1.

Spor, ki je podlaga za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, se nanaša na znesek zamudnih obresti, dolgovanih zaradi prepoznega plačila davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi z uvozom.

2.

Za določitev teh obresti je treba določiti točen znesek uvoznega DDV. Znesek uvoznega DDV pa je odvisen od načina izračuna carinske vrednosti uvoženega blaga v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013 ( 2 ).

3.

Člen 15, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, v odstavku 2 določa:

„Oseba, ki vloži carinsko deklaracijo […] carinskim organom […], je odgovorna za:

[…]“

4.

Člen 48, naslovljen „Kontrola po prepustitvi blaga“, določa:

„Carinski organi lahko za namene carinskih kontrol po prepustitvi blaga preverijo pravilnost in popolnost informacij, navedenih v carinski deklaraciji […], ter obstoj, pristnost, pravilnost in veljavnost vseh spremnih listin in lahko pregledajo račune deklaranta in druge evidence, ki se nanašajo na operacije v zvezi z zadevnim blagom […]“

5.

Člen 70, naslovljen „Metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti“ določa:

„1.   Primarna osnova za carinsko vrednost blaga je transakcijska vrednost, tj. cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali jo je treba plačati in je po potrebi usklajena.

2.   Dejansko plačana ali plačljiva cena je celoten znesek, ki ga kupec plača ali mora plačati prodajalcu ali tretji osebi v prodajalčevo korist za uvoženo blago in zajema vsa plačila, ki se jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga plača ali jih je treba plačati.

3.   Transakcijska vrednost se uporabi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

[…]

[…]“

6.

Člen 71, naslovljen „Elementi transakcijske vrednosti“, in člen 72, naslovljen „Elementi, ki se ne vključijo v carinsko vrednost“, določata uskladitve za določitev carinske vrednosti v skladu s členom 70. ( 3 )

7.

Člen 73, naslovljen „Poenostavitev“, določa:

„Carinski organi lahko na zahtevo dovolijo, da se naslednji zneski določijo na podlagi posebnih meril, kadar jih ni mogoče določiti na dan sprejema carinske deklaracije:

8.

Člen 74, naslovljen „Sekundarne metode carinskega vrednotenja“, določa:

„1.   Kadar carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti z uporabo člena 70, je treba po vrstnem redu uporabiti točke (a) do (d) odstavka 2 vse do prve točke, po kateri se lahko določi carinska vrednost blaga.

[…]

2.   Carinska vrednost v skladu z odstavkom 1 je:

3.   Kadar carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo odstavka 1, se ta določi na podlagi podatkov, razpoložljivih na carinskem območju Unije, in z uporabo ustreznih metod, ki so skladne z načeli in splošnimi določbami:

9.

Člen 101, naslovljen „Določitev zneska uvozne ali izvozne dajatve“, določa:

„1.   Znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve določijo carinski organi […], takoj ko dobijo potrebne podatke.

2.   Brez poseganja v člen 48 lahko carinski organi sprejmejo znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve, ki ga določi deklarant.

[…]“

10.

Člen 166, naslovljen „Poenostavljena deklaracija“, v odstavku 1 določa:

„Carinski organi lahko dopustijo, da se blago da v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije, v kateri se lahko izpusti nekatere navedbe iz člena 162 ali spremne listine iz člena 163.“

11.

Člen 167, naslovljen „Dopolnilna deklaracija“, določa:

„1.   V primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 […] deklarant v določenem roku pri pristojnem carinskem uradu vloži dopolnilno deklaracijo, ki vsebuje navedbe, potrebne za zadevni carinski postopek.[ ( 6 )]

V primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 so potrebne spremne listine v posesti deklaranta in na razpolago carinskim organom v določenem roku.

Dopolnilna deklaracija je lahko splošna, periodična ali zbirna.

[…]

4.   Šteje se, da poenostavljena deklaracija iz člena 166 ali vpis v evidence deklaranta v skladu s členom 182 in dopolnilna deklaracija sestavljata enoten, nedeljiv instrument, ki začne učinkovati z dnem sprejema poenostavljene deklaracije v skladu s členom 172 oziroma z dnem vpisa blaga v evidence deklaranta.

[…]“

12.

Člen 172, naslovljen „Sprejem carinske deklaracije“, v odstavku 2 določa:

„Dan, ko carinski organi sprejmejo carinsko deklaracijo, je dan, ki se upošteva za uporabo določb o carinskem postopku, za katerega je blago prijavljeno, in za vse druge uvozne in izvozne formalnosti, razen če ni določeno drugače.“

13.

Člen 173, naslovljen „Sprememba carinske deklaracije“, določa:

„1.   Deklarantu se na podlagi zahtevka dovoli, da spremeni eno ali več navedb v carinski deklaraciji, potem ko carinski organi to deklaracijo že sprejmejo. Carinska deklaracija se zaradi spremembe ne more uporabiti za drugo blago kot za tisto, ki ga je prvotno zajela.

[…]

3.   Na podlagi zahtevka deklaranta se v treh letih po sprejemu carinske deklaracije lahko dovoli spremembo carinske deklaracije po prepustitvi blaga, da deklarant lahko izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek.“

14.

Člen 85 določa:

„Pri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti določena kot carinska vrednost.“

15.

Dejansko stanje je v predložitveni odločbi predstavljeno tako:

16.

Družba Tauritus, ki se ne strinja z odločbo regionalnega urada, je nato izrazila nestrinjanje pred Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos (carinski oddelek pri ministrstvu za finance Republike Litve), Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos Vyriausybės (komisija za reševanje davčnih sporov pri vladi Republike Litve) in Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni), ki so ugotovili, da je izračun zamudnih obresti upravičen.

17.

Družba Tauritus je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva), ki je s sodbo z dne 17. junija 2020 zadevo vrnilo v ponovno odločanje carinski upravi.

18.

Po mnenju Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče) je carinski organ neupravičeno izračunal carinsko vrednost blaga z uporabo tako imenovane metode „transakcijske vrednosti“. Uporaba člena 70(1) carinskega zakonika naj ne bi mogla temeljiti na končni ceni, ki ob uvozu blaga in ob vložitvi prvotnih deklaracij ni bila in ni mogla biti znana.

19.

Po vrnitvi zadeve carinski upravi je ta z odločbo carinskega oddelka z dne 31. decembra 2020, s katero je bila potrjena odločba regionalnega urada, ponovno potrdila obveznost družbe Tauritus, da plača zamudne obresti. Po njenem mnenju:

20.

Ker je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) s sodbo z dne 19. januarja 2022 to odločbo potrdilo, je družba Tauritus vložila novo pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 19. decembra 2023.

22.

Pisna stališča so predložile španska in litovska vlada ter Evropska komisija.

23.

Obravnave 6. novembra 2024 so se udeležile španska, francoska in litovska vlada ter Komisija.

24.

Kot sem že navedel, je treba za rešitev spora določiti znesek zamudnih obresti, ki se zahtevajo od gospodarske družbe po plačilu uvoznega DDV.

25.

Spor se nanaša na metodo, uporabljeno za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga. ( 11 ) Od te vrednosti je odvisen znesek davčnega dolga in posledično izračun zamudnih obresti.

26.

Natančneje, družba Tauritus je carinsko vrednost določila v skladu s sekundarno metodo iz člena 74(3) carinskega zakonika. Ta metoda je predvidena, kadar ni mogoče uporabiti prevladujoče metode iz člena 70 istega zakonika ( 12 ). Carinski organ nasprotno trdi, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti zgoraj navedeno prevladujočo metodo.

27.

Predložitveno sodišče poudarja, da se spor „nanaša le na znesek zamudnih obresti, ki so bile obračunane pritožnici“, kar je znesek, za katerega meni, da se „neposredno nanaša na znesek zaostalih davčnih plačil in na vprašanje, kdaj nastane davčna obveznost“. ( 13 )

28.

Vendar predložitveno sodišče Sodišču ni postavilo vprašanja o časovnem obdobju zamudnih obresti, to je o tem, kdaj se začnejo zaračunavati. Naj ponovim, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje ničesar v zvezi s tem, kar pomeni, da na vprašanje glede začetnega in končnega datuma za izračun obresti, na katera se vprašanji za predhodno odločanje ne nanašata, ni treba odgovoriti.

29.

V zvezi z „zneskom neplačanega davčnega dolga“, ki je drugi dejavnik, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, se zdi, da družba Tauritus ni izpodbijala samega zneska DDV, ki je bil na koncu obračunan. Če je tako (kar mora preveriti predložitveno sodišče), je treba razumeti, da implicitno sprejema carinsko vrednost – in s tem davčno osnovo – blaga za namene plačila uvoznega DDV.

30.

V tem okviru je treba izpostaviti hipotetičnost trditve predložitvenega sodišča, na kateri temelji predložitvena odločba: „če se ugotovi, da je bila carinska vrednost, torej tudi davčna osnova, nepravilno opredeljena, […] ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je (del) zadevnih zamudnih obresti obračunan upravičeno“. ( 14 )

31.

Če davčni zavezanec ne ugovarja znesku „neplačanega davčnega dolga“ (iz naslova DDV), ki je natančno določen glede na vrednost transakcije, ne vidim potrebe po razpravi o isti vrednosti transakcije, zdaj v zvezi s plačilom zamudnih obresti. ( 15 )

32.

Zato so bili na obravnavi izraženi nekateri dvomi o koristnosti odgovora, ki bi ga Sodišče lahko dalo predložitvenemu sodišču. Če bi njegova vprašanja opredelili kot hipotetična (ne nujno potrebna za rešitev prvotnega spora) ( 16 ), predlog za sprejetje predhodne odločbe ne bi bil dopusten.

33.

Kljub temu se bom za primer, da bi se Sodišče odločilo, da bo na podlagi domneve upoštevnosti opravilo vsebinsko analizo vprašanj, predloženih v predhodno odločanje, izrekel o njih.

34.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 70 carinskega zakonika. Izvedeti želi, ali se odstavek 1 uporablja za položaj, v katerem „je bila v trenutku sprejetja carinske deklaracije in na podlagi prodaje, ki je bila opravljena neposredno pred dobavo blaga na carinsko območje, znana le začasna cena blaga, ki pa je bila pozneje (torej po vložitvi deklaracije in sprostitvi blaga v prosti promet) usklajena navzgor ali navzdol glede na okoliščine, na katere stranke posla niso mogle vplivati in ki niso bile znane v trenutku predložitve deklaracije“.

35.

Sodišče se je že izreklo o določitvi carinske vrednosti uvoženega blaga. Njegova sodna praksa vsebuje te trditve:

36.

Glede na ta merila bi bilo treba za prvotni spor načeloma uporabiti prevladujočo metodo vrednotenja (člen 70 carinskega zakonika). Uvoznik v nasprotju s trditvami nekaterih intervenientk na obravnavi metode vrednotenja blaga ne more izbrati po lastni presoji; ta trditev je po mojem mnenju napačna in v nasprotju z ugotovitvijo, da obstaja hierarhija med zaporednimi metodami vrednotenja, ki je izrecno določena v samem carinskem zakoniku.

37.

Nasprotno, razumem, da mora uvoznik upoštevati metodo, ki je v skladu s pogoji vsakega postopka. Uporabo prevladujoče metode (iz člena 70 carinskega zakonika) lahko zavrne le, kadar zahteve, določene v njem, niso izpolnjene. Le v tem primeru lahko uporabi sekundarno metodo (iz člena 74(1) carinskega zakonika), ki najbolj ustreza okoliščinam uvoza, in nazadnje preostalo metodo iz člena 74(3).

38.

Po mnenju predložitvenega sodišča naj bi (obvezni) uporabi metode iz člena 70 zakonika Unije v tej zadevi nasprotovalo več razlogov:

39.

Predložitveno sodišče meni, da bi okoliščine, ki jih našteva, privedle do uporabe ene od sekundarnih (preostalih) metod vrednotenja iz člena 74 carinskega zakonika; konkretno, v obravnavani zadevi metode iz odstavka 3 tega člena.

40.

Menim, da glede na vse informacije, ki so bile predložene Sodišču, ni bilo nobene ovire za to, da se v obravnavani zadevi uporabi člen 70(1) carinskega zakonika, saj:

41.

Cena, ki jo je prijavila družba Tauritus, pa je bila začasna, kot je bilo dogovorjeno v pogodbah o prodaji blaga. ( 22 ) V teh pogodbah in njihovih aneksih je bilo navedeno, da bo končna cena odvisna od dveh dejavnikov, ki bosta lahko znana šele po uvozu, in sicer od povprečne cene goriva na trgu in povprečnega menjalnega tečaja. ( 23 )

42.

Ta dejavnika pomenita „prodajne pogoje“ v smislu člena 70(1) in (3)(b) carinskega zakonika. Kot taka privedeta do količinske opredelitve plačil, ki so na podlagi pogodbenega razmerja med kupcem in prodajalcem za zadnjenavedenega tako pomembna, da če teh plačil ne bi bilo, prodaje ne bi opravil. ( 24 )

43.

Res je, da je šlo za plačila, katerih znesek ob vložitvi carinske deklaracije ni bil v celoti določen. Zaradi pogojev za njihov dokončni izračun pa je bil že od podpisa pogodb popolnoma določljiv. Metodo transakcijske vrednosti bi bilo treba na podlagi člena 70(3)(b) izključiti le, če zneska ne bi bilo mogoče določiti.

44.

Kot je poudarila španska vlada in kot se je na obravnavi strinjala francoska vlada, oba prodajna pogoja (povprečne cene goriva in povprečni menjalni tečaj) nista bila odvisna od izključne volje nobene od pogodbenih strank, temveč od objektivnih zunanjih okoliščin. Carinski organi, pri katerih bi deklarant lahko dokazal ceno, ki je bila nazadnje plačana po prištetju ali odštetju dogovorjenih uskladitev, ki izhajajo iz javno razkritih dejavnikov, od začasne cene, bi lahko te okoliščine zlahka preverili.

45.

V nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi predložitveno sodišče, ( 25 ) menim, da preudarkov, na podlagi katerih je Sodišče izdalo sodbo Hamamatsu Photonics Deutschland, ni mogoče prenesti na to zadevo. Glede tega se strinjam s soglasnim stališčem, ki so ga na obravnavi izrazile vlade intervenientke in Komisija.

46.

V pogodbah, ki jih je sklenila družba Tauritus, je bilo, drugače kot v zadevi Hamamatsu Photonics Deutschland, določeno, da za končno prodajno ceno veljata lahko preverljiva objektivna pogoja. V zadnjenavedeni zadevi je družba od matične družbe kupovala blago, zaračunano po cenah znotraj skupine, vsota zneskov obračunanih izdelkov pa se je redno preverjala in po potrebi popravila z uporabo metode, imenovane „porazdelitev preostalega dobička“. Ta metoda je pomenila kombinacijo dodelitve minimalnega dobička in sorazmerne porazdelitve preostalega dobička ter določitve ciljnega razpona, s katerim je bila določena izvedba dodatnih dobropisov ali doplačil. ( 26 )

47.

Pogoji za določitev vrednosti blaga v zadevi Hamamatsu Photonics Deutschland so bili torej bistveno bolj zapleteni in zlasti za carinski organ težje preverljivi kot v obravnavani zadevi. Zato menim, da sodne prakse iz te sodbe ni mogoče razširiti na obravnavani postopek.

48.

Skratka, menim, da je bila v okoliščinah, kot so okoliščine prvotnega spora, ustrezna uporaba prevladujoče metode iz člena 70(1) carinskega zakonika. Cena, ki je bila dejansko plačana ali jo je bilo treba plačati za uvoženo blago (ki je, kot sem že navedel, praviloma podlaga za izračun carinske vrednosti), bi se lahko naknadno, na podlagi dejavnikov, ki so predvideni že v prodajni pogodbi in jih je mogoče zlahka ugotoviti, uskladila, da bi odražala resnično ekonomsko vrednost tega blaga.

49.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 173(3) carinskega zakonika. Zlasti želi izvedeti, ali ima deklarant obveznosti, da pri carinskih organih zahteva uskladitev carinske vrednosti, določene in prijavljene v skladu s členom 74 tega zakonika, kadar „cena, ki jo je treba dejansko plačati za blago, kot je navedeno v členu 70(1) [navedenega zakonika], in ki ni bila in ni mogla biti znana ob vložitvi deklaracije, postane znana po tistem, ko je bilo blago že sproščeno v prosti promet“.

50.

Odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje morda ne bi bil potreben, če bi se potrdilo, da je treba vrednost transakcije v tej zadevi izračunati po prevladujoči metodi iz člena 70 carinskega zakonika.

51.

Vsekakor se bom v analizi osredotočil na drugo vprašanje predložitvenega sodišča, kot je postavljeno, za kar je treba pojasniti mehanizem za uskladitev končne cene, kadar je njen izračun odvisen od nekaterih prihodnjih (vendar zlahka ugotovljivih) dejavnikov.

52.

V tem primeru se uskladitev končne cene izvede v dvostopenjskem postopku, ki zajema: (a) fazo vložitve deklaracije, ko je znana le začasna cena; (b) fazo, v kateri je po izpolnitvi preostalih pogojev prodaje določena končna cena carinjenega blaga.

53.

V ta namen carinski zakonik določa dva mehanizma:

54.

V skladu z mehanizmom iz člena 166 carinskega zakonika uvoznik najprej navede začasno ceno blaga, nato pa z dopolnilno deklaracijo (člen 167 carinskega zakonika) končno ceno.

55.

Nasprotno pa je mehanizem iz člena 73 carinskega zakonika pridržan za zneske, ki jih je na dan sprejema carinske deklaracije mogoče količinsko opredeliti le na podlagi posebnih meril, ki jih določijo carinski organi.

56.

Glede na dejanske okoliščine spora menim, da bi bilo treba uporabiti mehanizem iz člena 166, in ne člena 73 carinskega zakonika, saj je bil na podlagi obeh dejavnikov za izračun, določenih v prodajnih pogodbah (povprečna cena goriva in povprečni menjalni tečaj), znesek končne cene na datum carinske deklaracije določljiv. Zato je zadostovala uporaba poenostavljene deklaracije iz člena 166, dokler se ne vloži dopolnilna deklaracija iz člena 167.

57.

Če obstajajo elementi, na podlagi katerih je mogoče količinsko opredeliti zneske, ki določajo carinsko vrednost, uporaba mehanizma iz člena 73 carinskega zakonika, to je z določitvijo drugih posebnih meril, ni potrebna.

58.

Mehanizem iz členov 166 in 167 carinskega zakonika poleg izpolnjevanja zahtev po točnosti (člen 15 tega zakonika) na koncu zagotavlja tudi določitev dejanske ekonomske vrednosti blaga. Nasprotno pa mehanizem iz člena 73 carinskega zakonika ne dopušča tolikšne točnosti, saj deluje na podlagi meril, ki kljub temu, da so specifična, nikoli ne morejo dati tako natančnega rezultata kot elementi cene, ki natančno določajo dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga.

59.

Pojasnil sem že, zakaj sekundarna metoda vrednotenja, ki jo je uporabila družba Tauritus (tista iz člena 74(3) carinskega zakonika), ni bila primerna. Gre za povsem preostalo metodo, ki je omejena na primere, ko carinske vrednosti sploh ni mogoče določiti v skladu z metodami iz člena 74(1). Te pa se uporabljajo le, če ni mogoče uporabiti prevladujoče metode iz člena 70 carinskega zakonika, ker za ceno blaga (transakcijska vrednost) veljajo pogoji, ki preprečujejo določitev njegove vrednosti.

60.

Če so, kot zagovarjam, pogoji, določeni v pogodbah, sklenjenih med družbo Tauritus in njenimi dobavitelji, omogočali enostavno in objektivno določitev končne cene, bi bilo treba za določitev dejanske vrednosti transakcije uporabiti prevladujočo metodo (člen 70 carinskega zakonika).

61.

Dodajam, da preostale metode iz člena 74(3) carinskega zakonika že po naravi, če lahko tako rečem, ni mogoče dopolniti s postopkom popravka iz člena 173 istega zakonika. Z drugimi besedami, teh dveh določb ni mogoče združiti tako, da bi tvorili sestavljen postopek, kakršnega sestavljata člena 166 in 167 carinskega zakonika.

62.

Poenostavljena deklaracija iz člena 166 carinskega zakonika ima namreč v dopolnilni deklaraciji iz člena 167 carinskega zakonika svoj nujni dodatek, s čimer sta carinski deklaraciji povezani v celoto (v skladu s členom 167(4) carinskega zakonika „sestavljata enoten, nedeljiv instrument“).

63.

V teh okoliščinah, če se držim besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje, se člen 173 carinskega zakonika, ki določa „spremembo carinske deklaracije“, ne uporablja.

64.

Namen sprememb, dopustnih na podlagi člena 173 carinskega zakonika, ni dopolniti predhodno začasno deklaracijo, temveč popraviti vsebino deklaracije, ki je bila takrat vložena kot zaključena in popolna deklaracija. Poleg tega je treba upoštevati, da za uporabo popravkov, ki odstopajo od načela nepreklicnosti carinske deklaracije, velja omejevalna ureditev. ( 28 )

65.

Z drugimi besedami, carinske deklaracije, ki odražajo končno ceno, ki ni predmet poznejših uskladitev, se lahko po potrebi popravijo (ne pa dopolnijo) z uporabo člena 173 carinskega zakonika. Nasprotno pa je treba za deklaracije, ki vsebujejo začasno ceno in so predmet poznejših uskladitev, ki jih je mogoče zlahka preveriti, uporabljati člena 166 in 167 tega zakonika.

66.

Če je od vsega začetka (že v času vložitve deklaracije) znano, da je cena blaga le začasna, se ta podatek ne sme prikriti pred carinsko upravo in čakati, da bo znana končna cena, ter jo s tem seznaniti s spremembo prvotne deklaracije na podlagi člena 173.

67.

Zaradi točnosti in popolnosti podatkov v začetni deklaraciji, kot zahteva člen 15(2)(a) carinskega zakonika, je treba to okoliščino sporočiti ob vložitvi prvotne deklaracije.

68.

Zato menim, da bi morala imeti v okoliščinah, kakršne so obravnavane, prvotna deklaracija naravo poenostavljene deklaracije (člen 166 carinskega zakonika), ki bi bila pozneje dopolnjena v skladu s členom 167 tega zakonika. Uporaba člena 173 carinskega zakonika za spremembo deklaracije, vložene v skladu s členom 74(3) carinskega zakonika, z namenom popravka podatkov, za katere je bilo od začetka znano, da so nepopolni, ni bila primerna.

69.

To seveda carinskim organom ne preprečuje, da v okviru davčnega nadzora preverijo točnost in popolnost podatkov, navedenih v carinskih deklaracijah. Ti organi imajo zlasti pravico, da preverijo ekonomsko vrednost uvoženega blaga (dejansko plačano ceno po ustreznih uskladitvah začasne cene) in izpeljejo ustrezne posledice za izračun uvoznega DDV in zamudnih obresti.

70.

Vendar se drugo vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na nadzorna pooblastila carinskih organov.

71.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva) odgovori: