Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 15. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Direktiva 2010/13/EU – Avdiovizualne medijske storitve – Člen 1(1)(a)(i) – Pojem ‚avdiovizualne medijske storitve‘ – Člen 6(1) – Varstvo človekovega dostojanstva – Nacionalna ureditev, ki prepoveduje oddaje, ki so v nasprotju z moralnimi načeli – Odgovornost ponudnika storitev – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 11 – Svoboda izražanja – Člen 52(1) – Omejitev pravic in svoboščin, priznanih v Listini o temeljnih pravicah “
V zadevi C‑591/24,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) z odločbo z dne 29. avgusta 2024, ki je na Sodišče prispela 11. septembra 2024, v postopku
„Golf Bulgaria“ EOOD
proti
Savet za elektronni medii,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi M. L. Arastey Sahún (poročevalka), predsednica senata, B. Smulders, E. Regan, J. Passer in D. Gratsias, sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za bolgarsko vlado T. Mitova in R. Stoyanov, agenta,
– za Evropsko komisijo O. Gariazzo, C. Georgieva, P.-J. Loewenthal in G. Meeßen, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 (UL 2018, L 303, str. 69) (v nadaljevanju: Direktiva 2010/13), in člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Golf Bulgaria“ EOOD, družbo bolgarskega prava, in Savet za elektronni medii (svet za elektronske medije, Bolgarija, v nadaljevanju: SEM) glede zakonitosti odločbe tega sveta, s katero je bila tej družbi naložena upravna globa za oddajanje videoposnetka, ki je v nasprotju z moralnimi načeli (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
Pravo Unije
Listina o temeljnih pravicah
3 Člen 11 Listine v odstavku 1 določa:
„Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.“
4 Člen 52(1) Listine določa:
„Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“
Direktiva 2010/13
5 Člen 1(1) Direktive 2010/13 določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:
(a) ,avdiovizualna medijska storitev‘ pomeni:
(i) storitev, kakor je opredeljena v členih 56 in 57 [PDEU], kadar je glavni namen storitve ali ločljivega dela te storitve zagotavljanje programov, pod uredniško odgovornostjo ponudnika medijskih storitev, splošni javnosti za obveščanje, zabavo ali izobraževanje preko elektronskih komunikacijskih omrežij v smislu točke (a) člena 2 Direktive [Evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 13, zvezek 29, str. 349)]; tovrstna avdiovizualna medijska storitev je bodisi razširjanje televizijskih programov, kakor je opredeljeno v točki (e) tega odstavka, bodisi avdiovizualna medijska storitev na zahtevo, kakor je opredeljena v točki (g) tega odstavka;
(ii) avdiovizualno komercialno sporočilo;
[…]
(b) ,program‘ pomeni niz gibljivih slik z zvokom ali brez njega, ki predstavlja posamezno poljubno dolgo enoto znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, vključno s celovečernimi filmi, video posnetki, športnimi dogodki, situacijskimi komedijami, dokumentarnimi filmi, otroškimi programi in izvirnimi televizijskimi dramami;
(c) ,uredniška odgovornost‘ pomeni izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom v primeru razširjanja televizijskih programov ali v katalogu v primeru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Uredniška odgovornost ne pomeni nujno pravne odgovornosti v okviru nacionalne zakonodaje za vsebino opravljenih storitev;
(d) ,ponudnik medijske storitve‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana;
[…]
(e) ‚razširjanje televizijskih programov‘ (tj. linearna avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za sočasno gledanje programov na podlagi programskega sporeda;
[…]
(g) ,avdiovizualna medijska storitev na zahtevo‘ (tj. nelinearna avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za gledanje programov v trenutku, ki ga izbere uporabnik in na svojo osebno zahtevo na podlagi kataloga programov, ki ga izbere ponudnik medijskih storitev;
[…]“
6 Člen 4(1) Direktive 2010/13 določa:
„Države članice lahko od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili, če so ta pravila v skladu s pravom Unije.“
7 Člen 6 te direktive določa:
„1. Države članice brez poseganja v svojo obveznost spoštovanja in varovanja človekovega dostojanstva na primeren način zagotovijo, da se z avdiovizualnimi medijskimi storitvami, ki jih ponujajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo:
(a) ne spodbuja nasilja ali sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na kateri koli podlagi iz člena 21 Listine;
(b) javno ne ščuva k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, kot je določeno v členu 5 Direktive (EU) 2017/541 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ (UL 2017, L 88, str. 6)].
2. Ukrepi, sprejeti za namene tega člena, morajo biti potrebni in sorazmerni ter skladni s pravicami in načeli iz Listine.“
8 Člena 28a in 28b Direktive 2010/13 vsebujeta določbe, ki se uporabljajo za storitve platform za izmenjavo videov.
Direktiva (EU) 2018/1972
9 Člen 2, točka 1, Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL 2018, L 321, str. 36), s katerim je bil nadomeščen člen 2(a) Direktive 2002/21, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(1) ,elektronsko komunikacijsko omrežje‘ pomeni prenosne sisteme, ne glede na to, ali temeljijo na stalni infrastrukturi ali centralizirani upravni zmogljivosti, in, kjer je primerno, komutacijsko ali usmerjalno opremo ter druge vire, vključno z omrežnimi elementi, ki niso aktivni, ki omogočajo prenos signalov po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutiranimi, vključno z internetom) in mobilnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji, ki se uporabljajo za radijsko in televizijsko radiodifuzijo, ter z omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij“.
Bolgarsko pravo
10 Člen 10(1) Zakon za radioto i televisiata (zakon o radiu in televiziji) z dne 23. septembra 1998 (DV št. 138 z dne 24. novembra 1998) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZRT), določa:
„Ponudniki medijskih storitev pri opravljanju svojih dejavnosti upoštevajo ta načela:
1. zagotavljanje pravice do svobode izražanja;
2. zagotavljanje pravice do obveščenosti;
3. spoštovanje zaupnosti virov informacij;
4. varstvo zasebnosti državljanov;
5. prepoved oddaj, ki spodbujajo nestrpnost med državljani;
6. prepoved oddaj, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, zlasti če vsebujejo pornografijo, poveličujejo ali upravičujejo krutost oziroma nasilje ali spodbujajo sovraštvo na podlagi rase, spola, vere oziroma narodnosti;
7. zagotavljanje pravice do odgovora v programih;
8. zagotavljanje avtorskih in sorodnih pravic v zvezi z oddajami in programi;
9. ohranitev čistosti bolgarskega jezika.“
11 Člen 17(1) in (2) tega zakona določa:
„1. Ponudniki medijskih storitev so odgovorni za vsebino medijskih storitev.
2. Ponudniki medijskih storitev ne smejo pripravljati ali omogočati distribucije oddaj, ki so v nasprotju z načeli iz člena 10, in oddaj, ki spodbujajo nacionalno, politično, etnično, versko ali rasno nestrpnost oziroma poveličujejo ali upravičujejo krutost oziroma nasilje.“
12 Člen 20(1) in (2) navedenega zakona določa:
„1. [SEM] je neodvisen specializiran organ, ki ureja medijske storitve in storitve platform za izmenjavo videov za primere in na način, določen s tem zakonom.
2. [SEM] pri izvajanju svojih dejavnosti svoje pristojnosti izvaja nepristransko, transparentno in v skladu s cilji [Direktive 2010/13], upošteva javni interes, zagotavlja svobodo izražanja, neodvisnost ponudnikov medijskih storitev, pluralnost medijev, kulturno in jezikovno raznolikost, varstvo potrošnikov, dostopnost, nediskriminacijo, dobro delovanje notranjega trga in spodbujanje poštene konkurence.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
13 Družba Golf Bulgaria – ki je bila takrat v javni register SEM vpisana kot ponudnik nelinearnih medijskih storitev – je 5. aprila 2023 na spletu objavila članek z naslovom „Emilija Skirojarka se norčuje iz dečka s posebnimi potrebami“, ki je vključeval videoposnetek z družbenega omrežja Facebook. Ta videoposnetek, ki je bil posnet v trgovskem centru, je prikazoval dečka s posebnimi izobraževalnimi potrebami, ki se je premikal po rokah in nogah ter posnemal psa, medtem ko ga je na povodcu vodila oseba, imenovana Emilija, pri čemer so mu tako ona kot drugi člani skupine, v kateri je bila, ukazovali, naj „sede“, „da tačko“ ali „ujame“ lonček, ki so ga metali, in mu govorili „priden kuža“ ter ga potrepljali po glavi, kadar je izpolnil te ukaze.
14 SEM je z odločbo z dne 29. junija 2023 ugotovil, da je družba Golf Bulgaria z objavo tega videoposnetka storila upravni prekršek, in sicer kršitev člena 17(2) ZRT v povezavi z njegovim členom 10(1), točka 6, ki se nanaša na oddajanje videoposnetkov, ki so v nasprotju z moralnimi načeli.
15 S sporno odločbo, sprejeto 27. julija 2023, je SEM družbi Golf Bulgaria naložil upravno globo v višini 3000 bolgarskih levov (BGN) (približno 1534 EUR). Ker je Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) to odločbo v pritožbenem postopku potrdilo, je družba Golf Bulgaria vložila pritožbo pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.
16 Družba Golf Bulgaria v okviru te pritožbe trdi, prvič, da je odločba Sofiyski rayonen sad (okrajno sodišče v Sofiji) nezakonita in napačna, ker je bila izdana neupoštevajoč materialno pravo in bistvene postopkovne zahteve, drugič, da je SEM s sprejetjem odločbe o ugotovitvi upravne kršitve, do katere je prišlo zaradi predvajanja videoposnetka, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, prekoračil svoje pristojnosti na področju nadzora vsebin, saj naj predvajanje zadevnega videoposnetka ne bi bilo zajeto s pojmom „avdiovizualna medijska storitev“, in tretjič, da opredelitev, da je ta posnetek v nasprotju z „moralnimi načeli“, ni bila zadostno obrazložena, ker je navedeni videoposnetek prikazoval dogodek, posnet na javnem mestu, ki je na družbenih omrežjih že bil predvajan.
17 SEM se sklicuje na nacionalno sodno prakso v zvezi s pojmom „moralna načela“, zlasti na odločbo Konstitutsionen sad (ustavno sodišče, Bolgarija), v kateri je bilo razsojeno, da je javna morala področje, na katerem imajo nacionalne tradicije in kultura prednost pred vsem drugim, da prepoved ravnanj, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, ni omejena na to, da je treba spoštovati zahteve po družbeni dobrobiti, ki jih določajo tradicije neke družbe, da je na primer v javnem interesu, da se moralna načela uporabljajo kot merilo za usposabljanje mladostnikov, in da zato ni nujno, da je v vsakem primeru prišlo do dejanskega posega. Iz te odločbe naj bi bilo razvidno, da je preudarjanja, ki zadevajo spoštovanje moralnih načel, mogoče razumeti kot preudarjanja, ki se nanašajo na merila družbene dobrobiti, oblikovana v družbi za njeno zaščito, glavni interes česar je ohranjanje moralne integritete družbe. Poleg tega SEM trdi, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila oseba s posebnimi izobraževalnimi potrebami ponižana in da ji je bilo kršeno njeno človekovo dostojanstvo. Pravica do svobode izražanja pa naj ne bi bila neomejena in naj ne bi smela voditi do razširjanja vsebin, polnih „kletev“ ter „ciničnih in grobih dejanj do ranljive osebe“. Poleg tega SEM poudarja, da ponudniki medijskih storitev bistveno prispevajo k oblikovanju javnega mnenja in da zato avdiovizualno gradivo, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, nacionalnimi tradicijami in kulturo, kot je zadevni videoposnetek v glavni zadevi, ni sprejemljivo.
18 Predložitveno sodišče navaja, da v skladu z nacionalno sodno prakso pojem „moralno načelo“ pomeni splošno načelo, ki je samo po sebi pravilo ravnanja, da bi postalo veljavno pravilo, pa mora biti vključeno v posebno pravno normo, katere namen je urejanje družbenih odnosov. V tem okviru naj bi Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) navedlo, da je treba „vsebino pojma ‚moralna načela‘ iskati v objektivnih moralnih kategorijah, ki so sprejete v družbi, vendar zaradi svoje družbeno-etične narave niso določene z zakonom in so v bistvu povezane s prepovedjo škodovanja drugim osebam z izkoriščanjem njihovega neugodnega položaja glede na njihovo starost, [socialni položaj], zdravje ali materialni položaj“.
19 V tem okviru in glede na to, da je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe naveden člen 4(1) Direktive 2010/13, se zdi, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče šteti, da se uvedba prepovedi oddajanja programskih vsebin, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, v upoštevno nacionalno zakonodajo lahko obravnava za podrobnejši ali strožji ukrep v smislu te določbe v primerjavi z drugimi ukrepi, določenimi v tej direktivi.
20 Nazadnje, to sodišče se sprašuje, ali to, da se v primeru kršitve moralnih načel pri naložitvi sankcije sklicuje na ta načela, omejuje svobodo izražanja iz člena 11 Listine.
21 V teh okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je z vidika prava Unije dopustna nacionalna ureditev, ki z vključitvijo splošnega pravnega načela – pri katerem gre za „moralna načela“ – v nacionalno pravo državi članici omogoča uvedbo dodatnih ukrepov, zlasti da se na podlagi moralnih načel pripiše odgovornost določeni storitvi informacijske družbe v smislu Direktive 2010/13, in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, v kolikšni meri uporaba tega abstraktnega načela kot podlage za odgovornost za kršitve omejuje svobodo izražanja iz člena 11 [Listine]?“
Postopek pred Sodiščem
22 S sklepom predsednika Sodišča z dne 14. novembra 2024 je bil ta postopek prekinjen do izdaje končne odločbe v zadevah C‑555/23 in C‑556/23.
23 Predsednik Sodišča je po razglasitvi sodbe z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla (C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484), 1. julija 2025 o tej sodbi uradno obvestil predložitveno sodišče in ga pozval, naj navede, ali želi glede na navedeno sodbo vztrajati pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
24 To sodišče je v dopisu z dne 30. julija 2025 navedlo, da želi vztrajati pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe. V zvezi s tem je navedlo, da se, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, predmet spora o glavni stvari nanaša na možnost, da se Direktiva 2010/13 izvaja tako, da se v nacionalni pravni red vključi splošno pravno načelo, kot so „moralna načela“, in na to, v kolikšni meri to, da se tako abstraktno načelo uporablja kot podlaga za odgovornost v primeru kršitve tega načela, omejuje svobodo izražanja iz člena 11 Listine.
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
25 Bolgarska vlada izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer se sklicuje, prvič, na to, da vprašanje, predloženo Sodišču, in predmet spora o glavni stvari nista povezana, in drugič, na to, da niso navedene specifične določbe prava Unije, ki jih je treba razložiti za rešitev tega spora.
26 Ta vlada zlasti v zvezi z trditvijo, da vprašanje in predmet spora nista povezana, trdi, da je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se ta predlog nanaša na ponudnike platform za izmenjavo videov. V zvezi s tem naj bi predložitveno sodišče v navedbi pravnega okvira navedlo besedilo členov 28a in 28b Direktive 2010/13, ki se uporabljata za storitve platform za izmenjavo videov, čeprav naj ta člena ne bi bila upoštevna za rešitev spora o glavni stvari. Poleg tega naj bi se vprašanje, postavljeno Sodišču, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče, nanašalo na ponudnika „storitve informacijske družbe v smislu Direktive 2010/13“ in na možnost, da je ta ponudnik odgovoren v primeru kršitve zahtev, ki jih nalaga nacionalno pravo države članice. Storitve informacijske družbe pa naj ne bi urejala ta direktiva, temveč Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399) in Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL 2022, L 277, str. 1). Poleg tega naj bi bilo iz dejanskega stanja, kot je predstavljeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da je družba Golf Bulgaria ponudnik nelinearnih medijskih storitev, kar naj bi bil drug pojem, kot je pojem „ponudnik storitev informacijske družbe“.
27 V skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 30. aprila 2026, Nekilnojamojo turto valdymas, C‑544/24, EU:C:2026:356, točka 36 in navedena sodna praksa).
28 V obravnavani zadevi predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje podroben opis okoliščin, v katere je umeščen spor o glavni stvari, ter navaja vsebino nacionalnih določb, za katere je predložitveno sodišče štelo, da se uporabljajo za ta spor, in nacionalne sodne prakse, ki jo to sodišče prav tako šteje za upoštevno. Poleg tega je iz obrazložitve v tem predlogu mogoče razumeti, da se dvomi, ki jih je izrazilo to sodišče, nanašajo na skladnost ZRT z Direktivo 2010/13 in členom 11 Listine ter da izhajajo iz tega, da člen 17(2) ZRT, ki je bil podlaga za sankcioniranje družbe Golf Bulgaria za predvajanje videoposnetka, opisano v točki 13 te sodbe, temelji na splošnem načelu nacionalnega prava, to je na načelu upoštevanja „moralnih načel“. Poleg tega je povezava, na eni strani, med Direktivo 2010/13 in členom 11 Listine ter, na drugi strani, določbami ZRT, ki se uporabljajo za spor o glavni stvari, dovolj razvidna iz elementov iz navedenega predloga.
29 Res je, kot je navedla bolgarska vlada, da se predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje tako na avdiovizualne medijske storitve kot tudi na storitve platform za izmenjavo videov ter da navaja tako določbe Direktive 2010/13 v zvezi s ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev kot tudi določbe te direktive, ki se nanašajo na ponudnike takih platform za izmenjavo videov. Poleg tega se to sodišče v besedilu vprašanja za predhodno odločanje sklicuje na storitev informacijske družbe in na splošno omenja Direktivo 2010/13, ne da bi navedlo konkretne določbe te direktive, ki bi jih bilo treba razlagati.
30 Vendar je treba najprej upoštevati to, da je, prvič, iz navedbe dejanskega stanja v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bila družba Golf Bulgaria v javni register SEM vpisana kot ponudnik nelinearnih medijskih storitev. Drugič, glede na njuno besedilo se člena 10(1), točka 6, in 17 ZRT, na podlagi katerih je SEM ugotovil, da je družba Golf Bulgaria storila kršitev, ki je bila sankcionirana s sporno odločbo, nanašata na ponudnike medijskih storitev. Tretjič, iz obrazložitve tega predloga je razvidno, da je predložitveno sodišče želelo Sodišču postaviti prvo od petih vprašanj, za katera mu je družba Golf Bulgaria predlagala, naj jih postavi kot vprašanja za predhodno odločanje, pri čemer se to prvo vprašanje izrecno nanaša na „ponudnike nelinearnih avdiovizualnih medijskih storitev“.
31 Zato je na podlagi teh elementov mogoče ugotoviti, da se navedeno vprašanje – kljub temu, da je, na eni strani, v besedilu vprašanja za predhodno odločanje uporabljen izraz „storitev informacijske družbe“, na drugi strani pa se predložitveno sodišče v predložitveni odločbi sklicuje na „storitve platform za izmenjavo videov“ – nanaša na „avdiovizualno medijsko storitev“ v smislu Direktive 2010/13.
32 Dalje, kadar v formulaciji vprašanj, predloženih Sodišču, niso navedene konkretne določbe prava Unije, predlog za sprejetje predhodne odločbe ni nedopusten, če elementi iz tega predloga Sodišču omogočajo, da opredeli določbe tega prava, katerih razlaga je potrebna, da se predložitvenemu sodišču omogoči odločitev v sporu o glavni stvari. To drži v obravnavani zadevi, saj obrazložitev tega predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču omogoča, da opredeli določbe Direktive 2010/13, ki jih je treba razlagati v ta namen, kot bo navedeno v točkah od 50 do 54 te sodbe.
33 Nazadnje, to, da predložitveno sodišče v navedbi pravnega okvira, ki naj bi ga bilo po njegovem mnenju treba uporabiti, navaja določbe prava Unije, ki niso upoštevne za odločitev v sporu o glavni stvari, ne vpliva na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe.
34 Zato je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vprašanje za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
Opredelitev, na eni strani, oddajanja videoposnetka iz postopka v glavni stvari za „avdiovizualno medijsko storitev“ in, na drugi strani, tožeče stranke v postopku v glavni stvari za „ponudnika medijskih storitev“ v smislu Direktive 2010/13
35 Kot je razvidno iz točk 30 in 31 te sodbe, je treba vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, razumeti tako, da se nanaša na „avdiovizualno medijsko storitev“ v smislu Direktive 2010/13, in torej tako, da temelji na predpostavki, da oddajanje videoposnetka, ki je bilo sankcionirano s sporno odločbo, spada v okvir tega pojma.
36 Kot pa je bilo navedeno v točki 16 te sodbe, je družba Golf Bulgaria v okviru pritožbe, ki je podlaga za to zadevo, navedla, da oddajanje tega videoposnetka ne spada v okvir navedenega pojma.
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je, kar zadeva porazdelitev pristojnosti med sodiščem Unije in tem nacionalnim sodiščem, načeloma to nacionalno sodišče pristojno, da preveriti, ali so izpolnjeni dejanski pogoji za uporabo določbe Unije v zadevi, ki jo obravnava, pri čemer lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 37 in navedena sodna praksa).
38 Zato mora Sodišče predložitvenemu sodišču zagotoviti potrebne elemente razlage v zvezi s pojmom „avdiovizualna medijska storitev“ v smislu te direktive, da bi to preverilo, ali oddajanje videoposnetka iz postopka v glavni stvari dejansko spada v okvir tega pojma in ali je treba v zvezi s takim oddajanjem družbo Golf Bulgaria torej šteti za „ponudnika medijskih storitev“ v smislu navedene direktive.
39 V tem okviru je treba opozoriti, da se v skladu z opredelitvijo iz člena 1(1)(a)(i) Direktive 2010/13 pojem „avdiovizualna medijska storitev“ nanaša na storitev, kakor je opredeljena v členih 56 in 57 PDEU, kadar je glavni namen storitve ali ločljivega dela te storitve zagotavljanje programov, pod uredniško odgovornostjo ponudnika medijskih storitev, splošni javnosti za obveščanje, zabavo ali izobraževanje preko elektronskih komunikacijskih omrežij v smislu točke (a) člena 2 Direktive 2002/21.
40 Poleg tega, kot je razvidno iz člena 1(1)(b) Direktive 2010/13, se pojem „program“ v smislu te direktive nanaša na „niz gibljivih slik […] ki predstavlja posamezno poljubno dolgo enoto znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, vključno s celovečernimi filmi, video posnetki, športnimi dogodki, situacijskimi komedijami, dokumentarnimi filmi, otroškimi programi in izvirnimi televizijskimi dramami“.
41 Ob tem je v skladu s členom 1(1)(d) te direktive za njene namene „ponudnik medijskih storitev“ fizična ali pravna oseba, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana.
42 V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je bil videoposnetek iz postopka v glavni stvari objavljen na spletnem mestu, na katerem so javnosti dostopni članki in avdiovizualne vsebine.
43 Zato je najprej očitno, da je bil ta videoposnetek predvajan prek elektronskih komunikacijskih omrežij v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2018/1972, ki je nadomestil člen 2(a) Direktive 2002/21, kar pa mora potrditi predložitveno sodišče.
44 Dalje, kar mora prav tako preveriti to sodišče, je mogoče šteti, da je navedeni videoposnetek del mreže ali kataloga avdiovizualne ponudbe, ponujene na spletnem mestu iz postopka v glavni stvari, zaradi česar ta videoposnetek pomeni „program“ v smislu člena 1(1)(b) Direktive 2010/13 (glej po analogiji sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 48), ta avdiovizualna ponudba pa ima informativne ali zabavne namene.
45 Poleg tega nič v spisu, ki je na voljo Sodišču, ne kaže na to, da storitev dajanja videov na voljo, ponujena na spletnem mestu iz postopka v glavni stvari, nima vsebine in funkcije, ki bi bila neodvisna od vsebine in funkcije drugih storitev, ki bi bile morebiti ponujene na tem spletnem mestu. Tako je treba šteti – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da oddajanje videoposnetka iz postopka v glavni stvari spada v okvir storitve, katere glavni namen ali namen ločljivega dela te storitve je zagotavljanje programov splošni javnosti.
46 Nazadnje, kot izhaja iz člena 1(1)(a)(i), (c) in (d) Direktive 2010/13, to, da je družba Golf Bulgaria objavila videoposnetek iz postopka v glavni stvari na spletnem mestu iz postopka v glavni stvari, lahko spada pod pojem „avdiovizualna medijska storitev“ le, če ta družba za izbiro avdiovizualne vsebine, ki je na voljo na tem spletnem mestu, prevzame „uredniško odgovornost“ v smislu te direktive.
47 Tako bi bilo zlasti, če bi družba Golf Bulgaria odločala med drugim o objavi in odstranitvi videoposnetkov, ponujenih na zadevnem spletnem mestu, o časovnem razporedu in programu oddajanja videoposnetkov na tem spletnem mestu, o obdobju, v katerem bodo ti posnetki dostopni internetnim uporabnikom, o strukturi navedenega spletnega mesta, o načinu predstavitve in izbire videoposnetkov, o sistemu za iskanje videoposnetkov in o posodabljanju vsebine istega spletnega mesta (glej po analogiji sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 53).
48 Ker predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene navedbe v zvezi s tem, bo moralo predložitveno sodišče – zlasti ob upoštevanju pogojev za objavo videov, ki jih posredujejo uporabniki, na spletnem mestu iz postopka v glavni stvari – presoditi, ali si družba Golf Bulgaria dejansko pridržuje pravico, da odloči, kateri videoposnetki so na tem spletnem mestu objavljeni in kateri niso. Če bo ta presoja pokazala, da končno odločitev o taki objavi sprejme ta družba, bo to pomenilo, da ima navedena družba za izbiro avdiovizualne vsebine, ki je na navedenem spletnem mestu na voljo javnosti, med drugim videoposnetka iz postopka v glavni stvari, uredniško odgovornost, in to tudi kadar videoposnetke, objavljene na spletu, za objavo na istem spletnem mestu ustvarijo in pošljejo uporabniki.
49 Glede na zgornje preudarke in s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, je treba na vprašanje, ki ga je postavilo to sodišče, odgovoriti ob predpostavki, da je, prvič, oddajanje videoposnetka, sankcioniranega s sporno odločbo, „avdiovizualna medijska storitev“ v smislu Direktive 2010/13, in drugič, da družba Golf Bulgaria pomeni „ponudnika medijskih storitev“ v smislu te direktive.
Določba Direktive 2010/13, upoštevna za odločitev v sporu o glavni stvari
50 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je videoposnetek iz postopka v glavni stvari prikazoval, kako je skupina oseb poniževala osebo s posebnimi izobraževalnimi potrebami. To je med drugim privedlo do tega, da je SEM ugotovil, da je ta videoposnetek v nasprotju z „moralnimi načeli“ v smislu nacionalnega prava, in je zato to družbo sankcioniral za oddajanje oddaje, ki je v nasprotju z moralnimi načeli, pri čemer je SEM pred predložitvenim sodiščem dodal, da je bilo kršeno človekovo dostojanstvo te osebe.
51 Opozoriti pa je treba, da člen 6(1) Direktive 2010/13 državam članicam ne nalaga le, da spoštujejo človekovo dostojanstvo, ampak jim nalaga tudi, da ga varujejo, pri čemer ta obveznost zlasti pomeni, da morajo te države sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da vsebine avdiovizualnih medijskih storitev, ki jih ponujajo ponudniki pod njihovo pristojnostjo, ne posegajo v vrednoto človekovega dostojanstva (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 67).
52 Obveznost spoštovanja vrednote človekovega dostojanstva in prepoved razširjanja vsebin, ki posegajo v to vrednoto, spadata torej na področje uporabe te določbe (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 73).
53 Zato v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, v katerih je bila nacionalna ureditev, ki prepoveduje razširjanje vsebin, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, podlaga za odločbo, sprejeto za sankcioniranje posega v človekovo dostojanstvo, ta nacionalna ureditev spada na področje uporabe člena 6(1) Direktive 2010/13. Nasprotno pa za tako ureditev, ker je namenjena le izvajanju obveznosti spoštovanja človekovega dostojanstva in razloga za prepoved posega v vrednoto človekovega dostojanstva iz tega člena 6(1), ni mogoče šteti, da vsebuje „natančnejša“ ali „strožja“ pravila v smislu člena 4(1) te direktive, zato navedena ureditev ne spada na področje uporabe zadnjenavedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 78).
54 Tako je treba glede na posebne okoliščine spora o glavni stvari na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 2010/13.
Vprašanje
55 Glede na uvodne preudarke je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2010/13 v povezavi s členom 11 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko država članica na podlagi nacionalne ureditve, ki ob upoštevanju splošnega pravnega načela te države prepoveduje oddaje, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, ponudnika medijskih storitev sankcionira za oddajanje videoposnetka, ki posega v človekovo dostojanstvo.
56 Za odgovor na to vprašanje je treba, na prvem mestu, opozoriti, da imajo države članice v skladu s samim besedilom člena 288, tretji odstavek, PDEU možnost, da izberejo obliko in sredstva za izvajanje direktiv, ki kar najbolj zagotavljajo rezultat, ki mu te direktive sledijo, in da iz te določbe izhaja, da prenos direktive v nacionalno pravo ne zahteva nujno zakonodajnega delovanja v vsaki državi članici (sodba z dne 14. februarja 2012, Flachglas Torgau, C‑204/09, EU:C:2012:71, točka 60).
57 Zlasti lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar obstajajo splošna načela ali splošna pravila, ni potrebno, da se opravi prenos s posebnimi dodatnimi zakonskimi ali podzakonskimi ukrepi, vendar pod pogojem, da te splošne norme dejansko zagotavljajo polno uporabo te direktive in da je – kadar se z zadevno določbo direktive želijo ustvariti pravice za posameznike – pravni položaj, ki iz teh načel izhaja, dovolj natančen in jasen ter se upravičenci lahko seznanijo z vsemi svojimi pravicami in se po potrebi lahko nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči (sodba z dne 10. junija 2021, Ultimo Portfolio Investment (Luksemburg), C‑303/20, EU:C:2021:479, točka 34 in navedena sodna praksa).
58 Glede na to sodno prakso je mogoče šteti, da čeprav člen 6(1) Direktive 2010/13, kot je bilo navedeno v točkah 51 in 52 te sodbe, državam članicam na področju avdiovizualnih medijskih storitev nalaga, da varujejo vrednoto človekovega dostojanstva, tako da zagotovijo prepoved vsebin, ki posegajo v to vrednoto, načeloma ni izključeno, da se ta določba v notranji pravni red države članice prenese na podlagi nacionalne ureditve, ki v skladu s splošnim načelom prava te države prepoveduje oddaje, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, če je pravni položaj, ki izhaja iz te nacionalne ureditve, dovolj natančen in jasen, da lahko ponudniki medijskih storitev vedo, da predvajanje videoposnetka, ki posega v vrednoto človekovega dostojanstva, pomeni oddajo, ki je v nasprotju z moralnimi načeli.
59 Poleg tega je treba opozoriti, da načelo pravne varnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, prvič, da so pravna pravila jasna in natančna, ter drugič, da je njihova uporaba za pravne subjekte predvidljiva, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice. To načelo zlasti terja, da ureditev zadevnim subjektom omogoča, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki so jim s to ureditvijo naložene, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (sodba z dne 21. maja 2026, Across Fiduciaria in drugi, C‑684/24 in C‑685/24, EU:C:2026:410, točka 40 in navedena sodna praksa).
60 Poleg tega je ta zahteva po pravni varnosti še posebej stroga, če obstaja ureditev, ki ima lahko finančne posledice. Sodišče je med drugim razsodilo, da se sankcija, tudi če ni kazenska, lahko naloži le, če temelji na jasni in nedvoumni pravni podlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2006, Koninklijke Coöperatie Cosun, C‑248/04, EU:C:2006:666, točki 79 in 80 ter navedena sodna praksa).
61 V tem okviru je, kar zadeva načelo zakonitosti v kazenskem pravu, določeno v členu 49(1) Listine, ki se uporablja na kazenskem področju (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2025, BAJI Trans, C‑544/23, EU:C:2025:614, točka 62), treba opozoriti, da to načelo, ki je poseben izraz splošnega načela pravne varnosti, med drugim zahteva, da pravo jasno opredeljuje kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje, da se zagotovi predvidljivost tako glede opredelitve kaznivega dejanja kot tudi glede določitve kazni. Ta pogoj je izpolnjen, kadar lahko pravni subjekt iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage, ki jo podajo zadevna nacionalna sodišča, razbere, za katera dejanja in opustitve kazensko odgovarja (sodba z dne 26. junija 2025, Makeleio in Zougla, C‑555/23 in C‑556/23, EU:C:2025:484, točka 88 in navedena sodna praksa). Glede tega pa nikakor ne more biti drugače, kar zadeva sankcije, ki niso kazenske narave.
62 Tako bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali lahko ponudnik medijskih storitev glede na besedilo ZRT in po potrebi s pomočjo njegove razlage, ki jo podata Konstitutsionen sad (ustavno sodišče) in Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), ugotovi, da se prepoved oddajanja programskih vsebin, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, ki jo določa ta nacionalna ureditev, uporablja tudi za oddajanje videoposnetka, s katerim se krši človekovo dostojanstvo.
63 Na drugem mestu, glede vprašanja, ali nacionalna ureditev, ki ima značilnosti, navedene v točki 55 te sodbe, ter izpolnjuje zahteve po jasnosti in natančnosti v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 57 do 61 te sodbe, posega v pravico do svobode izražanja, določeno v členu 11 Listine, je treba opozoriti, da pravice in svoboščine, določene v tem členu 11, niso absolutne, ampak jih je treba upoštevati glede na njihovo funkcijo v družbi. Vendar mora v skladu s členom 52(1) Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, zagotovljenih z Listino, biti predpisano z zakonom, spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter, ob upoštevanju načela sorazmernosti, biti potrebno in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebno zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (sodba z dne 26. februarja 2026, Komisija/Madžarska (Pravica do opravljanja medijskih storitev na radijski frekvenci), C‑92/23, EU:C:2026:108, točki 365 in 367 ter navedena sodna praksa).
64 V zvezi s tem člen 1 Listine določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.
65 Iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) je razvidno, da človekovo dostojanstvo v smislu tega člena 1 ni zgolj samo po sebi temeljna pravica, temveč pomeni samo osnovo temeljnih pravic. V zvezi s tem se ta pojasnila sklicujejo, med drugim, na Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948 in v katere preambuli je zapisano človekovo dostojanstvo ter je pojasnjeno, da „priznanje prirojenega dostojanstva ter enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine pomeni temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu“. Iz tega izhaja, da se v skladu s temi pojasnili nobena od pravic iz Listine ne sme uporabiti za škodovanje dostojanstvu druge osebe in da je človekovo dostojanstvo ena od bistvenih pravic, določenih v tej listini. Zato v to dostojanstvo ni mogoče poseči, tudi če to pomeni omejitev pravice (sodba z dne 21. aprila 2026, Komisija/Madžarska (Vrednote Unije), C‑769/22, EU:C:2026:326, točka 486).
66 Iz navedenega izhaja, da obveznost, ki se nanaša na spoštovanje moralnih načel – ker pomeni sredstvo, ki omogoča varstvo vrednote človekovega dostojanstva s prepovedjo razširjanja vsebin, ki posegajo v to vrednoto, kot to nalaga člen 6(1) Direktive 2010/13 – na eni strani ustreza legitimnemu razlogu za omejitev svobode izražanja in na drugi strani, kar zadeva omejitev te svobode, ki je posledica te obveznosti, nujno pomeni sorazmeren ukrep v smislu člena 52(1) Listine.
67 Zato v takem obsegu nacionalna ureditev, ki ima značilnosti, navedene v točki 55 te sodbe, ter izpolnjuje zahteve po jasnosti in natančnosti v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 57 do 61 te sodbe, ne krši pravice do svobode izražanja, določene v členu 11 Listine.
68 Glede na zgornje preudarke je treba na vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2010/13 v povezavi s členom 11 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko država članica na podlagi nacionalne ureditve, ki ob upoštevanju splošnega pravnega načela te države prepoveduje oddaje, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, ponudnika medijskih storitev sankcionira za oddajanje videoposnetka, ki posega v vrednoto človekovega dostojanstva, kadar lahko ponudniki takih storitev glede na besedilo te nacionalne ureditve in po potrebi na podlagi razlage, ki jo podajo nacionalna sodišča, ugotovijo, da taka prepoved zajema oddaje, ki posegajo v to vrednoto.
Stroški
69 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 6(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018, v povezavi s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da lahko država članica na podlagi nacionalne ureditve, ki ob upoštevanju splošnega pravnega načela te države prepoveduje oddaje, ki so v nasprotju z moralnimi načeli, ponudnika medijskih storitev sankcionira za oddajanje videoposnetka, ki posega v vrednoto človekovega dostojanstva, kadar lahko ponudniki takih storitev glede na besedilo te nacionalne ureditve in po potrebi na podlagi razlage, ki jo podajo nacionalna sodišča, ugotovijo, da taka prepoved zajema oddaje, ki posegajo v to vrednoto.
Podpisi
* Jezik postopka: bolgarščina.