilu, ki je potekalo na sedežu Komisije, ni sestavila tožeča stranka (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 564 in 565).

288

V obravnavanem primeru se Računsko sodišče sklicuje na skupek indicev, ki bi lahko dokazovali zasebno naravo srečanja iz vrstice št. 391 preglednice za izterjavo zaradi navzočnosti zakonskega para, ki je lahko v nasprotju z zaupnostjo, zagotovljeno pri pogovorih poklicne narave, obstoja drugih srečanj z istimi petimi osebami, ki jih je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), štelo za zasebna, in izkazanega skupnega interesa za lov, ki sta ga imela tožeča stranka in član Komisije, s katerim se je srečala.

289

Najprej, kar zadeva zasebno naravo zadevnega srečanja, ki jo je OLAF ugotovil v svojem poročilu, in okoliščino, da sta imela zadevni član Komisije in tožeča stranka skupni interes za lov, je ti trditvi preučilo že Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), kot potrjuje točka 287 zgoraj.

290

Dalje, v zvezi z navzočnostjo zakonskega para je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), opozorilo, da je bilo v obvestilu z dne 22. aprila 2004 izrecno navedeno, da se lahko prireditev, za katere se porabijo stroški za reprezentanco in razvedrilo, udeležijo tudi zakonci in partnerji članov Računskega sodišča ter njihovih povabljencev (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 611).

291

Nazadnje, glede drugih srečanj z istimi petimi osebami, ki jih je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), štelo za zasebna, se Računsko sodišče sklicuje na dejavnost iz vrstice št. 376 preglednice za izterjavo. S tem navaja novo trditev v primerjavi s tistimi, ki jih je Sodišče preučilo v navedeni sodbi, kot je prikazano v točki 287 zgoraj.

292

Vendar je v zvezi s tem dovolj ugotoviti, da je dejavnost iz vrstice št. 376 preglednice za izterjavo vključevala osebe, ki niso bile vse navzoče na kosilu, obravnavanem v okviru dejavnosti iz vrstice št. 391 preglednice za izterjavo.

293

Torej nova pojasnila Računskega sodišča iz točke 291 zgoraj ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede službene poti iz vrstice št. 391 preglednice za izterjavo podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točkah 282, 287 in 290 zgoraj, tako da je treba v okviru tokratnega postopka to službeno pot šteti za upravičeno.

–

Službene poti iz vrstic št. 137, 143, 155 (delno) in 290 preglednice za izterjavo

294

Glede službenih poti iz vrstic št. 137, 143, 155 (delno) in 290 preglednice za izterjavo, ki so se nanašale na srečanja tožeče stranke s predsednikom federacije belgijskih podjetij in njeno sodelovanje na forumih, ki jih je organizirala ta federacija, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da zaradi pomembne vloge, ki se priznava federacijam podjetij nacionalnega obsega, teh službenih poti ni mogoče šteti za očitno neupravičene (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 515).

295

V tokratnem postopku se Računsko sodišče sklicuje na listine iz spisa, ki vsebuje med drugim izvleček iz poročila urada OLAF, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je večina teh odnosov zadevala lokalne organizacije, kot so gospodarska in industrijska zbornica regije, iz katere izhaja tožeča stranka, industrijska skupina iz domačega kraja tožeče stranke in združenje lokalnih delodajalcev, katerega področje delovanja je bilo omejeno na regijo, iz katere izhaja tožeča stranka (glej tudi točko 116 zgoraj). V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče ta izvleček iz poročila urada OLAF analiziralo v postopku, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782), ter da se službene poti iz vrstic št. 137, 143, 155 (delno) in 290 preglednice za izterjavo niso nanašale na srečanja z lokalnimi organizacijami iz regije, ki katere izhaja tožeča stranka, ampak na srečanja s federacijo belgijskih podjetij nacionalnega obsega.

296

V zvezi s srečanjema tožeče stranke s predsednikom federacije belgijskih podjetij iz vrstic št. 137 in 143 preglednice za izterjavo v obravnavani zadevi Računsko sodišče pojasnjuje, da sta očitno nepovezani z dejavnostmi Računskega sodišča iz dveh razlogov. Prvič, med njima naj bi minili le štirje tedni, ker se je prvo zgodilo 24. januarja 2011, drugo pa 21. februarja 2011. Drugič, šlo naj bi za obdobje, v katerem je oseba, s katero se je tožeča stranka srečala, prenehala predsedovati tej federaciji. Pojasnjuje, da je bilo konec januarja 2011 v medijih naznanjeno, da bo to osebo nadomestila druga oseba.

297

Vendar glede na ugotovitev Sodišča, navedeno v točki 294 zgoraj, ta razloga ne zadostujeta, da bi se vzbudil dvom o zasebni naravi zadevnih srečanj in da bi bilo mogoče glede službenih poti iz vrstic št. 137 in 143 preglednice za izterjavo v tem postopku podati drugačno presojo od presoje Sodišča v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

298

Glede službenih poti iz vrstic št. 155 (delno) in 290 preglednice za izterjavo Računsko sodišče meni, da lahko le dejavnost, ki se opravlja v interesu službe, utemeljuje potni nalog in povračilo s tem povezanih stroškov. Po njegovem mnenju razlikovanje glede na regionalni ali nacionalni obseg organizacij, ki ga je Sodišče vzpostavilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ne more izpolnjevati te zahteve. Natančneje, glede dejavnosti, ki jo je zajemala službena pot iz vrstice št. 155, Računsko sodišče navaja, da gre za lobistično dejavnost, ki ne more koristiti interesom in dejavnostim Računskega sodišča, ki je zunanji revizor Unije. Dodaja tudi, de tožeča stranka v njej ni sodelovala kot udeleženec.

299

Ugotoviti je treba, da Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ni zgolj priznalo pomembne vloge federacij podjetij nacionalnega obsega. Navedlo je tudi, da lahko organizacije, ki zastopajo civilno družbo, izrazijo stališča o delovanju institucij, ki bi jih Računsko sodišče lahko upoštevalo pri pripravi poročil o tem delovanju (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 504). Iz tega sledi, da ni izključena možnost, da bi sodelovanje na forumih, ki jih je organizirala federacija belgijskih podjetij, koristilo interesom in dejavnostim Računskega sodišča. Te ugotovitve ni mogoče ovreči z okoliščino, da tožeča stranka na njih ni sodelovala kot udeleženec. Upoštevanje stališč, ki jih izrazijo organizacije, ki zastopajo civilno družbo, ima lahko številne oblike, aktivne ali pasivne.

300

Torej trditve, navedene v točki 298 zgoraj, ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede službenih poti iz vrstic št. 155 (delno) in 290 preglednice za izterjavo v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točkah 294 in 299 zgoraj. V teh okoliščinah je treba službene poti iz teh vrstic šteti za neupravičene.

–

Službene poti iz vrstic št. 47, 103, 157, 161, 199, 210, 237, 277, 339 (delno) ter 373 in 374 (delno) preglednice za izterjavo

301

Glede službenih poti iz vrstic št. 47, 103, 157, 161, 199, 210, 237, 277, 339 (delno) ter 373 in 374 (delno) preglednice za izterjavo, ki so se nanašale na srečanja s pristojno osebo mednarodnega revizijskega podjetja, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), navedlo, da ni mogoče šteti, da so očitno neupravičene službene poti, namenjene izmenjavam s pristojnimi osebami v mednarodnih revizijskih podjetjih (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 494). V odgovor na trditev Računskega sodišča, da morajo ti stiki potekati v okviru javnih naročil ali biti umeščeni v dejavnosti usposabljanja, je Sodišče ugotovilo, da taka načela niso določena z notranjimi pravili, na katera se Računsko sodišče sklicuje, in se ne ujemajo z njegovo prakso, kot ta izhaja iz potnih nalogov tožeče stranke (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 497).

302

Natančneje, v zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 199 preglednice za izterjavo, glede katere je Računsko sodišče trdilo, da je bil njen resnični namen razprava o ponudbi za zaposlitev, ki bi lahko zanimala enega od otrok tožeče stranke, je Sodišče presodilo, da z listinami, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je bilo to srečanje organizirano za to ali da se je večinoma nanašalo na družinske interese tožeče stranke, torej ni mogoče dokazati očitne neupravičenosti te službene poti. Sodišče je priznalo, da sicer drži, da je iz elektronskih dopisov, ki jih je predložilo Računsko sodišče, razvidno, da je oseba, s katero se je tožeča stranka na tej službeni poti srečala, po razgovoru z njo prejela življenjepis enega od njenih otrok in da je omenila možnosti za morebitno zaposlitev tega otroka. Vendar utemeljitve tožeče stranke, da so na delovnem kosilu mogoče tudi manj uradne razprave, ki se dotikajo zlasti družinskega položaja gostov in s katerimi je mogoče pojasniti te elektronske dopise, niso bile neverjetne (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 500 in 501).

303

V tokratnem postopku Računsko sodišče opozarja, da morajo stiki z zasebnimi mednarodnimi revizijskimi podjetji potekati – enako kot vsi stiki z zasebnimi gospodarskimi subjekti – v okviru javnih naročil. Natančneje, glede srečanja iz vrstice št. 199 preglednice za izterjavo pojasnjuje, da je OLAF v svojem poročilu menil, da je bilo to srečanje zasebne narave, ker mu je sledila izmenjava elektronskih dopisov med tožečo stranko in osebo, s katero se je srečala, v kateri naj bi ta oseba prejela življenjepis enega od otrok tožeče stranke in omenila možnosti za morebitno zaposlitev tega otroka. S temi trditvami v tokratnem postopku Računsko sodišče ne dodaja ničesar novega v primerjavi s trditvami, ki jih je navedlo pred Sodiščem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ter so predstavljene v točkah 301 in 302 zgoraj.

304

Kot pa je bilo pojasnjeno v točkah 301 in 302 zgoraj, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da z listinami, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je bilo srečanje iz vrstice št. 199 organizirano za zasebne namene in da se je večinoma nanašalo na družinske interese tožeče stranke, medtem ko ni mogoče šteti, da so očitno neupravičene službene poti, namenjene izmenjavam s pristojnimi osebami v mednarodnih revizijskih podjetjih.

305

Torej trditve, navedene v točki 303 zgoraj, ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede službenih poti iz vrstic št. 47, 103, 157, 161, 199, 210, 237, 277, 339 (delno) ter 373 in 374 (delno) preglednice za izterjavo v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točkah 301 in 302 zgoraj, tako da je treba te službene poti šteti za upravičene.

–

Službene poti iz vrstic št. 128, 411 in 412 preglednice za izterjavo

306

V zvezi s službenimi potmi iz vrstic št. 128, 411 in 412 preglednice za izterjavo, ki so bile povezane z dogodki, ki so jih organizirale organizacija evropskih lastnikov in upravljavcev zemljišč, še ena organizacija lastnikov zemljišč oziroma fundacija za ohranjanje habitatov, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da jih ni mogoče šteti za očitno neupravičene. Glede službene poti iz vrstice št. 128 preglednice za izterjavo je Sodišče navedlo, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da se je na podlagi preglednega potnega naloga udeležila konference, ki jo je organiziral Parlament v zvezi s predstavniško organizacijo evropske razsežnosti. Glede službenih poti iz vrstic št. 411 in 412 preglednice za izterjavo je Sodišče navedlo, da se Računsko sodišče opira na domnevne povezave med tema organizacijama in okoljevarstveno fundacijo iz regije, iz katere izhaja tožeča stranka, vendar ni v zvezi z njimi Sodišču predložilo nobenih dokazov (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 534 do 536).

307

V tokratnem postopku Računsko sodišče ponovno navaja svoje preudarke, v skladu s katerimi zadevni dogodki niso imeli zveze z opravljanjem nalog tožeče stranke ali njegovim interesom, vendar ne zagotavlja nobenega novega elementa za podprtje te trditve. Tako ta trditev sama ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče glede teh službenih poti v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točki 306 zgoraj. Za te službene poti je torej treba šteti, da niso očitno neupravičene.

–

Službena pot iz vrstice št. 347 preglednice za izterjavo

308

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 347 preglednice za izterjavo, ki se je nanašala na srečanje s pristojno osebo pri belgijski narodni banki ter belgijskim poslancem in odvetnikom, ki je prav tako zasedal funkcijo v tej banki, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), navedlo, da je ni mogoče šteti za očitno neupravičeno zgolj na podlagi trditve Računskega sodišča, da ta službena pot „ni bila povezana z nalogami [tožeče stranke]“, čeprav je bil navedeni poslanec član zadevne politične stranke (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 559).

309

V tokratnem postopku Računsko sodišče ne predstavlja nobenega elementa glede zadevne službene poti, tako da je treba po zgledu presoje Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), na katero je bilo opozorjeno v točki 308 zgoraj, ugotoviti, da te službene poti ni mogoče šteti za očitno neupravičeno.

–

Službena pot iz vrstice št. 310 preglednice za izterjavo

310

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 310 preglednice za izterjavo, ki se je delno nanašala na obisk na univerzi, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da Računsko sodišče ni nikjer pojasnilo razloga za zatrjevano neupravičenost, zato te službene poti ni mogoče šteti za očitno neupravičeno v delu, v katerem se je nanašala na obisk na univerzi (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 558).

311

V tokratnem postopku Računsko sodišče meni, da je treba službeno pot iz vrstice št. 310 preglednice za izterjavo šteti za nepovezano z interesom službe ter torej za neupravičeno, ne da bi zagotovilo nove elemente za podkrepitev te navedbe. Vendar je treba po zgledu Sodišča v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točko 310 zgoraj), šteti, da ta navedba ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče to službeno pot ob neobstoju kakršnega koli pojasnila Računskega sodišča obravnavati kot očitno neupravičeno.

–

Službena pot iz vrstice št. 335 preglednice za izterjavo

312

V zvezi s službeno potjo iz vrstice št. 335 preglednice za izterjavo, katere namen je bil udeležba tožeče stranke na pogrebu očeta ene od njenih asistentk, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da je udeležbo tožeče stranke na pogrebu očeta ene od njenih asistentk mogoče navezati na opravljanje nalog člana Računskega sodišča, za katerega je mogoče razumno pričakovati, da bo ob taki priložnosti izrazil osebno podporo enemu od svojih bližnjih sodelavcev v tej instituciji (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 576).

313

V tokratnem postopku Računsko sodišče ponavlja svojo utemeljitev, v skladu s katero službena pot iz vrstice št. 335 preglednice za izterjavo, povezana s pogrebom očeta asistentke tožeče stranke, ne more pripeljati do porabe sredstev Unije, ker smrt enega od staršev sodi v zasebno sfero. V zvezi s tem je treba po zgledu presoje, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točki 312 zgoraj, ugotoviti, da ta utemeljitev ne zadostuje za to, da bi se ta službena pot lahko štela za neupravičeno.

–

Službena pot iz vrstice št. 63 preglednice za izterjavo

314

Za službeno pot iz vrstice št. 63 preglednice za izterjavo, povezano s „slovesnostjo ob začetku študijskega leta [ustanove za evropske študije]“, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), v zvezi s trditvami Računskega sodišča glede tega, da imena tožeče stranke ni na seznamu evropskih osebnosti, navzočih na tej slovesnosti, in glede odlomka s spletnega mesta, ki ga je ta institucija predložila v zvezi s tem, presodilo, da to ne zadostuje kot dokaz nenavzočnosti tožeče stranke na tej slovesnosti, saj je treba upoštevati naravo tega odlomka, ki ga ni mogoče izenačiti z zapisnikom s seznamom prisotnih, in izrazje, uporabljeno v tem dokumentu, ki kaže na to, da je naveden le del osebnosti, navzočih na navedeni slovesnosti (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 567). Poleg tega je Sodišče trdilo, da je sicer dokazano, da je tožeča stranka na datum zadevne službene poti kosila v Bruslju, vendar z dokazi, ki jih je predložilo Računsko sodišče, ni mogoče dokazati ure tega kosila (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 568).

315

V tokratnem postopku Računsko sodišče navaja, da je treba službeno pot iz vrstice št. 63 šteti za neupravičeno, ker tožeča stranka po njegovem mnenju ni bila navzoča na njej. Poudarja, da je bila tožeča stranka sočasno na „delovnem kosilu“ v Bruslju s članom belgijskega ministrskega kabineta. Prvič, Računsko sodišče natančneje navaja, da je zadevna slovesnost potekala od 10.30 do 13.00, zato razdalja, ki je ločevala to slovesnost in njeno delovno kosilo v Bruslju, ni dopuščala, da bi pravočasno prispela na kosilo. Kot pojasnjuje, razdalja med krajem slovesnosti in restavracijo v Bruslju znaša 99,6 km, čas vožnje brez prometa pa je mogoče oceniti na eno uro in 13 minut. Drugič, Računsko sodišče trdi, da stran s spletnega mesta zadevne ustanove za evropske študije, ki jo je predložilo, omogoča, da se ob poznavanju protokolarnih pravil, ki veljajo za take dogodke, s sklepanjem ugotovi, da tožeča stranka ni bila navzoča na navedeni slovesnosti. Sklicuje se tudi na video, ki je na voljo na istem spletnem mestu in iz katerega naj bi bilo razvidno, da je rektor te ustanove v svojem nagovoru v protokolarnem vrstnem redu pozdravil navzočnost osebnosti na slovesnosti, ne da bi kakor koli omenil navzočnost tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

316

Očitno je, da so trditve Računskega sodišča, navedene v točki 315 zgoraj, nove v primerjavi s tistimi, ki utemeljujejo presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). Vseeno ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede službene poti iz vrstice št. 63 preglednice za izterjavo v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče uporabilo v navedeni sodbi. Informacije o razdalji med krajem slovesnosti in delovnim kosilom tožeče stranke v Bruslju namreč ne dokazujejo, da tožeča stranka ni bila navzoča na tej slovesnosti, ker ni informacij o uri kosila v restavraciji, kot je v navedeni sodbi ugotovilo Sodišče (glej točko 314 zgoraj). Kar zadeva video, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je rektor zadevne ustanove v svojem nagovoru v protokolarnem vrstnem redu pozdravil navzočnost osebnosti na slovesnosti, ne da bi kakor koli omenil tožečo stranko, je ta nagovor na voljo na istem spletnem mestu kot odlomek, omenjen v točki 314 zgoraj. V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da je v zadevnem odlomku naveden le del osebnosti, navzočih na navedeni slovesnosti, tako da ni mogoče izključiti, da je bilo v rektorjevem nagovoru storjeno enako. Nazadnje, ni mogoče izključiti, da je tožeča stranka slovesnost zapustila, preden je bila ta končana, da bi se lahko pravočasno odpravila na navedeno kosilo v Bruslju.

317

Zato je treba ob upoštevanju presoje Sodišča v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), na katero je bilo opozorjeno v točki 314 zgoraj, za službeno pot iz vrstice št. 63 preglednice za izterjavo šteti, da ni videti očitno neupravičena.

318

Glede na navedeno se mora Splošno sodišče v okviru tokratnega postopka pridružiti presoji Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), kar zadeva dejavnosti, povezane s službenimi potmi iz vrstic št. 47, 57, 63, 103, 128, 137, 138, 143, 155 (delno), 157, 161, 196, 199, 210, 237, 277, 290, 310 (delno), 335, 339 (delno), 347, 373 in 374 (delno), 382, 391, 411 ter 412 preglednice za izterjavo. Po zgledu Sodišča, ki je presodilo, da se te dejavnosti ne smejo šteti za očitno neupravičene glede na naloge tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (glej točko 263 zgoraj), je treba ugotoviti, da so potni nalogi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča glede teh dejavnosti, lahko utemeljevali legitimna pričakovanja tožeče stranke v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške službenih poti ali dnevnic iz navedenih vrstic, katerih skupni znesek je 2018,71 EUR. V zvezi s tem je treba, kar zadeva stroške službenih poti in dnevnic iz vrstic št. 155, 310, 339 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo, upoštevati polovico teh stroškov za službeno pot iz vrstice št. 155 (48,30 EUR), tretji del teh stroškov za službeno pot iz vrstice št. 310 (48,30 EUR) in četrti del teh stroškov za službeni poti iz vrstic št. 339 ter 373 in 374 (99,57 EUR oziroma 12,075 EUR).

319

Četrti tožbeni razlog je treba zavrniti, kar zadeva službene poti iz vrstic št. 56, 284, 293 in 294, 330 (delno), 331 (delno) ter 334 (delno) preglednice za izterjavo.

iii)

Sklepna ugotovitev glede stroškov službenih poti in dnevnic

320

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da so v tem postopku potni nalogi, ki jih je na zahtevo tožeče stranke izdal predsednik Računskega sodišča glede dejavnosti iz vrstic št. 47, 57, 63, 103, 128, 137, 138, 143, 155 (delno), 157, 161, 196, 199, 210, 237, 277, 290, 310 (delno), 314, 319 in 320, 335, 339 (delno), 347, 373 in 374 (delno), 382, 391, 411 ter 412 preglednice za izterjavo, lahko utemeljevali legitimna pričakovanja tožeče stranke v zvezi z upravičenostjo zadevnih službenih poti. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške službenih poti in dnevnic, odobrene iz naslova teh službenih poti, za skupni znesek 2211,91 EUR, v preostalem pa glede teh stroškov četrti tožbeni razlog zavrniti.

3)

Stroški za reprezentanco in razvedrilo

321

Med zahtevki tožeče stranke iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so omenjene v točki 184 zgoraj, se zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco in razvedrilo, glede katerih Računsko sodišče meni, da jih je tožeča stranka plačala neupravičeno, nanašajo na vrstice št. 1, 2, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 17, 19, 22, 23, 24, 27, 55, 56, 57, 63, 65, 89, 90, 96, 98, 110, 111, 116, 138, 150, 160, 168, 171, 183, 184, 190, 194, 196, 204, 216, 218, 236, 243, 245, 257, 276, 279, 281, 284, 290, 293 in 294, 314, 319 in 320, 323, 336, 338, 339, 350, 354, 357, 358, 367, 370, 373 in 374, 381, 382 ter 408 preglednice za izterjavo.

322

Tožeča stranka v bistvu meni, da se zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstic, omenjenih v točki 321 zgoraj, navezujejo na njene naloge člana Računskega sodišča. V zvezi s tem se v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), pri čemer navaja, da je treba v tokratnem postopku prevzeti to presojo Sodišča. Po njenem mnenju ta postopek Računskemu sodišču ne more omogočiti, da bi izpodbijalo to, kar je Sodišče v navedeni sodbi odločilo glede na spis, ki mu je bil predložen, in glede na to, kar je ugotovilo na dejanski in pravni ravni.

323

Najprej je treba spomniti, da v tem postopku, kot je bilo pojasnjeno v točki 179 zgoraj, ni treba preučiti domnevne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s sredstvi, ki jih je Računsko sodišče odobrilo iz naslova stroškov za reprezentanco in razvedrilo. Torej je treba glede teh stroškov preučiti le vprašanje, ali je Računsko sodišče storilo „očitne napake“ s tem, da je štelo, da so bili porabljeni iz naslova neupravičenih službenih poti.

i)

Stroški za reprezentanco, ki so se nanašali na srečanja s pristojnimi politiki in člani njihovih kabinetov, člani zadevne politične stranke

324

Izmed vrstic, ki so omenjene v točki 321 zgoraj, se jih več navezuje na odnose tožeče stranke s pristojnimi politiki ali člani njihovih kabinetov, ki so bili vsi člani zadevne politične stranke. Gre za vrstice št. 1, 2, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 19, 23, 24, 27, 57, 63, 65, 89, 90, 96, 111, 116, 150, 168, 171, 183, 184, 190, 194, 204, 218, 236, 257, 276, 293 in 294, 323, 336, 338, 350, 354, 357, 358, 367, 370, 373 in 374, 381, 382 (delno) ter 408 preglednice za izterjavo.

325

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je med temi zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova vabil, naslovljenih na te pristojne politike ali člane njihovih kabinetov, pet zahtevkov, in sicer tisti iz vrstic št. 1, 7, 19, 171 in 336 preglednice za izterjavo, povezanih z zahtevki tožeče stranke za povračilo stroškov službenih poti ali dnevnic. Ker je Splošno sodišče zadnjenavedene stroške v točki 239 zgoraj štelo za nepovezane z opravljanjem nalog tožeče stranke kot člana Računskega sodišča, je treba to ugotovitev prenesti tudi na stroške za reprezentanco, porabljene v okviru zadevnih službenih poti.

326

Kar zadeva druge vrstice, ki so omenjene v točki 324 zgoraj in se prav tako navezujejo na odnose s pristojnimi politiki ali člani njihovih kabinetov, ki so bili vsi člani zadevne politične stranke, analiza, ki je predstavljena v točkah od 230 do 235 in od 237 do 239 zgoraj, velja tudi za povračilo stroškov za reprezentanco, povezanih s temi vrsticami.

327

Sicer drži, kot pojasnjuje tožeča stranka, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo, povezanimi s poklicnimi odnosi, ki jih vzdržuje z osebo, za katero bi ob upoštevanju njenega statusa lahko veljalo, da predstavlja interes za Računsko sodišče, presodilo, da je treba šteti, da je vabilo, naslovljeno na tako osebo, pravilno (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 618).

328

Vendar je treba ob upoštevanju dokaznega bremena, ki ga v obravnavanem primeru nosi tožeča stranka, in ob neobstoju pojasnil ali elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati nasprotno, v kontekstu njenih odnosov s pristojnimi politiki ali člani njihovih kabinetov, ki so bili vsi člani zadevne politične stranke, na katerega je bilo opozorjeno v točki 232 zgoraj, podvomiti o povezanosti takih odnosov z njenimi nalogami člana Računskega sodišča (glej točko 239 zgoraj).

329

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva stroške za reprezentanco, ki se nanašajo na vrstice št. 1, 2, 4, 5, 6, 7, 12, 14, 19, 23, 24, 27, 57, 63, 65, 89, 90, 96, 111, 116, 150, 168, 171, 183, 184, 190, 194, 204, 218, 236, 257, 276, 293 in 294, 323, 336, 338, 350, 354, 357, 358, 367, 370, 373 in 374, 381, 382 (delno) ter 408 preglednice za izterjavo, ker je ugotovljeno, da niso povezani z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

330

V teh okoliščinah ni več treba preučiti zneskov stroškov za reprezentanco, ki jih je Računsko sodišče štelo za pretirane in so predmet vrstic, omenjenih v točki 329 zgoraj, in sicer zneskov, povezanih z vrsticami št. 6, 24, 27, 89, 90, 116, 168, 190, 194, 218, 236, 257, 293 in 294, 338, 350, 354, 357, 358, 367, 370, 373 in 374 ter 408 preglednice za izterjavo, ki so se nanašali na kosila ali večerje, na katere je tožeča stranka povabila pristojne politike, prav tako člane zadevne politične stranke.

331

Vsekakor je iz vrstic, omenjenih v točki 330 zgoraj, razvidno, da so stroški obrokov za dve osebi ustrezali zneskom 124 EUR (vrstica št. 350), 293,50 EUR (vrstica št. 6), 482 EUR (vrstica št. 24), 292 EUR (vrstica št. 89), 341 EUR (vrstica št. 116), 225 EUR (vrstica št. 194), 227 EUR (vrstica št. 236), 296 EUR (vrstica št. 338), 226 EUR (vrstica št. 354), 315 EUR (vrstica št. 357), 196 EUR (vrstica št. 358), 338,20 EUR (vrstica št. 367), 414 EUR (vrstici št. 373 in 374) in 347 EUR (vrstica št. 408), stroški obrokov za tri osebe znesku 753 EUR (vrstica št. 27), stroški obrokov za štiri osebe zneskom 513 EUR (vrstica št. 190), 802 EUR (vrstica št. 257) in 670 EUR (vrstici št. 293 in 294), stroški obrokov za pet oseb znesku 564 EUR (vrstica št. 168), stroški obrokov za šest oseb pa zneskom 1159 EUR (vrstica št. 90), 630 EUR (vrstica št. 218) in 1330 EUR (vrstica št. 370).

332

Navesti je treba, da so ti zneski posebej visoki za stroške gostinskih storitev in da jih je Računsko sodišče na prvi pogled utemeljeno štelo za očitno pretirane. Ker tožeča stranka ne ponuja nobenega konkretnega pojasnila, da bi dokazala razumnost in potrebnost navedenih zneskov, čeprav je njena naloga dokazati, da je bilo kritje stroškov za reprezentanco iz proračuna Unije utemeljeno (glej točko 193 zgoraj), izpodbijanega sklepa ni mogoče razglasiti za ničnega zato, ker so bili v njem ti stroški obravnavani, kakor da jih je Računsko sodišče neupravičeno krilo.

333

Ob upoštevanju ugotovitev urada OLAF v njegovi preiskavi glede pogostnosti srečanj tožeče stranke s pristojnimi politiki, ki so bili člani zadevne politične stranke (glej točko 223 zgoraj), presojanih glede na kontekst, naveden v točki 232 zgoraj, je treba torej zavrniti trditve tožeče stranke v okviru četrtega tožbenega razloga, katerih namen je izpodbiti pretiranost stroškov za reprezentanco iz vrstic, omenjenih v točki 330 zgoraj.

ii)

Stroški za reprezentanco, ki so se nanašali na srečanja s osebami, ki niso bili pristojni politiki, člani zadevne politične stranke

334

Glede preostalih zahtevkov za povračilo stroškov za reprezentanco, ki so povezani s srečanji tožeče stranke z osebami, ki niso bili pristojni politiki, člani zadevne politične stranke, je treba najprej opozoriti, kot je generalni pravobranilec G. Hogan pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2020:1052), da „finančna vest“ Unije nujno predpostavlja polno odgovornost za način, kako člani Računskega sodišča porabljajo javna sredstva, posledično pa tudi določeno mero preglednosti takšne porabe (sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2020:1052, točka 76).

335

Dalje, iz Priloge 1 k obvestilu z dne 22. aprila 2004 izhaja, da so med primeri odhodkov, ki so sprejemljivi kot stroški za reprezentanco, „darila, katerih cena ne sme presegati 50 EUR na vabilo“. To pravilo nakazuje, kolikšen znesek je mogoče šteti za razumen za darila, ki jih lahko tožeča stranka da osebam, ki jih povabi na kosilo ali večerjo.

336

Nazadnje, kot je bilo pojasnjeno že v točkah 193 in 332 zgoraj, je naloga tožeče stranke dokazati, da je bilo kritje stroškov za reprezentanco iz proračuna Unije utemeljeno in da je izpodbijani sklep nezakonit, ker so bili v njem ti stroški obravnavani kot neupravičeno naprteni Računskemu sodišču.

337

Ob upoštevanju preudarkov, na katere je bilo opomnjeno v točkah od 334 do 336 zgoraj, ter obsega nadzora Splošnega sodišča v tem postopku, opredeljenega v točkah od 185 do 193 zgoraj, je treba preučiti, ali je Računsko sodišče, kot trdi tožeča stranka, storilo napake pri presoji v zvezi z zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, ki so se nanašali na srečanja z osebami, ki niso bile pristojni politiki, člani zadevne politične stranke, in so predmet vrstic št. 17, 28, 56, 98, 138, 196, 281, 284, 290, 314, 319 in 320, 339 ter 382 preglednice za izterjavo.

338

Glede na vsebino trditev tožeče stranke v obravnavanem primeru, ki so navedene v točki 322 zgoraj, in ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 202 do 205 zgoraj je treba pri preučitvi zahtevkov za povračilo stroškov za reprezentanco iz točke 337 zgoraj slediti razlogovanju, ki je navedeno v točkah 220 in 264 zgoraj. Torej je treba najprej preučiti, ali Računsko sodišče navaja nove trditve in pojasnila v primerjavi s tistimi, ki jih je glede teh zahtevkov navedlo pred Sodiščem, in nato v primeru pritrdilnega odgovora presoditi, ali je treba ob upoštevanju teh elementov v tokratnem postopku v zvezi z njimi uporabiti enako presojo, kot je tista, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točko 205 zgoraj).

–

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 56, 138, 196, 284 in 382 preglednice za izterjavo

339

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo se nanašajo na večerje, katerih namen je bil flamskim podjetnikom omogočiti srečevanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini, stroški za reprezentanco iz vrstice št. 56 se nanašajo na kosilo z diplomatom Ruske federacije, stroški za reprezentanco iz vrstice št. 284 pa so povezani z vabilom veleposlanika Kraljevine Belgije v Franciji, naslovljenim na pet oseb, med katerimi sta bili tožeča stranka s soprogo.

340

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz postopka, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V navedenem postopku je Sodišče presodilo, da je treba srečanja z diplomati iz vrstic št. 56, 138, 284 in 382 preglednice za izterjavo obravnavati kot upravičena, saj je bilo ugotovljeno, da Računsko sodišče ni dokazalo neupravičenosti službenih poti, med katerimi so bili navedeni stroški porabljeni (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 643). Enako velja za srečanje iz vrstice št. 196 ob upoštevanju ugotovitve Sodišča, da Računsko sodišče ni pravno zadostno dokazalo, da je bilo to srečanje zasebne narave (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke 569 in od 572 do 574).

341

V tokratnem postopku Računsko sodišče meni, da so bili večerje iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo ter kosili iz vrstic št. 56 in 284 zasebne narave. Po njegovem mnenju so bile večerje iz vrstic št. 138, 196 in 382 namenjene temu, da bi se flamskim podjetnikom omogočilo srečevanje z belgijskimi diplomati na položajih v tujini, kosilo iz vrstice št. 56 z diplomatom Ruske federacije je bilo povezano s pogovori, katerih namen je bil paru prijateljev tožeče stranke z belgijskim državljanstvom olajšati postopek posvojitve otroka z ruskim državljanstvom, kosilo iz vrstice št. 284 pa se je nanašalo na vabilo veleposlanika Kraljevine Belgije v Franciji, naslovljeno na pet oseb, med katerimi sta bili tožeča stranka s soprogo, na degustacijo vin za konec tedna v njegovi rezidenci v Parizu, v okviru katere naj bi tožeča stranka plačala kosilo in organizirala dostavo šopka rož v imenu vseh povabljencev. Poleg tega je iz spisa razvidno, da Računsko sodišče šteje znesek za kosilo iz vrstice št. 284 za pretiran.

342

V zvezi s tem je glede zasebne narave srečanj iz vrstic št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo dovolj napotiti na točke od 266 do 270 zgoraj, v katerih je ugotovljeno, da je treba v tem postopku prevzeti presojo, ki jo je Sodišče v zvezi s tem podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ter na katero je bilo opozorjeno v točkah 266 in 269 zgoraj. Ker se torej ta srečanja ne smejo šteti za očitno neupravičena glede na naloge tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (glej točko 263 zgoraj), je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je navedena srečanja štelo za srečanja zasebne narave in zahtevalo povračilo z njimi povezanih stroškov za reprezentanco, storilo napako pri presoji.

343

Nasprotno pa je Splošno sodišče, kar zadeva srečanji iz vrstic št. 56 in 284 preglednice za izterjavo, stroške službenih poti, povezane s tema srečanjema, v točki 281 zgoraj štelo za neupravičene. Zato so stroški za reprezentanco, povezani s tema službenima potema, prav tako neupravičeni in se torej ne smejo naprtiti Računskemu sodišču.

344

Glede na navedeno je treba na eni strani izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, povezane z vrsticami št. 138, 196 in 382 preglednice za izterjavo, za znesek 382 EUR, in na drugi strani četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva stroške za reprezentanco, povezane z vrsticama št. 56 in 284 preglednice za izterjavo.

–

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 17, 28 in 290 preglednice za izterjavo

345

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 17, 28 in 290 preglednice za izterjavo zadevajo kosila z visokim predstavnikom uprave, predsednikom združenja, ki zastopa interese delodajalcev zasebnih podjetij pri Uniji, oziroma s pristojno osebo mednarodnega revizijskega podjetja.

346

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da Računsko sodišče ni uspelo dokazati, da so se zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, povezani z vrsticami, ki so omenjene v točki 345 zgoraj, nanašali na stroške, ki jih tožeča stranka ni imela kot član Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 639). V zvezi s stroški iz vrstice št. 17 je Sodišče navedlo, da je treba vabilo, naslovljeno na visokega predstavnika uprave, ki predseduje enemu od odborov na direktoratu Service public fédéral – Finances (zvezna javna služba za finance, Belgija), ker niso na voljo dokazi o njegovi zasebni naravi, obravnavati, kot da spada v to kategorijo (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 640). Kot je navedlo, enako velja za stroške iz vrstic št. 28 in 290, saj je mogoče vabilo, naslovljeno na direktorja predstavniškega združenja z evropsko razsežnostjo oziroma pristojno osebo v mednarodnem revizijskem podjetju, povezati z nalogami člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 642).

347

V tokratnem postopku Računsko sodišče meni, da je treba za stroške za reprezentanco iz vrstic št. 17, 28 in 290 preglednice za izterjavo šteti, da so nastali v okviru srečanj, ki niso bila povezana z interesom službe in so torej neupravičena.

348

Najprej, glede stroškov za reprezentanco, ki ustrezajo vrstici št. 290 preglednice za izterjavo, je dovolj napotiti na točki 297 in 300 zgoraj, v katerih je bilo ugotovljeno, da s tem povezane službene poti niso bile očitno neupravičene, tako da je mogoče za povezane stroške za reprezentanco podati enako presojo.

349

Dalje, v zvezi s stroški za reprezentanco, porabljenimi iz naslova srečanja iz vrstice št. 17 preglednice za izterjavo, se Računsko sodišče v utemeljitev nepovezanosti te dejavnosti z nalogami tožeče stranke sklicuje na to, da je potekala v okviru „službene poti brez nadomestila stroškov“, kar po njegovem mnenju kaže, da se je po mišljenju tožeče stranke opravljala po definiciji iz zasebnih razlogov.

350

Vendar je treba za potni nalog „brez nadomestila stroškov“ opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), preučilo trditev Računskega sodišča, da je tožeča stranka med zaslišanjem pred uradom OLAF priznala, da so bile vse službene poti, ki so bile v zahtevkih za potni nalog izrecno predstavljene kot „službene poti brez nadomestil stroškov“, brez vsakršne povezave z njenimi nalogami. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da iz zapisnika tega zaslišanja izhaja, da je tožeča stranka zgolj navedla, da je v teh zahtevkih tako predstavitev uporabila zaradi preglednosti, kar se tiče službene poti, katere „namen je bil povezan z nje[n]imi nalogami, vendar hkrati tudi z zasebnim vidikom“, ali ko je „dvomil[a] o primernosti“ službene poti glede na namen in pomembnost zadevne dejavnosti. Odločilo je, da je treba službene poti, ki jih je tožeča stranka izrecno predstavila kot „službene poti brez nadomestil stroškov“, preučiti enako kot preostale službene poti, na katere se je nanašal prvi očitek, ki ga je navajalo Računsko sodišče (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 393 do 395). Ob upoštevanju te presoje Sodišča zgolj trditev Računskega sodišča, da so bili stroški za reprezentanco povezani s „službeno potjo brez nadomestila stroškov“, ne zadostuje, da bi bilo mogoče za srečanje, povezano s stroški za reprezentanco iz vrstice št. 17 preglednice za izterjavo, v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je uporabilo Sodišče in na katero je bilo opozorjeno v točki 346 zgoraj, tako da jo je treba v tem postopku prevzeti in šteti, da ti stroški ostajajo breme Računskega sodišča.

351

Nazadnje, glede stroškov za reprezentanco, povezanih s srečanjem tožeče stranke z direktorjem predstavniškega združenja z evropsko razsežnostjo iz vrstice št. 28 preglednice za izterjavo, se Računsko sodišče sklicuje na listine iz spisa, ki vsebuje med drugim izvleček iz poročila urada OLAF, iz katerega je razvidno, da je bilo to srečanje zasebne narave.

352

Ugotoviti je treba, da je bil ta izvleček iz poročila urada OLAF del spisa pred Sodiščem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), saj so, kot je bilo ugotovljeno v točki 166 zgoraj, v zadnjenavedenem in v tokratnem postopku nepravilnosti, zatrjevane s strani Računskega sodišča zoper tožečo stranko, opredeljene z uporabo iste preglednice, vsebovane v Prilogi A.47 k tožbama. Računsko sodišče torej ne dodaja ničesar novega, ko dopolnjuje trditve, ki jih je predstavilo pred Sodiščem v navedeni zadevi. V teh okoliščinah mora Računsko sodišče kriti stroške za reprezentanco, povezane s srečanjem iz vrstice št. 28 preglednice za izterjavo, ki ni očitno neupravičeno.

353

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je srečanja iz vrstic št. 17, 28 in 290 preglednice za izterjavo štelo za nepovezana z interesom službe in zahtevalo izterjavo stroškov za reprezentanco, povezanih s temi vrsticami, storilo napako pri presoji. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 17, 28 in 290 preglednice za izterjavo, za znesek 608,80 EUR.

–

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 314 ter 319 in 320 preglednice za izterjavo

354

Kar zadeva stroške za reprezentanco iz vrstic št. 314 ter 319 in 320 preglednice za izterjavo, ki se nanašajo na odnose s pristojnimi politiki, ki niso bili člani zadevne politične stranke, je treba glede teh stroškov prevzeti presojo, navedeno v točkah od 241 do 251 zgoraj.

355

Torej je treba v obravnavanem primeru po zgledu presoje, ki jo je Sodišče v zvezi s tem uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) (glej točki 243 in 250 zgoraj), in v okviru katere je za stroške za reprezentanco iz vrstice št. 314 štelo, da so upravičeni, za stroške za reprezentanco iz vrstic št. 319 in 320 pa, da niso očitno neupravičeni, ugotoviti, da je Računsko sodišče storilo napako pri presoji s tem, da je srečanji, povezani s temi stroški, štelo za neupravičeni in zahtevalo njihovo izterjavo. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, ki se navezujejo na vrstice št. 314 ter 319 in 320 preglednice za izterjavo, za znesek 209,40 EUR.

–

Stroški za reprezentanco iz vrstice št. 339 preglednice za izterjavo

356

Stroški za reprezentanco iz vrstice št. 339 preglednice za izterjavo se nanašajo na srečanje z vodjo kabineta belgijskega kralja.

357

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na presojo Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), v kateri je Sodišče presodilo, da funkcija, ki jo zaseda oseba, s katero se je tožeča stranka srečala, utemeljuje upravičenost povračil stroškov za reprezentanco, ki jih je zahtevala tožeča stranka (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 625).

358

V tokratnem postopku se Računsko sodišče, da bi podprlo nepovezanost zadevnega srečanja z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča, opira na status osebe, s katero se je tožeča stranka srečala. Ta argument se ne razlikuje od tistega, ki je bil podan pred Sodiščem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tako da je treba v okviru tokratnega postopka glede stroškov za reprezentanco iz vrstice št. 339 preglednice za izterjavo prevzeti presojo Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 357 zgoraj.

359

Zato je treba ugotoviti upravičenost povračil stroškov za reprezentanco, na katere se nanaša vrstica št. 339 preglednice za izterjavo, tako da je Računsko sodišče s tem, da je zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji.

360

Računsko sodišče vseeno meni, da je znesek stroškov, povezanih z večerjo za dve osebi, v višini 158 EUR pretiran. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne predstavlja nobenega preudarka glede razumnosti tega zneska, čeprav je njena naloga zavrniti očitek, ki ga je v zvezi s tem izrazilo Računsko sodišče (glej točko 336 zgoraj).

361

V teh okoliščinah in ob upoštevanju preudarkov, ki so navedeni v točki 335 zgoraj, je treba znesek stroškov za reprezentanco iz vrstice št. 339 preglednice za izterjavo šteti za pretiran in določiti znesek 50 EUR na osebo kot upravičen za stroške za reprezentanco, nastale članu Računskega sodišča, kar v obravnavanem primeru ustreza znesku 100 EUR.

362

Glede na navedeno je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov za reprezentanco, na katere se navezuje vrstica št. 339 preglednice za izterjavo, v delu, v katerem se nanaša na stroške za reprezentanco v znesku 100 EUR. V zvezi s preostankom stroškov za reprezentanco iz vrstice št. 339 preglednice za izterjavo je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

–

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 98 in 281 preglednice za izterjavo

363

Stroški za reprezentanco iz vrstic št. 98 in 281 preglednice za izterjavo se nanašajo na večerjo z vodjo kabineta člana Komisije oziroma na večerjo s članom Računskega sodišča, članom belgijske vlade in „upraviteljem kabineta“.

364

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V zvezi s tem je, prvič, Sodišče glede stroškov, porabljenih za večerjo z vodjo kabineta člana Komisije iz vrstice št. 98 preglednice za izterjavo, presodilo, da je treba te stroške ob upoštevanju funkcij, ki jih je opravljal povabljenec, načeloma obravnavati, kot da so nastali za tožečo stranko kot člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 644). Kot je menilo, elementi, ki jih je v zvezi s tem predložilo Računsko sodišče, ne zadostujejo kot dokaz utemeljenosti njegove trditve, da je bila ta večerja zasebne narave (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 645). Navedlo je, da se Računsko sodišče sicer sklicuje na izmenjavo elektronskih dopisov z dne 20. maja 2010, vendar je iz te izmenjave razvidno, da so bila konkretna vprašanja, navedena v njej, urejena pred to večerjo in da nič ne kaže, da bi jim bila ta namenjena (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 646). Poleg tega je presodilo, da s trditvijo Računskega sodišča, da je povabljena oseba zaradi stroškov zadevne večerje kršila obveznosti, ki so ji naložene s členom 11 Kadrovskih predpisov, vsekakor ni mogoče dokazati zasebne narave te večerje (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 647).

365

V tokratnem postopku Računsko sodišče glede politične narave srečanja iz vrstice št. 98 preglednice za izterjavo navaja, da je politična pripadnost, ki je povezovala tožečo stranko z zadevnim vodjo kabineta, znak zasebne narave službene poti. V zvezi s tem se sklicuje na izmenjavo elektronskih dopisov z dne 20. maja 2010, ki so vloženi v spis in se nanašajo na organizacijo te večerje ter v katerih naj bi oseba, s katero se je tožeča stranka srečala, uporabila izraz „z mojimi najbolj modrimi pozdravi“, kar je po navedbah Računskega sodišča namigovanje na barvo, ki je na Flamskem (Belgija) povezana z zadevno politično stranko. Računsko sodišče tudi navaja, da je vsekakor mogoče z dokumenti, ki jih je zasegel OLAF, dokazati, da se zadevno srečanje ni nanašalo na vprašanja, ki bi imela zvezo z nalogami tožeče stranke.

366

Računsko sodišče dodaja, da je bila oseba, s katero se je srečala tožeča stranka, vodja kabineta belgijskega člana Komisije, člana zadevne politične stranke. Glede na to, da je oseba, s katero se je tožeča stranka srečala, v elektronskih dopisih z dne 20. maja 2010 uporabila izraz „z mojimi najbolj modrimi pozdravi“, je očitno, da je bila prav tako član te politične stranke.

367

Ob upoštevanju konteksta odnosov tožeče stranke s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, ki je opisan v točki 232 zgoraj in ga je treba šteti za nepovezanega z njenimi nalogami člana Računskega sodišča (glej točko 239 zgoraj), trditev Računskega sodišča, navedena v točki 366 zgoraj, zadostuje za to, da se vzbudi dvom glede uradne narave zadevnega srečanja. Brez drugih pojasnil v zvezi s tem, ki bi jih navedla tožeča stranka, ki vendarle nosi dokazno breme, je treba stroške za reprezentanco, ki so povezani z vrstico št. 98 preglednice za izterjavo in na katere se ta vrstica nanaša, naprtiti tožeči stranki.

368

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva stroške za reprezentanco iz vrstice št. 98 preglednice za izterjavo.

369

Drugič, glede večerje s članom Računskega sodišča, članom belgijske vlade in „upraviteljem kabineta“, na katero se nanaša vrstica št. 281 preglednice za izterjavo, je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da se s členom 2 Sklepa št. 7-2004 za utemeljitev porabe stroškov za reprezentanco zahteva samo navedba glavnega povabljenca, zato z navzočnostjo dodatnega povabljenca, čigar status sam po sebi ne bi upravičeval takega odhodka, še ni mogoče dokazati neupravičenosti zadevnega zahtevka za povračilo stroškov reprezentance kot celote (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 627).

370

V tokratnem postopku je treba ugotoviti, da je očitno, da je Računsko sodišče kot glavnega povabljenca večerje označilo člana belgijske vlade. Iz spisa pa je razvidno, da je bila ta oseba član zadevne politične stranke, v čigar korist je tožeča stranka opravljala neprijavljeno politično dejavnost. Ker je bilo v točki 239 zgoraj ugotovljeno, da je treba v kontekstu, opisanem v točki 232 zgoraj, službene poti, ki so se nanašale na srečanja tožeče stranke s pristojnimi belgijskimi politiki, člani zadevne politične stranke, šteti za nepovezane z opravljanjem njenih nalog člana Računskega sodišča, je treba prevzeti to rešitev, kar zadeva zahtevek za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova srečanja iz vrstice št. 281.

371

Zato je treba zahtevka za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova večerij iz vrstic št. 98 in 281 preglednice za izterjavo, šteti za povezana z neprijavljeno politično dejavnostjo tožeče stranke, ki ni združljiva z njenimi nalogami člana Računskega sodišča. Tako je treba četrti tožbeni razlog v zvezi s tem zavrniti.

372

V teh okoliščinah ni več treba preučiti trditev Računskega sodišča glede pretiranosti zneskov stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 98 in 281 preglednice za izterjavo.

373

Vsekakor je treba navesti, da gre za znesek 799 EUR za večerjo z dvema osebama, ki je predmet vrstice št. 98 preglednice za izterjavo, in znesek 685 EUR za večerjo s tremi osebami, ki je predmet vrstice št. 281 preglednice za izterjavo. V zvezi s tem tožeča stranka ne predstavlja nobenega preudarka glede razumnosti teh zneskov, čeprav je njena naloga predložiti dokaze v zvezi s tem (glej točko 336 zgoraj).

374

V teh okoliščinah je ob upoštevanju ugotovitev, ki so navedene v poročilu urada OLAF glede pogostnosti srečanj tožeče stranke s pristojnimi politiki, člani zadevne politične stranke, in predstavljene v točki 223 zgoraj ter ki jih je treba presojati glede na kontekst, naveden v točki 232 zgoraj, pretiranost stroškov za reprezentanco iz vrstic št. 98 in 281 preglednice za izterjavo dokazana, četrti tožbeni razlog pa je treba zavrniti tudi v tem pogledu.

–

Sklepna ugotovitev glede stroškov za reprezentanco, ki so se nanašali na srečanja z drugimi osebami

375

Glede na navedeno je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v zvezi s skupnim zneskom 1300,20 EUR, razčlenjenim tako:

–

zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, povezani s srečanji iz vrstic št. 17, 28, 138, 196, 290, 314, 319 in 320 ter 382 preglednice za izterjavo, ki skupaj znašajo 1200,20 EUR,

–

zahtevek za povračilo stroškov za reprezentanco, povezan z vrstico št. 339 preglednice za izterjavo, ki znaša 100 EUR.

376

Za preostanek teh stroškov za reprezentanco je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

iii)

Obroki v domačem kraju tožeče stranke

377

Zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, ki so se nanašali na obroke v domačem kraju tožeče stranke, so predmet vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 preglednice za izterjavo. Glede teh zahtevkov se tožeča stranka v bistvu sklicuje na presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), da bi trdila, da so bili stroški, nastali pri teh obrokih, povezani z njenimi nalogami člana Računskega sodišča in da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, v katerem so bili ti stroški obravnavani kot neupravičeno plačani. V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da se navedeni zahtevki nanašajo na stroške, ki so nastali v povezavi z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča. Kot je navedlo Sodišče, je očitno, da v osmih primerih iz navedenih vrstic status večine povabljencev na sprejemu, organiziranem v bivališču tožeče stranke, kaže na to, da je ta lahko upravičeno želela z njimi vzdrževati poklicne odnose v korist Računskega sodišča. Tako je Sodišče pojasnilo, da so bile med temi povabljenci osebe na najvišjih položajih v institucijah Unije, in sicer člani Parlamenta, Komisije, Sodišča Evropske unije in Računskega sodišča, ter v državah članicah, kot so člani belgijskega parlamenta, belgijske vlade in kabineta belgijskega kralja, pa tudi veleposlaniki in visoki uradniki (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 682 in 683).

378

Ob uporabi razlogovanja iz točk 220, 264 in 338 zgoraj je treba najprej preučiti, ali Računsko sodišče navaja nova pojasnila in trditve v primerjavi s tistimi, ki jih je glede zadevnih zahtevkov izrazilo pred Sodiščem, in nato v primeru pritrdilnega odgovora presoditi, ali je ob upoštevanju teh elementov mogoče ugotovitve Sodišča glede teh zahtevkov, podane v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), prenesti na obravnavano zadevo (glej točko 205 zgoraj).

379

V tokratnem postopku Računsko sodišče meni, da so stroški za reprezentanco, ki so se navezovali na obroke v domačem kraju tožeče stranke, iz vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 preglednice za izterjavo očitno nepovezani z njenimi dejavnostmi. V zvezi s tem je predložilo predvsem dopis tožeče stranke z dne 28. aprila 2015, naslovljen na predsednika vlade Kraljevine Belgije, s katerim je bil ta povabljen na večerjo in v katerem je tožeča stranka pojasnila, da redno vabi „določeno število prijateljev, da pri nje[j] skupaj pojejo neformalno večerjo“, pri čemer naj bi bili v tej skupini „ena ali dve najpomembnejši politični osebnosti ter nekaj prijateljev na visokih položajih v podjetniških krogih“, da bi „preživeli prijeten, sproščen in koristen večer v dobri družbi“. Računsko sodišče meni, da je s tem dopisom mogoče na splošno dokazati, da so bili obroki, organizirani v domačem kraju tožeče stranke, dejansko namenjeni zaupnemu zbiranju njenih prijateljev in da torej niso imeli zveze z njenimi nalogami člana Računskega sodišča.

380

Računsko sodišče poleg tega navaja, da so bili obroki organizirani v domačem kraju tožeče stranke, in ne na njenem domu, kjer naj bi bila uradno nastanjena po svojem imenovanju, niti na njenem sedežu, ki je že imel za to predvideno mesto za srečevanje.

381

Poleg tega Računsko sodišče po opozorilu, da Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tega dopisa ni štelo za zadosten dokaz, da so bili vsi obroki, ki jih je tožeča stranka organizirala v bivališču v svojem domačem kraju, zasebne narave (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 676 do 681), dodaja, da dopis z dne 28. aprila 2015 kaže tako cilj kot metodo, ki jima je tožeča stranka sledila pri organizaciji sprejemov, katerih nepovezanost z njenimi dejavnostmi je očitna. Vsekakor Računsko sodišče meni, da financiranje zasebnih dogodkov za povabljene goste, podobnih ravnanjem, ki vključujejo nedovoljeno dogovarjanje ali navzkrižja interesov med prijatelji na visokih javnih ali zasebnih funkcijah, ni dolžnost davkoplačevalcev Unije.

382

Trditve Računskega sodišča, omenjene v točkah od 379 do 381 zgoraj, ne doprinesejo ničesar k tistim, s katerimi je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), podprta presoja Sodišča glede dopisa tožeče stranke z dne 28. aprila 2015 in statusa povabljencev na zadevne obroke, na katero je bilo opomnjeno v točki 377 zgoraj. Te trditve torej ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče glede zahtevkov tožeče stranke za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 377 zgoraj, v tem postopku podati drugačno presojo od tiste, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

383

Spomniti je treba tudi, kot je bilo navedeno v točki 152 zgoraj, da je OLAF v zvezi z zahtevki tožeče stranke za povračilo iz vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243 in 245 preglednice za izterjavo v svojem poročilu pojasnil med drugim povezavo tožeče stranke s povabljenci na takih sprejemih. Po navedbah tega urada so bili med povabljenci vedno en ali dva pristojna belgijska politika skupaj z nekaj dobrimi prijatelji, ki so zasedali visoke položaje v zasebnem sektorju, in dogodek je bil organiziran z namenom, da bi preživeli „prijeten, sproščen in koristen večer v izbrani flamski družbi“. OLAF je menil, da so bili vsi povabljenci tesni prijatelji in da sta jih lahko zavezovali diskretnost in absolutna zaupnost pogovorov. V poročilu urada OLAF je bilo tudi navedeno, da se je zasebnih večerij udeleževalo 46 oseb in da so poleg tega, da gre za prijatelje tožeče stranke, njihove povezave s njo lahko na splošno odvisne od pripadnosti krogom, povezanim z belgijsko politiko, lovom, zasebnim sektorjem in institucijami Unije.

384

Natančneje, kar zadeva udeležbo pristojnih belgijskih politikov pri obrokih, organiziranih v domačem kraju tožeče stranke, ki ustrezajo vrsticam št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 preglednice za izterjavo, spis, s katerim razpolaga Splošno sodišče, potrjuje ugotovitev urada OLAF, da so povabljenci na te obroke vključevali enega ali dva pristojna belgijska politika. V preglednici za izterjavo je namreč pojasnjeno, da se je obrokov iz vrstic št. 22, 55, 216, 245 in 279 udeležil član zadevne politične stranke in da sta bila pri obroku iz vrstice št. 169 udeležena dva člana te politične stranke. Ta preglednica ne vsebuje nobenega pojasnila glede navzočnosti takih članov pri obrokih iz vrstic št. 110 in 243.

385

Udeležba članov zadevne politične stranke pri takih obrokih je sicer res videti problematična ob upoštevanju ugotovitev urada OLAF v njegovi preiskavi glede pogostnosti srečanj tožeče stranke s temi pristojnimi politiki, kot so navedene v točki 223 zgoraj in se razlagajo glede na kontekst iz točke 232 zgoraj. Iz tega razloga bi bilo za take obroke mogoče šteti, da je tožeča stranka z njimi vsaj delno uresničevala lastne politične namene, kar ne bi bilo združljivo z njenimi nalogami člana Računskega sodišča.

386

Vendar je treba ugotoviti, kot je razvidno iz točk 383 in 384 zgoraj, da seznam oseb, povabljenih na zadevne obroke, ni bil omejen na člane zadevne politične stranke oziroma, kot je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 678), na „flamske osebnosti“ in da je pogosto vključeval eno ali več oseb na visokih položajih v institucijah Unije.

387

Računsko sodišče ne pojasnjuje, kateri konkretni povabljenci na obroke, organizirane v domačem kraju tožeče stranke, iz vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 kažejo neobstoj poklicnih odnosov s tožečo stranko. Torej mora Splošno sodišče v okviru tega postopka prevzeti isto presojo, kot jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točki 377 zgoraj, in sicer, da so se zahtevki za povračilo stroškov za reprezentanco, povezanih s temi obroki, nanašali na stroške, ki so nastali v povezavi z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

388

Vendar pa Splošno sodišče glede vseh zahtevkov za povračilo stroškov za reprezentanco, ki so se nanašali na obroke v domačem kraju tožeče stranke in so omenjeni v točki 377 zgoraj, ugotavlja, da Računsko sodišče poudarja tudi zneske teh stroškov, pri čemer v zvezi z njimi v bistvu izraža očitek, da so pretirani.

389

Glede tega je treba ugotoviti, da stroški, povezani s temi obroki, ustrezajo zneskom 2520,68 EUR za 18 oseb (vrstica št. 22), 1976 EUR za 12 oseb (vrstica št. 55), 2271,36 EUR za 11 oseb (vrstica št. 110), 3018,90 EUR za 16 oseb (vrstica št. 160), 2340 EUR za 10 oseb (vrstica št. 216), 1897,28 EUR za 9 oseb (vrstica št. 243), 2069,76 EUR za 10 oseb (vrstica št. 245) in 1104 EUR za 6 oseb (vrstica št. 279). Ker so ti stroški znašali med približno 140 in 234 EUR na osebo, je treba šteti, da očitno presegajo to, kar je za to nujno, vključno s cvetličnimi aranžmaji, če so bili ti uporabljeni, v skladu z obvestilom z dne 22. aprila 2004 (glej točko 16 zgoraj). Poleg tega je treba upoštevati, da so zadevni stroški nastali zunaj kraja, kamor je bila tožeča stranka razporejena.

390

Splošno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne navaja nobenega preudarka glede razumnosti navedenih zneskov, čeprav je, kot je bilo pojasnjeno v točki 336 zgoraj, njena naloga zavrniti očitke Računskega sodišča in dokazati, da je bilo kritje stroškov za reprezentanco iz proračuna Unije utemeljeno in da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, v katerem so bili ti stroški obravnavani kot neupravičeno plačani.

391

V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju preudarkov Splošnega sodišča iz točke 335 zgoraj, ki se smiselno uporabljajo za obroke, organizirane v domačem kraju tožeče stranke, odločiti, da se na podlagi pravične presoje dejstev obravnavane zadeve šteje, da znesek 50 EUR na osebo ne presega nujnega za obroke, organizirane v domačem kraju tožeče stranke, ki so predmet vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 preglednice za izterjavo.

392

Poleg tega je iz Priloge 1 k obvestilu z dne 22. aprila 2004, ki se je nanašalo na predloge v zvezi s stroški za reprezentanco in razvedrilo za člane Računskega sodišča, razvidno, da so se odhodki v zvezi s stroški v zasebnem bivališču takega člana lahko med drugim nanašali na cvetlične aranžmaje, ki ne presegajo nujnega za organizacijo sprejema (glej točko 17 zgoraj). Vendar Splošno sodišče ugotavlja, da računi v spisu za vsakega od obrokov, ki so bili organizirani v domačem kraju tožeče stranke ter so predmet vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243, 245 in 279 preglednice za izterjavo, ne vsebujejo nobene natančnejše navedbe o cvetličnih aranžmajih, predvidenih za te obroke. Računi za obroke iz vrstic št. 22, 55, 110, 160, 216, 243 in 245 se namreč v bistvu nanašajo le na ceno menija, postreženega v okviru obrokov, na osebo. Samo v računu v zvezi z obrokom iz vrstice št. 279 je med drugimi storitvami, ki jih je zagotovil ponudnik cateringa, omenjena „dekoracija mize“, vendar brez najmanjšega znaka, da bi šlo za cvetlične aranžmaje, in brez kakršnega koli sklicevanja na ceno takih aranžmajev, če so bili uporabljeni. Ker v skladu s členom 6 Sklepa št. 7-2004 za sprejeme na domu Računsko sodišče povrne nastale stroške do zneska, izkazanega s predloženimi dokazili (glej točko 15 zgoraj), zgolj omemba storitve „dekoracija mize“ nikakor ni dovolj, da bi se povrnili odhodki, povezani s cvetličnimi aranžmaji.

393

Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se zahteva izterjava zneskov 900 EUR v zvezi z vrstico št. 22, 600 EUR v zvezi z vrstico št. 55, 550 EUR v zvezi z vrstico št. 110, 800 EUR v zvezi z vrstico št. 160, 500 EUR v zvezi z vrstico št. 216, 450 EUR v zvezi z vrstico št. 243, 500 EUR v zvezi z vrstico št. 245 in 300 EUR v zvezi z vrstico št. 279, kar pomeni skupni znesek 4600 EUR, ter četrti tožbeni razlog v preostalem zavrniti, kar zadeva te stroške.

4)

Stroški uporabe službenega vozila in storitev voznika

394

Med zahtevki tožeče stranke iz vrstic preglednice za izterjavo, ki so omenjene v točki 184 zgoraj, se zahtevki za povračilo stroškov uporabe službenega vozila in storitev voznika, glede katerih Računsko sodišče meni, da jih je tožeča stranka plačala neupravičeno, nanašajo na vrstice št. 3, 31, 38, 57, 66, 103, 138, 142, 143, 161, 196, 199, 203, 211, 215, 237, 238, 277, 281, 293 in 294, 296 (delno), 310 (delno), 313, 317, 319 in 320, 330, 335, 336, 339, 347, 352, 354, 355, 373 in 374, 379, 381, 382, 391, 402 ter 403 preglednice za izterjavo.

395

Tožeča stranka v bistvu meni, da se zahtevki za povračilo stroškov voznika iz vrstic, omenjenih v točki 394 zgoraj, navezujejo na njene naloge člana Računskega sodišča. V zvezi s tem se v bistvu sklicuje na presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), pri čemer navaja, da tokratni postopek Računskemu sodišču ne more omogočiti, da bi jo izpodbijalo.

396

Najprej je treba spomniti, da v tem postopku, kot je bilo pojasnjeno v točki 179 zgoraj, ni treba preučiti domnevne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj v zvezi s sredstvi, ki jih je Računsko sodišče odobrilo iz naslova stroškov uporabe službenega vozila in storitev voznika. Zato je treba glede teh stroškov – ob upoštevanju obsega nadzora Splošnega sodišča v tem postopku, na katerega je bilo opozorjeno v točkah od 185 do 193 zgoraj – preučiti le, ali je Računsko sodišče z njihovo izterjavo storilo napake pri presoji.

i)

Stroški voznika, povezani s službenimi potmi ali s stroški tožeče stranke za reprezentanco, ki so se nanašali na srečanja s člani zadevne politične stranke

397

Glede vrstic št. 203, 211, 215, 238, 293 in 294, 296 (delno), 313, 330, 336, 339 (delno), 352, 355, 381, 382 (delno) ter 402 preglednice za izterjavo je bilo v točkah 239 in 261 zgoraj presojeno, da so bile službene poti tožeče stranke iz teh vrstic nepovezane z opravljanjem njenih nalog člana Računskega sodišča. Posledično je treba tako nepovezanost soodnosno ugotoviti za stroške voznika iz istih vrstic.

398

Enako velja za zahtevke za povračilo stroškov voznika iz vrstic št. 281, 293 in 294 ter 354 preglednice za izterjavo, ki se navezujejo na zahtevke za povračilo stroškov za reprezentanco, porabljenih iz naslova večerij s člani zadevne politične stranke, ki so predmet istih vrstic in ki se štejejo za nezdružljive z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (glej točki 329 in 371 zgoraj).

399

Enaka ugotovitev se uporablja glede zahtevkov za povračilo stroškov voznika iz vrstic št. 3, 31 in 66 preglednice za izterjavo, ker je bil predmet teh zahtevkov srečevanje s člani zadevne politične stranke.

400

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva stroške voznika iz vrstic št. 3, 31, 66, 203, 211, 215, 238, 281, 293 in 294, 296 (delno), 313, 330, 336, 339 (delno), 352, 354, 355, 381, 382 (delno) ter 402 preglednice za izterjavo.

ii)

Drugi stroški voznika

–

Stroški voznika iz vrstic št. 57, 103, 143, 157, 161, 199, 237, 277, 310, 335, 347, 354 in 391 preglednice za izterjavo

401

Izmed zahtevkov za povračilo stroškov voznika, omenjenih v točki 394 zgoraj, se tisti iz vrstic št. 3, 31, 57, 66, 103, 143, 157, 161, 199, 237, 277, 310 (delno), 335, 347, 354 in 391 preglednice za izterjavo navezujejo na zahtevke za stroške službenih poti ali dnevnic ali tudi za stroške za reprezentanco, ki jih je vložila tožeča stranka. Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), zadnjenavedene zahtevke preučilo, da bi ugotovilo, ali so bili povezani z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

402

V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), potem ko je vsakega od zahtevkov za povračilo stroškov službenih poti ali dnevnic iz vrstic št. 31, 57, 66, 103, 143, 157, 161, 199, 237, 277, 310 (delno), 335, 347 in 391 preglednice za izterjavo preučilo z vidika nepravilnosti, ki jih je v navedenem postopku zatrjevalo Računsko sodišče, v bistvu presodilo, da se ti zahtevki nanašajo na stroške, ki so nastali v povezavi z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke 494, 497, 500, 501, 504, 505, 515, 558, 559, od 561 do 565, 576 in 735).

403

Tožeča stranka se opira na to presojo Sodišča v tokratnem postopku, da bi dokazala, da je bilo kritje stroškov, nastalih na podlagi zahtevkov za povračilo iz vrstic, omenjenih v točki 401 zgoraj, povezano z njenimi nalogami in da je izpodbijani sklep nezakonit, ker so bili ti stroški v njem obravnavani kot neupravičeno plačani.

404

Glede na trditve tožeče stranke in preudarke, navedene v točkah od 202 do 205 zgoraj, je treba pri preučitvi zahtevkov za povračilo stroškov voznika iz točke 401 zgoraj uporabiti enako razlogovanje, kot ga vsebujejo točke 220, 264, 338 in 378 zgoraj. Torej je treba najprej preučiti, ali Računsko sodišče navaja nove trditve in pojasnila v primerjavi s tistimi, ki jih je glede teh zahtevkov navedlo pred Sodiščem, in nato v primeru pritrdilnega odgovora presoditi, ali je ob upoštevanju teh elementov treba v zvezi z navedenimi zahtevki priti do enakih ugotovitev kot Sodišče (glej točko 205 zgoraj).

405

Glede zahtevkov za povračilo stroškov službenih poti ali dnevnic iz vrstic št. 57, 103, 143, 157, 161, 199, 237, 277, 310 (delno), 335, 347 in 391 preglednice za izterjavo je bilo v tokratnem postopku ob upoštevanju preučitve iz točk od 282 do 297, od 301 do 305 in od 308 do 313 zgoraj ugotovljeno, da se je treba pridružiti presoji Sodišča v zvezi s tem. Ker Računsko sodišče glede zahtevkov za povračilo stroškov voznika, na katere se nanašajo te vrstice, ne dodaja ničesar novega v primerjavi s trditvami, ki jih je podalo pred Sodiščem, je treba enako kot Sodišče presoditi, da je treba za stroške voznika iz navedenih vrstic šteti, da so nastali v povezavi z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

406

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstic št. 57, 103, 143, 157, 161, 199, 237, 277, 310 (delno), 335, 347 in 391 preglednice za izterjavo štelo za nepovezane z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Torej je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške voznika iz navedenih vrstic, za znesek 3224,72 EUR. V zvezi s tem je treba, kar zadeva stroške iz vrstice št. 310, upoštevati tretji del teh stroškov (153,65 EUR).

–

Stroški voznika iz vrstic št. 138, 196, 319 in 320, 339 (delno) ter 382 (delno) preglednice za izterjavo

407

Glede zahtevkov za povračilo stroškov voznika iz vrstic št. 138, 196, 319 in 320, 339 (delno) ter 382 (delno) preglednice za izterjavo je treba ugotoviti, da se Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), o njih ni izreklo.

408

Ti zahtevki se navezujejo na zahtevke tožeče stranke za povračilo stroškov za reprezentanco, za katere je bilo presojeno, da so bile dejavnosti, na katere se nanašajo, nepovezane z njenimi nalogami člana Računskega sodišča (glej točke 342, 355 in 359 zgoraj).

409

Na podlagi enakega razlogovanja, kot ga vsebuje točka 404 zgoraj, je treba ugotoviti, da Računsko sodišče glede zahtevkov za povračilo stroškov voznika, povezanih z zadevnimi vrsticami, v obravnavanem primeru ne dodaja ničesar novega v primerjavi s trditvami, ki jih je predstavilo pred Sodiščem. Šteti je treba torej, da so stroški voznika iz vrstic št. 138, 196, 319 in 320, 339 (delno) ter 382 (delno) preglednice za izterjavo nastali v povezavi z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča.

410

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstic št. 138, 196, 319 in 320, 339 (delno) ter 382 (delno) preglednice za izterjavo štelo za nepovezane s temi nalogami in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške voznika iz vrstic št. 138, 196, 319 in 320, 339 (delno) ter 382 (delno) preglednice za izterjavo, za znesek 1158,83 EUR. V zvezi s tem je treba, kar zadeva stroške voznika iz vrstic št. 339 in 382, glede vrstice št. 339 upoštevati četrti del teh stroškov (74,13 EUR), glede vrstice št. 382 pa tretji del zadevnih stroškov (165,70 EUR).

–

Stroški voznika iz vrstic št. 379 in 403 preglednice za izterjavo

411

Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ni posebej preučilo dveh zahtevkov za povračilo stroškov voznika iz točke 394 zgoraj, ki sta predmet vrstic št. 379 in 403 preglednice za izterjavo.

412

V zvezi s tem je ob upoštevanju dokaznega bremena, na katero je bilo opozorjeno v točki 193 zgoraj, naloga tožeče stranke dokazati, da je bilo kritje zadevnih stroškov voznika, ki so predmet vrstic št. 379 in 403 preglednice za izterjavo, iz proračuna Unije utemeljeno in da je izpodbijani sklep nezakonit, ker so bili v njem ti stroški obravnavani kot neupravičeno plačani.

413

Glede stroškov voznika iz vrstice št. 379 je treba ugotoviti, da ti niso bili povezani s službeno potjo tožeče stranke. Iz voznikovega potnega naloga je namreč razvidno, da je bil njen namen prevoz tožeče stranke iz Luxembourga v Bruselj, nato v njen domači kraj, pri čemer je voznik prenočil v hotelu in se z vlakom vrnil v Luxembourg.

414

Nasprotno pa so bili, kar zadeva stroške voznika iz vrstice št. 403, ti povezani s službeno potjo tožeče stranke brez nadomestil stroškov. Iz potnega naloga je razvidno, da se je ta službena pot nanašala na „notar[ja] […]“ in potovanje Luxembourg–Dijon–Luxembourg. Po navedbah Računskega sodišča je bila resnična narava dejavnosti iz te vrstice nakup vinograda.

415

Tožeča stranka zgolj meni, da Sodišče ni opredelilo teh stroškov kot neupravičenih, zato se v tokratnem postopku ne morejo šteti za take.

416

Ugotoviti pa je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), voznikove službene poti, katerih namen je bil prevoz tožeče stranke iz neznanega razloga ali razloga, ki ga je mogoče jasno ločiti od njenih nalog, obravnavalo kot neupravičene (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točke od 711 do 716).

417

Ker tožeča stranka ni predložila elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da so se stroški voznika iz vrstic št. 379 in 403 preglednice za izterjavo nanašali na potovanja, povezana z opravljanjem njenih nalog, in izpodbiti trditve Računskega sodišča glede zasebne narave teh stroškov, je treba presoditi, da jih je Računsko sodišče pravilno opredelilo kot terjatve in zahtevalo njihovo izterjavo.

418

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva izpodbijanje pravilnosti izterjave v zvezi s stroški voznika iz vrstic št. 379 in 403 preglednice za izterjavo.

–

Stroški voznika iz vrstice št. 38 preglednice za izterjavo

419

Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu meni, da je bila neupravičena voznikova službena pot iz vrstice št. 38 preglednice za izterjavo, v okviru katere naj bi se voznik iz Luxembourga napotil v kraj dopustovanja tožeče stranke v Švici, da bi jo odpeljal nazaj v njen domači kraj.

420

Tožeča stranka se v bistvu opira na presojo, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in v okviru katere je odločilo, da čeprav bi bilo mogoče z razlogom za voznikovo službeno pot iz vrstice št. 38 preglednice za izterjavo, ki ga zatrjuje Računsko sodišče, to je, da je šel po tožečo stranko v kraj, kjer je ta dopustovala, dokazati neupravičenost te službene poti, tožeča stranka zanika, da bi odobrila tako službeno pot, Računsko sodišče pa ni dokazalo, da se je ta resnično zgodila, saj spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje potnega naloga, ki bi ga ta lastnoročno podpisala (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 717).

421

Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil v okviru organizacije, ki se je znotraj Računskega sodišča izvajala do 5. oktobra 2016, član te institucije pristojen za podpisovanje potnih nalogov voznikov, katerih storitve je uporabljal (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 698).

422

V tokratnem postopku Računsko sodišče navaja, da ni bilo potnega naloga v zvezi s tožečo stranko, kar naj bi samo po sebi zadostovalo, da se ugotovi neupravičenost voznikove službene poti. Navaja tudi, da je tožeča stranka kot voznikov odredbodajalec zahtevala in potrdila zadevno službeno pot v elektronskem sistemu MISPROD, ki ga je takrat ta institucija uporabljala za potrjevanje resničnosti službene poti.

423

Spis sicer res ne vsebuje nobene voznikove službene poti za dejavnost iz vrstice št. 39 preglednice za izterjavo, ki bi jo tožeča stranka lastnoročno podpisala, kot so zahtevala takrat veljavna pravila. Toda čeprav to upravno opravilo ni bilo izvedeno, to ne spremeni dejstva, da ni sporno, da so za to dejavnost med 7. in 9. marcem 2009 nastali stroški voznika v znesku 716,82 EUR. Poleg tega je Računsko sodišče v spis dodalo izpiske iz elektronskega sistema MISPROD, iz katerih je razvidno, da je bila tožeča stranka odredbodajalec službene poti, namenjene temu, da jo njen šofer pride iskat v mesto v Švici. Ti izpiski potrjujejo tudi trditve Računskega sodišča glede voznikovih dejavnosti, povezanih z zahtevkom za povračilo iz navedene vrstice, in sicer, da je voznik noč s 7. na 8. marec 2009 preživel v hotelu v Švici, da je 8. marca 2009 tožečo stranko odpeljal nazaj v njen domači kraj, kjer je noč z 8. na 9. marec 2009 preživel v hotelu, nato pa se je 9. marca 2009 vrnil v Luxembourg.

424

Tožeča stranka ne podaja nobenega preudarka glede teh trditev Računskega sodišča, čeprav je v tem postopku njena naloga dokazati (glej točko 193 zgoraj), da je bilo kritje zadevnih stroškov voznika iz proračuna Unije utemeljeno in da je izpodbijani sklep nezakonit, ker so bili v njem ti stroški obravnavani kot neupravičeno plačani.

425

V teh okoliščinah je treba stroške voznika iz vrstice št. 38 preglednice za izterjavo šteti za neupravičene in četrti tožbeni razlog zavrniti, kar zadeva to vrstico.

–

Stroški voznika iz vrstic št. 106, 147, 151, 153, 167 in 214 preglednice za izterjavo

426

Voznikove službene poti iz vrstic št. 106, 147, 151, 153, 167 in 214 preglednice za izterjavo so bile namenjene prevozu tožeče stranke v okviru službenih poti, ki so se nanašale na obiske pri zdravniku.

427

Tožeča stranka se v zvezi s tem v bistvu sklicuje na presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782).

428

Računsko sodišče trdi, da so bile voznikove službene poti iz vrstic, omenjenih v točki 426 zgoraj, neupravičene, ker so bile s tem povezane službene poti tožeče stranke „službene poti brez nadomestila stroškov“ oziroma „zaključ[ene] brez stroškov“. Meni, da pri teh službenih poteh ni šlo za službeno pot na podlagi njegovih notranjih predpisov, zato pri njih ni mogla biti dovoljena uporaba storitev voznika.

429

Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), glede zadevnih voznikovih službenih poti navedlo:

430

Te preudarke in ugotovitve Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), je treba uporabiti v obravnavani zadevi za iste voznikove službene poti iz vrstic št. 106, 151, 153, 167 in 214 preglednice za izterjavo.

431

Poleg tega se to razlogovanje Sodišča uporablja tudi za voznikovo službeno pot iz vrstice št. 147, ki zajema stroške prevoza za voznika v zvezi z dvema obiskoma tožeče stranke pri zdravniku. V zvezi s tem glede na okoliščino, da sta se ta obiska, za katera je tožeča stranka zaprosila za dovoljenje Računskega sodišča, zgodila med potovanjem s službenim vozilom na sejo Odbora Parlamenta za proračunski nadzor in na sestanek ob kosilu, ki ga je organiziralo neko združenje (glej tudi točko 132 zgoraj), njene prošnje za uporabo storitev voznika za vrnitev v Luxembourg ni mogoče šteti za neupravičeno, in to čeprav je zaradi tega moral zadevni voznik z vlakom potovati iz Luxembourga v Bruselj.

432

Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstic št. 106, 147, 151, 153, 167 in 214 preglednice za izterjavo opredelilo kot terjatve in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Torej je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške voznika iz teh vrstic, za znesek 1689,25 EUR.

–

Stroški voznika iz vrstice št. 142 preglednice za izterjavo

433

Voznikova službena pot iz vrstice št. 142 preglednice za izterjavo se nanaša na stroške tega, da je bilo službeno vozilo tožeče stranke pripeljano v kraj njenega dopustovanja v Švici. Računsko sodišče v izpodbijanem sklepu upošteva, da je tožeča stranka povrnila zneske, porabljene ob tem potovanju voznika. Vendar meni, da del plače voznika, ki je bil neupravičeno uporabljen, ni bil povrnjen.

434

Tožeča stranka izpodbija to, da bi plača voznika, na katero se je nanašala službena pot, prikazana v vrstici št. 142, pomenila terjatev Računskega sodišča do nje. Tako navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), presodilo, da ne gre za nepravilnost.

435

Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), ugotovilo, da čeprav se neupravičenost voznikove službene poti iz vrstice št. 142 preglednice za izterjavo ne izpodbija, te nepravilnosti tožeči stranki ni mogoče očitati v okviru postopka pred njim (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 752). V zvezi s tem je ugotovilo, da čeprav se stranki ne strinjata glede natančnega namena te službene poti, se trditev tožeče stranke, da je bil njen namen v soglasju z osebo, ki je bila pri Računskem sodišču pristojna za voznike, odpeljati službeno vozilo, ki je bilo udeleženo v nesreči, v bistvu ujema z izjavami zadevnega voznika na zaslišanju pred uradom OLAF 16. oktobra 2017 (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 754). Poleg tega je Sodišče navedlo, da je dokazano, da je tožeča stranka, potem ko je bila obveščena o morebitni neupravičenosti službene poti zadevnega voznika, v letu 2011 navezala stik z upravo Računskega sodišča, da bi povrnila zneske, ki naj bi med to službeno potjo neupravičeno nastali za to institucijo, in da so bili ti zneski odbiti od njene plače (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 755).

436

V obravnavanem primeru je dovolj ugotoviti, kot je bilo opozorjeno v točki 35 zgoraj, da je Računsko sodišče v letu 2011 tožeči stranki dalo na voljo storitve voznika, tako da je moralo plačo tega voznika plačati Računsko sodišče in torej iz tega naslova ni bila ugotovljena nobena finančna škoda, ki bi jo utrpelo.

437

Zato je Računsko sodišče s tem, da je plačo voznika iz vrstice št. 142 preglednice za izterjavo opredelilo kot terjatev in zahtevalo njeno izterjavo, storilo napako pri presoji. Torej je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške voznika iz te vrstice, za znesek 185,43 EUR.

–

Stroški voznika iz vrstice št. 187 preglednice za izterjavo

438

Predmet voznikove službene poti iz vrstice št. 187 je bilo „uradno vabilo [princese]“. Računsko sodišče meni, da je bila ta službena pot neupravičena, ker je bila s tem povezana službena pot tožeče stranke „službena pot brez nadomestila stroškov“. Natančneje navaja, da je bila tožeča stranka na službeni poti v Bruslju, kjer jo je spremljal voznik s službenim vozilom, da pa je sklenila obdržati službeno vozilo za svoje zasebne dejavnosti ob koncu tedna, medtem ko se je bil voznik primoran z vlakom vrniti v Luxembourg.

439

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na presojo, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in v kateri je v bistvu ugotovilo, da ni koristno opredeljevati, ali lahko Računsko sodišče tožeči stranki veljavno pripiše prakso, v okviru katere naj bi moral voznik zato, da je tožeča stranka obdržala svoje službeno vozilo, potovati z vlakom (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 798).

440

V tokratnem postopku in na podlagi razlogovanja, podobnega tistemu v zvezi z zahtevkom za povračilo iz vrstice št. 147 (glej točko 431 zgoraj), je dovolj ugotoviti, da Računsko sodišče ne izpodbija upravičenosti potovanja tožeče stranke v odziv na vabilo zadevne osebnosti in da prav tako ne navaja natančno, za katere zasebne dejavnosti je tožeča stranka obdržala službeno vozilo za konec tedna. V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da je Računsko sodišče dovolilo s tem povezano službeno pot tožeče stranke, njene prošnje za uporabo storitev voznika ni mogoče šteti za neupravičeno.

441

Zato je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstice št. 187 preglednice za izterjavo opredelilo kot terjatev in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Torej je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva te stroške voznika, za znesek 42,64 EUR.

–

Stroški voznika iz vrstice št. 247 preglednice za izterjavo

442

Namen voznikove službene poti iz vrstice št. 247 je bil odpeljati uradno vozilo tožeče stranke, ki ga je ta uporabljala, v mehanično delavnico v Belgiji zaradi vzdrževanja.

443

Tožeča stranka v bistvu meni, da je treba upoštevati preudarke Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V zvezi s tem je Sodišče, potem ko je ugotovilo, da je bil po navedbah tožeče stranke namen voznikove službene poti iz vrstice št. 247 pripeljati njeno službeno vozilo v mehanično delavnico zaradi vzdrževanja, presodilo, da trditve Računskega sodišča, ker ni bila za njeno podprtje predložena nobena listina, ni mogoče upoštevati (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 748 in 749).

444

V tokratnem postopku Računsko sodišče navaja, da je bila mehanična delavnica, ki ji je bilo zaupano vzdrževanje uradnega vozila tožeče stranke, glede na veljavno pogodbo o lizingu v Luxembourgu, tako da namen zadevne službene poti ni mogel ustrezati takemu vzdrževanju.

445

V zvezi s tem je na podlagi enakega razlogovanja, kot ga vsebuje točka 404 zgoraj, dovolj ugotoviti, da spis ne vsebuje drugih elementov, ki bi dokazovali resničnost trditve Računskega sodišča, da je vzdrževanje tega vozila zagotavljala mehanična delavnica iz druge države. Splošno sodišče mora torej v okviru tega postopka prevzeti isto presojo, kot jo je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), in na katero je bilo opozorjeno v točki 443 zgoraj.

446

Zato je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstice št. 247 preglednice za izterjavo opredelilo kot terjatev in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Posledično je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva te stroške, za znesek 239,10 EUR.

–

Stroški voznika iz vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo

447

V zvezi s stroški voznika iz vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo tožeča stranka v bistvu meni, da je treba upoštevati preudarke Sodišča iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782). V zvezi s tem Sodišče glede vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo ni ugotovilo neupravičenosti voznikovih službenih poti, saj v spisu, s katerim je razpolagalo, ni bilo potnih nalogov tožeče stranke, na katere je napotovalo Računsko sodišče, zato ni bilo mogoče dokazati, da izpodbijana potovanja niso bila utemeljeno zajeta s temi potnimi nalogi (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 735).

448

Na podlagi razlogovanja, ki ga vsebuje točka 404 zgoraj, je treba ugotoviti, da Računsko sodišče v tokratnem postopku ob napotovanju na s tem povezane potne naloge, ki so v prilogah, navaja, da bi se morale službene poti iz vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo začeti in končati v Luxembourgu.

449

V zvezi s tem zadostuje, da se po zgledu Sodišča opozori, da spis pred Splošnim sodiščem v obravnavanem primeru prav tako ne vsebuje potnih nalogov tožeče stranke, povezanih s stroški voznika iz vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo, tako da neupravičenost zadevnih stroškov ni dovolj izkazana, da bi se lahko očitala tožeči stranki.

450

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče s tem, da je stroške voznika iz vrstic št. 176, 317 ter 373 in 374 preglednice za izterjavo štelo za nepovezane z nalogami tožeče stranke kot člana Računskega sodišča in zahtevalo njihovo izterjavo, storilo napako pri presoji. Posledično je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se z njim zahteva povračilo teh stroškov, za znesek 1431,93 EUR.

–

Sklepna ugotovitev glede drugih stroškov voznika

451

Glede na navedeno je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, kar zadeva stroške voznika iz vrstic št. 57, 103, 106, 138, 142, 143, 147, 151, 153, 157, 161, 167, 176, 187, 196, 199, 214, 237, 247, 277, 310 (delno), 317, 319 in 320, 335, 339 (delno), 347, 354, 373 in 374, 382 (delno) ter 391 preglednice za izterjavo, za znesek 7971,90 EUR. V preostalem je treba četrti tožbeni razlog v zvezi s temi drugimi stroški zavrniti.

c)

Sklepna ugotovitev glede četrtega tožbenega razloga

452

Ob upoštevanju navedenega je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem je odrejena izterjava zahtevkov za povračilo stroškov iz vrstic, omenjenih v točkah 320, 375, 393 in 451 zgoraj, za znesek 16.084,01 EUR. V preostalem je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev rekla, v skladu s katerim kazenski postopek zavira upravni postopek

453

Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da zaradi kazenskega postopka, ki poteka v Velikem vojvodstvu Luksemburg, Računsko sodišče ni moglo odločiti, dokler odločbe ne sprejmejo luksemburški kazenski organi, ki odločajo o istih dejstvih, kot so ta, na katerih temelji izpodbijani sklep. Ker ni počakalo na konec kazenskega postopka, naj bi kršilo reklo, v skladu s katerim kazenski postopek zavira upravni postopek. Tožeča stranka v stališču glede posledic, ki jih je treba za obravnavano zadevo izpeljati iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), meni, da se Sodišče ni izreklo o tem tožbenem razlogu.

454

Računsko sodišče izpodbija trditve tožeče stranke.

455

Po zgledu Računskega sodišča je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), zavrnilo podobne trditve tožeče stranke v zvezi z obstojem kazenskega postopka, ki poteka v Velikem vojvodstvu Luksemburg. V zvezi s tem je Sodišče najprej navedlo, da nobena določba prava Unije ne narekuje, da je treba postopek, ki se začne pred njim na podlagi člena 286(6) PDEU, prekiniti, kadar je uveden kazenski postopek, ki se v celoti ali delno nanaša na ista dejstva (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 83). Dalje, potem ko je omenilo člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki določa, da se, če uradnika za ista dejanja kazensko preganjajo, končna disciplinska odločitev sprejme šele po pravnomočni sodbi sodišča, ki je obravnavalo zadevo, je Sodišče navedlo, da so postopki, ki se nanašajo na to, da je član Računskega sodišča kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, samostojno pravno sredstvo, določeno s členom 286(6) PDEU, in da zato ti postopki niso urejeni s pravili v zvezi z disciplinskim postopkom iz Kadrovskih predpisov (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točki 84 in 85). Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da morebitna prekinitev postopka na podlagi člena 286(6) PDEU do izida kazenskega postopka, uvedenega v Velikem vojvodstvu Luksemburg, ni potrebna, saj izid tega postopka vsekakor ne more omejiti obsega presoj, ki jih mora Sodišče opraviti pri odločanju o tej tožbi (sodba z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten, C‑130/19, EU:C:2021:782, točka 88).

456

To razlogovanje je treba prenesti v tokratni postopek, sprožen na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Nobeno pravilo prava Unije namreč ne narekuje, da je treba postopek, ki se začne pred Splošnim sodiščem na podlagi te določbe, prekiniti, kadar je uveden kazenski postopek, ki se v celoti ali delno nanaša na ista dejstva. Poleg tega finančne posledice tega, da je član Računskega sodišča kršil obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja, niso urejene s pravili v zvezi z disciplinskim postopkom iz Kadrovskih predpisov. Te finančne posledice so bile uveljavljene v skladu z določbami členov 98 in 100 Uredbe 2018/1046. Poleg tega je v okviru tokratnega postopka prav tako mogoče ugotoviti, da morebitna prekinitev tega postopka do izida kazenskega postopka, uvedenega v Velikem vojvodstvu Luksemburg, ne bi bila potrebna, saj izid tega postopka vsekakor ne bi mogel omejiti obsega presoj, ki jih mora Splošno sodišče opraviti pri odločanju o obravnavani tožbi.

457

Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

6.

Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z uporabo storitev voznikov in kršitev člena 75 Uredbe št. 966/2012 ali člena 94 Uredbe 2018/1046

458

Tožeča stranka izpodbija uveljavljanje njene odgovornosti kot odredbodajalca za stroške njenih voznikov, ki naj bi znašali 30.501,27 EUR iz naslova plač in 40.595,15 EUR iz naslova stroškov službenih poti in dnevnic. Sklicuje se na člen 75 Uredbe št. 966/2012 in meni, da bi ta odgovornost lahko nastala le v primeru njenega „naklepnega ravnanja“ ali njene „hude malomarnosti“ kot odredbodajalca službenih poti voznikov. Navaja tudi, da ta določba in člen 94 Uredbe 2018/1046 v primeru uveljavljanja odgovornosti finančnega udeleženca določata predložitev zadeve posebni komisiji za finančne nepravilnosti. Poleg tega tožeča stranka opozarja, da ni odredbodajalec za dnevnice voznikov, ki so jo prevažali, ali za njihovo plačilo.

459

Tožeča stranka meni, da Računsko sodišče krši, prvič, svojo obveznost obrazložitve s tem, da v izpodbijanem sklepu ne odgovarja na „eno od trditev, ki jo je […] naved[la] v okviru uresničevanja svoje pravice do izjave“, in drugič, člen 75 Uredbe št. 966/2012 ali člen 94 Uredbe 2018/1046.

460

Tožeča stranka za primerjavo navaja, da to, da sta imela med njenima mandatoma dva predsednika Računskega sodišča status odredbodajalca za njihove stroške službenih poti ter stroške za reprezentanco in razvedrilo, ni privedlo do uveljavljanja njune odgovornosti. Poleg tega trdi, da so bili stroški službenih poti voznikov v skladu s pravnim okvirom, ki je veljal v času dejanskega stanja, in sicer zlasti s sklepoma št. 33-2004 in št. 19-2009.

461

V stališču glede posledic, ki jih je treba za obravnavano zadevo izpeljati iz sodbe z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782), tožeča stranka poudarja, da se Sodišče ni izreklo o tem tožbenem razlogu, ki v postopku, ki ga je pred njim sprožilo Računsko sodišče, ni bil naveden.

462

Računsko sodišče izpodbija trditve tožeče stranke.

463

Na prvem mestu, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, tožeča stranka zgolj navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje odgovora na eno od njenih trditev, navedeno v okviru uresničevanja njene pravice do izjave. Brez kakršne koli natančnejše navedbe o trditvi, na katero naj bi se to nanašalo, je treba ugotoviti, da ta očitek ne izpolnjuje zahtev iz člena 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča glede jasnosti in natančnosti ter da ga je torej treba zavreči kot nedopustnega.

464

V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in členom 76(d) Poslovnika mora namreč tožba vsebovati predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi, po potrebi brez dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe (glej v tem smislu sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, EU:T:1993:39, točka 20 in navedena sodna praksa). V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene. Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (glej sodbo z dne 25. marca 2015, Belgija/Komisija, T‑538/11, EU:T:2015:188, točka 131 in navedena sodna praksa; sklep z dne 27. novembra 2020, PL/Komisija, T‑728/19, neobjavljen, EU:T:2020:575, točka 64).

465

Na drugem mestu, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 75 Uredbe št. 966/2012 ali člena 94 Uredbe 2018/1046, je tožeča stranka na obravnavi pojasnila, da se v resnici nanaša na člen 73 Uredbe št. 966/2012 ali člen 92 Uredbe 2018/1046.

466

Kar zadeva preizkus utemeljenosti očitka, ki se nanaša na kršitev zadnjenavedenih določb, je dovolj navesti, da iz ureditve, ki se je uporabljala za člana Računskega sodišča, ki koristi storitve voznika, izhaja – kot je Sodišče pojasnilo v sodbi z dne 30. septembra 2021, Računsko sodišče/Pinxten (C‑130/19, EU:C:2021:782) – da je morala tožeča stranka kot oseba, ki je odrejala službene poti voznikov, zagotoviti, da so pri izdaji njenih potnih nalogov za voznike spoštovana veljavna pravila v zvezi s tem. To zahtevo je treba šteti za neodvisno od vsakršne morebitne uporabe postopka, določenega v členu 73 Uredbe št. 966/2012 ali členu 92 Uredbe 2018/1046, ali celo od predložitve zadeve uradu OLAF. Te določbe torej niso upoštevne za tokratni postopek.

467

Poleg tega odgovornosti tožeče stranke kot odredbodajalca službenih poti voznikov bodisi zaradi naklepnega ravnanja bodisi zaradi hude malomarnosti ni mogoče primerjati z odgovornostjo predsednika Računskega sodišča kot odredbodajalca za stroške službenih poti ter stroške za reprezentanco in razvedrilo, nastale članom Računskega sodišča. Službene poti voznikov so namreč povezane z dejavnostmi same tožeče stranke, medtem ko med članom Računskega sodišča in njegovim predsednikom ni take povezave, kar zadeva službene poti prvonavedenega.

468

Glede na navedeno je treba očitek, ki se nanaša na kršitev člena 73 Uredbe št. 966/2012 ali člena 92 Uredbe 2018/1046, zavrniti kot neutemeljen.

469

Poleg tega, kar zadeva očitek, s katerim tožeča stranka izpodbija svojo odgovornost za stroške svojih voznikov, ki naj bi znašali 30.501,27 EUR iz naslova njihovih plač in 40.595,15 EUR iz naslova stroškov službenih poti in dnevnic, se tak očitek v bistvu prekriva s tistim, ki se nanaša na obstoj „očitnih napak“ in je bil preučen že v okviru četrtega tožbenega razloga (glej točke od 394 do 451 zgoraj).

470

Ob upoštevanju navedenega je treba šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

7.

Sklepna ugotovitev glede predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa

471

Ne da bi bilo treba sprejeti ukrepe procesnega vodstva, ki jih je predlagala tožeča stranka., je treba glede na vse navedeno izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša, prvič, na zahtevke za povračilo stroškov, za katere je Splošno sodišče v točki 162 zgoraj štelo, da so zastarali, in drugič, na zahtevke za povračilo stroškov, omenjene v točki 452 zgoraj. Kot celota stroški, povezani z vsemi temi zahtevki, nanesejo skupno 19.254,20 EUR. V preostalem je treba predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa zavrniti.

B.

Predlog za razglasitev ničnosti sklepov glavne računovodje Računskega sodišča z dne 4. in 7. junija 2019

472

Opozoriti je treba, da tožeča stranka v okviru predlogov za razglasitev ničnosti nemudoma po svojem predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa predlaga, naj se „po potrebi“ za nična razglasita sklepa glavne računovodje Računskega sodišča z dne 4. in 7. junija 2019. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka, ne da bi navedla kakršen koli očitek, ki bi bil usmerjen posebej zoper ta sklepa, predlaga razglasitev njune ničnosti, kar zadeva znesek, ki ga vključujeta, kot je povečan za obresti od 31. maja 2019, kar je po izračunih glavne računovodje Računskega sodišča znašalo 153.584,10 EUR 4. junija 2019 in 153.495,84 EUR 7. junija 2019.

473

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je glavna računovodja Računskega sodišča z dopisom z dne 7. junija 2019 ugotovila, da je bilo plačilo izvedeno z vštetimi obrestmi, dolgovanimi na ta datum (glej točko 57 zgoraj). Zato je treba glede na ugotovitev, podano v točki 471 zgoraj, ugoditi predlogu za razglasitev ničnosti sklepa glavne računovodje Računskega sodišča, vsebovanega v njenem dopisu z dne 7. junija 2019, v delu, v katerem je določeno plačilo zamudnih obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri na znesek, naveden v točki 471 zgoraj.

474

V teh okoliščinah ni treba razglasiti ničnosti sklepa z dne 4. junija 2019, ki vsebuje znesek, povečan za obresti od 31. maja do 4. junija 2019, razen zneska, ki ga je glavna računovodja Računskega sodišča ugotovila 7. junija 2019 in ga je tožeča stranka dejansko plačala.

C.

Predlog za vračilo in plačilo obresti

475

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj Računskemu sodišču naloži, naj ji vrne znesek, ki ga je opredelilo kot neupravičeno plačilo, in naj ji plača obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri od 31. maja 2019, to je roka, ki ji je bil v izpodbijanem sklepu naložen za plačilo skupnega zneska 153.407,58 EUR, do celotnega plačila.

476

Opozoriti je treba, da kadar sodišče unije razglasi ničnost akta, se ta akt posledično retroaktivno odstrani iz pravnega reda Unije (glej sodbo z dne 30. junija 2021, Mélin/Parlament, T‑51/20, neobjavljena, EU:T:2021:398, točka 68 in navedena sodna praksa).

477

V skladu s členom 266 PDEU mora institucija, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe. Zato mora tožena institucija na podlagi te določbe sprejeti potrebne ukrepe za izničenje učinkov ugotovljenih nezakonitosti (glej sodbo z dne 30. junija 2021, Mélin/Parlament, T‑51/20, neobjavljena, EU:T:2021:398, točka 69 in navedena sodna praksa).

478

Poleg tega, če je bil akt, ki je bil razglašen za ničnega, že izvršen, izničenje njegovih učinkov načeloma zahteva ponovno vzpostavitev pravnega položaja, v katerem je bila tožeča stranka pred njegovim sprejetjem (glej sodbo z dne 30. junija 2021, Mélin/Parlament, T‑51/20, neobjavljena, EU:T:2021:398, točka 70 in navedena sodna praksa).

479

Glede plačila obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri od 31. maja 2019 je treba ugotoviti naslednje.

480

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da če so bili zneski pobrani v nasprotju s pravom Unije, iz tega prava izhaja obveznost njihovega vračila skupaj z obrestmi. Tako je zlasti takrat, kadar so bili zneski pobrani na podlagi akta Unije, ki ga je sodišče Unije razglasilo za neveljavnega ali ničnega (sodba z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točki 66 in 67).

481

Natančneje, Sodišče je razsodilo, da kadar sodišče Unije razglasi ničnost akta Unije, ki je vključeval plačilo nekega zneska zadnjenavedeni, je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve ničnostne sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, saj je njegov namen pavšalno odškodovati nemožnost razpolaganja z zneskom terjatve in spodbuditi dolžnika, da čim prej izvrši ničnostno sodbo (sodba z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 68).

482

V obravnavanem primeru morajo biti obresti, kot je Računsko sodišče pojasnilo na obravnavi, izračunane od 7. junija 2019, in sicer od izvedbe plačila tožeče stranke. Z dodelitvijo zamudnih obresti od datuma, ko je tožeča stranka plačala zadevni znesek, se namreč uresničuje cilj pavšalno odškodovati nemožnost tožeče stranke, da razpolaga s svojimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C‑301/19 P, EU:C:2021:39, točka 85).

483

V zvezi z obrestno mero, ki jo zahteva tožeča stranka, in sicer 3,5 %, se v skladu s sodno prakso na podlagi člena 99(2)(b) Uredbe 2018/1046 obrestna mera, ki se uporabi, izračuna na podlagi obrestne mere, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečane za tri odstotne točke in pol (glej po analogiji sklep z dne 27. januarja 2016, ANKO/Komisija in REA, T‑165/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:108, točka 50).

484

Ker tožeča stranka predlaga plačilo obresti po zgolj 3,5‑odstotni obrestni meri, in ne po obrestni meri, ki jo je ECB določila za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečani za tri odstotne točke in pol, je treba odločiti le, da v obravnavanem primeru na znesek 19.254,20 EUR od 7. junija 2019 tečejo zamudne obresti po 3,5‑odstotni obrestni meri, in to do celotnega plačila s strani Računskega sodišča.

D.

Odškodninski zahtevek

485

Tožeča stranka predlaga, naj se Računskemu sodišču naloži plačilo odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela in ki jo ex æquo et bono ocenjuje na 50.000 EUR. Trdi, da je Računsko sodišče škodovalo njeni karieri in njenemu ugledu s svojimi zaporednimi sporočili o obstoju in sklepnih ugotovitvah poročila urada OLAF v času, ko sama ni imela tega poročila niti morebitnega predhodnega poročila predsednika Računskega sodišča. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je bilo poročilo urada OLAF članom Računskega sodišča in Odbora Parlamenta za proračunski nadzor dano na razpolago 3. julija 2018, medtem ko je bilo njej predhodno poročilo predsednika Računskega sodišča, ki vključuje poročilo urada OLAF, poslano šele 5. oktobra 2018. Vendar navaja, da so 11. julija 2018 mediji „na podlagi uhajanja informacij“ že razširili obstoj in sklepne ugotovitve poročila urada OLAF. V teh okoliščinah Računskemu sodišču očita, da ni izvedlo preiskave, da bi ugotovilo natančen vir „uhajanja informacij“. Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da je Računsko sodišče istega dne, 11. julija 2018, razširilo sporočilo za medije in obvestilo svojemu celotnemu osebju.

486

Tožeča stranka meni, da je Računsko sodišče s tem, da je pritrjevalo preiskavi urada OLAF v sporočilih, v katerih se vzbuja dvom o njej, in nakazovalo, da bodo sprejeti ukrepi za izterjavo goljufivo porabljenih odhodkov, razširilo informacijo, da je storila poneverbe, in resno omajalo domnevo nedolžnosti, do katere je bila upravičena. Po mnenju tožeče stranke je Računsko sodišče s tem zavzelo stališče, ne da bi bilo ustrezno seznanjeno z dejstvi, s čimer je kršilo zahteve načela dobrega upravljanja, določenega v členu 41 Listine, in pristojnosti, ki so mu bile podeljene. Izpostavlja tudi neupoštevanje procesnih jamstev iz Pogodbe DEU in iz Poslovnika Računskega sodišča.

487

V repliki tožeča stranka zatrjuje, da je Računsko sodišče kršilo načelo domneve nedolžnosti, načelo dobrega upravljanja, natančneje pravilo nepristranskosti in dolžnost skrbnega ravnanja, ki ju morajo spoštovati institucije Unije, ter procesna jamstva, pa tudi obveznost zaupnosti.

488

Računsko sodišče meni, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni dopusten, ker je bil predložen v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, in ne v okviru samostojne tožbe, vložene na podlagi členov 268 in 340 PDEU. Na obravnavi je natančneje navedlo, da ne prereka tega, da je načeloma mogoče v okviru iste tožbe vložiti odškodninski zahtevek in predlog za razglasitev ničnosti. Vendar po njegovem mnenju odškodninski zahtevek tožeče stranke ni dopusten, ker v njem niso pravno zadostno razčlenjeni vsi pogoji, ki veljajo za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije. Opozarja, da je tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek šele v repliki predstavila bolj strukturirano.

489

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več kumulativnih pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem te institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 64 in navedena sodna praksa).

490

Če eden od treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, je treba odškodninski zahtevek zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena (glej sklep z dne 11. novembra 2014, Bergallou/Parlament in Svet, T‑22/14, neobjavljen, EU:T:2014:954, točka 61 in navedena sodna praksa).

491

Tožeča stranka v utemeljitev svojega odškodninskega zahtevka Računskemu sodišču v bistvu očita dve ravnanji: prvič, da ni izvedlo preiskave, da bi ugotovilo natančen vir „uhajanja informacij“ o obstoju in sklepnih ugotovitvah poročila urada OLAF v zvezi z njo, in drugič, da je 11. julija 2018, in sicer po tem „uhajanju informacij“, toda preden je bilo poročilo urada OLAF ali predhodno poročilo predsednika Računskega sodišča poslano njej, razširilo sporočilo za medije in obvestilo svojemu celotnemu osebju.

492

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Računsko sodišče na obravnavi pojasnilo, da ni bilo nobenega sporočila za medije na njegovo pobudo, česar tožeča stranka ni izpodbijala. Obstoj sporočila za medije tudi ni razviden iz spisa. Tako je treba v okviru preučitve tega odškodninskega zahtevka očitek tožeče stranke, ki se nanaša na obstoj sporočila za medije, ki naj bi ga objavilo Računsko sodišče, že na začetku zavrniti kot nezadostno podprt.

493

Poleg tega je dovolj ugotoviti, da iz preudarkov Računskega sodišča, izraženih na obravnavi, ki jih tožeča stranka v tem pogledu ne izpodbija, izhaja, da je ta institucija obvestilo svojemu celotnemu osebju 11. julija 2018 razširila šele po tem, ko so mediji „na podlagi uhajanja informacij“ že razširili obstoj in sklepne ugotovitve poročila urada OLAF. Računsko sodišče je na obravnavi pojasnilo, da je odgovorilo na nekaj vprašanj, ki so jih glede tega postavili novinarji, njegovi odgovori pa so bili nato razširjeni celotnemu osebju. To potrjujeta tudi, na eni strani, besedilo obvestila Računskega sodišča njegovemu osebju, ki napotuje na „vprašanja medijev“, in, na drugi strani, medijski članek, ki ga tožeča stranka navaja v točki 234 tožbe, pri čemer se ta članek sklicuje na „dobro obveščen vir, ki je nastopal anonimno“ in ki je medijem posredoval informacije o preiskavi urada OLAF zoper tožečo stranko.

494

Iz tega sledi, da je to „uhajanje“ predhodnih informacij v medije prek anonimne tretje osebe tisto, ki je bilo vzrok za poznejše obvestilo Računskega sodišča njegovemu celotnemu osebju in ki v resnici pomeni podlago za trditve tožeče stranke glede škode za njeno kariero in njen ugled. Vendar v teh okoliščinah tožeča stranka ni predložila prima facie dokaza, da je to uhajanje informacij v medije o obstoju in sklepnih ugotovitvah poročila urada OLAF v zvezi z njo mogoče pripisati Računskemu sodišču.

495

Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da je bila domnevna škoda za njeno kariero in njen ugled neposredna posledica dejanja, ki ga je mogoče pripisati Računskemu sodišču, je treba šteti, da ni mogoče ugotoviti nobene napake te institucije in da prvi pogoj za uveljavljanje odgovornosti Unije med tistimi, na katere je bilo opozorjeno v točki 489 zgoraj, ni izpolnjen. Poleg tega, čeprav tožeča stranka Računskemu sodišču očita, da ni izvedlo preiskave, da bi ugotovilo natančen vir zadevnega „uhajanja informacij“ v medije, ne navaja pravne podlage, ki bi Računskemu sodišču nalagala tako obveznost, saj gre tudi za „uhajanje informacij“, ki ga ni mogoče pripisati njemu.

496

Zato je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njegovi dopustnosti.

V.

Stroški

497

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega člen 134(3) Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

498

Čeprav je izpodbijani sklep razglašen za ničen v zvezi z zneskom 19.254,20 EUR, kar je približno osmina skupnega zneska 153.407,58 EUR, ki ga je Računsko sodišče štelo za neupravičenega, je treba navesti, da tožeča stranka ni uspela v zvezi z sedmimi osminami zadnjenavedenega zneska in v zvezi s svojim odškodninskim zahtevkom. Zato je treba tožeči stranki naložiti, da nosi stroške Računskega sodišča in štiri petine svojih stroškov, pri čemer Računsko sodišče nosi preostalo petino.

1.

Sklep Evropskega računskega sodišča z dne 11. aprila 2019 o ugotovitvi terjatve in izterjave v zvezi s CQ, s katerim je bil znesek 153.407,58 EUR opredeljen kot neupravičeno prejeto plačilo in je bila odrejena njegova izterjava, se razglasi za ničnega v delu, v katerem se nanaša na znesek 19.254,20 EUR, sklep, vsebovan v dopisu glavne računovodje Računskega sodišča z dne 7. junija 2019, pa se razglasi za ničnega v delu, v katerem določa plačilo zamudnih obresti po obrestni meri treh odstotnih točk in pol na navedeni znesek.

2.

Na znesek 19.254,20 EUR se dodajo zamudne obresti po obrestni meri treh odstotnih točk in pol od 7. junija 2019 do celotnega plačila s strani Računskega sodišča.

3.

V preostalem se tožba zavrne.

4.

CQ nosi stroške Računskega sodišča in štiri petine svojih stroškov, Računsko sodišče pa nosi preostalo petino.