Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 23. aprila 2026(1)(i)
Zadeva C-799/24
Babcock Montajes S.A.
proti
Kanadevia Inova Steinmüller GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„ Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pojem ,sodna odločba‘ – Vmesna odločba sodišča države članice, s katero se to sodišče izreče za mednarodno pristojno za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem – Dogovor o izključni pristojnosti sodišča, s katerim je izbrano drugo sodišče “
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija, v nadaljevanju: predložitveno sodišče) daje Sodišču priložnost, da pojasni obseg izraza „sodna odločba“ v smislu Uredbe (EU) št. 1215/2012.(2) Ta izraz je eden od ključnih pojmov, na katerih temelji ta uredba. Pravila o priznavanju in izvrševanju iz zgoraj navedene uredbe lahko namreč veljajo le za odločbe, ki jih je mogoče šteti za „sodne odločbe“. Natančneje, postavlja se vprašanje, ali pojem „sodna odločba“ zajema vmesno odločbo, ki so jo izdala sodišča ene države članice (v obravnavani zadevi Španije), ki so prva začela postopek, in s katero so navedena sodišča ugotovila, da so mednarodno pristojna za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem (vendar tega še niso storila), v okoliščinah, v katerih sodišča druge države članice (v obravnavani zadevi Nemčije), ki so druga začela postopek, menijo, da se s to odločbo krši dogovor o pristojnosti sodišča, s katerim jim je bila podeljena izključna pristojnost.
2. To vprašanje se postavlja v okviru spora med Babcock Montajes (v nadaljevanju: Babcock), družbo s sedežem v Španiji, in Kanadevia Inova Steinmüller (v nadaljevanju: Kanadevia), družbo s sedežem v Nemčiji, v zvezi z izpolnitvijo pogodbe o gradnji obrata za predelavo odpadkov v San Sebastianu (Španija). Zaradi tega spora je družba Kanadevia unovčila garancijo, ki jo je družba Babcock predložila kot zavarovanje za izpolnitev svojega dela pogodbenih obveznosti.
3. Zato je družba Babcock na eni strani zoper družbo Kanadevia vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo zneska garancije in odškodnino. Čeprav je bila s pogodbo določena izključna pristojnost sodišč v Kölnu (Nemčija) (v nadaljevanju: dogovor o pristojnosti sodišča), je družba Babcock to tožbo vložila pri španskih sodiščih. Družba Kanadevia je na drugi strani nekaj dni pozneje v Kölnu (Nemčija) vložila tožbo proti družbi Babcock.(3)
4. Španska sodišča so razsodila prva. Z vmesno odločbo so se izrekla za mednarodno pristojna za obravnavanje zahtevka družbe Babcock in odločanje o njem (pri čemer se izraz „vmesna“ nanaša na dejstvo, da s to odločbo niso bile določene pravice in obveznosti strank) (v nadaljevanju: odločba španskih sodišč ali sporna vmesna odločba). Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) je nato tožbo družbe Kanadevia zaradi nepristojnosti zavrnilo. Navedeno sodišče je menilo, da je treba sodno odločbo – čeprav španska sodišča niso upoštevala dogovora o pristojnosti sodišča (in posebnega pravila o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012)(4) – na podlagi člena 36(1) Uredbe št. 1215/2012(5) priznati (zaradi česar nemška sodišča ne bi mogla izvrševati pristojnosti, ki jim je bila podeljena z dogovorom o pristojnosti sodišča).
5. Odločba Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) je bila v pritožbenem postopku spremenjena. Pritožbeno sodišče je štelo, da sta bila za njegovo ugotovitev odločilna obstoj veljavnega dogovora o pristojnosti sodišča v korist nemških sodišč in dejstvo, da je bila odločba španskih sodišč zgolj vmesna odločba. Navedeno sodišče je zato razsodilo, da je bilo Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) mednarodno pristojno, in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
6. Družba Babcock je zoper to drugostopenjsko odločbo vložila revizijo pri predložitvenem sodišču, ki dvomi o tem, ali je treba zadevno vmesno odločbo šteti za „sodno odločbo“ v smislu Uredbe št. 1215/2012 in ali morajo zato nemška sodišča to odločbo priznati (zaradi česar nemška sodišča ne bi mogla obravnavati zahtevka družbe Kanadevia in odločiti o njem).
7. Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi Gjensidige(6) že pojasnilo, da sodišče države članice ne more zavrniti priznanja sodne odločbe iz razloga, da se je sodišče države izvora izreklo za pristojno, ne da bi upoštevalo dogovor o pristojnosti sodišča. Vendar se je v tej zadevi vprašanje priznavanja nanašalo na meritorno odločbo o zahtevku. V obravnavani zadevi pa je treba še pojasniti, ali je mogoče enako ugotoviti tudi v zvezi z vmesno odločbo, ki zgolj določa, da je sodišče izvora mednarodno pristojno za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem, kar je domnevno v nasprotju z dogovorom o pristojnosti sodišča.
8. Posebnost obravnavanega položaja je to, da – drugače kot v položaju, obravnavanem v sodbi Gjensidige – pravice in obveznosti strank še niso bile vsebinsko določene. To pomeni, da je še vedno mogoče, da bo postopek potekal po zatrjevano (in po mnenju predložitvenega sodišča) pravilni poti (in sicer tako, da bodo sodišča, izbrana z dogovorom o pristojnosti sodišča, lahko obravnavala zahtevek iz postopka v glavni stvari in o njem odločila). Vendar se s tem predpostavlja, da nemška sodišča niso dolžna priznati odločbe španskih sodišč. Ta vidik zadeve tako odpira občutljivo vprašanje ravnotežja med pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 (vključno s pravili o litispendenci) na eni strani in pravili o priznavanju sodnih odločb iz te uredbe na drugi strani.
II. Pravni okvir
9. V uvodnih izjavah 3, 4, 6, 21, 22 in 26 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:
„(3) Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, med drugim z lajšanjem dostopa do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.
(4) Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznavanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter zagotavljanje hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb, sprejetih v državi članici.
[…]
(6) Zaradi doseganja cilja prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba zagotoviti in je primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje in izvršitev sodnih odločb, ureja zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni akt Unije.
[…]
(21) V interesu usklajenega delovanja pravosodja je treba čim bolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Obstajati bi moral jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd ter za preprečevanje problemov, ki izhajajo iz razlik med državami članicami v zvezi z določitvijo trenutka, ko se šteje, da postopek teče. Za namene te uredbe bi bilo treba ta trenutek opredeliti kot avtonomen koncept.
(22) Za izboljšanje učinkovitosti dogovorov o izključni pristojnosti sodišča in v izogib zlorabi procesnih pravil je treba določiti odstopanje od splošnega pravila litispendence, da bi zadovoljivo rešili določene primere, kadar lahko pride do sočasnih postopkov. To so primeri, kadar postopek začne sodišče, ki ni bilo izbrano v dogovoru o izključni pristojnosti sodišča, kasneje pa začne postopek še izbrano sodišče v zvezi z istim zahtevkom in med istima strankama. V takem primeru bi moralo sodišče, ki je prvo začelo postopek, ustaviti postopek takoj, ko začne teči postopek pred izbranim sodiščem, in vse do trenutka, ko to sodišče izjavi, da v okviru dogovora o izključni pristojnosti sodišča nima pristojnosti. S tem se zagotovi, da ima izbrano sodišče v takšnem primeru prednost pri odločitvi o veljavnosti dogovora in o tem, v kolikšni meri ta dogovor velja za spor, ki ga to sodišče obravnava. Izbrano sodišče bi moralo imeti možnost, da obravnava primer ne glede na to, ali je neizbrano sodišče že odločilo o ustavitvi postopka.
[…]
(26) Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji upravičuje načelo, da bi bilo treba sodne odločbe, izdane v državi članici, priznati v vseh državah članicah, ne da bi bil zato potreben kakšen poseben postopek. Poleg tega namen skrajšanja trajanja čezmejnih pravd ter zmanjšanja njihovih stroškov upravičuje odpravo razglasitve izvršljivosti pred izvršitvijo sodne odločbe v zaprošeni državi članici. Posledično bi bilo treba sodbo sodišča posamezne države članice obravnavati, kot da je bila dana v zaprošeni državi članici.“
10. V členu 2(a) Uredbe št. 1215/2012 je navedeno, da pojem „sodna odločba“ pomeni „vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi z odločbo o določitvi stroškov, ki jo izda sodni uradnik“, pri čemer je dodano, sodna odločba „za namene poglavja III [o priznanju in izvršitvi] vsebuje začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ki je na podlagi te uredbe pristojno za odločanje o glavni stvari. Ne zajema začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, razen če je bila sodna odločba, ki vsebuje ukrep, tožencu vročena pred izvršitvijo“.
11. Člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 ureja dogovor o pristojnosti in določa, da „[č]e so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. […]“
12. Člen 29 Uredbe št. 1215/2012 se nanaša na „litispendenco“ in „sorodne pravde“ ter v odstavkih 1 in 3 določa:
„1. Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, brez poseganja v člen 31(2), vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.
[…]
3. Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.“
13. Člen 31 Uredbe št. 1215/2012, ki je v istem oddelku Uredbe št. 1215/2012, določa:
„[…]
2. Če postopek začne sodišče države članice, ki mu je izključna pristojnost podeljena z dogovorom iz člena 25, sodišča druge države članice ne glede na člen 26 prekinejo postopek, dokler sodišče, ki je začelo postopek na podlagi dogovora, ne izjavi, da ni pristojno na podlagi dogovora.
3. Če se je sodišče, izbrano v dogovoru, spoznalo za pristojno v skladu z dogovorom, se vsa sodišča druge države članice izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.
[…]“
14. Člen 36(1) Uredbe št. 1215/2012 v zvezi s priznavanjem sodnih odločb določa, da se „[s]odna odločba, izdana v državi članici, [...] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“.
15. Člen 38 Uredbe št. 1215/2012 določa, da „sodišče ali drug organ, pred katerim se uveljavlja sodna odločba, izdana v drugi državi članici, lahko v celoti ali delno začasno prekine postopek, če:
(a) se sodna odločba izpodbija v državi članici izvora; ali
[…].“
16. Člen 45 Uredbe št. 1215/2012 se nanaša na zavrnitev priznanja sodnih odločb in določa:
„1. Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:
(a) če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici;
(b) če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost;
(c) če je sodna odločba nezdružljiva s sodno odločbo, izdano med istima strankama v zaprošeni državi članici;
(d) če je sodna odločba nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v zaprošeni državi članici;
(e) če je sodna določba v nasprotju z:
(i) oddelki 3, 4 ali 5 poglavja II, ker je bil toženec zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, ali
(ii) oddelkom 6 poglavja II.
[…]
3. Brez poseganja v točko (e) odstavka 1 pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati. Preizkusa javnega reda iz točke (a) odstavka 1 ni dovoljeno uporabiti za pravila o pristojnosti.
[…]“
III. Dejansko stanje, nacionalna postopka in vprašanji za predhodno odločanje
17. Družba Babcock, tožeča stranka pred predložitvenim sodiščem, in družba Kanadevia, tožena stranka, sta 18. septembra 2017 sklenili pogodbo (v nadaljevanju: prvotna pogodba) o gradnji objekta za predelavo odpadkov v San Sebastianu (Španija). V skladu s to pogodbo je morala družba Babcock v obratu za predelavo odpadkov namestiti dva sežigalna kotla. Poleg tega je družba Babcock družbi Kanadevia predložila bančno garancijo za izpolnitev pogodbe. V skladu s to pogodbo so bila za reševanje sporov, ki izhajajo iz nje, izključno pristojna sodišča v Kölnu (Nemčija).
18. Zaradi zamud pri gradnji sta stranki 8. avgusta 2018 sklenili aneks k pogodbi (v nadaljevanju: pogodba o spremembi), v skladu s katerim družbi Babcock dela predvidenih storitev ni bilo več treba opraviti. Nato je družba Kanadevia od družbe Babcock zahtevala povračilo dodatnih stroškov v zvezi z dolgovanimi storitvami. Družba Babcock je večkrat izjavila, da ne vidi podlage za take zahtevke, družba Kanadevia pa je vnovčila bančno garancijo. Banka je družbi Kanadevia izplačala celotni znesek bančne garancije.
19. Družba Babcock je nato 30. julija 2019 pri Juzgado de primera instancia de Madrid (sodišče prve stopnje v Madridu, Španija) proti družbi Kanadevia vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo zneska bančne garancije (ki jo je družba Babcock medtem vrnila banki) in odškodnino.
20. Družba Kanadevia je 8. avgusta 2019 pri Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se ugotovi, da ji je družba Babcock dolžna povrniti vse dodatne stroške in/ali plačilo škode, ki so nastali, ker po sklenitvi pogodbe o spremembi družba Babcock ni bila več zavezana zagotoviti dela izpolnitve, ki ga je bila dolžna zagotoviti na podlagi prvotne pogodbe.
21. Juzgado de primera instancia de Madrid (sodišče prve stopnje v Madridu) je s sklepom z dne 16. junija 2020 razsodilo, da so španska sodišča mednarodno pristojna za odločanje o sporu, vendar je zavrnilo krajevno pristojnost in zadevo odstopilo Juzgado de primera instancia de San Sebastián (sodišče prve stopnje v San Sebastianu, Španija).
22. Družba Kanadevia te odločitve ni izpodbijala.(7) Vendar je vložila predlog za ponovno preučitev vprašanja mednarodne pristojnosti. Juzgado de primera instancia de San Sebastián (sodišče prve stopnje v San Sebastianu) je s sklepom z dne 9. septembra 2020 ta predlog zavrnilo. Ta odločitev je bila potrjena s sklepom z dne 9. decembra 2020, ki ga je sprejelo isto sodišče.
23. Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) je s sodbo z dne 11. maja 2021 tožbo, ki jo je (8. avgusta 2019) vložila družba Kanadevia, zavrglo kot nedopustno zaradi mednarodne nepristojnosti nemških sodišč. Navedeno sodišče je menilo, da čeprav je na podlagi dogovora o pristojnosti sodišča njegova pristojnost načeloma prevladala in bi morala španska sodišča na podlagi člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012 odločanje prekiniti, je bilo treba v skladu s členom 36(1) te uredbe odločbo teh španskih sodišč priznati.
24. Družba Kanadevia je pri Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) vložila pritožbo, ki je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ugotovilo je mednarodno pristojnost Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) in zadevo vrnilo temu prvostopenjskemu sodišču. V bistvu je menilo, da je bila mednarodna pristojnost nemških sodišč ugotovljena na podlagi veljavnega dogovora o pristojnosti sodišča v smislu člena 25(1) Uredbe št. 1215/2012. Ta pristojnost naj z odločbo španskih sodišč ne bi bila izključena, saj naj s to odločbo ne bi bil končan postopek in naj je torej ne bi bilo treba priznati v skladu s členom 36(1) Uredbe št. 1215/2012. Po mnenju pritožbenega sodišča nobena od odločb, ki so jih sprejela španska sodišča, ni pomenila „sodne odločbe“ v smislu člena 36(1) Uredbe št. 1215/2021, ker so bili učinki teh odločb omejeni zgolj na (tekoči) postopek v Španiji. Poleg tega je pritožbeno sodišče menilo, da postopka pred nemškimi sodišči ni bilo treba prekiniti. Po njegovem mnenju dejstvo, da španska sodišča niso prekinila postopka v skladu s členom 31(2) Uredbe št. 1215/2012, ni preprečevalo nadaljevanja postopka v Nemčiji glede na izključno pristojnost, ki je podeljena Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu).
25. Družba Babcock je pri predložitvenem sodišču zoper odločbo Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu) vložila revizijo. Navedeno sodišče je, ker je dvomilo o pravilni razlagi izraza „sodna odločba“ iz člena 36(1) Uredbe št. 1215/2012, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba pojem sodne odločbe iz člena 36(1) [Uredbe št. 1215/2012] razlagati tako, da mora sodišče, ki je izključno pristojno na podlagi dogovora iz člena 25 [Uredbe št. 1215/2012], priznati sodno odločbo, s katero neizbrano sodišče države članice ugotovi, da so mednarodno pristojna sodišča te države članice, če pri tem ne gre za sodno odločbo, s katero se postopek konča (vmesna odločba)?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje načeloma pritrdilen:
Ali je za priznanje vmesne odločbe poleg tega pomemben odgovor na vprašanje, ali je vmesna odločba, s katero je potrjena mednarodna pristojnost sodišč države članice, zavezujoča za samo neizbrano sodišče, in/ali na vprašanje, ali je mogoče odločitev o obstoju mednarodne pristojnosti spremeniti v pritožbenem postopku?“
26. Pisna stališča so predložile družba Babcock, družba Kanadevia, češka, španska in ciprska vlada ter Evropska komisija. Družba Babcock, družba Kanadevia, nemška in španska vlada ter Komisija so na obravnavi 4. marca 2026 ustno predstavile stališča.
IV. Presoja
27. Predložitveno sodišče s postavljenima vprašanjema, ki ju je primerno obravnavati skupaj, Sodišče poziva, naj pojasni, ali vmesna odločba sodišča države članice, s katero se navedeno sodišče (zgolj) izreče za mednarodno pristojno, vendar še ne odloči o vsebini zahtevka, spada v pojem „sodna odločba“ v smislu člena 36(1) Uredbe št. 1215/2012 in jo je torej treba priznati v skladu s to določbo, tudi če je ta odločba domnevno v nasprotju z dogovorom o izključni pristojnosti sodišča, s katerim je izbrano sodišče druge države članice. Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali je priznanje take odločbe odvisno od tega, ali jo je mogoče v postopku, v katerem je bila sprejeta, še spremeniti.
28. Presojo teh vprašanj bom začel z obravnavo ugovora družbe Kanadevia glede dopustnosti postavljenih vprašanj (A). Nato bom spomnil, da je treba v skladu s pravili iz Uredbe št. 1215/2012, kakor so bila razložena zlasti v sodbi Gjensidige, „sodno odločbo“ (v smislu členov 2(a) in 36(1) Uredbe št. 1215/2012), ki jo izda sodišče države članice, priznati v vseh drugih državah članicah, tudi če se je sodišče izvora izreklo za mednarodno pristojno, ne da bi upoštevalo dogovor o pristojnosti sodišča (B).
29. V okoliščinah postopka v glavni stvari to pomeni, da bi bilo treba zadevno vmesno odločbo v Nemčiji priznati. To ne bi držalo le, če te odločbe sploh ne bi bilo mogoče opredeliti kot „sodno odločbo“. Vendar bom predlagal, da taka ugotovitev kljub varstvu, ki ga zakonodajalec Unije zagotavlja dogovorom o pristojnosti sodišča, s to uredbo ni podprta. Na podlagi tega bom ugotovil, da je treba odločbo, s katero neizbrano sodišče ugotovi svojo mednarodno pristojnost v domnevnem nasprotju z dogovorom o pristojnosti sodišča, priznati. Pojasnil bom tudi, da obveznost priznanja sodne odločbe, v kateri je zgolj navedena odločitev o pristojnosti, sicer nastane ne glede na to, ali je ta sodna odločba pravnomočna ali ne, vendar je za praktično rešitev položaja litispendence, kakršen je pred predložitvenim sodiščem, pomembnejše vprašanje, ali je sodišče, ki je prvo začelo postopek in ki je izdalo odločbo, ne da bi upoštevalo dogovor o pristojnosti sodišča, ugotovilo svojo pristojnost v smislu člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012 (C).
A. Dopustnost
30. Družba Kanadevia v bistvu trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker postavljeni vprašanji nista niti upoštevni niti potrebni za rešitev spora, saj se španski in nemški postopek ne nanašata na „isti zahtevek“ v smislu člena 29(1) Uredbe št. 1215/2012. Kot razumem to trditev, se torej pravila o litispendenci iz te določbe ne uporabljajo, zato lahko nemška sodišča še naprej odločajo o zahtevku, ki ga je vložila družba Kanadevia, tudi če bi morala zadevno vmesno odločbo priznati.
31. Natančneje, ta stranka na eni strani navaja, da družba Babcock s tožbo, vloženo pred španskimi sodišči, od družbe Kanadevia zahteva povračilo zneska bančne garancije, ki jo je družba Babcock predložila v okviru prvotne pogodbe. Na drugi strani pa družba Kanadevia s tožbo, ki teče pred nemškimi sodišči, od družbe Babcock zahteva povračilo škode zaradi zatrjevane kršitve pogodbe. V zvezi s tem družba Kanadevia trdi, da španska sodišča lahko razsodijo o zahtevku družbe Babcock, ne da bi morala preučiti, ali je družba Kanadavia upravičena do odškodnine zaradi kršitve pogodbe. V tem okviru družba Kanadevia predlaga, naj se Sodišču predloži dodatno vprašanje, da bi se razjasnil pojem istega zahtevka v smislu člena 29(1) Uredbe št. 1215/2012.
32. Ugotavljam, prvič, da iz predložitvene odločbe izhaja, da predložitveno sodišče meni, da se postopka pred španskim in nemškim sodiščem nanašata na isti zahtevek v smislu zgoraj navedene določbe. Čeprav je iz spisa razvidno, da so nacionalna sodišča v prejšnjih fazah postopka v glavni stvari zavzela nekoliko različna stališča v zvezi s tem,(8) se zdi, da je bilo to vprašanje zdaj razjasnjeno, niti iz postavljenih vprašanj niti iz predložitvene odločbe pa ni razvidno, da ima predložitveno sodišče zdaj v zvezi s tem kakršne koli dvome.
33. To po mojem mnenju zadošča za zavrnitev trditve družbe Kanadevia, da postavljeni vprašanji nista upoštevni, saj ta trditev temelji na premisi, da se zadevna postopka ne nanašata na isti zahtevek. Zato, drugič, zgolj zaradi celovitosti opozarjam, da je le nacionalno sodišče, ki mu je bil predložen spor in ki mora prevzeti odgovornost za poznejšo sodno odločitev, pristojno, da glede na posebne okoliščine zadeve presodi tako potrebo po vprašanjih kot njihovo upoštevnost v postopku iz člena 267 PDEU, v okviru katerega jih predloži Sodišču.(9) Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, ki jih nacionalno sodišče v tem okviru predloži Sodišču, velja domneva upoštevnosti in da lahko Sodišče odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga predloži nacionalno sodišče, zavrne le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore.(10)
34. Navajam, da predložitveno sodišče prosi za pojasnilo glede pojma „sodna odločba“ v smislu Uredbe št. 1215/2012, da bi ugotovilo, ali je mogoče odločbo španskih sodišč opredeliti kot tako in ali jo je torej treba v Nemčiji priznati. Poudarja, da bi bilo treba v takem primeru sodbo, ki jo je Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu) izdalo v fazi pritožbe postopka v glavni stvari, razveljaviti in sodbo Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) potrditi.
35. V teh okoliščinah je zahtevana razlaga prava Unije očitno upoštevna za rešitev spora, ki poteka v postopku v glavni stvari.
36. Tretjič, v zvezi s predlogom družbe Kanadevia, naj se predloži dodatno vprašanje za razjasnitev pojma istega zahtevka v smislu člena 29(1) Uredbe št. 1215/2012 v okviru obeh zadevnih postopkov, iz zgoraj navedenih splošnih preudarkov izhaja, da mora v okviru postopka, ki ga ureja člen 267 PDEU, predložitveno sodišče opredeliti predmet vprašanj, ki jih mora preučiti Sodišče. Zato Sodišče ni pristojno za spreminjanje tega predmeta.(11) Sodišče lahko seveda postavljena vprašanja preoblikuje, da bi zagotovilo koristen odgovor. Vendar iz zgoraj navedenih razlogov ne vidim potrebe po takem pristopu.
37. Glede na navedeno menim, da je treba ugovor družbe Kanadevia v zvezi z dopustnostjo postavljenih vprašanj zavrniti.
B. S kršitvijo dogovora o pristojnosti sodišča ni mogoče upravičiti zavrnitve priznanja odločbe
38. Člena 36 in 39 Uredbe št. 1215/2012(12) določata načelo, da je treba „sodne odločbe“ v civilnih in gospodarskih zadevah, ki jih izdajo sodišča držav članic, priznati in šteti za izvršljive v vseh drugih državah članicah. Ta obveznost vzajemnega priznavanja pa temelji na medsebojnem zaupanju, ki ga morajo imeti države članice v pravosodni sistem drugih držav članic.(13) Ta obveznost dejansko omogoča uresničevanje enega od glavnih ciljev Uredbe št. 1215/2012, in sicer prostega pretoka sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki jih je treba priznati in izvršiti v državi članici, v kateri se zahteva tako priznanje in izvršitev (v zaprošeni državi članici), ne da bi bilo treba uporabiti poseben postopek, kot če bi bile te sodne odločbe izdane v zaprošeni državi članici.(14)
39. Isto načelo vzajemnega zaupanja se konkretizira tudi v prepovedi, da bi sodišče zaprošene države članice opravljalo nadzor ne le nad vsebino sodne odločbe, izdane v drugi državi članici,(15) temveč zlasti tudi nad pristojnostjo sodišča države izvora.(16)
40. Kar zadeva vprašanje pristojnosti, sistematika Uredbe št. 1215/2012 temelji na predpostavki, da sodišče zaprošene države nikakor ni primernejše od sodišča države izvora za odločanje o pristojnosti zadnjenavedenega. Ta premisa pa odraža povezavo med skupnimi pravili o priznavanju in skupnimi pravili o pristojnosti, s katerimi se neposredno določa, katero sodišče je pristojno za obravnavanje posameznega zahtevka in odločanje o njem. Pri uporabi teh pravil sodišča držav članic delujejo enakopravno. To pojasnjuje visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, ki ga morajo imeti sodišča,(17) in, natančneje, razlog, zakaj sodišče države članice načeloma ne more opravljati nadzora nad pristojnostjo sodišča izvora.(18)
41. Za to pravilo velja več izjem, ki so izčrpno določene v nekoliko širšem (vendar prav tako izčrpnem) seznamu razlogov, na podlagi katerih je mogoče izjemoma zavrniti priznanje sodne odločbe, kot je določeno v členu 45(1) Uredbe št. 1215/2012.
42. Vendar je Sodišče s sklicevanjem na izčrpnost teh razlogov v sodbi Gjensidige zlasti – in kot je bilo že navedeno – razsodilo, da se nobeden od teh razlogov ne nanaša na položaj, v katerem se je sodišče izvora izreklo za pristojno, pri čemer je kršilo dogovor o pristojnosti sodišča, s katerim je bila pristojnost podeljena sodiščem druge države članice. To pomeni, da priznanja sodne odločbe na tej podlagi ni mogoče zavrniti.(19)
43. Sodišče je to ugotovilo tako, da je menilo, da tak položaj ne more spadati v razlog za zavrnitev priznanja iz člena 45(1)(e), ki se nanaša na kršitev nekaterih pravil o pristojnosti iz navedene uredbe s strani sodišča države izvora.(20)
44. V zvezi s tem opozarjam, da se v skladu s členom 45(e)(i) Uredbe št. 1215/2012 priznanje lahko zavrne, če je sodišče z izdajo sodne odločbe, katere priznanje se zahteva, kršilo pravila o pristojnosti, katerih namen je varstvo toženih strank, ki se štejejo za šibkejšo stranko, in sicer potrošnikov, zaposlenih ter oseb, na katere se lahko nanašajo zavarovalne pogodbe (zavarovalec, zavarovanec, upravičenec ali oškodovanec).(21)
45. Poleg tega se lahko v skladu s členom 45(1)(e)(ii) Uredbe (EU) št. 1215/2012 priznanje zavrne tudi v primeru kršitve nekaterih pravil o pristojnosti, ki določajo izključno pristojnost. Ti primeri izključne pristojnosti se nanašajo na različne položaje,(22) vendar se ne nanašajo na izključno pristojnost, ki izhaja posebej iz dogovora o pristojnosti sodišča.(23) Pojasnil sem že, da pravil o izključni pristojnosti iz člena 45(1)(e)(ii) Uredbe št. 1215/2012 ni mogoče zaobiti z dogovorom (kot izhaja iz člena 25(4) Uredbe št. 1215/2012) in da je bil razlog za obstoj teh pravil utemeljen s posebno povezavo med področji, s katerimi so povezana, in zadevno državo članico.(24)
46. Čeprav je torej v določbah člena 45(1)(e)(i) in (ii) Uredbe št. 1215/2012 opredeljenih več omejenih položajev, v katerih je izjemoma mogoče zavrniti priznanje sodne odločbe, ker je ta v nasprotju z nekaterimi pravili o pristojnosti, te izjeme ne morejo vplivati na glavno pravilo, v skladu s katerim kršitev pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 ne more privesti do zavrnitve priznanja, saj tudi v tem primeru načeloma ni mogoče izvajati nadzora nad pristojnostjo sodišča države izvora.
47. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da se je zakonodajalec Unije ob sprejetju Uredbe št. 1215/2012 odločil povečati učinkovitost dogovorov o pristojnosti sodišč s posebnim pravilom o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012.(25)
48. Na tem mestu želim spomniti, da je namen pravil o litispendenci iz člena 29 Uredbe št. 1215/2012 obravnavati (neželeni) položaj, v katerem je spor, ki vključuje iste stranke in isti zahtevek, vzporedno predložen dvema različnima sodiščema. Ta pravila ta položaj urejajo tako, da se opirajo na preprosto časovno zaporedje začetih pravd in dajejo prednost sodišču, ki je prvo začelo postopek. Natančneje, če tak spor že teče pred sodišči države članice A, sodišče, ki je drugo začelo postopek v državi članici B, prekine postopek, dokler ni ugotovljena pristojnost prvega sodišča. Ko je ta pristojnost ugotovljena, se mora drugo sodišče izreči za nepristojno.
49. Ta splošna pravila so obstajala že v okviru Uredbe št. 44/2001 in njene pravne predhodnice, in sicer Bruseljske konvencije iz leta 1968.(26) Zakonodajalec Unije je ob sprejetju Uredbe št. 1215/2012 ta pravila ohranil, vendar je dodal posebno pravilo o litispendenci za položaj, ki vključuje dogovor o pristojnosti sodišča.
50. V skladu s tem posebnim pravilom mora imeti izbrano sodišče določene države članice, če mu dogovor med strankama podeljuje izključno pristojnost za odločanje o njunem sporu, prednost pri ugotavljanju, ali je pristojno za obravnavanje tožbenega zahtevka in odločanje o njem, tudi če ni prvo začelo postopka (obratna prednost). To izhaja iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katerim, kadar tako izbrano sodišče začne postopek, „sodišča druge države članice ne glede na člen 26 prekinejo postopek, dokler sodišče, ki je začelo postopek na podlagi dogovora, ne izjavi, da ni pristojno na podlagi dogovora“. Poleg tega člen 31(3) Uredbe št. 1215/2012 določa, da če je izbrano sodišče ugotovilo svojo pristojnost v skladu z dogovorom, se vsa druga sodišča „izrečejo za nepristojna“.
51. Opozarjam, da je bilo to posebno pravilo uvedeno „za izboljšanje učinkovitosti dogovorov o izključni pristojnosti sodišča in v izogib zlorabi procesnih pravil“.(27) Ti izrazi se nanašajo na položaj, ki se pogosto opisuje kot „torpedne tožbe“, pri katerem stranka, ki ima interes, da ne začne postopka pred izbranim sodiščem, ob nastanku spora hitro vloži tožbo (pogosto tožbo za ugotovitev neobstoja odgovornosti) pri neizbranem sodišču, zlasti kadar je znano, da so postopki pred navedenim sodiščem počasni.
52. V skladu s splošnim pravilom o litispendenci tak pristop izbranemu sodišču (ki je drugo začelo postopek) preprečuje ukrepanje, saj mora prekiniti postopek do odločitve sodišča, pri katerem je bil postopek začet prvi, in kadar drugonavedeno sodišče ugotovi svojo pristojnost (na podlagi drugega pravila o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012), se mora prvonavedeno sodišče izreči za nepristojno, ne glede na dogovor o pristojnosti sodišča. Stroga uporaba teh pravil bi tako lahko dogovorom o pristojnosti sodišča odvzela njihov učinek.(28) Kot je bilo že navedeno, je namen posebnega pravila o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012 odpraviti to kolizijo.
53. Vendar, kot je Sodišče poudarilo v sodbi Gjensidige ter v tem postopku družba Babcock, španska vlada in Komisija, zakonodajalec Unije ob uvedbi tega posebnega pravila ni spremenil razlogov za zavrnitev priznanja sodne odločbe iz člena 45(1) Uredbe št. 1215/2012.(29) To odraža odločitev zakonodajalca Unije, da (takrat novega) varstva dogovorov o pristojnosti sodišča ne razširi v fazo priznavanja, temveč da v navedeni fazi da prednost načelu vzajemnega priznavanja, kot poudarja Komisija.(30)
54. Nemška vlada pa je izrazila stališče, da dejstvo, da kršitev člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012 ni eden od razlogov za zavrnitev priznanja, navedenih v členu 45(1) Uredbe št. 1215/2012, ni posledica namerne opustitve zakonodajalca Unije, temveč da gre za pravno vrzel. Po mnenju nemške vlade je ta vrzel posledica dejstva, da je zakonodajalec Unije ob uvedbi novega pravila o litispendenci izhajal iz premise, da se bo to pravilo spoštovalo. Nemška vlada zato meni, da ta neobstoj ni odločilen za vprašanje, ali je mogoče v okoliščinah obravnavane zadeve priznanje zavrniti.
55. To stališče me ne prepriča. Prvič, Sodišče je v sodbi Gjensidige jasno zavrnilo predlog nemške vlade, iz česar izhaja, da je prav navedena opustitev odločilna. Drugič, menim, da je ta premisa, v skladu s katero naj bi bilo pravilo spoštovano, zagotovo obstajala, kadar je zakonodajalec uvedel pravila o pristojnosti, ki so v nasprotju s pravilom iz obravnavane zadeve v upoštevnih določbah člena 45(1) Uredbe št. 1215/2012 odražena kot razlogi za zavrnitev priznanja. Primerjava pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 na eni strani in seznama razlogov za zavrnitev na drugi kaže bolj na to, da zakonodajalec ni spregledal dejstva, da lahko v praksi pride do napak, temveč je kot take, ki lahko privedejo do zavrnitve priznanja, izrecno določil le nekatere izmed njih.
56. Pravzaprav se zdi, da razen stališča nemške vlade zgoraj navedeno ni sporno. Vendar predložitveno sodišče navaja drugo razsežnost sistema priznavanja, urejenega z Uredbo št. 1215/2012, ki jo bom obravnaval v nadaljevanju.
C. Ali vmesna odločba, s katero se sodišče države članice izreče za pristojno, pri čemer krši dogovor o pristojnosti sodišča, pomeni „sodno odločbo“?
57. Z uporabo pravil o priznavanju in izvrševanju „sodnih odločb“ iz Uredbe št. 1215/2012, opisanih v prejšnjem oddelku, se predpostavlja, da je zadevno sodno odločbo mogoče opredeliti kot tako. Vprašanji predložitvenega sodišča se dejansko nanašata prav na ta temeljni pogoj.
58. Če bi bilo namreč ugotovljeno, da odločba španskih sodišč, s katero so ta ugotovila, da so mednarodno pristojna, vendar – v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Gjensidige – z njo še niso določene pravice in obveznosti strank, ne pomeni „sodne odločbe“ v smislu Uredbe št. 1215/2012, sodiščem, ki so druga začela postopek (v obravnavani zadevi nemškim sodiščem), te sodne odločbe ne bi bilo treba priznati. Z drugimi besedami, kot razumem to trditev, sodiščem, ki so druga začela postopek, ne bi bilo treba šteti, da jih zavezuje odločitev o pristojnosti, ki so jo sprejela sodišča, ki so prva začela postopek (v obravnavani zadevi španska sodišča), zaradi česar se prvonavedenim sodiščem ne bi bilo treba izreči za nepristojne in bi lahko na podlagi zadevnega dogovora o pristojnosti sodišča nadaljevala obravnavanje zahtevka družbe Kanadevia in odločanje o njem.
59. Navajam, da je mogoče stranke in druge zainteresirane osebe v tem postopku glede na njihov predlagani odgovor na pravkar povzeto vprašanje razdeliti v dve skupini. Družba Babcock, španska in češka vlada ter Komisija na eni strani menijo, da je odločba, kakršna je zadevna vmesna odločba, „sodna odločba“ v smislu člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012 (in jo je zato treba v skladu s pravili, opisanimi v prejšnjem oddelku, priznati v vsej Evropski uniji). Družba Kanadevia in ciprska vlada pa na drugi strani zagovarjata nasprotno stališče, ki mu je, kot se zdi, naklonjeno tudi predložitveno sodišče.
60. V bistvu se strinjam s prvim od teh dveh stališč.
61. Da bi pojasnil razloge, ki me pripeljejo do tega sklepa, bom podal nekaj uvodnih ugotovitev o pojmu „sodna odločba“ (1), nato pa se bom lotil razlage tega avtonomnega pojma prava Unije, pri čemer bom preučil upoštevna besedilo in kontekst (2) ter upoštevne cilje (3).
1. Uvodne ugotovitve v zvezi s pojmom sodne odločbe
62. Navajam, da se predložitveno sodišče sprašuje glede izraza „sodna odločba“, ki se pojavlja v členu 36(1) Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katerim se „sodna odločba, izdana v državi članici, [...] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“.
63. Ta izraz je v členu 2(a) Uredbe št. 1215/2012 opredeljen kot „vsak[a] odločb[a], ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi z odločbo o določitvi stroškov, ki jo izda sodni uradnik“. V tej določbi je navedeno tudi, da „za namene poglavja III [o priznanju in izvršitvi] ‚sodna odločba‘ vsebuje začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ki je na podlagi te uredbe pristojno za odločanje o glavni stvari“. Edina omejitev, ki jo v zvezi s tem določa člen 2(a) Uredbe št. 1215/2012, je pojasnilo v zadnjem stavku, da izraz „sodna odločba“ „ne zajema začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih odredi sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, razen če je bila sodna odločba, ki vsebuje ukrep, tožencu vročena pred izvršitvijo“.
64. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča, ki se je začela s sodbami v zvezi z Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, izhaja, da je treba ta pojem prava Unije razlagati široko.(31) V istem smislu je Sodišče razsodilo, da „pomeni vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, brez razlikovanja glede na vsebino zadevne sodne odločbe, če je ta sodna odločba bila ali bi lahko bila v državi članici izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave“.(32)
65. Natančneje, Sodišče je v sodbi Mærsk pojem sodne odločbe uporabilo za začasne odredbe in zaščitne ukrepe (kot je odločba o začasni določitvi zneska, na katerega bi bila omejena odgovornost lastnika plovila).(33) Sodišče je v sodbi Gothaer dalje razsodilo, da ta pojem zajema sodno odločbo, s katero se je sodišče države članice izreklo za nepristojno na podlagi dogovora o krajevni pristojnosti (s katerim je bila v navedeni zadevi določena izključna pristojnost islandskih sodišč).(34)
66. Po teh splošnih pojasnilih se bom zdaj lotil podrobnejše preučitve vprašanja, ali pojem „sodna odločba“ zajema vmesno odločbo, s katero se sodišče države članice izreče za pristojno, vendar z njo še ne odloči o pravicah in obveznostih strank (pri čemer krši dogovor o pristojnosti sodišča).
2. Jezikovna in sistematična razlaga
67. Najprej, kar zadeva opredelitev pojma „sodna odločba“ iz člena 2(a) Uredbe št. 1215/2012, iz njegovega široko oblikovanega besedila ne izhaja nič, kar bi omogočalo izključitev vmesne odločbe, kakršna je zadevna odločba, s področja uporabe tega pojma, kar priznava tudi predložitveno sodišče. Prav tako se ne zdi sporno, da je ta sodna odločba „bila ali bi lahko bila v državi članici izvora v različnih postopkih predmet kontradiktorne obravnave“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 64 zgoraj.
68. Zgoraj navedeni sodbi Mærsk in Gothaer se zdita za obravnavano zadevo posebej upoštevni, saj potrjujeta široko razlago, ki jo nakazuje opredelitev pojma „sodna odločba“, in se je zato družba Babcock nanju oprla v podporo trditvi, da procesne odločbe (s katerimi se o vsebini tožbe ne odloči) niso izključene iz pojma „sodna odločba“.
69. Vsekakor se strinjam s predložitvenim sodiščem, da se nobena od teh sodb neposredno ne nanaša na odločbo, kakršna je zadevna vmesna odločba. Na eni strani so z začasnim ukrepom (kakršen je bil obravnavan v sodbi Maersk), v nasprotju z odločbo, obravnavano v tej zadevi, določene pravice in obveznosti strank (čeprav le začasno). Na drugi strani pa se z odločbo, s katero se sodišče izreče za nepristojno v korist drugega sodišča (tretje države) na podlagi dogovora o pristojnosti sodišča (ki je bil obravnavan v sodbi Gothaer), postopek konča v nasprotju z zadevno vmesno odločbo (s katero je potrjena pristojnost sodišča za odločanje o zahtevku).
70. Vendar dejstvo, da se odločba iz postopka v glavni stvari na en ali drugi način razlikuje od odločb, ki so bile preučevane v sodbah Maersk in Gothaer, še ne pomeni samodejno, da ta ne more spadati v opredelitev pojma „sodna odločba“. Ravno obratno, glede na široko besedilo te opredelitve dejansko ne razumem, kako bi bilo mogoče šteti, da odločba, s katero se „zgolj“ ugotovi pristojnost (morda v nasprotju z dogovorom o pristojnosti sodišča), v nasprotju z odločbo, s katero se določijo tudi pravice in obveznosti strank, ni zajeta v ta pojem. Na to ugotovitev ne vpliva stališče, ki ga navajata predložitveno sodišče in nemška vlada, da je tako izključitev mogoče utemeljiti z dejstvom, da so učinki zadevne vmesne odločbe omejeni zgolj na (tekoči) postopek.
71. Seveda ni težko razumeti, v čem se odločba, ki se nanaša izključno na pristojnost, razlikuje od odločbe, s katero se določijo pravice in obveznosti strank (ali od odločbe, s katero se sodišče opredeli glede pristojnosti in glede vsebine zadeve). Prav tako lahko brez težav priznam, da v nacionalnih pravnih redih obstajajo številne posebne kategorije sodnih odločb, iz katerih lahko na podlagi nacionalnega prava izhajajo različne pravne posledice.
72. Vendar je Sodišče večkrat razsodilo, da je treba pojme, uporabljene v Uredbi št. 1215/2012, razlagati avtonomno, kar velja tudi za zadevni pojem, kot sem že navedel.
73. Res je, da bo stranka običajno zahtevala priznanje sodne odločbe, da bi uveljavila materialno pravico, ki ji je bila priznana oziroma za katero je bilo ugotovljeno, da obstaja, in podobno. Vendar iz opredelitve pojma „sodna odločba“ nič ne kaže na to, da je zakonodajalec Unije želel kategorijo sodnih odločb, ki jih je mogoče priznati, omejiti na tiste, ki imajo določeno vsebino (kot so odločbe, s katerimi se določijo pravice in obveznosti, ne pa zgolj odločbe, ki se nanašajo na pristojnost). Nasprotno, kot je bilo že navedeno v točki 64 zgoraj, je Sodišče izključilo možnost, da bi bila opredelitev sodne odločbe kot „sodne odločbe“ odvisna prav od njene vsebine. V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v sodbi Gothaer v ta pojem vključilo odločitev o nepristojnosti, ne glede na podobne pomisleke, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v navedeni zadevi, pri čemer je poudarilo posebnosti nacionalne pravne opredelitve odločb o nepristojnosti.(35)
74. Če se zdaj osredotočim na kontekst, v katerem se uporablja pojem „sodna odločba“, menim, da je vključitev odločb, kakršna je zadevna vmesna odločba, v pojem „sodna odločba“ upoštevna zlasti v položajih litispendence.
75. Poudariti je treba, da v skladu s splošnimi pravili o litispendenci iz člena 29(1) in (3) Uredbe št. 1215/2012, kadar sodišče, ki je prvo začelo postopek, ugotovi svojo pristojnost, nastane obveznost, da se vsa druga sodišča, ki odločajo o istem zahtevku med istimi strankami, izrečejo za nepristojna. Ta obveznost se mutatis mutandis uporablja za neizbrano sodišče na podlagi pravila o obratnem časovnem zaporedju iz posebnega pravila o litispendenci, navedenega v členu 31(2) in (3) Uredbe št. 1215/2012, če sodišče, izbrano v dogovoru o pristojnosti sodišča, ugotovi svojo pristojnost.
76. V zvezi s tem ni jasno, kako bi bilo mogoče zagotoviti pravilno delovanje teh obveznosti (da se sodišče izreče za nepristojno), če bi se ugotovilo, da sodna odločba, ki vsebuje „zgolj“ ugotovitev o pristojnosti, ne spada v pojem „sodna odločba“, ki jo je mogoče (in jo je treba) priznati.
77. Če bi se namreč štelo, da „samostojnih“ ugotovitev o pristojnosti ni mogoče šteti za „sodne odločbe“, ki jih je treba priznati, se sodišče, ki nima prednosti pri odločanju o tem, ali je pristojno na podlagi upoštevnega pravila o litispendenci, ne bi bilo dolžno izreči za nepristojno, kadar je (z vmesno odločbo) ugotovljena pristojnost sodišča, ki ima „prednost“. To pa bi lahko pravilom o litispendenci iz Uredbe št. 1215/2012 odvzelo polni učinek (ne glede na to, ali gre za položaj, za katerega se uporablja splošno ali posebno pravilo o litispendenci).
78. Ob tem bi bilo sicer mogoče trditi, da uporaba pravila o litispendenci ni odvisna od tega, ali se na podlagi člena 36(1) Uredbe št. 1215/2012 uporabi pojem priznanja. Mogoče bi bilo namreč trditi, da sodna odločba, ki vsebuje le ugotovitev pristojnosti, nima nikakršne „izvršljive“ vsebine (v smislu materialnih pravic in s tem povezanih obveznosti), za katero naj bi bila pravila o priznavanju in izvrševanju v prvi vrsti zasnovana.(36) Tako bi bilo mogoče dalje trditi, da obveznost, da se sodišče zlasti izreče za nepristojno, ker je bila ugotovljena pristojnost sodišča, ki „ima prednost“, izhaja iz posebnih obveznosti, določenih v členih 29(3) in 31(3) Uredbe št. 1215/2012. Če bi sledili temu razlogovanju, bi bilo mogoče ugotoviti, da za nastanek te obveznosti ni potrebno, da obstaja „sodna odločba“ v smislu člena 2(a) te uredbe.
79. Vendar iz sodbe Gothaer izhaja, da odločbe, ki vsebujejo le ugotovitev o pristojnosti, pomenijo „sodne odločbe“, ki jih je mogoče priznati. Sprejetje nasprotnega stališča v obravnavani zadevi bi bilo torej nezdružljivo s sodno prakso Sodišča, razen če bi to sodišče želelo spremeniti to ugotovitev.(37) Ne razumem namreč, kako bi se položaj, ki nastane zaradi odločbe, s katero se sodišče izreče za nepristojno (obravnavan v sodbi Gothaer), razlikoval od položaja, ki izhaja iz odločbe, s katero se sodišče izreče za pristojno (ki je predmet obravnavane zadeve), če sta oba položaja obravnavana s posebnega vidika vsebine zadevnih odločb.
80. V zvezi s tem menim, da se z vključitvijo odločbe, kot je vmesna odločba v obravnavani zadevi, v pojem „sodna odločba“, ki jo je mogoče priznati, izogne tveganju, da obveznost, da se sodišče izreče za nepristojno na podlagi pravil o litispendenci, ne bi bila spoštovana z utemeljitvijo, da odločba, s katero se sodišče zgolj izreče za pristojno za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem, nima nikakršne izvršljive vsebine in zato ne more biti predmet vzajemnega priznavanja.
81. Stališče, da vmesna odločba, s katero se zgolj potrdi pristojnost sodišča za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem, spada v pojem „sodna odločba“ v smislu členov 2(a) in 36(1) Uredbe št. 1215/2012, pa je treba preizkusiti še glede na upoštevne cilje, ki se s to uredbo uresničujejo.
3. Upoštevanje upoštevnih ciljev
82. Povsem jasno je, da je ugotovitev, da je vmesna odločba, kakršna je obravnavana, „sodna odločba“ v smislu členov 2(a) in 36(1) Uredbe št. 1215/2012, v skladu z načelom vzajemnega zaupanja in ciljem zagotavljanja prostega pretoka sodnih odločb. Vendar je treba še preveriti, ali je treba to stališče spremeniti glede na poseben cilj varstva polnega učinka dogovorov o pristojnosti sodišča, ki mu, kot je bilo pojasnjeno, Uredba št. 1215/2012 sledi s pravilom o litispendenci iz člena 31(2) te uredbe (kot je priznano v uvodni izjavi 22 te uredbe).
83. Predložitveno sodišče meni, da bi bil tem dogovorom odvzet polni učinek, če bi bilo ugotovljeno, da zadevna vmesna odločba pomeni „sodno odločbo“, ki jo je treba priznati. Poleg tega bi priznanje te vmesne odločbe kljub dejstvu, da so španska sodišča, ko je bila sprejeta, kršila člen 31(2) Uredbe št. 1215/2012, v bistvu pripeljalo do izida, ki bi nastal pred sprejetjem posebnega pravila o litispendenci in ki se mu s tem pravilom želi ravno izogniti (točke od 49 do 51 zgoraj), kot je v bistvu trdila družba Kanadavia.
84. Kot je bilo že navedeno v uvodnem delu teh sklepnih predlogov, predložitveno sodišče meni, da v nasprotju s položajem, v katerem je bila izdana sodba Gjensidige, o utemeljenosti tožbe še ni bilo odločeno in da zato ni prepozno, da se zadeva usmeri na pravilno pot glede pristojnosti, saj imajo sodišča, ki so prva začela postopek (v obravnavani zadevi španska sodišča), še vedno možnost spoštovati pravilo, ki izhaja iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012, tako da postopek prekinejo v korist izbranega sodišča. Predložitveno sodišče meni, da to velja ne glede na morebitne učinke pravnomočnosti, ki jih ima lahko v skladu s španskim pravom odločitev o pristojnosti, ki so jo sprejela španska sodišča, saj bi moralo imeti načelo primarnosti prava Unije prednost.
85. Podobno nemška in ciprska vlada menita, da je treba izraz „sodna odločba“ razlagati ozko (kot izjemno odstopanje od pristopa, ki ga je Sodišče dosledno uporabljalo v svoji sodni praksi v zvezi s tem pojmom). Nemška vlada priznava, da bi ta ozka razlaga omejevala obveznost medsebojnega priznavanja in vplivala na načelo vzajemnega zaupanja. Vendar meni, da je ta vpliv minimalen zaradi prej omenjenega dejstva, da so učinki zadevne vmesne odločbe omejeni zgolj na (tekoči) postopek. Po mnenju te vlade bi bil namreč vpliv na načelo vzajemnega zaupanja veliko večji, če bi bila odločba, sprejeta v nasprotju s členom 31(2) Uredbe št. 2015/2015, priznana.
86. Čeprav priznavam, da je varstvo polnega učinka dogovora o pristojnosti sodišča legitimen pomislek, menim, da varstvo, ki je tem dogovorom zagotovljeno s posebnim pravilom o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012, ne upravičuje izključitve odločb, ki vsebujejo zgolj ugotovitev o pristojnosti sodišča, iz pojma „sodna odločba“ v smislu Uredbe št. 1215/2012.
87. Prvič, opozarjam, da ta uredba temelji na premisi, da so sodišča držav članic v bistvu enakovredna, kar zadeva uporabo pravil o pristojnosti. Ta premisa temelji na načelu vzajemnega zaupanja, na katerem temelji Uredba št. 1215/2012 in ki je posebej konkretizirano v izčrpnem seznamu razlogov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti priznanje (kršitev dogovora o pristojnosti sodišča ali pravil o litispendenci niso vključeni v ta seznam). Sistematika te uredbe s tem, da določa le omejeno število razlogov za zavrnitev priznanja, tako zahteva, da mora tožena stranka, kadar želi izpodbijati pristojnost sodišča države izvora, to storiti z uporabo sistema pravnih sredstev te države članice. (38)
88. Vendar bi ugotovitev, da odločba, s katero se zgolj ugotovi pristojnost (pri čemer se krši dogovor o pristojnosti), ne pomeni „sodne odločbe“ v smislu Uredbe št. 1215/2012, dejansko pomenila uvedbo nove kategorije sodnih odločitev, za katere ne velja obveznost vzajemnega priznavanja, s čimer bi se dejansko uvedla izjema od tega načela, ki ni predvidena, kar bi bilo v nasprotju s sistematiko Uredbe št. 1215/2012.(39)
89. Drugič, nasprotno stališče bi dejansko pomenilo, da bi sodišče, ki na podlagi dogovora o pristojnosti sodišča, ki ni bil spoštovan, zatrjuje izključno pristojnost, lahko obravnavalo zahtevek in odločilo o njem, s čimer bi bila ohranjena vzporedna postopka in s tem ustvarjeno tveganje nasprotujočih si sodnih odločb. Ravno temu pa se je zakonodajalec Unije želel izogniti s posebnim pravilom o litispendenci iz člena 31(2) in (3) Uredbe št. 1205/2015 (ter s splošnim pravilom o litispendenci iz člena 29(1) in (3) te uredbe).(40) V zvezi s tem menim, da če usklajevanja vzporednih postopkov ni mogoče zagotoviti s posebnim pravilom o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012, ker to pravilo ni bilo spoštovano, bi bilo vztrajanje pri tem, da je treba spoštovati dogovor o pristojnosti sodišča (in da morajo imeti izbrana sodišča torej možnost, da odločajo o zahtevku), neposredno v nasprotju s ciljem preprečevanja vzporednih postopkov in nasprotujočih si odločb. Zato menim, da je rešitev, ki najbolje prispeva k uresničevanju tega cilja (in s tem tudi k uresničevanju cilja učinkovitega izvajanja sodne oblasti), v pravilu iz člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012.(41)
90. Taka rešitev bi pomenila, da če sodišče, ki ni tisto, ki je bilo izbrano z dogovorom o izključni pristojnosti sodišča, odloči prvo (s sprejetjem vmesne odločbe, s katero se izreče za pristojno, pri čemer krši dogovor o pristojnosti sodišča in pravila o litispendenci iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012), bi se moralo sodišče, ki je bilo izbrano s tem dogovorom, izreči za nepristojno na podlagi splošnega pravila o litispendenci iz člena 29(3) te uredbe. Menim namreč, da kadar postane jasno, da se obstoju vzporednih postopkov ni mogoče izogniti z mehanizmom iz člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012 in sodišče, ki ni bilo izbrano z dogovorom o pristojnosti, odloči prvo (tako da se izreče za pristojno), se za ta vzporedna postopka začne uporabljati splošno pravilo o litispendenci iz člena 29 Uredbe št. 1215/2012.
91. V zvezi z zadnjenavedenim in v odgovor na poseben pomislek, ki sta ga izpostavila tako predložitveno sodišče kot družba Kanadevia, menim, da taka ugotovitev ne bi privedla do negativnega spora o pristojnosti (pri katerem bi uporaba pravil o pristojnosti privedla do tega, da nobeno sodišče ne bi bilo pristojno za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem). Natančneje, predložitveno sodišče meni, da bi do takega položaja lahko prišlo, če bi se nemška sodišča izrekla za nepristojna kljub dogovoru o pristojnosti sodišča in če bi španska sodišča spremenila svojo odločitev, ki je po mnenju predložitvenega sodišča v nasprotju s členom 31(2) Uredbe št. 1215/2012 (zaradi česar bi bila, če pravilno razumem trditev, taka sprememba odločitve še toliko bolj verjetna).
92. Ta pomislek je dejansko pomemben. Za pojasnilo, pravila o litispendenci iz Uredbe št. 1215/2012 so namenjena predvsem preprečevanju pozitivnih sporov o pristojnosti (in posledične težave morebitnih nasprotujočih si sodnih odločb). Vendar je jasno, da je treba to uredbo seveda razlagati tako, da se zagotovi spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljene s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
93. V zvezi s tem iz predložitvene odločbe ni povsem jasno, ali je odločba španskih sodišč v skladu s španskim pravom pravnomočna ali ne. Vendar je španska vlada na obravnavi pojasnila, da je pravnomočna (kar pomeni, da pristojnosti španskih sodišč ni več mogoče izpodbijati).
94. Na eni strani bi bilo mogoče ta vidik prima facie zavrniti kot neupošteven, ker – kot so zatrdile družba Babcock, češka vlada in Komisija – priznanje sodne odločbe ni odvisno od tega, ali je ta pravnomočna. Člen 38(a) Uredbe št. 1215/2012 namreč določa, da „sodišče ali drug organ, pred katerim se uveljavlja sodna odločba, izdana v drugi državi članici, lahko v celoti ali delno začasno prekine postopek, če: (a) se sodna odločba izpodbija v državi članici izvora.“(42) Iz tega po razlogovanju a contrario izhaja, da je priznanje sodne odločbe mogoče tudi, kadar ta v skladu s pravom države izvora navedene sodne odločbe nima učinka pravnomočnosti.
95. Vendar na drugi strani opozarjam, da na podlagi obeh pravil o litispendenci iz Uredbe št. 1215/2012 obveznost sodišča, da se izreče za nepristojno v korist drugega sodišča, nastane, kadar sodišče, ki ima „prednost“, ugotovi svojo pristojnost. Iz besedila upoštevnih pravil ni razvidno, kako je treba ta trenutek določiti. Vendar je Sodišče v bistvu pojasnilo, da sodišče, ki ima „prednost“, ugotovi svojo pristojnost, kadar se „ni po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in [kadar] nobena od strank ni pred zavzetjem ali do zavzetja stališča, ki se v skladu z njegovim nacionalnim procesnim pravom šteje za prvo obrambno navedbo, podala ugovora nepristojnosti“ (ker od tega trenutka stranka načeloma ne more več izpodbijati pristojnosti v okviru postopka kot takega).(43) Sodišče je razsodilo, da taka rešitev ne privede do tveganja negativnih sporov o pristojnosti, saj pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek (na podlagi splošnega pravila o litispendenci), v bistvu ni več mogoče izpodbijati.(44)
96. Zdi se mi, da je treba pri uporabi pravil o litispendenci šteti, da se trenutek, ko je pristojnost ugotovljena, šteje za trenutek, ko je ni več mogoče izpodbijati, kar pomeni, da lahko obveznost, da se sodišče izreče za nepristojno na podlagi člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012 (ali člena 31(3) te uredbe) nastane v različnih fazah postopka, odvisno od tega, ali lahko tožena stranka še vedno izpodbija pristojnost. Omejitev izpodbijanja pristojnosti (zaradi pravnomočnosti) lahko nastopi po izdaji sodne odločbe na prvi stopnji ali celo pozneje, v pritožbenem postopku (odvisno od tega, ali je tožena stranka izpodbijala pristojnost na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, ob upoštevanju upoštevnih procesnih pravil).(45) Zato menim, da se cilja preprečevanja nevarnosti nasprotujočih si sodnih odločb in zagotavljanja učinkovitega izvajanja sodne oblasti (ki sta prav tako neločljivo povezana s pravilom o litispendenci) najbolje uresničujeta, kadar se pristojnost ugotovi glede na ta trenutek, in ne zgolj glede na izdajo sodne odločbe na prvi stopnji (tudi ob upoštevanju, da lahko ta trenutek nastopi še pred izdajo kakršne koli sodne odločbe). Na ta način se bo sodišče, ki „nima prednosti“, za nepristojno izreklo šele, ko bo razumno šteti, da bo sodišče, ki „ima prednost“, obravnavalo vsebino zadeve. Poleg tega so negativne posledice podaljšanja položaja vzporednih postopkov do morebitne vložitve pritožbe vsekakor minimalne, saj bo postopek pred sodiščem, ki „nima prednosti“, običajno prekinjen.
97. Ta rezultat se razlikuje od pravila iz člena 38(a) Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katerim dejstvo, da se sodna odločba izpodbija v eni državi članici, ne preprečuje njenega priznanja v drugi državi članici („lahko [...] prekine postopek, če [...] se sodna odločba izpodbija“ (moj poudarek)).
98. Zato menim, da medtem ko lahko obveznost priznanja sodne odločbe, v kateri je navedena zgolj odločitev o pristojnosti, nastane ne glede na to, ali je ta odločba pravnomočna ali ne (kot izhaja iz člena 38(a) Uredbe št. 1215/2012), je za praktično rešitev položaja litispendence – kakršen je v postopku pred predložitvenim sodiščem – pomembneje, da obveznost sodišča, izbranega z dogovorom o pristojnosti sodišča, ki ni bil upoštevan, da se na podlagi člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012 izreče za nepristojno, nastane šele, kadar je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, ugotovljena na zgoraj opisani način (kadar te pristojnosti ni več mogoče izpodbijati).
99. Nazadnje, ugotavljam, da tudi predložitveno sodišče meni (po mojem razumevanju kot alternativo pomislekom glede nevarnosti negativnih sporov o pristojnosti), da če bi odločba španskih sodišč postala pravnomočna (kar pomeni, da je ni več mogoče izpodbijati), tem sodiščem ne bi bilo mogoče preprečiti, da spremenijo svoje ravnanje in se odločijo za spoštovanje člena 31(2) Uredbe št. 1215/2012, tako da se zadeva usmeri na pravilno pot glede pristojnosti.
100. Zaradi zgoraj navedene ugotovitve ta pomislek ni več upošteven. Vendar pa za namene celovitosti menim, da morebitnega učinka pravnomočnosti odločitve o pristojnosti v skladu s pravom države članice neizbranega sodišča ni mogoče zlahka odpraviti zgolj s sklicevanjem na primarnost prava Unije.
101. Pravo Unije namreč ne določa splošne obveznosti, v skladu s katero „nacionalnemu sodišču [ne bi bilo treba] uporabi[ti] nacionalnih procesnih pravil, v skladu s katerimi postane sodna odločba pravnomočna, čeprav bi bilo tako mogoče odpraviti nacionalni položaj, ki s tem pravom ni združljiv“.(46) Sodišče je večkrat opozorilo na pomembnost načela pravnomočnosti, ki je, preprosto povedano, utemeljeno s potrebo po zagotavljanju stabilnosti prava in pravnih razmerij ter z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti.(47) Sodišče je sicer opredelilo več omejenih izjem od te premise, vendar se zdi, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti nobene izmed njih.(48) Vsekakor bi bilo treba to vprašanje preučiti z vidika načel enakovrednosti in učinkovitosti, ki določata okvir za izvajanje procesne avtonomije držav članic v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU.(49) Ob upoštevanju navedenega se bom glede na svoj zgornji predlog omejil na te splošne pripombe in menim, da tega vidika zadeve ni treba podrobneje obravnavati.
102. Glede na navedeno ugotavljam, da je treba člen 2(a) in člen 36(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da izraz „sodna odločba“ v smislu teh določb zajema odločbo, s katero se sodišče države članice, ki je prvo začelo postopek, izreče za pristojno (ne da bi zadevo vsebinsko že obravnavalo), s čimer krši člen 31(2) te uredbe. Poleg tega, medtem ko obveznost priznanja take sodne odločbe nastane ne glede na to, ali je ta sodna odločba pravnomočna ali ne, obveznost sodišča, izbranega z dogovorom o pristojnosti sodišča – ki ni bil upoštevan – ki je drugo začelo postopek, da se na podlagi člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012 izreče za nepristojno, nastane šele, kadar je pristojnost sodišča, ki ni bilo izbrano z dogovorom o pristojnosti sodišča in ki je prvo začelo postopek, ugotovljena v smislu člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012, torej kadar te pristojnosti v tekočem postopku ni več mogoče izpodbijati.
V. Predlog
103. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) odgovori:
Člen 2(a) in člen 36(1) Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da izraz „sodna odločba“ v smislu teh določb zajema odločbo, s katero se sodišče države članice, ki je prvo začelo postopek, izreče za pristojno (ne da bi zadevo vsebinsko že obravnavalo) v nasprotju s členom 31(2) te uredbe.
Medtem ko obveznost priznanja take sodne odločbe nastane ne glede na to, ali je ta sodna odločba pravnomočna ali ne, obveznost sodišča, ki je bilo z dogovorom o pristojnosti sodišča – ki ni bil upoštevan – določeno kot pristojno in ki je drugo začelo postopek, da se na podlagi člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012 izreče za nepristojno, nastane šele, kadar je pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek (in ki z dogovorom o pristojnosti sodišča ni bilo določeno kot pristojno), ugotovljena v smislu člena 29(3) Uredbe št. 1215/2012, torej kadar te pristojnosti v tekočem postopku ni več mogoče izpodbijati.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
i Besedilo v točkah 8, 45, 55, 67, 73, 77 in 102 je bilo od prvotne objave na spletu spremenjeno.
2 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (UL 2012, L 351, str. 1).
3 Predložitveno sodišče meni, da se ta postopka ne nanašata na „isti zahtevek“ v smislu člena 29(1) Uredbe št. 1215/2012, kar bo obravnavano v nadaljevanju.
4 Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, je treba v skladu s členom 31(2) Uredbe št. 1215/2012, kadar dogovor med strankama določa izključno pristojnost sodišča določene države članice, temu izbranemu sodišču dati prednost pri odločanju o tem, ali je pristojno za obravnavanje zahtevka in odločanje o njem, tudi če to ni prvo začelo postopka.
5 Člen 36(1) Uredbe št. 1215/2012 določa, da se „[s]odna odločba, izdana v državi članici, [...] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“.
6 Glej sodbo z dne 21. marca 2024, Gjensidige (C-90/22, EU:C:2024:252, v nadaljevanju: sodba Gjensidige).
7 V predložitveni odločbi ni pojasnitev glede sodelovanja družbe Kanadevia v navedenih postopkih.
8 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) izrazilo dvome v zvezi s tem.
9 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C-561/19, EU:C:2021:799, točka 35 in navedena sodna praksa).
10 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 29. aprila 2025, Prezydent Miasta Mielca (C-453/23, EU:C:2025:285, točka 26 in navedena sodna praksa).
11 Glej moje sklepne predloge v zadevi Procureur de la République (Navzkrižje med evropskim nalogom za prijetje in zahtevo po izročitvi) (C-763/22, EU:C:2024:707, točka 84 in opomba 33). Poleg tega v zvezi s tem opozarjam, da stranke nimajo subjektivne pravice do tega, da se v postopku iz člena 267 PDEU predloži določeno vprašanje. Glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C-561/19, EU:C:2021:799, točki 54 in 55), ter moje sklepne predloge v zadevi Centro Petroli Roma – II (C-386/24, EU:C:2025:775, točki 49 in 50).
12 V skladu s členom 39 Uredbe št. 1215/2012 je „sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, [...] izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo.“
13 Glej v zvezi s tem uvodni izjavi 3 in 26 Uredbe št. 1215/2012. Glej na primer sodbo Gjensidige, točka 60, in moje sklepne predloge v zadevi Spielerschutz Sigma (C-683/24, točka 96), ki so bili predstavljeni istega dne kot obravnavani sklepni predlogi.
14 Glej zlasti uvodne izjave 4, 6 in 26 Uredbe št. 1215/2012.
15 Člen 52 Uredbe št. 1215/2015 določa, da „pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici“.
16 Člen 45(3) Uredbe št. 1215/2012. V Jenardovem poročilu je navedeno, da „neobstoj kakršnega koli preverjanja vsebine zadeve pomeni popolno zaupanje v sodišče države, v kateri je bila sodna odločba izdana; prav tako je treba domnevati, da je to sodišče pravilno uporabilo [harmonizirana] pravila o pristojnosti“. Poročilo o Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (podpisani v Bruslju 27. septembra 1968), ki ga je pripravil P. Jenard (UL 1979, C 59, str. 1), str. 46 (v nadaljevanju: Jenardovo poročilo). Sodišče ta odlomek navaja v sodbi z dne 15. novembra 2012, Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi (C-456/11, EU:C:2012:719, točka 37, v nadaljevanju: sodba Gothaer).
17 Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi (C-456/11, EU:C:2012:554, točke 72, 73 in 75; v nadaljevanju: sklepni predlogi v zadevi Gothaer).
18 Sodba Gjensidige, točka 46 in navedena sodna praksa. V okviru Uredbe št. 44/2001 glej na primer sodbo Gothaer, točka 35 in navedena sodna praksa. V okviru Bruseljske konvencije iz leta 1968 glej sodbi z dne 28. marca 2000, Krombach (C-7/98, EU:C:2000:164, točka 31), in z dne 27. junija 1991, Overseas Union Insurance in drugi (C-351/89, EU:C:1991:279, točki 23 in 24). Naj spomnim, da „Uredba št. 1215/2012 razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 44/2001, ta pa je nadomestila Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, zato razlaga Sodišča v zvezi z določbami teh zadnjenavedenih pravnih instrumentov velja tudi za Uredbo št. 1215/2012, kadar je te določbe mogoče opredeliti kot enakovredne“. Glej na primer sodbo Gjensidige (točka 40 in navedena sodna praksa).
19 Navajam, da je dejansko stanje sodbe Gjensidige urejala Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni tovorni promet, podpisana v Ženevi 19. maja 1956, kakor je bila spremenjena s protokolom, podpisanim v Ženevi 5. julija 1978. Ker pa v navedeni konvenciji ni posebnih pravil o priznanju, je ta vidik urejen z Uredbo št. 1215/2012 (in ga je torej Sodišče obravnavalo ob upoštevanju te uredbe). Glej sodbo Gjensidige, točke od 43 do 47.
20 Sodišče je preučilo tudi razlog za zavrnitev iz člena 45(1)(a) Uredbe št. 1215/2015, ki se nanaša na javni red in ki se, kot je določeno v drugem stavku člena 45(3) Uredbe št. 1215/2015, ne sme uporabiti za pravila o pristojnosti. Sodba Gjensidige, točke od 51 do 53.
21 Ta zaščitna pravila o pristojnosti so določena v oddelkih od 3 do 5 Poglavja II iz Uredbe št. 1215/2012.
22 Navedeni so v členu 24 Uredbe št. 1215/2012. Nanašajo se na (i) nekatere vidike s področja nepremičnin, (ii) nekatere zadeve v zvezi z gospodarskimi družbami, (iii) veljavnost vpisov v javne knjige, (iv) veljavnost patentov, blagovnih znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ter (v) izvršitev sodb.
23 Opozarjam, da je v skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1215/2012 pristojnost, podeljena na podlagi dogovora o pristojnosti sodišča, izključna, razen če se stranki dogovorita drugače. Opozarjam tudi, da je člen 25 Uredbe št. 1215/2012 del Oddelka 7 Poglavja II Uredbe št. 1215/2015. Ta podrobnost je pomembna, saj se izjema iz člena 45(1)(e)(ii) Uredbe (EU) št. 1215/2015 nanaša na sodne odločbe, ki so v nasprotju z razlogi za pristojnost iz Oddelka 6 Poglavja II.
24 Moji sklepni predlogi v zadevi Gjensidige (C-90/22, EU:C:2023:994, točka 86; v nadaljevanju: moji sklepni predlogi v zadevi Gjensidige).
25 Glej v zvezi s tem sodbo Gjensidige, točka 73. Glej tudi Evropska komisija, „zelena knjiga o pregledu izvajanja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah“, COM(2009) 175 final, str. 5.
26 Glej člen 21 Bruseljske konvencije iz leta 1968 in člen 27 Uredbe št. 44/2001.
27 Glej uvodno izjavo 22 Uredbe št. 1215/2012. Glej tudi Law, S., „Article 31“, v Requejo Isidro, M. (ur.), Brussels I Bis: A Commentary on Regulation (EU) No 1215/2012, Edward Elgar Publishing (Series: Elgar Commentaries in Private International Law), 2022, strani od 490 do 499, str. 495 in naslednje.
28 V okviru Bruseljske konvencije iz leta 1968 glej zlasti sodbo z dne 9. decembra 2003, Gasser (C-116/02, EU:C:2003:657, točke 41 do 54). Glej Mankowski, P., „Der Schutz von Gerichtsstandsvereinbarungen vor abredewidrigen Klagen durch Art. 31 Abs. 2 EuGVVO n.F.“, RIW 2015, strani od 17 do 24; Law, S., „Article 31“, v Requejo Isidro, M. (ur.), Brussels I Bis: A Commentary on Regulation (EU) No 1215/2012, Edward Elgar Publishing (Series: Elgar Commentaries in Private International Law), 2022, strani od 490 do 499, zlasti str. 494.
29 Sodba Gjensidige, točka 73.
30 Glej v zvezi s tem tudi moje sklepne predloge v zadevi Gjensidige, točki 91 in 98.
31 Glej sodbo Gothaer, točke od 25 do 29. Jenardovo poročilo, opomba 16, op. cit., zlasti str. 42; Poročilo k Sporazumu o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske h Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter k Protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča (podpisano v Luksemburgu, 9. oktobra 1979) (UL 1979, C 59, str. 71).
32 Sodba z dne 20. junija 2022, London Steam-Ship Owners’ Mutual Insurance Association (C-700/20, EU:C:2022:488, točka 49 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo z dne 14. oktobra 2004, Mærsk Olie & Gas (C-39/02, v nadaljevanju: sodba Mærsk, točka 50 in navedena sodna praksa).
33 Sodba Mærsk, točka 52.
34 Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da ugotovitev sodišča države članice, da ni pristojno zaradi veljavnosti takega dogovora o pristojnosti, zavezuje sodišče zaprošene države članice, pri katerem se zahteva priznanje. Sodba Gothaer, točka 43.
35 Glej sodbo Gothaer, točka 20, v kateri je povzeto pojasnilo predložitvenega sodišča v navedeni zadevi, iz katerega izhaja, da je v skladu z nemško pravno doktrino odločba, s katero se sodišče izreče za nepristojno, „procesna sodba“ („Prozessurteil“), saj se z njo tožba zavrne kot nedopustna, ker pogoji za meritorno sodbo niso izpolnjeni.
36 Glej v tem smislu Mankowski, P., „Der Schutz von Gerichtsstandsvereinbarungen vor abredewidrigen Klagen durch Art. 31 Abs. 2 EuGVVO n.F.“, Recht der internationalen Wirtschaft, 2015, strani od 17 do 24.
37 Za razpravo o posledicah navedene zadeve glej Voulgarakis, K. D., „Reflections on the scope of ‚EU res judicata‘ in the context of Regulation 1215/2012“, Journal of Private International Law, 2020, 16: 3, strani od 451 do 464.
38 Glej v tem smislu tudi sklepne predloge v zadevi Gothaer, točke od 46 do 48.
39 Sodba Gothaer, točki 30 in 31, in z dne 7. aprila 2022, H Limited (C 568/20, EU:C:2022:264, točka 31 in navedena sodna praksa).
40 Ali s pravilom iz člena 30 Uredbe št. 1215/2012 o sorodnih pravdah. Gre za pravde, ki ne izpolnjujejo pogojev za to, da bi se štelo, da imajo isti zahtevek in iste stranke (kar je predpogoj za uporabo pravil o litispendenci), vendar lahko podobnost postavljenih vprašanj še vedno upraviči prekinitev postopka in v posebnih okoliščinah tudi to, da se sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreče za nepristojno.
41 Glej tudi Mankowski, P., „Der Schutz von Gerichtsstandsvereinbarungen vor abredewidrigen Klagen durch Art. 31 Abs. 2 EuGVVO n.F.“, RIW 2015, strani od 17 to 24.
42 Moj poudarek.
43 Sodba z dne 27. februarja 2014, Cartier parfums-lunettes in Axa Corporate Solutions assurances (C-1/13, EU:C:2014:109, točka 44). Sodišče je do teh ugotovitev prišlo v okviru splošnega pravila o litispendenci (določenega v Uredbi št. 44/2001, ki ustreza členu 29 Uredbe št. 1215/2012), vendar mora enako veljati za posebno pravilo o litispendenci (iz člena 31(2) Uredbe št. 2015/2012), ker je trenutek, v katerem se mora sodišče, ki „nima prednosti“, izreči za nepristojno, opredeljen na enak način. Sodišče je sicer odločilo, da njegova razsodba ne vključuje primerov, v katerih ima sodišče, ki je drugo začelo postopek (na podlagi splošnega pravila o litispendenci), izključno pristojnost, vendar je jasno, da se je Sodišče v zvezi s tem sklicevalo na pravila o izključni pristojnosti, od katerih ni mogoče odstopati z dogovorom (in katerih kršitev lahko povzroči zavrnitev priznanja v skladu s členom 45(1)(e)(ii) Uredbe (ES) št. 2015/2012, kot je pojasnjeno zgoraj). Prav tam, točka 26.
44 Prav tam, točki 42 in 43.
45 BeckOK ZPO/Eichel, 60. izdaja, 1. 3. 2026, Brüssel Ia-VO, člen 29, točka 47.
46 Glej na primer sodbo z dne 9. aprila 2024, Profi Credit Polska (Obnova postopka, ki se je končal s pravnomočno odločbo) (C-582/21, EU:C:2024:282, točka 38 in navedena sodna praksa).
47 Glej na primer sodbi z dne 18. decembra 2025, Soledil (C-320/24, EU:C:2025:993, točka 32), in z dne 24. oktobra 2018, XC in drugi (C-234/17, EU:C:2018:853, točka 52 in navedena sodna praksa).
48 Za pregled glej na primer moje sklepne predloge v zadevi Profi Credit Polska (Obnova postopka, ki se je končal s pravnomočno odločbo) (C-582/21, EU:C:2023:674, točke od 42 do 50 in od 158 do 169) ali moje sklepne predloge v zadevi Società Cattolica di Assicurazione (C-17/25, točke od 57 do 64), ki so bili predstavljeni istega dne kot obravnavani sklepni predlogi.
49 Glej na primer sodbo z dne 16. januarja 2025, BALTIC CONTAINER TERMINAL (C-376/23, EU:C:2025:20, točka 73 in navedena sodna praksa).