1.

Spor, ki je podlaga za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, se nanaša na znesek zamudnih obresti, dolgovanih zaradi prepoznega plačila davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi z uvozom.

2.

Za določitev teh obresti je treba določiti točen znesek uvoznega DDV. Znesek uvoznega DDV pa je odvisen od načina izračuna carinske vrednosti uvoženega blaga v skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013 ( 2 ).

I.

Pravni okvir

A.

Carinski zakonik

3.

Člen 15, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, v odstavku 2 določa:

4.

Člen 48, naslovljen „Kontrola po prepustitvi blaga“, določa:

5.

Člen 70, naslovljen „Metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti“ določa:

6.

Člen 71, naslovljen „Elementi transakcijske vrednosti“, in člen 72, naslovljen „Elementi, ki se ne vključijo v carinsko vrednost“, določata uskladitve za določitev carinske vrednosti v skladu s členom 70. ( 3 )

7.

Člen 73, naslovljen „Poenostavitev“, določa:

8.

Člen 74, naslovljen „Sekundarne metode carinskega vrednotenja“, določa:

9.

Člen 101, naslovljen „Določitev zneska uvozne ali izvozne dajatve“, določa:

10.

Člen 166, naslovljen „Poenostavljena deklaracija“, v odstavku 1 določa:

11.

Člen 167, naslovljen „Dopolnilna deklaracija“, določa:

12.

Člen 172, naslovljen „Sprejem carinske deklaracije“, v odstavku 2 določa:

13.

Člen 173, naslovljen „Sprememba carinske deklaracije“, določa:

B.

Direktiva 2006/112/ES ( 7 )

14.

Člen 85 določa:

II.

Dejansko stanje, spor in vprašanji za predhodno odločanje

15.

Dejansko stanje je v predložitveni odločbi predstavljeno tako:

–

Kauno teritorinė muitinė (regionalni carinski urad v Kaunasu, Litva) ( 8 ) je v skladu s sklepom z dne 26. maja 2017 opravil davčni nadzor nad družbo „Tauritus“ UAB za obdobje od 1. oktobra 2015 do 30. aprila 2017.

–

Regionalni urad je ugotovil, da je družba Tauritus v tem obdobju od različnih dobaviteljev kupila različne količine plinskega olja in goriva za reakcijske motorje ter jih uvozila na ozemlje Republike Litve.

–

V pogodbah, sklenjenih z dobavitelji, in v predračunih, ki so jih ti izdali, je bila navedena začasna cena, ki jo mora družba Tauritus plačati za nakup blaga.

–

Družba Tauritus je ob prijavi tako kupljenega in uvoženega goriva za sprostitev v prosti promet in trženje v uvoznih deklaracijah kot carinsko vrednost blaga navedla začasno ceno. V navedenih deklaracijah je poleg tega kot metodo, uporabljeno za določitev carinske vrednosti blaga, navedla metodo iz člena 74(3) carinskega zakonika.

–

Na podlagi določb iz pogodb z dobavitelji je bila začasna cena naknadno usklajena na podlagi okoliščin, ki so nastale po uvozu blaga, na primer povprečnih cen goriva na trgu v zadevnem obdobju in povprečnega menjalnega tečaja v zadevnem obdobju.

–

Družba Tauritus in njeni dobavitelji so se o tej usklajeni ceni (v nadaljevanju: končna cena) dogovorili z aneksi, priloženimi pogodbam, na podlagi katerih so dobavitelji izdali popravljene račune. Glede na nihanja tržnih cen in menjalnih tečajev je bila končna cena v nekaterih primerih višja od začasne cene, v drugih primerih pa nižja.

–

Družba Tauritus je po prejemu popravljenih računov dobaviteljev na lastno pobudo vložila zahtevke za uskladitev vrednosti blaga, navedenega v njenih uvoznih deklaracijah.

–

V okviru istega nadzora je bilo ugotovljeno, da je družba Tauritus v obdobju od 29. septembra 2016 do 1. februarja 2017 regionalnemu uradu predložila trinajst uvoznih deklaracij (v nadaljevanju: sporne deklaracije), v katerih je kot carinsko vrednost uvoženega goriva navedla začasno ceno, dogovorjeno z dobavitelji.

–

Dobavitelji so 6. februarja in 15. marca 2017 družbi izdali popravljene račune, na katerih so bile navedene končne cene uvoženega goriva, ki so bile višje od carinske vrednosti, navedene v spornih deklaracijah.

–

Družba Tauritus, drugače kot v drugih primerih, od carinskih organov ni niti zahtevala uskladitve carinske vrednosti, navedene v spornih deklaracijah, niti ni pred začetkom nadzora (26. maj 2017) v državno blagajno nakazala dodatnega zneska uvoznega DDV. ( 9 )

–

Regionalni urad je uporabil metodo vrednotenja iz člena 70(1) carinskega zakonika in kot carinsko vrednost blaga sprejel končno ceno, navedeno na popravljenih računih, ter družbi Tauritus naložil plačilo zamudnih obresti na uvozni DDV za obdobje od dne, ko so carinski organi sprejeli zadevne deklaracije, do datuma poročila te službe. ( 10 )

16.

Družba Tauritus, ki se ne strinja z odločbo regionalnega urada, je nato izrazila nestrinjanje pred Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos (carinski oddelek pri ministrstvu za finance Republike Litve), Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos Vyriausybės (komisija za reševanje davčnih sporov pri vladi Republike Litve) in Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni), ki so ugotovili, da je izračun zamudnih obresti upravičen.

17.

Družba Tauritus je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva), ki je s sodbo z dne 17. junija 2020 zadevo vrnilo v ponovno odločanje carinski upravi.

18.

Po mnenju Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče) je carinski organ neupravičeno izračunal carinsko vrednost blaga z uporabo tako imenovane metode „transakcijske vrednosti“. Uporaba člena 70(1) carinskega zakonika naj ne bi mogla temeljiti na končni ceni, ki ob uvozu blaga in ob vložitvi prvotnih deklaracij ni bila in ni mogla biti znana.

19.

Po vrnitvi zadeve carinski upravi je ta z odločbo carinskega oddelka z dne 31. decembra 2020, s katero je bila potrjena odločba regionalnega urada, ponovno potrdila obveznost družbe Tauritus, da plača zamudne obresti. Po njenem mnenju:

–

bi morala družba Tauritus, potem ko je od dobaviteljev prejela popravljene račune s končno ceno, carinsko vrednost blaga izračunati v skladu s členom 70(1) carinskega zakonika, pri čemer bi kot transakcijsko vrednost sprejela končno ceno, navedeno na teh popravljenih računih;

–

ker družba Tauritus te obveznosti ni izpolnila pred začetkom nadzora, ki ga je opravil carinski organ, je carinski organ upravičeno obračunal zamudne obresti od datuma vložitve prvotnih deklaracij.

20.

Ker je Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) s sodbo z dne 19. januarja 2022 to odločbo potrdilo, je družba Tauritus vložila novo pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

III.

Postopek pred Sodiščem

21.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 19. decembra 2023.

22.

Pisna stališča so predložile španska in litovska vlada ter Evropska komisija.

23.

Obravnave 6. novembra 2024 so se udeležile španska, francoska in litovska vlada ter Komisija.

IV.

Analiza

A.

Uvodne ugotovitve

24.

Kot sem že navedel, je treba za rešitev spora določiti znesek zamudnih obresti, ki se zahtevajo od gospodarske družbe po plačilu uvoznega DDV.

25.

Spor se nanaša na metodo, uporabljeno za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga. ( 11 ) Od te vrednosti je odvisen znesek davčnega dolga in posledično izračun zamudnih obresti.

26.

Natančneje, družba Tauritus je carinsko vrednost določila v skladu s sekundarno metodo iz člena 74(3) carinskega zakonika. Ta metoda je predvidena, kadar ni mogoče uporabiti prevladujoče metode iz člena 70 istega zakonika ( 12 ). Carinski organ nasprotno trdi, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti zgoraj navedeno prevladujočo metodo.

27.

Predložitveno sodišče poudarja, da se spor „nanaša le na znesek zamudnih obresti, ki so bile obračunane pritožnici“, kar je znesek, za katerega meni, da se „neposredno nanaša na znesek zaostalih davčnih plačil in na vprašanje, kdaj nastane davčna obveznost“. ( 13 )

28.

Vendar predložitveno sodišče Sodišču ni postavilo vprašanja o časovnem obdobju zamudnih obresti, to je o tem, kdaj se začnejo zaračunavati. Naj ponovim, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje ničesar v zvezi s tem, kar pomeni, da na vprašanje glede začetnega in končnega datuma za izračun obresti, na katera se vprašanji za predhodno odločanje ne nanašata, ni treba odgovoriti.

29.

V zvezi z „zneskom neplačanega davčnega dolga“, ki je drugi dejavnik, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, se zdi, da družba Tauritus ni izpodbijala samega zneska DDV, ki je bil na koncu obračunan. Če je tako (kar mora preveriti predložitveno sodišče), je treba razumeti, da implicitno sprejema carinsko vrednost – in s tem davčno osnovo – blaga za namene plačila uvoznega DDV.

30.

V tem okviru je treba izpostaviti hipotetičnost trditve predložitvenega sodišča, na kateri temelji predložitvena odločba: „če se ugotovi, da je bila carinska vrednost, torej tudi davčna osnova, nepravilno opredeljena, […] ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je (del) zadevnih zamudnih obresti obračunan upravičeno“. ( 14 )

31.

Če davčni zavezanec ne ugovarja znesku „neplačanega davčnega dolga“ (iz naslova DDV), ki je natančno določen glede na vrednost transakcije, ne vidim potrebe po razpravi o isti vrednosti transakcije, zdaj v zvezi s plačilom zamudnih obresti. ( 15 )

32.

Zato so bili na obravnavi izraženi nekateri dvomi o koristnosti odgovora, ki bi ga Sodišče lahko dalo predložitvenemu sodišču. Če bi njegova vprašanja opredelili kot hipotetična (ne nujno potrebna za rešitev prvotnega spora) ( 16 ), predlog za sprejetje predhodne odločbe ne bi bil dopusten.

33.

Kljub temu se bom za primer, da bi se Sodišče odločilo, da bo na podlagi domneve upoštevnosti opravilo vsebinsko analizo vprašanj, predloženih v predhodno odločanje, izrekel o njih.

B.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje

34.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 70 carinskega zakonika. Izvedeti želi, ali se odstavek 1 uporablja za položaj, v katerem „je bila v trenutku sprejetja carinske deklaracije in na podlagi prodaje, ki je bila opravljena neposredno pred dobavo blaga na carinsko območje, znana le začasna cena blaga, ki pa je bila pozneje (torej po vložitvi deklaracije in sprostitvi blaga v prosti promet) usklajena navzgor ali navzdol glede na okoliščine, na katere stranke posla niso mogle vplivati in ki niso bile znane v trenutku predložitve deklaracije“.

35.

Sodišče se je že izreklo o določitvi carinske vrednosti uvoženega blaga. Njegova sodna praksa vsebuje te trditve:

–

„[C]ilj prava Unije o carinskem vrednotenju [je] vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Carinska vrednost mora torej odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga in zato upoštevati vse elemente tega blaga, ki pomenijo ekonomsko vrednost“. ( 17 )

–

„Zlasti na podlagi člena 29 [postal člen 70] carinskega zakonika je carinska vrednost uvoženega blaga njegova transakcijska vrednost, torej cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, vendar s pridržkom uskladitev, ki jih je treba, če je to primerno, opraviti med drugim v skladu s členom 32 [postal člen 71] tega zakonika“. ( 18 )

–

„[C]arinsko vrednost [je treba] prednostno določiti na podlagi tako imenovane metode ,transakcijske vrednosti‘ uvoženega blaga […]. Ta metoda določitve carinske vrednosti se tako šteje za najprimernejšo in najpogosteje uporabljeno“. ( 19 )

–

„Cena, ki je bila za blago dejansko plačana ali jo je treba plačati, sicer praviloma tvori osnovo za izračun carinske vrednosti, vendar je ta cena dejavnik, ki ga je treba po potrebi uskladiti, če je to potrebno, da se prepreči določitev arbitrarne ali fiktivne carinske vrednosti“. ( 20 )

36.

Glede na ta merila bi bilo treba za prvotni spor načeloma uporabiti prevladujočo metodo vrednotenja (člen 70 carinskega zakonika). Uvoznik v nasprotju s trditvami nekaterih intervenientk na obravnavi metode vrednotenja blaga ne more izbrati po lastni presoji; ta trditev je po mojem mnenju napačna in v nasprotju z ugotovitvijo, da obstaja hierarhija med zaporednimi metodami vrednotenja, ki je izrecno določena v samem carinskem zakoniku.

37.

Nasprotno, razumem, da mora uvoznik upoštevati metodo, ki je v skladu s pogoji vsakega postopka. Uporabo prevladujoče metode (iz člena 70 carinskega zakonika) lahko zavrne le, kadar zahteve, določene v njem, niso izpolnjene. Le v tem primeru lahko uporabi sekundarno metodo (iz člena 74(1) carinskega zakonika), ki najbolj ustreza okoliščinam uvoza, in nazadnje preostalo metodo iz člena 74(3).

38.

Po mnenju predložitvenega sodišča naj bi (obvezni) uporabi metode iz člena 70 zakonika Unije v tej zadevi nasprotovalo več razlogov:

–

ob vložitvi carinske deklaracije cene, ki je bila dejansko plačana ali jo je treba plačati, ni bilo mogoče ugotoviti;

–

člen 70(3) carinskega zakonika izključuje uporabo transakcijske vrednosti, če za ceno veljajo pogoji, zaradi katerih ni mogoče določiti vrednosti blaga;

–

če ob vložitvi deklaracije ni znano, kakšna je končna cena, od deklaranta ni mogoče zahtevati, da uporabi metodo transakcijske vrednosti, saj je v skladu s členom 15(2)(a) carinskega zakonika odgovoren za točnost in popolnost podatkov, ki jih vsebuje deklaracija;

–

v skladu s sodbo Hamamatsu Photonics Deutschland ni mogoče sprejeti, „da se kot carinska vrednost uporabi dogovorjena transakcijska vrednost, ki delno sestoji iz prvotno zaračunanega in deklariranega zneska in delno iz pavšalne uskladitve po izteku obračunskega obdobja […] [in da bo] ta uskladitev izvedena navzgor ali navzdol“. ( 21 )

39.

Predložitveno sodišče meni, da bi okoliščine, ki jih našteva, privedle do uporabe ene od sekundarnih (preostalih) metod vrednotenja iz člena 74 carinskega zakonika; konkretno, v obravnavani zadevi metode iz odstavka 3 tega člena.

40.

Menim, da glede na vse informacije, ki so bile predložene Sodišču, ni bilo nobene ovire za to, da se v obravnavani zadevi uporabi člen 70(1) carinskega zakonika, saj:

–

je primarna osnova za določitev carinske vrednosti transakcijska vrednost, to je cena, ki je bila za blago dejansko plačana ali jo je treba plačati, določena v trenutku sprejema carinske deklaracije, vključno z vsemi plačili, ki se jih kot pogoj za prodajo blaga plača ali jih je treba plačati.

–

Transakcijska vrednost se lahko (in mora) naknadno uskladiti, če se upoštevajo določbe člena 70(1) carinskega zakonika, in v skladu z odstavkom 3(b) tega člena. V ta namen je potrebno, da „[…] prodaja ali cena ni predmet pogojev […], katerih vrednost se v zvezi z blagom […] ne more določiti“.

41.

Cena, ki jo je prijavila družba Tauritus, pa je bila začasna, kot je bilo dogovorjeno v pogodbah o prodaji blaga. ( 22 ) V teh pogodbah in njihovih aneksih je bilo navedeno, da bo končna cena odvisna od dveh dejavnikov, ki bosta lahko znana šele po uvozu, in sicer od povprečne cene goriva na trgu in povprečnega menjalnega tečaja. ( 23 )

42.

Ta dejavnika pomenita „prodajne pogoje“ v smislu člena 70(1) in (3)(b) carinskega zakonika. Kot taka privedeta do količinske opredelitve plačil, ki so na podlagi pogodbenega razmerja med kupcem in prodajalcem za zadnjenavedenega tako pomembna, da če teh plačil ne bi bilo, prodaje ne bi opravil. ( 24 )

43.

Res je, da je šlo za plačila, katerih znesek ob vložitvi carinske deklaracije ni bil v celoti določen. Zaradi pogojev za njihov dokončni izračun pa je bil že od podpisa pogodb popolnoma določljiv. Metodo transakcijske vrednosti bi bilo treba na podlagi člena 70(3)(b) izključiti le, če zneska ne bi bilo mogoče določiti.

44.

Kot je poudarila španska vlada in kot se je na obravnavi strinjala francoska vlada, oba prodajna pogoja (povprečne cene goriva in povprečni menjalni tečaj) nista bila odvisna od izključne volje nobene od pogodbenih strank, temveč od objektivnih zunanjih okoliščin. Carinski organi, pri katerih bi deklarant lahko dokazal ceno, ki je bila nazadnje plačana po prištetju ali odštetju dogovorjenih uskladitev, ki izhajajo iz javno razkritih dejavnikov, od začasne cene, bi lahko te okoliščine zlahka preverili.

45.

V nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi predložitveno sodišče, ( 25 ) menim, da preudarkov, na podlagi katerih je Sodišče izdalo sodbo Hamamatsu Photonics Deutschland, ni mogoče prenesti na to zadevo. Glede tega se strinjam s soglasnim stališčem, ki so ga na obravnavi izrazile vlade intervenientke in Komisija.

46.

V pogodbah, ki jih je sklenila družba Tauritus, je bilo, drugače kot v zadevi Hamamatsu Photonics Deutschland, določeno, da za končno prodajno ceno veljata lahko preverljiva objektivna pogoja. V zadnjenavedeni zadevi je družba od matične družbe kupovala blago, zaračunano po cenah znotraj skupine, vsota zneskov obračunanih izdelkov pa se je redno preverjala in po potrebi popravila z uporabo metode, imenovane „porazdelitev preostalega dobička“. Ta metoda je pomenila kombinacijo dodelitve minimalnega dobička in sorazmerne porazdelitve preostalega dobička ter določitve ciljnega razpona, s katerim je bila določena izvedba dodatnih dobropisov ali doplačil. ( 26 )

47.

Pogoji za določitev vrednosti blaga v zadevi Hamamatsu Photonics Deutschland so bili torej bistveno bolj zapleteni in zlasti za carinski organ težje preverljivi kot v obravnavani zadevi. Zato menim, da sodne prakse iz te sodbe ni mogoče razširiti na obravnavani postopek.

48.

Skratka, menim, da je bila v okoliščinah, kot so okoliščine prvotnega spora, ustrezna uporaba prevladujoče metode iz člena 70(1) carinskega zakonika. Cena, ki je bila dejansko plačana ali jo je bilo treba plačati za uvoženo blago (ki je, kot sem že navedel, praviloma podlaga za izračun carinske vrednosti), bi se lahko naknadno, na podlagi dejavnikov, ki so predvideni že v prodajni pogodbi in jih je mogoče zlahka ugotoviti, uskladila, da bi odražala resnično ekonomsko vrednost tega blaga.

C.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje

49.

Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 173(3) carinskega zakonika. Zlasti želi izvedeti, ali ima deklarant obveznosti, da pri carinskih organih zahteva uskladitev carinske vrednosti, določene in prijavljene v skladu s členom 74 tega zakonika, kadar „cena, ki jo je treba dejansko plačati za blago, kot je navedeno v členu 70(1) [navedenega zakonika], in ki ni bila in ni mogla biti znana ob vložitvi deklaracije, postane znana po tistem, ko je bilo blago že sproščeno v prosti promet“.

50.

Odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje morda ne bi bil potreben, če bi se potrdilo, da je treba vrednost transakcije v tej zadevi izračunati po prevladujoči metodi iz člena 70 carinskega zakonika.

51.

Vsekakor se bom v analizi osredotočil na drugo vprašanje predložitvenega sodišča, kot je postavljeno, za kar je treba pojasniti mehanizem za uskladitev končne cene, kadar je njen izračun odvisen od nekaterih prihodnjih (vendar zlahka ugotovljivih) dejavnikov.

52.

V tem primeru se uskladitev končne cene izvede v dvostopenjskem postopku, ki zajema: (a) fazo vložitve deklaracije, ko je znana le začasna cena; (b) fazo, v kateri je po izpolnitvi preostalih pogojev prodaje določena končna cena carinjenega blaga.

53.

V ta namen carinski zakonik določa dva mehanizma:

–

na prvem mestu, iz člena 166: dopusti se lahko, „da se blago da v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije, v kateri se lahko izpusti nekatere navedbe iz člena 162 ali spremne listine iz člena 163“. ( 27 ) Nato se poenostavljeni deklaraciji doda dopolnilna deklaracija, ki jo ureja člen 167 istega zakonika;

–

na drugem mestu, iz člena 73: carinski organi lahko dovolijo, da se nekateri zneski „določijo na podlagi posebnih meril, kadar jih ni mogoče določiti na dan sprejema carinske deklaracije“.

54.

V skladu z mehanizmom iz člena 166 carinskega zakonika uvoznik najprej navede začasno ceno blaga, nato pa z dopolnilno deklaracijo (člen 167 carinskega zakonika) končno ceno.

55.

Nasprotno pa je mehanizem iz člena 73 carinskega zakonika pridržan za zneske, ki jih je na dan sprejema carinske deklaracije mogoče količinsko opredeliti le na podlagi posebnih meril, ki jih določijo carinski organi.

56.

Glede na dejanske okoliščine spora menim, da bi bilo treba uporabiti mehanizem iz člena 166, in ne člena 73 carinskega zakonika, saj je bil na podlagi obeh dejavnikov za izračun, določenih v prodajnih pogodbah (povprečna cena goriva in povprečni menjalni tečaj), znesek končne cene na datum carinske deklaracije določljiv. Zato je zadostovala uporaba poenostavljene deklaracije iz člena 166, dokler se ne vloži dopolnilna deklaracija iz člena 167.

57.

Če obstajajo elementi, na podlagi katerih je mogoče količinsko opredeliti zneske, ki določajo carinsko vrednost, uporaba mehanizma iz člena 73 carinskega zakonika, to je z določitvijo drugih posebnih meril, ni potrebna.

58.

Mehanizem iz členov 166 in 167 carinskega zakonika poleg izpolnjevanja zahtev po točnosti (člen 15 tega zakonika) na koncu zagotavlja tudi določitev dejanske ekonomske vrednosti blaga. Nasprotno pa mehanizem iz člena 73 carinskega zakonika ne dopušča tolikšne točnosti, saj deluje na podlagi meril, ki kljub temu, da so specifična, nikoli ne morejo dati tako natančnega rezultata kot elementi cene, ki natančno določajo dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga.

59.

Pojasnil sem že, zakaj sekundarna metoda vrednotenja, ki jo je uporabila družba Tauritus (tista iz člena 74(3) carinskega zakonika), ni bila primerna. Gre za povsem preostalo metodo, ki je omejena na primere, ko carinske vrednosti sploh ni mogoče določiti v skladu z metodami iz člena 74(1). Te pa se uporabljajo le, če ni mogoče uporabiti prevladujoče metode iz člena 70 carinskega zakonika, ker za ceno blaga (transakcijska vrednost) veljajo pogoji, ki preprečujejo določitev njegove vrednosti.

60.

Če so, kot zagovarjam, pogoji, določeni v pogodbah, sklenjenih med družbo Tauritus in njenimi dobavitelji, omogočali enostavno in objektivno določitev končne cene, bi bilo treba za določitev dejanske vrednosti transakcije uporabiti prevladujočo metodo (člen 70 carinskega zakonika).

61.

Dodajam, da preostale metode iz člena 74(3) carinskega zakonika že po naravi, če lahko tako rečem, ni mogoče dopolniti s postopkom popravka iz člena 173 istega zakonika. Z drugimi besedami, teh dveh določb ni mogoče združiti tako, da bi tvorili sestavljen postopek, kakršnega sestavljata člena 166 in 167 carinskega zakonika.

62.

Poenostavljena deklaracija iz člena 166 carinskega zakonika ima namreč v dopolnilni deklaraciji iz člena 167 carinskega zakonika svoj nujni dodatek, s čimer sta carinski deklaraciji povezani v celoto (v skladu s členom 167(4) carinskega zakonika „sestavljata enoten, nedeljiv instrument“).

63.

V teh okoliščinah, če se držim besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje, se člen 173 carinskega zakonika, ki določa „spremembo carinske deklaracije“, ne uporablja.

64.

Namen sprememb, dopustnih na podlagi člena 173 carinskega zakonika, ni dopolniti predhodno začasno deklaracijo, temveč popraviti vsebino deklaracije, ki je bila takrat vložena kot zaključena in popolna deklaracija. Poleg tega je treba upoštevati, da za uporabo popravkov, ki odstopajo od načela nepreklicnosti carinske deklaracije, velja omejevalna ureditev. ( 28 )

65.

Z drugimi besedami, carinske deklaracije, ki odražajo končno ceno, ki ni predmet poznejših uskladitev, se lahko po potrebi popravijo (ne pa dopolnijo) z uporabo člena 173 carinskega zakonika. Nasprotno pa je treba za deklaracije, ki vsebujejo začasno ceno in so predmet poznejših uskladitev, ki jih je mogoče zlahka preveriti, uporabljati člena 166 in 167 tega zakonika.

66.

Če je od vsega začetka (že v času vložitve deklaracije) znano, da je cena blaga le začasna, se ta podatek ne sme prikriti pred carinsko upravo in čakati, da bo znana končna cena, ter jo s tem seznaniti s spremembo prvotne deklaracije na podlagi člena 173.

67.

Zaradi točnosti in popolnosti podatkov v začetni deklaraciji, kot zahteva člen 15(2)(a) carinskega zakonika, je treba to okoliščino sporočiti ob vložitvi prvotne deklaracije.

68.

Zato menim, da bi morala imeti v okoliščinah, kakršne so obravnavane, prvotna deklaracija naravo poenostavljene deklaracije (člen 166 carinskega zakonika), ki bi bila pozneje dopolnjena v skladu s členom 167 tega zakonika. Uporaba člena 173 carinskega zakonika za spremembo deklaracije, vložene v skladu s členom 74(3) carinskega zakonika, z namenom popravka podatkov, za katere je bilo od začetka znano, da so nepopolni, ni bila primerna.

69.

To seveda carinskim organom ne preprečuje, da v okviru davčnega nadzora preverijo točnost in popolnost podatkov, navedenih v carinskih deklaracijah. Ti organi imajo zlasti pravico, da preverijo ekonomsko vrednost uvoženega blaga (dejansko plačano ceno po ustreznih uskladitvah začasne cene) in izpeljejo ustrezne posledice za izračun uvoznega DDV in zamudnih obresti.

70.

Vendar se drugo vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na nadzorna pooblastila carinskih organov.

V.

Predlog

71.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva) odgovori: